Issuu on Google+


Naslov izvirnika: Carry on, Jeeves © by the Trustees of the Wodehouse Estate © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane. Prevedla Mateja Perpar

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-311.2 WODEHOUSE, Pelham Grenville, 1881-1975 Le tako naprej, Jeeves / P. G. Wodehouse ; [prevedla Mateja Perpar].- 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. (Zbirka Oddih) Prevod dela: Carry on, Jeeves ISBN 978-961-01-1052-1 247441152 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


1 JEEVES P R EVZAME N ADZOR

Če za začetek spregovorim nekaj besed o dobrem starem Jeevesu – saj veste, mojem osebnem služabniku –, no, pri čem smo? Veliko ljudi misli, da se preveč zanašam nanj. Teta Agatha je šla celo tako daleč, da ga je imenovala za mojega skrbnika. Sam na to pravim: Zakaj pa ne? Človek je genij. Od ovratnika navzgor je popolnoma samostojen. Že po enem samem tednu njegovega službovanja pri meni sem se prenehal ukvarjati s svojimi težavami in jih prepu­ stil njemu. To je bilo pred šestimi leti, neposredno po su­ mljivih dogodkih s Florence Craye, knjigo mojega strica Willoughbyja in skavtom Edwinom. Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko sem se vrnil v Easeby, domovanje mojega strica v Shropshiru. Tam sem se zadržal približno teden dni, kot vsako poletje, svoj obisk pa sem bil prisiljen prekiniti, ker sem moral oditi v London in najti novega osebnega služabnika. Prejšnjega služabnika, Meadowsa, ki sem ga vzel s seboj v Easeby,

7


sem zasačil pri kraji mojih svilenih nogavic, česar noben dostojanstven možak ni dolžan prenašati. Ko je prišlo na dan, da si je tu in tam prisvojil še cel kup drugih stvari, sem bil nesrečnega lopova prisiljen pognati čez prag. Poln dvomov sem se odpravil v London in v posredovalnici služb za posle prosil, ali lahko izvrtajo še kakšen prime­ rek, ki bi mi bil pripravljen služiti. Poslali so mi Jeevesa. Za vedno mi bo ostal v spominu dan, ko se je poja­ vil pred mojimi vrati. Naneslo je, da sem se bil večer predtem udeležil živahne večerjice, zato sem bil tistega dne malce razrvan. Povrh vsega sem poskušal brati knji­ go, ki mi jo je dala Florence Craye. Bila je ena od gostij na zabavi v Easebyju in dva ali tri dni pred mojim odho­ dom sva se zaročila. Konec tedna naj bi se vrnil tja in ve­ del sem, da pričakuje, da bom knjigo prebral do konca. Še prav posebej si je namreč prizadevala, da bi me pov­ zdignila na svojo intelektualno raven. Florence je bila dekle s čudovitim profilom, toda do škrg zatopljena v služenje višjemu namenu. Mogoče boste lahko bolje ra­ zumeli, kakšen je bil dejanski položaj, če vam zaupam, da je imela knjiga, ki mi jo je bila priporočila v branje, naslov Različne teorije etike, in ko sem jo odprl na naključ­ no izbrani strani, sem naletel na naslednji odstavek: Predpostavka splošnega razumevanja govora je nedvomno široko zastavljena ter zaradi obveznosti, ki jo predstavlja, neločljivo povezana z družbenim organizmom, čigar instrument je jezik in čigar zahteve si vsi prizadevamo izpolnjevati.

