Page 1

Kraljica

rek

PHILIPPA GREGORY Avtorica uspešnice Bela kraljica in Rdeča kraljica


Naslov izvirnika: The Lady of the Rivers © 2011 by Philippa Gregory Limited Prvič izdano pri Touchstone, a Division of Simon & Schuster Inc. © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Vse pravice pridržane.

Prevedla: Seta Oblak

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Založbe Mladinska knji­ga lahko dobi­te tudi na inter­ne­tu: www.emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-311.6 GREGORY, Philippa       Kraljica rek / Philippa Gregory ; [prevedla Seta Oblak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. (Zbirka Oddih) Prevod dela: The lady of the rivers ISBN 978-961-01-2688-1 265044736 Brez pisne­ga dovo­lje­nja Založbe je pre­po­vedano repro­du­ci­ra­nje, distri­bu­ira­nje, javna priobčitev, pre­de­la­va ali druga upo­ra­ba tega avtor­ske­ga dela ali nje­go­vih delov v kakršnem koli obse­gu ali postop­ku, hkra­ti s foto­ko­pi­ranjem, ­tiskanjem ali shra­ni­tvi­jo v elek­tron­ski obli­ki, v okvi­ru določil Zakona o avtor­ski in soro­dnih pra­vi­cah.


Kraljica

rek


Za Victorio


Thomas Grey Dorsetski markiz 1477–1501

Richard Grey

sir John Grey p Elizabeth Woodville 1437–1492

Jacquettin rodovnik

Anne r. 1439

Martha r. 1450

Lewis 1438 (umrl v otroštvu)

Louis Luksemburški 1418–1475

p

Eleanor r. 1452

Anthony r. 1442

Lionel r. 1453

Mary r. 1443

Edward r. 1455

John r. 1445

Katherine r. 1458

Richard r. 1446

(2) Richard Woodville, prvi grof Rivers 1405–1469

Letnice rojstva Jacquettinih otrok so približne

Margaret r. 1454

Jacquetta r. 1444

p

Peter Luksemburški 1390–1433

(1) John Lancastrski, Jacquetta p prvi vojvoda Bedfordski Luksemburška 1389–1435 1415/16–1472

Margaret de Baux 1394–1469


p

p

p p

Margaret Beaufort 1443–

John Beaufort, vojvoda Somersetski 1404–1444

Rodbine Yorških, Lancastrskih in Tudorjev leta 1452

Bratranci v vojni

Owen Tudor ok. 1385–

Edmund Tudor 1430–

p

John Beaufort, grof Somersetski 1373–1410

Katherine Swynford

Edvard III. 1312 – 1377

TUDORJI

Ivan Gauntski, prvi vojvoda Lancastrski 1340–1399

Katarina Francoska 1401–1437

Henrik VI. 1421–

Henrik V. 1386–1422

Henrik IV. 1367–1413

Blanche Lancastrska

Margareta Anžujska 1430–

Edvard Črni princ

LANCASTRSKI

Edvard IV. 1442–

p

Cecily Neville

George, Richard, vojvoda Clarenški vojvoda Gloucestrski 1449– 1452–

Richard, vojvoda Yorški 1411–

p

Izabela Kastiljska

Richard, grof Cambriški 1373–1415

Edmund, vojvoda Yorški 1341–1402

YORŠKI


Bitke v vojnah bratrancev

Zmage Lancastrskih Zmage Yorˇskih Barje Hedgeley

Severno morje Otok Man

Irsko morje

Barje Edgecote

Rokavski preliv

8

Francija


Francija 1430 Anglija Calais

Rheims

Rouen Pariz

Troyes Dijon Chinon

Nevers

Francosko ozemlje Angleško ozemlje Burgundsko ozemlje

Francija Bordeaux

9


G R A D B E A U R E VO I R B L I ZU A R R A SA V F R A N C I J I , P O L E T J E – Z I M A 1 430

Ta nenavadna vojna trofeja sedi pridno kot ubogljiv otrok na majhnem stolčku v kotu svoje celice. Ob njenih nogah so na tleh na slami ostan­ ki njenega kosila na kositrnem pladnju. Vidim, da ji je moj stric poslal lepe kose mesa in celo bel kruh s svoje lastne mize; vendar je jedla malo. Zavem se, da strmim vanjo in jo ogledujem od fantovskih jahalnih škor­ njev na nogah do potlačene moške čepice na rjavih ostriženih laseh, ka­ kor da bi bila eksotična žival, ki so jo ujeli za svojo zabavo. Tako je, ka­ kor bi kdo poslal levjega mladiča vse iz daljne Etiopije, da bi razvese­ lil veliko rodbino Luksemburških in jim ga podaril, da ga imajo v svoji zbirki. Dama za mano se pokriža in zašepeta: »Je to čarovnica?« Ne vem. Kako je to sploh mogoče vedeti? »To je smešno,« odločno reče moja prateta. »Kdo je ukazal pri­ kleniti ubogo dekle na verige? Takoj odprite vrata.« Stražarji zmedeno šušljajo med sabo in se skušajo otresti odgo­ vornosti, potem pa eden od njih obrne veliki ključ v vratih celice in moja prateta odkoraka noter. Ivana – stara mora biti okrog sedem­ najst ali osemnajst let, le nekaj let starejša od mene – izpod grobo postriženih las pogleda mojo prateto, ki stoji pred njo, in počasi vsta­ ne, sname čepico in se nerodno prikloni. »Sem lady Jehanne Luksemburška,« reče moja prateta. »To je grad lorda Johna Luksemburškega.« Potem pokaže na mojo teto: »To je njegova žena, gospodarica gradu Jehanne Bethunska, in to je moja pranečakinja Jacquetta.«

