Page 1


To je povest iz davnih dni. V starodavnih časih so bili jeziki in pisava še čisto drugačni kot današnji. Tedanje jezike v tej knjigi zamenjuje slovenščina. Treba pa je opozoriti na dvoje. (1) V slovenščini ima beseda škrat danes običajno množinsko obliko škrati in pridevniško škratovski. V tej povesti sta uporab­ljeni obliki škratje in škratji, vendar le takrat, ko gre za starodavno ljudstvo gorskih škratov, kateremu so pripadali Thorin Hrastov ščit in njegova tovarišija. (2) Ork ni slovenska beseda. Najdemo jo le na enem ali dveh mestih, običajno pa je prevedena in se orki v tej povesti imenujejo grdini. Ork je ime, ki so ga v tistih časih za te stvore uporab­ ljali hobiti, in orki nimajo prav nobene zveze z orkami, morskimi živalmi iz družine delfinov. Rune so stare črke, ki so jih prvotno vrezovali ali praskali v les, kamen ali kovino. V času, ko se dogaja ta povest, so jih redno uporabljali le škratje, zlasti za zasebne ali tajne zapise1. Njihove rune so v tej knjigi predstavljene z angleškimi runami, ki jih dandanes le še malokdo pozna. Iz primerjave run na Throrovi karti z zapisi teh besedil v sodobni pisavi (str. 1

Gotska beseda runa pomeni skrivnost.

7


73) pa lahko odkrije­mo, katerim črkam slovenske abecede ustrezajo posamezne rune, ter prebere­mo tudi v runah zapisani naslov tega uvoda. Na karti boste našli vse angleške rune z izjemo za F in, kajpak, tistih za črke X ( ), Y ( ) in W ( ), ker jih slovenska abe­ce­­da pač nima. Namesto J in V imamo I in U. Namesto Č, Š in Ž pa imamo CC, SS in ZZ. Tajni vhod je bil označen z , tj. D (za duri). Na robu karte narisana roka je kazala nanj, pod njo pa je bilo napisano:

Zadnji dve runi sta začetnici Throrovega in Thorinovega imena (TH). Napis v mesečnih runah, ki jih je prebral Elrond, pa je bil:

Strani neba so na karti označene z vzhodom na vrhu, kot je bilo na škratjih kartah običajno, in z drugimi stranmi v smeri urnega kazalca: V(zhod), J(ug), Z(ahod), S(ever). 8


1 Nepričakovani gostje V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit. To ni bila kakšna ne­marna, blatna, mokra luknja, polna koncev vseh mogočih črvov in duha po trohnobi, pa tudi ne kakšna suha, prazna, peščena jama, v ka­teri nimaš na kaj sesti ne kaj pojesti: bila je to hobitska duplina, kar pomeni, da je bila udobna. Vanjo so vodila vrata, brezhibno okrogla kot ladijska lina, zeleno pobarvana, z bleščečim medeninastim gumbom namesto kljuke, točno na sredi. Vrata so se odpirala v cevasto, predoru podobno vežo: nad­vse udoben hodnik brez trohice dima, ki je imel stene opažene z lesom, tla pa tlakovana z opeko in prekrita s preprogami, opremljen pa je bil s pološčenimi stoli in s celimi vrstami kljuk za klobuke in plašče — naš hobit je imel rad obiske. Predor se je vil naprej in naprej, se raztezal maloda­ne naravnost, vendar ne v ravni črti v pobočje griča — Griča, kot so mu pravili vsi mnogo milj naokoli — iz predora pa so vodila številna okrogla vratca, najprej na eno stran, potlej na drugo. Hobitu ni bilo treba hoditi »gor« in »dol« po to in ono: spalnice, kopalnice, shrambe (te še po­sebno številne), oblačilnice (cele sobe je imel samo za obleko), kuhinje, dnevne sobe, vse je bilo v 9


