Page 1

Naj vama bo, torej. Želita si zgodbe in povedal vama jo bom.

Khaled Hosseini

S temi besedami začenja ameriški pisatelj ­afganistanskega rodu Khaled Hosseini (rojen leta 1965 v Kabulu) svoj tretji roman IN V GORAH ODZVANJA. Po neverjetnem ­uspehu del TEK ZA ZMAJEM in TISOČ VELIČAST­NIH SONC, ki sta osvojili srca bralcev po vsem svetu, se je Hosseiniju znova posrečilo izpisati univerzalno zgodbo, ki presega meje med državami, kulturami, jeziki in re­ligijami. Usode več generacij so stkane in prepletene v romanu, ki nagovarja vsakogar, saj so družine uganke, ki jih razrešujemo vse življenje – in sploh ni nujno, da smo pri tem uspešni. »Tako kot prva dva romana je tudi In v gorah odzvanja v prvi vrsti ljubezenska zgodba. Vse osebe v tej knjigi po svoje hrepenijo po ljubezni in nekatere jo tudi najdejo, čeprav pogosto na nepričakovanih mestih. A ljubezen se izraža na najrazličnejše načine, še zdaleč ne samo kot tradicionalna romantična ljubezen.« KHALED HOSSEINI

»Zgodba je tako verjetna, ambiciozna in čustveno polna (…). In bralec še več smrka.«

Patricija Maličev, Delo

29,95 €

www.khaledhosseini.com www.khaledhosseinifoundation.org

Prevedla Jedrt Maležič


Prvo poglavje jesen 1952

N

aj vama bo, torej. Želita si zgodbe in povedal vama jo bom. Toda eno samo. Da me ne bi kateri od vaju moledoval za še eno. Pozno je in pred nama, Pari, je dolga pot. Še kako prav ti bo prišlo, če se boš nocoj dodobra naspala. Pa ti tudi, Abdulah. Zanašam se nate, fant, medtem ko bova s tvojo sestro zdoma. Tvoja mati prav tako. Torej. Eno zgodbo, smo rekli. Prisluhnita mi, le dobro mi prisluhnita. In ne prekinjajta me. Nekoč, pred davnimi časi, ko so po deželi še tavali divi, džini in velikani, je živel kmet po imenu baba Ajub. Z ženo in otroki je prebival v vasici, imenovani Mejdan Sabz. Ker je moral preskrbeti veliko družino, je baba Ajub vse svoje dni trdo delal. Vsak dan je garal od zore do mraka, oral polja, prekopaval zemljo in negoval svoje kržljave pistacije. Kadar koli si pogledal, si ga videl sklonjenega na polju, hrbet pa je imel upognjen kakor srp, ki ga je vihtel ves dan. Roke je imel venomer žuljave in pogosto so mu krvavele in vsako noč se je nadenj zgrnil spanec v trenutku, ko se mu je lice dotaknilo blazine. 11


Treba je vendarle povedati, da to nikakor ni veljalo le zanj. Življenje v Mejdan Sabzu je bilo težko za vse prebivalce. V dolinah proti severu so ležale druge, srečnejše vasi s sadnim drevjem, s cvetlicami in prijetnim ozračjem, s potoki, v katerih je žuborela hladna, bistra voda. Toda Mejdan Sabz je bil opustel kraj, ki ni niti najmanj spominjal na podobo, kakršno je pred oči priklicalo njegovo ime, Zelena poljana. Ždel je na ploski, prašni ravnici, obdani s strmo gorsko verigo. Veter je bil tam vroč in nosil je prah v oči. Iskanje vode je pomenilo vsakodnevno bitko, kajti v vaških vodnjakih, celo tistih globljih, je je bilo pogosto premalo. Resda je v bližini tekla reka, toda vaščani so morali do nje hoditi celega pol dneva, za nameček pa je njeno vodo vse leto kalilo blato. Zdaj, po desetletju suše, je tudi v reki voda že usihala. Bodi dovolj, če rečem, da so ljudje v Mejdan Sabzu morali garati dvakrat več, da so iz življenja iztisnili pol manj. Kljub temu se je baba Ajub prišteval med srečneže, saj je imel družino, ki mu je bila ljubša od česar koli drugega. Ljubil je svojo ženo in nadnjo ni nikdar povzdignil glasu, kaj šele roke. Cenil je njene nasvete in iskreno užival v njeni družbi. Kar zadeva otroke, je bil blagoslovljen s tolikerimi, kolikor roka premore prstov, s tremi sinovi in dvema hčerama, in vsakega od njih je srčno ljubil. Hčeri sta bili ubogljivi in ljubeznivi, dobrotljivega značaja in na dobrem glasu. Sinove je že naučil, kako dragoceni so poštenje, pogum, prijateljstvo in trdo delo brez jadikovanja. Ubogali so očeta, kakor se za dobre sinove spodobi, in mu pomagali pospravljati pridelek. 12


