Page 1

Frank in April Wheeler sta sanjski par. Kot marsikdo iz njune generacije se preselita na vzhod Amerike, kjer velja življenje za ustvarjalno, nekonvencionalno, uspešno. Frank je pisarniški uslužbenec v mestu, April amaterska igralka, gospodinja in mati. A tudi selitev na Krožno cesto, ob kateri so posejane identične bele hiške z identičnimi delovnimi ljudmi, do katerih Frank in April čutita močan odpor, saj se bojita, da sta ali bosta takšna postala tudi sama, ne prepreči krvavih razjed v njunem zakonu; Frank, nekoč poln mladostnega sna, se spreminja v povprečneža in prešuštnika, April pa v užaljeno in osamljeno ženo. Zato se jima zdi neustavljivo privlačna zamisel, da bi se za vedno odselila v Pariz, kjer bo življenje lepše in boljše …

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKAN MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Richard Yates (1926–1992) je klasik sodobne ameriške književnosti. Njegov prvenec Krožna cesta (Revolutionary Road, 1961) je tenkočutna analiza ameriškega sna. Zgodbo Krožne ceste je z oskarjem nagrajeni režiser Sam Mendes prelil na filmski trak s Kate Winslet in Leonardom DiCapriem v glavni vlogi.

32,96 €

KROZNA CESTA oprema.indd 1

1/13/10 9:59:52 AM


1 Ko so potihnili zadnji pojemajoči glasovi generalke, člani igralske skupine Laurel niso vedeli, kaj bi – kar stali so, tihi in nemočni, in mežikali čez odrske luči v prazno dvorano. Komaj so si upali dihati, ko se je s praznih sedežev odtrgala nizka, slo­vesna postava režiserja, da bi se jim pridružila na odru – ko je škripaje potegnil lestev s tal, jo prislonil na oder in do polovice priplezal po njenih prečkah, se obrnil in jim povedal, medtem ko se je vmes nekaj­krat odkašljal, da so prekleto nadarjena skupina ljudi, da so ljudje, s katerimi je čudovito delati. »Prav nič lahko ni bilo,« je rekel in s pogledom resnobno begal sem in tja po odru. »Imeli smo ne­malo težav in po pravici vam povem, da sem se bolj ali manj vdal spoznanju, da ne morem kaj prida pri­čakovati od predstave. No, poslušajte. Morda bo tole slišati nekoliko jokavo, ampak nocoj se je tu gori ne­kaj zgodilo. Ko sem sedel tamle spodaj, sem 7


globoko v sebi nenadoma začutil, da ste nocoj prvikrat vsi zaigrali s srcem.« Z razprtimi prsti desne roke je po­tegnil prek srajčnega žepa, da bi pokazal, kako je srce pravzaprav preprosta, fizična stvar; potem je isto roko stisnil v pest, ki jo je v dolgem, pomembnem premolku počasi stresal, zaprl oči, vlažno spodnjo ust­nico pa je našobil, tako da mu je obraz izražal zmagoslavje in ponos. »Napravite tako še jutri zvečer,« je rekel, »in uprizorili jim bomo vražje dobro predstavo.« Najrajši bi zajokali od olajšanja. Namesto tega pa so se, še trepetaje, razveselili, se zasmejali, si segli v roke, se poljubili, nekdo je stopil ven po zaboj piva, posedli so okoli klavirja in začeli prepevati in se veselili tako dolgo, dokler se ni nekdo spomnil, da bi bilo bolje, če se poslovijo in do naslednjega dne dobro naspijo. »Na svidenje jutri!« so vzklikali, srečni kot otroci, in ko so se v avtomobilih vozili domov, so pod meseč­nim nebom ugotovili, da lahko do konca odprejo okna in spustijo v avtomobile zdrav zrak, poln vonja po vlažni ilovici in mladih rožah. Marsikateri izmed igral­cev skupine Laurel si je tokrat prvikrat dovolil, da je začutil prihod pomladi. Bilo je leto 1955, kraj pa je bil del zahodnega Connecticuta, kjer so se v zadnjem času s široko in veličastno avtocesto, ki so ji pravili Dvanajsta cesta, združile tri velike 8


vasi. Igralska skupina Laurel je bila amaterska, a zavzeta in zelo resna, igralci so bili skrbno izbrani med mlajšimi odraslimi prebivalci vseh treh mest, in to, kar so pripravljali zdaj, naj bi bila njihova prva predstava. Vso zimo, ko so se zbirali po dnevnih sobah enega ali drugega člana skupine in se vznemirjeno pogovarjali o Ibsenu in Shawu in O’Neillu in potem z dviganjem rok izbrali delo Okamneli pragozd ter okvirno razdelili vloge, so čutili, kako so iz tedna v teden bolj predani stvari. Morda so vsak zase menili o režiserju, da je hecen majhen mož (in po svoje je res bil takšen: zdelo se je, da ne zna govoriti drugače kot zelo resno, in svoje pripombe je pogosto krepil z rahlim stresanjem glave, pri čemer so se mu lica čudno tresla), vendar so ga imeli radi in ga spoštovali in so slepo verjeli skoraj vsemu, kar jim je govoril. »Vsako dramsko delo zasluži najboljše, kar igralec lahko da od sebe,« jim je rekel nekoč in drugič spet: »Zapom­nite si tole: ne bomo uprizorili samo te igre. Ustanav­ljamo amatersko gledališče, to pa je zelo pomembna stvar.« Težava je bila v tem, da so se že od vsega za­četka bali, da se ne bi osmešili in da se je strah v njih še stopnjeval, ker si ga niso upali priznati. Sprva so imeli vaje ob sobotah – vedno, tako se je zdelo, ob enakem popoldnevu februarja ali marca, ko je nebo belo, ko so drevesa črna, polja in 9