istem nadstropju, bolje rečeno, v istem hodniku. Vse najboljše sobe so bile na levi (gledano z vhoda), zakaj samo te so imele okna, globoko v pobočje vsajena okrogla okna z razgledom na vrt in na trate, ki so se onkraj njega spuščale k reki. Naš hobit je bil zelo premožen hobit, pisal se je Bogataj. Bogataji so živeli v okolišu Griča od pamtiveka in so veljali za zelo ugledne, ne le zato, ker jih je bila večina bogatih, ampak tudi zato, ker se nikoli niso podajali v kakšne pustolovščine ali počeli česarkoli nepričakovanega: za Bogataja si lahko zmeraj vedel, kaj misli o kakšni stvari, ne da bi ti ga bilo sploh treba vprašati. Naša povest pa pripoveduje, kako se je neki Bogataj vendarle podal v pustolovščino in kako je počel in go­voril docela nepričakovane reči. Nemara si je s tem zapravil ugled pri svojih sosedih, zato pa je bil bogatejši za — no, saj boste sami videli, ali je bil na koncu za karkoli bogatejši. Mati našega hobita — a kaj je sploh hobit? Zdi se mi, da je treba z besedo, dvema opisati hobite, ko so dandanes tako redki in se tako plašno izogibajo velikih ljudi, kot pravijo nam. Hobiti so (ali so bili) ljud­stvo majhne rasti, nekako pol tolikšni kot mi in nekaj manjši od bradatih gorskih škratov. Hobiti so golobradi. Na njih je prav malo ali pa nič čarovnega, če ne štejemo tiste čisto navadne in vsakdanje čarovne sposobnosti, da tiho in urno izginejo, kadar takle velik teleban, kot sem jaz ali kdo od vas, prilomasti v nji­ hovo bližino kot kakšen slon, ki ga lahko zaslišijo miljo daleč. Nagnjeni so k okroglemu trebuščku; oblačijo se v žive barve (zvečine v zeleno in rumeno); čevljev ne nosijo, ker je 10


narava njihovim stopalom dala usnjate podplate in gosto toplo rjavo dlako, kakršna jim (za nameček še skodrana) pokriva tudi glavo; na rokah imajo dolge, spretne rjave prste; njihovi obrazi so dobrodušni, njihov smeh je globok in melodičen (posebno radi se smejijo po kosilu, ki si ga, če je le mogoče, privoščijo trikrat dnevno). Za začetek vam bo to zadoščalo. Kot sem že rekel, je bila mati tega našega hobita — namreč Bilba Bogataja — slavna Beladona Jemčeva, ena od treh sijajnih hčera starega Jemca, starešine hobitov z one strani Vode, se pravi reči­ce, ki je obkrožala vznožje Griča. Pogosto je bilo slišati (v drugih rod­binah), da je v davnih časih eden Jemčevih prednikov gotovo vzel vilo za ženo. To je bil, kajpak, navaden nesmisel, vendar je treba priznati, da je bilo v njihovi naravi nekaj nehobitskega in tako se je kdaj pa kdaj kateri iz rodbine Jemcev podal v kakšno pus­tolovščino. Neopazno ga je zmanjkalo, družina pa je njegovo izginotje zamolčala. Dejstvo je, da Jemci nikakor niso biti tako ugledni kot Bogataji, čeprav so bili ne­ dvomno bogatejši. To seveda še ne pomeni, da si je tudi Beladona Jemčeva kdaj privoščila kakšno pustolovščino, potem ko je postala gospa Bogatajeva. Bungo, tako je bilo ime Bilbovemu očetu, je zgradil zanjo (delno tudi z njenim denarjem) najraz­koš­ nejšo hobitsko duplino, kar si jih lahko našel pod Gričem ali onstran Griča ali onkraj Vode, in v njej sta preživela ves preostanek svojih dni. Vseeno pa je verjetno, da je Bilbo, njen edini sin, najsi je bil po videzu in vedenju še tako popolna kopija svojega stanovitnega in lagodnega očeta, da je torej Bilbo že od vsega začetka nosil v sebi tisto nekoliko 11


