Page 1


Če rečeš: »Vstani, Lazar!«, a bo res vstal, če rečeš: »Zbudi se, Lazar!«, a se bo zbudil, če rečeš: »Lazar, dvigni se!«, a se bo dvignil … Rumen Leonidov (prevod Namita Subiotto)


Vrtnice

Malo si se zredila, ne, je Erik navrgel, ko sem bila pod tušem in si je on čistil zobe, mogoče malo, nisem se tehtala, mu rečem, čeprav vem natančno, kilogram sedemdeset, v enem mesecu, odkar ne hodim več v službo in odkar ne hodim na rekreacijo, malo pogrešam rekreacijo, službo pogrešam bolj kot vse na svetu, ampak nočem srečevati bivših sodelavcev, zato je tako kar v redu, se bom že spomnila česa individualnega,­ mogoče joge, ne vem, moram preveriti, ali je še kaj­ prostega, težko bo, februar je sredi sezone za te stvari, Erik, je nocoj Poličeva razstava? Nocoj, ja, ampak ne greva, Irena ima ob šestih premiero, razstava pa

9


10

bo odprta še vse do maja. Irenina predstava me niti najmanj ne zanima, vem, da so naredili komedijo, ­če že ne, pa melodramo, preizkušen sistem, ni mi do predstave, glavne vloge vsakič dodelijo istim lju­ dem, pomislim, da bom na odru spet gledala tistega okornega moškega z govorno napako, občinstvo ves večer napenja ušesa, ker ga ne razume, a po predstavi mu gromko ploskajo, ker je nekakšen lokalni funkcionar, potem sledijo govori raznih predsednikov in predstavnikov, nato se igralci zahvaljujejo vsem po vrsti, sponzorjem, donatorjem pa tudi vinarju, ki je na vaje prinesel dva litra cvička, gospodinjam, ki so ­za igralce spekle nekaj peciva, kolegici iz društva, ki je za arhiv naredila par fotografij, ljudje ploskajo, navdušeni so nad vsemi, slaba predstava se podaljša v ekshibicionistično parado, veliko raje bi šla na razstavo, Poličevo delo cenim, spremljam ga že vsa leta, odkar se poznamo, vendar si nisem nikdar predstav­ ljala, da se bo tako razvil, vsaka njegova razstava ­me osupne, všeč mi je, kako nanaša plasti različnih barv, zgornje so bolj prosojne, razkrivajo spodnje in jih hkrati zastirajo, barve se ne prelivajo, ne mešajo, tone modelira s spodnjimi plastmi barv, pravzaprav njegovega dela ne znam opisati, gre za figuraliko, vendar


stopa ­v abstrakcijo, to mi je všeč, predvsem mi je všeč, ker lahko prepoznavam, kaj raziskuje, kako se spreminja njegov odnos do prostora, vem tudi, da se je za to razstavo še posebno potrudil, kandidira za članstvo v Društvu slovenskih likovnih umetnikov, raje, veliko raje bi poslušala kustosa in gledala slike kot sedela v šolski jedilnici pod odrom, Erik, če bova šla dovolj zgodaj od doma, lahko pred predstavo skočiva še po šopek za Ireno. V cvetličarni sva srečala mojega direktorja, bivšega direktorja, kupoval je vrtnice za ženo, predstavljala sem si, da je moral pred kakšnim dnem kupiti ljubici nekaj mnogo bolj dragocenega, možno je, da velja kakšno pravilo, ki ga sicer ni nihče zapisal, v vrednosti desetih odstotkov darila za ljubico je treba kupiti darilo ženi, deset odstotkov, kot napitnina torej, deset odstotkov zneska na računu daš natakarju, a vrtnice niso poceni, mu je ljubica zagrozila, da ga bo pustila? Nesramno sem razmišljala, morda sem bila zelo krivična do njega, morda sta imela z ženo obletnico poroke ali pa je ona praznovala rojstni dan, vidim, da zapadem v zelo grdo razmišljanje o določeni osebi, če me kaj na njej premoti, pri Ireni najdem le slabe lastnosti, zato mi tudi nikdar ne more biti všeč njena

