Page 1


Modrost je živi tok, ne mrtev predmet v muzeju. Šele ko izvir modrosti najdemo v lastnem življenju, lahko steče prihodnjim generacijam naproti. thich nhat hanh


vabil o

T

o knjigo je treba uporabljati, jo imeti za spremljevalko, dobro prijateljico. Je knjiga prebujenja. Da sem jo lahko napisal, sem jo moral najprej doživeti. Z njo sem dobil priložnost, da zberem in delim z vami nauke tihih učiteljev, ki sem jih srečal v življenju. Potovanje, med katerim sem v sebi iskal in potem oblikoval te zapise, mi je omogočilo, da sta se moje notranje in zunanje življenje še tesneje prepletli. Pomagalo mi je spoznati in uporabljati srce. Upam, da bo knjiga tudi vam pomagala doseči enako. Iskanje modrosti zanjo je bilo kot pobiranje svetlečih se kamenčkov po poti. Obstal sem, razmislil o njih, se poskušal kaj naučiti, nato pa jih spravil in nadaljeval pot. Po dveh letih sem izpraznil malho in pogledal, kaj se je nabralo v njej. Kamni, ki so se na poti najbolj zasvetili, so zbrani v tej knjigi. Načeloma vsi govorijo o duhu in prijateljstvu, o večni potrebi, da ostanemo polni življenjske moči in zaljubljeni v življenje, ne glede na težave, ki jih srečamo na poti. Pes­ mi iz različnih duhovnih tradicij, različnih izkušenj, različnih čudovitih in iskrenih glasov pojejo o bolečini, čudenju in skrivnosti ljubezni. Ta oblika zapisov me je pritegnila, ker sem kot pesnik hrepenel po izrazu, ki bo uporaben kot žlica, med prebolevanjem raka pa so knjige z razmišljanji za vsak dan postale hrana, ki mi je pomagala preživeti. V resnici se je zadnjih petindvajset let krog bralcev takšnih knjig zelo 7


razširil, tako da so postale nekakšna duhovna pesem moderne dobe, trpežna posoda za majhne odmerke bistvenega. Želim si lahko le, da bi vas knjiga dosegla tako, kot morski val oblije kamen na obali: da bi vas presenetila in osvežila, poskrbela, da zažarite ali da zažarim jaz, vas očistila in – čeprav le za hip – naredila dovzetnejše in ne­ obremenjene. Globoko upam, da vas bo kaj na teh straneh presenetilo in osvežilo, poskrbelo, da boste zažareli, in vam pomagalo živeti, ljubiti in najti pot do sreče. Mark Nepo

Mark Nepo je pesnik in filozof, ki že več kot petindvajset let poučuje o poeziji in duhovnosti. Izdal je enajst knjig in posnel tri zgoščenke. Njegova dela so objavljena v številnih antologijah, za svojo poezijo pa je bil nominiran tudi za nagrado Lenore Marshall. Odkar je prebolel raka, se dobro zaveda pomembnosti notranjega življenja. Tako s pisanjem kot s poučevanjem se posveča notranji preobrazbi in odnosom, raziskuje pomenljive procese celjenja ran, pri katerih se povežeta umetnost in duhovnost. Živi v Albanyju v državi New York, predava, prireja branja svojih del in delavnice. Obiščite ga na www.MarkNepo.com in www.threeintentions.com. 8


uvodna be seda

E

na največjih radosti v življenju je poslušati Marka Nepa med branjem poezije. V zraku je tako močan pustolovski duh, da ga skoraj otipaš. Vedno znova sem presenečen, kako zna z razkrivanjem skritih zakladov in temeljitim odstiranjem preprostih trenutkov pričarati neverjetne čudeže. Ko bere pred občinstvom, slišiš, kako ljud­je zadržujejo dih, ko se zavedo nečesa globokega in resničnega, nečesa, kar so vedeli, a pozabili ali spregledali. Mark vidi in se spomni namesto nas in nam spet razkrije pomembno, kar ljudje s hvaležnostjo sprejmemo, saj se v nas prebudi zavedanje o nečem zares dragocenem. Naše življenje sestavljajo dnevi. V dnevih najdemo mir, radost in zdravilo za rane. Dneve našega življenja prepreda tisoče drobnih čudežev, Mark Nepo pa je učenec čudežnega. Kot alkimist, ki iz običajnega dela čudežno, nas vabi, da gledamo, okušamo, se dotikamo, plešemo in se s čutenjem prebijemo v sámo srce življenja. Življenje torej sestavljajo dnevi, dneve pa trenutki. Dobro življenje je trdno zakoreninjeno v sladki zemlji trenutkov. Mark Nepo kot vrtnar skrbi za to zemljo; seje semena milosti, ki vzklijejo le v prsti ljubeče pozornosti in zavedanja. Življenje nas blagoslavlja, ko se zaljubimo v takšne trenutke – in Mark nas uči, kako se zaljubiti predano in na vso moč. Imel je raka, ki ga je predramil. Spopad z bolez­nijo je prebudil v njem osupljivo pozornost. Zdaj nas vabi, naj z njegovimi očmi in srcem vidimo in čutimo, kako živeti 9