11


Dekle mirno pogleda vse tri in se vsaki posebej rahlo prikloni z glavo. Ko pogleda mene, začutim, kakor da potrka na mojo pozor­ nost, in to tako otipljivo, kakor bi me s prstom oplazila po tilniku, nekakšen magičen dotik. Vprašam se, ali za njo morda res stojita nje­ na angela spremljevalca, kakor pravi ona, in ali je njuna prisotnost tisto, kar čutim. »Lahko govoriš, dekle?« vpraša moja prateta, ko dekle kar mol­ či. »Ja, gospa,« odgovori Ivana v trdem narečju pokrajine Champa­ gne. Spoznam, da je tisto, kar govorijo o njej, resnica: samo kmečka punca je, čeprav je vodila vojsko in kronala kralja. »Mi daš besedo, da ne boš pobegnila, če ukažem, da ti snamejo verige z nog?« Obotavlja se, kakor da nima možnosti izbire. »Ne, ne morem.« Moja prateta se nasmehne. »Ali razumeš, kaj je to častna beseda? Lahko te izpustim, da živiš tu z nami v gradu mojega nečaka, a oblju­ biti mi moraš, da ne boš pobegnila.« Dekle obrne glavo proč in naguba čelo. Skoraj se zdi, da se trudi slišati kak nasvet, potem pa odkima. »Vem, kaj je častna beseda. To, kar en vitez obljubi drugemu. Svoja pravila imajo, kakor na viteškem turnirju. Jaz nisem taka. Moje besede so stvarne, ne take kot pesem trubadurja. In zame ni nobenih viteških iger.« »Dekle, častna beseda ni igra,« jo prekine teta Jehanne. Ivana jo pogleda. »O, pa je, gospa. Plemiči glede teh reči niso re­ sni. Ne tako resni kot jaz. Igrajo se vojno in si izmišljajo pravila. Od­ jezdijo na boj in pustošijo po kmetijah dobrih ljudi in se smejejo, ko gorijo slamnate strehe. Sicer pa jaz ne morem dajati obljub. Sem že zaobljubljena.« »Tistemu, ki sam sebe lažno naziva kralj Francije?« »Kralju nebes.« Moja prateta za trenutek umolkne in razmisli. Potem reče: »Re­ kla jim bom, naj ti snamejo verige in te stražijo, da ne boš pobegni­ la; potem lahko prideš v moje prostore in sediš z nami. Mislim, Iva­ na, da je tisto, kar si storila za svojo deželo in za svojega princa, zelo plemenito, čeprav zmotno. In tu, pod mojo streho, te ne bom gleda­ la kot jetnico v verigah.«

12


»Boste rekli vašemu nečaku, naj me osvobodi?« Moja prateta se obotavlja. »Ne morem mu ukazovati; a storila bom vse, kar morem, da se vrneš na svoj dom. Vsekakor mu ne bom dopustila, da te izroči Angležem.« Ob tej zadnji besedi dekle vzdrgeta in se prekriža, na skrajno sme­ šen način se potrka po čelu in prsih, tako kakor bi se kmet prekrižal ob omembi satana. Moram se potruditi, da zadušim krohot. Dekle­ tov temni pogled se ob tem uperi vame. »Samo navadni smrtniki so,« ji razložim. »Angleži nimajo nič več moči kot navadni smrtniki. Ni se ti jih treba bati. Ni se ti treba pre­ križati ob omembi njihovega imena.« »Ne bojim se jih. Nisem taka tepka, da bi se bala, češ da imajo oni posebno moč. Ne gre za to. Oni so tisti, ki vedo, da imam jaz moč. Zato so tako nevarni zame. Nori so od strahu pred mano. Tako se me bojijo, da me bodo uničili tisti trenutek, ko jim padem v roke. Njihova groza sem. Njihov strah in trepet sem, ki jih obiskuje v no­ čeh.« »Dokler bom živa, te ne bodo dobili,« ji zatrdi moja prateta; in na lepem Ivana popolnoma očitno pogleda naravnost mene, vame upre svoj trdi temni pogled, kakor da hoče videti, ali sem tudi jaz v tej iskreni zagotovitvi slišala odmev popolnoma prazne obljube.

Moja prateta misli, da bi lahko s tem, da dekle uvede v našo druž­ bo, se pogovarja z njo, ohladi njeno versko vnemo in jo morda izo­ brazi, sčasoma dosegla, da se bo začela oblačiti kot mlada ženska. Želi, da bi se bojevita mladenka, ki so jo v Compiègnu potegnili z belega konja, lahko spreobrnila – obratno kot pri maši – iz močne­ ga vina v vodo. Potem bi postala mlada ženska, ki bi lahko sedela med dvorjankami, se uklanjala ukazom in ne donečim cerkvenim zvonovom, in v tem primeru bi se morda Angleži odpovedali svoji zahtevi, da jim izročimo hermafroditsko ubijalsko čarovnico. Če jim ne bi mogli ponuditi drugega kot skesano in ubogljivo dvorjanko, bi se nemara zadovoljili s takim koncem in bi svojo nasilnost izka­ zali drugje.

