Issuu on Google+


Naslov izvirnika: Bloodlines © Richelle © za

Mead, 2011 izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013

Prevod: Ana Marija Toman

r i c h e l l e

Vse informacije o Knjigah založbe Mladinska knjiga lahko dobite na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.9 MEAD, Richelle       Krvne vezi / Richelle Mead ; [prevedla Ana Marija Toman]. - 1. izd. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. - (Serija Krvne vezi ; knj. 1) Prevod dela: Bloodlines ISBN 978-961-01-2322-4 271104512 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v ka­kršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorod­ nih pravicah.

m e a d


1 Za Katie, Morganno in druge Adrijanove oboževalke.

Dušilo me je. Nekdo mi je držal dlan čez usta in me stresal za ramo. Vsa prestrašena sem planila iz globokega spanca. Začelo se je. Moja najhujša mora se uresničuje. Prišli so! Odpeljali me bodo. Zamežikala sem in begala s pogledom po temni sobi, do­ kler se mi oči niso ustavile na očkovem obrazu. Nehala sem se upirati, vendar sem bila še vedno vsa zbegana. Spustil me je in me ravnodušno pogledal. Z razbijajočim srcem sem se dvi­ gnila in sedla. »Očka?« »Sydney. Spala si kot top.« To naj bi bilo opravičilo, ker me je na smrt prestrašil. »Vstani in se spodobno obleci,« je dodal. »Hitro in tiho. Počakal te bom spodaj v delovni sobi.« Zazijala sem, vendar ni bilo kaj. Rekla sem le: »Razumem.« »Še po Zoe grem.« Napotil se je proti vratom. Skočila sem iz postelje. »Zakaj pa ponjo?« sem vzkliknila. 5


»Ššš,« me je utišal. »Pohiti. Ne zganjaj hrupa, da ne boš zbudila mame.« Odšel je. Spet me je zgrabila panika. Zakaj je moral zbuditi Zoe? Sredi noči so budili le alkimisti in ona z njimi ni imela nič. No, jaz tudi ne, saj so me zaradi disciplinskega prekrška razrešili vseh dolžnosti. »Kaj pa če gre prav za to?« sem pomi­ slila. »Kaj če me bodo poslali v prevzgojni zavod in Zoe ime­ novali na moje mesto?« Zavrtelo se mi je in malo je manjkalo, pa bi padla po tleh. Prevzgojni zavodi. Strah in trepet mladih alkimistov. V njih so tiste, ki so se spoprijateljili z vampirji, naučili, kaj je prav in kaj ne. Niti najmanjše želje nisem imela, da bi izvedela, kaj natančno se je dogajalo za njihovimi zidovi. Roko bi dala v ogenj, da je »prevzgoja« v resnici pomenila »pranje možga­ nov«. Poznala sem fanta, ki je moral v zavod. Ko se je vrnil, je bil le še senca samega sebe. Kakor bi ga oropali duše. Sam bog ve, kako so to naredili. Nisem imela časa za strahove. Očka mi je zabičal, naj se podvizam. In to neslišno. Mama je bila rahlega spanca. Prej ni nikoli oporekala alkimistom, zdaj pa je bila do moževih (in hčerinih) delodajalcev nekoliko zadržana. Odkar so me pred mesecem alkimisti prignali domov, se je naša hiša spremenila v pekel. Starši so si bili kar naprej v laseh, z Zoe pa sva se sku­ šali čim bolj potuhniti. Zoe. Zakaj je šel zbudit še Zoe? Vprašanje me je glodalo, medtem ko sem brskala za obla­ čili. Vedela sem, kaj so »spodobna« oblačila. Kavbojke in ma­ jica nikakor niso prišle v poštev; raje sem izbrala sive hlače in 6

belo bluzo. Čeznjo sem oblekla temno sivo jopico, v hlače pa sem napeljala eleganten črn pas. Nadela sem si še tanko veri­ žico s križcem, od katere se tako ali tako nisem nikoli ločila. Z lasmi sem imela več dela. Že po dveh urah spanja so bili popolnoma razmršeni. Po najboljših močeh sem jih poravnala in jih utrdila z lakom, da bi zdržali, kar koli me je že čakalo. Še tenka plast pudra in bila sem pripravljena. Vse skupaj je trajalo šest minut. Gotovo sem postavila osebni rekord. Po prstih, da ne bi zbudila mame, sem stekla po stop­nicah. Dnevno sobo je razsvetljeval šibek pramen svet­ lobe − vrata očkove delovne sobe so bila priprta. To najbrž pomeni, da lahko vstopim, sem si rekla in smuknila noter. Pritajen pogovor je zamrl. Očka me je premeril od glave do pet. Ker me ni oštel, sem vedela, da sem izbrala prava oblačila. »Sydney,« me je osorno ogovoril, »Donno Stanton že po­ znaš.« Znana alkimistka je s prekrižanimi rokami stala ob oknu. Bila je taka kot vedno: sloka in stroga. Velikokrat sva se sre­ čali, a težko bi jo označila za prijateljico – zaradi mojih prekr­ škov sva se znašli v nekakšni »vampirski godlji«. Nisem mogla ugotoviti, kaj čuti do mene. Nalahno je pokimala in me vljud­no pozdravila. V sobi so bili še trije alkimisti. Predstavili so se kot Barnes, Michaelson in Horovic. Stantonova, Barnes in Michaelson so bili očkovih let, Horovic je bil mlajši. Kazal jih je nekaj čez dvajset. Pripravljal je opremo za tetoviranje. Oblečeni so bili podobno kot jaz: v lepo krojena oblačila nevpadljivih barv. Urejenost je bila naš zaščitni znak. Nismo želeli zbujati po­ zornosti. Alkimisti smo bili taki že od nekdaj, že od takrat, ko 7


se človeštvu še sanjalo ni o vzporednih svetovih. Lica so jim vsem, tako kot meni, krasile vtetovirane lilije, ki so v svetlobi zasijale. Zaskrbelo me je: me bodo zaslišali? So hoteli preveriti, ali sem še vedno zvesta svojemu poslanstvu, čeprav sem pomagala odpadniški napol vampirki? Prekrižala sem roke in se potru­ dila, da bi bila videti mirna in samozavestna. Odločena sem bila trdno stati za svojimi dejanji. Tisti hip je vstopila Zoe, moja sestra. Zaprla je vrata in se prestrašeno razgledala. Očkova delovna soba je bila ogromna – zanjo je dal zgraditi cel prizidek –, zato je bilo v njej dovolj prostora za vse. Otrpnila je. S pogledom sem ji sporočila, da sem na njeni strani. Očitno me je razumela, saj je stopila k meni in se umirila. »Zoe!« je bilo vse, kar je prišlo iz očkovih ust. Bil je razo­ čaran. Vedela sem, zakaj. Oblekla je kavbojke in star pulover, lase pa si je spletla v ljubki, a nekoliko ohlapni kitki. Drugim bi se zdela čisto »spodobna« – toda očka pač ni bil tak kot drugi. Trepetala je. Želela sem zrasti, da bi jo zavarovala. Ko se je očka prepričal, da je njegova graja dosegla namen, je Zoe predstavil alkimistom. Tudi njej je Stantonova vljudno poki­ mala, potem pa se ozrla proti očku. »Ne razumem, Jared,« je rekla. »Katero bomo zaposlili?« »S tem si tudi jaz razbijam glavo,« je odvrnil očka. »Poslal naj bi Zoe, ampak … Mislim, da še ni pripravljena. No, vem, da ni pripravljena. Pridobila je le osnovno znanje. Kar pa se tiče Sydneyjinih nedavnih … dogodivščin …« Počasi sem začenjala dojemati. Najpomembnejše je bilo spoznanje, da mi ne bo treba v prevzgojni zavod. Za zdaj. Za 8

