Issuu on Google+


KRUTO MAŠČEVANJE

IGRE LAKOTE 2


2


SUZANNE COLLINS

KRUTO MAŠČEVANJE 3


Naslov: KRUTO MAŠČEVANJE Druga knjiga iz serije Igre lakote Naslov izvirnika: Cathing Fire ©2009 Suzanne Collins © za Slovenijo: Koleda d.o.o. Napisala Suzanne Collins Prevedli Kristina Dečman in Lidija Cerk Uredila Lidija Cerk Vse pravice pridržane


Za moje starše, Jane in Michaela Collinsa, ter taščo in tasta, Dixie in Charlesa Pryorja


1. del ISKRA


1 V rokah stiskam termovko, čeprav je ledeno mrzel zrak že zdavnaj izsesal toploto čaja. Moje mišice so zaradi mraza odrevenele. In če bi se sedaj pojavilo krdelo divjih psov, bi imela težave, če bi hotela splezati na drevo. Prav gotovo bi me ujeli. Morala bi vstati in hoditi. Preprečiti bi morala otrplost okončin, a sedim, nepremično kot skala pod menoj, ko začenja prva jutranja svetloba osvetljevati nebo nad gozdom. Sonca ne bom premagala, lahko le gledam, kako prihaja dan, ki sem ga že mesece dolgo z grozo pričakovala. Do poldneva bodo v mojo novo hišo v vasi zmagovalcev prišli vsi. Iz Kapitola bodo v dvanajsto okrožje prišli novinarji, snemalci, celo Effie Trinket, do pred kratkim moja skrbnica. Ugibam, če si bo Effie nadela tisto trapasto rožnato lasuljo, ali pa si bo za turnejo zmagovalcev naredila novo, toda v prav tako nenaravni barvi. Tudi drugi bodo čakali name. Osebje, pripravljeno izpolniti vse moje želje med dolgim potovanjem z vlakom. Pripravljalna ekipa, ki me bo polepšala pred nastopi. Moj stilist in prijatelj Cinna, kreator čudovitih oblačil, zaradi katerih sem pritegnila pozornost gledalcev Iger lakote. Če bi bilo odvisno od mene, bi skušala igre popolnoma izbrisati iz spomina. Nikoli ne bi govorila o njih. Delala bi se, da so bile le grde sanje. Zaradi turneje zmagovalcev pa je to 9


nemogoče. Načrtno je pripravljena skoraj natančno pol leta po igrah in pol leta pred naslednjimi. Na ta način Kapitol namerno vzdržuje atmosfero groze in negotovosti. Prebivalci okrožij imamo dolžnost, da se leto za letom spominjamo, da nam vlada železna roka, poleg tega pa nas prisilijo, da ob teh priložnostih pripravimo slavja. To leto sem tudi jaz ena od zvezd predstave. Vozila se bom od okrožja do okrožja, nastopala pred množicami ljudi, ki me bodo v sebi sovražile, ko bom zvrha gledala na člane družin, ki sem jim ubila otroke... Sonce vzhaja, zato vstanem tudi jaz. Bolijo me vsi členki, leva noga pa mi je otrpnila tako zelo, da jo začutim šele po nekaj minutah hoje. V gozdu sem preživela tri ure, a resno nisem niti skušala loviti. Vračam se praznih rok. Za mamo in mojo mlajšo sestro je to brez pomena. Dovolj imamo za meso, ki ga kupimo pri mesarju v mestu, čeprav sploh ni tako dobro kot sveža divjačina. Danes pa moj najboljši prijatelj Gale Hawthorne in njegova družina računajo name in ne morem jih razočarati. Zaradi tega sem odšla na eno in pol urni obhod po pasteh. Ko sva hodila v šolo, sva imela popoldne dovolj časa, da sva preverila zanke, lovila in nabirala rastline, pa tudi za povratek v mesto in za kupčevanje. Toda Gale sedaj dela v premogovniku. Ker pa meni cele dneve ni treba nič delati, sem prevzela njegove obveznosti. Gale je že na delu v rudniku. Pod zemljo se je peljal s tako hitrim dvigalom, da se želodec dvigne do grla, zdaj pa koplje premog. Vem, kako je tam, saj smo z razredom kot del pouka 10


vsako leto obiskali rudnik. Ko sem bila majhna, sem vedela le, da so ozki tuneli, zatohel zrak in vsesplošna tema neprijetni. Ko pa je eksplozija ubila mojega očeta in nekaj drugih rudarjev, mi je s težavo uspelo stopiti v dvigalo, vsakoletni izleti pa so v meni povzročali nemir. Dvakrat, ko bi morala na ogled rudnika, sem tako zbolela, da je mama to prepoznala kot gripo in mi dovolila, da sem ostala doma. Mislim na Gala, ki oživi šele v gozdu, na svežem zraku, v žarkih sonca, ob čisti, šumeči vodi. Ne vem, kako on prenaša rudnik. Ah, seveda vem. Vem, da mora zdržati, saj mu bo le na tak način uspelo nahraniti mamo, dva mlajša brata in sestro. Jaz imam cel kup denarja, občutno več, kot ga je potrebno za vzdrževanje obeh naših družin, a Gale vseeno noče vzeti od mene niti centa. Nerad vzame celo meso, čeprav bi prav gotovo skrbel za mojo mamo in Prim, če bi jaz umrla v areni. Govorim mu, da mi dela uslugo, saj ne morem prenašati celodnevnega lenarjenja, vendar pa živali ne prinesem nikoli, ko je on doma. Pravzaprav ga je doma težko dobiti, saj dela dvanajst ur na dan. Tako se z Galom v resnici srečujem le ob nedeljah, ko se odpraviva na skupni lov v gozd. Nedelja je še vedno najlepši dan v tednu. Vseeno pa se je veliko spremenilo od časov, ko sva si lahko povedala vse. Igre so nama vzele celo to. Ne izgubljam upanja, da bova sčasoma spet našla staro svobodo, čeprav v globini duše čutim, da ni več vrnitve v preteklost. Danes mi ni šlo slabo. V pasti sem ujela osem zajcev, dve veverici in bobra, ki se je zapletel v žičnato past, ki si jo je 11


