Issuu on Google+

itler


XXXXXXX

Ian Kershaw

itler

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA

3


Ian Kershaw

itler

Prevedla Janko Lozar in Marjana Karer (24. poglavje–Epilog) Uredil Tine Logar Izbor slikovnega gradiva Matej Nemec Oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec Fotografije tehnično uredil Lucijan Velikonja Jezikovno pregledala Mira Turk Škraba Slika na naslovnici BArch, Bild 183-H1216-0500-002 / fotograf: neznan Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2012 Direktor Miha Kovač Tisk Gorenjski tisk, Storitve, Kranj Naklada 6000 izvodov

1. izdaja Naslov izvirnika Ian Kershaw Hitler Prvič izdano v Veliki Britaniji v angleškem jeziku pri založbi Penguin Books Ltd. Copyright © 2009 Penguin Books Ltd. Vse pravice pridržane. Copyright © Ian Kershaw, 1998, 2000, 2008. Vse pravice pridržane. © 2012 za izdajo v slovenščini Cankarjeva založba – Založništvo, d. o. o., Ljubljana. Vse pravice pridržane. jhj

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Hitler A. 329.18(430)(091) KERSHAW, Ian Hitler / Ian Kershaw ; [prevedla Janko Lozar in Marjana Karer (24. poglavje − Epilog) ; izbor slikovnega gradiva Matej Nemec]. − 1. izd. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2012 Prevod dela: Hitler ISBN 978-961-231-874-1 262952960 Brez pisnega dovoljenja založbe so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


V se b i na

PREDGOVOR K SLOVENSKI IZDAJI PREDGOVOR K NOVI IZDAJI

18

11 FANTAZIJA IN NEUSPEH

37

52

13 NAVDUŠENJE IN OGORČENJE 14 PIVNIŠKI AGITATOR 15 »BOBNAR«

78

177

95

158

17 GOSPOSTVO NAD GIBANJEM 

130

16 ROJSTVO VODJE 18 PREBOJ

7

13

RAZMIŠLJANJE O HITLERJU 12 NEUSPEŠNI ŠOLAR

208

19 POVZDIGNJEN NA OBLAST 10 KALJENJE DIKTATORJA

244

265

11 ZAGOTOVITEV ABSOLUTNE OBLASTI 12 TRUD ZA FIRERJA

447 486

517

19 NAČRTOVANJE »UNIČEVALNE VOJNE« 20 KONČNI OBRAČUN

580

21 IZPOLNITEV »PREROKBE«

22 ZADNJI VELIKI MET KOCKE 23 OBLEGANI

428

388

17 LICENCA ZA BARBARSTVO 18 VIŠEK MOČI

350

15 ZNAMENJA GENOCIDNE MISELNOSTI 16 NA VSE ALI NIČ

301

317

13 NENEHNA RADIKALIZACIJA 14 TEŽNJA PO ŠIRITVI

686

620 

647

552


24 V UPANJU NA ČUDEŽE 25 HUDIČEVA SREČA 26 BREZ IZHODA 27 V PREPAD

28 UGASNITEV EPILOG

715

748

772

812 842

873

SEZNAM KRATIC

886

SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA

GLAVNI OBJAVLJENI PRIMARNI VIRI IMENSKO KAZALO

895

887 

889


7

P re d g ovor k sl ov e n sk i i zdaji

S

ophie Ohnmacht je bila premožna gospa v Münchnu. Na obronkih mesta je imela lepo vilo, v kateri je v starosti živela sama. Ker si je želela družbe, je od časa do časa oddajala kako sobo tujim raziskovalcem, ki so prišli študirat v bavarsko prestolnico. Tako je tudi mene sprejela pod svojo streho. Ob večerih, ko sem se vračal domov iz knjižnice, sem se večkrat zapletel z njo v pogovor. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživela na podeželju nekje v Westfaliji. Na začetku tridesetih let, se je spominjala, je bilo življenje težko: svetovna kriza je oplazila Nemčijo še huje kot druge evropske države. A nenadoma so se v vasi pojavili Hitlerjevi mladci, v lepih uniformah, z belimi nogavicami in gojzarji. Fantje so jim zavidali, dekleta so jih občudovala. »Tako smo postali nacisti,« je prostodušno priznala gospa Ohnmacht. Pri branju biografije, ki jo je Ian Kershaw posvetil Hitlerju, preseneča predvsem, s kakšno lahkoto se je Führer povzpel na oblast, kako navdušeno so mu ploskale široke množice in kako pogosto so ljudje na odgovornih položajih sprejemali in izvajali usodne, zločinske odločitve v prepričanju, da pravilno tolmačijo njegovo misel. In res so jo. Hitlerju pravzaprav ni bilo treba ukazovati. Kako je mogoče, da je nemški narod, eden najbolj pismenih v Evropi, sprejel za svojega voditelja neuspešnega avstrijskega slikarja razglednic, ki ni znal pridigati drugega kot sovraštvo do Judov in Slovanov ter v svojih patoloških vizijah obljubljal, da bo obnovil veličino srednjeveškega rajha? V odgovor na to vprašanje misel hiti v Kyffhäuser v deželi Thüringen, kjer naj bi po legendi v votlini pod goro spal cesar Friderik I. von Hohenstaufen, bolj znan kot Barbarossa (Rdečebradec). V letih 1890–96 so na tej gori postavili ogromen spomenik v njegovo čast in v slavo Vilhelma I., združitelja Nemčije po zmagi nad Francozi leta 1871. Sporočilo ogromnega monumenta je jasno: skalnati Barbarossa, ki je v 12. stoletju hotel obnoviti sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti, se, pogreznjen v svoj prestol, prebuja iz stoletnega sna. Pred njim, nekoliko niže, jaha na bronastem vrancu novi cesar iz dinastije Hohenzollern in razglaša obnovitev Nemčije kot imperialne sile. Ta sila ni trajala dolgo, saj se je porušila ob koncu prve svetovne vojne kot hiša iz kart. Sledila je Weimarska republika, ki je bila v primežu kaznovalnih in poniževalnih mirovnih pogojev, kakršne so ji v Versaillesu leta 1919 narekovali


8

Hitler

zmagovalci, in ni bila zmožna prihraniti nemškemu narodu dveh uničujočih ekonomskih kriz. Od tu občutek frustracije, prepričanje, da Nemci niso bili poraženi na bojnem polju, temveč da so jim zabodli nož v hrbet domači izdajalci – kdo drug če ne judovska plutokracija? Od tu volja po ponovnem vzdigu in maščevanju. Tolmač teh miselnih in čustvenih vzgibov je postal Adolf Hitler, ki je v svoji programski knjigi Mein Kampf že leta 1924 ugotavljal, da »bo Nemčija svetovna sila ali pa je ne bo«. Pri tem se je navezoval na Barbarosso, ko je trdil, da se nacionalsocialisti ne čutijo dediči drugega, premaganega rajha, temveč nadaljujejo zgodbo, ki se je sklenila pred šeststo leti. »Končujemo večne premike Germanov proti jugu in zahodu ter se oziramo po ozemlju na vzhodu. Dokončno zapiramo kolonialno in kramarsko politiko predvojnega obdobja ter v prihodnosti prehajamo k politiki ozemelj.« Ki jih je treba osvojiti. Od kod Adolfu Hitlerju ti načrti? Očitno iz habsburškega Dunaja, kjer je preživel svojo mladost. Pred letom 1914 je bil Dunaj morda najbolj kulturno mesto v Evropi, mesto, v katerem je Sigmund Freud odkrival psihoanalizo, v katerem so med drugimi ustvarjali Gustav Mahler, Egon Schiele, Gustav Klimt in Oskar Kokoshka. Da o Musilu, Schnitzlerju, Hofmannsthalu, pa tudi našem Cankarju ne govorimo. Mesto Wagnerjeve racionalistične arhitektonske šole in cvetoče Secesije. Ta kozmopolitski Dunaj, v katerega so se stekali narodi z vseh koncev habsburške monarhije, je Hitler sovražil. Ni bil sam. Predvsem med nemško govorečimi študenti na visokih šolah prestolnice, na eno od katerih – na Akademijo za likovne umetnosti – se je neuspešno skušal vpisati tudi Hitler, se je namreč ugnezdil skrajni radikalizem in prepričanje, kot pravi Hans Kohn, da je »nasilje dokaz herojske pripravljenosti na žrtvovanje«. Ti mladi, liberalno nacionalne usmeritve so verjeli v geslo: »Ein Reich, ein Volk, ein Gott«, videli so svojo domovino v Nemčiji in imeli za svojega junaka njenega ustvarjalca, kneza Otta von Bismarcka. Bili so prepričani, da je AvstroOgrska obsojena na propad zaradi sredobežnih teženj, ki so jih uveljavljali njeni številni narodi. Hitler je zgovorno interpretiral misel liberal-nacionalne usmerjene mladine, ko je v Mein Kampfu zapisal: »S tem, da se je Budimpešta razvila v veliko mesto, je Dunaj prvič dobil tekmeca, katerega naloga ni bila več združevanje monarhije kot celote, ampak bolj krepitev njenega dela. Kmalu je temu primeru sledila še Praga, nato Lvov, Ljubljana itd. Z dvigom teh nekoč provincialnih mest v glavna mesta posameznih narodov in dežel so nastajala tudi središča za njihovo vse bolj samostojno kulturno življenje. Šele s tem so narodnopolitične težnje dobile svoje duhovne osnove in utemeljenost. Neizbežno se je bližal čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije«.


■ Predgovor k slovenski izdaji

9

»Skupni interesi« so bili za liberal-nacionalce seveda tisti, ki so odgovarjali koristi vladajočega nemštva. Njihov najzgovornejši glasnik, Georg von Schönerer, je postal Hitlerjev vzornik, njihovi obredi, začenši z nočnimi bakladami ob času solsticija, so mu bili za vzor za nacionalsosialistične obrede, njihovo besedišče je postalo njegovo. Dunajski študentje so razglašali velikega predromantičnega pesnika in dramaturga Friedricha Schillerja za svojega »Führerja«. Hitler ga je pozneje v tej vlogi zamenjal. Kar je najbolj usodno, je bil njihov skrajni antisemitizem, ki ni več temeljil na religiozno pogojenem sovraštvu do Judov, temveč na rasnem, v prepričanju, da gre za pijavke, ki so se vsesale v telo nemškega naroda: »Was der Jude glaubt is einerlei, in der Rasse liegt die Scweinerei« (Kar Jud veruje, ni pomembno, v rasi je svinjarija). Skratka, ali je pretirano reči, da Hitler ne bi bil to, kar je bil, če bi se v mladosti ne oblikoval v dunajskem okolju, če ne bi bil nemški Avstrijec? Ian Kershaw v svoji monumentalni biografiji podrobno opisuje obdobje Hitlerjevega zorenja in njegov vzpon v dvajsetih in tridesetih letih. Prepričljivo niza tisto verigo notranje- in zunanjepolitičnih uspehov, ki so ga prepričali, da je nezmotljiv, in mu dali priložnost, da pahne nemški narod v zločin, sramoto in pogubo. V množici podatkov mora avtor glede na omejen obseg knjige seveda izbirati, kar pomeni, da se posveča predvsem »glavnim frontam« oz. dogodkom in izpušča ali le na kratko omenja dogodke na »periferiji« druge svetovne vojne, žal tudi na območju Balkana oz. Kraljevine Jugoslavije. Tako na primer sploh ne omenja partizanskega narodnoosvobodilnega gibanja na naših tleh, Josipa Broza Tita pa navaja samo, ko govori o padcu Beograda oktobra 1944. In vendar za firerja ni bilo brez pomena to, kar se je dogajalo na terenu zasedene in razkosane Jugoslavije, če pomislimo, da je med številnimi mesti, ki jih je med vojno zavzel s svojimi četami, bolj redka obiskal osebno. Pariz, Prago, morda še katero. Maribor je obiskal že 26. Aprila 1941 in dal svojim Gauleiterjem znamenito navodilo: »Machen Sie mir dieses Land deutsch, so deutsch wie die übrige Steiermark!« O Titu pa je, kakor piše Boris Suvarin v svoji knjigi, posvečeni Stalinu, rekel romunskemu »conducatorju« in maršalu Ionu Antonescuju naslednje: »Kakšen človek je ta Tito! Ne moremo narediti niti koraka, da bi se ne izpostavili nevarnosti. To je res pravi nacionalni junak. V primeri z njim je general De Gaulle heroj brezžičnega telegrafa.« Ko Kershaw govori o najpomembnejši in najusodnejši Hitlerjevi odločitvi, namreč o operaciji Barbarossa, s katero je 22. junija 1941 napadel Sovjetsko zvezo, navaja firerjev razglas narodu, ki ga je Joseph Goebbels ob zvoku fanfar istega jutra ob 5.50 prebral po radiu. Šlo je za dolgo psevdozgodovinsko razlago preventivnega nemškega napada. Dve desetletji so judovsko-boljševiški voditelji skušali uničiti ne samo Nemčijo, ampak Evropo. Odbila je ura,