11


12

igra, čeprav je treba priznati, da je res slaba, direktor je povsem soliden človek, ničesar mu ne morem očitati, a lahko bi si rekli le dober večer, kako gre, res ­mu ne bi bilo treba govoriti, da me pogrešajo, vsi da ­me­zelo pogrešajo, da ni več isto brez mene, te besede bi lahko preprosto preskočil, tudi vprašanje, ali ­sem si premislila glede njegovega predloga, bi lahko preskočil, raje bi videla, da z Erikom živiva kje drug­je, izredno neprijetno je srečevati bivše sodelavce, ponoči sem sanjala, da mu je Erik telefoniral, prosil ga je, moledoval je, naj najde kakšno mesto zame, kar koli, četudi na informacijskem okencu, dokler se ne bi pokazalo kaj boljšega, ne vem, ali sem dejansko zavpila, a v sanjah sem kričala, dokler mi niso počile glasilke ne grem nazaj, nočem nazaj, nikoli ne grem nazaj, Erik se je prebudil, rekel je vse je v redu, Marinka, samo sanjala si, tukaj sem, zaspi nazaj, naslednji dan se ni ničesar spomnil, zato ne vem, ali sem tudi zares kričala, cvetličarki pa sem rekla kako lep šopek ste naredili gospodu, a lahko, prosim, še nama povsem enakega?


Filmi

Začela sem od novejših proti starejšim, tiste najnovejše, najbolj sveže, ki jih še vrtijo po kinematografih, sem preskočila, v roke sem vzela seznam režiserjev, na slepo nanj položila svinčnik, pokazal je na Naberš­ nika, torej Petelinji zajtrk, 2007, Eriku sem rekla, začenjam s tajnim agentom, ker sem se spomnila na novoletno voščilo happy 007, smejala sva se, morala sva v tem najti nekaj smešnega, čeprav je žalostno, čeprav je trpko, iz dneva v dan gledati v prazno, čistiti, čeprav je vse čisto, izprazniti omare in pregledati vsak kos oblačila posebej, na posebne kupe zlagati stvari za karitas, za odpad, za predelavo v cunje za brisanje

13


14

prahu, uporabne stvari ponovno oprati, posušiti, zlikati, zložiti, pospraviti nazaj v omare, vanje obesiti nove vrečke s sivko, še čistiti, vzeti krhlje limone in odstraniti ves vodni kamen v kuhinji in kopalnici, reči si vedel, kakšne čudeže dela navadna limona, ko pride Erik domov, on se potrudi in reče a res, tega nisem vedel, pa še ekološko je, se na silo smejati takšnim dovtipom, ki niti niso dovtipi, žalostno, presaditi vse lončnice, jih poškropiti z balzamom, jedilni pribor namakati v vroči vodi s sodo bikarbono, ga loščiti, dokler se ne sveti, kot je prav, pregledati vse škatle s čevlji, čevlje očistiti, jih namazati s kremo, spolirati, impregnirati, škatle označiti z etiketami, nanje pisati Erik zimski, Erik športni, Marinka salonarji, Marinka za v dež, pomisliti, da to nima smisla, ker čevlji menjajo svoje škatle in bi oznake čez čas delale zmedo, prelepiti etikete z novimi, dobiti dobro idejo, da nanje napišem latinske izreke in citate slavnih, vstati od škatel in brskati po knjigah, po internetu, izpisovati stavke, Age quod agis, Po neki definiciji smo vsi Američani, Žižek, Variatio delectat, Ubi vinci necesse est, expedit credere, zajokati, ker počnem nekaj tako žalostnega, jokati sredi škatel in čevljev, se ne oglašati na telefon, ne odpirati vrat poštarju, ­v trgovino hoditi