svojsko, po Jemčevih podedovano značajsko potezo, ki je samo čakala priložnosti, da se razkrije. Te priložnosti pa ni bilo vse do takrat, ko je Bilbo Bogataj že odrasel in je prišel v petdeseta leta in je bil ponosni gospodar prekrasne hobitske dupline, ki jo je bil zgradil njegov oče, te priložnosti ni bilo vse dotlej, ko se je po vsem videzu ustalil in odločil, da se ne gane več z doma. Po nekem čudnem naključju je nekega jutra v tisti tihi davnini, ko je bilo na svetu še manj hrupa in več zelenja in ko je bilo hobitov še obilo in so živeli v obilju, Bilbo Bogataj pa je prav tedaj stal na svojem pragu in po zajtrku vlekel dim iz ogromne lesene pipe, tako dolge, da mu je segala malone do volnato poraščenih (in skrbno pokrtačenih) prstov na nogah — takrat je torej prineslo tam mimo Gandalfa. Gan­dalf! Ko bi bili slišali o njem vsaj četrtino tistega, kar sem o njem slišal jaz, pri tem pa jaz sam nisem slišal več kot le kanček tistega, kar se o njem pripoveduje, potlej vas zdaj­ le ne bi mogla presenetiti nobena še tako nenavadna zgodba. Povsod, kamor je stopila njegova noga, je na prav izjemen način izbruhnila cela vrsta zgodb in pustolovščin. Semkaj, pod Grič, ga ni ­zanesla pot že celo večnost, pravzaprav že vse odtlej ne, ko je umrl njegov prijatelj stari Jemec, tako da so hobiti že skoraj pozabili, kakšen je. Njegova skriv­ nostna pota so ga zadrževala onstran Griča in onkraj Vode ves čas, od takrat, ko so bili najstarejši med hobiti komaj dečki in deklice. Ko ga je nič hudega sluteči Bilbo tisto jutro zagledal, je zato videl v njem le starca z dolgo popotno palico. Nosil je visok in koničast mo­der klobuk, dolg siv površnik, srebrn 12


šal, čez katerega mu je tja do pod pasu padala dolga bela brada, in ogromne črne škornje. »Dobro jutro!« je rekel Bilbo in prišlecu to tudi res za­ želel. Sijalo je sonce in trava je bila kar se da zelena. A Gandalf ga je premeril izpod dolgih košatih obrvi, ki so mu sršele čez rob širokokrajnega klobuka. »Kaj hočeš reči s tem?« je dejal. »Mi želiš dobro jutro; ali kaniš reči, da je to jutro dobro, pa naj je meni kaj do tega ali ne; ali da se to jutro dobro počutiš; ali pa, da je na tako jutro treba biti dober?« »Vse to po vrsti,« je odvrnil Bilbo, »in za nameček še, da je to ju­tro kot nalašč, da si na svežem zraku privoščiš pipo tobaka. Če imaš pri sebi pipo, prisedi in si jo natlači z mojim! Kaj bi hitela, pred sabo imava še ves dan!« Po teh besedah je Bilbo sedel na stolec zraven vrat, prekri­žal noge in puhnil predse lep siv kolobar dima, ki se je dvignil v zrak in še vedno ­sklenjen odplaval čez Grič. »Prav čedno!« je rekel Gandalf. »A danes zjutraj ne utegnem pu­hati dimnih kolobarjev. Iščem nekoga, ki bi se mi hotel pridružiti v neki pustolovščini, katero pripravljam, pa je od sile težko dobiti kogarkoli.« »Si kar predstavljam — v teh naših krajih! Mi smo mirni ljudje in zase tudi rečem, da nimam kaj početi s pusto­lovš­ činami. Brrr, te salamenske reči so za samo zgago! Še na večerjo zamudiš zaradi njih! Ne gre mi v glavo, kaj nekateri vidijo v njih,« je dejal naš gospod Bogataj, potisnil palec za naramnice in puhnil predse nov, še večji kolobar dima. Potem je segel po svoji jutranji pošti in jo začel brati, pa se pri tem pretvarjal, ko da se za starca ne meni več. Prišel je do 13


prepričanja, da mu stari ni čisto po duši in da bo najbolje, če se ga znebi. Toda starec se ni nikamor ganil. Stal je tam oprt na svojo palico in brez besede s pogledom meril hobita, dokler ni bilo Bilbu to že odveč in celo preveč. »Dobro jutro voščim še za naprej!« je nazadnje rekel. »Za pusto­lovščine tod okoli prav nič ne maramo, najlepša hvala! Kaj ko bi posku­sili onstran Griča ali onkraj Vode.« S tem je hotel reči, da se nimata več kaj pogovarjati. »Česa vsega to tvoje dobro jutro ne pove!« je dejal Gandalf. »Zdaj hočeš reči, da bi se me rad znebil in da jutro ne bo dobro, dokler se ne spravim proč.« »Kje neki, kje neki, moj dragi gospod! Naj pomislim, a zdi se mi, da ne vem, kako vam je ime?« »O, pač pač, moj dragi gospod — kot tudi jaz vem zate, da si gospod Bilbo Bogataj. Še kako dobro poznaš moje ime, čeprav se ne spomniš, da je moje. Gandalf sem, in če rečeš Gandalf, misliš name! Kdo bi si mislil, da bom doživel dan, ko mi bo sin Beladone Jemčeve s praga zabrusil dobro jutro, kot da prodajam gumbe od vrat do vrat!« »Gandalf! Gandalf! Križana gora! Pa menda ne tisti popotni čarovnik, ki je dal staremu Jemcu par čarovnih diamantnih manšetnih gumbov, ki so se kar sami zapeli in ki se niso odpeli, če jim nisi tega ukazal? Menda ne tisti boter, ki je svoje čase na zabavah pravil take čudovite zgodbe o zmajih in grdinih in velikanih pa o rešenih kraljičnah in nena­dejani sreči, ki se je nasmihala sinovom revnih vdov? Ne tisti možak, ki je znal delati tako neverjetno enkratne rakete za ognjemet? Teh se pač spominjam. Stari Jemec jih je o kresni noči streljal v nebo. Fantastično! Ves večer so se 14