izmislil Gale. Vedno je zelo dobro pripravil in postavil pasti. Privezal jih je na mlada drevesa, da bi potem ulov visel izven dosega plenilcev. Klade je postavil na tanke količke, zaradi česar je past hitreje padla, za ribolov pa je spletel koške, iz katerih ribe niso mogle odplavati. Hodim po poteh pasti in postavljam nove zanke, toda vem, da nikoli ne bom enaka Galu. Izjemno razvit občutek za ravnotežje ima in predvideti zna, kje bo žival prečila pot. To je nekaj več kot znanje. To je prirojen talent. Tudi jaz imam dar: ko v skoraj popolni temi ustrelim proti živali, jo znam zadeti z eno puščico. Sonce stoji že visoko na nebu, ko prispem do ograje okoli dvanajstega okrožja. Kot vedno za hip napnem ušesa, toda ne slišim značilnega brnenja, ki bi povedalo, da je ograja pod napetostjo. Redkokdaj je, čeprav bi morala biti, in to ves čas. Stisnem se skozi odprtino pod mrežo in se odplazim na trato, za lučaj proč od mojega doma, prejšnjega doma. Še vedno nam pripada, saj je, v skladu s pravom, uradno prebivališče moje mame in sestre. Če bi sedaj umrla, bi se morali vrniti sem, čeprav zdaj obe živita v novi hiši v vasi zmagovalcev in le jaz uporabljam to tesno hišo, v kateri sem zrasla. To je moj pravi dom. Tja grem, da bi se preoblekla. Slečem si staro usnjeno očetovo jakno in si oblečem plašč iz prijetne volne, ki se mi zdi čez ramena preozek. Snamem mehke, ponošene lovske škornje in obujem drage, strojno sešite čevlje, ki so po maminem mnenju primernejše za nekoga na mojem mestu. Lok in puščice sem že prej skrila v prazno duplino v gozdu. Čas beži, toda v kuhinji si 12


vzamem nekaj minut zase. Ognjišče je ugaslo, prta ni na mizi in zdi se popolnoma zapuščena. Hudo mi je za to preteklostjo. S težavo smo vezali konec s koncem, a sem vsaj poznala svoj prostor na zemlji, vedela sem, kaj pomeni dom za nežen preplet naših življenj. Rada bi se vrnila v to življenje, saj se mi s perspektive časa zdi bolj varno kot to, ki ga živim sedaj, ko sem slavna in bogata in ko me kapitolska oblast sovraži. Mijavkanje za zadnjimi vrati pritegne mojo pozornost, zato jih odprem in za njimi vidim Zlatico, grdo Primino mačko. Nova hiša ji ni všeč, prav tako kot meni ne, in vedno izgine, ko je moja sestra v šoli. Nikoli si nisva bili všeč, vendar sva sedaj na novo povezani. Spustim jo noter, jo pogostim z malce bobrove masti, potem pa jo že praskam za ušesi. »Grozna si, kajne?« ji rečem. Zlatica se dotika moje dlani, skuša dobiti še več nežnosti, toda čas je za odhod. »No, pridi.« Z eno roko jo dvignem, z drugo zagrabim torbo z živalmi in stopim na ulico. Mačka se iztrga in izgine med grmovjem. Čevlji me tiščijo, žlindra škripa pod nogami. Stopam po poti, kradem se čez dvorišča in čez nekaj minut pridem do Galovega doma. Hazelle, njegova mama, se sklanja nad pomivalno korito. Opazi me skozi okno, zato si roke otre v predpasnik in pohiti, da bi me pozdravila pred vrati. Hazelle imam rada. Spoštujem jo. V eksploziji, ki je ubila mojega očeta, je umrl tudi njen mož. Takrat je bila visoko noseča in skrbeti je morala za tri fante. Komaj teden dni po porodu je odšla iskat delo. Za rudnik ni bila primerna, saj je dojenček potreboval stalno skrb, toda nekaj meščanov ji je 13