10

Hitler

ko se je treba upreti tej zaroti v imenu evropske kulture in civilizacije. Ne gre več za obrambo posameznih držav, ampak za obrambo Evrope i s tem za splošno rešitev. »Naj nam Gospod Bog pomaga v tem boju.« Pri branju omenjenih besed, se mi sama po sebi poraja misel, da sem jih nekje že slišal. Kje? Seveda, pri zbiranju gradiva v vatikanskih arhivih o slovenski Katoliški cerkvi v tridesetih letih, kjer je med drugim govor o kongresu Kristusa Kralja med 25. in 30. julijem 1940 v Ljubljani. S podporo škofa Gregorija Rožmana ga je organiziral duhovnik Janez E. Kalan, goreč zagovornik križarske vojne proti boljševizmu, ki »hoče ves svet osvojiti za kraljestvo satanovo«. V ta namen naj bi Ljubljana postala svetovno središče katoliške internacionale, ki naj bi se uprla komunistični. Paralelizem med Hitlerjevo mislijo in ideološko usmeritvijo vrha Katoliške cerkve v ljubljanski škofiji je očiten. Verjetno bi bilo težko najti v Evropi, razen morda na Slovaškem, tako gorečo skladnost s Führerjevo protiboljševiško zagnanostjo. Cilji so bili seveda različni, saj si je Hitler hotel podvreči Rusijo, da bi osvojil nemškemu narodu tisti življenjski prostor, ki naj bi mu zagotovil uveljavitev tisočletnega rajha, slovenski katoliški zeloti pa so hoteli uveljaviti kraljestvo Kristusa Kralja na zemlji. Sovražnik pa je bil isti. In zato, ker ga je bilo treba uničiti, se je slednjim zdelo potrebno, da se povežejo s Hitlerjem in mu prisežejo zvestobo v boju proti lastnim bratom. Pri tem v svoji slepoti naši križarji niso opazili tistega, kar je bilo nacistom povsem jasno, da namreč v prihodnjem svetu, kot ga je napovedal Hitler, za Cerkev ne bo prostora. Tudi ocene, ki jih je Führer razglašal o Slovanih, so bile zanje drugotnega pomena. Imel jih je za manjvredno raso, nezmožno državotvornih podvigov, obsojeno na hlapčevanje. Slovani naj bi se v njegovih načrtih valjali po zmagi v lastnem blatu in bili deležni le tolikšne vzgoje, da bi bili zmožni brati cestne kažipote. Uresničenje Hitlerjevega programa glede Slovanov je Heinrich Himmler, poveljnik SS, začel pripravljati že dva dni po začetku operacije Barbarossa. Najzgovorneje pa ga je napovedal v govoru, ki ga je imel 3. oktobra 1943 v Poznanu na srečanju z gestapovskimi veljaki. Govor je znan predvsem zaradi tega, ker je Himmler v njem odkrito govoril o množičnem poboju evropskih Judov. Ob njih pa so v njem omenjeni tudi Slovani, ti »podljudje«, katerih deportacija, zasužnjenje in uničenje je zgodovinska naloga nemškega naroda. »To, kar je v teh narodih dobre krvi naše vrste, bomo vzeli, tudi tako, če potrebno, da jim bomo pobrali otroke in jih vzgajali pri nas.« Kakor se je na Štajerskem že dogajalo. Ni pretirano reči, da smo Slovenci bili med prvimi žrtvami tistega genocidnega eksperimenta, ki ga je Hitler nameraval po zmagi udejanjiti nad Slovani. V drugem govoru, nekaj dni pozneje, je Himmler spregovoril o kozaških četah, ki so prestopile na nemško stran iz istih razlogov kot


■ Predgovor k slovenski izdaji

11

naši domobranci. Namreč iz sovraštva proti komunizmu. Dejal je, da Slovani zaradi svoje narave niso vredni zaupanja in da je treba te »pomožne« enote uporabiti le, če so pod nadzorom Nemcev. Kakor se je dogajalo z domobranci. Dejstvo, da smo se Slovenci kljub številčni majhnosti z Osvobodilno Fronto drznili postaviti po robu načrtovanemu tisočletnemu rajhu, bo ostalo za vedno zapisano z zlatimi črkami v naši zgodovini. Pa tudi dejstvo, da smo, kot pravi Peter Handke v svoji zadnji knjigi Še vedno nevihta, organizirali na Koroš­ kem, torej na matičnih tleh rajha, oboroženi odpor, ki je dovolil Avstriji, da po vojni postane znova samostojna, je maščevanje avstrijskemu kaplarju, s kakršnim se ne more ponašati noben evropski narod. Akad. prof. dr. Jože Pirjevec


13

P re d g ovor k nov i i z daj i

V

neizmerno zadovoljstvo mi je, da je bila izvirna biografija v dveh zvezkih, Hitler, 1889–1936: Hybris (Oholost) in Hitler, 1936–1945: Nemesis (Pravična kazen), objavljena v letih 1998 in 2000, tako zelo dobro sprejeta tudi v številnih državah, kjer so izšle tujejezične izdaje. V posebno zadovoljstvo mi je bil tudi topel sprejem v Nemčiji. Biografija je bila v prvi vrsti zamišljena kot študija o Hitlerjevi oblasti. Moj glavni namen je bil odgovoriti na dve vprašanji. Prvo je bilo, kako je bil Hitler mogoč. Kako je lahko takšen grotesken posebnež sploh kdaj prišel v položaj, da prevzame oblast v Nemčiji, tej moderni, kompleksni, ekonomsko razviti in kulturno napredni državi? Drugo vprašanje je bilo, kako je potem lahko Hitler izvajal svojo oblast. Gotovo je bil demagoško zelo spreten, kar je vešče nadgrajeval z grobim izkoriščanjem nasprotnikovih slabosti, bil pa je tudi neomikan samouk, ki je v celoti pogrešal izkušnje z vladanjem. Od leta 1933 naprej se je moral ubadati ne samo z nacističnimi grobijani, ampak tudi z državno mašinerijo in s krogi, ki so bili vajeni vladanja. Kako je torej lahko tako hitro zavladal nad uveljavljenimi političnimi elitami, da je v nadaljevanju Nemčijo potegnil v katastrofično tvegano igro za prevlado nad Evropo, podprto z grozljivim, nezaslišanim genocidnim načrtom? Kako je lahko preprečil vsako možnost rešitve konflikta s pogajanji in nazadnje naredil samomor šele v trenutku, ko je bil njegov smrtni sovražnik že na vratih in je bila njegova dežela fizično in moralno popolnoma uničena? Del odgovorov na ta vprašanja sem našel v osebnosti tega nenavadnega človeka, ki je vladal nad nemško usodo dolgih dvanajst let. Pri zgodovinski razlagi seveda ne moremo mimo osebnosti. Bilo bi neumno, če bi trdili drugače. In Hitler, kot so se strinjali njegovi oboževalci in zmerjavci, je bil nenavadna osebnost (najsi so poskusi razlag še tako raznoliki in številni, lahko o vzrokih za nastanek njegove čudaške psihologije še vedno samo ugibamo). Hitler ni bil zamenljiv. Tip posameznika, kakršen je bil Hitler, je nedvomno odločilno vplival na ključne momente v razvoju dogodkov. Göring npr. kot kancler rajha v številnih kritičnih trenutkih ne bi deloval enako. Z gotovostjo lahko trdimo: brez Hitlerja bi bila zgodovina drugačna. Toda Hitlerjevega pogubnega učinka ni mogoče razložiti samo z njegovo osebnostjo. Pred letom 1918 še ni bilo opaziti nobenih znamenj njegovega


14

Hitler

poznejšega nenavadnega magnetizma. Ljudje okoli njega so ga imeli za čudaka, ki si je občasno zaslužil blago zaničevanje ali porog, nikakor pa ga niso dojemali kot bodočega nacionalnega voditelja na čakanju. Po letu 1919 se je vse to spremenilo. Zdaj mu je bilo namenjeno vedno večje in nazadnje skoraj brezmejno množično laskanje (kakor tudi silna mržnja političnih sovražnikov). To samo po sebi namiguje, da se odgovor na uganko njegovega vpliva ne skriva toliko v njegovi osebnosti kot prej v spremenjenih razmerah nemške družbe, ki je bila travmatizirana zaradi izgubljene vojne, revolucionarnega prevrata, politične nestabilnosti, gospodarske revščine in kulturne krize. V drugih časih bi Hitler brez dvoma ostal ničè. V tistih posebnih razmerah pa se je vzpostavilo simbiotično, dinamično in nazadnje destruktivno razmerje med posameznikom, čigar misija je bila izbrisati občutno nacionalno ponižanje iz leta 1918, in družbo, ki je bila vedno bolj dovzetna za spoznanje, da je njegovo voditeljstvo življenjskega pomena za rešilno prihodnost, za rešitev iz hudih škripcev, v katere so jo po mnenju milijonov Nemcev pahnili poraz, demokracija in gospodarska kriza. Da bi povzel to razmerje, kot ključ za razumevanje, kako je lahko Hitler pridobil in potem izvrševal to nenavadno obliko oblasti, sem se zatekel k pojmu karizmatična avtoriteta, ki ga je skoval genialni nemški sociolog Max Weber, ki je umrl, še preden je bilo sploh kaj slišati o Hitlerju – vsaj zunaj münchenskih pivnic. Tega pojma nisem posebej razdelal, čeprav je imel dolga leta poseben položaj v mojem pisanju o Hitlerju in tretjem rajhu. Vsekakor je spadal v samo jedro mojih raziskav. Pojem karizmatična avtoriteta, kot ga uporablja Weber, ne počiva primarno na dokazljivih izjemnih sposobnostih posameznika. Prej je izpeljan iz tega, kako te sposobnosti dojema »privrženstvo«, ki v kriznih razmerah v izbranega vodjo projicira »junaške« atribute in v njem prepozna osebno veličino, utelešenje »poslanstva« odrešitve. Po Webrovem razumevanju je karizmatična avtoriteta bistveno nestabilna. Zaporedje neuspehov ali nezgod privede do njenega padca; na drugi strani pa ji grozi, da se »zbirokratizira« v sistematično obliko vladanja. Uporaba pojma karizmatična avtoriteta se je pokazala za koristno pri obravnavi obeh zastavljenih osrednjih vprašanj. Prepričan sem, da je lahko ta pojem v pomoč pri vrednotenju razmerja med Hitlerjem in množičnim privrženstvom, ki je privedlo do njegovega vzpona – četudi v razmerah, ki si jih Max Weber seveda nikoli ni mogel zamisliti in v katerih je bila podoba »junaškega« voditeljstva, ki se je oprijela Hitlerja, ki je izkoristil obstoječa psevdoreligiozna pričakovanja nacionalne odrešitve, v precejšnji meri izmišljen proizvod propagande. Pojem se je izkazal za neprecenljivega tudi pri razumevanju tega, kako je lahko Hitlerjevo izjemno poosebljeno vladanje spodkopalo sistemsko oblast


■ Predgovor k novi izdaji

15

in državno upravo ter bilo nezdružljivo z njo. Na polovici vojne je Hitlerjeva priljubljenost seveda strmo upadala in njegova »karizmatična« prevlada nad oblastjo in družbo je naglo bledela. Toda Nemčija je bila do tistega trenutka že dobro desetletje priklenjena na Hitlerjevo »karizmatično« gospostvo. Tisti, ki so do svojih položajev prišli s pomočjo Hitlerjeve vrhovne avtoritete firerja, so se jih še vedno oklepali, najsi bo zaradi prepričanja ali nujnosti. Povzpeli so se skupaj s Hitlerjem. Zdaj pa so bili obsojeni na to, da z njim tudi padejo. Ni jim pustil nobenega izhoda. Hitlerjeva avtoriteta v takratnem režimu se je začela krhati šele v trenutku, ko je bila Nemčija tik pred tem, da doživi popoln poraz. In vse dokler je bil živ, je pomenil nepremagljivo oviro edinemu načinu končanja njegove vojne: kapitulaciji njegove dežele. Pojem karizmatična avtoriteta sem povezal z nekim drugim pojmom, da bi lahko pokazal, kako je deloval Hitlerjev izjemno poosebljeni tip vladanja. To je bil koncept – kot je razvidno iz besedila, v katerem se kot nekakšen vodilni motiv ohranja skozi vso biografijo – »truda za firerja«. Skušal sem ga uporabiti zato, da bi pokazal, kako so Hitlerjevi domnevni cilji spodbujali, aktivirali ali legitimirali iniciative na različnih ravneh takratnega režima in zavestno ali nezavedno poganjali uničevalsko dinamiko nacistične vladavine. S tem pojmom nisem hotel namigovati, da so se ljudje v vseh trenutkih spraševali po tistem, kar je Hitler najprej imel namen izvesti in je nato izvedel tudi dejansko. Nekateri, seveda še posebno njegovi zvesti strankarski privrženci, so počeli natanko to. Toda mnogi drugi – recimo z bojkotiranjem judovske trgovine, da bi zaščitili konkurenčen posel, ali z ovadbo soseda policiji zaradi kake osebne zamere – se niso spraševali, kakšni so Hitlerjevi nameni in njihova dejanja niso bila ideološko motivirana. Kljub temu pa so, četudi v majhni meri, prispevali k ohranjanju in uveljavljanju ideoloških ciljev, ki jih je predstavljal Hitler, in s tem posredno pospeševali proces radikalizacije, zaradi katerega so se ti cilji – v našem primeru »rasno očiščenje« nemške družbe – v svoji oddaljenosti vedno bolj razločno kazali kot kratkoročno uresničljivi. Izbrani pristop k tematiki je pomenil, da bosta obe knjigi nujno obsežni, vendar je bilo treba k besedilu dodati še veliko drugega. Moj namen je bil, da bi biografijo dopolnil z izčrpnimi referencami o obsežnem dokumentacijskem gradivu – tako o arhivskih in tiskanih primarnih virih kot o obširni sekundarni literaturi, ki sem jo uporabil. Najprej zato, da bi jim lahko sledili drugi raziskovalci in jih po potrebi ponovno raziskali, drugič pa zato, da bi odstranil elemente popačitve v nekaterih razpravah ali ovrgel mite, ki so se oprijeli Hitlerja. Opombe so v določenih trenutkih postale manjše razprave o podrobnostih, ki jih v glavnem besedilu ni bilo mogoče obširneje obravnavati ali so služile kot dodaten komentar. V prvi knjigi, Oholost, najdete recimo