razletavale v velike ognjene lilije in pisane zajčke in kite negnoja ter polebdevale v somraku!« Kot ste že sami opazili, gospod Bogataj nikakor ni bil tako brez smisla za poezijo, kot se je rad hvalil, bil pa je tudi velik ljubitelj cvetja. »Joj me!« je nadaljeval, »pa ne tisti Gandalf, ki je bil kriv, da je toliko mirnih fantov in deklet izginilo v Neznano, iskat nore pustolovščine? Uganjat karkoli, od plezanja po drevju do obiskovanja vilincev — do jadranja v barkah, ki plovejo k tujim obalam! Pri moji veri, življenje je bilo prav zanim — hočem reči, si pa svoje čase zares mešal štrene tod okoli. Oprosti, ampak tudi sanjalo se mi ni, da se še zmeraj uk­ varjaš s svojim poslom.« »S čim pa naj bi se ukvarjal?« je dejal čarovnik. »Vseeno pa me veseli, da se nekaterih stvari o meni vendarle spominjaš. Vsaj moje ra­kete za ognjemete so ti, kot kaže, ostale v prijaznem spominu, to pa je tudi že nekaj. Pri moji veri, zavoljo tvojega starega deda Jemca in zavoljo uboge Beladone ti bom celo uslišal željo.« »Naj mi bo oproščeno, prav nobene želje nisem izrekel.« »O, pač, seveda si! Zdaj že drugo. Naj ti oprostim. Prav, oprošče­no ti je. Še več, šel bom tako daleč, da te bom poslal v to pustolovšči­no. Zame zelo zabavno, zate koristno — in prejkone tudi ne brez dobička, če se boš le prekopal skoz­ njo.« »Prav žal! Čisto nič mi ni do pustolovščin, najlepša hvala. Danes že ne. Dobro jutro voščim še za naprej! A na čaj, lepo prosim — se oglasi, kadar želiš! Zakaj ne kar jutri? Pridi jutri! Zbogom!« Po teh besedah se je hobit obrnil in smuknil skozi svoja okrogla zelena vrata ter jih naglo zaprl za 15


sabo, s toliko naglice pač, kolikor je upal, da še ni videti nevljudno. Čarovnik je navsezadnje vendar čarovnik. »Le zakaj, primaruha, sem ga povabil na čaj!« si je rekel na poti v shrambo. Že res, da je šele pravkar pozajtrkoval, a po vsem tem raz­burjenju, si je mislil, bi mu kakšen kolač ali dva in požirek nečesa privezal dušo. Gandalf pa je medtem še kar stal pred vrati in se dolgo hahljal sam pri sebi. Čez čas je stopil bliže in z ostro konico svoje palice na hobitova prelepa zelena vrata zarisal čuden znak. Potem se je z dolgimi koraki odpravil proč, ravno ko je Bilbo končal svoj drugi kolač in si začel do­mišljati, da je prav spretno ušel pusto­lov­ščinam. Naslednji dan je na Gandalfa že skoraj pozabil. Stvari so mu kaj rade ušle iz spomina, razen če si jih je zapisal na svojo tablico zmenkov, kot na primer: Gandalf v sredo na čaj. Včeraj je bil vse preveč iz sebe, da bi napravil kaj podobnega. Tik preden je napočila ura za čaj, se je od spred­njih vrat oglasilo gromozansko zvonjenje in tedaj se je spomnil! Skočil je pokonci in pristavil kotliček pa brž postavil na mizo še eno skodelico in krožnik pa še kolač, dva in pohitel k vratom. »Oprosti, če sem te pustil čakati!« je ravno hotel reči, ko je ugoto­vil, da sploh ni zvonil Gandalf. Pred vrati je stal gorski škrat s sinjo brado, zataknjeno za zlat pas, in ga prav živo gledal izpod temno zelene kapuce. Brž ko so se vrata odprla, se je zrinil skoznja, kot da ga v hiši že čakajo. Obesil je površnik s kapuco na prvi klin in se pred­stavil: »Dwalin, vaš sluga pokorni!« z globokim pri­klonom. 16