uspelo prepričati, da so ji dali v pranje umazano perilo. Pri štirinajstih letih je Gale, najstarejši od njenih otrok, postal glavni prehranjevalec družine. Že prej se je javljal za zastavke, ki so mu omogočili, da je dobil nekaj moke in olja v zamenjavo za dodajanje svojega imena med imena tributov. Takrat je bil pravi lovec, vendar mu kljub temu ni uspelo vzdrževati petčlanske družine, če ne bi Hazelle svojih rok mučila s pranjem. Pozimi so bile njene roke rdeče in koža na njih razpokana, poleg tega pa so kar naprej krvavele. Prav gotovo bi bile take še danes, če ne bi uporabila mazila moje mame. Hazelle in Gale delata vse, da se preostalim otrokom, dvanajstletnemu Roryju, desetletnemu Vicku in štiriletni Posy, ne bi bilo treba nikoli javiti po zastavek. Hazelle se nasmehne, ko zagleda živali. Bobra dvigne za rep in ocenjuje težo. »Iz njega bo dober golaž,« reče. V nasprotju z Galom nima nobenih težav z najinim lovskim dogovorom. »Pa tudi dober kožuh ima,« rečem. S Hazelle rada preživljam čas in se, kot vedno, pogovarjam o vrednosti divjačine. Skuha mi skodelico zeliščnega čaja. S hvaležnostjo ga stiskam v premrlih dlaneh. »Razmišljam, da bi lahko po vrnitvi s turneje Roryja včasih po šoli vzela s seboj. Naučila bi ga streljati.« Hazelle prikima. »Dobro bi bilo. Gale bi to tudi rad naredil, a ima čas le v nedeljo, ki pa jo najbrž želi preživeti s teboj.« Zardim. Ničesar ne morem reči. To je seveda neumnost, 14


saj me najbrž nihče ne pozna bolje kot Hazelle. Ve, kakšne vezi me vežejo z Galom. Prav gotovo je cel kup ljudi mislilo, da se bova prej ali kasneje poročila, čeprav jaz o tem nisem nikoli resno razmišljala. Tako je bilo pred igrami, preden je moj tovariš in zaveznik Peeta Mellark izjavil, da me ima noro rad. Najina ljubezen je bila temelj strategije preživetja v areni - le da za Peeta to ni bila strategija. Sama ne vem, kaj je bila zame, vem pa, da je Gale zaradi tega precej pretrpel in srce se mi stiska ob misli na turnejo zmagovalcev in na to, da se bova Peeta in jaz spet morala delati, da sva ljubimca. Spijem čaj, čeprav je prevroč. Stopim proti izhodu. »Oditi moram. Za nastop pred kamerami se moram urediti.« Hazelle me objame. »Uživaj v hrani,« reče. »Prav gotovo,« ji zagotovim. Naslednji postanek je Osišče, kjer običajno prodam ali zamenjam večino ulova. Včasih je bilo to skladišče premoga. Ko so ga nehali uporabljati, so Osišče zasedli trgovci z nelegalnim blagom, počasi pa je postalo celodnevni črni trg. Ker privlači bolj ali manj nepoštene ljudi, je zame najbrž primeren kraj. Lov v gozdovih okoli dvanajstega okrožja pomeni kršenje kar celega kupa zakonov in je kaznovano s smrtjo. Stalni obiskovalci Osišča nikoli o tem ne govorijo, a sem njihova dolžnica. Od Gala izvem, da je Spolzka Sae, stara prodajalka juh, začela zbirati denar, da bi med igrami podprla Peeta in mene. Akcija naj bi bila notranja zadeva Osišča, toda novica o njej se je razširila in angažiralo se je še veliko drugih ljudi. Ne vem natančno, koliko so zbrali, toda darila za tekmo15


valce so izjemno draga. Občutek pa imam, da je to pomenilo razliko med življenjem in smrtjo. Še vedno se počutim čudno, kadar s prazno torbo odpiram vrata. Ničesar nimam za trgovanje, toda denar v žepu na stegnu je težak. Obiskati skušam kar največ stojnic. Kupujem kavo, žemlje, jajca, sukanec, olje. Po premisleku se odločim še za nakup treh steklenic žganja, ki ga prodaja enoroko dekle, Ripper, žrtve rudarske nesreče, ki je zaradi lastne iznajdljivosti našla svoj način za preživetje. Žganje ni zame, niti za moje bližnje, ampak za Haymitcha, najinega mentorja na igrah. Je osoren, jezljiv in navadno pijan, a se je dobro izkazal, celo zelo dobro, saj so dovolili, tudi zahvaljujoč njemu, da sta prvič v zgodovini zmagala dva tekmovalca. Ne glede na to, kakšen je, sem tudi njegova dolžnica. Za vedno. Vzamem pijačo, saj mu je nekaj tednov nazaj zmanjkalo zaloge. Ker je ni mogel nikjer dopolniti, je dobil napad. Ves se je tresel in vpil na nekaj, kar je videl le on. Na smrt je prestrašil Prim in če povem po pravici, sem se tudi jaz malce čudno počutila, ko sem ga videla v takem stanju. Od takrat skrbim, da imam pijačo, če bi se tako stanje spet ponovilo. Cray, naš glavni redar, mršči obrvi, ko me vidi s steklenicami. To je starejši človek, ki ima ostanke sivih las nad svetlo rdečim obrazom počesane na stran. »Ta brozga je premočna zate.« Ve, kaj govori. Haymitch in Cray sta največja pijanca, kar jih poznam. »Oh, mama dela iz tega zdravila,« brezskrbno pojasnim. 16