13


Ivana je izčrpana od nedavnih porazov in navdaja jo nelagoden občutek, da kralj, ki ga je kronala, ni vreden svetega olja, da je sovraž­ nik, ki ga je pognala v beg, udaril nazaj po njej in da poslanstvo, ki ji ga je podelil sam Bog, počasi propada. Vse tisto, kar jo je postavi­ lo kot Devico Orleansko na čelo obožujočih vojakov, je postalo ne­ gotovo. Pod nenehno prijaznim okriljem moje pratete se spreminja nazaj v okorno kmečko dekle: nič posebnega. Seveda želijo vse mlade spremljevalke moje pratete vedeti kaj več o pustolovščini, ki izzveneva v ta počasi se plazeči poraz, in ko Iva­ na preživlja dneve z nami in se uči biti dekle in ne Devica Ivana, zbe­ rejo pogum in se začno pogovarjati z njo. »Kako si bila lahko tako pogumna?« jo vpraša ena od njih. »Kako si se naučila biti tako pogumna? Mislim, v boju.« Ivana se nasmehne ob tem vprašanju. Štiri sedimo na travnatem robu ob trdnjavskem jarku in lenarimo kot otroci. Julijsko sonce pri­ peka in pašniki okrog gradu se leskečejo v vročinski sparini. Celo če­ bele so lene, brenčijo in potem obmolknejo, kot da so pijane cvetov. Sedimo v globoki senci najvišjega stolpa; za sabo tu in tam slišimo žuborenje prozorne vode v jarku, kadar priplava na površje debel krap. Ivana je zleknjena kot fant, eno roko namaka v vodi, čepico ima potegnjeno čez oči. V košari poleg mene so napol sešite srajce za rev­ ne otroke v okolici Cambraia, ki naj bi jih obrobile. A dekleti se izo­ gibata delu, Ivana tega ne zna, jaz pa premetavam v rokah dragoce­ ne igralne karte moje pratete, jih privzdigujem in leno ogledujem sli­ ke na njih. »Vedela sem, da me je poklical Bog,« preprosto reče Ivana. »In da me bo varoval, zato me ni bilo strah. Niti v najhujših bitkah. Po­ svaril me je, da bom ranjena, a da ne bom čutila nobene bolečine, zato sem vedela, da se lahko bojujem in bojujem. To sem vedela, pre­ den smo šli v bitko. Kar vedela sem.« »Ali res slišiš glasove?« vprašam. »Jih ti?« To vprašanje pride tako nenadoma, da se dekleti obrneta in za­ bolščita vame, in pod njunima pogledoma zardim, kakor da me je česa sram. »Ne! Ne!«

14


»Kaj potem?« »Kako to misliš?« »Kaj slišiš?« vpraša Ivana tako preprosto, kakor da vsak kaj sliši. »No ja, ne ravno glasov,« rečem. »Kaj slišiš?« Ozrem se za hrbet, kakor da bi lahko riba prišla iz vode prisluško­ vat. »Kadar kdo v družini umre, slišim zvok,« rečem. »Poseben zvok.« »Kakšen zvok?« vpraša spremljevalka Elizabeth. »Tega nisem ve­ dela. Bi ga lahko tudi jaz slišala?« »Ti nisi iz moje rodbine,« rečem razdraženo. »Seveda ga ne bi sli­ šala. Biti moraš potomka ... Sicer pa se o tem ne govori. Ti tega ne bi smela poslušati. Jaz ti ne bi smela povedati.« »Kakšen zvok?« ponovi Ivana. »Podoben petju,« rečem in vidim, kako mi prikima, kakor da je tudi ona slišala petje. »Pravijo, da je to glas Meluzine, prve gospodarice v rodbini Luksemburških,« zašepetam. »Pravijo, da je bila vodna boginja in je prišla iz reke, ko se je poročila s prvim vojvodo, vendar ni mogla postati umrljiva ženska. Vrača se in joka ob izgubi svojih otrok.« »In kdaj si jo slišala?« »Tisti večer, ko je umrla moja mala sestrica. Nekaj sem slišala. In takoj sem vedela, da je to Meluzina.« »A kako si vedela, da je ona?« zašepeta drugo dekle v strahu, da bi bila izključena iz pogovora. Skomignem z rameni in Ivana se nasmehne, kajti to je spoznanje resnice, ki ga ni mogoče razložiti. »Kar vedela sem,« rečem. »Kakor da bi prepoznala njen glas. Kakor da bi vedela to od nekdaj.« »To je res,« prikima Ivana. »Kar veš. A kako veš, da prihaja od Boga in ne od satana?« Obotavljam se. O duhovnih vprašanjih bi se morala pogovoriti s spovednikom ali pa vsaj z materjo ali s prateto. A Meluzinina pesem, srh, ki me spreletava po hrbtu, moje občasno videnje nevidnega – nekaj napol izgubljenega, kar včasih izginja za vogalom, svetlejša si­ vina v sivem mraku, sanje, preveč jasne, da bi jih lahko pozabila, be­ žen preblisk videnja –, to so premalo otipljive reči, da bi jih bilo mo­ goče ubesediti. Kako naj o tem sprašujem, če pa ne znam tega niti