prebujeno. Ker je ušel smrti, gleda z očmi umirajočega človeka, ki je hvaležen že za to, da diha. In še pomembnejše: poleg hvaležnosti prinaša modrost, jasnost, prijaz­ nost in strastno vnemo do ubesedenja bistva naših trenutkov, našega časa. Če hrepenite po tovrstnem načinu življenja, je Mark pravi vodnik. Ko je končal zadnji krog kemoterapije, ki naj bi uničila rakave celice, je zgodaj vstal, si stisnil svež pomarančni sok in ga postavil predse na mizo. Nato je čakal in razmiš­ ljal o obljubi novega dne, dokler ni sonce vstalo izza dreves. Takrat, mi je zaupal, so se žarki uprli v sok na mizi in »se razpršili v oranžno kristalno svetlobo«. Dvignil je kozarec k ustom in pil. Pri večini zakramentov gre za osupljivo preprosta dejanja: preprosto molitev, požirek vina in grižljaj kruha, vdih med premišljevanjem, kapljico vode na čelu, izmenjavo prstanov, prijazno besedo, blagoslov. Vsaka od teh stvari, opravljena v trenutku pozornosti, lahko odpre vrata duhovnega dojemanja ter nam prinese moč in veselje. To je knjiga zakramentov; Markovo velikodušno darilo nam, gostija čudežev, stkanih iz snovi dni, vsakdanjih zakladov človeškega življenja. Vzemite si čas, uživajte ob vsaki strani. Predvsem pa bodite pripravljeni na presenečenje. Življenje je nemara veliko bolj čudežno, kot ste si kdaj predstavljali. Wayne Muller, avtor knjige Kako torej naj živimo (How Then Shall We Live) 10


1. jan uar Dragoceno človeško rojstvo Od vseh stvari, ki so, le mi dihamo, se zbujamo in oboje prelijemo v pesem.

E

no od budističnih načel pravi, naj se zavedamo, kako majhna je možnost, da se na svetu znajdemo kot človeško bitje. To je čudovit pogled na življenje, ki nam ponuja priložnost, da občutimo neizmerno hvaležnost ob dejstvu, da smo tukaj kot individualna zavedajoča se bitja, ki pijejo vodo in sekajo drva. Nagovarja nas, naj se ozremo okrog sebe. Videli bomo mravljo in antilopo, črva in metulja, psa in vola, sokola in divjega osamljenega tigra, stoletni hrast in tisočletja star ocean. Spodbuja nas, naj razumemo, da se nobena druga oblika življenja ne zaveda lastnega bivanja, saj je to le naš privilegij. Poziva nas, naj sprevidimo, da se lahko le izred­ no malo od neskončnega števila živalskih in rastlinskih vrst pohvali s čuječnostjo duha – bistvom človeka. Da se lahko dvignem iz globočin zavedanja in to izra­ zim z besedami, da me lahko v tem trenutku razumete,­vse to nam je omogočilo dragoceno človeško rojstvo. Lahko bi bili mravlja. Jaz bi lahko bil mravljinčar. Lahko bi bili dežna kaplja. Jaz bi lahko bil ščepec soli. Toda deležna sva bila blagoslova, da sva – tukaj in zdaj – človeški bitji, živa na najrazličnejše načine, ki jih imamo vse prepogosto za samoumevne. 12


