Issuu on Google+

Naslov izvirnika: kometen kommer © za besedilo in ilustracije Tove Jansson 1946, 1968 Prvič izšlo pri založbi Schildts Förlags Ab, na Finskem Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2014

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.113.6-93-32

jansson, Tove, 1914-2001 Komet prihaja / [[napisala in] ilustrirala] Tove Jansson ; prevedla Nada Grošelj. 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. - (Zbirka Pisanice) Prevod dela: Kometen kommer

isbn 978-961-01-2987-5 271211008 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


prevedla nada grošelj


I

stega jutra, ko je Mumintrolov očka dogradil most čez reko, je žverček Snif nekaj odkril. Našel je čisto novo stezo, ki je na temnem mestu ponikala v gozd. Snif je obstal in se dolgo oziral po njej. »Tole bom povedal Mumintrolu,« je pomislil. »Stezo morava raziskati skupaj, sam že ne bom tvegal.« Na tleh je prekrižal dve vejici, da bi jo drugič spet našel, in odskak­ ljal domov, kar so ga nesle noge. Stanovali so v prelepi dolini. Polna je bila srečnih bitjec in velikih zelenih dreves. Čez poljane je tekla reka, zavijala je okoli modre muminske hiše in izginjala proti drugim krajem z drugimi bitjeci, ki so ugibala, od kod neki prihaja. »Res hecno tole s stezami in rekami,« je razglabljal Snif, »vidiš jih, kako tečejo mimo, in strašno te zamika, da bi bil kje drugje. Da bi se jim pridružil in videl, kje se končajo …« 5


Ko se je Snif vrnil domov, je Mumintrol obešal gugalnico. »Živio,« je pozdravil Snif. »Našel sem stezico, ki je samo moja. Nevarna je videti.« »Kako nevarna?« se je pozanimal Mumintrol. »Rekel bi kar: neznansko nevarna,« je resno odgovoril žverček Snif. »Potem morava vzeti s sabo obložene kruhke,« je odločil Mumintrol. »In sok.« Stopil je h kuhinjskemu oknu in zaklical: »Slišiš, mama? Danes bova jedla zunaj.« »Aha,« se je strinjala mama. »Tudi prav.« V košarico, ki je stala ob pomivalnem pultu, je naložila obložene kruhke. Zajela je še polno šapo bombonov iz enega lončka, vzela dve jabolki iz drugega ter priložila štiri klobasice od prejšnjega dne in steklenico soka, ki je bil že namešan in je stal na polici nad štedilnikom. »Izvrstno,« je izjavil Mumintrol. »Živio, se vidimo. Prideva, ko pač prideva.« 6


»Živio, živio,« je odgovorila mama. Mumintrol in Snif sta jo mahnila čez vrt, čez poljane in strmo navkreber do temnega gozda, v katerega še nikoli nista stopila. Pred gozdom sta postavila košarico na tla in se ozrla v dolino. Muminska hiša je bila majcena kot pičica in reka je spominjala na ozek zelen trak. Gugalnice pa se z višine sploh ni videlo. »Tako daleč od mame nisi bil še nikoli,« je pripomnil žverček Snif. »Samo jaz sem bil tukaj, čisto sam. In zdaj boš videl mojo novo stezo, ki sem jo lastnoročno odkril.« Tekal je sem ter tja, vohljal po zraku in po tleh, pogledoval, kje je sonce, in sploh zganjal vse mogoče, nazadnje pa zavreščal: »Tu je! Našel sem jo! No? Kaj praviš? Ali ni videti nevarna? Ti greš lahko spredaj.«