15


izraziti z besedami? To je tako, kakor bi skušala držati v usločenih dlaneh zelenkasto vodo grajskega jarka. »Nikoli nisem vprašala,« rečem. »Ker to ni nič trdnega. Kakor bi šla v sobo, kjer je tišina – vendar bi vedela, zanesljivo bi vedela, da je nekdo tam. Tega ne moreš ne slišati ne videti, to samo veš. Nič več kot to. O tem nikoli ne mislim, da bi bil dar, ki prihaja od Boga ali od satana. To ni nič.« »Moji glasovi prihajajo od Boga,« prepričano pove Ivana. »To vem. Če to ne bi bilo res, bi bila popolnoma izgubljena.« »Torej lahko napoveduješ usodo?« me otročje vpraša Elizabeth. Moji prsti nad kartami se sklenejo. »Ne,« odgovorim. »In te kar­ te niso za prerokovanje, samo za igro so. Ne napovedujem prihodno­ sti. Moja prateta mi tega ne bi dovolila, tudi če bi znala.« »Meni prerokuj!« »Samo igralne karte so,« vztrajam. »Nisem vedeževalka.« »Potegni karto zame in mi povej,« ne odneha Elizabeth. »In za Ivano. Kaj bo z njo? Gotovo si želiš vedeti, kaj se bo zgodilo z Iva­ no.« »To nič ne pomeni,« rečem Ivani. »Prinesla sem jih s sabo samo zato, da bi se lahko igrale.« »Lepe so,« reče Ivana. »S takimi kartami so me naučili igrati na dvoru. Kako so sijoče.« Dam ji karte. »Skrbno ravnaj z njimi, zelo dragocene so,« rečem ljubosumno, ko jih razgrne v svojih otrdelih rokah. »Prateta mi jih je pokazala, ko sem bila majhna deklica, in mi povedala, kaj je na sli­ kah. Posodi mi jih, ker rada igram karte. A obljubila sem ji, da bom zelo pazila nanje.« Ivana mi vrne karte, a čeprav to napravi previdno in so moje roke pripravljene, da jih sprejmejo, pade ena od kart med naju na tla in pristane narobe obrnjena na travi. »Joj, žal mi je!« vzklikne Ivana in jo urno pobere. Navda me čuden občutek, kot bi mi hladno zapihalo po hrbteni­ ci navzdol. Travnik pred mano in krave, ki otepajo z repi v senci dre­ vesa, se mi zazdijo nenavadno daleč, kakor da sva z Ivano zaprti v stekleni posodi, dva metulja v čaši, v drugem svetu. »Zdaj si jo oglej,« slišim reči samo sebe.

16


Ivana pogleda sijoče poslikano podobo, oči se ji malo razširijo in pokaže jo še meni. »Kaj to pomeni?« Na sliki je moški, oblečen v modro livrejo, ki visi z glavo navzdol na eni nogi, drugo pa ima rahlo pokrečeno in s palcem prislonjeno k prvi, kot bi plesal narobe obrnjen v zraku. Roki ima sklenjeni na hrbtu, kakor da se priklanja; obe vidiva, kako mu modri lasje prosto visijo navzdol, ko se smehlja obrnjen na glavo. »Le Pendu,« prebere Elizabeth. »Kako grozno. Kaj pa to pome­ ni? Saj menda ne pomeni ...« Zmanjka ji glasu. »To ne pomeni, da boš obešena,« brž rečem Ivani. »Nikar ne mi­ sli tega. Samo igralna karta je, nič takega ne more pomeniti.« »Ampak kaj pa pomeni?« vpraša drugo dekle, medtem ko Ivana molči, kakor da to ni njena karta, kakor da ni njena usoda, ki je no­ čem pojasniti. »Njegove vislice sta dve rastoči drevesi,« rečem. Medtem ko me Ivana resno gleda s svojimi rjavimi očmi, skušam pridobiti čas. »To pomeni pomlad in obnovo in življenje – ne smrt. In drevesi sta dve, mož lovi ravnotežje med njima. On je dejansko središče vstajenja od mrtvih.« Ivana prikima. »Sklanjata se k njemu, srečen je. In glej, ni obešen okrog vratu, kar bi ga ubilo, ampak je privezan za nogo,« nadaljujem. »Če bi ho­ tel, bi se povzpel in se odvezal. Lahko bi se osvobodil, če bi hotel.« »Vendar se ne osvobodi,« pripomni dekle. »Kot telovadec je, kot akrobat. Kaj to pomeni?« »Pomeni, da je tam prostovoljno, da prostovoljno čaka in dopu­ šča, da je privezan za nogo in visi v zraku.« »Da je živa žrtev?« počasi reče Ivana z besedami mašnega obreda. »Ni križan,« naglo opozorim. Tako je, kakor da vsaka beseda, ki jo izrečem, vodi do neke druge oblike smrti. »To nič ne pomeni.« »Ne,« reče Ivana. »To so samo igralne karte in me jih igramo. Lepa karta je ta Obešenec. Videti je srečen. Srečen, da visi z gla­ vo navzdol v pomladi. Naj te naučim igro z žetoni, ki jo igramo v Champagni?« »Ja, daj,« rečem. Iztegnem roko, da bi mi vrnila karto, in ona jo za trenutek pogleda, preden mi jo izroči.