nekaj drugega je šlo. Nekaj se je pripravljalo in želeli so zapo­ sliti Zoe, ker v nasprotju z mano alkimistov še ni pustila na ce­ dilu. Res je bilo, kar je povedal očka: opravila je le osnovno iz­ obraževanje. Alkimistično poslanstvo se je prenašalo iz roda v rod in že pred leti so me izbrali za naslednjo alkimistko v dru­ žini Sage. Očku se je zdelo, da prvorojenka Carly ni iz pra­ vega testa, zato jo je poslal študirat. V alkimističnih vrstah za­ njo ni bilo več prostora. Zoe je naučil osnov alkimije, če bi se jaz na primer poškodovala v prometni nesreči ali bi me pokon­ čali vampirji. Stopila sem naprej. Nisem mogla dovoliti, da bi Zoe vpletli v alkimistične spletke. Čeprav se mi še sanjalo ni, kako naj to preprečim, je bila skrb za njeno varnost večja od strahu pred prevzgojnim zavodom – in tega me je bilo pošteno strah. »O svojih prekrških sem se pogovorila z odborom,« sem rekla. »Mislila sem, da smo razčistili. Pripravljena sem na kakršno koli nalogo. No, bistveno bolj pripravljena kot sestra. Izkušnje imam. Vem, kaj se pričakuje od alkimista.« »Rekla bi, da si pridobila kar malo preveč izkušenj,« se je posmehnila Stantonova. »Strašno rad bi slišal, kaj si ‘razčistila’,« je rekel Barnes in s prsti nakazal narekovaje. »Tudi sam nisem navdušen nad neiz­ šolano alkimistko, ampak težko verjamem, da je nekdo, ki je pomagal vampirski zločinki, ‘pripravljen na kakršno koli na­ logo’.« Spet domišljavi narekovaji. Prijazno sem se nasmehnila in prikrila jezo, ki se je nabi­ rala v meni. Škodljiva je bila. »Razumem, gospod. Toda Rose Hathaway je dokazala, da ni kriva. To pomeni, da nisem po­ magala zločinki. Pomagala sem odkriti pravo morilko.« 9


»Že res, ampak takrat še nisi vedela, da je ‘nedolžna’,« je pri­ pomnil. »Prav imate,« sem odvrnila. »Prepričala me je, da govori res­ nico.« Barnes je zaničljivo prhnil. »V tem je težava. Morala bi ubo­ gati alkimiste, ne pa da svoja dejanja opravičuješ z za lase pri­ vlečenimi izgovori. Dokaze bi morala predložiti nadrejenim.« Dokaze? Kako naj bi mu povedala, da sem Rose pomagala, ker sem čutila, da je tako prav? Ne bi razumel. Alkimisti prezi­ ramo vampirje. Če bi povedala, da se mi je Rose zdela iskrena in poštena, bi mi le škodilo. Kaj šele, če bi priznala, da me je v pomoč sprva prisilil drug vampir. Iz rokava sem potegnila zad­ njega aduta. »Jaz … Nikomur nisem povedala, ker sem hotela napredo­ vati in dobiti boljšo službo. Če bi vse teklo brez zapletov, bi mi morda celo uspelo.« Zbrala sem še zadnje atome moči, da mi je šla laž gladko z jezika. Sram me je bilo. Kakor bi se za vsako ceno želela uve­ ljaviti! Sama sebi sem se zdela plehka in klečeplazna. Žal je bil to edini jezik, ki so ga alkimisti razumeli. Michaelson je zavil z očmi. »Zaletava je bila, a to v njenih letih niti ni tako nenavadno.« Alkimisti – z očkom vred – so se prizanesljivo spogledali. Le Stantonove nisem prepričala. Vedela je bistveno več od drugih. Očka je pogledal sodelavce. Ker ni nihče več ničesar pripo­ mnil, je skomignil z rameni: »Raje bi videl, da vzamete Sydney. Čeprav ne razumem povsem, za kaj gre.« V njegovem glasu sem zaznala kanček užaljenosti, ker mu niso povedali vsega. Jared Sage ni maral, da bi kdor koli kaj skrival pred njim. 10

»Ne moti me, če gre starejša,« je rekel Barnes. »Ampak mlajša naj ostane tukaj, dokler se ne zberemo vsi. Morda se pojavi še kak pomislek.« Kako »vsi«? Koliko pa naj bi jih še prišlo? Tako prostorna očkova delovna soba vendarle ni bila. Več alkimistov ko so vpletli, pomembnejša je bila naloga. Koža se mi je naježila. Na kraje velikih nesreč so alkimisti poslali po enega, največ dva človeka. Le kaj bi lahko bilo tako po­ membno, da morajo vplesti toliko ljudi? Oglasil se je Horovic, ki dotlej ni rekel nobene. »Kaj priča­ kujete od mene?« »Popravi Sydneyjin tatu,« mu je naročila Stantonova. »Tudi če ne bo šla, ji osvežitev urokov ne bo škodila. Zoe pa lahko te­ toviramo pozneje, če bo treba.« Ošinila sem sestrino gladko – in bledo – lice. Dokler ji nanj ne narišejo lilije, je varna. Ko dobiš tatu, je tvoja usoda zapeča­ tena. Do konca življenja si zapisan alkimistom. Ko sem odraščala, se mi še sanjalo ni, kaj to pomeni. Al­ kimističnega poslanstva sem se zavedela šele v zadnjem letu. Očka me je že od mladih nog učil, kako pomembni smo. Žal pa mi je zamolčal, koliko rečem se bom zaradi službe morala odpovedati. Horovic je na drugem koncu delovne sobe razstavil zlož­ ljivo mizo. Potapljal je po njej in se mi prijazno nasmehnil. »Pridi,« je rekel, »da te poštempljam.« Barnes ga je srepo pogledal. »Prosim, David. Do obredov je treba biti spoštljiv.« Horovic je le skomignil z rameni. Pomagal mi je zlesti na mizo. Nisem si mu upala vrniti nasmeha, zato sem ga le hva­ ležno pogledala. Še en nasmeh mi je povedal, da je razumel. 11


Obrnila sem glavo in opazovala Barnesa, ki je previdno posta­ vil na mizo črn kovček. Alkimisti so se zbrali ob njem in sklenili roke. Svečenik je, se mi je posvetilo. Alkimija je znanost, vča­ sih pa vendarle potrebujemo božjo pomoč. Človeštvo varujemo pred vampirji, ki so nenaravni in v nasprotju z božjim načrtom. Zato svečeniki – duhovniki – tesno sodelujejo z znanstveniki. »Gospod,« je zapel Barnes in zaprl oči, »blagoslovi te na­ poje. Očisti jih madežev zla, da bomo mi, tvoji služabniki, lahko uživali v življenjski moči, ki se skriva v njih.« Odprl je kovček in na mizo zložil stekleničke s temnordečo tekočino. Označene so bile z nalepkami, ki jih nisem mogla prebrati. Z mirno roko in izurjenim očesom je odmeril koli­ čine iz stekleničk v večjo steklenico. Ko je uporabil vse štiri, je na plan potegnil še zavitek praška in ga natresel v mešanico. Zrak je zadrgetal in mešanica se je zlato obarvala. Podal jo je Horovicu, ta pa je medtem pripravil iglo. Obreda je bilo konec in vsi smo spet zadihali. Obrnila sem glavo in nastavila lice. Hip kasneje je name le­ gla Horovičeva senca. »Malo bo bolelo, a ne tako kot prvič. Samo popravil ga bom,« mi je prijazno pojasnil. »Vem,« sem rekla. Niso mi prvič obnavljali tatuja. »Hva­la.« Igla mi je prebodla kožo. Niti trznila nisem. Zabolelo je, ampak ne tako močno kot prvič. V tatu je dodal nekaj črnila in tako okrepil njegovo moč. To je bilo dobro znamenje. Zoe sicer še ni bila varna, a za v prevzgojni zavod mi zagotovo ne bi obnovili tatuja. »Nam lahko medtem pojasnite, kaj se dogaja?« je zanimalo očka. »Povedali so mi le, da potrebujete najstnico.« Besedo 12