Četudi je imel baba Ajub rad vse svoje otroke, pa mu je bil na tihem eden od njih še posebej pri srcu, in sicer najmlajši Kajs, ki je štel tri leta. Kajs je bil majhen deček temno modrih oči. Vsakogar, ki ga je srečal, je očaral z vražjim smehom. Poleg tega je bil eden tistih fantičev, ki tako prekipevajo od energije, da druge kar izčrpavajo. Ko se je naučil hoditi, je bil nad tem tako navdušen, da je hodil ves dan, ko je bil buden, in še celo ponoči v spanju, kar je povzročalo nemalo težav. Naneslo je, da je v spanju odkorakal čez prag domače kolibe iz blata in odtaval v z mesečino obsijano noč. Razume se, da sta bila starša zaskrbljena. Kaj če bi padel v vodnjak ali se izgubil, ali najhuje od vsega, kaj če bi ga napadel kateri od stvorov, ki so se ponoči potikali po ravnici? Poskušala sta s številnimi zdravilnimi pripravki, pa se nobeden ni obnesel. Na­vsezadnje se je, kakor se pogosto primeri, za najboljšo izkazala najenostavnejša rešitev babe Ajuba. Z vratu ene od koz je snel drobcen zvonec in ga obesil Kajsu okoli vratu. Če je malček vstal sredi noči, je tako zvonček zagotovo koga zbu­ dil. Čez čas je Kajsa prenehala nositi luna, a se je na zvonec navezal in se od njega ni več želel ločiti. Tako je torej zvonček ostal na vrvici okoli fantovega vratu, četudi ni več služil svojemu prvotnemu namenu. Ko je baba Ajub prihajal domov po celodnevnem garanju, je Kajs stekel iz hiše in se zaletel očetu v trebuh, zvonec pa je pozvanjal ob vsakem njegovem drobcenem koraku. Baba Ajub ga je dvignil in ga odnesel s seboj v hišo, Kajs pa je nato z velikim zanimanjem opazoval očeta pri umivanju in potem sedel poleg njega k večerji. Ko so pojedli, je baba Ajub zmeraj srebal čaj, si ogle13


doval družino in si zamišljal dan, ko se bodo vsi njegovi otroci poročili in mu naklonili svoje otroke, dan, ko bo postal ponosna glava družine celo še številčnejšemu potomstvu. Toda prejoj, Abdulah in Pari, srečni dnevi babe Ajuba so bili pri kraju. Nekega dne je tako naneslo, da je v Mejdan Sabz prišel div. Ko se je izza gorovja približeval vasi, se je ob vsakem njegovem koraku stresla zemlja. Vaščani so spustili lopate in motike in sekire ter se razbežali. Zaklenili so se v domove in se stiskali vkup. Ko so oglušujoči zvoki divovih korakov potihnili, se je nebo nad Mejdan Sabzom stemnilo od njegove sence. Pravili so, da stvoru iz glave poganjajo ukrivljeni rogovi, ramena in mogočen rep pa mu prekrivajo ostre črne dlake. Pravili so, da mu oči rdeče žarijo. Nihče namreč ni vedel zagotovo, saj razumeta, vsaj nihče, ki bi bil še živ. Div je na mah požrl tiste, ki so si ga drznili zgolj ošiniti s pogledom. Ker so vaščani to vedeli, so nenehno modro upirali oči strmo v tla. Vsi v vasi so vedeli, zakaj je div prišel mednje. Slišali so pripovedke o njegovih obiskih drugih vasi in le čudili so se lahko, kako se je Mejdan Sabzu tako dolgo uspevalo izogniti njegovi pozornosti. Nemara, so umovali, nemara so revna, bedna življenja, ki so jih živeli v vasi, delovala v njihov prid, saj njihovi otroci niso bili tako dobro hranjeni kot drugod in na kosteh niso imeli toliko mesa. Tudi če je bilo res tako, jim je sreča slednjič le obrnila hrbet. Mejdan Sabz se je tresel in zadrževal dih. Družine so molile, da bi div obšel njihov dom, kajti vedele so, da bi mu 14