skupaj z Erikom, če se da, ne hoditi od doma, če ni nujno, zjutraj ležati v postelji, dokler me vse ne boli od ležanja, si reči čudovito, da lahko zjutraj poležujem, čeprav ni čudovito, je trpko in odveč, Erik je rekel glej na to drugače, kot na darilo, zdaj imaš priložnost početi vse, kar si si kdaj želela, pa ti je zmanjkalo časa, skuša me spraviti v dobro voljo, vendar ideja ni slaba, odlična je, res lahko naredim kaj takega, a v sebi nisem vesela, ne znam se prav razveseliti, preveč se mi je žalost zarila pod kožo, ničesar takega se ne spomnim, imaš kak predlog? Recimo, lahko si pogledaš vse slovenske filme pa se sama prepričaš, ali so res tako zanič, kot trdijo, ampak jaz tega nisem nikoli rekla, vem, Marinka, pa saj lahko počneš kaj drugega, greš na tečaj kaligrafije, na španščino, ali kaj dinamičnega, kikboks, ali pa začneš študirati kabalo, kaj pa vem. Ideja s slovenskimi filmi v resnici sploh ni slaba, mu rečem, on nasede, ampak ga v resnici nisem hotela prinesti okoli, le nekaj časa, vsaj še nekaj časa, ne bi rada imela preveč opravka z ljudmi, filme lahko gledam sama, gledala sem jih zvečer, Erik je rekel, da bi bilo bolje čez dan, ko njega ni, da sva vsaj malo skupaj, vendar mi nekako ne gre, ne morem filmov gledati dopoldne, kot da sem na matineji, filmi so za

15


16

zvečer, pripraviva prvega in ga skupaj pogledava, nato gre Erik spat, jaz si pogledam naslednjega, in tako naprej, za Naberšnikom je prišel na vrsto Lapajne, Kratki stiki, Šelestenje, okrog enih ponoči sem si nalila kozarec rdečega vina iz neke švicarske kartuzije, ki ga je že pred časom prinesel Polič, komposition V, merlot, kabernet sauvignon in shiraz, barik, šla sem na balkon, vse je bilo še mirno, noč se mi je zdela lepa, zrak je dišal po svežem, bil je star mesec, zadnji krajec, prihodnje noči bodo torej vse temnejše, vse bolj črne, črne kot vino, če bodo noči črne kot to vino, sem se sama pri sebi zasmejala, niti ne bo tako hudo, vendar je bilo, vsak dan je bil bolj črn od prejšnjega, dnevi so se sicer daljšali, a ni pomagalo, za nameček je poštar v nabiralniku začel puščati odgovore na moje prošnje za službo, ne ustrezate, izbrali smo drugega kandidata, obdržali vas bomo v evidenci, ne izpolnjujete pogojev, hvala, da ste nam s prošnjo izkazali zaupanje, manjkajo vam izkušnje s področja našega delovanja, žal, žal, hvala, hvala, lepo vas pozdravljamo, želimo vam prijeten dan, s spoštovanjem, v enem samem, po šestih tednih, je pisalo vabimo vas na razgovor, šla sem, bila sem zelo nervozna, dejansko je šlo za moj prvi razgovor v življenju, preden sem se zaposlila ­v


zdravstvenem­domu, smo bili že dogovorjeni, delovno mesto me je čakalo, ker so potrebovali nekoga z mojo izobrazbo in znanjem, pravzaprav so že nestrpno čakali, da bom diplomirala, s fakultete sem tako rekoč stopila naravnost v laboratorij, razgovor je bil stvar formalnosti, tokrat me je čakala negotovost na eni strani in na drugi povsem trapasto delovno mesto, referent na tehničnih pregledih vozil, vendar dokaj solidno za premostitev, dokler ne bi našla česa, kar bi mi bilo bolj pisano na kožo, ko sem prišla, je bila pred vrati dolga vrsta žensk, večina jih je bilo mlajših od mene, tajnica v sprejemni pisarni nam je povedala, da so na razgovor povabili vse prijavljene kandidate, triinsedemdeset, čakala sem debelo uro, potem sem vstopila v pisarno, kjer so na nasprotni strani dolge konferenčne mize sedeli dva mlada moška in skrajno desno starejša ženska, stopila sem proti njim, stegovala desnico, dober dan, Marinka Paternoster, roko sem najprej ponudila tisti ženski, dame imajo prednost, grdo me je pogledala, prezirljivo pravzaprav, vendar se je meni zdelo samoumevno, celo nujno, dati roko, ko greš na razgovor, pokazati moraš manire, sem si mislila, s težavo je sprejela ponujeno roko, potem sem se opravičila, da ne vem, kateri od njih ima katero