16

Hitler

obsežnejše opombe, v katerih sem izčrpneje obravnaval določene interpretativne vidike v zgodovinopisju in različne poglede na Hitlerjevo psihologijo, v drugi knjigi, Pravična kazen, pa sem obravnaval avtentičnost besedila, ki naj bi vsebovalo zadnje monologe »omiznega pogovora« z začetka leta 1945 in zapletena (in včasih nasprotujoča si) dejstva o okoliščinah Hitlerjeve smrti in sovjetskega odkritja njegovih ostankov. Vse to je pomenilo, da sta bila končana zvezka izjemno obsežna, obsegala sta 1450 strani besedila in skoraj 450 strani opomb in bibliografskih zapiskov. Seveda nimajo vsi bralci možnosti, da bi svoj čas in energijo posvetili tako obsežnemu delu. Ravno tako tudi vseh bralcev ne zanima znanstveno kritični aparat. Po dolgem in tehtnem premisleku sem se torej odločil, da oblikujem skrajšano izdajo. Med delom sem se spomnil odlomka iz filma Amadeus, v katerem cesar Mozartu pove, da mu je všeč njegova opera – če odmisli dejstvo, da vsebuje preveč opomb. »Preveč opomb, vaše veličanstvo?« vzklikne ogorčeni Mozart. »Ni jih ne preveč ne premalo. Ravno prav veliko.« Približno tako sem se počutil tudi sam glede obeh izvirnih zvezkov. Sta takšna, kot sta in to zato, ker sem ju hotel napisati prav na ta način. Če kaj, je bilo drastično kleščenje, ki ga je zahtevala ta izdaja – izpadlo je prek 650 strani besedila (več kot 300.000 besed) in ves kritični aparat –, boleče početje. In seveda lahko besedilo, v katerem manjkajo reference in kritični aparat, nastane samo proti zgodovinarjevi volji. Vendar se tolažim, da so opombe in bibliografske reference za vse tiste, ki bi jih radi preučevali in preverjali, na voljo v izvirni različici knjige v dveh zvezkih, ki bo ostala natisnjena. In skrajšano besedilo, čeprav je v precejšnji meri skrajšano zavoljo bolj dostopne izdaje v enem zvezku, ohranja popolno zvestobo izvirniku. Izločil sem dele, ki so služili za razlago konteksta, izpustil številne ilustrativne primere, skrajšal ali odstranil mnoge citate in v celoti zbrisal tiste dele, v katerih sem opisoval splošno družbeno in politično ozračje ali okolje, v katerem je deloval Hitler. V dveh primerih sem združil poglavja. Sicer pa ostaja ta izdaja identična z izvirnikoma. Bistvo knjige ostaja neokrnjeno. Nisem imel namena spreminjati vse interpretacije, niti nisem videl posebne potrebe po tem. V svoji vaji v krajšanju dolžine besedila seveda nisem hotel ničesar dodajati. Poleg nekaterih omembe nevrednih slogovnih popravkov sem v staro izdajo vnesel samo nekaj manjših popravkov. Ker so izpadle izvirne opombe, ni bilo več smiselno vključiti obsežnih bibliografij iz izvirne izdaje. Vključil pa sem izbor najpomembnejših tiskanih primarnih virov, na katere sem se (z izjemno nekaterih najnovejših knjig) dejansko skliceval pri pisanju biografije o Hitlerju. Večina literature je seveda pisana v nemškem jeziku, za ključna dela pa navajam reference za angleške prevode.


■ Predgovor k novi izdaji

17

Moja hvaležnost ostaja neomajna in je zapisana na seznamih zahval iz zvezkov Oholost in Pravična kazen. Ob tem pa bi se rad v zvezi s to izdajo zahvalil Andrewju Wylieju, pa tudi Simonu Winderju in odlični ekipi iz Penguina. V veliko veselje mi je nazadnje na družinsko drevo poleg Sophie, Joea in Elle dopisati tudi Olivio in se, kot vedno, zahvaliti Davidu in Katie, Stephenu in Becky in seveda Betty za ljubezen in trajno podporo. Ian Kershaw Manchester/Sheffield, avgusta 2007


18

R a z m i šl ja n j e o Hi t l e r j u

H

itlerjeva diktatura pomeni paradigmo za dvajseto stoletje. V svoji skrajni in intenzivni obliki je med drugim predstavljala totalno polastitev moderne države, nepričakovano visoko stopnjo državne represije in nasilja, dotlej brezprimerno manipulacijo z mediji za nadzor in mobilizacijo množic, nezaslišan cinizem v mednarodnih odnosih, akutno nevarnost ultranacionalizma in silovito uničevalno moč ideologij rasne superiornosti in skrajnih posledic rasizma, skupaj s sprijeno izrabo moderne tehnologije in »družbenega inženiringa«. Predvsem je prižgala signalno luč, ki še vedno močno sveti: pokazala je, kako se lahko moderna, napredna, kulturna družba tako naglo pogrezne v barbarstvo, ki doseže vrh v ideološki vojni, osvajalskih pohodih s komaj predstavljivo brutalnostjo in pohlepom in genocidom, ki mu svet dotlej ni bil nikoli priča. Hitlerjeva diktatura je obveljala za propad moderne civilizacije – neke vrste nuklearna eksplozija v moderni družbi. Pokazala je, česa smo zmožni. Stoletju, ki mu je v nekem smislu vladalo njegovo ime, so značaj v veliki meri oblikovale vojne in genocid – Hitlerjeve poteze. Kar se je zgodilo pod Hitlerjem, se je zgodilo, pravzaprav se je lahko zgodilo edinole v družbi moderne, kultivirane, tehnološko napredne in izjemno zbirokratizirane države. V samo nekaj letih, v katerih je Hitler postal predsednik vlade, se je ta visoko razvita država v osrčju Evrope obrnila k nečemu, kar se je izkazalo za apokaliptično genocidno vojno, zaradi katere Nemčija in Evropa nista bili samo razklani z železno zaveso in fizično uničeni, ampak sta bili sesuti tudi moralno. To še vedno kliče po razlagi. Izhodišče nam ponuja kombinacija vodstva, ki je zapriseženo ideološkemu poslanstvu narodnega preporoda in rasnega očiščenja, družbe, ki verjame v svojega vodjo dovolj močno, da si začne prizadevati za cilje, za katere si je očitno prizadeval sam, in spretne birokratske administracije, ki je bila sposobna načrtovati in uresničevati politiko, najsi še tako nečloveško, in to z navdušenjem. Kako in zakaj je lahko to družbo navdušil Hitler, sta vprašanji, ki vendarle kličeta po podrobnejši obravnavi. Bilo bi pripravno, če bi se pri iskanju razlogov za evropsko katastrofo omejili na samo osebnost Adolfa Hitlerja, vladarja Nemčije v letih 1933–1945, čigar filozofija presunljive nečlovečnosti je bila javno razglašana malone osem let, preden je postal kancler rajha. Toda poosebljena razlaga bi kljub Hitlerjevi


■ Razmišljanje o Hitlerju

19

primarni moralni odgovornosti za tisto, kar se je zgodilo pod njegovim avtoritarnim režimom, pomenila prevelik kratek stik resnice. Lahko bi dejali, da Hitler predstavlja klasično ponazoritev teze Karla Marxa, da »ljudje ustvarjajo zgodovino /…/ toda /…/ v danih in vsiljenih razmerah«. Do kolikšne mere so usodo Nemčije krojile »dane in vsiljene razmere« in neosebni razvoj dogodkov, ki presega še tako močnega posameznika, koliko tega je mogoče pripisati naključju ali celo zgodovinskim naključjem, kaj lahko pripišemo dejanjem in motivaciji nenavadnega moža, ki je v tem času vladal Nemčiji: vsa ta vprašanja kličejo po obravnavi. Vsa so vključena v to preiskavo. Preprosti odgovori niso mogoči. Odkar je Hitler prvič stopil v središče pozornosti v dvajsetih letih, so bili pogledi nanj različni in dinamični, tako da so si bili pogosto tudi nasprotujoči. Med drugim, denimo, ni bil nič več kot »oportunist brez slehernih načel«, »oropan vseh idej razen ene – nadaljnjega širjenja svoje oblasti in oblasti naroda, s katerim se je poistovetil«, ukvarjal se je samo s »prevlado, ki je imela preobleko rasne doktrine« in ki ni predstavljala ničesar drugega kot »maščevalno uničevalnost«. V popolnoma nasprotnih pogledih je veljal za fanatičnega uresničevalca vnaprej pripravljenega in določenega ideološkega programa. Nekateri so ga poskušali videti kot neke vrste političnega sleparja, ki je hipnotiziral in uročil nemški narod, ga speljal na kriva pota in v katastrofo, ali pa ga je »demoniziral« – ti pogledi so ga napravili za mistično in nerazložljivo figuro nemške usode. Velika osebnost, kot je Albert Speer, Hitlerjev arhitekt in nato še vojaški minister, ki je bil med vsemi v tretjem rajhu najbliže diktatorju, ga je kmalu po koncu vojne opisal kot »demonično figuro«, »enega tistih nerazložljivih zgodovinskih pojavov, ki le v redkih presledkih izstopajo iz človeštva«, čigar »osebnost je zakoličila usodo naroda«. Takšen pogled se nevarno nagiba k mistifikaciji dogodkov v Nemčiji v letih 1933–1945, s tem ko hoče razloge za nemško in evropsko katastrofo zvesti na samovoljno kaprico demonične osebnosti. Razvoj katastrofalnih dogodkov je razložljiv samo v okviru dejanj nenavadnega posameznika. Zapleteni razvoj dogodkov postane samo še izraz Hitlerjeve volje. Absolutno nasproten pogled – ki je vzdržen samo zato, ker je bil sestavni del državne ideologije in ki je izginil v trenutku, ko je propadel sovjetski blok, ki ga je vzdrževal – je vnaprej zavračal vsako pomenljivo vlogo osebnosti in Hitlerju pripisoval samo status agenta kapitalizma, šifre interesov velikih poslov in njihovih voditeljev, ki so ga imeli pod nadzorom in vlekli niti svoje marionete. Nekatera poročila o Hitlerju niso imela malone nobenih problemov v njegovem razumevanju ali pa so težave nemudoma ovrgla. Eden od pristopov je


20

Hitler

bil norčevanje iz Hitlerja. Opisovanje samo »norca« ali »pobesnelega manijaka« se izogne potrebi po razlagi – čeprav seveda pušča odprto ključno vprašanje, zakaj bi bila kompleksna družba pripravljena slediti v prepad nekomu, ki je bil duševno moten, »patološki« primer. Veliko bolj kompleksni pristopi so se vrteli okrog sporne točke, v kolikšni meri je bil Hitler dejansko »gospodar tretjega rajha« ali pa bi ga lahko opisali kot »v določenih ozirih šibkega diktatorja«. Je dejansko vršil totalno, neomejeno in izključno oblast? Ali pa je njegov režim počival na polipni »polikraciji« oblastnih struktur, Hitler sam pa je bil zaradi nedvoumne priljubljenosti in kulta, ki ga je obkrožal, njen nujni podporni steber, toda nič več – nič več kot propagandist, kar je po svojem bistvu vselej tudi bil, ki je izkoriščal sprotne priložnosti, četudi brez programa, načrta ali namena? Različni pogledi na Hitlerja niso bili nikoli samo stvar skrivnih akademskih debat. So veliko bolj razširjeni – in imajo veliko daljnosežnejše posledice. Ko so Hitlerja predstavili kot nekakšno obrnjeno kopijo Lenina ali Stalina, voditelja, ki ga je paranoidni strah pred boljševiškim terorjem ali razrednim genocidom motiviral pri zagrešitvi rasnega genocida, so bile implikacije očitne. Hitler je bil brez dvoma pokvarjen, a manj kot Stalin. Hitler je bil kopija, Stalin original. Glavni razlog nacističnega rasnega genocida je bil sovjetski razredni genocid. Daljnosežne posledice je imelo tudi to, da se je pozornost odvrnila od zločinov proti človečnosti, ki so v prvi vrsti Hitlerjeva odgovornost, in se preusmerila k njegovim razmišljanjem o preobrazbi nemške družbe. Ta Hitler se je zanimal za družbeno mobilnost, boljše stanovanjske razmere za delavce, za modernizacijo industrije, vzpostavitev sistema blaginje, za odpravo reakcionarnih privilegijev iz preteklosti – skratka za oblikovanje boljše, bolj sodobne in manj razredno sprte nemške družbe, najsi so bile metode še tako brutalne. Ta Hitler je bil kljub demoniziranju Judov in hazardni igri za svetovno nadoblast z majhno verjetnostjo za zmago »politik, čigar mišljenje in dejanja so bila veliko razumnejša, kot se je mislilo do sedaj«. S takšne perspektive bi lahko na Hitlerja gledali kot na pokvarjenca, ki pa je imel dobre namene za nemško družbo – ali vsaj namene, ki jih lahko ugledamo v pozitivni luči. Takšne predrugačene interpretacije niso hotele biti apologetske. Glavni namen primerjave nacističnih in stalinističnih zločinov proti človečnosti, najsi je njen pristop še tako izkrivljen, je bil osvetliti strahotno krutost ideološkega spopada v medvojni Evropi in motivacijske vzgibe nemškega genocida. Opis Hitlerja kot družbenega revolucionarja je imel namen razložiti – morda nekoliko zavajajoče –, zakaj je užival tako veliko priljubljenost v Nemčiji v času družbene krize. Toda ni težko videti, zakaj oba pristopa, najsi se tega še tako malo zavedata, predstavljata potencial za rehabilitacijo Hitlerja, tako