griči pa ležijo goli in nežni med kepami izginjajočega snega. Igralci, ki so prihajali skozi različna vrata in se za hip ustavili, da so si zapeli plašče in nataknili rokavice, so pred seboj videli pokrajino, v katero se je zdelo, da sodi le nekaj starih, preperelih hiš; njihovi domovi so bili ob njih tako breztežni in nestalni, tako neumno in zgrešeno postavljeni kot veliko število svet­lečih se novih igrač, ki jih otroci čez noč puščajo zu­naj, da dežuje nanje. Tudi avtomobili niso sodili sem – nepotrebno široki in blesteči so v oslad­nih barvah in ob vsakem pljusku blata stresajoči, ne­kako opravičujoče drseli po razdrapanih cestah, ki so iz vseh smeri držale v globoko, ravno steblo Dvanajste ceste. Ko so pripeljali nanjo, se je zdelo, da so se sprostili v svojem okolju, v dolgi, svetli dolini pobar­vane plastike, debelih stekel in nerjavečega jekla – KING KONE, MOBILGAS, SHOPORAMA, EAT –, toda kmalu so morali zaviti drug za drugim na ovin­kasto cesto, ki je vodila h glavni gimnaziji. Tu so mo­rali zavreti in se ustaviti na tihem parkirišču pred gimnazijsko dvorano. »Živjo!« so se plašno pozdravljali igralci. »Živjo! ...« »Živjo!« In obotavljaje so se odpra­vili noter. Zmetali so težke galoše za oder, si brisali nosove v papirnate robčke in se mrščili nad nejasnim rokopi­som dramskega besedila, končno pa so drug drugega pomirili z 10


oproščujočimi izbruhi smeha in si spet in spet zatrjevali, da imajo še veliko časa, v katerem lahko izbrusijo stvari. Vendar časa ni bilo na pretek, in to so vsi vedeli, in ko so bile vaje vse pogostejše, se je zdelo, da se je vse skupaj le še po­ slabšalo. Še dolgo potem, ko je napočil čas, ko bi morali, kot je rekel režiser, »zares privzdigniti vso stvar; zares napraviti tako, da reč steče,« je delo ostalo nepremično, brezoblično, nečloveško težko breme. Spet in spet so drug drugemu v očeh brali skrb, da stvar ne bo uspela, v opravičujočih se nasmehih in gibih, ko so se ob koncu vaj poslavljali, in v krčeviti naglici, s katero so hiteli do avtomobilov in se vozili domov, h kakršnimkoli že manj izrazitim grožnjam neuspeha, ki so jih tam čakale. Nocoj pa, štiriindvajset ur pred uprizoritvijo, se jim je nekako posrečilo, da je stvar zaživela. Omotični pod šminko in v oblačilih, ki jih niso bili va­jeni, so tega prvega to­p­ lega večera v letu pozabili, da bi se bali: pustili so, da jih je gibalo igre zgrabilo in odneslo ter prelomilo kot val; morda je bilo slišati jokavo (in kaj potem, če je bilo?), a vsi so za­ igrali s srcem. Ali bi lahko kdo zahteval še kaj več? Tudi občinstvo, ki je naslednji večer začelo prihajati v dolgi kači avtomobilov, je bilo zelo resno. Tako kot med igralci so bili tudi med njimi večinoma ljudje mlajših srednjih let, za 11


nocoj okusno odeti v oblačila, ki so jih v newyorških trgovinah prodajali »za po­sebne priložnosti«. Vsakdo je takoj lahko presodil, da to niso bili čisto povprečni ljudje, tako po izobrazbi ali zaposlitvi kakor tudi po dobrem zdravju. Očitno je bilo, da tudi sami temu večeru pripisujejo precejšnjo pomembnost. Vsi so seveda vedeli in si to spet in spet ponavljali, ko so se posedali po se­dežih v dvorani, da Okamneli pragozd resda ni med najboljšimi svetovnimi igrami, kljub temu pa je čisto spodobno gledališko delo z izrazito poudarjenimi načeli, ki so veljala danes prav tako kot tedaj v tride­setih letih. (»Morda danes še bolj,« je neki mož pripo­vedoval ženi, ki si je grizla spodnjo ustnico in priki­mavala, da je razumela, kaj hoče reči, »dandanes še bolj, če prav pomisliš.«) Vendar pa poglavitna ni bila igra sama, temveč gledališka skupina – pogumna zamisel o njenem nastanku in njeno zdravo, upe zbujajoče poslanstvo: rojstvo do­brega amaterskega gledališča v domačem kraju. To je ljudi ta večer pritegnilo, da so napolnili več kot po­ lovico velike dvorane in jih utišalo ter navdalo z na­petim pričakovanjem sprostitve in užitka, ko so ugasnile luči v dvorani. Zastori so se dvignili in razkrili prizorišče, kate­rega zad­­­nja stena se je še vedno tresla od dotika roke, ki se je zadnji hip umaknila za kulise, in prve vrstice besedila so 12