17


18

funkcijo v firmi, ali mi lahko, prosim, povedo, gospoda sta v zadregi začela mencati, vendar sta povedala imeni in da sta oba direktorja, ženska je pogledala ­še grše kot prej in rekla, da to zdaj ni pomembno in da bom imela kasneje priložnost za vprašanja, potem mi je rekla, naj naštejem svoje delovne izkušnje, gospa, saj sem prošnji priložila življenjepis z referencami, kot je bilo zahtevano v razpisu, ona je še bolj osorno pihnila skozi nos pa kaj potem, povsem jasno mi je bilo, kaj se dogaja, lahko bi že prej odbrali kandidate, ki jim ustrezajo, in jih le nekaj povabili na razgovor ter izbrali med njimi, vendar je referent na tehničnih pregledih povsem preprosto delo, ki ga lahko opravlja kdor koli, firma ima dva mlada direktorja, jasno je, da so na razgovor povabili vse, da si jih ogledata, izbrala bosta tako ali drugače onadva in ne kadrovica, tega se je zavedala tudi sama in je počela edino stvar, ki ji je bila dovoljena, kandidatke smo se potegovale za delo, za naklonjenost direktorjev, ona pa nas je lahko pred njima poniževala, legitimno, njeno delo je namreč prerešetati kandidate, najti njihove slabe strani, narediti vse za dobro firme, kakšna groteska, kakšna farsa, jasno mi je bilo, da nimam niti najmanjše možnosti za to službo, držalo me je, da bi direktorjema rekla


danes imate vendar toliko sposobnih in lepih punc na razgovoru, a ne bi najprej izbrali druge kadrovice, to bi bilo nesramno od mene, in bedno, predvsem bedno, seveda nisem tega rekla, zvečer so na vrsto prišli filmi Damijana Kozoleta, najprej Slovenka, Erik je šel spat, jaz sem nastavila naslednji film, gledala Delo osvobaja, šele ko sem naslov videla na zaslonu, sem se ga zares zavedla, kakšno naključje, Delo osvobaja, ko ga je bilo konec, sem ga pogledala znova, in nato še enkrat, pa me je konec filma naredil vsakič še bolj žalostno, šla sem na balkon, noč je bila mesečna, meni se je zdelo, da bi bilo od vsega na svetu najlažje globoko se nagniti čez rob balkona.

19


20

Družinsko drevo

Pogrešam te, mi je rekel Erik, ko sva skupaj pogledala film, ni vstal in šel spat kot prejšnje večere, obsedel je na kavču in rekel, da me pogreša, molčala sem, rada bi mu rekla saj sem tu, kako me lahko pogrešaš, a sem molčala, saj sem v njegovih besedah slišala tudi stvari, ki jih ni izrekel, slišala sem stavek izpred, koliko, že blizu deset let, želim si vsak večer zaspati s tvojo skuštrano glavo na prsih, ta stavek se kot refren kotali med nama vse od tedaj, že vsa leta, čeprav redko, da se ne bi obrabil in postal votel, ga Erik ponovi, spremenil ga je le toliko, da včasih reče vesel sem, da vsak večer zaspim s tvojo skuštrano glavo na prsih,