■ Razmišljanje o Hitlerju

21

da bi lahko kljub zločinom proti človečnosti, ki jih povezujemo z njegovim imenom, nanj začeli vendarle gledati kot na velikega voditelja dvajsetega stoletja, ki bi, če bi umrl pred vojno, užival visok položaj v panteonu nemških junakov.Vprašanje »zgodovinske veličine« je bilo po navadi implicirano v pisanju konvencionalnih biografij – še posebno v nemški tradiciji. Lik Hitlerja, čigar osebni atributi – če jih razlikujemo od njegove politične avre in vpliva – so bili komajda plemeniti, vzvišeni ali olepševalni, je za takšno tradicijo predstavljala očitne probleme. Da bi jih bilo mogoče zaobiti, je morala namigovati, da je Hitler odseval nekakšno »negativno veličino«; in da ni mogoče zanikati, da je bil njegov vpliv na zgodovino, četudi je njegov značaj pogrešal plemenitost in druge atribute, ki pritičejo »veličini« zgodovinskih osebnosti, gromozanski, pa četudi katastrofalen. Toda »negativno veličino« je ravno tako mogoče dojeti v tragični konotaciji – veličastno prizadevanje in čudoviti dosežki, ki so se izpridili, nacionalna veličina, ki se je obrnila v nacionalno katastrofo. Zdi se mi, da je bolje, če se izognemo vsaki obravnavi »veličine« (razen z namenom, da bi razumeli, zakaj jo je v Hitlerju videlo toliko sodobnikov). To je vaba, ki odvrača pozornost od prave teme: je napačna, nesmiselna, nepomembna in potencialno apologetska. Napačna zato, ker – temu se teorije »velikih ljudi« ne morejo izogniti – pretirano pooseblja zgodovinski proces. Nesmiselna zato, ker je sama predstava zgodovinske veličine v skrajnem primeru jalova. To je filozofsko-etični pojem, ki ne pelje nikamor, ker počiva na subjektivnem skupku moralnih in estetskih sodb. Nepomembna zato, ker ne bi razložila prav ničesar v strahotni zgodovini tretjega rajha, najsi bi odgovorila na vprašanje Hitlerjeve domnevne »veličine« pozitivno ali negativno. Potencialno apologetska zato, ker celo sama zastavitev vprašanja ne more prikriti določene mere občudovanja, namenjenega Hitlerju, najsi je to še tako nejevoljno in so njegove napake še tako očitne, in zato, ker ima iskanje veličine pri Hitlerju za skoraj samodejno posledico, da zanemarimo vlogo tistih, ki so neposredno podpirali njegovo vladavino, tistih agencij, ki so jo vzdrževale, in nemškega naroda, ki ga je tako zelo podpiral – skratka vlogo nadštevilnih pomagačev »velikega moža«. Pozornost moramo namesto na vprašanje »zgodovinske veličine« obrniti na drugo vprašanje, ki je veliko večjega pomena. Kako je mogoče razložiti, da je lahko imel človek s tako skromnimi intelektualnimi kapacitetami in družbenimi atributi, nekdo, ki zunaj svojega političnega življenja ni bil nič več kot prazna lupina, nedostopen in nedosegljiv celo za njegovo najožjo družbo, očitno nezmožen pravega prijateljstva, brez ozadja, iz katerega prihajajo visoki uradniki, celo brez vsakih izkušenj z vladanjem pred prevzemom vloge


22

Hitler

kanclerja rajha, kljub vsemu tako neznanski zgodovinski vpliv, da je lahko spričo njega ves svet zadržal dih? Vprašanje je nemara, vsaj deloma, zastavljeno napačno. Prvič, Hitler prav gotovo ni bil neinteligenten, njegova ostroumnost je bila podprta z nenavadno dobrim spominom. S svojo naglo dojemljivostjo za probleme je znal narediti vtis ne samo na – kot bi lahko pričakovali – svoje lizunsko spremstvo, ampak tudi na hladnokrvne, kritične, zrele državnike in diplomate. Njegov retorični talent so seveda priznavali celo njegovi politični nasprotniki. In prav gotovo ni nobena izjema med številnimi državnimi voditelji dvajsetega stoletja pri kombiniranju tistega, kar bi lahko prepoznali kot značajske pomanjkljivosti in plitkost intelektualnega razvoja, z opaznimi političnimi veščinami in učinkovitostjo. Moramo se izogniti pasti, v katero se je ujela večina njegovih sodobnikov, da bi podcenjevali njegove sposobnosti. Poleg Hitlerja so se tudi drugi povzpeli iz skromnega ozadja na visok položaj. Toda čeprav njegov vzpon iz čiste anonimnosti ni nekaj povsem enkratnega, problem, ki nam ga zastavlja Hitler, ostaja. Eden od razlogov za to je praznost zasebnega življenja. Bil je, kot je bilo že večkrat rečeno, malone »neoseba«. Ta sodba bi znala biti blagohotna, v njej je mogoče prepoznati pogled navzdol na prostaškega, neizobraženega začetnika, ki pogreša zaokroženo osebnost, na obstranca z napol izdelanimi prepričanji o vsem pod soncem, nekultiviranega samooklicanega razsodnika kulture. Črna luknja, ki prikazuje zasebnega posameznika, deloma izhaja tudi iz dejstva, da je bil Hitler izjemno skrivnosten – še posebno glede osebnega življenja, svojega ozadja in družine. Skrivnostnost in nezainteresiranost sta bili njegovi značajski lastnosti, ki sta opredeljevali tudi njegovo politično obnašanje; bili sta politično pomembni, sestavna dela avre »junaškega« voditeljstva, ki jo je zavestno krepil in s tem stopnjeval ozračje skrivnostnosti. Toda tudi ko izčrpamo vse označitve, je še vedno mogoče trditi, da je bilo Hitlerjevo življenje zunaj politike (in poleg omejene strasti do kulturne veličine in moči v glasbi, umetnosti in arhitekturi) velika praznina. Biografija »neosebe«, ki zunaj političnih dogodkov, v katere je vpletena, nima skoraj nobenega osebnega življenja ali zgodovine, seveda trpi zaradi pomanjkljivosti. Toda slabe strani takšne biografije so očitne samo, kolikor domnevamo, da je osebno življenje odločilnega pomena za javno življenje. Takšna domneva pa bi bila napaka. Hitler ni imel »zasebnega življenja«. Seveda je lahko užival v gledanju svojih eskapističnih filmov, v vsakodnevnih sprehodih do čajnice v Berghofu in svojih trenutkih v alpski idili, daleč stran od državnih služb v Berlinu. Toda vse to je bila prazna rutina. Ni se mogel umak­ niti v okolje, ki bi bilo zunaj političnega, h globlji eksistenci, ki bi pogojevala


■ Razmišljanje o Hitlerju

23

njegove javne vzgibe. To ne pomeni, da je njegovo »zasebno življenje« postalo del njegove javne osebnosti. Nasprotno: ostalo je tako zelo skrivnostno, da je nemški narod izvedel za Evo Braun šele v trenutku, ko se je tretji rajh sesul v prah. Prej bi morali reči, da je Hitler »privatiziral« javno sfero. »Zasebno« in »javno« sta se popolnoma zlila in postala neločljiva. Vse Hitlerjevo bivanje se je podredilo vlogi, ki jo je odigral do popolnosti: vlogi »firerja«. Naloga pisca biografije na tej točki postane jasnejša. To je naloga, ki se ne sme osrediniti na Hitlerjevo osebnost, temveč preprosto in neposredno na značaj njegove moči – moči firerja. Ta moč izhaja iz Hitlerja samo deloma. V večji meri je bila družbeni produkt – stvaritev družbenih pričakovanj in motivacij, ki so jih v Hitlerja investirali njegovi privrženci. To ne pomeni, da Hitlerjeva dejanja v kontekstu njegovega povečevanja moči v ključnih trenutkih niso bila bistvenega pomena. Toda vpliva njegove moči v glavnem ne moremo videti v kakih posebnih atributih njegove »osebnosti«, ampak v njegovi vlogi firerja – vlogi, ki so jo omogočili le podcenjevanje, napake, slabosti in sodelovanje drugih, ne pa Hitler sam. Hitlerjeva moč je bila nenavadna. Svoje pravice do oblasti ni utemeljeval (razen v najbolj formalnem smislu) s svojim položajem partijskega vodje ali kakšnim drugim funkcijskim položajem. Izpeljeval jo je iz nečesa, kar je sam razumel kot zgodovinsko poslanstvo za rešitev Nemčije. Z drugimi besedami, njegova moč je bila »karizmatična«, ne institucionalna. Odvisna je bila od pripravljenosti drugih, da v njem prepoznajo »junaške« lastnosti. In te lastnosti so prepoznali – morda celo prej, kot je vanje začel verjeti sam. Franz Neumann, eden najsijajnejših sodobnih analitikov pojava nacizma, je zapisal: »Karizmatična vladavina je bila dolgo zanemarjena in tarča posmehovanja, toda očitno ima globoke korenine in postane močna spodbuda, ko se za to vzpostavijo ustrezne psihološke in družbene okoliščine. Voditeljeva karizmatična moč ni gola fantazma – nihče ne more dvomiti, da vanjo verjamejo milijoni.« Hitlerjevega lastnega doprinosa k povečanju moči in njenih posledic ne smemo podcenjevati. Krajši premislek, ki ne upošteva dejstev, dodatno poudari poanto. Ali je verjetno, se lahko vprašamo, da bi se teroristična policijska država, ki se je bila razvila pod Himmlerjem in SS, sploh oblikovala brez Hitlerja kot šefa vlade. Ali bi se Nemčija z drugačnim vodjo, tudi če bi bil avtoritaren, konec tridesetih let zapletla v splošno evropsko vojno? In ali bi se z drugačnim šefom države diskriminacija Judov (ki bi se skoraj zagotovo dogodila) končala s popolnim genocidom? Odgovor na vsa tri vprašanja bi bil seveda »ne« ali vsaj »precej neverjetno«. Kakršne koli so že bile zunanje okoliščine in neosebni dejavniki, Hitler ni bil zamenljiv.


24

Hitler

Skrajno poosebljena oblast, ki jo je izvrševal Hitler, je imela tako močan vpliv, da je naredila vtis celo na razsodne in inteligentne posameznike – duhovnike, intelektualce, diplomate, ugledne obiskovalce. Večine njih ne bi prevzela čustva, ki so prevevala hripavo množico v münchenski pivnici. Toda zaradi avtoritete, ki jo je užival zaradi kanclerstva, podprte z obožujočimi množicami, obkrožene s pastmi oblasti, obsijane z avro propagiranega velikega voditeljstva, ni bilo niti najmanj presenetljivo, da je bil prepričljiv še za koga drugega kot samo za popolne naivneže in lahkoverneže. Oblast je bila tudi razlog, zakaj so se njegovi pomočniki – podrejeni nacistični voditelji, njegovo osebno spremstvo, deželni partijski šefi – obešali na vsako njegovo besedo, preden so se, ko je bila ta oblast aprila 1945 pri kraju, razbežali kot pregovorne podgane s potapljajoče se ladje. Mistika oblasti bržkone tudi lahko razloži, zakaj so tako številne ženske (še posebno veliko mlajše od njega) v Hitlerju, ki se nam zdi nasprotje seksualnosti, videle seksualni simbol, tako da so mnoge zaradi njega delale samomor. Zgodovina Hitlerja mora biti potemtakem zgodovina njegove oblasti – kako se je dokopal do nje, kakšen je bil njen značaj, kako jo je izvrševal, zakaj mu je bilo dopuščeno, da jo je razširil do te mere, da je prebil vse institucionalne omejitve, zakaj je bil upor do te oblasti tako šibek. Toda ta vprašanja je treba nasloviti tudi na nemško družbo, ne samo na Hitlerja. Ni nobene potrebe, da bi podcenjevali prispevek k Hitlerjevemu prevzetju in izvrševanju oblasti, ki izhaja iz utrjenih potez njegovega značaja. Prostodušnost, nefleksibilnost, surovost pri odpravljanju vseh ovir, cinična premetenost, hazarderski instinkt, ki gre na vse ali nič v največjih stavah: vsaka od teh značilnosti je pripomogla k temu, da je bila njegova oblast takšna, kot je bila. Te značajske poteze so se združile v prevladujočo prvino Hitlerjeve notranje sle: brezmejno egocentričnost. Oblast je bila Hitlerjev afrodiziak. Za narcisa, kakršen je bil, je pomenila smiseln izhod iz brezsmiselnih zgod­ njih let, kompenzacijo za vse globoko občutene neuspehe iz prve polovice njegovega življenja – zavrnitev, ki jo je doživel kot slikar, družbeni bankrot, zaradi katerega je končal v dunajskem zatočišču za brezdomce, razpad sveta, ki ga je doživel ob vojaškem porazu in revoluciji leta 1918. Oblast ga je popolnoma prevzela. Kot je leta 1940, še pred uspehom nad Francijo, dojemljivo ugotavljal neki opazovalec: »Hitler je potencialni samomor par excellence. Njega ne veže nič drugega kot njegov lastni ‘ego’. /…/ Je na privilegiranem položaju nekoga, ki ne ljubi nič drugega in nikogar drugega razen samega sebe. /…/ Zato lahko tvega vse, da ohrani ali poveča oblast /…/ ki edina stoji med njim in naglo smrtjo.« Pohlep po poosebljeni oblasti takšnih razsežnosti je prebudil nenasiten apetit po ozemeljskem osvajanju, ki ga je pognal v vse-


■ Razmišljanje o Hitlerju

25

mogočno kockanje – z izjemno slabimi možnostmi za zmago – za monopol oblasti nad evropsko celino in pozneje za svetovno nadoblast. Neumorno pehanje za stalnim širjenjem oblasti ni prenašalo nobenega krčenja, nobene omejitve, nobene ovire. Povrh vsega je bilo odvisno od stalnega doseganja tistega, kar je veljalo za »velike dosežke«. Ker njegova progresivna megalomanija ni prenesla nobenih omejitev, je v njegov režim neizbežno zasejala seme samouničenja. Skladnost z njegovimi ponotranjenimi samomorilskimi težnjami je bila popolna. Čeprav je bil Hitler povsem prevzet od oblasti, to ni bila oblast zavoljo oblasti, ki bi pogrešala vsako vsebino ali smisel. Hitler ni bil samo propagandist, manipulator, mobilizator. Bil je vse to. Toda bil je tudi ideolog z neomajnimi prepričanji – najradikalnejši radikalec kot zagovornik notranje skladnega (najsi za nas še tako odvratnega) »svetovnega nazora«, ki je svoj naboj in moč črpal iz kombinacije maloštevilnih osnovnih idej – ki jih je v celoto povezalo pojmovanje človeške zgodovine kot zgodovine rasnega boja. Njegov »svetovni nazor« mu je nudil zaokroženo razlago za vse tegobe Nemčije in sveta in za njihovo odpravo. Svojega »svetovnega nazora« se je neomajno oklepal od začetka dvajsetih let vse do smrti v bunkerju. Predstavljal je utopično vizijo narodne odrešitve in ne nekakšne srednjeročne politike. Njegov nazor ni bil sposoben samo ponotranjiti najrazličnejše tokove nacistične filozofije; v kombinaciji s Hitlerjevimi retoričnimi veščinami je kaj kmalu postal tako rekoč nenadkriljiv v vseh točkah partijske doktrine. Hitlerjevim ideološkim ciljem, njegovim dejanjem in osebnemu vložku v razvoj dogodkov moramo zato nakloniti najresnejšo pozornost. Toda ti še zdaleč ne razložijo vsega. Če hočemo razumeti usodno »zbirno radikalizacijo« režima, je tisto, česar Hitler ni naredil, ni začel in kar so kljub temu sprožile iniciative drugih, enako pomembno kot dejanja diktatorja samega. Pristop, ki se pri razlagi diktatorjevega izjemnega vpliva osredinja bolj na pričakovanja in motivacijo nemške družbe (v vsej njeni kompleksnosti) kot na Hitlerjevo osebnost, odpira možnost za razumevanje širjenja njegove oblasti skozi prizmo notranje dinamike režima, ki ga je vodil, in sil, ki jih je sprostil. Ta pristop povzema maksima, ki jo je izrekel nacistični funkcionar leta 1934 – ki je nekakšen vodilni motiv za vse moje delo –, da je dolžnost vsake osebe v tretjem rajhu, da »se trudi za firerja po zaželenih smernicah«, ne da bi čakal na navodila od zgoraj. Ta maksima, prestavljena v prakso, je bila ena od gonilnih sil tretjega rajha, ki je Hitlerjeve ohlapno zasnovane ideološke cilje prenesla v realnost prek spodbud, ki so si vneto prizadevale izpolniti diktatorjeve vizionarske cilje. Hitlerjeva avtoriteta je bila seveda odločilna. Toda iniciative, ki jih je sankcioniral, so bolj ko ne prihajale od drugih.