morale predati enega otroka, če bi potrkal na njihovo streho. Div bi nato otroka zabrisal v vrečo, si jo oprtal na ramena in se vrnil, od koder je prišel. Ubogega otroka ne bi videli nikdar več. Če pa bi kaka družina diva zavrnila, bi vzel vse otroke pri hiši. Kam je torej div odpeljal otroke? V svojo utrdbo vrh strme gore. Divova utrdba je ležala zelo daleč od Mejdan Sabza. Da si prišel tja, si moral prečiti doline, več puščav in dve gorski verigi. Kateri človek pri zdravi pameti bi to storil, le da bi se podal gotovi smrti naproti? Pravili so, da je utrdba prepolna ječ, v katerih s sten visijo mesarski noži. S stropov da bingljajo mesarski kavlji. Pravili so, da so tamkaj velikanski ražnji in ognjišča. Pravili so, da div slovi po tem, da zna odpor do mesa odraslih tudi premagati, če kdaj zasači vsiljivca. Rekel bi, da že vesta, katero streho je doletelo divovo groz­ljivo trkanje. Ko ga je baba Ajub zaslišal, se mu je z ustnic izvil trpeč krik, njegova žena pa je na mestu omedlela. Otroci so jokali od groze pa tudi od žalosti, saj so vedeli, da je zdaj eden od njih zagotovo izgubljen. Družina je za daritev imela časa le do zore. Le kaj vama lahko povem o stiski, ki sta jo tiste noči pretrpela baba Ajub in njegova žena? Nobenim staršem se nikdar ne bi smela vsiljevati tovrstna odločitev. Tako daleč od otrok, da ju niso mogli slišati, sta baba Ajub in njegova žena razpravljala, kaj jima je storiti. Govorila sta in jokala in govorila in jokala. Vso noč sta korakala sem ter tja, a ko se je približala zora, še zmeraj nista ničesar sklenila – kar pa je 15


bila morebiti tudi divova namera, saj bi mu njuna neodločnost omogočila vzeti pet otrok namesto enega samega. Na koncu je baba Ajub tik pred hišo nabral pet kamnov enake velikosti in oblike. Na vsakega je vrezal ime enega otroka, in ko je končal, je kamne stresel v vrečo iz surovega platna. Ko jo je ponudil ženi, je odskočila, kakor bi bila v vreči strupenjača. »Ne morem,« mu je odvrnila in odkimala. »Ne morem biti jaz tista, ki izbere. Tega ne bi prenesla.« »Niti jaz,« je spregovoril baba Ajub, a je hkrati skozi okno zagledal, da je sonce že skorajda pokukalo izza hribovja na vzhodu. Čas se je iztekal. Na smrt nesrečen se je zazrl v svojih pet otrok. Moral si je odsekati prst, če je želel rešiti roko. Zatisnil je oči in iz vreče izvlekel kamen. Rekel bi, da že vesta tudi to, kateri kamen je nevede izbral baba Ajub. Ko je zagledal ime na njem, je dvignil glavo proti nebu in izvil se mu je krik. S strtim srcem je prijel najmlajšega sina v naročje, Kajs, ki je očetu slepo zaupal, pa mu je srečno ovil ročice okoli vratu. Šele tedaj, ko ga je baba Ajub odložil pred hišo in zaloputnil vrata, je deček spoznal, kaj je narobe. Baba Ajub se je zatisnjenih oči naslanjal na vrata, solze pa so mu drle po licih, medtem ko je po vratih s peščicami udrihal njegov ljubljeni Kajs in kričal, naj ga baba pusti nazaj noter, baba Ajub pa se ni premaknil in je momljal: »Odpusti mi, odpusti mi.« Zemlja se je tresla pod divovimi koraki in njegov sin je vreščal in tla so se stresala vedno znova, medtem ko je div zapuščal Mejdan Sabz, dokler ga naposled ni bilo več in se tla niso več tresla, dokler ni bilo 16