7


Silno previdno se je Mumintrol podal v zeleni mrak. Objela ju je gluha tišina. »V vse smeri moraš gledati, ali ne grozi od kod nevarnost,« je šepnil Snif. »V vse smeri hkrati pa ne morem gledati,« je odbil Mumintrol. »Nazaj glej ti, ker jaz ne utegnem.« »Ne, ne, nikar nazaj,« se je preplašeno uprl Snif. »Veliko hujše je, če pride kdo za tabo, kakor če ga srečaš! To tvegaj kar sam!« »No, potem pa hôdi spredaj,« je menil Mumintrol. »Tudi tega nočem!« je zavreščal Snif. »Ali ne moreva hoditi vštric?« Tesno skupaj sta prodirala vse globlje v gozd. Vse bolj je zelenel in temnel, steza pa se je najprej vzpenjala, potem spuščala in se pomalem ožila, dokler je naposled ni zmanjkalo v mahu in praproti. »Steza mora nekam voditi,« je pribil Mumintrol. »Tole ni v redu. Ne sme se kar meni nič, tebi nič končati.« Napravil je nekaj korakov po mahu. »Pa če nikoli ne bova našla domov?« je šepnil Snif. »Utihni malo,« ga je opomnil Mumintrol. »Ali kaj slišiš?« Daleč za drevjem je slabotno bučalo. Mumintrol se je še nekajkrat prestopil, dvignil smrček in povohljal po zraku. Veter je bil vlažen in prijetnega vonja. »Morje je!« je zaklical in se spustil v dir, kajti kopal se je neznansko rad. 8


»Počakaj!« je zavreščal Snif. »Ne pusti me samega!« Toda Mumintrol se je ustavil šele, ko je pred seboj zagledal morje. Tedaj je slovesno sedel v pesek in se zazrl v valove, ki so se valili drug za drugim, vsi okronani z obrobo iz bele pene. Kmalu je prišel iz gozda tudi Snif, sedel poleg njega in mu poočital: »Pobegnil si mi. Zapustil si me v nevarnosti!« »Ko sem se pa tako razveselil,« je pojasnil Mumintrol. »Vedel sem za dolino in reko in gore, nisem pa vedel, da imamo tudi morje. Samo poglej, kakšni valovi!« »Meni se zdijo mrzli in jezni,« je menil Snif. »Če si v njih, se zmočiš, če si na njih, pa bruhaš.« »Ali se ne maraš potapljati?« se je začudil Mumintrol. »Se znaš potapljati z odprtimi očmi?« »Znam že, ampak nočem,« se je odrezal Snif. Mumintrol se je dvignil in odkoračil naravnost proti morju. »Sam si boš kriv!« je zakričal Snif. »Nikoli ne veš, kaj vse boš zagledal tam spodaj!«

9


Toda Mumintrol se je potopil v velik val, ki ga je presijalo sonce. Najprej je videl samo zelene svetlobne mehurčke, potem pa je zagledal gozdove alg, ki so se pozibavale nad peskom. Bile so lično sfrizirane in nališpane s školjčnimi lupinami, znotraj rožnatimi, zunaj belimi. Še malo naprej se je voda temnila proti črni luknji, ki se je spuščala v brezdanjost. Tedaj se je Mumintrol obrnil, šinil kvišku naravnost v enega izmed valov in skupaj z njim pristal na obrežju. Na pesku je sedel Snif in klical na pomoč. 10


»Mislil sem že, da si utonil!« je zavreščal. »Ali da te je požrl morski pes! Kaj bi bilo z mano brez tebe?« »Nikar ne trapaj,« ga je zavrnil Mumintrol. »Morja sem navajen. Sicer pa sem spodaj dobil zamisel. Imenitno zamisel, ki je strogo zaupna.« »Kako strogo?« je vprašal Snif. »Tako kot v 'naj me pekel pogoltne'?« Mumintrol je prikimal. »Naj me pekel pogoltne,« je zdrdral Snif. »Naj oberejo jastrebi moje posušene kosti in naj nikoli več ne pokusim sladoleda, če ne bom te najzaupnejše skrivnosti obdržal zase. No?« »Šel bom za nabiralca biserov in jih spravljal v škatlo,« je oznanil Mumintrol. »Vsi beli kamenčki so biseri. Vsi, ki so zelo beli in zelo okrogli.« »Tudi jaz grem za nabiralca biserov!« je zavriskal Snif. »Kar na obrežju jih bom nabiral. Saj je ves breg poln okroglih belih kamenčkov.« »Ti ne razumeš,« je pojasnil Mumintrol. »Kamenčki so biseri samo, kadar so pod vodo. Živio, se vidiva!« In je spet zabredel v kipeče valove. »Kaj pa naj potem počnem jaz!?« je zavpil Snif za njim. »Lahko poiščeš škatlo za nabiralca biserov,« je predlagal Mumintrol in se potopil. Snif je počasi klamal po obrežju. 11