26

Hitler

Hitler ni bil tiran, ki bi bil Nemčiji vsiljen. Čeprav ni nikoli dobil večinske podpore na svobodnih volitvah, je bil enako kot njegovi predhodniki zakonito izvoljen na oblast kot kancler rajha in v obdobju 1933 do 1940 postal verjetno najbolj priljubljen državni voditelj na svetu. Da bi to lahko razumeli, moramo spraviti skupaj očitno nespravljivo: poosebljeno metodo biografije in nasprotujoče si pristope k zgodovini družbe (vključno s strukturami politične prevlade). Hitlerjev vpliv lahko dojamemo samo skozi obdobje, ki ga je ustvarilo (in ki ga je uničil). Interpretacija ne sme vsebovati samo izčrpnega poročila o Hitlerjevih ideoloških ciljih, njegovih dejanjih in osebnem vložku v razvoj dogodkov; sočasno mora vse te elemente umestiti v družbene sile in politične strukture, ki so dovoljevale, oblikovale in spodbujale rast sistema, ki je vedno bolj silil proti robu poosebljene, absolutne oblasti – s katastrofalnimi posledicami. Nacistično spodkopavanje korenin civilizacije je bilo odločilna poteza dvajsetega stoletja. Hitler je bil epicenter tega početja. A bil je njegov glavni predstavnik, ne njen prvi vzrok.


27

Izgubljeno ozemlje Nemčije Izgubljeno ozemlje ZSSR Avstro-Ogrska 1914 Meje po 1. sv. vojni

NORVEŠKA

FINSKA

Oslo

Helsinki

Stockholm

Leningrad

Talin ESTONIJA

SOVJETSKA

ŠVEDSKA

ZVEZA Riga LATVIJA

DANSKA

København

Gdansk

Memel

(svobodno mesto pod zaščito Društva narodov)

Poljski koridor

LITVA Kaunas (Kovno) VZHODNA Vilna PRUSIJA

Hamburg Berlin

Varšava

NEMČIJA ŠL

Weimar

EZ

Praga

ČEŠKOS

LORENA ALZACIJA

Dunaj

Budimpešta ROMUNIJA

Rijeka

Beograd

Bukarešta

JUGOSLAVIJA ITALIJA ČRNA GORA

KORZIKA (Francija)

Rim

JA

TRANSILVANIJA

TRENTINSKO

Trst

BI

AV ST R I J A

RA

Locarno

GALICIJA

SA

ŠVICA

Tešin LOVAŠK A

Kijev

BE

München

POLJSKA

IJA

ALBANIJA

D e di š č i na prv e s v etov n e vojne

BOLGARIJA Sofija

DOBRUJA

Köln

Brest-Litovsk


28

Riga LATVIJA

Klajpeda (Memel)

LITVA

REICHSKOMMISSARIAT OSTLAND Kaunas Vilnius Kaliningrad (Kovno) V Z H O D N A P R U S I J A SUWALKI Grodno Olsztin

DANZIGREICHSGAU ZAHODNA PRUSIJA

(Posen)

Minsk

BIALYSTOK

Bidgošč Poznan

(Vilna)

(Königsberg)

Gdansk

Zichenau

Bialystok

ZICHENAU

Inovroclav

(Hohensalza)

REICHSGAU WARTHELAND

Varšava

Kalisz

REICHSKOMMISSARIAT UKRAJINA

VARŠAVSKO OKROŽJE

Lodž

(Litzmannstadt) G E N E R A L N A G U B E R N I J A

Radom

NEMČIJA

Lublin LUBLINSKO OKROŽJE

RADOMSKO OKROŽJE

Zamošč Dubno

KAT

Proti Zgornji Šleziji

OV I C E

Katovice

Krakov KRAKOVSKO OKROŽJE

Proti Poljski 1938 Proti Zgornji Šleziji okt. 1939

Proti Slovaški nov. 1939

Lvov

(Lemberg)

GALICIJA

ČEŠKOSLOVAŠKA

Poljska meja pred 1. 9. 1939 Nemško-ruska črta Priključeno Nemčiji

ROMUNIJA

Pod nemško državno upravo

Pol j ska p od nac i st ič no ok upacijo


29

Pristanek padalskih enot Glavni nemški prodori Maginotova linija

Groningen 10. maj

12. maj

NIZOZEMSKA Amsterdam

10.

14. maj

Arnhem Rotterdam 10.–

ma

j

11. m

Dunkirk

Brugge

Calais

5. maj

20.–2

Abbeville

aj

Arras

Amiens

Antwerpen Gent 17. maj BELGIJA Bruselj 18. maj 20. maj

Charleroi

Bonn

10. maj

Liège 13. maj Dinant

14.–2 0. maj

Köln

10. maj

Aachen

Koblenz

j

13. ma

Sedan

Rouen Rheims

LUKSEMBURG Luxemburg j

13. ma

Metz Pariz Strasbourg FRANCIJA

Z a hodna of e n z i va : na pa d Sic h e l s c h n i t t ( z a mah s srp om)


30

D A N S K A Okupirano ozemlje Nemške satelitske države

Šlezija-Holstein

Mecklenburg

Hamburg

Hamburg

Weser-Ems

Vzhodni Hanover

NIZOZEMSKA Severna Vestfalija Essen

BELGIJA

Köln Düsseldorf

MagdeburgAnhalt

Južni HanoverBrunswick

Južna Vestfalija

HalleMersenburg Kurhessen

Köln-Aachen

Turingija

Koblenz Hesse-Nasau Moselland

Main-Frankonija

Westmark

F R A N C I J A

Baden

Frankonija

WürttemburgHohenzollern

Švabija

Bayreuth

München MünchenZgornja Bavarska

Š V I C A

Tirolsko-Predarlberško

I T A L I J A

Ne m šk i r aj h 194 2 : O k ro ž ja nac i st ič n e st r a n ke

Salzburg


31

Königsberg

Danzig-Zahodna Prusija

Vzhodna Prusija

Pomorjansko

Berlin Brandenburg

Wartheland

Varšava Saška

Spodnja Šlezija

P O L J S K A Dresden

Sudeti

Zgornja Šlezija Sudeti

PROTEKTORAT Č E Š K A

Spodnja Donava Zgodnja Donava

S L O V A Š K A Dunaj

Štajerska

Koroška

M A D Ž A R S K A


»Velika Nemčija« 1939 Priključena ozemlja »Komisar« ali »pooblaščenec« rajha Pod vojaško upravo Zavezniki Velike Nemčije Meje Einsatzgruppen A-D Število ubitih Judov (v tisočih) Končna meja nemškega prodora

IRSKA

LUKSEMBURG

BELGIJA

Cona pod okupacijo Nemčije nov. 1942

Berlin

Varšava

IT A L

IJ

A

GENERALNA GUBERNIJA GALICIJA

ROMUNIJA

Moskva

Einsatzgruppe C

Z S S R

TURČIJA

Einsatzgruppe D

REICHSKOMMISSARIAT UKRAJINA

Einsatzgruppe B

BOLGARIJA

GRČIJA

SRBIJA

MADŽARSKA

ALBANIJA

Kotor

ČRNA GORA

R E I C H SKOMISSARIAT OSTLAND

Einsatzgruppe A

FINSKA

SLOVAŠKA

HRVAŠKA

Dunaj

Praga

V E L I K A N E M Č I J A

ŠVICA

NIZOZEMSKA

FRANCIJA Vichy

Pariz

ZDRUŽENO KRALJESTVO

DANSKA

ŠVEDSKA

NORVEŠKA

32

Ev ropa p od nac i st ič no ok upacijo


Stalingrad

Leningrad Gorki Moskva

Arkhangelsk

je Uralsko go rov

Baku

Sverdlovsk

Aškabad

Novosibirsk

Taškent Stalinabad

Omsk

SOVJETSKA ZVEZA

Me j e n e m šk e ok u pac i j e Z SSR Glavni viri anglo-ameriških zalog Naftna območja

Obseg nemškega prodora

Večje industrijsko mesto Industrijsko mesto

Vladivostok

Nikolajevsk

33


34

DANSKA København

VELIKA BRITANIJA

Kiel Hamburg Elba

NIZOZEMSKA

London

Hanover

BELGIJA

Bruselj Meuse

Frontna linija oktober-november 1944

Pariz

a

Sen

Frontna linija 13. avgust 1944

Leipzig

Ren

Frontna linija 3. september 1944

Prodor zaveznikov 19. aprila 1945

Köln

Nancy

ava

Don

Frontna linija 26. avgust 1944

Bordeaux

Zürich

Loara

FRANCIJA

München

Dijon

Salzburg

AVSTRIJA

ŠVICA Lyon Milano

Frontna linija 3. september 1944 Frontna linija 26. avgust 1944

Benetke

ITALIJA

Marseseille Frontna linija oktober-november 1944

Z a hodna i n v z hodna f ron ta, 194 4 – 1945

Trst


35 Talin

ŠVEDSKA

Riga

28. julij 1944

Danzig

Minsk

Berlin Odra

Varšava

Dresden

Breslau

VELIKA

SOVJETSKA ZVEZA

Lublin Ruske sile 19. aprila 1945

Kijev

Praga

NEMČIJA

22. junij 1944

SLOVAŠKA Dunaj 15. december 1944 Budimpešta

MADŽARSKA

15. september 1944

Zagreb

ROMUNIJA Beograd

JUGOSLAVIJA

Bukarešta Donava


36

proti Rostocku

proti Stralsundu

2. beloruska fronta

Karow Stettin proti Hamburgu

3 TA

Starsow Wittenberge

Gransee Fehrbellin

Havel

Elba

3 TA

Lanke

Stendal

Kanal Hohenzollernov

9 A

Wriezen Bernau

Nauen

9 A

Küstrin

Bucklow

BERLIN

Furstenwalde

Möckern

9 A

12 A

Wittenberg

ostanki

Odra

13 divizij skupaj

Treuenbrietzen Dessau

4 TA

Frankfurt

Armadna skupina Center 4 TA

17 A

Cottbus

Schlieben Enote ZDA Operacije april–maj 1945

4 TA

Torgau Ruhland

Frontna linija 16. april Sovjetski prodori 16.–20. april Elba

Frontna linija 19. april Sovjetski prodori 20.–26. april

2 TD 2 PD

Dresden

Frontna linija 25. april

Nemški protinapadi

0

30 km

Diesa 17 A

Nemške enote tankovske tankovske TA armade TD divizije

Sovjetski prodori 26.–9. maj Frontna linija 8. maj

1. ukrajinska fronta

proti Leipzigu

1. beloruska fronta

Enote ZDA

Armadna skupina Vistula

proti Pragi

S ov j etsk i pre b oj d o Be rl i na

A armade

pehotne PD divizije


37

1 FANTAZIJA IN NEUSPEH I

P

rvo od številnih srečnih naključij za Hitlerja se je pripetilo trinajst let pred njegovim rojstvom. Leta 1876 se je mož, ki je pozneje postal njegov oče, preimenoval iz Aloisa Schicklgruberja v Aloisa Hitlerja. Adolfu lahko verjamemo na besedo, ko je dejal, da ga od vsega, kar je bil storil njegov oče, ni moglo nič bolj razveseliti kot to, da je opustil grobo kmečko ime Schicklgruber. Gotovo, »Heil Schicklgruber« ne bi bil nič kaj verjeten pozdrav narodnemu heroju. Schicklgruberji so bili več generacij kmečka družina, mali posestniki v Waldviertlu, na slikovitem, toda revnem, hribovitem in (kot namiguje samo ime) gozdnatem območju s skrajnega severozahodnega dela Spodnje Avstrije, na meji z Bohemijo (Češko), katerega prebivalci so sloveli po resnobi, robatosti in negostoljubnosti. Hitlerjev oče Alois se je rodil 7. junija 1837 v vasi Strones kot nezakonski otrok Marie Anne Schicklgruber, takrat enainštiridesetletne hčere revnega malega posestnika Johanna Schicklgruberja, in bil istega dne krščen (kot Aloys Schicklgruber) v bližnjem Döllershemu. Hitlerjev oče je bil prvi družinski član, ki je splezal po družbeni lestvici navzgor. Leta 1855, pri osemnajstih, je Alois dobil zaposlitev na skromnem položaju na avstrijskem ministrstvu za finance. Za mladega moža njegovega ozadja in omejene izobrazbe je bilo njegovo napredovanje v nadaljnjih letih zavidanja vredno. Po šolanju in opravljenem obveznem izpitu je leta 1861 postal nižji nadzornik in leta 1864 delavec na carinskem uradu, leta 1870 je postal carinski uradnik in bil naslednje leto premeščen v Braunau am Inn, kjer je leta 1875 dobil službo carinskega inšpektorja. Leto za tem je spremenil priimek. Aloisu je bilo kot družbenemu po­ vzpetniku verjetno bliže manj kmečko ime Hitler (črkovna različica Hiedler, sicer pisano kot Hietler, Hüttler, kar pomeni mali posestnik, priimek Johanna Georga Hiedlerja, ki se je pozneje poročil z Aloisovo materjo in očitno prevzel očetovstvo). Kakor koli že, Alois je bil z novim imenom očitno več kot zadovoljen in se je po dokončni odobritvi januarja 1877 redno podpisoval kot Alois Hitler. Njegov sin je bil z bolj znamenitim imenom Hitler enako zadovoljen.