8


Čista resnica, brez dvoma, vendar ne tiste vrste bra­ nje, ki bi se ga v jutranjih urah po živahni noči razvese­ lila moška glava. Nadvse sem si torej prizadeval, da bi se prebil skozi to prikupno knjižico, ko je pozvonilo. Zvrnil sem se z zofe, se odplazil do vrat in jih odprl. Pred seboj sem uzrl temnega in resnega možaka spoštljivega videza. »Poslala me je agencija, gospod,« je dejal. »Če sem prav razumel, potrebujete osebnega služabnika.« V tistem trenutku bi bil bolj potreboval pogrebnika, toda rekel sem mu, naj se spravi noter. Skozi vrata je za­ plul neslišno kot blagodejen vetrič, kar je name takoj na­ redilo dober vtis. Meadowes je imel ploska stopala in je vselej topotal. Pri tem novem možaku pa se je zdelo, kot da sploh nima nog, v zraku je dobesedno lebdel. Imel je resen, sočuten obraz, kot da bi mu bilo jasno, kako na­ porno je večerjati s prijatelji. »Oprostite, gospod,« je rekel nežno. Potem je nekako zamigljal in izginil. Slišal sem, kako se premika po kuhinji, že čez nekaj trenutkov pa se je vr­ nil s pladnjem, na katerem je nosil kozarec. »Ali bi hoteli popiti tole, gospod?« je vprašal z gla­ som izkušenega negovalca ali kraljevega zdravnika, ki namerava princu vbrizgati preizkušeno zdravilo. »Gre za pripravek po mojem lastnem receptu. Takšno barvo ima zaradi worcestrske omake, notri pa sta tudi surovo jajce, ki mu daje hranilno vrednost, in ščepec rdeče pa­ prike, ki vas bo predramil. Večina mojih gospodov je me­ nila, da je izredno poživljajoč po napornem večeru.«

9


Tistega jutra bi bil pripravljen storiti karkoli, da bi se povrnil v življenje. Pogoltnil sem zvarek. Zazdelo se mi je, da je v meni razneslo bombo in da je nekdo zdr­ snil po mojem grlu s prižgano baklo, nato pa so se stva­ ri nenadoma postavile na svoje mesto. Sonce je sijalo skozi okno, v drevesnih krošnjah so ščebetale ptice in začutil sem, da je v meni vstala zora novega upanja. »Sprejeti ste v službo,« sem rekel, takoj ko se mi je povrnil dar govora. V hipu mi je postalo jasno, da je ta človek redek dragulj, brez katerega ne bi smelo biti nobeno gospodinjstvo. »Najlepša hvala, gospod. Ime mi je Jeeves.« »Lahko začnete takoj?« »Nemudoma, gospod.« »Pojutrišnjem moram namreč biti v Easebyju, v Shrop­ shiru.« »Kajpada, gospod.« Pogled mu je zdrsnil mimo mene proti polici nad kaminom. »To je odličen portret lady Flo­ rence Craye, gospod. Milostljivo gospo sem zadnjič videl pred dvema letoma. Nekaj časa sem bil namreč v službi lorda Worplesdona. Dal sem odpoved, ker se nisem stri­ njal z željo njegovega lordstva, da bi večerjal v hlačah vo­ jaške uniforme, flanelasti srajci in lovskem površniku.« Kar zadeva lordovo čudaško vedenje, bi mi težko povedal kaj novega. Lord Worplesdon je bil Florence­ in oče, star težak, ki je pred nekaj leti prišel v jedilnico na zajtrk, dvignil prvo pokrovko, ki mu je prišla pod roke, in z razburjenim glasom vzkliknil: 'Jajca! Jajca! Jajca! Vrag vzemi vsa ta jajca!' Že naslednji trenutek pa