se popolnoma izgubile v škripanju in ropotanju, ki je prihajalo izza odra. Te male pomanjklji­vosti so bile znamenje naraščajoče treme med igralci, a v dvorani se je zdelo, da le še povečujejo občutek obetajoče izvrstnosti. Zdelo se je, kot da prikupno pri­povedujejo: Počakajte, ni se še zares začelo. Mi vsi, kar nas je tu, smo živčni, prosimo, potrpite. In kmalu opravičila res niso bila več potrebna, zakaj občinstvo je zagledalo dekle, ki je igralo glavno ju­nakinjo Gabrielle. Ime ji je bilo April Wheeler, in ko je prvič stopila na oder, je med občinstvom zašumela beseda »ljubka«. Nekoliko kasneje so ljudje med seboj že spodbudno šepetali: »Saj je dobra,« tisti pa, ki so po naključju vedeli, da je pred manj kot desetimi leti obiskovala eno vodilnih dramskih šol v New Yorku, so ponosno prikimavali. Imela je devetindvajset let, bila je visoka, pepelnato svetla plavolaska, tiste vrste plemenite le­pote, ki je še tako slaba amaterska razsvetljava ne more prikriti, in zdelo se je, da je idealna za vlogo, ki jo je igrala. Motilo ni niti to, da je po rojstvu dveh otrok v bokih in stegnih ostala za trohico prepolna, zakaj hodila je s takšno plašno in čutno milino, kakršno izžareva le devištvo; vsakdo, ki je po naključju pogledal Franka Wheelerja, mladega moža z okroglim in bistrim obrazom, ki je sedel v zadnji vrsti in si grizel pesti, bi rekel, da je videti bolj njen oboževalec kot pa njen mož. 13


»Včasih se mi zdi, kot da vsa žarim,« je govorila Gabrielle, »in zahoče se mi, da bi šla ven in napravila nekaj popolnoma norega, a čudovitega ...« Za odrom so se prerivali in prisluškovali drugi igralci in jo nenadoma vzljubili. Ali pa so jo bili vsaj pripravljeni vzljubiti celo tisti, ki so ji na vajah zame­rili pomanjkanje skromnosti, zakaj zdaj je bila njihovo edino upanje. Igralec, ki je igral glavno moško vlogo, je tisto jutro nenadoma zbolel za nekakšno vročico. V gleda­lišče je prišel z visoko vročino in zatrjeval, da se počuti dovolj dobro in da lahko odigra vlogo, a pet minut pred začetkom predstave je začel bruhati in režiserju ni preostalo drugega, kot da ga pošlje do­mov in sam prevzame vlogo. Vse skupaj se je pripe­tilo tako naglo, da se nihče ni utegnil spomniti, da bi stopil pred zastor in oznanil zamenjavo; nekateri iz­med stranskih igralcev niso niti vedeli za to, dokler zunaj na odru niso zaslišali režiserjevega glasu, ki je govoril znane besede, ki so jih pričakovali iz ust ti­stega drugega. Vročično je poskušal storiti, kakor je najbolje vedel in znal in izgovarjal vrstice z visokim, na pol profesionalnim naglasom, a nihče bi ne mogel zanikati dejstva, da je bil v vlogi Alana Squiersa po­polnoma zgrešen – čokat in skoraj plešast in komaj da je kaj videl brez očal, ki jih za na oder ni hotel natakniti. Od trenutka, ko se je pojavil na odru, so pre14


ostali igralci začeli prekinjati drug drugega, po­zabljali so, kje morajo stati in zdaj, sredi pomemb­nega govora o lastni ničevosti – »Da, misli brez po­mena; hrup brez glasu; oblika brez vsebine« – je z mahajočo roko prevrnil kozarec vode, ki se je razlila po mizi. Nezgodo je poskušal prikriti z režanjem in nekaj improviziranimi vrsticami. »Vidiš? Takole ne­uporaben sem. Čakaj, daj, da ti pomagam pobrisati,« toda preostali del govora je bil uničen. Strupena klica katastrofe, ki je vse te tedne grozeče mirovala, se je nenadoma prebudila in se z nemočnega bruhajo­čega moža razširila na igralce, dokler ni okužila sle­hernega izmed njih, razen April Wheeler. »Ne bi hotel, da bi te ljubila?« je pravkar rekla. »Da, Gabrielle,« je rekel režiser, ves moker od potu. »Všeč bi mi bilo, če bi me ljubila.« »Misliš, da sem privlačna?« Režiserjeva noga je začela pod mizo poplesavati na vzmeteh podrhtevajočega stopala. »Za to, kar si, so boljše be­ sede.« »Zakaj pa potem ne poskusiva vsaj začeti?« Igrala je sama in iz trenutka v trenutek bolj opaz­no pešala. Pred koncem prvega dejanja je občinstvo, tako kot igralci, začutilo, da je izgubila tla pod no­gami, in kmalu so bili vsi v zadregi zaradi nje. Za­čela je uporabljati ponarejene teatralne gibe, potem pa je spet zdrknila v otrplo negib15


nost; ramena je vzravnala visoko in nerodno in kljub debeli šminki je bilo opaziti, kako ji obraz rdi od ponižanja. Potem je bil na vrsti bahav nastop Shepa Campbella, zajetnega rdečelasega mladega inženirja, ki je igral lopova Duka Manteeja. Vsa skupina je bila že od začetka v skrbeh za Shepa, toda oba z ženo Milly, ki je pomagala pri gledaliških rekvizitih in reklami, sta bila tako navdušena in prijazna človeka, da nihče ni imel toliko poguma, da bi predlagal njegovo za­menjavo. Posledica te popustljivosti in Campbellovega lastnega živčnega občutka krivde se je zdaj pokazala tako, da je mož pozabil eno svojih začetnih vrstic, ostale pa tako hitro in tiho zbrbljal, da so ga slišali komaj do šeste vrste, pri tem pa se je vedel ne kot lopov, ampak bolj kot ponižen trgovski vajenec s ki­majočo glavo, zavihanimi rokavi in sploh vsem, kar sodi zraven. Ob premoru so se gledalci razkropili po šolskem hodniku, da bi pokadili cigareto; nelagodno so se sprehajali sem in tja, si ogledovali gimnazijsko oglasno tablo in si brisali vlažne dlani v tesno krojene hlače in elegantna bombažna krila. Nobeden izmed njih se ni več želel vrniti v dvorano in pretrpeti še drugo, zadnje dejanje, vendar so to vsi storili. In prav tako so naredili tudi igralci, katerih edina misel, tako jasno razvidna kot pot, ki jim je lil z obra­za, je bila, da vso stvar opravijo, kakor hitro je le mogoče. Zdelo se je, da 16