ampak zdaj ga ne more reči na ta način, ker že nekaj tednov nisva, kot vsa leta do zdaj, šla zvečer skupaj v posteljo, jaz pred spanjem za nekaj ur obtičim v dnevni sobi pred ekranom in gledam filme, mislim, da se ukvarjam z nečim, vendar to ni ukvarjanje, ni dejavnost in ne vnaša nikakršne radosti v življenje, le odmakne me od same sebe, hkrati me umakne tudi od Erika, od naju, kako neumen hobi sem izbrala. Molče vstanem, grem v kopalnico, odprem tuš in si rečem naj voda splakne z mene utrujenost, naj odplakne te zadnje tedne, vse izgubljene večere, zapravljene ure, ne bom več hodila po kupe devedejev, a tudi reza s filmi ne bom naredila, s prejšnjo službo sem naredila rez, ta naj bo dovolj, od zdaj si bom izposojala filme na VHS-kasetah, stare zaprašene zgodbe, Ples v dežju, Maškarado, Balado o trobenti in oblaku, Boj na požiralniku, take filme, za njih se bom morala potruditi, iti ponje na AGRFT, v Ljubljano, od doma, premaknila se bom iz stanovanja, Erik je imel v mislih ravno to, ko je rekel, naj se z nečim zaposlim, še nekaj bom naredila, mami bom napisala mejl, jo prosila, naj mi pomaga pri projektu, ko sta se z očetom za zmeraj preselila v Dalmacijo, sta rekla, da ju zanimata le še mir in njun vrt, najedla sta se

21


22

učilnic in zbornic, učiteljev, staršev in učencev, da si hočeta spočiti ušesa od šolskega hrupa, da ne bosta imela niti računalnika niti televizije, samo knjige, vrt in drug drugega, z mamo si vseeno od časa do časa napiševa mejl, kadar gre v mesto, smukne v knjižnico in surfa po internetu, pred očetom to skriva, kolikor ga poznam, se tudi on znajde po svoje, mogoče ima v svojem kabinetu skrit laptop in se uri v avtocadu, ključ od kabineta ima vedno pri sebi in mami ne dovoli vstopa, vedno sta imela kup stvari, ki sta jih drug pred drugim skrivala, mama stalno ponavlja če hočeš imeti dober zakon, moraš obvezno imeti svoje skrivnosti, ne vem, njima ta formula ustreza, midva z Erikom sva se odločila drugače, nimava skrivnosti, mami bom poslala mejl, prosila jo bom, naj mi napiše imena in rojstne podatke vseh prednikov, ki se jih spomni, napiše naj čim več, vse, kar koli ji pride na misel, česar koli se spomni, poroke, pogrebe, selitve, tudi oče naj naredi enako, naredila bom družinsko drevo, hodila bom v arhiv in iskala naše korenine iz preteklosti, kako daleč lahko pridem, morda celo do Napoleonovih časov, že misel na to, da se bodo pred mano razgrinjali ti drobni koščki, ki jih bom sestav­ ljala kot puzzle, me je razveselila, prestavila me je


petnajst let nazaj, v srednjo šolo, ko mi je Hana pripovedovala, da njen oče raziskuje njihovo zgodovino in da mu ona pri tem pomaga, zvenelo je imenitno, še isti teden sem šla k njim na obisk, da bi videla, kako se z zgodovine briše prah, na steno sta nalepila plakat, na dnu sta bili fotografiji nje in brata, nad njima očeta in mame, nad vsakim še njunih staršev, Haninih starih staršev, nad vsakim še dve imeni, letnice rojstva, tu in tam tudi fotografije, višje, proti vrhu so bila nekatera mesta prazna, sledi so se izgubljale, a niso bile izgubljene, Hanin oče je hodil v škofijski arhiv in iskal ta imena, Hanine praprapradedke in prapraprababice, takrat sem pri sebi rekla, da bom nekoč tudi sama raziskovala svoje družinsko deblo, spomnila sem se občutka, s katerim sem gledala v njun plakat, če bom sama izdelala svojega, našega, bom mogoče spet vesela kot otrok, mogoče mi bo to prineslo radost in mi pomagalo odvračati misli od zavrnjenih prošenj za službo, še sama bom hodila v škofijske arhive in se dotikala stoletnih knjig, brala stoletne zapise, našla imena, svoje ljudi, svojo kri, to bom naredila, mami bom že jutri napisala mejl, želela sem, da z vodo odtečejo zadnji tedni in naredijo prostor za nove, drugačne.