10


jo je pobrisal v Francijo, od koder se nikoli več ni vrnil v naročje svoje družine. Kar je bilo za družinsko naro­ čje pravzaprav sreča, saj je imel stari Worplesdon naj­ hujši značaj v grofiji. Worplesdonovo družino sem poznal že od najnežnej­ ših otroških let in stari me je vedno navdajal s smrtnim strahom. Celo čas, veliki zdravilec, iz mojih možganov ne more izbrisati spomina na trenutek, ko me je – mlečno­ zobca pri petnajstih – v konjušnici zasačil med kajenjem ene od njegovih dragocenih cigar. Spravil se je nadme z lovskim prav v trenutku, ko sem spoznal, da obupno po­ trebujem samoto in počitek, in me podil več kot miljo da­ leč čez drn in strn. Če je imela blažena zaroka s Florence kakšno pomanjkljivost, je bilo to dejstvo, da je bilo dekle po značaju precej podobno svojemu očetu in zato nikoli nisi mogel vedeti, kdaj bo prišlo do vulkanskega izbruha, vendar pa je imela čudovit profil. »Lady Florence in jaz sva zaročena, Jeeves,« sem dejal. »Zares, gospod?« V njegovem vedenju je bilo nekaj zadržano odklonil­ nega. Bil je skrajno vljuden in vse to, vendar ob mojih besedah ni pokazal pravega veselja. Dobil sem občutek, da ni preveč navdušen nad lady Florence, vendar to ko­ nec koncev ni bila moja stvar. Mogoče mu je med služ­ bovanjem pri starem Worplesdonu kdaj, če se lahko tako izrazim, stopila na kurje oko. Florence je krasno dekle in, če jo človek gleda s strani, zares brhka, vendar je ena od njenih pomanjkljivosti precej gospodovalen odnos do poslov.

11


V tem trenutku je pri vhodnih vratih ponovno po­ zvonilo. Jeeves je odmigljal iz sobe in se vrnil z brzojav­ ko. Odprl sem jo. Notri je pisalo: Vrni se takoj. Skrajno nujno. Pojdi na prvi vlak. Florence »Zlomka!« sem vzkliknil. »Gospod?« »Ah, nič.« To kaže, kako slabo sem v tistih dneh poznal Jeeve­ sa, saj mi ni prišlo na misel, da bi se o zadevi pogovo­ ril z njim. Dandanašnji še v sanjah ne bi ubogal dvom­ ljivih ukazov, ne da bi ga najprej vprašal za mnenje. In ta brzojavka je bila vražje čudna. Hočem reči, če je Flo­ rence vedela, da se bom čez dva dni vrnil v Easeby, za­ kaj mi je torej poslala nujno sporočilo? Gotovo se je ne­ kaj zgodilo, toda niti sanjalo se mi ni, kaj bi to lahko bilo. »Jeeves, v Easeby se bova odpravila že danes popoldan. Boste zmogli?« »Vsekakor, gospod.« »Imate dovolj časa, da pripravite vse kovčke?« »Brez najmanjših težav, gospod. Katero obleko bi že­ leli nositi med potovanjem?« »Tole.« Na sebi sem imel precej živahno obleko s karirastim vzorcem, na katero sem bil zelo navezan. Bila mi je stra­ šno všeč. Nemara je bila za človeka, ki jo je prvič videl, nekoliko presenetljiva, vendar so se je fantje v klubu sča­ soma navadili in jo brez zadržkov občudovali. »Dobro, gospod.«

12


Spet je bilo v njegovem vedenju nekaj rahlo odklo­ nilnega. Prizvok njegovega glasu, če veste, kaj hočem reči. Obleka mu ni bila všeč. Zbral sem moči, da bi se postavil zase. Nekaj mi je govorilo, da mi bo tale patron začel ukazovati, če njegove gospodovalnosti ne bom v kali zatrl. Bil je res nadvse odločen možak. No, česa takega res nisem imel namena prenašati, gromska strela! Poznal sem veliko fantov, ki so posta­ li pravi sužnji svojih osebnih služabnikov. Spominjam se ubogega starega Aubreyja Fothergilla, ki mi je – s solzami v očeh, ubožec, – nekega večera v klubu pri­ povedoval, da je bil prisiljen zavreči svoj najljubši par rjavih čevljev kratko malo zato, ker njegovemu slugi Meekynu niso bili všeč. Tem možakom je treba jasno pokazati, kje jim je mesto, veste. Treba jih je zgrabiti z dobro staro železno roko v žametni rokavici. Če jim preveč popuščate, postanejo samovoljni. »Vam obleka mogoče ni všeč, Jeeves?« sem vprašal hladno. »Seveda mi je, gospod.« »Kaj vam ni všeč na njej?« »To je zelo lepa obleka, gospod.« »No, kaj je narobe z njo? Z besedo na dan, hudirja!« »Če smem predlagati, gospod, bi bila preprosta rja­ va ali modra, z umirjenim volnenim ...« »Popoln nesmisel!« »Dobro, gospod.« »Trapasto blebetanje!« »Kakor porečete, gospod.«