38

Hitler

Klara Pölzl, ki je pozneje postala mati Adolfa Hitlerja, je bila najstarejša hči treh preživelih od skupaj enajstih otrok – druga dva sta bila Johanna in Theresia – iz zakona Johanne Hüttler, najstarejše hčere Johanna Nepomuka Hüttlerja, in Johanna Baptista Pölzla, ravno tako malega posestnika iz Spitala. Klara je odraščala na kmetiji v neposredni bližini kmetije dedka Nepomuka. Nepomuk je takoj po smrti svojega brata Johanna Georga Hiedlerja posvojil Aloisa Schicklgruberja. Klarina mati Johanna in teta Walburga sta dejansko odraščali skupaj z Aloisom v Nepomukovi hiši. Po spremembi imena in osebnega dokumenta leta 1876 sta Alois Hitler in Klara Pölzl uradno postala bratranec in sestrična v drugem kolenu. Tistega leta, leta 1876, je Klara Pölzl, takrat stara šestnajst let, zapustila družinsko kmetijo v Spitalu in se preselila v Braunau am Inn, da bi kot služkinja delala v gospodinjstvu Aloisa Hitlerja. Alois je bil takrat cenjen carinski uradnik v Braunauu. Njegovo osebno življenje je bilo sicer manj uspešno od njegove kariere. Poročil se je vsega skupaj trikrat, najprej z žensko, ki je bila veliko starejša od njega, Anno Glasserl, od katere se je ločil leta 1880, potem pa z ženskama, ki sta bili dovolj mladi, da bi lahko bili njegovi hčeri. Iz predporočne zveze in zadnjih dveh zakonov se mu je rodilo devet otrok, od tega so štirje umrli v zgodnjem otroštvu. To je bilo nadpovprečno razgibano zasebno življenje – vsaj za provincialnega carinskega uradnika. Ko je avgusta 1884 pri komaj triindvajsetih letih za tuberkulozo umrla njegova druga žena Franziska (Fanni) Matzelberger, sta bila njuna otroka Alois in Angela še zelo majhna. Med boleznijo so Fanni premestili na svež podeželski zrak zunaj Braunaua. Da bi poskrbel za svoja otroka, se je Alois nemudoma spomnil na Klaro Pölzl in jo pripeljal nazaj v Braunau. Komaj je bila Fanni dobro pokopana, je Klara zanosila. Ker sta bila uradno bratranec in sestrična v drugem kolenu, sta Alois in Klara potrebovala odvezo Cerkve. Po štirimesečnem čakanju, v katerem je bilo Klarino stanje vedno bolj očitno, sta proti koncu leta 1884 končno dočakala odvezo iz Rima in se 7. januarja 1885 tudi poročila. Poročna slovesnost se je odvila ob šestih zjutraj. Kmalu po na hitro izpeljani slovesnosti je bil Alois že na delovnem mestu na carinski izpostavi. Gustav, prvi otrok iz Aloisovega tretjega zakona, se je rodil maja 1885, septembra naslednjega leta mu sledil drugi otrok, Ida, in malone brez premora drugi sin Otto, ki je umrl samo nekaj dni po rojstvu. Klaro je kmalu zatem doletela še večja tragedija, saj sta Gustav in Ida zbolela za davico in umrla v razmiku nekaj tednov, decembra 1887 in januarja 1888. Poleti leta 1888 je bila Klara spet noseča. Ob pol šestih zvečer, 20. aprila 1889, na oblačno in mrzlo velikonočno soboto, je v domači hiši v Gasthof zum Pommer, Vorstadt Nr. 219, rodila četrtega otroka, prvega, ki je preživel zgodnje otroštvo: to je bil Adolf.


■ Fantazija in neuspeh

39

Zgodovinska poročila o Adolfovih prvih letih življenja so zelo skromna. Njegovo pripovedovanje v Mein Kampfu je netočno glede podrobnosti in pretirano v interpretaciji. Povojni spomini družine in znancev si zaslužijo skrbno obravnavo in so ponekod enako dvomljivi, kot so bili pozneje, v času tretjega rajha, dvomljivi poskusi, da bi poveličevali otroštvo bodočega firerja. Dejstvo je, da o obdobju njegovega odraščanja, ki je tako pomembno za psihologe in »psihozgodovinarje«, obstaja le malo zapisov, ki niso rezultat ugibanj. Alois je bil v času Adolfovega rojstva človek z zmernim premoženjskim stanjem. Njegovi prihodki so bili solidni – precej višji od prihodkov osnovnošolskega ravnatelja. Skupno gospodinjstvo je poleg Aloisa, Klare, dveh otrok iz Aloisovega drugega zakona, Aloisa mlajšega (preden je odšel od doma leta 1896) in Angele, ter mlajšega brata Edmunda (ki se je rodil leta 1894, umrl pa leta 1900) in sestre Paule (rojene leta 1896) premoglo tudi kuharico in služkinjo, Rosalio Schichtl. Tu je bila tudi Adolfova teta Johanna, ena od materinih mlajših sester, slabovoljna, grbasta ženska, ki pa je imela Adolfa rada in je bila Klari v pomoč pri gospodinjskih opravilih. Hitlerjeva družina je v materialnem smislu živela udobno srednjerazredno življenje. Toda družinsko življenje ni bilo ravno harmonično in srečno. Alois je bil arhetipski provincialni državni uradnik – domišljav, ponosen na svoj status, strog, brez smisla za humor, varčen, pikolovsko natančen in predan službi. V lokalni skupnosti je užival ugled. A bil je nagle jeze, ki se je lahko razplamtela povsem nepričakovano. Doma je bil avtoritaren, prevzeten in gospodovalen soprog in nepopustljiv, distanciran, samovoljen in pogosto razdražljiv oče. Še dolgo po poroki se Klara ni mogla otresti navade, da ga ne bi klicala stric. In celo po njegovi smrti je v kuhinji hranila stojalo z njegovimi pipami, da bi ob njegovi omembi s prstom pokazala nanje, kakor bi hotela priklicati njegovo avtoriteto. Ljubezen, ki so jo otroci pogrešali pri očetu, je mati več kot povrnila. Po opisu, ki ga je veliko pozneje, po prisilni emigraciji iz nacistične Nemčije, podal judovski zdravnik Eduard Bloch, je bila Klara Hitler »preprosta, skrom­ na, prijazna ženska. Bila je visokorasla, imela je rjavkaste lase, lično spletene v kito in podolgovat, ovalen obraz s čudovito ekspresivnimi sivo modrimi očmi«. Po osebni plati je bila podredljiva, vase zaprta, tiha, pobožna vernica, zavzeta z vodenjem gospodinjstva in predvsem predana skrbi za otroke in pastorke. Smrt svojih prvih treh otrok v zgodnjem otroštvu v razmiku nekaj tednov v letih 1887–1888 in poznejšo smrt petega otroka Edmunda pri skoraj šestih letih leta 1900 je morala občutiti kot udarce s kladivom po glavi. Njeno globoko žalost je življenje z razdražljivim, brez­čutnim in gospodovalnim


Alois = 1882–1956

Anna Glassl (1) 1823–83

William Patrick 1911–1987

=

Leo = Raubal 1879–1910

Franziska Matzelberger (2) 1861–84

Bridget Dowling 1892–1969

=

=

Angela (Geli) 1908–31

Angela 1883–1949

Gustav Ida 1885–7 1886–8

=

Johann Georg Heidler 1792–1857

Alois Schicklgruber {od 1876 Hitler} 1792–1857

Maria Anna Schicklgruber 1796–1847

=

=

Johanna Pölzl {‘Hanitante’} 1863–1911

Johann Pölzl 1828–1902

Eva Decker 1792–1873

Otto Adolf Edmund Paula 1887–? 1889–1945 1894–1900 1896–1960

Klara Pölzl (3) 1860–1907

Johanna Heidler {Hüttler} 1830–1906

Johann Nepomuk Heidler {Hüttler} 1807–88

40 Hitler


■ Fantazija in neuspeh

41

soprogom lahko samo še dodatno poglobilo. Nič ni presenetljivo, da je dajala vtis užaloščene, izčrpane ženske. Kot tudi ni prav nič čudno, da je bila njena požrtvovalna ljubezen do obeh preživelih otrok, Adolfa in Paule, zadušljiva in zaščitniška. Klara pa je uživala ljubezen in naklonjenost otrok in pastorkov, še posebno Adolfovo. »Na zunaj je bila njegova ljubezen do matere njegova najbolj vpadljiva posebnost,« je pozneje zapisal dr. Bloch. »Četudi ni bil ‘mamin fantek’ v običajnem pomenu besede,« je dodal, »nisem bil nikoli priča tesnejši povezanosti.« V enem izmed redkih izrazov naklonjenosti, zabeleženih v Mein Kampfu, je Adolf zapisal: »Očeta sem spoštoval, mater pa ljubil.« Njeno fotografijo je imel pri sebi vse do zadnjih dni v bunkerju. Njen portret je visel v sobah v Münchnu, Berlinu in v Obersaltzbergu (alpski rezidenci blizu Berchtesgadna). Dejansko bi njegova mati kaj lahko bila edina ljubljena oseba v vsem njegovem življenju. Adolf je torej zgodnja leta preživel pod zadušljivim ščitom pretirano zaskrbljene matere v gospodinjstvu, nad katerim je visela grozeča prezenca z disciplino obsedenega očeta. Klara s svojo podredljivostjo ni znala zaščititi otrok pred njegovimi izbruhi jeze. Adolfova mlajša sestra Paula je po vojni o materi govorila kot o »zelo mehki in nežni osebi, ki je znala kanalizirati skoraj preveliko grobost očeta in silno živahnost otrok, ki jih je bilo morda nekoliko težko vzgajati. Če je kdaj prišlo do prepirov ali nestrinjanja pri starših,« je nadaljevala, »se je to zmeraj dogajalo zaradi otrok. Še posebno brat Adolf je v očetu izzival skrajno strogost, tako da je bil pošteno tepen vsak dan. /…/ Kako pogosto ga je na drugi strani mama ljubkovala in skušala z ljubeznivostjo doseči tisto, česar oče ni mogel [doseči] s strogostjo!« Hitler sam se je v svojih poznovečernih monologih ob kaminu v štiridesetih letih pogosto razgovoril o tem, kako je imel njegov oče nenadne izbruhe jeze, katerim so takoj sledili udarci. Očeta ni ljubil, je dejal, se ga je pa toliko bolj bal. Njegova uboga ljub­ ljena mati, je znal pripomniti, na katero je bil tako navezan, je zaradi pogostih tepežev živela v stalni bojazni, tako da je včasih stala pred vrati, medtem ko so po njem deževali udarci. Alois je bil zelo verjetno nasilen tudi do žene. Odlomek v Mein Kampfu, v katerem naj bi Hitler opisoval razmere v delavski družini, v kateri so otroci trpeli očetove pijanske izpade nad materjo, je verjetno vsaj deloma nastal na podlagi njegovih izkušenj iz otroštva. Pri tem mora vsak razmislek o tem, v kolikšni meri je vse to vplivalo na oblikovanje Adolfovega značaja, ostati na ravni domneve. Težko pa je podvomiti v to, da je bil vpliv močan. Pod površino je nedvomno začel nastajati poznejši Hitler. Četudi gre za golo ugibanje, ni potrebno veliko domišljije, da si lahko predstavljamo, kako so njegov pokroviteljski prezir do podredljivih žensk, želja po nadvladi


42

Hitler

(podobe vodje kot strogega, avtoritarnega očetovskega lika), nezmožnost za glob­lje osebne odnose, temu ustrezna hladna okrutnost do človeštva in – ne nazad­nje – sposobnost za sovraštvo, ki je bila tako zelo razvita, da je prav gotovo odražala neizmerno podtalno sovražnost do samega sebe, prikrito s skrajnim narcizmom kot njegovim protipolom, dejansko morali nastati pod sublimiranim vplivom družinskih razmer mladega Adolfa. Toda domneve morajo ostati ugibanja. Zunanje sledi Adolfovega zgodnjega življenja, kolikor jih je mogoče rekonstruirati, ne vsebujejo nobenega namiga za to, kar se je pojavilo pozneje. Poskusi, da bi v mladostniku prepoznali »skaženo osebo znotraj morilskega diktatorja«, so se izkazali za neprepričljive. Če pozabimo na vse, kar vemo o kasnejših dogodkih, njegove družinske razmere vzbujajo predvsem sočutje do otroka, ki je bil izpostavljen tem razmeram.

II Alois Hitler je bil od nekdaj nemirna duša. Hitlerji so večkrat zamenjali hišo znotraj Braunaua in tako velikokrat izgubili dom. Novembra 1898 se je Alois preselil zadnjikrat, ko je kupil hišo z manjšo parcelo v Leondingu, vasi na obrobju Linza. Odtlej se je družina ustalila na območju Linza, in Adolf je – vse do svojih dni v bunkerju leta 1945 – Linz štel za svoje domače mesto. Spominjal ga je na srečne, brezskrbne otroške dni. Nanj so bili vezani njegovi spomini na mater. In bil je najbolj »nemško« mesto v avstrijskem cesarstvu. Očitno je zanj simboliziral podeželsko malomeščansko nemško idilo – podobo, ki jo je vse življenje zoperstavljal mestu, ki ga je kmalu zatem spoznal in zasovražil: Dunaju. Adolf je bil zdaj v tretji osnovni šoli. Očitno se je v novi skupini sošolcev hitro uveljavil in postal »mali kolovodja« v igri ravbarji in žandarji, ki so se jo vaški otroci igrali po bližnjem gozdu in njivah. Vojaške igrice so bile še posebno priljubljene. Adolfa je prevzela ilustrirana zgodovina francosko-pruske vojne, na katero je naletel doma. In ko so izbruhnile burske vojne, so se igre vrtele okrog herojskih podvigov Burov, ki so jih vaški fantje tako navdušeno podpirali. Nekako v tem času so Adolfa zasvojile pustolovske zgodbe Karla Maya, čigar priljubljene povesti o Divjem zahodu in indijanskih bitkah (čeprav May ni bil nikoli v Ameriki) so očarale na tisoče mladeničev. Večina teh fantov je diplomirala iz pustolovščin Karla Maya in otroških fantazij, ki so jih gojili med odraščanjem. Toda za Adolfa fascinacija nad Karlom Mayem ni nikoli popustila. Mayeve zgodbe je bral še kot kancler in jih tudi priporočal v branje generalom, ki jim je očital pomanjkanje domišljije.


