Issuu on Google+


1 Nisem pomislila, da se mi tisti dan lahko zgodi še kaj hujšega, dokler mi najboljša prijateljica ni rekla, da se ji najbrž meša. Spet. »Jaz ... kaj si rekla?« Stala sem v preddverju njenega doma, se sklanjala nad čevljem in ga zavezovala. Ko sem dvignila glavo, sem jo ošinila skozi slap temnih las, ki mi je zakrival pol obraza. Po pouku sem zaspala in izpustila česanje, da ne bi zamudila odhoda. Lisa me je hudomušno opazovala skozi gladke in popolne platinaste lase, ki so ji kot poročni pajčolan padali na ramena. »Rekla sem, da tablete najbrž ne učinkujejo več, kot bi morale.« Vzravnala sem se in stresla lase z obraza. »Kaj to pomeni?« sem vprašala. Okoli naju so hiteli moroji, namenjeni k svojim prijateljem oziroma na večerjo. »Si začela ...« stišala sem glas. »So se ti začele vračati moči?« Odkimala je in v njenih očeh sem opazila droben odsev obžalovanja. »Ne ... čutim se sicer bližje magiji, vendar je še zmeraj ne morem uporabiti. Ampak v zadnjem času 7


opažam nekaj drugega, veš ... Občasno sem bolj potrta. Čeprav ni tako hudo, kot je bilo,« je dodala naglo, ko je videla moj obraz. Preden je Lisa začela jemati tablete, se ji je razpoloženje lahko tako poslabšalo, da se je rezala. »Samo malce bolj kot včasih.« »Kaj pa druge stvari? Tesnoba? Imaš privide?« Lisa se je zasmejala, očitno se ji vse skupaj ni zdelo tako resno kot meni. »Govoriš, kot bi brala psihiatrične knjige.« Zares sem jih prebirala. »Samo skrbi me zate. Če misliš, da tablete ne pomagajo več, morava to komu povedati.« »Ne, ne,« me je zavrnila. »V redu sem, res. Še učinkujejo ... samo ne tako močno. Mislim, da ni razloga za preplah. Sploh pa se ti ne smeš vznemirjati, vsaj ne danes.« Zamenjava teme je vžgala. Pred dobro uro sem izvedela, da imam danes izpit – oziroma, bolje rečeno, pogovor – vsi varuhi novinci so ga morali opraviti po tretjem letniku na Akademiji svetega Vladimirja. Ker sva se lani z Liso skrivali, sem svojega zamudila. Danes me bodo odpeljali k varuhu zunaj kampusa, ki me bo preizkusil. Hvala, ker ste se spomnili name, gospodje. »Ne skrbi zaradi mene,« je z nasmehom ponovila Lisa. »Povedala ti bom, če se bo poslabšalo.« »Prav,« sem nerada privolila. Da bi se prepričala, sem se vseeno odprla in segla v njena občutja prek najine vezi. Govorila je resnico. To dopoldne je bila mirna in srečna, ni bilo razloga za skrb. Toda v oddaljenem kotičku njenega uma sem začutila vozel tem­ nih, nelagodnih občutij. Sicer so bila pridušena, vendar so 8


spominjala na tista, ki sem jih poznala iz njenih napadov depresije in jeze. Bila so komaj zaznavna, vendar mi niso bila všeč. Sploh ne. Poskušala sem prodreti čim globlje vanjo, da bi bolje zaznala njene občutke, in nenadoma me je streslo. V želodcu me je stisnilo in sunkovito sem planila iz njene glave. Vzdrgetala sem. »Vse v redu?« me je namrščeno vprašala Lisa. »Zdi se, kot da ti je nenadoma postalo slabo.« »Samo ... živčna sem zaradi izpita,« sem se zlagala. Obotavljaje sem znova vzpostavila vez. Morda pa navsezadnje res ni nič narobe z njenimi tabletami. »Je že v redu.« Pokazala je na uro. »Ne bo, če ne pohitiš.« »Prekleto,« sem zaklela. Prav je imela. Na hitro sem jo objela. »Se vidiva.« »Srečno!« je zaklicala. Odhitela sem čez kampus in poiskala svojega mentorja Dimitrija Belikova. Čakal me je ob hondi pilot. Kako dolgočasno. Seveda nisem mogla pričakovati, da se bova po gorskih cestah Montane vozila s porschejem, vendar bi bilo fino, če bi vzel kakšen imenitnejši avto. »Vem, vem,« sem rekla ob pogledu nanj. »Oprosti, ker zamujam.« Zavedela sem se, da me čaka eden najpomembnejših preizkusov v življenju, in hipoma sem pozabila na Liso in na to, da njene tablete morda ne delujejo. Hotela sem jo zavarovati, vendar to ne bo šlo, če ne bom naredila šole in zares postala varuhinja. Dimitrij je bil čeden kot zmeraj. Mogočna opečnata stavba, ki je bila v mračni svetlobi pred zoro kot velika po9