»Vse, kar je zabavno, si prilastiš sam,« je godel sam pri sebi. »Samo zato, ker sem tako majhen.« Malo se je oziral po škatlah, vendar ni bilo nobene. Samo alge in nekaj koščkov deščic. Obrežje je bilo dolgo in samotno, končevalo pa se je z visoko pečino, ki se je spuščala naravnost v vodo. Vsa je bila mokra od morske pene. »Tole ni več zabavno,« je pomislil Snif. »Nočem biti več majhen in brez kogarkoli, ki bi se igral z mano …« V istem hipu pa je zagledal žverček Snif mlado mačico, ki je sama pohajkovala po vrhu pečine. Imela je črne in bele lise in čisto tenek, pokončen repek. Od veselja ga je kar zabolelo v srcu. »Mucica!« je zaklical. »Mucibuci, pridi me no pozdravit, tako težko mi je!« Toda mačica mu je vrgla čez ramo rumen pogled in tapljala naprej. Tedaj je začel Snif plezati. Plezal je in plezal po mokri, strmi pečini in nenehno klical mačico. Ko je naposled le priplezal na vrh, je že odtapljala naravnost na rob in lovila ravnotežje po ozki skalni polici. »Nikar ne hodi od mene!« je zavpil Snif. »Rad te imam!« Toda mačica se je vse bolj oddaljevala. Pod pečino je bučalo morje. Žverček Snif je začutil, kako se mu šibijo noge. V prsih mu je začelo razbijati. 12


In se je splazil za mačico. Silno počasi se je plazil in ves čas premišljeval: »Srčkana mehka mačica, ki bi bila moja … ki bi bila še manjša od mene … O, zaščitnik vseh majhnih živali, prosim, prosim, naj jo dobim in naredim vtis na Mumintrola …« Še nikoli ga ni bilo tako strah in še nikoli se ni počutil tako pogumnega. In na vsem lepem se je prikazala votlina. V skalni steni se je odpirala luknja, za njo pa je ležala čisto prava votlina.

13


Snif je zadržal dih. Votlina, kakršno najdeš enkrat samkrat v življenju, če sploh! Z ličnim peščenim podom, gladkimi temnimi stenami in sinjim okencem v stropu. Pesek je bil topel od sonca. Zlezel je noter, se zleknil na trebuh pod sončni žarek in pomislil: »Tukaj bom stanoval, dokler bom živ. Razpostavil si bom poličke, si postlal na pesku in ob večerih kuril ogenj. Le kaj bo rekel Mumintrol?« Odljudna mačica pa je izginila. Pot nazaj se ni več zdela tako nevarna. Le kako bi se ti moglo kaj zgoditi, če si pravkar odkril votlino? Mumintrol je še vedno nabiral bisere. V valovih je poskakoval kot plutovinast čep in na bregu je ležal že kup okroglih belih kamenčkov.

14


»A, tukaj si,« je rekel. »Kje je pa škatla?« »Pridi iz vode! Takoj pridi iz vode!« je zavreščal Snif. »Nekaj sem našel! Čisto sam in v najhujši nevarnosti, ki si jo moreš zamisliti!« »Je škatla taka, kot se šika?« je vprašal Mumintrol in zabredel proti obrežju s polnimi šapicami biserov. »Škatla, škatla,« je zatulil Snif, »ti in tvoje trapaste škat­ le! Pekel naj pogoltne tebe in vso tisto navlako, zdaj nimava časa, ker sem odkril votlino! Votlino, ki je samo moja!« »Čisto pravo?« je vprašal Mumintrol. »Z luknjo, da se splaziš skoznjo? S skalnimi stenami in peščenim podom?« »Z vsem! Vsem, kar sodi zraven,« je odgovoril Snif, ta­ ko razburjen, da se je komaj obdržal na nogah. »In vanjo lahko spraviš svoje bisere, če mi jih daš polovico ali vsaj za tri polne šape!« V votlini so biseri takoj postali veliko pristnejši in bolj beli. Mumintrol in Snif sta ležala vznak na pesku in gledala proti sinjemu okencu v stropu. Tu in tam so zapršele skozi vhod slane kapljice, sončni žarek pa se je vse bolj razlezoval. Snifa je neznansko mikalo, da bi povedal Mumintrolu za mačico. Vendar je sklenil, da bo še počakal. Najprej jo bo našel in se z njo spoprijateljil. Povsod mu bo sledila. 15