■ Fantazija in neuspeh

43

Adolf je pozneje govoril o »tistih srečnih časih«, ko »je bila šola smešno lahka, tako da sem imel toliko prostega časa, da me je sonce videlo več kot moja soba«, ko »so bili livade in gozd bojišče, na katerem so se lahko stalna ‘nasprotovanja’« – vedno večji spori z očetom – »le še zaostrila«. Toda leta 1900 so se brezskrbni dnevi bližali koncu. Hitlerjeva družina je bila ravno v času, ko so bili pred pomembno odločitvijo o Adolfovi prihodnosti in o poti srednješolskega izobraževanja, ki naj bi jo ubral, vnovič pahnjena v hudo stisko, ko je 2. februarja 1900 za ošpicami umrl Adolfov mlajši brat Edmund. Ker je Aloisov starejši sin Alois mlajši že pljuval po očetu in živel daleč od doma, je breme karierističnih ambicij za potomce zdaj padlo na Adolfova ramena. To pa je pripeljalo do dodatnih napetosti med očetom in sinom, ki so trajno zaznamovala preostala leta Aloisovega življenja. Adolf je začel s srednjo šolo 17. septembra 1900. Njegov oče se je raje kot za gimnazijo odločil za Realschule, se pravi za šolo, ki je dajala manjši poudarek tradicionalnim klasičnim in humanističnim temam, je pa še vedno veljala za dobro pripravo na univerzitetni študij, poudarek pa je bil na bolj »modernih« predmetih, vključno z znanostjo in tehničnimi predmeti. Po Adolfovem pričevanju je na očetovo odločitev vplival sinov talent, ki ga je kazal za risanje, poleg tega pa še prezir nad nepraktičnostjo humanističnih študij, ki je izhajal iz njegove trde karieristične poti. To ni bila običajna pot za bodočega državnega uradnika – to kariero je Alois namreč imel v mislih za svojega sina. Toda Alois sam je imel za sabo uspešno kariero v državni službi avstrijske države s komajda omembe vredno formalno izobrazbo. Prehod v srednjo šolo je bil za Adolfa težak. Vsak dan je moral pešačiti več kot uro v vsako smer, tako da mu je ostalo le malo časa za spletanje zunajšolskih prijateljstev. Če je bil med vaškimi fanti v Leondingu velika riba v majhnem ribniku, so ga sošolci v novi šoli komajda opazili. V šoli ni imel tesnih prijateljev, niti jih ni iskal. In pozornost, ki mu jo je naklanjal vaški učitelj, je zdaj nadomestil bolj neoseben odnos številnih učiteljev, ki so bili odgovorni za posamezne predmete. Minimalen napor, s katerim je Adolf izpolnjeval zahteve osnovne šole, zdaj ni več zadostoval. Njegovo šolsko delo, ki je bilo tako uspešno v osnovni šoli, je tu trpelo od samega začetka. In njegovo vedenje je kazalo jasne znake nezrelosti. Adolfove šolske ocene so bile do trenutka, ko je jeseni leta 1905 zapustil šolo, med slabimi in povprečnimi. Bivši razredni učitelj dr. Eduard Huemer se je v pismu Hitlerjevemu obrambnemu svetu 12. decembra 1923, po neuspešnem puču v Münchnu, Adolfa spominjal kot vitkega, bledega mladeniča, vozača, ki je bil vsakodnevno na poti iz Leondinga v Linz, fanta, ki ni do polnega izkoristil svojega talenta, ga ni znal koristno uporabiti in ni znal upoštevati šolske discipline.


44

Hitler

Označil ga je kot trmastega, prevzetnega, dogmatičnega in vročekrvnega. Učiteljske graje je sprejemal s komaj prikrito nadutostjo. Do sošolcev se je vedel oblastno in bil je vodilni pri nezrelih potegavščinah, ki jih je Huemer pripisoval preveliki zasvojenosti z indijanskimi zgodbami Karla Maya in tudi nagnjenju k tratenju časa, ki ga je dodatno krepila njegova vsakodnevna pot iz Leondinga in nazaj. Le stežka je mogoče podvomiti v to, da je bil Hitlerjev odnos do šole in učiteljev (z eno samo izjemo) skrajno negativen. Šolo je zapustil »z bazičnim sovraštvom« do nje, da bi se pozneje norčeval nad šolanjem in učitelji. Edini učitelj, ki si je v Mein Kampfu zaslužil hvalo, je bil učitelj za zgodovino dr. Leopold Pötsch, ki naj bi Hitlerju krepil zanimanje z živahnim pripovedovanjem in zgodbami o herojstvih iz nemške preteklosti in mu vzbujal močno čustvene nemško nacionalistične in protihabsburške občutke (ki so bili v njegovi šoli in tudi v Linzu nasploh tako in tako zelo prisotni). Probleme s prilagajanjem, s katerimi se je soočal Adolf v Realschule v Linzu, sta dodatno poglobila poslabšanje odnosov z očetom in odprta rana prerekanj o fantovi bodoči karieri. Po Aloisovem prepričanju prednosti kariere v državni službi ni bilo mogoče zanikati. Toda vsa njegova prizadevanja, da bi ga navdušil za to pot, so naletela na odločno zavračanje. »Polotilo se me je zehanje in šlo mi je na bruhanje ob misli, da bi moral sedeti v uradu in bi tako izgubil vso svobodo; da ne bi več bil gospodar svojega časa,« je Adolf zapisal v Mein Kampfu. Bolj ko se je Adolf upiral tej ideji, bolj je bil njegov oče avtoritaren in vztrajen. Ko so Adolfa vprašali, kako si predstavlja svojo prihodnost, je baje enako trmasto odgovoril, da hoče biti umetnik – to pa je bila predstava, ki je bila za strogega avstrijskega državnega uradnika nekaj povsem nepredstavljivega. »Umetnik, ne, nikoli, dokler sem živ!« mu je položil besede na usta Hitler. Vsekakor je mogoče podvomiti v to, da bi se mladi Adolf pri dvanajstih letih tako nedvoumno odločil postati umetnik. Da pa sta bila z očetom v sporih zato, ker ni hotel izbrati kariere državnega uradnika in je oče grajal njegovo brezbrižno in brezsmiselno življenje, v katerem ga je najbolj zanimalo risanje, pa bi znalo biti res. Alois se je iz skromnih začetkov s podjetnostjo, marljivostjo in naporom prebil na dostojanstven in ugleden položaj v državni upravi. Njegovemu sinu, ki je odraščal v bolj privilegiranem okolju, pa se je zdelo popolnoma normalno, da ne počne nič drugega, kot da trati čas z risanjem in s sanjarjenjem, se noče posvečati šoli, nima nobene predstave o službi in prezira kariero, ki za njegovega očeta pomeni vse. Do prerekanja skratka ni prišlo samo zaradi zavračanja kariere državnega uradnika. Šlo je za zavračanje vsega, kar je njegov oče cenil, in s tem za zavračanje očeta samega.


■ Fantazija in neuspeh

45

Adolfova adolescenca, kot je opisal v Mein Kampfu, je bila »izredno boleča«. S prehodom v linško šolo in z izbruhom hrupnih sporov z očetom je nastopila pomembna faza v razvoju njegovega značaja. Srečen, igriv mladenič iz osnovnošolskih časov je zrasel v lenobnega, zamerljivega, uporniškega, mrkega, trmastega najstnika brez vsakega cilja. Ko se je 3. januarja 1903 njegov oče ob običajnem jutranjem kozarčku vina v Gasthaus Wiesinger zgrudil in umrl, je bilo konec prerekanj glede Adolfove prihodnosti. Alois je svojo družino zapustil v ugodnih razmerah. In kakor koli že se je tej situaciji čustveno prilagajala vdova Klara, je precej neverjetno, da bi Adolf, ki je bil zdaj edini »moški v hiši«, žaloval za očetom. Z očetovo smrtjo je z njegovih ramen odpadla večina bremena starševskih pritiskov. Mati si je z vso vnemo prizadevala, da bi Adolfa prepričala, naj ustreže očetovim željam. Toda konfliktom se je izogibala, in najsi jo je njegova prihodnost še tako skrbela, je veliko raje popuščala Adolfovim muhavostim. Skratka, njegov stalni šolski neuspeh je sam po sebi izključil vsako realistično pričakovanje, da bi lahko izpolnil pogoje za kariero v državni službi. Njegove šolske ocene v naslednjih dveh letih so ostale na povprečni ravni. Jeseni leta 1905, pri šestnajstih letih, je izkoristil bolezen – lahko da je bila hlinjena, najverjetneje pa resnična, toda pretirano izražena –, da je prepričal mater, da ni več sposoben nadaljevati s šolanjem, in je z veseljem pustil šolanje za vedno za seboj, brez vsake jasno začrtane poti glede kariere. Mein Kampf skoraj popolnoma spregleda obdobje med izstopom iz šole jeseni leta 1905 in materino smrtjo konec leta 1907. V teh dveh letih je Adolf živel življenje parazitskega lenobneža – zanj je finančno in tudi sicer skrbela in ga razvajala od ljubezni ginevajoča mati – v svoji sobi v udobnem stanovanju na Humboldtstraße v Linzu, kamor se je družina preselila junija 1905. Mati, teta Johanna in mlajša sestra Paula so mu bile ves čas na razpolago, da so lahko zadovoljevale njegove potrebe, mu prale perilo, čistile in kuhale. Mati mu je celo kupila koncertni klavir, na katerem je imel štiri mesece – med oktobrom 1906 in januarjem 1907 – učne ure. Dneve je preživljal z risanjem, slikanjem, branjem ali pisanjem »poezije«, ob večerih je zahajal v gledališče ali opero, ter se ves čas predajal sanjarjenju o svoji prihodnosti velikega slikarja. Zvečer je ostajal dolgo pokonci in prespal je vse dopoldneve. Bil je brez jasnih ciljev. Lenoben življenjski slog, pompoznost domišljije, pomanjkanje discipline za sistematično delo – vse to so lastnosti poznejšega Hitlerja, ki so očitne že za ti dve leti v Linzu. Nič nenavadnega, da je Hitler o tem obdobju govoril kot o »najsrečnejšem času, ki se mi je zdel skorajda kot lepe sanje«. Adolfovo brezskrbno življenje v Linzu v letih 1905–1907 je opisal njegov edini takratni prijatelj, August Kubizek, sin linškega tapetnika, ki je sanjaril o


46

Hitler

tem, da bi postal velik glasbenik. S Kubizekovimi povojnimi spomini moramo ravnati previdno, tako glede dejstvenih podrobnosti kot glede interpretacije. Gre za na dolgo in široko opisane in olepšane spomine, ki jih je zbral v knjigo po naročilu nacistične partije. Občudovanje, ki ga je Kubizek naklanjal bivšemu prijatelju, je olepšalo njegove sodbe celo za nazaj. Toda to še ni vse: Kubizek si je marsikaj preprosto izmislil, nekatere odlomke je zasnoval na podlagi Hitlerjevih lastnih pripovedovanj iz Mein Kampfa in razvil nekakšno plagiatorstvo, da bi zapolnil svoj luknjičavi spomin. Toda njegovi spomini so se kljub številnim slabostim izkazali za bolj verodostojen dokument o Hitlerjevi mladosti, kot se je nekoč mislilo, še posebno v delih, v katerih se dotikajo izkušenj, povezanih s Kubizekovim zanimanjem za glasbo in gledališče. Ne more biti nobenega dvoma o tem, da ti spomini kljub pomanjkljivostim vsebujejo pomembna razmišljanja o osebnosti mladega Hitlerja, ki kažejo zametke značajskih potez, ki so v poznejših letih postale še veliko preveč izrazite. August Kubizek – »Gustl« – je bil približno devet mesecev starejši od Adolfa. Srečala sta se po naključju jeseni leta 1905 (ne leta 1904, kot trdi Kubizek) v linški operi. Adolf je bil takrat že nekaj let fanatični oboževalec Wagnerja, opera, še posebno dela »mojstra iz Bayreutha«, pa je bila tudi Kubizekova ljubezen. Gustl je bil izjemno dovzeten, Adolf pa je hotel narediti vtis. Gustl je bil ustrežljiv, šibke volje, podredljiv, Adolf je bil vzvišen, odločen, dominanten. Gustavu je bilo do komaj česa, Adolf je imel odločno mnenje o vsem. »Moral je govoriti,« se je spominjal Kubizek, »in potreboval je nekoga, da ga je poslušal.« Gustla, ki je izhajal iz obrtniške družine in obiskoval nižjo šolo kot mladi Hitler in se je torej počutil družbeno in izobrazbeno manj­ vrednega, je Adolfova izrazna moč navdala z občudovanjem. Najsi ga je Hitler zasul s ploho besed o pomanjkljivostih državnih uradnikov, o šolskih učiteljih, lokalni davčni politiki, loterijah s socialno blaginjo, opernih prireditvah ali linških javnih zgradbah – Gustl je bil prevzet kot nikoli dotlej. Ni ga pritegnilo samo tisto, kar je imel povedati, ampak tudi to, kako je znal povedati. Gustl, ki se je opisoval kot miren, zasanjan mladenič, je v dogmatičnem, domišljavem in »vsevednem« Hitlerju odkril svoje idealno nasprotje. To je bilo popolno partnerstvo. Ob večerih sta lepo oblečena zahajala v gledališče ali opero; bledi in mršavi mladi Hitler, ki se je ponašal z nastavki redkih brkov, je bil s svojim črnim plaščem in temnim klobukom videti izrazito gizdalinski, to podobo pa je dopolnila črna palica s slonokoščenim ročajem. Po prireditvi se je Adolf vedno na dolgo in široko razgovoril z vneto kritiko produkcije ali s silno prevzetostjo. Čeprav je bil Kubizek glasbeno bolj nadarjen in poznavalski od Hitlerja, je v »diskusijah« ostal pasiven in poslušen sogovornik.