13


Počutil sem se, kot da sem hotel stopiti na zadnjo sto­ pnico, pod nogo pa mi je zazijala praznina. Čutil sem, da se obnašam kljubovalno, vendar nisem vedel, čemu kljubujem. »Oh, no, dobro,« sem rekel. »Da, gospod.« Šel je pripravit vse potrebno za najin odhod, jaz pa sem se spet lotil Različnih teorij etike in poskušal prebavi­ ti poglavje z naslovom 'Idiopsihološka etika'. Tisto popoldne sem se med potovanjem z vlakom ve­ čino časa ubadal z razmišljanjem, kaj bi se utegnilo do­ gajati na drugem koncu tračnic. Najsi sem še tako raz­ mišljal, na misel mi ni prišlo nič verjetnega. Easeby ni bil eden od tistih podeželskih dvorcev, o katerih pogo­ sto beremo v družabnih romanih, kamor zvabijo nič hu­ dega sluteče mladenke in jim nato med igranjem baka­ rata poberejo vso zlatnino in dragulje in tako naprej. Go­ stje dvorca, v katerega sem se po kratki odsotnosti vračal, so bili prav taka pohlevna jagnjeta kot jaz. Poleg tega moj stric ne bi nikoli dopustil, da bi se v hiši dogajalo kar koli nezaslišanega. To je precej zakrk­ njen, natančen človek, ki ima rad mirno življenje. Tedaj je ravno zaključeval pisanje družinske zgodovine ali ne­ kaj podobnega; s tem se je ukvarjal zadnje leto dni in sko­ raj ves čas je čepel v knjižnici. Potrjeval je ljudsko mo­ drost, da se mora mož v mladih letih zdivjati; na uho mi je namreč prišlo, da je bil kot mladenič precej poskočen. Če sem ga pogledal zdaj, je bilo temu težko verjeti.

14


Ko sem vstopil v hišo, mi je Oakshott, družinski butler, povedal, da je Florence v svoji sobi, kjer nadzoruje služki­ njo med pripravljanjem prtljage. Po njegovih besedah so tisti večer v dvajset milj oddaljeni hiši priredili ples in s pri­ jatelji se je odpravljala tja za nekaj dni. Oakshott je dejal, da mu je naročila, naj jo takoj obvesti o mojem prihodu, zato sem odcapljal v kadilnico in jo tam počakal. Takoj sem opazil, da je vznemirjena, celo jezna. Oči je imela mal­ ce izbuljene in nasploh je bila videti precej razkurjena. »Draga!« sem rekel in jo poskušal stisniti v dobri sta­ ri objem, toda odskočila je kot boksar lahke kategorije in se mi izmaknila. »Nikar!« »Kaj je narobe?« »Vse je narobe! Bertie, ali se spominjaš, da si me pred odhodom prosil, naj bom prijazna do tvojega strica?« »Da.« Vidite, ker sem bil tedaj finančno bolj ali manj odvi­ sen od strica Willoughbyja, se nisem mogel poročiti brez njegovega dovoljenja. Čeprav sem vedel, da moji poro­ ki s Florence ne bo nasprotoval, saj sta bila z njenim oče­ tom skupaj v Oxfordu, nisem hotel tvegati, zato sem ji naročil, naj se potrudi in naredi dober vtis na starega. »Rekel si mi, da ga bo še posebej razveselilo, če ga bom prosila, naj mi prebere kakšen odstavek iz svoje knjige o zgodovini vaše družine.« »Ali ni bil zadovoljen?« »Bil je vzhičen. Včeraj popoldne je končal s pisanjem in zvečer mi je prebral skoraj celo knjigo. Še nikoli me