Nekega lepega dne pa jo bosta oba primahala na verando in Mumintrol bo vzkliknil: »Je to mogoče!? Kaj imaš svojo mačico, ki povsod hodi s tabo!?« Na vrt bi lahko nastavil krožniček mleka. Vsak večer … Snif je zavzdihnil. »Lačen sem,« je obelodanil. »Pomisli, da od sreče lahko kar pozabiš na hrano!« Bilo je že pozno popoldne, ko sta se Mumintrol in Snif vrnila v modro hišico v dolini. Pod večer je polzela reka silno počasi, nad njo pa je sijal novi most v paleti svežih barv. Mumintrolova mama je razporejala školjke okoli cvetličnih gredic. »Sta se imela lepo?« je vprašala. »Najmanj sto kilometrov daleč sva šla!« je povedal Mumintrol. »Videl sem morje! Potapljal sem se v velikanske valove in našel nekaj super imenitnega, kar se začne z B in konča z I … Ampak ne morem povedati, kaj, ker je to skrivnost!« »In jaz sem našel nekaj, kar se začne z V in konča z A!« je zakričal Snif. »Nekje v sredini so še O in T in L. Več pa ne povem!« »Res izredno,« je menila muminmama. »Toliko velikih dogodkov v enem samem dnevu! Juho imata v grelnem predalu. Samo ne ropotajta preveč, ker očka piše.« In je naprej razpostavljala školjke: po eno modro, dve beli in eno rdečo. Prav lepo je bilo videti. 16


Tiho si je požvižgavala in prišlo ji je na misel, da vse kaže na dež. Skozi drevesa se je podil nemiren veter, da so vzdihovala, trepetala in vihala listje. Po nebu so pluli dolgi sivi oblaki. »Upam, da ne bo spet poplavljalo,« je pomislila Mumin­ trolova mama. Pobrala je peščico školjk, ki so še ostale, in se vrnila v hišo, ravno ko so padle prve kaplje. Snif in Mumintrol sta zaspala kar sredi preproge v dnevni sobi. Mama je razprostrla čeznju odejo in sedla k oknu, da bi gledala dež. Trdovraten siv dež, ki je prinesel zgodnji somrak. Tapkal je po strehi, šuštel po vrtu, šumljal po gozdu in kapljal v Snifovo votlino daleč proč. 17


Nekje v tajnem, čisto zasebnem skrivališču pa se je odljudna mačica ovila z repkom in zaspala. Pozno ponoči, ko so že vsi legli spat, je zaslišal Mumintrolov očka tožeč zvok. Vzravnal se je v postelji in prisluhnil. Po žlebovih je drl dež in polomljeno podstrešno okno je kot po navadi loputalo v vetru. Spet je zajavkalo. Očka je oblekel domačo haljo in se odpravil pregledat hišo. Pokukal je v svetlomodro sobo, nato v rumeno in še v pikčasto, a je bilo vse tiho. Nazadnje je odprl vrata na verando in se zazrl v dež. Z žepno svetilko je posvetil po stop­ nicah in travi, da so se v luči dežne kapljice zaiskrile kot dia­manti. Pihalo je huje kot kdaj prej. »Kaj, zaboga, je pa to?« se je začudil Mumintrolov očka. Kajti zunaj je čemelo nekaj premočenega in klavrnega z brki in bleščečimi črnimi očmi. »Pižmovec sem,« se je šibko oglasilo klavrno bitje. »Brezdomen pižmovec. Pol hiše mi je razpadlo, ko ste gradili most čez reko. Ampak to seveda nič ne de. In drugo polovico je odnesel dež. To pa de še manj. Filozofu je čisto vseeno, ali živi ali umre, samo po temle prehladu je precej negotovo, kako bo z mano …« »Grozno mi je žal,« je vzkliknil Mumintrolov očka. »Nisem vedel, da stanujete pod mostom. Kar naprej, lepo prosim. Moja žena vam zagotovo lahko kje pripravi posteljo.« 18