»najstnica« je izrekel prezirljivo. Potlačila sem jezo. Tak je bil očkov odnos do naju. »Težave imamo,« je čez čas povedala Stantonova. »Z mo­ roji.« Oddahnila sem si. Moroji so boljši od strigojev. Alkimistične težave so vedno povezane z vampirji. Živi, dobri vampirji so mi bili veliko ljubši od tistih drugih. Na prvi pogled so videti kot ljudje (tega ne bi nikoli izrekla na glas). Njihova življenj­ ska pot se začne in sklene kakor naša. Strigoji pa so sprevržene spake, neživi vampirji, ki so bodisi žrtev napada drugih strigo­ jev bodisi spremenjeni moroji, ki so nedolžni žrtvi izpili vso kri. Težave s strigoji po navadi prinašajo smrt. Po glavi so se mi pletli najrazličnejši scenariji. Zakaj so al­ kimisti tako naglo zavihali rokave? Je kak človek opazil podalj­ šane podočnike? Se je kateri od hraniteljev odločil povedati svojo zgodbo? Morda se je kateri od morojev zatekel k člove­ škemu zdravniku … Alkimisti smo se kar naprej spoprijemali s takimi težavami. Bili smo izurjeni, da jih rešimo po hitrem po­ stopku. Niti sanjalo se mi ni, zakaj bi potrebovali »najstnico«. »Gotovo si slišal, da so pred mesecem izvolili mlado kra­ ljico,« je rekel Barnes. Prepričana sem bila, da je zavil z očmi. Vsi so pritrdilno zamrmrali. Seveda so slišali. Morojska po­ litika je bila nenehno pod alkimističnim drobnogledom. Samo tako smo moroje lahko zavarovali pred človeštvom – in človeš­ tvo pred njimi. Naše poslanstvo je bilo paziti na naše brate in sestre. Spoznaj sovražnika je bilo naše glavno vodilo. Pred krat­ kim so moroji za kraljico izbrali Vasiliso Dragomir, ki je imela osemnajst let. Tako kot jaz. »Sprosti se,« mi je nežno rekel Horovic. 13


Sploh nisem opazila, kdaj sem napela vse mišice v telesu. Ob misli na Vasiliso Dragomir sem nemudoma pomislila na Rose Hathaway. Morda pa vendarle še nisem bila varna. Na srečo je Barnes nadaljeval, ne da bi omenil moje pajdašenje z mlado kraljico in njenimi prijatelji. »No, to ni pretreslo samo nas, ampak tudi številne moroje. Po izvolitvi so izbruhnili nemiri in začele so se burne razprave. Dragomirjevi ni nihče skrivil lasu. Verjetno zato, ker jo tako dobro varujejo. Njeni sovražniki so našli lažjo tarčo – mlajšo sestro.« »Jill,« mi je ušlo, še preden bi se lahko zadržala. Horovic me je tiho opomnil, naj se ne premikam. Nemudoma sem obžalo­ vala, ker sem pritegnila pozornost in razkrila, da marsikaj vem o morojih. A pred očmi se mi je zarisala podoba Jill Mastrano, visoke deklice z zavidanja vredno postavo, kakršno imajo vse morojke. Imela je velike svetlo zelene oči, ki so vedno nemirno begale sem ter tja. Z razlogom. Pri petnajstih letih je izvedela, da je Vasilisina polsestra. Bili sta edini članici plemiške družine Dragomirjev. Prejšnje poletje sta se najini poti križali. »Saj poznaš njihovo zakonodajo,« je rekla Stantonova in prekinila neprijetno tišino. V glasu je bilo čutiti, kaj si misli o morojskih zakonih. Izvoljeni monarh? Nesmisel. Toda od ne­ naravnih bitij, kar so vampirji nedvomno bili, bi težko priča­ kovali kaj drugega. »Vasilisa potrebuje sorodstvo, če želi ostati na prestolu. Njeni nasprotniki so se odločili, da bodo pokon­ čali njeno družino, če že nje ne morejo.« Ob teh besedah me je spreletel srh in spet sem brez premi­ sleka spregovorila. »Se je Jill kaj zgodilo?« Na srečo je Horovic ravno čistil iglo, zato nisem pokvarila tatuja. 14

Ugriznila sem se v ustnico, saj sem na sebi začutila očkov karajoči pogled. S sočutjem do vampirjev sem si le še poslab­ šala položaj. Jill sem poznala zgolj na videz, a misel, da je pet­ najstletnici – toliko je bila stara tudi Zoe – nekdo stregel po življenju, mi ni dala miru. Je bilo sploh pomembno, katere rase je bila? »Ravno v tem je težava,« je nadaljevala Stantonova. »Izvedeli smo, da so jo napadli, ne vemo pa, ali je bila poškodovana. Vsekakor je zdaj z njo vse v redu in to je najpomembnejše. Ampak napad se je zgodil na dvoru, to pomeni, da za njim ti­ čijo izdajalci na visokih položajih.« Barnes se je prezirljivo namrdnil. »Kaj pa si mislila? Ne gre mi v račun, kako se jim je uspelo tako dolgo obdržati na oblič­ju zemlje, ne da bi se obrnili drug proti drugemu.« Preostali so mu mrmrajoče pritrdili. »Kakor koli že, vsekakor moramo preprečiti nadaljnje ne­ mire,« je rekla Stantonova. »Nekaj morojev se je odzvalo z de­ janji; dovolj, da so zbudili zanimanje človeških novinarjev. To je nedopustno. Zagotoviti moramo trdnost njihove vlade, to­ rej mora biti deklica varna. Tudi če ne morejo zaupati sami sebi, nam lahko in tako mora ostati.« Moroji nam v resnici niso zaupali, vendar tega raje nisem omenila. Toda glede na to, da nismo načrtovali atentata na kraljico in njeno družino, smo bili v resnici bolj vredni zaupa­ nja kot marsikateri moroj. »Deklica mora izginiti,« je rekel Michaelson, »dokler mo­ roji ne spremenijo zakona, ki lahko Vasiliso spravi s prestola. Mastranova med moroji ni varna, zato jo moramo skriti med ljudmi.« V njegovih besedah je bilo čutiti prezir. »Toda izjem­ 15


nega pomena je tudi, da ostane skrita pred ljudmi. Ne smejo izvedeti, kaj je v resnici.« »Posvetovali smo se z varuhi in izbrali kraj, kjer bo varna – pred strigoji in tudi pred moroji,« je povedala Stantonova. »Da bo – skupaj s spremljevalci – zares neopažena, jo bo spremljal al­ kimist, ki se bo ukvarjal samo z njo in urejal morebitne zaplete.« Očka se je posmehnil. »To je vendar nesmiselno tratenje naših moči! Alkimista bi spravili v neznosen položaj.« Obšel me je neprijeten občutek. »Za to potrebujemo Sydney,« je odvrnila Stantonova. »Radi bi jo vključili med Jillianine spremljevalce.« »Kaj?« je vzkliknil očka. »Se šalite?« »Nikakor,« je mirno in trezno odgovorila Stantonova. »Približno enakih let sta, zato ne bosta zbujali pozornosti. Poleg tega sta se že spoznali. Za Sydney bo položaj precej manj ‘neznosen’ kakor za druge alkimiste.« Jasno kot beli dan. Moj sloves je bil omadeževan. Horovic je za hip postal, umaknil iglo in mi dal priložnost, da se odzo­ vem. Po glavi se mi je podilo na tisoče misli. Kaj naj bi rekla? Pokazati sem morala pripravljenost na sodelovanje. Samo tako si bom lahko med alkimisti povrnila ugled. Hkrati pa nisem smela biti pretirano navdušena nad druženjem z vampirji in njihovimi polčloveškimi sorodniki dampirji. »Nikoli se jih ne navadiš,« sem previdno začela. Govorila sem s hladnim in vzvišenim glasom. »Ne glede na to, koliko časa preživiš v njihovi družbi. Ampak za našo in njihovo var­ nost bom naredila vse.« Z našo varnostjo sem seveda mislila varnost človeških smrtnikov. »Vidiš, Jared?« Barnesu je bil moj odziv všeč. »Dekle ve, 16

kako se streže tem rečem. Brez skrbi, uredili smo, da ne bo več­ jih težav. Poleg tega ne bo sama; saj ne more biti, kajti tudi morojka bo prišla s spremstvom.« »Kako to mislite?« Očku vse skupaj ni bilo niti najmanj pogodu. Nisem mogla ugotoviti, kaj mu ni dalo miru. Se je morda zbal za mojo varnost? Ali pa ga je bilo strah, da se bom v morojski družbi še bolj izneverila alkimistom? »Koliko sprem­ ljevalcev pa bo imela?« »Prišla bo z dampirjem,« je pojasnil Michaelson. »Varuh je. Če sem iskren, v tem ne vidim nobene težave. Izbrali smo kraj brez strigojev, a če smo se po naključju zmotili, raje vidim, da se oni spopadejo s pošastmi.« Varuhi so bili dampirji, izurjeni za varovanje morojev. »Pa sva končala,« je rekel Horovic in se zravnal. »Lahko se­ deš.« Ubogala sem in se uprla želji, da bi se pogladila po licu. Čutila sem samo rahlo ščemenje od vbodov igle, toda vedela sem, da magija deluje. Zagotovila naj bi mi nadpovprečno od­ pornost in mi preprečila, da bi se z drugimi ljudmi pogovar­ jala o vampirjih. Raje nisem razmišljala, kaj vse je bilo v črnilu. Tatuji so bili pač nujno zlo. Drugi se niso zmenili zame – no, nihče razen Zoe. Zmedeno in prestrašeno je pogledovala proti meni. »Z njo bo prišel še en moroj,« je nadaljevala Stantonova. »Ni mi jasno, zakaj, a moroji vztrajajo, da jo mora spremljati. Povedali smo jim, da nam to pošteno oteži delo, ampak … No, prepričani so o svojem prav in zagotovili so nam, da bodo uredili vse potrebno. Mislim, da se piše Ivaškov. A to niti ni tako pomembno.« 17