se dejanje vleče ure in ure, da je okrutna in moreča preskuš­ nja zdržljivosti, v kateri je April Wheeler igrala prav tako slabo kot drugi, če ne še slabše. Tedaj ko bi igra morala doseči vrhunec in bi moral prizor izražati vso grenkobo smrti, ki naj bi jo poudarjali streli izza odra in poki iz Tommyjeve pištole, je Shep Campbell tako nerodno pre­sodil čas, kdaj sprožiti orožje, in odgovarjajoče poka­nje izza odra je bilo tako glasno, da ni bilo v oglušu­jočem, zakajenem pokolu slišati niti ene besede, ki sta jo izgovorila ljubimca. Ko se je nazadnje spustil zastor, je gledalce obšlo nepopisno olajšanje. Ploskanje, ne glasno, je bilo vestno preračunano in je trajalo natanko tako dolgo, da se je lahko zastor vzdignil dvakrat; prvič je razkril vse igralce, ki so zmedeno odhajali za kulise, se prerivali in zadevali drug v drugega, nato pa je pokazal tri glavne igralce v kratkem prizoru človeškega obupa: režiserja, ki je kratkovidno mežikal, Shepa Campbella, ki je bil prvič ta večer videti resnično divji, in April Wheeler, vso otrplo v narejenem nasmešku. Potem so se prižgale luči v dvorani in nihče izmed gledalcev ni vedel, kako naj gleda ali kaj naj reče. Slišati je bilo le negotovi glas gospe Helen Givings, nepremičninske posrednice, ki je nenehno ponavljala »Zelo lepo«, a večina ljudi je bila molčeča in otrpla, ko so se vzdignili s sedežev 17


in se obrnili proti izhodu ter pri tem nestrpno otipavali zavojčke s cigaretami. Neki prizadevni gimnazijec, ki so ga ta večer najeli, da bi pomagal pri razsvetljavi, se je v gumijastih co­patih škripajoč pognal na oder in začel kričati navo­ dila nevidnemu sodelavcu visoko gori nad zaveso. Važno se je postavil ob odrske luči in se obrnil tako, da je prikril svoj mozoljasti obraz ter se ponosno obrnil s hrbtom proti občinstvu, da bi pokazal, kako ima vse orodje, ki ga potrebuje poklicni elektrikar – nož, klešče, zvitke žice –, lepo spravljeno v toku iz pra­vega usnja, ki mu je opletal ob tesno se prilegajočih kavbojkah. Potem je snop luči ugasnil, fante se je naglo umaknil in zastor se je spremenil v pusto steno iz zelenega žameta, obledelega in polnega prahu. Zdaj ni bilo mogoče gledati nič drugega kot obraze gle­dalcev, ki so se gnetli po prehodu skozi glavni izhod. Stopali so po dva in dva, zaskrbljeni, okroglih oči, kot da je zdaj edina velika potreba njihovega življenja vprašanje, kako mirno in urejeno pobegniti iz tega prostora; kot da pravzaprav sploh ne bodo mogli začeti živeti, dokler ne bodo daleč proč od teh bobnečih valov izčrpanosti in škrtajočega proda parkirišča tam zunaj, kjer se je v neskončnost razpenjalo temno nebo in kjer je žarelo na stotisoče zvezd.

18


2 Franklin H. Wheeler je bil med maloštevilnimi gle­dalci, ki so stopali proti toku. To je delal počasi in opravičujoče in, upal je, da tudi dostojanstveno, z ra­menom se je počasi prerival po prehodu proti vratom, ki so držala na oder, in pri tem mrmral: »Oprostite ... oprostite!« Prikimaval je in se nasmihal ljudem, ki jih je poznal, pri tem pa trdno stiskal roko v žepu, da bi skril in posušil členke, ki jih je sesal in grizel med vso predstavo. Bil je čeden in lepo grajen mož, bilo mu je nekaj dni manj kot trideset let. Imel je kratko pristrižene črne lase in je bil tiste vrste neizrazitega, prijetnega videza, ki bi ga uporabil reklamni fotograf, da bi pri­kazal bistrega porabnika dobrega, a ne dragega blaga (Zakaj bi plačevali več?). A čeprav v njegovi zuna­njosti ni bilo nobene posebnosti, je obraz vendarle kazal nenavadno gibkost: že bežna spremem­ba izraza je dala slutiti popolnoma drugačno 19


osebnost. Ko se je smehljal, je bil kakor mož, ki dobro ve, da neuspeh amaterske uprizoritve ne pomeni toliko, da bi bilo za to vredno skrbeti; to je bil prijazen, duhovit mož, ki ima pripravljene ravno pravšnje besede, s katerimi bo potolažil ženo za odrom; a v presledkih, ko je smehljaj na njegovem obrazu ugasnil, ko se je sam prerival skozi množico in je bilo v njegovih očeh videti rahlo kronično vročico zmedenosti, se je zdelo, da je bolj potreben tolažbe sam kakor pa kdo drug. Težava je bila v tem, da je vse popoldne, ki ga je prebil v mestu, pobit od tistega, čemur je sam naj­rajši pravil »najdolgočasnejše delo, ki si ga je le mo­goče zamisliti«, črpal moč iz miselnih predstav o tem, kaj naj bi se odigralo ta večer: najprej podoba njega samega, kako prihiti domov, objame otroka in ju sti­sne v naročju, popije koktejl in med zgodnjo večerjo poklepeta z ženo; kako jo nato odpelje do gimnazij­ skega poslopja, medtem ko mu leva roka tolažeče po­čiva na njenem napetem in toplem stegnu (»Ko le ne bi bila tako živčna, Frank!«); kako potem očaran in ponosen sedi med gledalci in se, ko se spusti zastor, stoje pridruži navdušenim ovacijam; kako se, žareč in razmršen, preriva skozi radostno množico ljudi za odrom, da si prilasti njen prvi, zasolzeni poljub (»Ali je bilo zares dobro, ljubi? Ali je bilo zares dobro?«); in kako se potem oba, v občudujoči družbi Shepa 20