Vse to pomeni, da je človeško rojstvo v svoji dragocenosti nekaj neponovljivega. Kaj boste torej storili danes ob zavedanju, da sodite v eno najredkejših oblik življenja, kar jih je kdaj bilo na svetu? Kako se boste vedli? Kaj boste ustvarili z lastnimi rokami? Kaj boste vprašali in koga? Že jutri lahko umrete, se znova rodite kot mravlja in nastavljali vam bodo past. Toda danes ste dragoceni in redki in zavedate se. To je velika spodbuda k življenju v hvaležnosti. Obotavljanje je nesmiselno. Bodite hvaležni in zavedajte se, vprašajte, kar bi radi vedeli. Svoje občutke takoj prelijte v besede. Kar imate radi, imejte radi zdaj. •  Sedite – najbolje nekje zunaj, če je mogoče, ali k oknu – in opazujte druge oblike življenja. •  Dihajte počasi in si v misli prikličite mravljo, travno bilko, ptico. Pomislite, kaj zmorejo oni, česar vi ne. •  Pomislite na kamenček, košček lubja na kamniti klopi. Z vsakim dihom se osredotočite na svojo notranjost in stvari, ki jih zmorete, oni pa ne. •  Počasi vstanite, občutite lepoto človeškosti in začnite dan z zavestno odločitvijo, da boste danes storili vsaj eno stvar, ki jo zmoremo le ljudje. •  Ko bo pravi čas, se je lotite z veliko mero spoštljivosti in hvaležnosti.

13


2. jan uar Vsi pademo Vodi nas od neresničnega k resničnemu. hindujska prošnja

B

il je večer in zunaj je snežilo. Robert je pripovedoval, kako se je spomladi pred dvema letoma odločil prepleskati dnevno sobo. Zgodaj je vstal in se odpravil v trgovino z gradbenim materialom po vedra rdeče barve, lesene palice za mešanje, ponjavo za zaščito tal ter čopiče za enkratno uporabo, pri katerih ščetine takoj postanejo trde, pa naj jih še tako vestno namočiš v karkoli. Pred hišo je zmešal barvo in se odmajal proti vratom z vedrom v vsaki roki, ponjavo pod pazduho in velikim čopičem v ustih. Ob nadaljevanju zgodbe se je namuznil. »Lep čas sem lovil ravnotežje in poskušal odpreti vrata. Ničesar nisem hotel odložiti. Bil sem strašno trmast. Skoraj mi je že uspelo odpreti vrata, ko sem izgubil ravnotežje, se opotekel, padel vznak in vso barvo polil nase.« Zasmejal se je samemu sebi kot že tolikokrat, potem pa sva tiho opazovala naletavanje snežink. Vso pot do doma sem razmišljal o njegovi prigodi. Zanimivo, da smo si glede tega vsi podobni, pa naj gre za odlaganje nakupljene špecerije, barve ali zgodb, za katere čutimo, da bi jih bilo dobro deliti. Enako počnemo z ljubeznijo, resnico, celo z bolečino. Stvar je sila preprosta, toda naš ponosni ego se upira temu, da bi odložili, kar imamo v rokah, in odprli vrata. Vedno znova se znajdemo v položaju, iz katerega bi 14


se lahko naučili, da se ne moremo oklepati stvari, če želimo stopiti čez prag. Odložiti moramo breme, nato pa vstopiti samo s tistim, kar zares potrebujemo. Osnovno človeško zaporedje je: zberi, pripravi, odloži, vstopi. Toda ko se nam ponesreči, vedno dobimo tudi priložnost, da se naučimo nečesa drugega: pasti, vstati in se smejati samemu sebi. •  Premišljujte o pragu, ki bi ga radi prestopili, pa vam ne gre. V službi, doma, v odnosu, lahko pa tudi o pragu, ki vodi do večjega miru. •  Enakomerno dihajte, poglejte vase in ugotovite, ali ste si naložili preveliko breme, da bi zmogli odpreti vrata. •  Dihajte počasi in z vsakim izdihom odložite del bremena. •  Zadihajte sproščeno in odprite vrata. 3. jan uar Pozabiti naučeno in se vrniti k Bogu Zavedanje ni odkritje nečesa novega, temveč dolgotrajen in boleč povratek k nečemu, kar je vedno bilo. helen luke