povsod vse tiho, razen babe Ajuba, ki je še zmeraj ječal in prosil Kajsa, naj mu odpusti. Abdulah, tvoja sestra je zaspala. Pokrij ji noge z odejo. Tako. Dobro. Morda bi zdaj moral nehati. Ne? Bi rad, da nadaljujem? Si prepričan, fant? Prav. Kje sem ostal? Aha, že vem. Sledilo je štiridesetdnevno obdobje žalovanja. Sosedje so vsak dan kuhali obroke za družino in bedeli z njo. Ljudje so prinašali darove, kakršne koli so pač mogli – čaj, sladkarije, kruh, mandlje –, hkrati pa izrekali sožalje in družino pomilovali. Baba Ajub se je komaj pripravil do vsaj kakšne besedice zahvale. Sedel je v kotu in jokal, iz oči so mu drli potoki solza, kakor bi hotel z njimi odpraviti niz hudih suš. Muk in trpljenja, ki jih je preživljal, ne bi nihče privoščil niti najhudobnejšim ljudem. Minilo je več let. Suše so se nadaljevale, Mejdan Sabz pa je tonil v še hujšo revščino. Več dojenčkov je v zibelki umrlo od žeje. V vodnjakih je bilo še manj vode in reka je presahnila, medtem ko se je stiska babe Ajuba prelevila v reko, ki je z vsakim dnem vse bolj naraščala. Njegova družina si z njim ni mogla več pomagati. Ni več delal, ni več molil, jedel je komaj kaj. Žena in otroci so ga tolažili, a ni zaleglo. Njegovo delo sta morala prevzeti sinova, kajti baba Ajub iz dneva v dan ni počel drugega kakor sedel ob robu polja, osamljena, bedna postava, ki je zrla proti gorovju. Prenehal je govoriti z vaščani, ker je bil prepričan, da ga za hrbtom obrekujejo. Govorili naj bi, da je strahopetec, ker se je prostovoljno odpovedal lastnemu sinu. Da ni vreden biti oče. Pravi oče bi se spopadel z divom. Umrl bi v boju za svojo družino. 17


To je neke noči omenil ženi. »Ničesar takšnega ne govorijo,« mu je odvrnila žena. »Nihče ne meni, da si strahopetec.« »Saj jih slišim,« je vztrajal. »Slišiš le svoj lastni glas, mož,« je rekla ona. Vendar pa mu ni povedala, da vaščani v resnici šepetajo za njegovim hrbtom. Šepetali pa so, da se mu je morebiti zmešalo. In nato jim je nekega dne za to ponudil dokaz. Vstal je ob zori. Ne da bi prebudil ženo in otroke, je strpal nekaj skorij kruha v vrečo iz surovega platna, si obul čevlje, opasal srp in se odpravil. Hodil je mnoge, mnoge dni. Hodil je, dokler ni bilo sonce le še bled rdeč soj v daljavi. Noči je prespal v jamah, medtem ko je zunaj žvižgal veter. Ali pa je spal ob rekah, pod drevesi in v zavetju velikih balvanov. Pojedel je ves kruh, nato pa je jedel, kar je pač našel – jagodičevje, gobe, ribe, ki jih je z golimi rokami nalovil v potokih, in kakšen dan ni zaužil ničesar. A navkljub temu je hodil. Kadar so ga mimo­ idoči vprašali, kam gre, jim je povedal, in nekateri so se zasmejali, drugi so pohiteli mimo v strahu, da je blazen, spet drugi pa so molili zanj, ker so tudi sami zaradi diva že izgubili otroka. Baba Ajub je s sklonjeno glavo hodil dalje. Ko so mu razpadli čevlji, si jih je z vrvmi pritrdil na noge, in ko so se vrvi strgale, je pot nadaljeval bos. Tako je potoval prek puščav in dolin in gora. Končno je prispel do vznožja gore, vrh katere je ležala divova utrdba. Tako vneto si je želel izpolniti svojo nalogo, da ni počival, temveč se je nemudoma začel vzpenjati, z raztr18