■ Fantazija in neuspeh

47

Hitlerjeva strast do Wagnerja ni poznala meja. Koncert ga je lahko prevzel skorajda kot religiozna izkušnja in ga potopil v globoke in mistične fantazije. Wagner je bil zanj največji umetniški genij, vzor, ki si je zaslužil posnemanje. Adolfa so očarale Wagnerjeve mogočne glasbene drame, njegovo izklicevanje herojske, oddaljene in sublimno mistične nemške preteklosti. Lohengrin, saga o skrivnostnem vitezu varuhu svetega grala, ki pooseblja tevtonskega heroja in ki ga je oče Parsifal poslal z gradu Monsalvat, da bi rešil po krivem obsojeno brezmadežno devico Elso, ki pa se mu nazadnje izneveri, je bila njegova prva Wagnerjeva opera, ki je ostala njegova najljubša. Ko sta bila Adolf in Gustl skupaj, sta bili tema pogovora, ki je bila celo pomembnejša od glasbe, visoka umetnost in arhitektura. Natančneje, to je bil Adolf kot bodoči veliki umetniški genij. Mladi, dandijski Hitler je preziral predstavo, da bi moral delati za vsakdanji kruh. Dovzetnega Kubizeka je prevzel s svojimi vizijami o samem sebi kot velikem umetniku in Kubizeku kot najodličnejšem glasbeniku. Medtem ko je Kubizek garal v očetovi delavnici, je Adolf dneve zapolnjeval z risanjem in s sanjarjenjem. Potem se je srečal z Gustlom po končanem delu in mu – ko sta se ob večerih sprehajala po Linzu – predaval o tem, kako je treba porušiti, prenoviti in nadomestiti osrednje javne zgradbe, in kazal nepreštevne skice načrtov za prezidavo. Navidezni svet je vseboval tudi Adolfovo slepo zaljubljenost v dekle, ki zanj sploh ni vedela, da obstaja. Stefanie, elegantna mlada dama, ki jo je bilo mogoče videti v Linzu, kako se sprehaja po mestu in sloni na materini roki, da bi jo tu in tam pozdravil oboževalec med mladimi oficirji, je bila za Hitlerja ideal, ki si zasluži oboževanje od daleč in ne osebnega srečanja, fantazijski lik, ki čaka na velikega umetnika, ko bi nastopil pravi trenutek za njuno poroko, da bi potem živela v veličastni vili, ki bi jo zanjo ustvaril sam. Drugačen vpogled v ta domišljijski svet nam dajejo Adolfovi načrti za prihodnost, ko je okoli leta 1906 skupaj s prijatelji kupil loterijsko srečko. Adolf je bil tako prepričan, da bodo zadeli prvo nagrado, da je ustvaril podrobno vizijo njihove bodoče rezidence. Oba mlada moža bi živela umetniško življenje, zanju bi skrbela dama srednjih let, ki bi lahko izpolnjevala njune umetniške zahteve – v to vizijo ni spadala ne Stefanie ne katera druga ženska njunih let –, potovala bi v Bayreuth in na Dunaj in se odpravljala na vse mogoče s kulturo zaznamovane izlete. Adolf je bil v dobitek tako zelo prepričan, da ga je na državni loteriji, ko se iz njihove male hazarderske igre ni izcimilo nič, popadel brezmejen bes. Spomladi leta 1906 je Adolf prepričal mater, da mu je plačala prvo potovanje na Dunaj, kjer naj bi v Dvornem muzeju preučeval galerijske slike, bolj verjetno pa si je hotel izpolniti vedno večjo srčno željo, da bi obiskal kulturna


48

Hitler

prizorišča cesarske prestolnice. Dva tedna, morda malo dlje, je pohajal po Dunaju kot turist in spoznaval številne čare velemesta. Pri kom je živel, ne vemo. Štiri razglednice, ki jih je poslal prijatelju Gustlu, in komentarji v Mein Kampfu kažejo, kako zelo prevzet je bil nad veličastnostjo zgradb in ureditvijo Ringstraße. Sicer pa je, kot kaže, svoj čas preživljal v gledališču in v občudovanju Dvorne opere, kjer so uprizoritve Wagnerjevega Tristana in Letečega Holandca pod taktirko Gustava Mahlerja zasenčile uprizoritve v provincialnem Linzu. Po vrnitvi domov se ni nič spremenilo. A kratko bivanje na Dunaju je dodatno okrepilo idejo, ki se je verjetno že porajala v njegovi glavi, da bo svojo umetniško kariero razvil na dunajski akademiji za likovno umetnost. Poleti leta 1907 je ta ideja postala bolj konkretna. Adolf je bil zdaj osemnajstleten mož, ki še vedno ni služil denarja in se je še vedno predajal trotovskemu življenju brez vsake predstave o nadaljnji življenjski poti. Kljub nasvetom sorodnikov, da je že čas, da si poišče službo, je prepričal mater, da mu je dovolila, da se vrne na Dunaj, tokrat z namenom, da se vpiše na akademijo. Ne glede na njene zadržke je bil obet sistematičnega študija na dunajski akademiji videti napredek glede na njegovo brezciljno življenje v Linzu. Poleg tega ji ni bilo treba skrbeti za sinovo finančno plat. Adolfova »Hanitante« – teta Johanna – se je izkazala s posojilom 924 kron, s katerimi naj bi denarno podprla nečakov študij umetnosti. To je bila približno enoletna plača začetniškega odvetnika ali učitelja. V tem času je njegova mati resno zbolela za pljučnim rakom. Januarja je že bila prvič operirana, spomladi in na začetku poletja pa jo je pogosto obiskoval judovski družinski zdravnik dr. Bloch. Frau Klara – zdaj v novi družinski hiši v Urfahru, predmestju Linza – je bila prav gotovo silno zaskrbljena ne samo zaradi vedno višjih stroškov zdravljenja, ampak tudi zaradi enajstletne hčere Paule, ki je še vedno živela doma in je nanjo pazila teta Johanna, in ljubega fanta Adolfa, ki je bil še vedno brez jasne predstave o svoji prihodnosti. Za Adolfa, ki ga je dr. Bloch opisal kot visokoraslega, bledikavega fanta rahlega zdravja, ki je »živel v samem sebi«, je mater gotovo skrbelo. Na začetku leta je plačal račun s 100 kronami za njeno dvajsetdnevno hospitalizacijo. Zajokal je, ko je moral dr. Bloch obema s sestro zaupati slabo novico, da ima njuna mati majhne možnosti, da bi premagala raka. Med boleznijo je skrbel zanjo in silno trpel spričo neznosnih bolečin, ki jih je morala prenašati. Zelo verjetno je, da je moral prevzeti odgovornost za vsako odločitev glede njene oskrbe. Toda Adolf je kljub materinemu vedno slabšemu stanju nadaljeval z načrti za preselitev na Dunaj. V prestolnico je odšel na začetku septembra 1907, da bi se pravočasno pripravil na sprejemne izpite na akademiji za likovno umetnost.


■ Fantazija in neuspeh

49

Glede možnosti opravljanja izpita so se odločali na podlagi prijavnega izpita, na katerem so ocenjevali kandidatova umetniška dela. Adolf je, kot je zapisal pozneje, odšel od doma »oborožen z zajetnim kupom risb«. Bil je eden od 113 kandidatov in prijavni izpit je uspešno opravil. Po prvem izpitu so izključili triintrideset kandidatov. V začetku oktobra je opravljal zahtevne tri ure trajajoče izpite, na katerih so morali kandidati risati risbe na posamezne teme. Samo osemindvajset kandidatov je bilo uspešnih. Hitlerja ni bilo med njimi. »Preskusno risanje nezadovoljivo. Nekaj pomanjkljivosti,« se je glasila odločitev. Nadvse samozavestni Adolf očitno sploh ni pomislil, da bi lahko padel na sprejemnih izpitih na akademiji. Bil je, kot je zapisal v Mein Kampfu, »prepričan, da bodo sprejemni izpiti otročje lahki. /…/ Bil sem tako prepričan v uspeh, da me je, ko sem izvedel, da sem bil zavrnjen, udarilo kot strela z jasnega.« Zahteval je pojasnilo in rektor akademije mu je dejal, da ni nobenega dvoma glede njegove neustreznosti za slikarsko šolo, da pa njegov talent očitno leži v arhitekturi. Hitler je odšel s pogovora, kot je dejal sam, »prvič v svojem mladem življenju sprt sam s sabo«. Po nekajdnevnem premišljanju o svoji usodi je sklenil, tako je vsaj zapisal, da je bila rektorjeva sodba pravilna in »da moram nekega dne postati arhitekt« – ne da bi takrat ali pozneje storil kar koli takega, kar bi odpravilo pomanjkljivosti iz šolanja, ki so bile glavna ovira za študij in kariero v arhitekturi. Adolf v resnici verjetno ni niti približno tako naglo odreagiral, kot namiguje njegova lastna zgodba; in dejstvo, da se je naslednje leto vnovič prijavil na sprejemne izpite za slikarsko šolo, meče senco dvoma na njegovo različico zgodbe o bliskovitem uvidu, da je njegova prihodnost v arhitekturi. Kakor koli že, zavrnitev na akademiji je tako zelo prizadela njegov ponos, da je ni razkril nikomur. Svojega neuspeha ni hotel zaupati ne prijatelju Gustlu ne materi. Klara Hitler je medtem umirala. Adolf se je zaradi naglega poslabšanja njenega zdravja vrnil z Dunaja in dr. Bloch mu je proti koncu oktobra povedal, da je materino stanje brezupno. Novica ga je globoko prizadela in Adolf je postal več kot ubogljiv. Njegova sestra Paula in dr. Bloch sta pozneje izpričevala njegovo vdano in »neutrudno« skrb za umirajočo mater. Toda Klarino zdravje se je jeseni kljub intenzivni zdravstveni oskrbi dr. Blocha naglo poslabšalo. 21. decembra 1907, pri sedeminštiridesetih letih, je spokojno umrla. Čeprav je bil priča mnogim situacijam ob smrtni postelji, se je spominjal dr. Bloch, »nisem še nikoli videl nikogar, ki bi bil tako skrušen od žalosti, kot je bil Adolf Hitler«. Materina smrt je bila »strašanski udarec«, je Hitler zapisal v Mein Kampfu, »še posebno zame«. Ob njenem odhodu se je počutil samega


50

Hitler

in prikrajšanega. Izgubil je edino osebo, do katere je kadar koli čutil tesno navezanost in toplino. »Revščina in trda realnost,« je pozneje trdil, »sta me prisilili k hitrim odločitvam. Tisto nekaj malega, kar nam je bil zapustil oče, je bilo zaradi materine resne bolezni v glavnem izčrpano; pokojnina za sirote, do katere sem bil upravičen, ni zadoščala niti za preživetje in tako sem bil soočen s problemom, da sem se moral nekako začeti preživljati sam.« Ko se je tretjič vrnil na Dunaj, da bi tokrat ostal več let, sta se mu povrnili stara kljubovalnost in odločnost in njegov cilj je bil zdaj jasen: »Hotel sem postati arhitekt in prepreke niso tu zato, da omagamo pred njimi, ampak samo zato, da jih odstranimo.« Trdil je, da se je odločil premagati ovire, pri čemer naj bi mu bil za vzor oče, ki se je z lastnimi napori prebil iz revščine na položaj državnega uradnika. V resnici pa je materino skrbno gospodinjstvo – dodatno podprto z nič kaj nepomembnimi prispevki sestre Johanne – več kot zadostovalo za plačilo precejšnjih stroškov zdravljenja kot tudi za razmeroma drag pogreb. Adolf prav tako še zdaleč ni ostal brez ficka. Ni bilo nobene potrebe po hitrem zaslužku za preživetje. Mesečna pokojnina za sirote 25 kron, ki sta jih prejemala oba s sestro Paulo – ki sta jo sedaj vzgajala njuna polsestra Angela in njen mož Leo Laubal –, seveda niti najmanj ni mogla pokriti življenjskih stroškov v Avstriji, ki je takrat trpela zaradi visoke inflacije. In Adolf in Paula se z izjemo obresti do štiriindvajsetega leta nista smela dotakniti očetove dediščine. Toda tisto, kar je zapustila mati – nemara okoli 1200 kron, potem ko so bili pokriti stroški pogreba –, je bilo vendarle razdeljeno med oba osirotela mladoletnika. Adolfov delež je skupaj s pokojnino za sirote zadostoval za eno leto življenja na Dunaju brez dela. Povrh vsega pa mu je ostal še denar od tetinega radodarnega posojila. Še zdaleč ni užival finančne varnosti, ki so mu jo bili včasih pripisovali. Toda njegovo finančno stanje je bilo navsezadnje v tem času precej boljše od stanja najbolj avtentičnega študenta na Dunaju. Razen tega se Adolfu ni tako zelo mudilo zapustiti Linz, kot namiguje v Mein Kampfu. Čeprav je njegova sestra več kot štirideset let pozneje izjavila, da je odšel na Dunaj nekaj dni po materini smrti, je bilo Adolfa januarja in februarja 1908 še vedno mogoče videti v linški četrti Urfahr. Če ni bil med obema datumoma, kar se zdi neverjetno, na kratkih obiskih na Dunaju, je videti, kakor da je ostal v Urfahru vsaj sedem tednov po materini smrti. Družinska gospodinjska računovodska knjiga nas navaja na sklep, da ni prekinil stikov z Linzem pred majem. Ko se je februarja 1908 dejansko vrnil na Dunaj, se ni vrnil zato, da bi se z vso vnemo lotil potrebnih postopkov, da bi postal arhitekt, ampak je zdrsnil nazaj v brezbrižno, lenobno in razbrzdano življenje, ki ga je bil živel pred materino smrtjo. Zdaj je celo prepričal Kubizekove starše, naj


Hitler - biografija