in Milly Campbell, ustavita na pijači in se pod mizo držita za roke, medtem ko se o vsem podrobno pomenita. V vseh teh načrtih nikjer ni bil predvidel teže in udarca resničnosti; nič ga ni moglo posvariti pred tem, da ga bo tako prevzela navdušu­joča, bleščeča podoba dekleta, ki je ni bil videl že leta in leta, dekleta, katerega vsak gib in pogled mu je grlo napolnil z neznosnim hrepenenjem (»Ne bi hoteli, da bi vas ljubila?«) in da se bo potem prav pred njegovimi očmi podoba razblinila in spremenila v podobo klavrnega, trpečega bitja, katerega obstoj je poskušal vsak dan zanikati, a ki ga je poznal tako dobro in boleče, kot je poznal samega sebe: turobno, zaprto žensko, katere rdeče obrobljene oči so izražale očitek, katere narejeni nasmeh, ko se je ob koncu vzdignil zaslon, mu je bil tako domač kot lastna bo­leča kurja očesa, kot lastno vlažno spodnje perilo in lastni kiselkasti duh. Pri vratih je obstal, da bi si ogledal rožnato obarvano roko, ki jo je bil potegnil iz žepa, in pri tem na pol pričakoval, da bo namesto roke zagledal raz­mesarjeno kašo iz krvi in hrustanca. Potem si je na­ravnal suknjič, stopil skozi vrata in po stopnicah v visoko, zaprašeno sobano, kjer se je ostra svetloba, ki je prihajala iz golih žarnic, mešala s trdimi, dolgimi sencami in kjer so igralci, še vsi žareči pod debelo plastjo šminke in v skupinah po dva in trije govorili s svojimi bledopoltimi obiskovalci. Nje ni bilo tam. 21


»Ne, mislim zares,« je rekel nekdo, »ali si me lahko slišal ali ne?« In nekdo drug je rekel: »No ja, k vragu, hec pa je le bil.« Režiser, obdan z grozdom svojih newyorških prijateljev, je poželjivo vlekel dim iz ciga­rete in zmajeval z glavo. Shep Campbell, ves moker od potu, še vedno s puško v roki, a očitno že čisto zbran, je stal poleg vrvi za zastor in s prosto roko objemal svojo malo, skuštrano ženo. Oba sta jasno izražala namero, da bosta vso stvar vzela za posrečeno šalo. »Frank?« Milly Campbell mu je bila pomahala in se povzpela na prste, kot da je bila množica ljudi na odru v resnici večja in gostejša, da bi skozi sklenjene dlani zaklicala njegovo ime. »Frank! S teboj in April se dobimo pozneje, prav? Na kozarček?« »Prav!« je zaklical nazaj. »Čez nekaj minut!« Pomežik­­ nil je in prikimal, ko mu je Shep privzdignil puško v šaljivem pozdravu. Za vogalom je naletel na enega izmed manj po­membnih lopovov; ta je govoril z debelušnim dekle­tom, ki je v prvem dejanju, ko je zamudila nastop na odru, povzročila trideset sekund dolg premor, nato pa se je na koncu zjokala, zdaj pa se je divje tolkla po čelu in ponavljala: »Moj bog! Ubila bi se!« Med­tem ko ji je lopov, ki si je s tresočo se roko brisal masko z obraza, govoril: »Ne, ampak hočem reči, da je bilo 22


strašno zabavno, če veš, kaj hočem reči? To je poglavitno pri takšni stvari.« »Oprostite,« je rekel Frank Wheeler in se mimo njiju zmuznil do vrat garderobe, ki jo je imela njegova žena z nekaterimi drugimi ženskami. Potrkal je in počakal; in ko se mu je zazdelo, da jo je slišal reči »Naprej!«, je neodločno odprl vrata in pokukal noter. Bila je sama. Vzravnano je sedela pred ogledalom in si brisala šminko z obraza. Oči je še vedno imela rdeče obrob­ ljene in mežikajoče, a preden se je obrnila nazaj k ogledalu, se mu je kratko nasmehnila, tako kot tedaj, ko se je ob koncu predstave vzdignil zastor. »Živjo!« je rekla. »Lahko greva?« Zaprl je vrata in stopil proti njej s tesno stisnje­nimi ustnicami in pogledom, za katerega je upal, da je poln ljubezni, šaljivosti in sočutja. Nameraval se je skloniti k nji, jo poljubiti in reči: »Poslušaj, bila si čudovita.« A komaj opazni odpor, ki ga je izražala drža njenih ramen, mu je dal slutiti, da si ženska ne želi dotika, pri čemer so mu roke negotovo omahnile, da ni vedel, kam bi z njimi, in tedaj se mu je tudi zazdelo, da bi bilo tisto »Čudovita si bila« ravno napak, kar se je dalo reči – ponižujoče ali pa vsaj naivno in sentimentalno, predvsem pa vse preveč resno. »No,« je rekel namesto tega. »Zmagoslavno ravno ni 23