17


»Zares ne pomeni nič,« ji še enkrat zatrdim. Nasmehne se mi s svojim jasnim, poštenim smehljajem. »Dovolj dobro vem, kaj pomeni,« reče. »Bova igrali?« Začnem mešati karte in ena se mi v roki obrne. »To je pa dobra karta,« pripomni Ivana. »La Roue de Fortune.« Pokažem ji jo. »To je Kolo sreče, ki te lahko dvigne zelo visoko ali pahne zelo globoko. Njeno sporočilo je, da je treba biti brezbri­ žen do zmage in poraza, kajti z obračanjem kolesa se dogaja oboje.« »V moji deželi imajo kmetje znamenje za kolo sreče,« reče Ivana. »S kazalcem narišejo krog v zrak, kadar se zgodi kaj zelo dobrega ali zelo slabega. Kadar kdo podeduje denar ali kadar kdo izgubi naj­ boljšo kravo, napravijo tole.« S kazalcem pokaže v zrak in nariše krog. »In pri tem nekaj rečejo.« »Urok?« »Ni ravno urok.« Objestno se nasmehne. »Kaj torej?« Zahihita se. »Rečejo ‚merde‘.« Tako sem presenečena, da se na ves glas zakrohotam. »Kaj? Kaj?« vpraša mlajše dekle. »Nič, nič,« rečem. Ivana se še vedno hihita. »Ivanini kmečki ro­ jaki po pravici rečejo, da se vse povrne v prah in da je edino, kar člo­ vek lahko naredi glede tega, da se nauči ohraniti mirno kri.«

Ivanina prihodnost je na tehtnici: niha sem in tja kot Obešenec. Vsa moja rodbina, moj oče Pierre, grof de Saint Pol, moj stric Louis Luksemburški in moj najljubši stric John Luksemburški, vsi so zavez­ niki Angležev. Moj oče piše z našega doma v gradu Saint Pol svoje­ mu bratu Johnu in mu kot glava rodbine ukazuje, da mora izročiti Ivano Angležem. A moja prateta vztraja, da ji moramo zagotoviti var­ nost, in moj stric John se obotavlja. Angleži zahtevajo njegovo jetnico, in ker Angleži obvladujejo sko­ raj vso Francijo in njihov zaveznik vojvoda Burgundski obvladuje večino preostalega ozemlja, se navadno zgodi to, kar ukažejo. Nji­ hovi vojaki so pokleknili na bojišču, da bi se zahvalili, in jokali od

18


radosti, ko je bila Devica Ivana ujeta. Niti najmanj ne dvomijo, da se bo brez nje francoska vojska, njihova sovražnica, sesula v preplaše­ no svojat, kakršna je bila, preden se jim je pridružila Ivana. Vojvoda Bedfordski, angleški regent, ki vlada angleški posesti v Franciji, torej skoraj vsemu severu dežele, vsak dan pošilja pisma mo­ jemu stricu, sklicuje se na njegovo zvestobo angleški vladavini in na dolgo prijateljstvo, obljublja pa tudi denar. Angleške sle rada opazu­ jem, ker prihajajo v elegantnih livrejah kraljevega vojvode in na lepih konjih. Vsi pravijo, da je vojvoda velik človek in zelo priljubljen, naj­ večji mož v Franciji, in slabo se piše tistemu, ki mu ugovarja; a stric za zdaj še uboga svojo teto, mojo prateto, in ne izroči naše jetnice. Stric pričakuje, da bo dal ponudbo zanjo francoski dvor – navse­ zadnje ji dolgujejo svoj obstoj –, vendar so čudno tiho, celo po tis­ tem, ko jim piše in pove, da ima Devico Ivano pri sebi in da je pri­ pravljena vrniti se na dvor svojega kralja in spet služiti v njegovi voj­ ski. Če bi jih spet vodila, bi lahko odjezdili zoper Angleže in zmagali. Kaj ne bodo dali celega premoženja, da jo dobijo nazaj? »Nočejo je,« mu pravi moja prateta. Sedita pri večerji za zaseb­ no mizo, slovesna večerja za celotno gospodinjstvo je potekala v ve­ liki dvorani in onadva sta sedela pred stričevimi možmi, pokušala jedi in jih razpošiljala po dvorani kot dar svojim posebnim ljubljen­ cem. Zdaj udobno sedita za majhno mizo ob ognju v pratetinih za­ sebnih prostorih, strežejo jima njeni osebni služabniki. Med strežbo večerje stojim še z eno dvorno damo in nadziram služabnike, jih kli­ čem, če je potrebno, imam roke skromno sklenjene pred sabo in ne slišim ničesar. Seveda pa ves čas poslušam. »Ivana je iz mladega princa Karla naredila moža; nič ni bil, do­ kler ni prišla k njemu s svojo vizijo, takrat ga je naredila za kralja. Naučila ga je, da mora izterjati svojo dediščino. Iz njegovih oboro­ ženih klatežev je naredila vojsko, z njo je ta vojska postala zmagovi­ ta. Če bi ubogali njen nasvet, kot je ona ubogala svoje glasove, bi na­ gnali Angleže iz teh dežel nazaj na njihove meglene otoke in mi bi se jih enkrat za vselej znebili.« Stric se nasmehne. »Oh, gospa teta! To je vojna, ki se vleče že skoraj celo stoletje. Ali res misliš, da se bo končala, ker neko dekle od bogvekod sliši glasove? Nikoli ne bi mogla pregnati Angležev.