»Ta pijača je dobra za vse,« reče Cray, vrže kovanec in vzame steklenico. Pridem do stojnice Spolzke Sae, stopim pred pult in naročim juho, menda iz buče in fižola. Ko jem, pristopi redar, ki mu je ime Darius, in tudi kupi skodelico. To je eden mojih najljubših predstavnikov reda, saj nikoli ne uporablja prevlade in se je z njim navadno mogoče pošaliti. Prav gotovo ima nekaj več kot dvajset let, toda ni videti dosti starejši od mene. V njegovem nasmehu in na vse strani štrlečih rdečih laseh je nekaj fantovskega. »Ne bi že morala sedeti na vlaku?« se čudi. »Pobrali me bodo opoldne,« pojasnim. »Ne bi morala biti bolj urejena?« vpraša z glasnim šepetom. Proti svoji volji se nasmehnem, čeprav sem slabo razpoložena. Rada imam njegovo draženje. »Mogoče trak v laseh, ali kaj?« Drži za mojo kito, jaz pa umaknem njegovo roko. »Nič ne skrbi. Ko bodo končali z menoj, me ne bo nihče prepoznal,« zagodrnjam. »Tako je prav,« reče. »Za spremembo bi bilo prav, da bi pokazala ponos zaradi svojega okrožja, kajne, gospodična Everdeen?« Z narejeno užaljenostjo pogleda Spolzko Sae in odide k prijateljem. »Posodica se mora vrniti nazaj k meni!« vpije za njim Spolzka Sae, toda med smehom, zato ni slišati preveč strogo. »Te bo Gale pospremil?« me vpraša. »Ne, ni ga bilo na spisku,« ji pojasnim. »Toda z njim sem se videla v nedeljo.« 17


»Prepričana sem bila, da je na spisku kot tvoj bratranec in sploh,« je ironična. To je še ena izmišljotina, ki jo je posredoval Kapitol. Ko sva skupaj s Peetom na igrah prišla do finalnih osem, so organizatorji poslali novinarje z nalogo, da o nama pripravijo prispevek. Na vprašanje o najboljšem prijatelju so vsi iz moje okolice pokazali na Gala, ki pa se javno ni predstavljal v vlogi prijatelja zaradi moje romance v areni. Bil je preveč vljuden, preveč moški in pred kamerami se ni hotel niti najmanj nasmihati in prilizovati. Vseeno je potrebno priznati, da sva si podobna, saj sva videti kot tipična prebivalca Premogišča – imava temne, ravne lase, temno polt, sive oči. Nič čudnega, da je nek pametnjakovič naredil iz naju sorodnika. O tem se mi ni niti sanjalo prav do vrnitve, ko mi je mama na peronu rekla: ,Bratranci in sestrična so te že komaj čakali!’ Obrnila sem se in zagledala Gala in Hazelle z otroki. Preostalo mi je le to, da sem se strinjala z novim stanjem. Spolzka Sae ve, da nisva v sorodstvu, toda ljudje, ki naju poznajo dolga leta, so to očitno pozabili. »Komaj čakam, da se vse to konča,« priznam tiho. »Vem,« zašepeta Sae. »Toda moraš iti skozi to, da boš prišla do konca. Bolje bo, da ne zamudiš.« Narahlo začne snežiti, jaz pa grem v vas zmagovalcev. Prehoditi moram slab kilometer od trga do središča mesta, toda zdi se, da sem prišla v popolnoma drug svet. Vasica je posebno naselje, zgrajeno okoli lepega trga, okrašenega s cvetličnimi 18


grmi. Tu je zgrajenih dvanajst stavb, vsaka tako velika, da bi šlo vanjo deset takih hišk, kakršna je ta, v kateri sem zrasla. Devet jih je še vedno praznih, tri pa pripadajo Haymitchu, Peetu in meni. Hiši, ki ju je zasedla moja družina in Peeta, živita. V oknih se prižigajo luči, nad dimnikoma se dviga dim, na vhodnih vratih visijo venci živobarvne koruze, okrasitev za prihajajoči praznik letine. Čeprav za zemljo okoli Haymitchevega doma skrbi vrtnar, je že od daleč čutiti atmosfero zapuščenosti in brezbrižnosti. Pred vrati se pripravim na najhujše in nerada vstopim. Že takoj ob vhodu viham nos. Haymitch ne dovoli nikomur, da bi pospravljal, sam pa reda ne vzdržuje. V vseh teh letih je vonj po alkoholu, po izbljuvkih, kuhanem zelju in zažganem mesu, po neopranih oblačilih in mišjih iztrebkih povzročil smrad, zaradi katerega se mi solzijo oči. Stopam čez kupe kartonov, ki so nametani po tleh, čez razbito steklo in kosti, tja, kjer bom našla Haymitcha. Sedi za kuhinjsko mizo, z rokami na mizi in z obrazom v luži razlitega žganja. Glasno smrči. Stresem ga za ramo. »Vstanite!« rečem glasno, saj vem, da se ga nežno ne da zbuditi. Smrčanje za hip preneha, potem pa se spet zasliši. Porinem ga bolj odločno. »Gospod, zbudite se! Danes gremo na turnejo!« S težavo odprem okno in vdihujem svež zrak, potem pa z nogami umaknem smeti na tleh in naletim na lonček za kavo, v katerega nalijem vodo iz pipe nad umivalnikom. V peči še tli, zato naložim premog. V lonček stresem mleto 19