bilo, kaj?« In si objestno vtaknil cigareto v usta ter jo živahno prižgal s prasketajočim vžigalnikom. »Menda res ne,« je rekla. »Takoj bom gotova.« »Ne, je že v redu, se nič ne mudi.« Vtaknil je roke v žepe in zvil utrujene prste na nogah ter se zagledal v čevlje. Ali bi bilo navsezadnje le bolje, če bi rekel: »Čudovita si bila?« Zdaj se mu je zazdelo, da bi bilo skoraj vse drugo bolje kot pa to, kar je rekel. A teh boljših stvari se bo moral domisliti kasneje; prav zdaj ni mogel storiti dru­gega kot to, da je stal in mislil na dvojni bourbon, ki ga bo zvrnil, ko se bodo na poti domov s Campbellovimi kje ustavili. Pogledal se je v ogledalu, stisnil čeljusti in postrani nagnil glavo, da bi si dal izrazitejši in odločnejši videz, podoba, ki si jo je že iz deških let vedno dajal v ogledalu in ki je nobena fotografija ni mogla dobro zadeti – ko je nenadoma osupel opazil, da ga April opazuje. V zrcalu je zagledal njene oči, ki so se za neprijeten trenutek srečale z njegovimi, po­tem pa so se povesile in se zazrle v gumb na njego­vem suknjiču. »Poslušaj,« je rekla. »Ali mi hočeš napraviti uslu­go? Stvar je v tem …« Zazdelo se je, da potrebuje vso slabot­ no moč svoje hrbtenice, da bi ohranila mi­ren, netrepetajoč glas. »Stvar je v tem, da sta Milly in Shep Campbell želela, da bi potem odšla z njima na kozarec pijače. Ali jima 24


boš rekel, da ne moreva? Reci, da ne moreva zaradi varstva otrok ali kaj takega.« Odmaknil se je precej daleč proč in obstal otrplo in s povešenimi rameni, z rokami v žepih kot odvetnik, ki premišljuje o zanimivem moralnem vrašanju. »Hm,« je rekel, »stvar je v tem, da sem jima že rekel, da bova šla. Hočem reči, videl sem ju tamle zunaj in rekel, da bova.« »Ah. Ali bi hotel potem iti ven in reči, da si se zmotil? To bi moralo biti dovolj preprosto.« »Poglej,« je rekel. »Nikar ne bodi takšna. Mislil sem, da bo morda čisto zabavno, to je vse. Po­leg tega bo videti nekoliko nevljudno, ali ne? Hočem reči, ali ne?« »Hočeš reči, da nočeš.« Zaprla je oči. »Prav, jima bom pa jaz povedala. Hvala lepa.« Njen obraz v ogle­dalu, brez šminke in svetleč se od kreme, je bil videti star štirideset let in tako upadel, kot da jo muči huda fizična bolečina. »Počakaj malo!« ji je rekel. »Nikar tako naglo! Tega nisem rekel. Rekel sem samo, da si bosta mi­slila, kako prekleto nevljudno je, to je vse. In tudi bosta. Tu ne morem nič.« »Prav. Pojdi ti z njima, če hočeš, in mi daj avtomobilske ključe.« »O, bog, ne začenjaj spet tega s ključi od avto­mobila! Zakaj moraš vedno …« 25


»Poslušaj, Frank.« Oči je imela še vedno zaprte. »Ne grem ven s tema človekoma. Slučajno se ne počutim ravno najbolje in …« »V redu.« Zadenjsko se je odmikal in stegoval otrpli trepetajoči roki kot človek, ki natanko opisuje dolžino majhne ribe. »V redu. V redu. Žal mi je. Po­vedal jima bom. Takoj se vrnem. Žal mi je.« Tla, po katerih je stopal, so se zibala kot krov dr­seče ladje, ko se je odpravljal nazaj za kulise, kjer je neki moški z miniaturnim fotoaparatom nekaj slikal (»Miruj zdaj – takole! Takole!«) in kjer je igralec, ki je igral Gabriellinega očeta, pripovedoval debeluš­nemu dekletu, ki je bilo spet na tem, da plane v jok, da je najbolje, če na vso stvar lepo pozabi. »Sta pripravljena?« je vprašal Shep Campbell. »Hm,« je rekel Frank, »pravzaprav se bojim, da morava odpovedati. April je obljubila varuški, da bova kmalu doma, veš, in zares …« Obraza sta se jima skrčila v užaljenosti in raz­očaranju. Milly se je z zobmi ugriznila v spodnjo ust­nico in jo počasi spet spustila. »Joj,« je rekla. »Menda se April počuti obup­ no zaradi vsega tega, ali ne? Ubogi otrok.« »Ne, ne, v redu je,« jima je rekel. »Zares ni zaradi tega. Z njo je vse v redu. Samo tale reč s to varuško, nič druge26


ga.« To je bila prva laž med njimi v dveh letih njihovega prijateljstva; zaradi nje so vsi trije nerodno gledali v tla. Nazadnje so se smehljaje poslovili in si zaželeli lahko noč. A spremeniti tega ni bilo več mogoče. April je čakala nanj v garderobi s prijetnim dru­žabnim izrazom na obrazu, če bi po poti morebiti na­letela na katerega igralca, a posrečilo se jima je, da sta se vsem izognila. Odpeljala ga je skozi stranska vrata, ki so se odpirala na petnajst metrov dolg od­mevajoč šolski hodnik. Stopala sta drug poleg dru­gega, ne da bi se dotaknila ali spregovorila besedo, nemo se gibajoč po pravokotnikih svetlobe, ki jih je po marmornatih tleh risala mesečina. Vonj po šoli, po svinčnikih in jabolkih in parketni pasti mu je zbudil sladko otožno bolečino. In bilo mu je spet štirinajst let in živel je v Chestru v Pennsylvaniji – ne, v Englewoodu, v New Jerseyu –, ko je ves svoj prosti čas porabil za to, da je koval načrte za pobeg na zahodno obalo. Na zemljevidu je našel več primernih železniških poti, nič kolikokrat je že vadil, kako se bo vedel (vljudno, a tudi s pestmi, če bo treba) v potepuških postojankah, v katere bo zašel po poti; iz trgovine z vojaškimi in mornariškimi obla­čili je že izbral vse potrebne kose obleke, ki bi jih vzel s seboj: vojaške hlače in suknjič, rumenkasto rjavo srajco z našitki na ramenih, visoke delovne čev­lje z jeklenimi okovicami na 27