»Kam pravzaprav gredo?« je zanimalo očka. »Kam jo bo­ ste poslali?« Odlično vprašanje. Tudi mene je to zanimalo. Za prvo de­ lovno mesto so mi alkimisti določili daljno Rusijo. Morda so Jill želeli skriti na kakšnem odročnem kraju. Za hip sem pomi­ slila, da bomo šli v moje sanjsko mesto, Rim. Veličastne umet­ nine in italijanska hrana bi bile prijetna protiutež birokraciji in vampirjem. »V Palm Springs,« je odgovoril Barnes. »Palm Springs?« sem ponovila. Tega nisem pričakovala. Zame je Palm Springs pomenil filmske zvezde in igrišča za golf. Nisem si mogla obetati rimskih počitnic, no, pa tudi nad severni tečaj­ nik mi očitno ne bo treba. Stantonova je ukrivila ustnice v porogljiv nasmeh. »Palm Springs je v puščavi, kjer so dnevi zelo dolgi. Neprijeten kraj za strigoje.« »Kaj ni neprijeten tudi za moroje?« V mislih sem bila že korak naprej. Sonce je bilo smrtonosno zgolj za strigoje, a niti moroji ga niso najbolje prenašali, saj jih je pošteno izčr­ palo. »Res je,« je pritrdila Stantonova. »Toda slabo počutje je za­ nemarljiva nevšečnost, če gre za varnost. Moroji večino časa tako ali tako preživijo v zaprtih prostorih. Poleg tega bodo drugi moroji dvakrat premislili, preden …« Pogovor je zamrl, ko smo zaslišali, da je pred hišo nekdo za­ prl avtomobilska vrata. »Aha,« je rekel Michaelson. »Zdaj smo vsi. Odprl bom.« Smuknil je iz sobe in se napotil k vhodnim vratom. Kmalu sem zaslišala nov glas, ki se je bližal delovni sobi. 18

»Oče ni imel časa, zato sem prišel sam,« je rekel glas. Vrata delovne sobe so se odprla. Za hip mi je zastalo srce. Ne, sem pomislila. Kdor koli, samo on ne. »Jared,« je pozdravil prišlek in se zazrl v očka. »Lepo te je videti.« Očka, ki je meni prej komajda privoščil pogled, se je široko nasmehnil. »Keith! Spraševal sem se, kaj se dogaja s tabo.« Rokovala sta se, meni pa se je obrnil želodec. »To je Keith Darnell,« ga je predstavil Michaelson. »Sin Toma Darnella?« je spoštljivo vprašal Barnes. Tom Darnell je bil legendarni vodja alkimistov. »Točno ta,« je veselo odgovoril Keith. Bil je pet let starejši od mene. Njegovi lasje so bili za spoznanje svetlejši od mojih. Dekletom se je večinoma zdel privlačen. Meni? Meni se je zdel ogaben. Nisem ga pričakovala. »Sestri Sage že poznaš,« je dodal Michaelson. Keith je najprej pogledal Zoe. Oči je imel nekoliko različ­ nih barv. Eno je bilo stekleno in brezizrazno. Z drugim je po­ mežiknil in se široko nasmehnil. Še vedno mežika! Najraje bi pobesnela. To presneto bedasto hinavsko mežikanje! Oko je izgubil v skrivnostni nesreči. Drugo je ostalo nepoškodovano, a vseeno sem mislila, da se bo odpovedal zoprnemu mežikanju. »Zojči! Kako si zrasla,« je občudujoče rekel. Nisem nasilna, bog obvaruj, a tisti hip bi ga z veseljem mahnila. Nasmehnila se mu je, saj se ji je ob pogledu na znan obraz odvalil kamen od srca. Ko se je Keith obrnil proti meni, sta očarljivost in prijaznost v hipu izpuhteli. Tudi mene je vse mi­ nilo. 19


Osredotočila sem se na brzdanje prezira in sovraštva, ki sta se prebudila v meni. »Zdravo, Keith,« je bilo vse, kar sem spra­ vila iz sebe. Ni se trudil s prisiljeno prijaznostjo. Pogledal je starejše al­ kimiste. »Kaj pa ona počne tukaj?« »Vemo, da si prosil za Zoe,« je ravnodušno odgovorila Stantonova. »A po premisleku smo se odločili za Sydney. Njene izkušnje odtehtajo prekrške iz preteklosti.« »Ne,« se je uprl Keith in me ledeno pogledal. »Niti v sanjah je ne spustim zraven. Ne bom dovolil, da bi nas neka vampirska ljubica spravila v težave. Z mano bo šla mlajša sestra.«

20

2 Nekaterim je vzelo sapo, ker je Keith izrekel besedno zvezo »vampirska ljubica«. S posamičnima besedama seveda ni bilo nič narobe, a skupaj … no, opisovali sta prav tisto, proti če­ mur smo se alkimisti borili. Naše poslanstvo je bilo obvarovati ljudi pred stiki z vampirji in prijateljevanje z njimi je veljalo za najostudnejši prekršek. Celo ko so me starejši alkimisti prej za­ sliševali, so previdno izbirali besede. Keith pa je besedno zvezo izrekel skoraj opolzko. Celo Horovic se je vznemiril in odprl usta, da bi mu povedal, kar mu gre, a si je zaradi naju z Zoe premislil. Michaelson je za­ mrmral: »Varuj nas.« Pri tem je sklenil prste v znamenje za od­ ganjanje zla. Bolj kot ob Keithovi žaljivki – ki me, mimogrede, ni pustila hladne – sem se zdrznila ob nedolžni pripombi Stantonove. Vemo, da si prosil za Zoe. Keith je želel Zoe? Zaradi tega sem bila še trdneje odločena narediti vse, da mu prekrižam načrte. Zoe sama z njim v Palm Springsu? Stisnila sem pesti. Keith Darnell ni bil angelček, ka­ kor se je kazal navzven. Nobeno dekle – moja sestra pa sploh ne – ni bilo varno pred njim. 21


»Keith,« je prijazno rekla Stantonova. »Razumem te, am­ pak o teh rečeh ne odločaš ti.« Stopila mu je na žulj. »Palm Springs je moje delovno mesto! Vso pravico imam odločati, kdo gre tja in kdo ne.« »Tako je,« ga je podprl očka. Nisem mogla verjeti! Če bi se z Zoe tako vedli, bi se nama slabo pisalo. Pred leti je Keith z nami preživel poletne počitnice – mladi alkimisti so med šola­ njem pogosto obiskovali druge družine. Očka je v njem videl sina, ki ga ni nikoli imel. Zanj je uporabljal popolnoma druga merila kakor za nas tri. Očitno je bilo še vedno tako. »Palm Springs je res tvoje delovno mesto,« je nadaljevala Stantonova, »ampak ukaz je prišel z najvišje ravni. Pri uskla­ jevanju si nepogrešljiv, pri pomembnih odločitvah pač nimaš zadnje besede.« Stantonova je nedvomno znala tudi udariti, če je bilo treba, in jasno je bilo, da jo srbijo prsti. A bilo je narav­ nost neverjetno, da se je znašla v vlogi moje zagovornice. Tega res nisem pričakovala. Keithu se je posvetilo, da z otročjimi izbruhi ne bo niče­ sar dosegel, zato se je umiril. »Razumem. Ni mi vseeno za na­ logo. Obe dekleti poznam. Še pred Sydneyjinim ‘spodrsljajem’ me je skrbelo, kako se bo znašla. Ničesar nisem rekel, ker sem bil prepričan, da jo bo mladostniška nepremišljenost minila. Napako sem naredil. Zoe bi bila primernejša za nadaljevanje družinske tradicije. Brez zamere, Jared.« Očku se je »očarljivo« nasmehnil. Vse teže sem skrivala, kaj si v resnici mislim o njem. »Kako si to ugotovil? Ko si bil pri nas, je imela Zoe enajst let,« sem re­ kla. »Skrbelo« ga je zame – pa kaj še. Ne, narobe sem se izrazila. Zaskrbelo ga je zadnji dan, ko sem odkrila njegovo mračno 22