ganimi oblačili, okrvavljenimi stopali, lasmi, sprijetimi od prahu, toda z neomajno odločenostjo. Ostro skalovje mu je paralo podplate. Sokoli so ga kljuvali v lica, ko se je vzpenjal mimo njihovih gnezd. Siloviti sunki vetra bi ga kmalu odtrgali od gorskega pobočja. A vendar se je vzpenjal, od ene skale do druge, dokler ni končno stal pred mogočnimi vrati divove utrdbe. Kdo si drzne? je zahrumel divov glas, ko je baba Ajub zalučal kamen v vrata. Baba Ajub je povedal svoje ime. »Prihajam iz vasi Mejdan Sabz,« je dejal. Ali si želiš umreti? Zagotovo je tako, ko pa me vendar motiš v mojem lastnem domu. Čemu si prišel? »Prišel sem te ubit.« Na drugi strani vrat je za nekaj časa vse obmolknilo. Nato pa so se škripaje odprla in tam je stal div, ki se je kot v nočni mori v vsem veličastju bohotil nad babo Ajubom. Resda? je vprašal z gromovitim glasom. »Prav res,« je pritrdil baba Ajub. »Naj bo tako ali drugače, eden od naju bo danes umrl.« Za trenutek je bilo videti, kot da bo div babo Ajuba v zamahu pobral s tal in ga pokončal z enim samim ugrizom kot bodalo ostrih zob. Toda stvor je kdo ve zakaj omahoval. Priprl je oči. Nemara je bila temu vzrok norost starčevih besed. Nemara je bil kriv možakarjev videz, razcapane cunje, okrvavljen obraz, prah, ki ga je prekrival od glave do peta, odprte rane na njegovi koži. Ali pa je bilo nemara to, da v starčevih očeh div ni zaznal niti trohice strahu. 19


Od kod že prihajaš? »Iz Mejdan Sabza,« je ponovil baba Ajub. Sodeč po tvojem videzu, mora biti pa daleč stran, tale Mejdan Sabz. »Nisem prišel sem, da bi kramljal. Prišel sem, da bi …« Div je dvignil krempljasto roko. Ja, ja. Prišel si, da bi me ubil. Vem. Ampak zagotovo mi boš dovolil še nekaj posled­ njih besed, preden me zakolješ. »Naj bo,« je privolil baba Ajub. »Ampak res le nekaj.« Zahvaljujem se ti. Div se je zarežal. Smem vprašati, kaj sem ti storil tako hudega, da si zaslužim umreti? »Odvzel si mi najmlajšega sina,« je odvrnil baba Ajub. »Pomenil mi je največ na tem svetu.« Div je zagodrnjal in se potrepljal po bradi. Že premnoge otroke sem vzel premnogim očetom, je dejal. Baba Ajub je jezno izvlekel srp. »Potemtakem se bom maščeval še v njihovem imenu.« Moram priznati, da občudujem tvoj pogum. »Ničesar ne veš o pogumu,« ga je zavrnil baba Ajub. »Za pogum je nujno, da ima človek kaj izgubiti. Jaz pa prihajam sem brez česarkoli, kar bi lahko izgubil.« Izgubiš lahko življenje, je rekel div. »Tega si me že oropal.« Div je vnovič zagodrnjal in zamišljeno proučeval babo Ajuba. Čez čas je rekel: Naj bo, prav. Uslišal te bom in se bojeval s tabo. Toda najprej te prosim, da stopiš z mano. »Podvizaj se,« je rekel baba Ajub, »moje potrpljenje je pri kraju.« Toda div je že stopal proti velikanskemu hodniku in 20


baba Ajub ni imel druge izbire, kot da mu sledi. Stopal je za njim skozi labirint hodnikov, katerih stropi so segali skoraj do oblakov, vsakega od njih pa so podpirali mogočni stebri. Šla sta mimo mnogih stopnišč in soban, dovolj velikih, da bi vanje lahko spravil ves Mejdan Sabz. Tako sta hodila, dokler ni div babe Ajuba končno povedel v velikansko sobano z zastorom na skrajnem koncu. Pridi bližje, mu je pomignil. Baba Ajub je obstal poleg njega. Div je odstrl zastor. Za njim je bilo zastekljeno okno. Skozenj je baba Ajub pogledal navzdol na velikanski vrt. Tega so obdajale vrste cipres, tla ob njihovih deblih pa so bila prepolna cvetlic vseh barv. Ugledal je bazene z modrimi ploščicami, pa marmornate terase, pa razkošno zelene trate. Baba Ajub je videl prelepo oblikovane žive meje in vodomete, ki so žuboreli v senci granatnih jabolk. V treh življenjih bi si ne bil zmožen pred oči pričarati tako čudovitega kraja. Tisto pa, ob čemer se je baba Ajub resnično zgrudil na kolena, je bil pogled na otroke, ki so srečni tekali in se igrali na vrtu. Lovili so se po stezicah in okoli dreves. Igrali so se skrivalnice za živo mejo. Oči babe Ajuba so iskale med njimi in končno našle. Tam je bil! Njegov sin Kajs, živ in več kot le zdrav. Zrasel je in njegovi lasje so bili daljši, kakor se je spominjal baba Ajub. Oblečen je bil v prelepo belo srajco in lične hlače. Veselo se je smejal in tekal za tovarišema. »Kajs,« je zašepetal baba Ajub, da je njegova sapa zameglila okensko steklo. Nato pa je zakričal sinovo ime. Ne more te videti, je rekel div. Niti slišati. 21