15


ni nobena stvar v življenju tako pretresla. Ta knjiga je strašna. Nemogoča je! Grozljiva!« »Toda, za vraga, saj naša družina ne more biti tako slaba.« »To sploh ni knjiga o zgodovini vaše družine! Tvoj stric je napisal svoje spomine! Naslovil jih je Spominski utrinki iz dolgega življenja!« Zdaj se mi je posvetilo. Kot sem dejal, je imel stric Wil­ loughby precej popoprano mladost in videti je bilo, da je iz svoje spominske malhe privlekel nekaj sočnih štorij. »Če je resnična samo polovica vsega, kar je tvoj stric napisal,« je dejala Florence, »so morala biti njegova mla­ dostna leta nadvse graje vredna. Že prva zgodba, ki mi jo je prebral, je bila nadvse škandalozna pripoved o tem, kako so ju z mojim očetom leta 1887 vrgli iz koncertne dvorane.« »Zakaj?« »Tega ti ne morem povedati.« Gotovo je šlo za precej hud prekršek. Leta 1887 se je bilo treba potruditi, če si hotel, da te naženejo iz kon­ certne dvorane. »Tvoj stric je posebej poudaril, da je oče popil pol li­ tra šampanjca še pred začetkom večera.« Nadaljevala je: »Knjiga je polna takšnih zgodb. V njej je tudi pošastna zgodba o lordu Elmsworthu.« »Lordu Elmsworthu? Pa ne o tistem lordu Elmsworthu, ki ga poznava midva? Tistem, ki je doma v Blandingsu?« To je nadvse ugleden star možiček. Cele dneve pre­ živi na vrtu in z lopato premetava zemljo sem ter tja.

16


»Natanko o tem. Prav zato je knjiga tako neizrekljivo strašna. Polna je zgodb o ljudeh, ki danes veljajo za poo­ sebljenje spodobnosti, ko pa so v osemdesetih letih živeli v Londonu, so uganjali stvari, ki jih ne bi mogli dopuščati niti na krovu kitolovke. Očitno se tvoj stric natančno spo­ minja vseh sramotnih dogodkov, ki so jih ti mladeniči uga­ njali v svojih zgodnjih dvajsetih letih. V knjigi je tudi zgod­ ba o siru Stanleyju Gervase-Gervasu iz Roshervillskih vr­ tov, ki vsebuje grozljivo natančne podrobnosti. Zdi se, da je sir Stanley … Oh, ne morem ti povedati!« »Poskusi, no!« »Ne!« »Oh, jaz si na tvojem mestu ne bi delal prevelikih skrbi. Noben založnik ne bo hotel natisniti tako grozne knjige.« »Nasprotno, tvoj stric mi je povedal, da se je že dogo­ voril z založnikoma Riggsom in Ballingerjem. Jutri jima bo poslal rokopis, ki ga bosta nemudoma objavila. Te vr­ ste knjigam namenjata prav posebno pozornost. Natisnila sta tudi Spomine na osemdeset zanimivih let lady Carnaby.« »Prebral sem jo!« »Če ti torej rečem, da se Spomini lady Carnaby sploh ne morejo meriti z Utrinki tvojega strica, boš razumel mojo zaskrbljenost. In oče se pojavi skoraj v vsaki zgod­ bi! Zgrožena sem nad stvarmi, ki jih je počel kot mlade­ nič!« »Kaj pa lahko storiva?« »Rokopis morava prestreči, še preden doseže Riggsa in Ballingerja, in ga uničiti!«