šast, je metala na naju dolgo senco. Pravkar je začelo snežiti. Opazovala sem lahne kristale snežink, kako nežno poplesujejo proti tlom. Nekaj jih je padlo na njegove temne lase in se takoj stopilo. »Kdo še gre?« me je zanimalo. Zmignil je z rameni: »Samo ti in jaz.« Moje razpoloženje je v hipu prešlo iz vedrine v omam­ ljenost. Jaz in Dimitrij. Sama. V avtu. To bo zagotovo zanimivo. »Kako daleč greva?« Potiho sem upala, da bo vožnja dolga. Da bo trajala na primer ves teden in da bova vmes prenočevala v razkošnih hotelih. Morda bova obtičala v snež­ nem zametu in naju bo pri življenju ohranjala samo telesna toplota. »Pet ur.« »Oh.« Malo manj, kot sem upala. Še vedno pa je pet ur bolje kot nič. Pa tudi snežni zamet ni bil izključen. Mračne zasnežene ceste so bile težko prevozne za ljudi, dampirjem pa niso povzročale nobenih težav. Strmela sem predse in skušala odgnati misli na Dimitrijevo vodico po britju, ki je napolnila avto s svežim, ostrim vonjem, ob katerem sem se kar topila. Namesto tega sem se trudila osredotočiti na preizkus. To ni bil izpit, za katerega bi se lahko učila. Naredil si ga ali pa ne. Visoki varuhi so prišli k novincem v tretjem letniku in posamično razpravljali z njimi o njihovih danostih za varuha. Nisem natančno vedela, kaj po navadi sprašujejo, vendar so govorice z leti pricurljale na dan. Starejši 10


varuhi so ocenjevali predvsem značaj in predanost in nekateri novinci niso bili iz pravega testa, da bi lahko nadaljevali šolanje za varuha. »Ali ne pridejo po navadi na Akademijo?« sem vprašala Dimitrija. »Hočem reči, nič nimam proti izletu, ampak zakaj greva midva k njim?« »Pravzaprav greva k njemu in ne k njim.« Dimitrijeve besede je krasil ruski naglas, edini dokaz o tem, kje je odraščal. Drugače pa je angleško govoril bolje od mene. »Ker gre za poseben primer in nam varuh dela uslugo, greva mi­ dva k njemu.« »Kdo pa je?« »Arthur Schoenberg.« Dvignila sem pogled s ceste in debelo pogledala Dimitrija. »Kaj?« sem zacvilila. Arthur Schoenberg je bil legenda. Eden najboljših še živih ubijalcev strigojev v zgodovini varuhov in nekdanji predsednik Sveta varuhov – skupine, ki je dodeljevala varuhe morojem in odločala o vseh nas. Očitno se je upokojil in se vrnil k varovanju ene od plemiških družin – Badicovih. Čeprav upokojen, je bil še vedno smrtonosen. O njegovih junaških dejanjih smo se učili na Akademiji. »Ali ni ... ali ni bilo na voljo nikogar drugega?« sem ga plaho vprašala. Opazila sem Dimitrijev prikriti nasmešek. »Vse bo v redu. Sicer pa, če te Art potrdi, je to imenitno priporočilo v tvojem spričevalu.« 11


Richelle Mead LEDENI UGRIZ (2. knjiga serije Vampirska akademija) Prva izdaja Prevedla Breda Rajar Uredila Ana Ugrinović Oblikovala in tehnično uredila Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009 Predsednik uprave Peter Tomšič Izvršni direktor Založništva Miha Kovač Tisk Korotan - Ljubljana, d. o. o. Naklada 1800 izvodov



Ledeni ugriz