petah in spredaj. Star očetov klobuk, ki si ga je lahko posadil na glavo, če je vanj zatlačil šop časopisnega papirja, bi obleki da­jal podobo poštene revščine; kar bi še potreboval, pa bi lahko stlačil v taborniški nahrbtnik, ki bi ga spretno okrepil z lepilnim trakom; ta bi hkrati tudi skril taborniško nalepko. Najboljša pri celotnem na­črtu pa je bila popolna tajnost, ki jo je varoval vse do tistega dne, ko je na šolskem hodniku vprašal debe­lušnega fanta, ki se je pisal Krebs in ki mu naj bi bil tisto šolsko leto nekakšen najboljši prijatelj, ali bi se mu pridružil. Krebs ga je osuplo pogledal – »S tovor­ nim vlakom, misliš?« – in potem se je na ves glas zasmejal. »Moj bog, ti si pa res trapast, Wheeler. Kako sploh prideš do tako neumnih misli? V kinu ali kje? Ali veš, da vsi mislijo, da si malo za luno? Zato, ker si res za luno, da veš.« Ko je zdaj stopal skozi iste vonjave in pogledoval bledi Aprilin profil, je dovolil svojemu naraščajočemu občutku bridkosti, da je zaobjel tudi njo in žalost njene mladosti. Pogosto tega ni mogel, zakaj o svojih spo­minih je spregovorila le redko in zelo odsekano, zato jih je bilo težko sentimentalizirati (»Vedno sem ve­dela, da me nihče ne mara, in sem jim tudi dala čutiti, da to vem«), a vonj po šoli mu je obudil spomin na neki posebni dogodek, o katerem mu je pripovedo­vala, ko je nekega jutra v šoli dobila zelo močno men­struacijo. »Najprej sem samo sedela,« mu je pripove­ 28


dovala. »To je bilo najbolj neumno, potem pa je bilo že prepozno.« In pomislil je, kako je morala planiti iz klopi in steči iz razreda, z velikim rdečim madežem na belem platnenem krilu, medtem ko je trideset de­klet in fantov zrlo za njo v osuplem presenečenju; kako je morala bežati po moreče tihem hodniku mimo vrat drugih razredov, kako je stresla knjige, jih po­birala in spet bežala ter za seboj puščala jasno vidno sled krvavih kapljic, kako je stekla do sobe za prvo pomoč in si ni upala vstopiti, kako je potem raje stekla po drugem hodniku do zasilnega izhoda, kjer si je slekla jopico in jo zavezala okoli pasu; kako je po ­tem, ko je zaslišala ali pa se ji je zazdelo, da sliši korake, planila čez šolsko jaso in stekla proti domu, upočasnila korak in s privzdignjeno glavo začela ho­diti kar najbolj navadno, da bi vsakdo, ki bi na­ključno pogledal skozi katero izmed stotin oken, mimo katerih je morala iti, mislil, da je na svoji vsakdanji poti iz šole. Njen obraz je imel tedaj zagotovo natanko enak izraz, kot ga je imel zdaj, ko sta odprla vrata tega drugega zasilnega izhoda in stopila prek te druge šol­ske jase, ne tako daleč od tiste prve šole, in tudi njena hoja je bila gotovo podobna tisti takrat. Upal je bil, da se bo v avtu usedla blizu k njemu – prosto roko ji je hotel oviti okoli ramen, medtem ko bi se 29


peljala –, a stisnila se je v dve gube in se čisto umaknila k nasprotnim vratom avta, se obrnila stran in opazovala bežeče luči in sence na cesti. Ob tem so mu oči postale čudno okrogle, ustnice pa je tesno stisnil, medtem ko je pretikal prestave, dokler se končno, oblizujoč si ustnice, ni spomnil nečesa, kar bi ji lahko rekel. »Veš, kaj? Bila si edina osebnost v vsej tisti igri. Nič se ne šalim, April. Res tako mislim.« »Prav,« je rekla. »Hvala.« »Stvar je v tem, da ti nikoli ne bi smeli pu­stiti, da si se vmešala v to trapasto zadevo, to je vse.« S prosto roko si je odpel gumb na ovratniku, da bi se malo ohladil in se hkrati pomiril, kakor se je vedno, kadar se je dotaknil svilene kravate in oxfordske srajce. »Prav rad bi dobil v roke tistega, kako mu je že ime, to je vse. Tistega režiserja.« »Saj ni on kriv.« »No, potem pa celo krdelo skupaj. Sam bog ve, da vsi skupaj niso vredni piškavega oreha. To bi morali že vnaprej vedeti. Jaz bi moral to vedeti vnaprej, se pravi. Ti se ne bi nikoli pridružila tej prekleti skupini, če te Campbellova in jaz ne bi pregovorili. Ali se spominjaš, kako je bilo, ko sva prvič slišala praviti o tem? In si ti rekla, da se bo najbrž izkazalo, da vsi skupaj niso drugega kot kopica bedakov? No, takrat bi te moral po­slušati, to je vse.« 30