17


Sedel sem pokonci. Zamisel se mi je zdela razburljiva. »Kako pa nameravaš to storiti?« me je zanimalo. »Kako? Ali ti nisem povedala, da bo paket oddal na pošto že jutri? Nocoj grem na ples k Murgatroydovim in se vrnem šele v ponedeljek. Prestreči ga moraš ti, zato sem ti poslala brzojavko.« »Kaj?« Pomenljivo me je pogledala. »Ali to pomeni, da mi ne želiš pomagati, Bertie?« »Ne, toda – kaj pa naj?« »Stvar je čisto preprosta.« »Celo če je res preprosta – hočem reči, da – seveda, karkoli je v moji moči –, če veš, kaj mislim …« »Praviš, da se želiš poročiti z menoj, Bertie?« »Seveda, ampak …« Za trenutek je bila čisto podobna svojemu staremu papanu. »Nikoli se ne bom poročila s teboj, če Utrinki pride­ jo v javnost.« »Toda, Florence, stara moja!« »Resno mislim. Na to lahko gledaš kot na preizkušnjo. Če imaš voljo in pogum, da stvar izpelješ, bo to zame do­ kaz, da – v nasprotju z mnenjem večine ljudi, ki te poznajo – nisi popolnoma plehka in nesposobna oseba. Če ti ne uspe, pa bom vedela, da je imela tvoja teta Agatha prav, ko te je imenovala brezhrbtenični nevretenčar in mi močno od­ svetovala poroko s teboj. Brez težav boš prestregel rokopis, Bertie. To dejanje zahteva samo kanček odločnosti.«

18


»Kaj pa, če me stric Willoughby zaloti? Pri priči mi bo odrekel svojo podporo.« »Če ti je več do stričevega denarja kot do mene …« »Ne, ne! Nikakor ne!« »Dobro, torej. Zavitek z rokopisom bo tvoj stric ju­ tri položil na mizo v veži, da ga bo Oakshott skupaj s pi­ smi odnesel v vas. Zavitek moraš le izmakniti in ga uni­ čiti. Tvoj stric bo mislil, da so ga na pošti izgubili.« Ta zamisel se mi je zdela na precej trhlih nogah. »Ali nima še enega izvoda?« »Ne, besedila še niso pretipkali. Pošilja jim svoj edi­ ni rokopisni izvod.« »Mogoče ga bo napisal še enkrat.« »Misliš, da se mu bo dalo?« »Toda …« »Če ne znaš nič drugega, kot naštevati nesmiselne iz­ govore, Bertie …« »Samo nakazal sem, kje lahko nastanejo težave.« »Torej prenehaj nakazovati! Še zadnjič te vprašam, ali si pripravljen storiti zame to preprosto in prijazno malenkost?« Njene besede so v meni prebudile novo zamisel. »Zakaj pa ne naročiš Edwinu, naj to stori? Tako bi vse ostalo v družini, se ti ne zdi? Fantu bi bila dogodiv­ ščina v veliko zabavo.« Zamisel se mi je zdela čudovita. Edwin je bil Floren­ cein mlajši brat, ki je počitnice preživljal na Easebyju. V obraz je bil podoben podlasici in že od rojstva sem do njega čutil odpor. Pravzaprav, ko ravno govorimo o spo­

