Issuu on Google+

Prva knjiga trilogije HÄ?i dima in kosti

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 3

13.1.7 9:38


Pred davnimi časi sta se zaljubila angel in hudič.

Ni se dobro končalo.

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 5

13.1.7 9:38


1. Tebe je nemogoe prestrašiti

Ko je po zasneženih tlakovcih Karou stopala proti šoli, se ji ni zdelo, da bi dan lahko bil posebej zlovešč. Pričakovala je, da bo ponedeljek povsem nedolžen, morda malo ponedeljkast, predvsem pa značilno januarski. Bil je mrzel in hladen, saj sredi zime sonce ni vzšlo pred osmo, ampak bil je tudi očarljiv. Snežilo je in Praga je bila ob zgodnji uri videti kot duh same sebe, kot stara, obledela fotografija, vsa srebrna in zamegljena. Po glavni ulici ob obrežju so rohneli tramvaji in avtobusi, ki so dan zasidrali v enaindvajseto stoletje, zimski mir tišjih ulic pa bi lahko spadal v kak drug čas. Sneg, kamniti zidovi in medla svetloba, Karouine stopinje in pernat pramen pare, ki se je dvigal iz njenega lončka s kavo – bila je sama in je premlevala običajne misli o šoli in opravkih. Kadar je za trenutek pomislila na boleče zbadanje v srcu, ki je tako rado opozarjalo nase, si je za trenutek požvečila notranjo stran lica, vendar je grenko misel nemudoma pregnala, odločena, da s tem noče več imeti opravka. 7

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 7

13.1.7 9:38


V eni roki je držala lonček s kavo in z drugo plašč stiskala k sebi. Na rami ji je visela umetniška mapa in na njene lase – spuščene, dolge in pavje modre – je legla čipkasta plast snežink. Bil je čisto običajen dan. In takrat ... Takrat je zaslišala renčanje, hitre korake in nato jo je nekaj zgrabilo od zadaj. Močno jo je potegnilo ob široke moške prsi in na vratu je začutila roke, ki so ji šal potegnile vstran, in nato zobe – zobe. Grizljanje. Napadalec jo je grizljal. Nejevoljno se ga je poskušala otresti, ne da bi pri tem polila kavo, vendar je je nekaj vseeno pljusknilo iz lončka na umazani sneg. »Jezus, Kaz, spravi se z mene,« je zasikala in se zasukala proti svojemu nekdanjemu fantu. Ulična svetilka je mehko osvetljevala njegov lepi obraz. Neumna lepota, je pomislila in ga odrinila. Neumen obraz. »Kako si vedela, da sem jaz?« je vprašal. »Vedno si ti. In nikoli ne deluje.« Kazimir se je preživljal s tem, da je skakal izza stvari, zato ga je jezilo, da se Karou nikoli ni niti malo razburila. »Tebe je nemogoče prestrašiti,« se je pritožil in se našobil. Samemu sebi se je zdel neustavljivo privlačen. Do nedavnega se Karou ne bi ustavila. Vzpela bi se na prste in se z jezikom dotaknila njegove našobljene spodnje ustnice, počasi bi jo obliznila in jo vzela med zobe, da bi se poigrala z njo. Potem bi se izgubila v poljubu in se stopila kot med na soncu. Ti dnevi so dokočno minili. 8