V

sako človeško bitje se rodi brez bremen v sebi – brez pričakovanj in obžalovanja, brez ambicij in sramu, brez strahu in skrbi – z nekakšnim popkovnim prostorom milosti, kjer se nas je vseh prvič dotaknilo božje. Iz tega 15


prostora milosti izhaja mir. Psihologi mu pravijo psiha, teologi duša, Jung mu reče sedež nezavednega, hindujski mojstri atman, budisti dharma, Rilke notranjost, sufisti kalb, Jezus pa središče ljubezni. Če poznamo ta prostor notranjosti, poznamo sebe, ne po zunanjih znakih identitete ne po tem, kje delamo, kaj nosimo in kako hočemo, da nas nagovorijo, temveč po svojem mestu v odnosu do Neskončnega in po zapolnjevanju tega mesta. To je težka naloga, ki traja vse življenje, saj je bistvo postajanja nenehno prekrivanje naših začetkov, bistvo bivanja pa nenehna erozija vsega, kar ni nujno. Vsak od nas živi znotraj te napetosti – postajamo vse bolj prekriti in omadeževani, nato pa se spet otresemo teh plasti, da se razkrije nepokvarljivi prostor milosti v našem bistvu. Skozi plasti, ki se nalagajo na nas, se nam včasih zablis­ kajo trenutki razsvetljenja, trenutki celosti, trenutki satori, kot jim pravijo zenovski mojstri, trenutki jasnega živ­ ljenja, ko se notranje sreča z zunanjim, trenutki popolne integritete bivanja, trenutki popolne enosti. Ni pomembno, ali so plasti posledica kulture, spominov, intelektualnega ali religioznega pouka, travmatskih izkušenj ali prefinjenosti; cilj vsake terapije in vsakega izobraževanja je, da bi jih odstranili in bi se spet prikazal brezčasni prostor milosti. Ne glede na tematiko je to edina stvar, ki jo je vredno učiti: kako spet razkriti izvorni prostor in nadaljevati živ­ ljenje v njem. Nalaganje plasti imenujemo tudi otopevanje srca, proces povratka – bodisi skozi trpljenje ali skozi 16


ljubezen – pa je način, kako pozabimo naučeno in se vrnemo k Bogu. •  Zaprite oči in se z dihanjem prebijte pod svoje težave, kot se potapljač potopi v mirne globine, ki vedno čakajo pod razpenjenimi valovi. •  Pomislite na dve stvari, ki jih radi počnete, recimo tek, risanje, petje, opazovanje ptic, vrtnarjenje ali branje. Premislite, zakaj se ob teh dejavnostih počutite žive. •  Imejte skupno točko obeh dejavnosti pred očmi, počasi dihajte in začutite v sebi prostor milosti, ki ga odsevata ti dve vam dragi dejavnosti. 4. jan uar Med mirom in radostjo Nikoli ne bi uganili, da blagoslov smo že dobili, kjer smo bili … james taylor

T

o me spominja na žensko, ki je našla v kepo stisnjeno posušeno gobasto krpo. Med njenimi trdimi gubami je tičalo sporočilo, ki ga je iskala. Otrdelo krpo je odnesla k morju in – do pasu globoko v vodi – opazovala, kako jo morje razpira in oživlja. Skrivnost življenja se je čarobno prikazala v mehurč­kih, ki so se začeli dvigati, in na njeno neizmerno začudenje je 17


oživela ribica, ki je ujeta spala v suhem gobastem tkivu, in zaplavala v morje. Od tistega dne je v sebi nenehno čutila, kako ribica plava v globinah, in to – prosto gibanje ribe, ki je tako dolgo spala ujeta – jo je navdajalo z zadovoljstvom, ki je nihalo med mirom in radostjo. Po katerikoli poti že hodimo, kakršnekoli barve je že bistvo naših dni, kakršnekoli uganke že moramo reševati,­ da ostanemo živi, skrivnost življenja je vedno povezana s prebujenjem in osvoboditvijo nečesa, kar je spalo. Naša srca kot gobasta krpa hrepenijo, da bi se razprla v morju naših doživetij, duša pa je – kot ribica – drobcena stvar, ki nam prinaša mir in radost, ko ji pustimo plavati. Vse je posušeno in trdo in nerazumljivo, dokler kot omenjena ženska ne zabredemo do pasu v vodo, vzamemo svoje speče srce v roke in ga nežno spustimo med valove svojega življenja. •  Z zaprtimi očmi si v misli prikličite podobo zmečkane gobaste krpe, ki se pod vodo počasi razpira kot cvet. •  Med dihanjem poskušajte ugledati svoje srce kot gobasto krpo. •  Ko boste prihodnjič pomivali posodo, potopite gobasto krpo v vodo in začutite, kako se vam razpira srce.