»Saj mi ni dosti do postelj, čisto nepotrebni kosi pohišt­ va so,« je otožno odgovoril Pižmovec. »Prej sem stanoval v navadni luknji, pa sem se dobro počutil. Filozofu je sicer vseeno, kako se počuti, ampak vsekakor je bila luknja ravno pravšnja.« Otresel si je vodo z dlake in prisluhnil v vse smeri. »Kakš­na hiša je to?« je vprašal. »Čisto navadna muminska hiša,« je odvrnil očka. »Sam sem jo sezidal. Kaj pravite h kozarcu mošta proti pre­ hladu?« 19


»Potrebno sicer ni,« je menil Pižmovec. »Mogoče pa vendarle.« Mumintrolov očka se je odtihotapil v kuhinjo in odprl­ omaro, ne da bi prižgal luč. Iztegnil se je po steklenici mošta, ki je stala na najvišji polici, iztegoval se je in iztegoval – in na vsem lepem sklatil na tla skledo, da je gromozansko zaropotalo. Vsa hiša se je zbudila, razleglo se je vpitje in loputanje z vrati, potem pa je pritekla Mumintrolova mama s svečo v šapi. »O, ali si samo ti?« je rekla. »Sem že mislila, da se je pritihotapil k nam kakšen nepridiprav.« »Mošt sem hotel vzeti,« je pojasnil očka. »Ampak neki osel je postavil to trapasto skledo čisto na rob.«

20


»Še dobro, da se je razbila, grozno grda je bila,« je menila muminmama. »Na stol stopi, pa ti bo laže. In vzemi še kozarec zame.« Očka se je vzpel na stol in vzel steklenico s tremi kozarci. »Za koga je pa tretji?« se je začudila mama. »Za Pižmovca,« je odgovoril očka. »Hiša mu je razpad­ la, zato bo prišel stanovat k nam.« Na verandi so prižgali petrolejko in nazdravili. Pridružiti sta se jim smela tudi Mumintrol in Snif, čeprav je bilo sredi noči. Le da sta pila mleko. Po strehi je še vedno poplesoval dež in veter je zabril še huje. Zavijal je v dimniku, da so vratca lončene peči preplašeno šklepetala. Pižmovec je prislonil smrček ob okno verande in se zastrmel v temo. »Ta dež že ni naraven,« je pripomnil. »Mar ni vsak dež naraven?« je vpra��al Mumintrolov očka. »Bi še en kozarček?« »Mogoče čisto majhnega,« je privolil Pižmovec. »Hvala, hvala. Mi je že bolje. Vélikega propada si sicer ne ženem k srcu, ampak nič mi ne diši, da bi me med propadanjem zeblo v trebuh.« »Ne, seveda ne,« je pritrdila mama. »Samo od tega dežja najbrž ne bo poplav.« Pižmovec je prhnil. »Gospa, saj ne veste, o čem govorim,« je odbil. »Mar niste zadnje dni začutili v zraku nečesa čudnega? Vas niso obhajale slutnje? Vas ne spreleti včasih srh?« 21


»Ne-e,« je osuplo zategnila muminmama. »Kaj nevarnega?« je šepnil Snif in strmel v Pižmovca. »Nikoli se ne ve,« je zamomljal ta. »Vesolje je ogromno, Zemlja pa grozno majhna in uboga …« »Po mojem bi šli zdaj v posteljo,« je hlastno rekla ma­ ma. »Pozna noč nikoli ni pravi čas za grozne zgodbe.« V kratkem so ugasnile vse luči in hiša je zaspala. Dež in vihar pa sta besnela še vse do jutra.

22


Komet prihaja