23


24

Ko sem šla v spalnico, je Erik stal pri vratih, bil je nasmejan, močno me je objel, mi zašepetal na uho pa ne, madame, da ste namenjeni v mojo posteljo, saj nimate nič proti, monsieur, nikakor, madame, že dlje časa vas opazujem, že dolgo ste mi všeč, draga madame, vse te dolge dneve sem upal in hrepenel po vaši bližini, dolge dneve sem vas čakal in zdaj ste tu, mon amour. Erik je zaspal, jaz nisem mogla, v mislih sem se poskušala spomniti rojstnih dni starih staršev, letnic poroke, misli so me nato peljale na zgodbe, ki mi jih je pripovedovala stara mama, kako sta njena prababica in praded postavila domačijo, prvi priimek pri hiši je bil Ambrož, imela sta tri hčerke, dve sta se omožili v sosednji vasi, njena stara mama je ostala doma in se nesrečno poročila z nekim Hočevarjem, ta, moj prapradedek, je bil pijanec, zapil je skoraj ves grunt, njena stara mama je zavezala culo in s hčerko sta odšli v Hrastnik, delali sta v steklarni, zlagali kozarce v škatle, hčerka je tam odrasla in spoznala delavnega in poštenega fanta, poročila sta se in za nekaj let odšla v Nemčijo, on je delal v rudniku ob francoski meji, sama je kuhala za nekaj rudarjev, v Nemčiji se je rodil njen brat, drugi otroci so se rodili v Sloveniji, bila


sta pridna in zaslužila sta precej denarja, vrnila sta se na njen dom, prinesla tretji priimek k hiši, odkupila parcele, ki jih je prapradedek zapil, krpo po krpo, a še zdaleč ne vseh, zato so parcele tako razsejane, mi je rekla kot v opravičilo, to je že nekaj, sem razmiš­ ljala, to je del moje zgodovine, del moje zgodbe, to so podatki, z njimi si bom lahko pomagala, ko bom raziskovala rodovnik, vendar kaj naj z drugačnimi zgodbami, kam v rodovnik se zapiše, da sem česala staro mamo, sedla je na stol sredi kuhinje, odvezala je ruto, jaz sem razpustila njeno sivo kito in česala dolge tanke lase, kako srečna sem bila, da imam to nalogo, da se je smem dotikati, tako redko sem se je dotaknila, zdelo se mi je nespoštljivo, zdelo se mi je nedostojanstveno siliti vanjo, občudovala sem jo od blizu, a nisem se je dotikala, tudi vikala sem jo, oče jo je vikal, vsi smo ju vikali, njo in starega očeta, zato je bil to zame močan in vzvišen privilegij, a česanje stare mame ne sodi v rodovnik, se ne zapiše, ohrani se nekje globoko v sebi in se o njem ne pove nikomur, in ko mene več ne bo, ne bo ne zapisa ne spomina na to česanje, niti na njene besede, ki jih ne bom nikoli razumela, uboga Marinka, da me moraš ti česati.

25


26

Sreča

Mogoče pa ne pomeni sreče, če najdeš štiriperesno deteljico, mogoče to preprosto pomeni, da preveč gledaš v tla, da ne hodiš dovolj pokončno, da si premalo ponosen, ne vem, je bil kdaj kak velik mož, kakšen Aleksander Veliki, Julij Cezar, Džingiskan, da bi se poleg spreminjanja geografije in zgodovine ponašal še z ugledno zbirko štiriperesnih deteljic? Odpirala sem avtomobilska vrata in jo zagledala, utrgala, položila med liste rokovnika, pogledala sem današnji datum in videla, da se je danes obrnil mesec dni, odkar sem odprla prvo matično knjigo v arhivu, v tem mesecu nisem prišla daleč, ali pač? Morda se mi le zdaj tako