»Prav. Ali bi zdaj lahko nehala govoriti o tem?« »Seveda bova nehala.« Poskušal jo je potrepljati po stegnu, vendar ga čez široki sedež ni mogel doseči. »Seveda bova. Nočem le, da bi se zaradi tega slabo po­čutila, to je vse.« Samozavestno, tekoče elegantno je zapeljal avto z luk­ njaste vaške poti na trdno, ravno Dvanajsto cesto in začutil, da je v sebi končno razčistil odnos, ki naj bi ga imel do te stvari. Polomijo igralske skupine Laurel je nazadnje začel gledati v pravi luči. Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pa­metni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvaž­ nejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Po­membno je, da vedno veš, kdo si. In zdaj, kot se je to pogosto dogajalo, da si je skušal dopovedovati, kdo je, so se mu misli spet vrnile v prva leta po vojni in k razpadajočemu bloku na Bethune Street, ki je stal v tistem delu New Yorka, kjer se blagi zahodni del Villagea razgubi v tiha pristaniška skladišča, kjer slani večerni vetrič in globoko doneča rečna trobila noči napolnjujejo zrak z obljubo potovanja. Tedaj mu je bilo ravno dobrih dvajset 31


let in prav tako ponosno, kot je nosil pelerino »veterana« in »intelektualca«, se je oblačil v postarani tvidasti suknjič in izprane rjavkaste hlače. V tistem času je nosil v žepu enega izmed treh ključev, ki so odpirali enosobno stanovanje na tisti ulici. Druga dva ključa in pravico do »uporabe prostorov« vsak drugi in tretji teden sta imela dva izmed njegovih nekda­njih sošolcev s Columbia Collegea. Vsak je plačeval tretjino sedemindvajsetdolarske najemnine. Ta dva, eden je bil nekdanji vojaški pilot, drugi pa nekdanji mornar, sta bila starejša in v svojem svetovljanstvu veliko bolj sproščena kot pa Frank – zdelo se je, da imata vedno na zalogi kopico deklet, ki sta jih vodila v stanovanje –, a ni preteklo veliko časa, ko se je na svo­je veliko začudenje lahko začel tudi Frank meriti z njima; sploh je bil to čas, v katerem je Frank z never­jetno naglico doživljal stvari, ki so mu z vrtoglavo na­glico dvigale samozaupanje. Samotni zasledovalec že­ lezniških prog se sicer nikoli ni povzpel na tovorni vlak, a začelo je postajati očitno, da mu noben Krebs nikoli več ne bo rekel bedak. Vojska ga je pobrala pri osem­najstih in ga potegnila v končno pomladno ofenzivo vojne v Nemčiji ter mu omogočila nenačrtno, a čudovito enoletno potepanje po Evropi, preden ga je izpu­stila – in od tedaj ga je življenje nosilo od enega iz­kustva moči do drugega. Slabe plati njegovega značaja – prav tiste lastnosti, zaradi katerih je med 32


sošolci in pozneje med vojaki samotno sanjaril – se je zdelo, da so se nenadoma združile v trdno in privlačno ce­loto. Prvič v življenju je bil občudovan in dejstvo, da so dekleta hotela v posteljo z njim, je bilo le malo bolj nenavadno od drugega, istočasnega odkritja – da so možje, in to pametni možje, zares hoteli poslušati nje­govo govorjenje. Njegove ocene v šoli so bile le redko­kdaj boljše od povprečnih, a prav nič povprečnega ni bilo v celo noč trajajočih, s pivom zalitih pogovorih, ki so se začeli spletati okoli njega – pogovorih, ki so se pogosto končali v splošnem odobravajočem mrmra­nju s pomembnim trepljanjem po sencih, češ tale stari Wheeler pa res ni od muh. Ti zares potrebuješ, so mu vedno pravili, samo čas in prostost, pa se boš dobro znašel. Prerokovali so mu najrazličnejše prihodnosti, na splošno pa so bili vsi složni, da bo njegovo delo nekje med »humanisti«, če že ne ravno v umet­nosti – bo pa vsekakor nekaj, čemur se bo treba s potrpežljivostjo in z vztrajnostjo posvetiti – in tisto bo neogibno vključevalo tudi njegovo skorajšnjo in stalno preselitev v Evropo, ki jo je pogosto opisoval kot edini del sveta, v katerem je vredno živeti. Pa tudi Frank sam, ko je po takšnih pogovorih ob zori koračil po ulicah, ali pa v nočeh, ko ob njem ni bilo nobenega dekleta, ko je ležal in premišljeval v stanovanju na Bethune Street, ni prav nič dvomil o tem, da je nekaj posebnega. 33


Frank in April Wheeler sta sanjski par. Kot marsikdo iz njune generacije se preselita na vzhod Amerike, kjer velja življenje za ustvarjalno, nekonvencionalno, uspešno. Frank je pisarniški uslužbenec v mestu, April amaterska igralka, gospodinja in mati. A tudi selitev na Krožno cesto, ob kateri so posejane identične bele hiške z identičnimi delovnimi ljudmi, do katerih Frank in April čutita močan odpor, saj se bojita, da sta ali bosta takšna postala tudi sama, ne prepreči krvavih razjed v njunem zakonu; Frank, nekoč poln mladostnega sna, se spreminja v povprečneža in prešuštnika, April pa v užaljeno in osamljeno ženo. Zato se jima zdi neustavljivo privlačna zamisel, da bi se za vedno odselila v Pariz, kjer bo življenje lepše in boljše …

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKAN MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Richard Yates (1926–1992) je klasik sodobne ameriške književnosti. Njegov prvenec Krožna cesta (Revolutionary Road, 1961) je tenkočutna analiza ameriškega sna. Zgodbo Krožne ceste je z oskarjem nagrajeni režiser Sam Mendes prelil na filmski trak s Kate Winslet in Leonardom DiCapriem v glavni vlogi.

32,96 €

KROZNA CESTA oprema.indd 1

1/13/10 9:59:52 AM

KROZNA CESTA za internet  

7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 ROMAN 2010 Richard Yates (1926–1992) je klasik so- dobne ameri...