Baba Ajub je poskakoval sem ter tja, mahal in udarjal ob steklo, dokler ni div vnovič zagrnil zastora. »Ne razumem,« se je zmedel baba Ajub. »Mislil sem …« To je tvoja nagrada, je dejal div. »Kaj vendar misliš s tem?« je vzkliknil baba Ajub. Vsilil sem ti skušnjavo. »Skušnjavo?« Preizkus tvoje ljubezni. Izziv je bil krut, priznam, in zavedam se hudega davka, ki ga terja od tebe. Toda opravil si ga. To je tvoja nagrada. Pa tudi njegova. »Kaj pa, če ne bi izbral?« je zavpil baba Ajub. »Kaj, če bi ti odrekel skušnjavo?« Potem bi bili vsi tvoji otroci pogubljeni, je dejal div, saj bi bili tako ali tako prekleti, ko pa bi bil njihov oče slabič. Strahopetec, ki bi jih raje videl vse umreti, kakor da bi si naprtil slabo vest. Praviš, da ne premoreš poguma, toda jaz ga vidim v tebi. Kar si storil, breme, v katero si privolil, je zahtevalo pogum. Zaradi tega te cenim. Baba Ajub je slabotno izvlekel srp, a mu je zdrsnil iz roke in z glasnim rožljanjem udaril ob marmorna tla. Kolena so mu klecala in moral je sesti. Sin se te ne spominja, je nadaljeval div. Njegovo življenje je zdaj tukaj in na lastne oči si videl, kako srečen je. Tu je preskrbljen z najimenitnejšo hrano in oblačili, deležen je prijateljstva in naklonjenosti. Učimo ga umetnosti, jezikov in naravoslovja ter ga vzgajamo v duhu modrosti in usmiljenja. Ničesar mu ne manjka. Nekega dne, ko bo odrasel, se bo nemara odločil oditi in to bo lahko svobodno storil. Do22


mnevam, da bo z ljubeznivostjo vplival na številna življenja in prinesel srečo tistim, ki jih tare žalost. »Rad bi ga videl,« je rekel baba Ajub. »Rad bi ga odpeljal domov.« Mar res? Baba Ajub se je ozrl navzgor proti divu. Stvor se je pomaknil do predalnika, ki je stal blizu zastora, in iz enega od predalov vzel peščeno uro. Ali veš, kaj je to peščena ura, Abdulah? Veš. Dobro. No, div je torej vzel peščeno uro, jo obrnil in jo položil babi Ajubu pred noge. Dovolil ti bom, da ga odpelješ s seboj domov, je rekel div. Če se tako odločiš, se ne bo smel nikdar več vrniti sem. Če pa se odločiš, da tega ne boš storil, se ti ne smeš nikdar več vrniti sem. Ko se bo ves pesek iztekel, bom zahteval, da izbereš. Po teh besedah je div zapustil sobano, babo Ajuba pa pustil tam pred še eno bolečo odločitvijo. Odpeljal ga bom domov, je nemudoma pomislil baba Ajub. Tega si je najbolj želel, po tem je hrepenel z vsakim vlaknom svojega bitja. Si mar ni natanko tega zamišljal v tisočerih sanjah? Da bi vnovič objel malega Kajsa, da bi ga poljubil na lice in začutil njegove mehke ročice v svojih dlaneh? Pa vendar … Če bi ga odpeljal domov, kakšno življenje bi ga čakalo v Mejdan Sabzu? V najboljšem primeru trdo življenje kmeta, kakršen je bil on sam, in bore malo več. Pa še to le, če Kajs ne bi umrl od suše kot že toliko vaških otrok. Bi si mar mogel tedaj odpustiti, se je spraševal baba Ajub, ko pa bi vendar vedel, da ga je iz sebičnih razlogov 23