19


minih in utrinkih, prav mali nebodigatreba Edwin je pred devetimi leti svojega očeta pripeljal k meni natan­ ko v trenutku, ko sem kadil njegovo cigaro, kar je ime­ lo, kot sem že omenil, zame zelo neprijetne posledice. Zdaj je bil star štirinajst let in se je pravkar vpisal med skavte. Bil je eden tistih otrok, ki svoje naloge jemljejo skrajno resno. Vedno ga je kuhala vročica, če tistega dne še ni postoril dovolj plemenitih dejanj. Čeprav se je sil­ no trudil, je bilo dobrih del vedno premalo, zato se je neprestano plazil po hiši in si prizadeval doseči predpi­ sano količino požrtvovalnosti. Tako je Easeby postajal pekel za žival in človeka. Florence zamisel ni bila preveč všeč. »Tega zagotovo ne bom storila, Bertie. Sprašujem se, ali si sploh dojel, kako zelo sem te počastila s svojo pro­ šnjo in z izkazanim zaupanjem.« »Oh, seveda razumem, toda hočem reči, da bi Edwin to naredil veliko bolje od mene. Skavti so pri teh rečeh tako neznansko spretni. Spretni sledniki so, izurjeni v skrivaštvu in plazenju in podobnih rečeh.« »Bertie, ali si ali nisi pripravljen opraviti te silno pre­ proste naloge zame? Če nisi, mi povej zdaj in takoj se bova nehala pretvarjati, da ti je vsaj za mišjo dlako mar zame.« »Duša moja stara, neizmerno te ljubim.« »Potem pa reci, ali hočeš ali nočeš …« »Že dobro. Že dobro! Dobro! Saj bom!« Opotekel sem se iz sobe, da bi malce preudaril stva­ ri. Na hodniku pred kadilnico sem trčil v Jeevesa.

20


»Oprostite, gospod. Iskal sem vas.« »Kaj pa je?« »Mislim, da vam moram povedati, gospod, da je nek­ do vaše rjave pohodne čevlje namazal s črno kremo.« »Kaj? Kdo? Zakaj?« »Tega ne bi vedel, gospod.« »Ali se jih da na kakšen način rešiti?« »Nemogoče, gospod.« »Prekleto!« »Zares, gospod.« Pogosto sem se spraševal, kako morilci ohranjajo svo­ je morilske sposobnosti, medtem ko načrtujejo naslednji podvig. Čakala me je mnogo preprostejša naloga, ven­ dar me je že sama misel nanjo ponoči tako vznemirjala, da sem bil zjutraj popolna razvalina. Lahko mi verjame­ te, če rečem, da sem imel pod očmi temne kolobarje. Mo­ ral sem poklicati Jeevesa, da mi je postregel z enim od svojih čudodelnih napitkov. Po zajtrku sem se počutil kot torbičar na železniški postaji. Moral sem se potikati naokrog in opazovati, kdaj bodo zavoj z rokopisom položili na mizo v veži; trajalo je celo večnost. Stric Willoughby se ni premaknil iz knjiž­nice; svoji mojstrovini je bržčas dodajal še zadnje podrobnosti in bolj ko sem o stvari premišljal, manj mi je bila všeč. Možnosti, da mi bo uspelo, so bile po mo­ jem mnenju približno tri proti dve, in že ob sami misli na to, kaj bi se utegnilo zgoditi, če mi ne uspe, me je ob­ livala kurja polt. Stric Willoughby je bil po navadi pre­

21


cej blag, toda videl sem ga že, kako se je ujezil in, pri Ju­ pitru, zagotovo bi presegel samega sebe, če bi me zasa­ čil pri kraji svojega labodjega speva. Ura je bila skoraj štiri popoldne, ko je priracal iz knjiž­ nice z zavojem pod roko, ga položil na mizo in odracal nazaj. Skrival sem se na jugovzhodni strani, za velikim oklepom. Švignil sem iz svojega skrivališča in skočil k mizi. Nato sem jo ucvrl po stopnicah navzgor, da bi skril svoj plen. Kot podivjan bik sem planil skozi vrata v sobo in pri tem skoraj pohodil mladega nebodigatreba, skav­ ta Edwina. Stal je pri mojem predalniku, bes ga plentaj, in šaril med mojimi kravatami. »Hojla!« je pozdravil. »Kaj počneš tukaj?« »Čistim vam sobo. To je moje zadnje plemenito de­ janje za prejšnjo soboto.« »Prejšnjo soboto?« »Zaostajam za pet dni. Še včeraj sem zaostajal za šest dni, nato pa sem vam očistil čevlje.« »Ti si bil –« »Da. Ste jih videli? Kar sam od sebe sem se tega domi­ slil. Bil sem v sobi in sem se razgledoval naokrog. Med vašo odsotnostjo je bil tu nastanjen gospod Berkeley. Odšel je danes zjutraj. Mislil sem, da je nemara pozabil katero od svojih stvari in bi mu jo lahko poslal. To pogosto naredim, da izpolnim predpisano število skavtovih dobrih del.« »V kakšno uteho si ljudem okoli sebe!« Čedalje bolj mi je postajalo jasno, da se moram pe­ klenskega pamža čim prej znebiti. Zavoj sem skrival za