skrivnost. Tako torej. Utišati me je hotel. Pustolovščina z Rose je bila krasen izgovor. »Zoe je bila precej zrela za svoja leta,« je nadaljeval Keith. »Nekateri so pač taki.« »Zoe še nikoli ni imela opravka ne s strigoji ne z moroji! Otrpnila bi. Tako kot večina alkimistov,« sem ga opomnila. »Tista, ki bo določena za nalogo, bo morala veliko časa preživeti z njimi. Zase lahko rečem, da sem se jih navadila. Naučila sem se jih prenašati. Zoe ima za sabo le osnovno šolanje. In še to v var­ nem domačem zavetju. Kar naprej ponavljate, da je naloga težka. Se vam zdi, da bi ji bila neizkušena in prestrašena alkimistka kos?« Ponosna sem bila sama nase, ker sem trditve tehtno podkrepila. Barnes se je nemirno prestopil. »Če je Keith dvomil že pred leti …« »Mislim, da bi se Zoe znašla,« je rekel očka. Me je sploh kdo poslušal? Sem bila mar nevidna? Horovic, ki je imel polne roke dela s pospravljanjem pripora za tetovira­ nje, je dvignil pogled in se porogal Barnesovi pripombi. »To je ključno: ‘pred leti’. Keith je bil takrat komaj kaj sta­ rejši, kot sta dekleti danes.« Zaprl je škatlo s priborom, se na­ slonil na steno za sabo in prekrižal roke. »Ne dvomim o tebi, Keith. Vsaj načeloma. Ampak mnenja si ne moreš ustvariti na podlagi spominov iz otroštva.« Če povzamem: Horovic me je imel za otroka. Toda glede na to, kako lahkotno je s tem osmešil Keitha, sem mu nemudoma odpustila. Keith je zardel kot kuhan rak. »Se strinjam,« je pritrdila Stantonova. Očitno jo je mine­ valo potrpljenje. »Sydney si strašno želi iti, kar je precej po­ membno, saj bo morala živeti z vampirko.« 23


Strašno želi iti? Niti ne. A na vsak način sem hotela obvaro­ vati Zoe in si povrniti ugled. Če bi mimogrede še Keithu zme­ šala štrene, toliko … »Čakajte,« sem rekla, ko sem se zavedela, kaj je povedala. »Ste rekli, da bom morala živeti z vampirko?« »Da,« je prikimala Stantonova. »Čeprav se bo skrivala, mora njeno življenje nemoteno teči naprej. Odločili smo se, da bomo ubili dve muhi na en mah. Vpisali smo jo na za­ sebno šolo in jo nastanili v internatu. Poskrbeli bomo, da bosta sostanovalki.« »Ali to pomeni … Ali to pomeni, da bom morala hoditi k pouku?« sem zmedeno vprašala. »Maturirala sem.« Očku sem večkrat povedala, da si želim študirati, a mi je vztrajno dopo­ vedoval, da v tem ne vidi nobenega smisla. »Kaj vam nisem rekel?« je Keith speljal vodo na svoj mlin. »Zoe je primernejše starosti.« »Sydney se lahko izdaja za dijakinjo četrtega letnika.« Stan­ tonova me je premerila od glave do pet. »Doma si se šolala, mar ne? To bo nova izkušnja zate. Boš videla, kaj si zamudila.« »Ne boš imela večjih težav,« je nejevoljno rekel očka. »Veliko več veš, kot ti lahko ponudijo.« Bravo očka. Še sreča, da si me naučil brati med vrsticami. Nisem želela pokazati, kako neprijetno mi je ob vsem sku­ paj. Še vedno sem bila odločena obvarovati Zoe in poskrbeti za svoj ugled, toda zapletom ni bilo ne konca ne kraja. Vrnitev v šolske klopi. Življenje z vampirko. Varovanje. Na žive in mrtve sem se zaklinjala, da sem vajena vampirske družbe. Toda sobe si nisem bila pripravljena deliti – niti z neškodljivo Jill ne. In še na nekaj sem pomislila. 24

»Bova sošolca?« sem vprašala Keitha. Niti v snu mu ne bi posojala zapiskov. »Seveda ne,« je vzvišeno odvrnil. »Prestar sem. Sem lokalna zveza za potrebe naloge.« Roko bi dala v ogenj, da si je naziv iz­ mislil. »Bedeti moram nad nalogo in o vsem poročati nadreje­ nim. Ampak tega ne bom počel, če bo ona zraven.« Razgledal se je po obrazih vseh navzočih in popolnoma jasno je bilo, kdo je ona. To sem bila jaz. »Tudi prav,« je brezbrižno rekla Stantonova. »Sydney bo šla. Tako sem se odločila in pripravljena sem se zagovarjati pred najvišjimi organi. Keith, če je to zate preveč moteče, bom po­ skrbela, da boš premeščen na drugo delovno mesto.« Vse oči so se uprle v Keitha. Ujel se je v past. Podnebje v južni Kaliforniji vampirjem ni ravno pisano na kožo, zato Keith ni imel veliko dela, meni recimo pa v Sankt Peterburgu dela ni nikoli zmanjkalo. Tam je bil pravi raj za vampirje. Očka me je odpeljal v še nekaj takih mest v Evropi in Aziji. Praga je bila poglavje zase. Keith ni trepetal le pred obilico dela, ampak tudi pred življenjem v bistveno manj privlačnem kraju. V na­ sprotju z vampirji so imeli ljudje Palm Springs radi. Na obrazu mu je pisalo, da je v zagati. »Kaj pa če bom po­ sumil, da je spet zavila na kriva pota?« »Sporoči nadrejenim,« je rekel Horovic in zadržal zehanje. Keith nanj ni naredil prav dobrega vtisa. »Kakor bi to storil, če bi šlo za kogar koli drugega.« »Medtem se bom posvetil Zoe,« je rekel očka, kot bi se ho­ tel Keithu opravičiti. Zame in za Zoe mu je bilo malo mar. »Če bodo s Sydney težave, jo bo zlahka nadomestila.« Niti najmanj mi ni bilo všeč, da bo Keith tisti, ki bo sodil, 25


kako dobro opravljam dolžnosti. Še bolj pa, da Zoe še niso či­ sto izključili. Očka jo bo šolal naprej, kar je pomenilo, da so alkimisti – tudi Keith – še vedno odločali o njeni prihodnosti. Prisegla sem si, da bom za njeno varnost naredila vse – če bi bilo treba, bi Keithu lastnoročno lupila grozdne jagode in mu jih drugo za drugo polagala v usta. Predvsem pa ne bo dobil priložnosti za dvom o moji zvestobi alkimistom. »Dobro,« je rekel skozi stisnjene zobe. »Sydney lahko gre … Za zdaj. Ampak vedi: ne bom te izpustil izpred oči.« Zastrmel se je vame. »Ne bom ti dajal potuhe. Ti se boš ukvarjala z vam­ pirko in jo vozila na hranjenje.« »Hranjenje?« sem osuplo vprašala. Seveda. Jill je potrebo­ vala kri. Samozavest je izpuhtela. Govorjenje o vampirjih je bilo eno, druženje z njimi pa nekaj čisto drugega. Med nami in njimi je pač bistvena razlika. Tista, ki jim omogoča preži­ vetje. Vame se je prikradla strašna misel, ki se je razblinila, še preden se je do konca izoblikovala. Menda ne pričakujejo, da jo bom hranila s svojo krvjo? Ne. To je bilo noro. Alkimisti se ne bi nikoli spustili v kaj takega. Pogoltnila sem slino, se zbrala in previdno vprašala: »Kako jo bomo hranili?« Stantonova je pomignila Keithu: »Prosim, pojasni ji.« Dala mu je priložnost, da se spet izkaže. Zgrabil jo je. »V Palm Springsu živi samo en moroj, kolikor vemo,« je začel. Lase je imel premazane z debelo plastjo gela. Sluzasto so se lesketali. Odvratno. Fantom, ki so uporabljali več izdelkov za oblikovanje pričeske kot jaz, nisem zaupala. »Po mojem ni čisto pri pravi, je pa precej dobrodušen – za vampirja, se ra­ zume. Je star samotar in naselil se je v predmestju. Obupal je nad morojsko vlado. Ker se je izločil iz družbe, ne bo niko­ 26