kavo, veliko, da bi bila tekočina močna in okusna, in lonček postavim na peč. Haymitch je še vedno nepriseben. Ker mi ni uspelo, napolnim skledico z ledeno vodo, mu jo zlijem na glavo in v hipu odskočim. Iz njegovega grla se zasliši globok, živalski glas. Z mesta se odžene tako odločno, da stol odleti tri metre nazaj. Brez omahovanja začne z nožem zamahovati po zraku. Pozabila sem, da vedno spi z orožjem v stisnjeni roki. Morala bi mu potegni nož iz roke, toda imela sem preveč skrbi. Nekaj časa godrnja in zamahuje z njim, potem pa končno pride k sebi. Obraz si obriše v rokav in se obrne proti okenski polici, kamor sem se stisnila za vsak slučaj, če bi morala hitro zbežati. »Kaj pa počneš?« momlja. »Rekli ste, naj vas zbudim uro pred prihodom kamer,« pojasnjujem. »Kaj?« se čudi. »Sami ste to rekli,« zatrdim. Očitno se nečesa spominja. »Zakaj sem ves moker?« »Nisem vas mogla zbuditi. Če bi želeli, da bi se delalo z vami na mehko, bi morali prositi Peeta.« »Kaj bi me bilo treba prositi?« Ob zvenu tega glasu me stisne v želodcu. Počutim se kriva, žalostna in prestrašena. In hrepenim, to si tudi lahko priznam. Le da ima to hrepenenje preveč močno konkurenco, da bi lahko kadar koli prevladala druga čustva. Gledam, kako Peeta stopa proti mizi. Sončni žarki izza okna osvetljujejo snežinke na njegovih svetlih laseh. Videti 20


je močan in zdrav, popolnoma drugačen od bolnega, sestradanega fanta, ki sem ga poznala iz arene, in skoraj ne šepa. Na mizo položi hlebček svežega kruha, potem pa iztegne roko proti Haymitchu. »Prosil sem te, da me zbudiš, a brez pljučnice,« grmi Haymitch in preda nož. Sleče umazano srajco, sname prav tako nemarno majico in se obriše z njenim suhim koncem. Peeta med smehom porine nož v žganje, ki je steklo iz steklenice na tleh, potem pa ga obriše v srajco in nareže kruh. On vse nas oskrbuje s svežim pecivom. Jaz lovim, on peče, Haymitch pije. Vsak od nas na svoj način ubija čas in skuša ubežati spominom, povezanim z igrami lakote. Peeta ponudi Haymitchu peto in šele takrat me prvič pogleda. »Boš košček?« »Ne, sem že jedla na Osišču,« odgovorim. »Vseeno hvala.« Moj glas je slišati tuje, čudno uradno. To se ponavlja ob vsakem pogovoru s Peetom, odkar je televizija nehala prikazovati prizore z najine srečne vrnitve domov in ko sva se vrnila v normalno življenje. »Ni za kaj,« reče hladno. Haymitch porine srajco nekam v kot. »Brrrr,« se trese. »Pred nastopom se morata primerno ogreti.« Prav ima, seveda. Gledalci bodo pričakovali zaljubljena golobčka, zmagovalca iger lakote, ne pa dvoje ljudi, ki si ne moreta pogledati v oči. »Okopajte se,« je vse, kar lahko rečem, skočim skozi okno in odidem domov. 21


Sneg se je že nabral in za seboj puščam sledove. Ustavim se pred vhodnimi vrati, da bi s čevljev stresla moker sneg. Mama je delala dan in noč, da bi bila hiša za snemanje kar najbolj urejena, zato to ni pravi trenutek, da bi umazala svetleča tla. Komaj prestopim prag, me mama prime za ramo, kot da me skuša ustaviti. »Nič ne skrbi, se že sezuvam,« ji zagotovim in pustim čevlje na predpražniku. Mama se smeje na silo in mi z rame nervozno sname lovsko torbo z nakupi. »To je zaradi tega snega,« pojasni. »Je bil sprehod prijeten?« »Sprehod?« Dobro ve, da sem pol noči preživela v gozdu. Nenadoma za njenim hrbtom opazim moškega. Stoji med vrati proti kuhinji. Že na prvi pogled je videti, da se je pripeljal s Kapitola. Obleko ima narejeno po meri, z operacijo pa so mu popravili poteze obraza. Nekaj hudega se dogaja. »Prej drsanje. Na dvorišču je pravo drsališče.« »Gosta imaš,« reče mama. Bolj bleda je kot navadno. V njenem glasu začutim slabo prekrit nemir. »Goste sem pričakovala šele opoldne.« Delam se, da nisem opazila, da je razburjena. »Je Cinna prišel prej, da bi mi pomagal pri pripravah?« »Ne, Katniss, prišel je...,« začne mama in umolkne. »Stopite sem, prosim, gospodična Everdeen,« se oglasi neznanec in me z gibom povabi noter. Čudno se počutim. Nisem navajena, da bi me kdo povabil v moj dom, a imam dovolj pameti, da držim jezik za zobmi. 22


Med potjo se ozrem proti mami in se ji vzpodbudno nasmehnem. »Prav gotovo bom dobila nova navodila v povezavi s turnejo.« Že nekaj časa dobivam najrazličnejše napotke, ki se nanašajo na pot in protokol v vsakem okrožju. Ko stopam proti vratom kabineta, ki do sedaj niso bila nikoli zaprta, mi po glavi švigajo različne misli. Kdo je tam? Kaj hoče od mene? Zakaj je mama bela kot kreda? »Prosim, vstopite,« me priganja prišlek, ki hodi za menoj. Obrnem počiščeno kroglo iz medenine in prestopim prag kabineta. Nosnice mi napolni neubranost vonjav vrtnic in krvi. Vidim majhnega, sivega moškega, ki se mi zdi čudno znan. Ne da bi nehal brati knjigo, dvigne prst, kot da bi hotel reči: ,Še malo.’ Potem se obrne, moje srce pa otrpne. Strmim v kačje oči predsednika Snowa.