19


Nikoli ne bi šli, nikoli ne bodo šli. To je po vsej pravici njihova po­ sest, pripadla jim je z dediščino, pa tudi z osvajanjem. Vse, kar po­ trebujejo, sta pogum in moč, da jo ubranijo, in John, vojvoda Bed­ fordski, bo poskrbel za to.« Stric pogleda proti svojemu vinskemu kozarcu in s prsti tlesknem strežaju, da mu natoči še rdečega vina. Stopim korak naprej in primem kozarec, ga podržim, medtem ko strežaj naliva, potem pa previdno postavim na mizo. Posoda in čaše so dragocene; stric je bogat in moja prateta nikoli ni imela česa dru­ gega kakor samo najboljše. »Angleški kralj je morda še skoraj otrok, a to ni pomembno za varnost njegovega kraljestva, kajti njegov stric vojvoda Bedfordski mu je zvest tukaj in njegov stric vojvoda Glou­ cestrski mu je zvest v Angliji. Bedfordski ima pogum in zaveznike, da obdrži tukajšnjo angleško posest, in mislim, da bodo dofena iz­ rivali bolj in bolj na jug. Potisnili ga bodo v morje. Devica Ivana je imela svoj trenutek, znamenit trenutek; a na koncu bodo vendarle Angleži dobili vojno in obdržali posest, ki jim po vsej pravici pripa­ da, in vsi naši plemiči, ki so prisegli proti njim, bodo spet upognili koleno pred njimi in jim služili.« »Jaz ne mislim tako,« trdovratno reče prateta. »Angleže je groza pred njo. Pravijo, da je nepremagljiva.« »Nič več,« pripomni stric. »Gorje, zdaj je vendar jetnica, vrata celice pa se ne odpro kar tako. Zdaj vedo, da je umrljiva. Videli so jo s puščico v stegnu pred obzidjem Pariza, njena lastna vojska jo je za­ pustila in se umaknila. Francozi sami so pokazali Angležem, da jo je mogoče spraviti na tla in zapustiti.« »Ampak saj je vendar ne boš dal Angležem,« vztraja moja prate­ ta. »S tem bi se za vselej osramotili, tako v božjih očeh kot pred sve­ tom.« Stric se skloni k njej in zaupno reče: »Tako resno to jemlješ? Res misliš, da je kaj drugega kot sleparka? Res misliš, da je kaj več kot kmečko dekle, ki govori neumnosti? Saj veš, da bi lahko našel pol ducata takih, kakor je ona.« »Lahko bi našel pol ducata takih, ki bi rekle, da so take kakor ona,« mu odgovori. »A nobene take kakor ona. Mislim, da je nekaj posebnega. Res tako mislim, nečak. Imam zelo močan občutek gle­ de tega.«

20


Stric obmolkne, kakor da je njen občutek za reči nekaj, kar je tre­ ba upoštevati, pa čeprav je samo ženska. »Si imela kako vizijo o nje­ nem uspehu? Lahko kaj napoveš?« Prateta se za trenutek obotavlja, potem naglo odkima. »Nič ja­ snega. A kljub temu vztrajam, da jo moramo zaščititi.« Stric umolkne, ker ji noče ugovarjati. Ona je Demoiselle Luksem­ burška, glava naše rodbine. Ko bo umrla, bo naziv podedoval moj oče. Je tudi lastnica velikih posestev, s katerimi prosto razpolaga: v oporoki jih lahko zapusti, komur hoče. Moj stric John je njen naj­ ljubši nečak, on upa in je zato noče užaliti. »Francozi bodo morali plačati pošteno ceno zanjo,« reče. »Ne nameravam izgubljati denarja z njo. Vredna je kraljevske odkupni­ ne. Tega se zavedajo.« Prateta prikima. »Pisala bom dofenu Karlu in on jo bo odkupil,« mu reče. »Naj njegovi svetovalci rečejo karkoli, poslušal me bo, če­ prav ga mnogi premetavajo sem ter tja kakor list. A jaz sem njegova botra. To je vprašanje časti. Vse, kar ima, dolguje Devici Ivani.« »Prav. A stori to takoj. Angleži hudo pritiskajo in vojvode Bed­ fordskega nočem užaliti. Mogočen človek je in tudi pošten. Najbolj­ ši vladar Francije je, kar jih lahko pričakujemo. Ko bi bil Francoz, bi ga ljubili iz vsega srca.« Moja prateta se zasmeje. »Ja, ampak ni! Angleški regent je, mo­ ral bi iti nazaj na svoj vlažni otok k svojemu malemu nečaku, uboge­ mu kralju; naj poskusi narediti, kar more, s svojim kraljestvom, nas pa naj pusti, da vladamo Franciji.« »Nas?« vpraša stric, kakor da sprašuje, ali prateta misli, da bi naša rodbina, ki že obvladuje pol ducata grofij in je v sorodstvu s svetimi rimskimi cesarji, lahko dala še francoske kralje. Prateta se nasmehne. »Nas,« reče blago.