mur povedal za vas. Ima tudi hraniteljico, ki jo je pripravljen deliti.« Namrščila sem se. »Se vam zdi primerno, da se Jill druži z morojem, ki je sovražno razpoložen do morojskega vodstva? Naš namen je poskrbeti za trdno vlado. Kako naj vemo, da je upornik ne bo izkoristil?« »Pameten pomislek,« je presenečeno rekel Michaelson. Nisem želela spodkopavati Keitha. Le vajena sem bila po­ misliti na vse mogoče zaplete in nanje opozoriti. Toda iz oči sem mu prebrala, da je mojo pripombo razumel kot neposre­ den napad. »Seveda mu ne bomo povedali, kdo je,« je rekel. V zdravem očesu se mu je jezno zabliskalo. »Saj vendar nismo neumni. Nobeni uporniški struji ali skupini ne pripada. Moroji in va­ ruhi so ga pustili na cedilu, zato z njimi ne želi imeti opravka. Povedal sem mu, da je Jillina družina podobnih nazorov, zato je pripravljen pomagati.« »Prav je, da si previdna, Sydney,« me je podprla Stantonova. Očitno ji ni bilo žal, da se je zavzela zame. To mi je veliko po­ menilo, saj je s pohvalami po navadi skoparila. »Previdnost ni nikoli odveč. Za pomoč smo prosili tudi moroja Aba Mazurja in zagotovil nam je, da ta moroj ni nevaren.« »Abe Mazur?« se je posmehnil Michaelson in se popraskal po siveči bradi. »On pa res ve, kdo je nevaren in kdo ne.« Skrivaj sem zatrepetala. Mirno, mirno, sem si prigovarjala. Globoko sem vdihnila in vprašala: »Je Abe Mazur moroj, ki bo spremljal Jill? Spoznala sem ga … Če se ne motim, ste rekli, da se njen spremljevalec piše Ivaškov.« Z Abom Mazurjem sem imela neporavnane račune. 27


Michaelson se je še enkrat posmehnil. »Nikoli te ne bi pu­ stili same z Abom Mazurjem. Najeli smo ga za pomoč pri or­ ganizaciji.« »Kaj je narobe z Abom Mazurjem?« je zanimalo Keitha. »Ne poznam ga.« Pozorno sem ga motrila. Na njegovem obrazu sem iskala kakršno koli znamenje neiskrenosti. Nisem ga našla. Gledal je nedolžno, skorajda zvedavo. V modrih očeh – očesu, če smo natančni – je bilo videti zmedenost, ki je bila v čistem nasprot­ju s siceršnjo poznavalsko ošabnostjo. Za Aba ni še nikoli sli­ šal. Opazila sem, da že nekaj časa zadržujem dih. »Nepridiprav je,« je odsekala Stantonova. »Pogosto se pra­ ska tam, kjer ga ne srbi. Sicer je uporaben, a ne zaupam mu.« Nepridiprav? Milo rečeno. Abe Mazur je bil moroj, ki se ga je v Rusiji prijel zgovoren vzdevek Zmija, kar pomeni kača. Abe mi je nekajkrat naredil uslugo, a sem morala to drago pla­ čati. Med drugim sem morala pomagati Rose, ko je pobegnila. No, on je to imenoval odplačevanje dolga, meni se je zdelo bolj podobno izsiljevanju. Nisem si ga želela spet srečati. Sam bog ve, kaj si je bil sposoben izmisliti. V Palm Springsu ni bilo nikogar, ki bi ga lahko prosila za pomoč. Slabo bi se mi pisalo, če bi nadrejeni izvedeli, da vampirjem nisem le pomagala na lastno pest, ampak sem z njimi tudi sklepala sumljive posle. »Nobenemu od njih ne moremo zaupati,« je rekel očka in s prsti leve roke na desni rami naredil znamenje križa, kar je al­ kimistična kretnja za odganjanje mračnih sil. »No, Abe je slabši od drugih,« je rekel Michaelson. Komaj opazno je zazehal in nas tako opomnil na pozno uro. »Smo do­ govorjeni?« 28

Mrmraje smo pritrdili. Keith je bil besen, ker ni dosegel svojega, a je vse pripombe zadržal zase. »Mislim, da lahko kar greva.« Nisem takoj dojela, da misli mene in njega. »Kar zdajle?« sem nejeverno vprašala. Skomignil je z rameni. »Tudi vampirji se bodo vsak hip od­ pravili na pot. Pred njihovim prihodom morava urediti nekaj stvari. Če se menjava za volanom, bova jutri popoldne na ci­ lju.« »Krasno,« sem togo rekla. Vožnja s Keithom. Fej. A mar mi je preostalo kaj drugega? Ne. Sprejeti sem morala, kar so mi ponudili. Keith je bil manjše zlo od prevzgojnega zavoda. Poleg tega sem si izborila službo in rešila Zoe. Še naprej sem morala kazati, kot da sem pripravljena na vse. Očka me je ravnodušno poslal pripravit prtljago. Niti za spoznanje prijaznejši ni bil kakor takrat, ko mi je naročil, naj se spodobno oblečem. Medtem ko so se drugi pogovarjali, sem pohitela v sobo. Še vedno sem pazila, da ne bi zbudila mame. V otroštvu mi je oče ničkolikokrat tik pred zdajci povedal, da greva na potovanje. Izurila sem se v hitrem pripravljanju kovč­ kov. Toaletno torbico sem imela vedno pri roki. Koliko prt­ ljage naj vzamem? In predvsem kakšna oblačila? Nihče mi ni povedal, koliko časa bo trajala naloga. Verjetno zato, ker se jim še sanjalo ni. Nekaj tednov? Šolsko leto? Govorilo se je, da bi moroji radi razveljavili zakon, zaradi katerega se je Jill znašla v težavah. Spreminjanje zakonodaje se lahko zavleče. Kako se oblačijo srednješolke? Gotovo je bilo edino to, da odhajam v tople kraje. Izbrala sem deset poletnih oblačil in upala, da bo v internatu na voljo pralni stroj. 29


»Sydney?« Medtem ko sem spravljala prenosni računalnik v aktovko, se je pri vratih pojavila Zoe. Kitki si je na novo trdneje sple­ tla, da bi naredila vtis na očka. »Hoj,« sem se ji nasmehnila. Smuknila je v sobo in zaprla vrata za sabo. Vesela sem je bila. Pred odhodom sem ji hotela povedati, da jo bom pogrešala in da … »Zakaj si to naredila?« je vprašala, preden sem odprla usta. »Se sploh zavedaš, kako si me ponižala?« Ostala sem brez besed. »Jaz … O čem govoriš? Hotela sem …« »Zaradi tebe me imajo za nesposobno!« se je razburila. V očeh so se ji zalesketale solze. »Kar naprej si govorila, da ni­ mam dovolj izkušenj za delo, ki ga opravljata z očkom. Za ne­ umno me bodo imeli. Keith pa tudi.« »Kaj si misli Keith Darnell, je popolnoma vseeno,« sem od­ vrnila in brzdala jezo. Pogledala sem jo in se spomnila pogo­ vora v delovni sobi. Želela sem si naloge. »Nisem te hotela pri­ kazati v slabi luči. Obvarovati sem te hotela.« Prezirljivo me je pogledala. Bila je nežno dekle, zato ji bes ni pristajal. »Res? Kaj nisi rekla, da si želiš napredovanja?« Kislo sem se nasmehnila. Res sem to rekla. Ampak nisem ji mogla povedati resnice. Nihče ni vedel, zakaj sem pomagala Rose. Zaradi laži me je pekla vest – še posebej, ker sem lagala sestri. Žal nisem imela izbire in v zadregi sem molčala. »Očka te ni določil za alkimistko,« sem rekla. »Izbereš si lahko kateri koli poklic.« »Ker nisem tako bistra kot ti?« je vprašala. »Kar ne govo­ rim pet jezikov?« 30