oropal razkošnega življenja in priložnosti? Po drugi strani pa, če bi ga pustil tukaj, kako bi sam lahko prenesel, da je deček živ, da bi vedel, kje je, a ga kljub temu ne bi smel obiskati? Kako bi sam lahko to prenesel? Baba Ajub je zajokal. Pograbil ga je takšen brezup, da je dvignil peščeno uro in jo zalučal ob steno, kjer se je razbila na tisoč koscev, drobni pesek pa se je razsul vsepovsod po tleh. Div je znova vstopil v sobano in zagledal babo Ajuba, ki je zgrbljenih ramen stal nad črepinjami. »Okrutna zverina si,« je rekel baba Ajub. Če živiš tako dolgo kot jaz, je odvrnil div, spoznaš, da sta okrutnost in dobrohotnost zgolj dve plati medalje. Si izbral? Baba Ajub si je osušil solze, pobral srp in si ga opasal. Počasi se je z globoko povešeno glavo napotil proti vratom. Dober oče si, je rekel div, ko je baba Ajub stopil mimo njega. »Ko bi se vsaj cvrl v peklenskih zubljih za to, kar si mi prizadejal,« se je strto pridušal baba Ajub. Stopil je iz sobane in se ravno napotil navzdol po hodniku, ko je div zaklical za njim. Tole vzemi, je rekel. Babi Ajubu je podal drobno stekleničko s temno tekočino. Spij to na poti domov. Zbogom. Baba Ajub je vzel stekleničko in brez besed odšel. Minilo je že mnogo dni, ko je njegova žena sedela ob robu domačega polja in oprezala za njim, podobno kot je sam nekoč sedel tam v upanju, da bo ugledal Kajsa. Z vsakim novim dnem ji je usihalo upanje, da se bo še kdaj vrnil. Vaščani so o babi Ajubu že govorili kot o pokojnem. Nekega 24


dne je, kot že mnogokrat, sedela na tleh, na ustnicah ji je poplesavala molitev, ko je nenadoma zagledala, kako se Mejdan Sabzu od gora bliža suhljata postava. Sprva je mislila, da je potujoči derviš, saj je bil le suh možakar v ponošenih capah, z udrtimi očmi in usahlimi senci, in šele ko se ji je še bolj približal, je prepoznala svojega moža. Srce ji je poskočilo od radosti in olajšano je kriknila. Ko se je baba Ajub umil in ko so mu dali piti in jesti, je ležal v domači hiši, vaščani pa so ga obkrožili in mu drugo za drugim zastavljali vprašanja. Kam si odšel, baba Ajub? Kaj si videl? Kaj se ti je zgodilo? Baba Ajub ni mogel odgovoriti, ker se ni spominjal, kaj se mu je pripetilo. Ničesar se ni spominjal o svojem potovanju, o vzponu na divovo goro, o pogovoru z njim, o veličastni palači ali o velikanski sobani z zastorom. Bilo je, kakor bi se prebudil iz že pozabljenih sanj. Ni se spominjal ne skrivnega vrta ne otrok, in kar je najpomembneje, ni se spominjal, da je videl svojega sina Kajsa, kako se je s prijatelji lovil med drevesi. Pravzaprav je baba Ajub zbegano mežikal, kadar koli je kdo izrekel Kajsovo ime. »Kdo?« je vprašal. Ni se spominjal, da je kadar koli imel sina po imenu Kajs. Mar razumeš, Abdulah, zakaj je bilo to milostno dejanje? Napoj, ki je izbrisal možakove spomine? To je bila nagrada babe Ajuba, ker je prestal divov drugi preizkus. Tiste pomladi se je nad Mejdan Sabzom končno razprlo nebo. Z njega pa ni padel mehak pršec minulih let, temveč 25


veličasten, veličasten naliv. Z neba so lile debele dežne kaplje in vas jih je žejna pričakala. Ves dan je na strehe Mejdan Sab­ za bobnela voda in utapljala vsak drug zvok. Težke, nabrekle kaplje dežja so se kotalile z listnih ploskev. Vodnjaki so se napolnili in reka je narasla. Hribovje na vzhodu je ozelenelo. Zacvetelo je divje cvetje in prvič po mnogih letih so se otroci igrali na travi, krave pa so se napasle. Vse je zajela radost. Ko je deževje pojenjalo, je vas čakala obilica dela. Več sten iz blata se je razmočilo, nekaj streh se je udrlo in iz obdelovalnih površin so nastala močvirja. Toda po vsej bedi minulega desetletja vaščanom še zdaleč ni prišlo na misel, da bi jadikovali. Stene so postavili na novo, strehe popravili in izsušili namakalne jarke. Tiste jeseni je baba Ajub pridelal najobilnejšo letino pistacij v življenju, leto zatem in še na­ sled­nje leto pa je bila ta še bogatejša, tako po količini kot po kakovosti. V velikih mestih, kjer je prodajal svoje pridelke, je baba Ajub ponosno sedel za piramidami pistacij in sijal kakor najsrečnejši človek na zemlji. Mejdan Sabza ni nikdar več prizadela suša. Bore malo je še mogoče povedati, Abdulah. Nemara vendarle utegneš vprašati, ali je velikim pustolovščinam naproti skozi vas kdaj pojezdil čeden mladenič. Ali se je nemara ustavil za požirek vode, ki je je vas zdaj premogla na pretek, in ali je sedel in prelomil kos kruha z vaščani, morda celo s samim babo Ajubom? Tega ti ne morem povedati, fant. Lahko pa rečem, da je baba Ajub resnično dočakal zelo visoko starost. Lahko ti povem, da je dočakal poroke svojih otrok, kot si je od nekdaj želel, in lahko rečem, da so mu ti otroci 26