Naslednji dan grem z Ivano do male grajske kapele in pokleknem poleg nje na stopnice pred oltarjem. Ivana eno uro goreče moli s sklo­ njeno glavo, nato pride duhovnik in bere mašo in Ivana zaužije pri obhajilu posvečeno hostijo in vino. Čakam jo v zadnjem delu cerkve.

21


Je edina od vseh, kar jih poznam, ki gre vsako jutro po hostijo in vino, kakor da bi bil to njen zajtrk; moja mati, ki je bolj pobožna od večine, gre k obhajilu samo enkrat na mesec. Skupaj se vračava v pro­ store moje pratete in nastlana zelišča šuštijo pod najinimi nogami. Ivana se mi smeje, ko moram skloniti glavo, da spravim visoko koni­ často pokrivalo skozi ozke vratne odprtine. »Zelo je lépo,« reče. »A jaz česa takega ne bi želela nositi.« Ustavim se in se pred njo zavrtim v svetlem traku sončne svetlo­ be, ki prodira skozi strelno lino. Moja obleka je sijočih barv: temno­ modro vrhnje krilo in spodnje krilo bolj žive turkizne barve mi za­ plapolata okrog visokega pasu, tesno privezanega okrog prsnega koša. Visoko koničasto pokrivalo mi sedi na glavi kot stožec, z vrha se mu spušča navzdol svetlomoder pajčolan, ki mi pada po hrbtu in skriva in poudarja moje svetle lase. Razširim roke, da pokažem širo­ ke trikotne rokave, obrobljene z najlepšo vezenino, izvezeno z zlato nit­jo, in privzdignem rob krila, da se vidijo škrlatni čeveljci z nav­ zgor zavihanimi prsti. »Ampak v taki obleki ne moreš delati, ne moreš jahati na konju, niti teči ne moreš,« reče Ivana. »Saj obleka ni namenjena jahanju ali delu ali teku,« ji razložim. »Za razkazovanje je. Z njo kažem svetu, da sem mlada in lepa in pri­ pravljena na možitev. Z njo kažem, da je moj oče bogat in da lahko nosim zlate niti na rokavih in svilo na pokrivalu. Kažem, da sem tako plemenitega rodu, da lahko nosim žamet in svilo, ne pa volno kot revna dekleta.« »Jaz ne bi prenesla, da bi se razkazovala v takem oblačilu.« »Tebi to ne bi bilo dovoljeno,« jo nejevoljno opozorim. »Ti se mo­ raš oblačiti skladno s svojim položajem v življenju; morala bi spošto­ vati zakone in nositi rjavo in sivo barvo. Ali se imaš res za dovolj po­ membno, da bi si nadela hermelin? Ali pa hočeš nazaj svoje zlato ogrinjalo? Pravijo, da si bila v bitki tako sijajna kot vitezi. Takrat si se oblačila kot plemkinja. Pravijo, da si imela rada svoj lepi prapor in zloščeni oklep, po vrhu pa elegantno zlato ogrinjalo. Pravijo, da si zagrešila greh nečimrnosti.« Ivana zardi. »Morala sem biti vidna,« se brani. »Na čelu svoje vojske.«

22


»In zlato?« »Morala sem počastiti Boga.« »No ja, takega pokrivala, kot je moje, nikakor ne bi dobila, če bi dala nase žensko obleko,« rečem. »Nosila bi nekaj bolj skromnega, podobno kot dvorjanke, nič visokega ali nerodnega, samo lično kapu­ co čez lase. In pod obleko bi lahko nosila svoje škornje, še vedno bi lahko hodila naokrog. Ali ne bi poskusila obleči krila, Ivana? Potem te ne bi mogli obtoževati, da nosiš moško obleko. Za žensko je zname­ nje krivoverstva, če se oblači kot moški. Zakaj se ne bi preoblekla, da te ne bi več mogli obtoževati? Da bi imela na sebi nekaj preprostega?« Ivana odkima. »Zaobljubljena sem,« reče preprosto. »Zaobljub­ ljena Bogu. In ko me kralj pokliče, moram biti spet pripravljena od­ jezditi v boj. Vojak na čakanju sem, ne dvorna dama. Oblačiti se ho­ čem kot vojak. In moj kralj me bo poklical, kmalu me bo poklical.« Ozrem se. Paž z vrčem vroče vode je dovolj blizu, da naju sliši. Počakam, da se prikloni in odide naprej. »Pst,« zašepetam. »Ne bi ga niti smela klicati kralj.« Zasmeje se, kakor da se ne boji ničesar. »Peljala sem ga na krona­ nje. Stala sem pod svojim praporom v katedrali v Reimsu, ko so ga mazilili s svetim oljem kralja Klodvika. Gledala sem, kako so ga okro­ nanega predstavili ljudstvu. Seveda je on kralj Francije, kronan je in maziljen.« »Angleži razrežejo jezik tistemu, ki tako govori,« jo opomnim. »Tako je ob prvi žalitvi. Če to reče drugič, mu vtisnejo žig na čelo, da je zaznamovan za vse življenje. Kralj Francije je angleški kralj Hen­rik VI., tisti, ki mu ti praviš francoski kralj, je pa dofen, nič dru­ gega kot dofen.« Zasmeje se, kot da jo to iskreno zabava. »Niti ‚francoski‘ se mu ne sme reči,« vzklikne. »Vaš veliki vojvoda Bedfordski pravi, da ga je treba nazivati Armagnaški. A veliki vojvoda Bedfordski se je tresel od strahu in tekal po Rouenu in novačil vojake, ko sem prišla pred pariško obzidje s francosko vojsko – ja, povedala bom to! – s fran­ cosko vojsko, da izterjam naše mesto za našega kralja, francoskega kralja. Sicer pa smo ga skoraj zavzeli.« Z rokami si zatisnem ušesa. »Nočem te poslušati, ti pa ne bi sme­ la tako govoriti. Prebičali me bodo, če te bom poslušala.«