»Bilbo Bogataj pokoren!« je rekel hobit, preveč prese­ nečen, da bi kar takoj karkoli vprašal. Ko je tišina, ki je nato zavladala, postala že neprijetna, je dodal: »Ravno sem se pripravil k čaju; vstopite, prosim, in se mi pridružite.« Malce leseno nemara, vendar naj bi zvenelo prijaz­no. In kaj bi storili vi, če bi se v vaši veži znašel nepovabljen škrat in brez besedice pojasnila obesil vse svoje stvari na klin? Nista še dolgo sedela pri mizi, pravzaprav sta komaj prišla do tre­tjega kolačka, ko se je od vrat oglasilo še glasnejše zvonjenje. »Oprostite!« je dejal hobit in odhitel k vratom. »Pa si nazadnje le prišel!« S temi besedami je tokrat kanil pozdraviti Gandalfa. Vendar ni bil Gandalf. Namesto njega je na pragu stal zelo starikav škrat z belo brado in škrlatno kapuco; brž ko so se vrata odprla, je tudi on smuknil noter, ko da bi ravno še njega čakali. »Kot vidim, so že začeli prihajati,« je rekel, ko mu je oko obstalo na klinu z Dwalinovo zeleno kapuco. Obesil je svojo rdečo na sosednji klin in se z roko na prsih predstavil: »Balin, vaš sluga pokorni!« »Hvala lepa!« je šel Bilbo po sapo. Ni bilo ravno po bontonu, a tisti so že začeli prihajati ga je spravil čisto iz tira. Gostov je bil zmeraj vesel, a rad jih je vnaprej poznal in najraje je videl, če jih je sam povabil. Prešinila ga je strašna misel, da mu lahko začne zmanjkovati ko­lačkov in da bo potem — zakaj vedel je, kakšne so gostiteljeve dolžnosti, in jih je hotel za vsako ceno izpolniti — moral sam ostati brez njih. »Le kar vstopite, čaj je že na mizi!« mu je uspelo spraviti iz sebe, ko je globoko zajel sapo. 17


»Požirek piva bi se mi bolj prilegel, če vam ni odveč, moj dragi gospod,« je dejal belobradi Balin. »Prav nič pa se ne branim kolačev — ta­kih z dišavnim semenjem, če jih kaj imate.« »Pa koliko!« se je na lastno presenečenje pohvalil Bilbo in obenem že tudi odhitel, še vedno začuden nad seboj, v klet, natočit vrček piva, in potlej v shrambo po dve prelepi okrogli makovki, spečeni tisto popoldne za prigrizek po večerji. Ko se je vrnil, sta Balin in Dwalin pri mizi kramljala kot stara pri­jatelja (resnici na ljubo, bila sta brata). Bilbo je tlesnil prednju pivo in kolača, ko je spet glasno pozvonilo in potem še enkrat. »Tokrat je zagotovo Gandalf,« je pomislil, ko je sopihal po hodniku. Pa ni bil. Bila sta dva nova škrata, oba z modro kapuco, srebrnim pasom in rumeno brado; in oba z malho orodja ter lopato. Smuknila sta noter, še preden so se vrata dobro odprla — Bilba je to komaj kaj prese­netilo. »S čim vama lahko ustrežem, škrata moja?« je dejal. »Kili, vaš sluga pokorni!« je rekel prvi. »In Fili!« je dodal drugi, pri tem pa sta si oba snela modro kapuco in se pri­ klonila. »Vam na uslugo in vaši družini!« je odvrnil Bilbo, ki tokrat ni pozabil na lepo vedenje. »Balin in Dwalin že tu, kakor vidim,« je dejal Kili. »Daj­ va, pridru­živa se klapi!« »Klapa!« je pomislil gospod Bogataj. »To se pač ne sliši nič dobro. Prav zares, za trenutek moram sesti in se zbrati in si privoščiti požirek.« Ni še prišel naprej od prvega požirka — 18