zdi, ko že nekaj časa hodim korak naprej in dva nazaj, ko se stvari več nikamor ne premaknejo, ko je odprtih toliko slepih ulic, po drugi strani, če pomislim, to ni res, daleč sem prišla, vsem tistim Hočevarjem in Ambrožem sem našla imena, rojstne datume, datume porok in smrti, število njihovih otrok, brate in sestre, našla sem še trinajst drugih priimkov, ki so se stopili v­ sorodstvu, osupnila sem, ko sem videla, kako pogosto so včasih umirali otroci, videla sem, da so bili pogosto možje precej mlajši od svojih žen in da so se poročali zelo pozno, odkrila sem tudi, da so moji starši v sorodu, tretje koleno v ravni črti, kot se reče, mrzla bratranca temu reče Erik, stara mama bi rekla strničevi otroci, mama tega ni vedela, oče je rekel, da se mu nekaj svita, to mi je olajšalo delo, naenkrat sta se dve veji združili v eno, kar je zelo pogosto, je rekel arhivar, saj veste, kako je bilo s Habsburžani, ja, vendar a ni šlo pri njih za vprašanje modre krvi, sem rekla, že že, je rekel on, vendar to ni bil edini razlog, da so se med sabo poročali bližnji sorodniki, potem sem bolj pozorno škilila v opombe v poročnih knjigah, res, nobena redkost niso bili škofovi spregledi sorodstva v drugem kolenu, kaj jih je pripeljalo do tega, odkrila sem še, da je neki moj praprastric živel

27


28

in umrl v Carigradu, razmišljala sem o njem, kaj neki ga je zaneslo tja, kako se je tam oblačil, katere jezike je vse govoril, v katerem jeziku je sanjal, videla sem, da je pri ljudeh običajno živela še kakšna neomožena teta, morda zanje ni bilo dote in so ostale samske, videla sem, da so pri teh Ambrožih imeli deklo, pri šestnajstih je rodila nezakonskega otroka, ki se je tudi pisal Ambrož, je bil njegov oče sam gospodar, kako sta se gledali z gospodinjo, njegovo ženo, sta morda celo posvojila tega otroka, ja, to ni malo, to sploh ni malo, čeprav bom zdaj počasi rekla dovolj, ne grem dlje, prebijala sem se skozi vse te težko berljive pisave, poškodovane liste, obledele zapise, celo skozi učenje branja novih črk, rokopisne gotice, hodila sem v arhiv, kjer sem vsakič imela občutek, da me neki možakar gleda skrajno prezirljivo, vsak dan je bil tam, vsak dan je sedel na istem mestu, v arhivu so mi povedali, da je to zelo znan rodoslovec, da raziskuje priimke in da izdeluje rodoslovna debla tudi po naročilu, da se lahko nanj obrnem za pomoč, nisem jim rekla, da se zelo motijo, da mi on ne more pomagati, ker v mojem primeru ne gre za prednike, gre zame, moram iti od doma in nekaj početi, najmanj dva, tri dni v tednu moram zapustiti stanovanje in to početi, da me ne


ujame žalost, tega ta rodoslovec ne more narediti v mojem imenu, a počasi bo dovolj, rada bi se ustavila, rada bi spet dvignila glavo, oči uprla višje, kot zrastejo deteljice, z Erikom sva, kakor Hana in njen oče, naredila ogromen plakat mojih prednikov, položila sva ga na tla v dnevni sobi in nekaj minut molče strmela vanj, Erik je pokazal na najbolj zgornja imena lej, tile so se rodili še kot tlačani, tudi v šolo najbrž niso hodili, verjetno niso znali ne brati ne pisati, a čeprav sem lahko našla prednike iz časa Jožefa Drugega in skupaj z možem gledala njihova imena, sem imela občutek, da je pred nama zgolj nekaj abstraktnega, seznam okoli tridesetih ljudi, njihove kosti in meso, srce, vsa njihova človeškost pa se je osušila na ime, priimek, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti.

29

Igranje  

Stanka Hrastelj (1975) je doslej izdala dve pesniški zbirki: Nizki toni (2005) in Gospod, nekaj imamo za vas (2009), roman Igranje pa je nje...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you