23


Na lepem me prime za roke, žal ji je. »Oh, Jacquetta, ne bom te spravljala v težave. Nič ne bom rekla. Toda sprevideti moraš, da sem storila marsikaj hujšega, kot samo uporabila besede proti Angležem. Šla sem nadnje s puščicami in topovi in oblegovalnimi ovni! Angle­ ži se najbrž ne bodo ubadali s tem, kaj govorim in kakšno obleko no­ Vznemirljiva serija samostojnih romanov sim. Premagala sem jih in pokazala vsem, da nimajo pravice do Fran­ o bitkah in spletkah za angleški prestol, cije. Vodila sem vojsko zoper njih in jih spet in spet premagala.« ki jihda podoživimo neukrotljivih žensk. »Upam, te nikoli neskozi bodo oči dobili v roke in te nikoli izpraševa­ li. Ne o besedah ne o puščicah ne o topovih.« Ko se Jacquetta poroči z bedfordskim vojvodo, angleškim Ob misli na to malce pobledi. »O Bog, tudi jaz tako upam. Usmi­ regentom Franciji, se kmalu odtujita drug drugemu. ljeni Bog, tudi jazv tako upam.« Njen edini piše prijatelj na velikem nenadni »Sno­ »Moja prateta pismo dofenu,«posestvu ji rečemtudi zelopo potihoma. smrti ostane plemič Richard Woodwille. či je privojvodovi večerji govorila o tem. Pisala bo dofenu in mu Postaneta predlagala, da plačaljubimca, odkupnino zate. In moj stric te bo predal Fran ... Armagna­ se na skrivaj poročita in vrneta v Anglijo, kjer služita škim.« mlademu kralju Henriku VI. Jacquetta se na dvoru hitro Ivana skloni glavo in premakne ustnice v molitvi. »Mojzvesta kralj bo spoprijatelji z novo kraljico. Kraljevskemu paru ostane poslal pome,« reče polna zaupanja. »Brez dvoma bo poslal pome, zaupnica tudi v času, ko se zaradi nezadovoljstva nad dvorom da pridem k njemu in se spet začnemo bojevati.«

in Anglijo zbirajo temni oblaki. Obenem pa se ji ponuja nepričakovana in nenavadna možnost za prodor svoje hčere Elizabete celo na angleški prestol.

24

32,96 €

V avgustu postane še bolj vroče. Prateta vsako popoldne počiva Philippa Gregory je najbolje in najbolj na dnevnem ležišču v svoji sobi in imaprodajana tenke svilene zavesebrana okrog po­ avtorica številnih romanov, med drugim tudi po­ stelje namočene v vodi szgodovinskih sivko, zapahnjene polknice pa mečejo dolgovate sence Druga na kamnita tla. Kopo leži z zaprtimi očmiposneli in rokami, uspešnice sestra Boleyn, kateri so leta 2008 film, sklenjenimi na visokem pasu obleke, kakor bi bila izklesana podoba ter romanov Bela kraljica in Rdeča kraljica. same sebe v zasenčeni grobnici, ima rada, da ji berem. Takrat odlo­ ži visoko rogato pokrivalo, ki ga sicer vedno nosi na glavi, in svoje dolge lase, ki že sivijo, razgrne po hladnih izvezenih blazinah. Daje mi knjige iz svoje osebne knjižnice, ki pripovedujejo o velikih roman­ cah in trubadurjih in damah v zaraščenih gozdovih. Potem pa mi ne­ kega popoldneva položi v roke knjigo in reče: »Danes beri tole.« Knjiga je prepisana na roko v stari francoščini in lovim se ob be­ sedah. Težko je brati: ilustracije na robovih so kot rože in vejice, ­pisar, ki je prepisoval besede, je imel bogato okinčan slog, zato ro­ kopis s težavo razvozlavam. A počasi se zgodba le izoblikuje. Neki

Kraljica rek  

Vznemirljiva serija samostojnih romanov o bitkah in spletkah za angleški prestol, ki jih podoživimo skozi oči neukrotljivih žensk. Po rom...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you