»To nima nobene zveze,« sem siknila. »Zoe, krasno dekle si in verjetno bi bila odlična alkimistka. Ampak življenje alkimi­ stov … Ne bi ti bilo všeč.« Hotela sem ji povedati, da bi ga so­ vražila. Da bi do konca življenja drugi odločali o tem, kaj naj bi počela. Toda to ne bi bilo profesionalno. »Nič ne bi imela proti,« je rekla. »Varovala bi nas pred vam­ pirji … Če bi očka to hotel.« Glas se ji je zatresel. Le zakaj si je želela biti alkimistka? »Z očkom se lahko zbližaš tudi drugače. Delo alkimistov je plemenito, a ko enkrat stopiš na to pot, si njihova last.« Ko bi ji le lahko dopovedala. »Gotovo ne bi rada živela tako.« »Mar hočeš imeti vse zase?« je vprašala. Bila je nekaj cen­ timetrov manjša od mene, toda zdelo se je, kot da je od same jeze zrasla. »Ne! Nočem … Ne razumeš,« je bilo vse, kar sem lahko od­ vrnila na to. Po stari navadi sem potlačila občutke. Ob njenem prezirljivem pogledu mi je skoraj zledenela kri v žilah. »Zelo dobro razumem.« Zasukala se je na peti in odvi­ hrala, vendar je pazila, da je stopala potihoma. Strah pred oče­ tom je bil vendarle močnejši od jeze. Strmela sem za njo in stiskalo me je pri srcu. Kako me je lahko imela za častihlepno? Ker si rekla, da si, me je opomnila vest. To že, vendar je nikakor nisem želela ponižati. Nisem ve­ dela, da želi biti alkimistka. Morda si niti ni zares želela te na­ loge, ampak je samo hotela sodelovati pri nečem in dokazati očku, da ni kar tako? Kakor koli že, imela sem zvezane roke. Alkimistična ne­ izprosnost mi ni bila niti najmanj po volji, a z dušo in s te­ lesom sem si želela človeštvo varovati pred vampirji. Krvavi 31


vojni smo se lahko izognili samo tako, da smo Jill umaknili na varno. Zoe pa bo imela možnost v življenju početi, kar je bo volja. »Zakaj se tako obiraš?« me je vprašal očka, ko sem se vrnila v delovno sobo. Z Zoe sem se zadržala dve minuti, in to mu je šlo močno v nos. Nisem mu odgovorila. »Povej, ko boš pripravljena,« je rekel Keith. Medtem ko me ni bilo, ga je slaba volja minila. Cedil se je od hlinjene prijaznosti in čudila sem se, da ga ni nihče spregledal. Očitno je sklenil, da bo prijazen z mano, bodisi da bi naredil vtis na starejše alkimiste bodisi da bi se mi prikupil in da ne bi iz­ dala njegove skrivnosti. Nad mojo družbo ni bil niti najmanj navdušen. Prisiljeni nasmešek in toga drža telesa sta bila zgo­ vornejša od tisoč besed. »Brez težav bom večji del poti za vo­ lanom.« »Na samem bi se rad pogovoril s Sydney, preden gresta,« je prosil očka. Ker mu ni nihče ugovarjal, me je odpeljal v kuhinjo. Zaprl je vrata. Nekaj sekund sva se nemo gledala. Oba sva prekrižala roke na prsih. Obšla me je drzna misel, da se bo opravičil za vse prepire v zadnjem mesecu, da mi bo odpustil in mi pove­ dal, da me ima rad. Popolnoma zadovoljna bi bila, če bi se le prijazno, očetovsko poslovil od mene. Prebodel me je z rjavimi očmi, kakršne imam tudi sama, podedovala sem jih od njega. Je bilo v mojih več topline? »Zavedati se moraš, kako pomembna je ta naloga, zate in za vse nas.« Toliko o očetovski naklonjenosti. »Saj se,« sem odgovorila. 32

»Dvomim, da bo družina še kdaj uživala ugled, ki ga je bila deležna, preden si pobegnila z njimi, a to je korak v novo smer. Ne zapravi priložnosti. Na preizkušnji si. Ubogaj navo­ dila. Morojka mora biti varna.« Zavzdihnil je in si šel z roko skozi svetle lase, ki so bili še ena najina skupna značilnost. Smešno, da sva si bila na videz tako podobna … v resnici pa tako zelo različna. »Hvala bogu za Keitha. Po njem se zgleduj. Ve, kaj dela.« Otrpnila sem. V njegovem glasu je bilo spet čutiti ponos, kakor bi bil Keith najveličastnejše bitje na obličju zemlje. Očka me je šolal s trdo roko, toda ko se nam je pridružil Keith, se mu je posvetil z dušo in s telesom. S sestrama smo mu to stra­ šno zamerile. Dokazal je, da mu je žal, ker ima same hčerke. A zdaj se mi tlak ni dvignil zgolj zaradi ljubosumja. Kaj če bi mu povedala, sem pomislila. Kaj bi si potem mislil o svojem ljubljenčku? Zazrla sem se mu v oči in si sama odgo­ vorila: Nihče mi ne bi verjel. Spomnila sem se glasu in obraza prestrašene deklice, ki me je rotila: Molči, Sydney. Kar koli se zgodi, ne povej, kaj je storil Keith. Nikomur ne povej. Obljube nisem mogla prelomiti. Očka je še kar strmel vame. Pogoltnila sem slino in priki­ mala: »Razumem.« Zadovoljno je privzdignil obrvi in me brezčutno potrepljal po ramenu. To je bil vrhunec nežnosti, ki jo je zmogel. Od presenečenja sem zadrgetala. »Dobro.« Napotil se je proti ku­ hinjskim vratom, se ustavil in se ozrl proti meni. »Morda pa vendarle še ni vse izgubljeno.«

33


3 Vožnja v Palm Springs je bila grozna. Ker sem spala le dve uri, sem bila izmučena. Keith je prvi pre­ vzel krmilo, jaz pa kar nisem mogla zadremati. Preveč me je skr­ belo: Zoe, ugled, naloga … Misli so mi divjale. Ko bi le lahko re­ šila vse svoje težave. Keithova vožnja me ni ravno pomirila. Hudo mi je bilo, ker mi očka ni dovolil, da bi se poslovila od mame. Pleteničil je, da se mora mama naspati. A v resnici je šlo za nekaj drugega. Če bi ugotovila, kaj se dogaja, bi nam lahko prekrižala načrte. Zaradi moje zadnje naloge je bila po­ šteno jezna. Odpotovala sem na drugi konec sveta, in ko sem se vrnila domov, je bila moja prihodnost popolnoma nego­ tova. Po njenem so me alkimisti grdo izkoristili in očku je uka­ zala, naj me za vedno izključili iz njihovih vrst. Nisem bila pre­ pričana, da bi lahko preprečila uresničitev nocojšnjega načrta, a nisem hotela tvegati. Pri očetu sem bila precej v nemilosti in brez pomislekov bi namesto mene poslal Zoe. Od njega ni­ sem pričakovala čustvenega slovesa, mami in sestri pa bi si že­ lela seči v roko. Ob zori se je nevadska puščava spremenila v bakreno rdeče prostranstvo. Nisem se več silila s spanjem, saj ni imelo smisla. 34

Na bencinski črpalki sem si kupila pol litra kave in Keithu za­ gotovila, da naju bom varno pripeljala na cilj. Rade volje mi je prepustil volan. A žal mu ni bilo do spanja. Tudi on si je kupil kavo in potem vso pot klepetal, kakor da si nikoli ne bi bila v laseh. Ljubše mi je bilo, ko je bil do mene sovražno razpolo­ žen. Za nasmehe in vljudno prikimavanje sem porabila veliko moči. Ni tako preprosto, če to počneš s stisnjenimi zobmi. Na trenutke pa vseeno ni bilo tako hudo. Morala sva se po­ govoriti o številnih službenih rečeh. Povedal mi je, na kakš­no šolo bom hodila, in temu sem pozorno prisluhnila. Amberwoodska gimnazija je bila ugledna ustanova in potihoma sem si želela, da bi bila vsaj malo podobna fakulteti. Končala sem alkimistično šolanje, a kljub temu je v meni še vedno tlela želja po znanju. Veliko sem brala, raziskovala na lastno pest in sanjarila o študiju in druženju z ljudmi, od katerih bi se lahko učila. Ker naj bi bila dijakinja višjega letnika, je bilo jasno, da bom lahko dokaj pogosto zapuščala šolsko posestvo, zato sva se najprej odpravila kupit avto. No, še pred tem sva si priskr­ bela osebni izkaznici z lažnimi imeni. Veselila sem se, ker mi ne bo treba noč in dan ždeti v internatu, pa čeprav mi je Keith preskrbel avto samo zato, da bi mi naložil dodatno delo. Potem mi je povedal še nekaj – nekaj, kar bi morala že ve­ deti. »Pri vpisu smo navedi, da sta z Jill sestri.« »Kaj?« Še dobro, da nisva zletela s ceste. Živeti z vampirji je bilo eno, ampak sorodstvene vezi? »Zakaj?« sem vprašala. Skomignil je z rameni. »Zakaj pa ne? Nihče se ne bo čudil temu, da kar naprej tičita skupaj. Poleg tega smo vama tako laže priskrbeli skupno sobo v internatu. Načeloma dijake po 35