tam v kotu, medtem ko je četve­rica škratov sedela okrog mize in se pogovarjala o rud­nikih in zlatu in o težavah z ­grdini ter o pustošenjih zmajev pa še o vrsti drugih stvari, ki jih ni prav nič razumel in jih tudi ni želel razumeti, ker so bile slišati vse preveč pustolovske — ko se je, din-don-odring-dreng, znova oglasil nje­gov zvonec, ko da mu hoče kakšen hobitski mulček odtrgati ročico. »Še nekdo pri vratih!« je trznil. »Še štirje, če se ne motim po zvoku,« je rekel Fili. »Sicer pa sva jih med potjo videla, da prihajajo za nama.« Ubogi mali hobit se je v veži sesedel v stol in si zakopal glavo v dla­ni. Spraševal se je, kaj se dogaja in kaj se bo še zgodilo in ali kanijo vsi skupaj ostati na večerji. Potem pa se je znova oglasil zvonec, glasneje kot kdaj prej, in moral je steči k vratom. Navsezadnje le niso bili štirje, bilo jih je PET. Medtem ko si je v veži belil glavo, je na vrata prišel še en škrat. Komaj da je obrnil okroglo kljuko, že so bili vsi skupaj notri, priklanjajoč se in drug za drugim ponavljajoč »vaš sluga pokorni«. Ime jim je bilo Dori, Nori, Ori, Oin in Gloin; kot bi mignil, so na klinih visele njihove kapuce, dve vijoličasti, siva, rjava in bela, oni pa so, s ši­ro­ki­mi dlanmi zataknjenimi za zlate in srebrne pasove, že korakali po hodniku k svoji druščini. Ni dosti manjkalo, pa bi jim že lahko rekli klapa. Nekaj jih je hotelo svetlo pivo, nekaj temno, eden kavo, vsi sku­paj pa kolače; tako je imel hobit nekaj časa polne roke dela. Na ognjišču se je ravno začel kuhati velik vrč kave, makovke so pošle in škratje so se pravkar lotili maslenih rog­ ljičkov, ko se je oglasilo — glasno trkanje. Ne zvo­njenje, 19


a­ mpak težak tok-tok-tok po hobitovih prelepih zelenih vratih. Nekdo je s palico tolkel po vratih! Bilbo je planil po hodniku, ves jezen in do kraja zbegan in spehan — to je bila pač najbolj mučna sreda, kar jih je pomnil. Sunkovito je odprl vrata in oni zunaj so kar drug na drugega popadali skoznja. Novi škratje, še štirje! Na vratih pa je stal Gandalf, se opiral na svojo dolgo palico in se smejal. Na lepih vratih je s trkanjem napravil kar čedno udrtino, pa pri tem mimogrede tudi zabrisal tajno zname­ nje, ki ga je bil zarisal prejšnje jutro. »Le brez ihte! Le brez ihte!« je dejal. »Prav nič ti ni podobno, Bilbo, da pustiš prijatelja čakati na pragu in da se potlej tvoja vrata odpro, kot bi odneslo zamašek! Naj ti predstavim Bifurja, Bofurja, Bombur­ja in še posebej Thorina!« »Sluga pokoren!« so z ramo ob rami v en glas rekli Bifur, Bofur in Bombur. Potem so obesili svoje kapuce, dve rumeni in svetlo zeleno; pa tudi nebesno modro z dolgim srebrnim cofom. Slednja je pripadala Tho­rinu, silno pomembnemu škratu, ki ni bil, resnici na ljubo, nihče drug kot sam veliki Thorin Hrastov ščit in ki mu še malo ni bilo všeč, da se je pogrnil po Bilbovi preprogi z Bifurjem, Bofurjem in Bomburjem na grbi. Če nič drugega, je bil Bombur ne­ znansko debel in težak. Tho­rin pa se je pravzaprav tudi dokaj visoko nosil in ni nič omenjal kakšnega sluge; a ubogi gospod Bogataj je tolikokrat ponovil, naj mu oprostijo, da je navsezadnje zagodrnjal »lepo prosim, ni omembe vredno« in se nehal mrgoditi. »Tako, zdaj smo vsi tu!« je dejal Gandalf, ko je s pogledom prele­tel vseh trinajst kapuc — najboljših nedeljskih sa20


Hobit  

Glavni junak tega mladinskega fantastičnega romana je Bilbo Bogataj. Skupaj s škratovsko druščino in s pomočjo modrega čarovnika potuje v da...