23


2 Ko sem razmišljala o predsedniku Snowu, sem si ga predstavljala pred vrsto marmornatih stebrov, okrašenih z ogromnimi zastavami. Sedaj pa je v okolju navadnih predmetov v navadni sobi videti čudno. Počutim se tako, kot da bi dvignila pokrov lončka in namesto hrane zagledala strupeno kačo. Kaj počne tukaj? V mislih se hitro vrnem na otvoritvene dneve drugih turnej zmagovalcev. Spomnim se zmagovitih tributov, obkoljenih z mentorji in stilisti. Od časa do časa se pojavijo tudi pomembni vladni predstavniki, toda še nikoli nisem videla predsednika. Snow sodeluje na slavjih v Kapitolu. Konec, pika. Ker pa je naredil tako dolgo pot do mojega doma, to lahko pomeni le eno – do vratu sem v težavah, skupaj z menoj pa cela družina. Zadrhtim, ko se zavem, da sta moja mama in sestra tako blizu človeka, ki me sovraži. In me bo vedno sovražil, saj sem ga ukanila v njegovih sadističnih igrah lakote. Osmešila sem Kapitol in na tak način oslabila njegovo vladanje. Pravzaprav sem skušala pri življenju obdržati le sebe in Peeta in je bil zato občutek upora le slučajen. Če Kapitol določi, da lahko preživi le en tekmovalec, nekdo pa ima toliko moči, da ne sprejme te odločitve, se to gotovo lahko prepozna kot upor. Da bi se zaščitila, sem se morala delati, da se mi je zme24


šalo od ljubezni do Peeta. Zato so na koncu podarili življenje obema in naju razglasili za zmagovalca. Lahko sva se vrnila domov, da sva praznovala. V slovo sva pomahala kameram in končno imela mir. Do danes. Počutim se kot vsiljivka. Mogoče zaradi tega, ker se še nisem navadila na nov dom, mogoče sem pretresena, ker vidim gosta, mogoče pa zaradi dejstva, da me lahko v vsakem trenutku ubije, in to dobro ve. Počutim se, kot da sem brez povabila prišla v njegovo hišo, zato ga ne pozdravim, ne prosim, da bi sedel, ne rečem niti besede. Pravzaprav se obnašam do njega kot do prave kače, ki je poleg vsega še strupena. Nepremično stojim in ne umaknem pogleda z njega. Razmišljam o načrtu pobega. »Dosti lažje nama bo šlo, če se bova dogovorila, da ne bova lagala drug drugemu,« se oglasi predsednik. »Kaj praviš?« Občutek imam, da sem onemela in da mi ne bo uspelo izreči niti besede, a začudena zaslišim svoj mirni glas: »Da, po moje bi prihranila čas.« Snow se nasmehne in prvič opazim njegova usta. Pričakovala sem, da bom zagledala ustnice kot pri kači, kar pomeni, da bo popolnoma brez ustnic. A so velike in s preveč napeto kožo. Proti svoji volji začenjam ugibati, ali je imel predsednik plastično operacijo, da bi postal bolj privlačen. Če je tako, je po nepotrebnem razmetaval čas in denar. »Moji svetovalci so izrazili skrb, da boš povzročala težave. Pa saj mi ne nameravaš oteževati življenja, kajne?« vpraša. »Ne, ne nameravam.« 25


»Prav to sem jim rekel. Da si dekle, ki je naredilo vse, da bi preživelo, zato si ne bo na glavo nakopalo smrtne nevarnosti, še posebej, ker mora misliti na družino. Na mamo, sestro, vse tiste... bratrance!« V zadnji besedi je bilo slišati poseben poudarek in jasno je, da čisto dobro ve, da z Galom nisva sorodstveno povezana. Karte je položil na mizo. Mogoče je to celo bolje, saj slabo prenašam prikrite grožnje. Raje vidim, da pove naravnost, za kaj gre. »Sedi.« Predsednik Snow je zasedel prostor za veliko pisalno mizo iz svetlečega lesa, za katero Prim piše naloge, mama pa računa izdatke. Nima pravice, da sedi tam, prav tako kot nima pravice biti v naši hiši, čeprav je na koncu najbolj upravičen do nje. Sedem na drugo stran, na enega od izrezljanih stolov s pokončnim naslonjalom. Narejen je za večje od mene, zato s konicami prstov s težavo dosežem tla. »Težavo imam, gospodična Everdeen,« nadaljuje predsednik. »Težavo, ki ima svoj začetek v areni, povzročila pa si jo ti, ko si izvlekla strupene jagode.« V mislih ima trenutek, v katerem sem dojela, da bodo morali organizatorji, če bodo izbirali med opazovanjem najinega samomora – kar bi pomenilo, da ne bo zmagovalca – ali podaritvijo življenja Peetu in meni, izbrati to drugo. »Če bi glavni organizator Seneca Crane imel vsaj malce pameti, bi vaju takoj zdrobil v prah. Na žalost pa se je v njem oglasila sentimentalna narava in zato si tukaj. Lahko uganeš, kje je sedaj?« vpraša. 26