18


5. jan uar Pokažite lase Babica mi je govorila: »Ne skrivaj zelenih las, v vsakem primeru jih bodo opazili.« angeles arrein

O

d prvih zadreg v vrtcu, ko nas – vse nedolžne – vrst­ niki začnejo dražiti ali se nam posmehovati, se tako ali drugače ves čas trudimo prikriti kaj, kar je na nas povsem očitno. Tega nihče ne počne načrtno. Pravzaprav ne gre za zaroto, temveč za neizogiben in boleč prehod od poznavanja sebe k poznavanju sveta. Žalostno je, da mnogi o tem nikoli ne govorijo, da jim nihče ne pove, da so njihovi ‘zeleni lasje’ čudoviti in da se jim ni treba skrivati kljub opazkam, ki jih slišijo med odmorom za malico. In zato iz tega marsikdo napačno sklepa, da se moramo skrivati, če želimo spoznavati svet. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Starodavno neizre­ čeno dejstvo je, da se lahko nekdo znaša nad nami in nas izsiljuje le, če kaj skrivamo. Notranja posledica tega pa je, da takoj razvijemo občutek manjvrednosti, če le za hip pomislimo, da to, kar smo, ne zadostuje. •  Z zaprtimi očmi tiho sedite in z vsakim vdihom ponotranjite dejstvo, da to, kar ste, povsem zadostuje. 19


6. jan uar Kolo s špicami Segamo po različnih stvareh, a razlog, zakaj segamo, je isti.

P

redstavljajte si, da je vsak od nas špica Neskončnega­ kolesa, in čeprav je vsaka nepogrešljiva, da kolo ostane celo, tudi dve špici med seboj nista enaki. Platišče kolesa je živ občutek za skupnost, družino in odnose, pesto, kjer se vse špice združijo, pa je središče, kjer se srečajo naše duše. V tem središču smo vsi eno in enaki. To je protislovje življenja – smo enkratni, a hkrati enaki. Skrivnost­no in mogočno dejstvo je, da najdem sebe, ko se dovolj globoko zazrem vate, in ko ti zbereš pogum, da v skritem kotičku svojega srca prisluhneš mojemu strahu, prepoznaš v njem svojo skrivnost, za katero si mislil, da je nihče ne pozna. In ta nepričakovana enost, ki je več kot vsak od nas posamično, a skupna nam vsem – ta trenutek povezanosti je atom božjega. Prav nič presenetljivo ni, da sem si kot mnogi v prvi polovici svojega življenja zelo prizadeval, da bi razumel in podkrepil svojo enkratnost. Garal sem, da sem si zagotovil mesto na platišču Kolesa, ter določil svoje bistvo in vrednost po tem, kako se razlikujem od drugih. V drugi polovici življenja pa sem bil ponižno prestavljen v pesto Kolesa in zdaj se ne morem načuditi skrivnostni enosti našega duha. Rak, žalost, razočaranje in nepričakovani obrati na poklicni poti – ko so se mi, to lahko rečem, 20


stvari, ki sem jih ljubil, podrle in se na novo sestavile – so me pripravili do spoznanja, da kakor voda oblije kamen in zleze med peščena zrnca, tako mi prehajamo drug v drugega. Zakaj se mi to ni posvetilo že prej? Tisto, za kar sem vedno mislil, da me loči od drugih, me v resnici z njimi povezuje. Še nikoli se tega nisem tako jasno zavedal kot takrat, ko sem sedel v čakalnici prezbiterijanske bolnišnice Columbia v New Yorku in zrl v oči druge bolnice, Latinoameričanke, ona pa v moje. Takrat sem doumel, da vsi vidimo enaka čudesa, občutimo enako trpljenje, čeprav govorimo različne jezike. Zdaj vem, pa naj se zdi še tako nezaslišano, da je vsako človeško bitje, ki se rodi, nova Eva oziroma nov Adam. •  Sedite z ljubljenim človekom, ki mu zaupate, in vajo izvajajta izmenično. •  Imenujte eno lastnost, ki vas loči od drugih. •  Imenujte eno lastnost, ki vas povezuje z drugimi. •  Povejte, s kakšnimi občutki vas navdajata osamljenost enkratnosti in drugačnosti od drugih ter izkušnja enakosti z drugimi.

21

Knjiga prebujenja  

Knjiga o osebnostni rasti za vsak dan v letu: lepa misel, razmišljanje ob resnični zgodbi in vaje. Od prvega izida leta 2000 je doživela 17...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you