dali mnoge potomce, izmed katerih je babo Ajuba prav vsak neizmerno osrečil. In lahko ti povem tudi, da baba Ajub ob nekaterih večerih brez kakega posebnega razloga ni mogel zaspati. Čeprav je bil zdaj že zelo star mož, je še zmeraj lahko hodil, če se je le opiral na palico. Tako se je ob takšnih nočeh brez spanca izmuznil iz postelje, ne da bi zbudil ženo, prijel za palico in odšel iz hiše. V temi je hodil, lahno trkal s palico ob tla pred seboj, nočna sapa pa ga je božala po obrazu. Ob robu njegovega polja je ležala ploščata skala in sedel je nanjo. Pogosto je tam sedel uro ali več in zrl v zvezde, v oblake, ki so plavali mimo lune. Premišljeval je o svojem dolgem življenju in bil hvaležen za vse obilje in radost, ki ju je bil deležen. Vedel je: Če bi hotel kaj več, če bi si želel še več, bi bilo to že malenkostno. Srečno je zavzdihnil in prisluhnil vetru, ki je zavel z gora, in ščebetu nočnih ptic. Vendar pa se mu je občasno zazdelo, da je med znanimi zaslišal še neki drugačen zvok. Vsakič je bil enak, podoben visokemu zvončkljanju. Ni razumel, zakaj bi sploh slišal tak zvok, sam v temi, medtem ko so vse ovce in koze spale. Včasih si je dopovedoval, da v resnici ni slišal nič, spet drugič pa je bil tako prepričan o nasprotnem, da je zaklical v temo: »Je kdo tam? Kdo je tam? Pokaži se.« Toda odgovora nikdar ni bilo. Baba Ajub ni razumel. Kakor ni razumel niti, zakaj je, kadar koli je zaslišal zvončkljanje, skozenj zavel val nečesa, nečesa podobnega koncu žalobnih sanj. Vsakič ga je presenetilo kakor nepričakovan sunek vetra. Nato pa je minilo, kakor mine vse. Minilo je. 27


Naj vama bo, torej. Želita si zgodbe in povedal vama jo bom.

Khaled Hosseini

S temi besedami začenja ameriški pisatelj ­afganistanskega rodu Khaled Hosseini (rojen leta 1965 v Kabulu) svoj tretji roman IN V GORAH ODZVANJA. Po neverjetnem ­uspehu del TEK ZA ZMAJEM in TISOČ VELIČAST­NIH SONC, ki sta osvojili srca bralcev po vsem svetu, se je Hosseiniju znova posrečilo izpisati univerzalno zgodbo, ki presega meje med državami, kulturami, jeziki in re­ligijami. Usode več generacij so stkane in prepletene v romanu, ki nagovarja vsakogar, saj so družine uganke, ki jih razrešujemo vse življenje – in sploh ni nujno, da smo pri tem uspešni. »Tako kot prva dva romana je tudi In v gorah odzvanja v prvi vrsti ljubezenska zgodba. Vse osebe v tej knjigi po svoje hrepenijo po ljubezni in nekatere jo tudi najdejo, čeprav pogosto na nepričakovanih mestih. A ljubezen se izraža na najrazličnejše načine, še zdaleč ne samo kot tradicionalna romantična ljubezen.« KHALED HOSSEINI

»Zgodba je tako verjetna, ambiciozna in čustveno polna (…). In bralec še več smrka.«

Patricija Maličev, Delo

29,95 €

www.khaledhosseini.com www.khaledhosseinifoundation.org

Prevedla Jedrt Maležič

In v gorah odzvanja za internet