Prikimam, saj je iz njegovih besed jasno slišati, da so Seneca Crana ubili. Vonj vrtnic in krvi je močnejši, odkar naju deli le pisalna miza. Predsednik Snow nosi v zavihku vrtnico. Mogoče je ona izvor tega vonja, toda gotovo je gensko spremenjena, saj prave vrtnice ne dišijo tako. Kar pa se tiče krvi..., še sama ne vem. »Potem ni imel izhoda in moral je nadaljevati s tem vajinim scenarijem. Priznam, čisto dobra si bila videti v vlogi zaradi ljubezni nore najstnice. Prebivalce Kapitola si lahko prepričala. Na žalost pa se s tem niso strinjali vsi v okrožjih.« Na mojem obrazu se očitno vidi presenečenje, ker Snow hiti s pojasnili: »Jasno je, da o tem ničesar ne veš, saj nimaš dostopa do informacij o razpoloženju v državi. V nekaterih okrožjih so ljudje namreč prepoznali tvojo zvijačo z jagodami kot znak upora, ne pa kot dokaz ljubezni. Zakaj pa ne bi oponašali dekleta iz ubogega dvanajstega okrožja, ki nasprotuje Kapitolu, in ji to dobro uspeva? Kaj pa, če hoče dvigniti vstajo?« Šele čez hip se zavem pomena zadnjih predsednikovih besed in začenjam razumeti njihovo težo. »So se začele vstaje?« vprašam, hkrati osupla in vesela zaradi te možnosti. »Še ne, toda prišlo bo do njih, če se potek dogajanja ne bo spremenil. Včasih vstaje lahko pripeljejo do revolucije.« Predsednik Snow se podrgne po čelu nad levo obrvjo. Moja bolečina v glavi se zbere prav na istem mestu. »Ali veš, kaj to pomeni? Veš, koliko ljudi bi umrlo? V kakšnih pogojih bodo živeli ostali? Ne glede na probleme nekaterih s Kapitolom, 27


bodo posledice upora strašne. Celotna zgradba države se bo sesula, če bomo le za hip izgubili kontrolo nad okrožji.« Presenečena sem nad njegovo neposrednostjo, torej odkritosrčnostjo. Obnaša se, kot da bi bila njegova glavna skrb dobrobit prebivalcev Panema, kar je popolna neumnost. Ne vem, od kod jemljem toliko poguma, toda naravnost mu rečem: »Država očitno leži na krhkih temeljih, če lahko pest jagod pripelje do njenega propada.« Nastane dolga tišina. Snow me gleda izpod čela. Na koncu preprosto reče: »Država je krhka, toda drugače, kot si misliš ti.« Zaslišiva trkanje na vrata in v sobo pogleda človek s Kapitola. »Njena mama bi rada vedela, če bi pili čaj.« »Bi. Rad bi pil čaj,« reče predsednik. Vrata se širše odprejo in na pragu stoji mama. V rokah drži pladenj s servisom iz kitajskega porcelana, ki ga je prinesla v Premogišče, ko se je poročila. »Prosim, sem postavite.« Snow položi knjigo na rob mize in potrka na sredino mize. Mama postavi pladenj na mizo. Prinesla je porcelanski čajnik in skodelice, pa tudi smetano, sladkor in krožnik peciva, lepo okrašenega s cvetjem v usklajenih barvah. Za okrasitev je prav gotovo poskrbel Peeta. »Kako lepo je videti,« je navdušen Snow. »Čudno, a ljudje velikokrat pozabijo, da morajo tudi predsedniki jesti.« Videti je, da se je mama malce sprostila. »Vam lahko še kaj ponudim? Če ste lačni, bi vam lahko pripravila kaj konkretnega,.« 28


»Ne, hvala. Čaj in pecivo sta čisto dovolj.« Snow ji da jasno vedeti, da je pogovor končan. Mama prikima, me pogleda in odide. Predsednik nalije čaj v dve skodelici, v svojo pa doda še smetano in sladkor. Potem dolgo meša. Začutim, da je povedal, kar je imel povedati, in sedaj čaka na mojo reakcijo. »Nobenih vstaj nisem nameravala vzpodbuditi,« rečem. »Verjamem, a sedaj to ni pomembno. Tvoj stilist ti je preroško izbral oblačila. Katniss Everdeen, dekle, ki se igra z ognjem, je prižgalo iskro. Ker pa ni bila pogašena v pravem trenutku, je vžgala ves Panem in povzročila pekel.« »Zakaj pa me potem preprosto ne ubijete?« vprašam naravnost. »Javno?« se čudi. »Na ta način bi le prilil olje na ogenj.« »Potem pa inscenirajte nesrečo.« »Kdo pa bi to verjel?« zavzdihne. »Ti prav gotovo ne bi, če bi izvedela za kaj takega.« »Potem pa mi povejte, kaj naj naredim, jaz pa se bom prilagodila,« mu rečem. »Na žalost to ni tako preprosto.« V roko vzame enega od okrašenih piškotov in ga pozorno pogleda. »Prav lepo. Je to naredila tvoja mama?« »Ne, Peeta.« Prvič ne morem zdržati njegovega pogleda in pogledam proč. Vzamem čaj, toda umaknem skodelico, ko začne udarjati ob krožniček. Primem pecivo, da bi prekrila tresenje rok. »Peeta. Kako se ima ljubezen tvojega življenja?« »Dobro,« odgovorim kratko. 29