sobah razdelijo glede na letnik, ki ga obiskujejo, pri vaju … No, naredili so izjemo, ker so vajini ‘starši’ prošnjo podkrepili z lepo donacijo.« Samovšečno se je zahihital. Če ne bi bila tako osupla, bi mu prisolila klofuto. Sprijaznila sem se, da bova sostanovalki … Ampak da bi bili sestri? Bilo je čudno. Ne, precej huje kot to. Bilo je bolno. »To je noro,« je bilo vse, kar sem spravila iz sebe. »Saj je samo na papirju,« me je zavrnil. Prav je imel. Pa vendar me je nepričakovano sorodstvo z vampirko popolnoma iztirilo. Hvalila sem se, kako sem se na­ vadila nanje, a doslej sem vztrajala pri strogih in uradnih po­ slovnih odnosih. Zdaj bom morala hliniti družinsko prisrč­ nost. Na kaj takega nisem bila pripravljena. »Ne bi smelo biti pretežko,« je na videz brezbrižno dodal in s prsti zoprno pobobnal po oknu. Vedela sem, da me draži. »Saj si navajena.« »Niti ne,« sem odvrnila. Potem sem previdno nadaljevala. »V njihovi družbi sem preživela največ teden dni. In če smo natančni, sem se večinoma družila z dampirji.« »Pa kaj potem,« je zamahnil z roko. »Dampirji so še slabši. Izrodki so. Niti ljudje niti vampirji. Zalega iz nenaravnih raz­ merij.« Na videz sem se osredotočila na cesto. Kar je rekel, je bilo s stališča alkimistov popolnoma res. Učili so nas, da so oboji, moroji in strigoji, sprevržena bitja teme, ker se hranijo s krvjo. To ni normalno, mar ne? Ogabno je in že samo ob misli, da bom kmalu vozila vampirko k hraniteljici, mi je postalo slabo. 36

Dampirji … To pa je bila druga zgodba. Vsaj zame. Bili so potomci ljudi in vampirjev iz časov, ko sta se rasi brez zadrž­ kov mešali. Pozneje so se vampirji odmaknili od človeštva in takšne zveze so bile prepovedane. Dampirjem pa je uspelo pre­ živeti, čeprav so potomce lahko imeli le z moroji in z ljudmi. Zlasti moroji so jim pri tem z veseljem priskočili na pomoč. »Mar ne?« je vprašal Keith. Strmel je vame in čakal, da pritrdim, kako ogabni so dam­ pirji – morda pa se je nadejal, da se ne bom strinjala. Kakor koli že, predolgo sem bila tiho. »Res je,« sem odgovorila, kakor se za alkimistko spodobi. »Še slabši so od morojev. Že zdavnaj bi morali izumreti.« »Pošteno si me prestrašila,« je rekel. Gledala sem na cesto, a roko bi dala v ogenj, da mi je pomežiknil. »Mislil sem, da jih boš zagovarjala. Saj sem vedel, da ni res, kar se govori o tebi. Razumem, da si si želela osvojiti lovoriko, ampak sodelovanje z njo je moralo biti prekleto naporno.« Kako naj bi mu pojasnila, da je človek ob Rose Hathaway zlahka pozabil, kaj je to dekle v resnici? Že po zunanjosti se dampirji ne razlikujejo od ljudi, Rose pa je bila tako polna živ­ ljenja, da je kar prekipevala in se je včasih zdela bolj človeška od mene. Ona že ne bi krotko in ponižno privolila v ponujeno nalogo, kot sem jaz. Tudi ko se je morojska vlada zarotila proti njej in jo spravila za zapahe, se ni sprijaznila z usodo. Abe Mazur je mojo pomoč sicer izsilil z zvijačo, toda niti za hip nisem podvomila o njeni nedolžnosti. Vedela sem, da ni morilka, in ni mi bilo vseeno za najino krhko prijateljstvo. Zato sem se odločila, da prekr­ šim alkimistična pravila in ji priskočim na pomoč, ko se je s 37


svojim dampirskim fantom Dimitrijem Belikovom izmuznila oblastem. Občudovala sem, kako odločno se je vsem postavila po robu. Nisem si želela, da bi bila kot ona, saj ni bila človek, vsekakor pa sem ji zavidala moč – in pokončno držo, vztraj­ nost, da se ni uklonila. Toda Keithu tega nisem mogla pojasnjevati. Ni me prelisi­ čil, ko je hlinil dobro voljo. Vse bi naredil, da bi se me znebil. Skomignila sem z rameni. »Morala sem tvegati.« Posvetilo se mu je, da iz mene ne bo izvlekel ničesar, zato je rekel: »No, ko se boš naslednjič odločila iti skrivalnice z vam­ pirji in dampirji, nas, lepo prosim, o tem obvesti in vsem pri­ hrani čas in delo.« Prhnila sem. »Nobenega namena nimam še kdaj početi kaj takega.« Mislila sem resno. Pozno popoldne sva prispela v Palm Springs in se nemu­ doma lotila dela. Bila sem na smrt utrujena in tudi Keithu so – kljub neustavljivi klepetavosti – počasi pohajale moči. Jill naj bi s spremljevalci prišla naslednji dan, zato sva imela bore malo časa za vse, kar je bilo treba še postoriti. Na Amberwoodski gimnaziji sem ugotovila, da se je moja »družina« povečala. Jillinega dampirskega varuha so vpisali kot najinega brata. Tudi Keith naj bi bil naš brat, kajti Jill je po­ trebovala zakonitega zastopnika, če bi bilo treba kaj urediti, jo spraviti iz šole ali ji priskrbeti kakšno dodatno ugodnost. Starši naj bi živeli v drugi zvezni državi, zato bo Keith laže uredil vse potrebno. Domiseln načrt, ni kaj, a sorodstvena vez z njim se mi je še bolj gabila od tiste z dampirjem in vampirko. To ve­ liko pove, mar ne? Kmalu je na vozniškem dovoljenju, ki ga je izdelal priznan 38

ponarejevalec dokumentov, pisalo, da sem Sydney Katherine Melrose iz Južne Dakote. To z zvezno državo smo izbrali, ker so Kalifornijci le redko dobili v roke južnodakotska vozni­ ška dovoljenja in bi stežka odkrili morebitne pomanjkljivosti. Čeprav jih zagotovo ni bilo. Alkimisti sodelujemo izključno z vrhunskimi izvajalci. Vozniško dovoljenje je krasila slika skalne stene gore Rushmore, kar mi je bilo zelo všeč, saj je bila to ena redkih ameriških znamenitosti, ki jih še nisem obiskala. Najboljše sva prihranila za konec: napotila sva se v proda­ jalno avtomobilov. Med sabo sva barantala skoraj toliko kot s prodajalcem. Starši so me resda vzgojili v praktično žensko, ki se ne vdaja čustvom, ampak v avtomobile sem zaljubljena – to je ena redkih lastnosti, ki sem jih podedovala po mami. Bila je avtomehaničarka in zelo rada sem se spominjala trenutkov, ki sva jih skupaj preživeli v garaži. Najraje sem imela športne avtomobile in starodobnike, take s pregrešno zmogljivimi motorji, ki niso prijazni do okolja. Toda za kaj takega sem se lahko obrisala pod nosom. Keith je vztrajal, da potrebujem prostorno in nevpadljivo vozilo. Spet sem popustila, kot se za pridno alkimistko spodobi. »Ampak zakaj mora biti karavan?« sem se pritoževala. Za najprimernejšega se je izkazal subaru outback. Bil je na­ tanko to, kar sem potrebovala, prijeten za vožnjo in z zmoglji­ vim motorjem. Toda … »To je avto za ljubečo mamo, ki vsako popoldne prevaža otroke s krožka na krožek,« sem potožila. »Premlada sem za tak avto.« »Ljubeče mame vozijo enoprostorce,« me je poučil Keith. »In da boš vedela: krožki so koristna stvar.« 39


Krvne vezi