22


hrbtom in prepričan sem bil, da ga še ni opazil; želel pa sem čim prej priti do predalnika in skriti rokopis, pre­ den v mojo sobo pride še kdo. »Oh, s pospravljanjem sobe se nikar ne obremenjuj,« sem rekel. »Rad pospravljam. Sploh mi ni težko, res.« »Saj je pospravljena.« »Ampak ne tako dobro, kot jo bom pospravil jaz.« Stvari so šle vražje slabo. Smrkavca nisem želel umo­ riti, vendar nisem videl nobenega drugega načina, da ga spravim iz sobe. Pritisnil sem na svoj možganski pospe­ ševalnik. Stara čebula na mojih ramenih je od napora kar utripala. Tedaj me je prešinilo. »Obstaja še nekaj veliko bolj plemenitega, kar lahko storiš,« sem dejal. »Ali vidiš tisto škatlo s cigarami? Od­ nesi jo v kadilnico in cigaram odščipni konce namesto mene. Tako mi boš prihranil ogromno sitnosti. Premak­ ni se že, dečko.« Na obrazu se mu je zarisal dvom, toda odhlačal je iz sobe. Hitro sem potisnil zavoj v predal, ga zaklenil, spra­ vil ključ v žep in se takoj počutil bolje. Že mogoče, da sem malce počasne pameti, vendar mi je uspelo pretentati smr­ kavca s podlasičjim obrazom. Odšel sem v pritličje. Ko sem stopal mimo kadilnice, se je skozi vrata prikobacal Edwin. Pomislil sem, da bi moral, če želi opraviti res ple­ menito dejanje, storiti samomor. »Ščipljem jih,« je rekel. »Ščiplji! Ščiplji!« »Ali želite, da odščipnem velik kos ali samo konček?«

23


Že i z šl o ... H VA L A , J E E VES Najbolj sta se bralcem prikupila dva njegovih likov: dobrosrčni, malček samovšečni in več kot štorasti »gentleman« Bertie Wooster in njegov hladnokrvni, iznajdljivi in premeteni strežaj Jeeves. Nastopata tudi v tej knjigi, ki je pravcata komedija zmešnjav, napisana v izbrušeno humornem slogu.


Le tako naprej, Jeeves prinaša duhovite prigode dobrosrčnega, malo samovšečnega gentlemana Bertieja Woosterja in njegovega hlad­ nokrvnega, iznajdljivega in premetenega strežaja Jeevesa. Wooster se vedno zaplete v nerešljivo situacijo, iz katere mu pomaga zvesti in in­ teligentni Jeeves, čigar domislice in perfekcija pri opravljanju njegovega gospodarja utrjujejo v prepričanju, da brez njega ne more storiti nič pametnega. Seveda nič ne gre gladko in vsakič se znajdeta v komediji zmešnjav … P. G. Wodehouse (1881–1975) je klasik humoristične literature, ki je napisal več kot sto knjig. Lik služabnika Jeevesa, ki je zaposlen pri brez­ delnem plemiču Bertieju Woosterju, je Wodehousu prinesel svetovno slavo in naziv najbolj priljubljenega angleškega pisatelja humoristične literature 20. stoletja.

29,95 €


Le tako naprej, Jeeves