»Kdaj je ugotovil, kako ti je vseeno?« vpraša in namoči piškot v čaj. »Ni mi vseeno.« »Mogoče pa nisi tako zatrapana v tega mladeniča, kot si govorila celi državi.« »Kdo pravi, da ga ne ljubim?« »Jaz,« odgovori predsednik. »In ne bil bi tukaj, če ne bi nihče delil mojih dvomov. Kako se ima tvoj čedni sorodnik?« »Ne vem... Pravzaprav...« V grlu me stiska. Slabo mi je ob misli na to, da moram s Snowom govoriti o svojih čustvih do dveh ljudi, ki ju imam resnično rada. »Prosim, povejte, gospodična Everdeen. Njega lahko ubijem brez težav, če ne bova dosegla ustreznega dogovora. Ne delaš mu usluge, saj vsako nedeljo z njim izgineš v gozd.« Kaj še ve, če je izvedel za najine pohode? Kdo mu je povedal o njih? Veliko ljudi mu je lahko povedalo, da vsako nedeljo hodim z Galom na lov, saj se ob koncu dneva skupaj kaževa javno, obložena z divjačino, in to že leta dolgo. Glavno vprašanje pa se glasi: Kaj se po mnenju Snowa dogaja v gozdovih, ki obkrožajo dvanajsto okrožje? Gotovo nama tja ni nihče sledil. Kaj pa, če je? Kaj pa, če so naju opazovali? Ne, ni mogoče, prav gotovo naju ni opazoval človek. Kaj pa kamere? Do sedaj na to nikoli nisem pomislila. Gozd sva vedno imela za najin varen kraj, azil izven dosega Kapitola, kjer lahko govoriš odprto in se obnašaš naravno. Prav gotovo je bilo tako do iger. Če so naju potem opazovali, kaj neki so opazili? Dva človeka na lovu, ki klepetata o izda30


jah v Kapitolu, in konec. Prav gotovo se nisva obnašala kot zaljubljenca, o čemer je najbrž razmišljal predsednik Snow. Kar se tiče tega, nama ni nič grozilo. Čeprav..., čeprav... To se je zgodilo le enkrat, hitro in nepričakovano, a se je zgodilo. Po vrniti z iger sem morala počakati nekaj tednov, preden sem se z Galom srečala na samem. Najprej sem sodelovala v obveznih slavjih. Vlada je pripravila banket v slavo zmagovalcev in povabili so le najpomembnejše ljudi, celo okrožje pa je imelo prost dan, zastonj hrano ter nastope umetnikov iz Kapitola. Na dan paketov, prvega od dvanajstih, je vsak v okrožju dobil zastonj pošiljko hrane. To mi je bilo najbolj všeč. Gledala sem, kako lačni otroci iz Premogišča tekajo naokrog s pločevinkami jabolčne čežane in konzervami mesa ter celo z bomboni. Doma so na njih čakale torbe z žitom ter pločevinaste posode z oljem, preveč težke, da bi jih dvignili. Vesela sem bila, da bodo celo leto vsak mesec vsi dobivali pakete. To je bil eden od malega števila trenutkov, ko sem resnično čutila zadovoljstvo, ker sem zmagala. Med celo vrsto slavij, predstavitev ter srečanj z novinarji, ki so mi kar naprej sledili, ko sem nastopala, se zahvaljevala in poljubljala Peeta za potrebe gledalcev, nisem imela niti malo zasebnosti. Po nekaj tednih se je stanje končno začelo umirjati. Snemalci in reporterji so pospravili kovčke in se odpeljali. Med menoj in Peetom se je pojavila hladna razdalja, ki jo še vedno vzdržujeva. Moja družina se je preselila v hišo v vasi zmagovalcev. Življenje v dvanajstem okrožju se je vrnilo v 31


stare tirnice: rudarji so se vrnili v rudnike, otroci pa v šole. Čakala sem še nekaj časa, potem pa sem ugotovila, da je pot prosta in neko nedeljo sem, ne da bi komur koli povedala, vstala nekaj ur pred svitom in se odpravila v gozd. Še vedno je bilo toplo, zato sem bila brez jakne. V torbo sem zložila malce hrane: hladnega piščanca, sir, kruh iz pekarne, pomaranče. Najprej sem odšla do starega doma po lovske škornje. Ograja, kot vedno, ni bila pod napetostjo, zato sem brez težav zlezla na drugo stran, poiskala lok in puščice, potem pa sem se namenila do najinega kraja srečanj, kjer sem skupaj z Galom pred praznikom žetve, po katerem sem kasneje prišla na igre, pojedla zajtrk. Čakala sem najmanj dve uri. Skoraj prepričana sem že bila, da je Gale po zadnjih tednih čezme napravil križ, ali pa mu je popolnoma vseeno in me mogoče celo sovraži. Nisem mogla prenesti misli na to, da bi lahko za vedno izgubila najboljšega prijatelja, edinega človeka, ki sem mu zaupala skrivnosti. To bi bil vrh drame, ki se mi je dogajala. Solze so mi zalile oči, v grlu sem čutila cmok, kot vedno v trenutkih razburjenja. Potem sem dvignila pogled in zagledala Gala. Stal je tri metre proč in me opazoval. Brez omahovanja sem skočila pokonci, se mu vrgla okoli vratu in iz sebe spustila čuden zvok, ki ni bil niti smeh, niti odkašljevanje niti jok. Stisnil me je tako močno, da nisem videla njegovega obraza, toda minilo je res veliko časa, preden me je spustil, in to le zaradi tega, ker res ni imel izbora – lotilo se me je pošteno kolcanje in morala sem piti. 32



Kruto maščevanje (Igra lakote, 2. del)