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 8

13.1.7 9:38


»Mogoče preprosto nisi strašljiv,« je odvrnila in se odpravila naprej. Kaz jo je dohitel in stopal ob njej z rokami v žepih. »Ampak saj sem strašljiv. Renčanje? Ugriz? Vsakemu normalnemu človeku bi se ustavilo srce. Samo tebi se ne, saj imaš namesto krvi v žilah ledeno vodo.« Ko se ni zmenila zanj, je dodal: »Z Josefom sva pripravila nov ogled mesta. Vampirski sprehod po starem mestnem jedru. Turisti se bodo stepli zanj.« Res se bodo, je pomislila Karou. Dobro so plačevali za Kazove »strašljive oglede«, kjer so v čredi tavali skozi zmešnjavo temnih praških ulic in se ustavljali na prizoriščih domnevnih umorov, da so »duhovi« lahko poskakali prednje in jih prestrašili. Tudi Karou je večkrat igrala duha, v zrak je pomolila okrvavljeno glavo in stokala, medtem ko je krike turistov zamenjal smeh. Bilo je zabavno. Kaz je bil zabaven. Toda nič več. »Veliko sreče pri tem,« je rekla z brezbarvnim glasom in strmela naprej. »Tvoja pomoč bi nam prišla prav,« je pripomnil Kaz. »Ne.« »Lahko bi igrala seksi vampirsko mačko ...« »Ne.« »Zvabila bi vse moške ...« »Ne.« »Lahko bi se oblekla v tisto ogrinjalo ...« Karou je otrpnila. Kaz se ji je mehko dobrikal: »Še vedno ga imaš, kajne, miška? Tvoja bela koža pod tisto črno svilo je bila najlepša stvar ...« »Utihni,« je zasikala in se ustavila sredi Malteškega trga. Bog, 9

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 9

13.1.7 9:38


je pomislila. Kako neumna je bila, da je nasedla temu čednemu, čednemu uličnemu igralcu, da se je zanj tako oblekla in mu dala takšne spomine? Izjemno neumna. Osamljeno neumna. Kaz je iztegnil roko proti njej, da bi ji s trepalnic obrisal snežinko. Zagrozila mu je: »Če se me dotakneš, te bom polila s kavo.« Povesil je roko. »Ru, Ru, moja divja Karou. Kdaj se boš nehala boriti proti meni? Saj sem rekel, da mi je žal.« »Naj ti bo žal. Ampak se lahko kesaš kje drugje.« Govorila sta češko in Karouin priučeni naglas se je popolnoma ujemal z njegovim, domačim. Nejevoljno je zavzdihnil, saj se je Karou še vedno upirala njegovim opravičilom. Tega ni načrtoval. »Daj, no,« ji je prigovarjal. Njegov glas je bil grob in mehek hkrati, hrapavo svilnat, kot pri pevcih bluesa. »Usojena sva si, veš.« Usojena. Karou je upala, da ni nikomur »usojena«, še najmanj pa Kazu. Pogledala ga je, lepega Kazimirja, in pomislila na nasmešek, ki se ji je nekoč zdel kot ukaz, ki jo je klical k sebi. In ob njem je bilo čudovito, kot bi bile barve jasnejše, občutki pa globlji. Toda ugotovila je, da nad njim ni bila navdušena samo ona, saj so mesto ob Kazu v njeni odsotnosti zasedla druga dekleta. »Pa reci Svetli, naj bo tvoja vampirska mačka,« je odvrnila. »Saj je mačka, kajne?« Kaz je bil videti užaljen. »Nočem Svetle. Tebe hočem.« »Žal. Jaz nisem na voljo.« »Ne govori tega,« je rekel in jo poskušal prijeti za roko. Izmaknila se mu je, trudila se je ostati brezbrižna, vendar jo 10

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 10

13.1.7 9:38


je vseeno zbodlo pri srcu. Ni vreden tega, si je rekla. Niti približno. »Saj se zavedaš, da je tole šolski primer zalezovanja?« »Ah, saj te ne zalezujem. Slučajno grem v isto smer kot ti.« »Seveda,« je odvrnila. Le nekaj hiš ju je ločilo od njene šole. Češka umetniška gimnazija je bila zasebna šola, nastanjena v rožnati baročni palači, ki je bila slavna po tem, da sta med nacistično okupacijo dva mlada češka domoljuba gestapovskemu poveljniku prerezala vrat in z njegovo krvjo napisala besedo svoboda. Njun kratki upor je bil pogumen, dokler ju niso ujeli in nasadili na osti dvoriščnih vrat. Zdaj so se dijaki gnetli okrog teh vrat, kadili in čakali prijatelje. Toda Kaz ni bil dijak – z dvajsetimi leti je bil starejši od Karou – in Karou ni pomnila, da bi ga kdaj videla vstati pred poldnevom. »Zakaj si sploh pokonci?« »Novo službo imam,« je odgovoril. »In začenjam zgodaj.« »Ali zdaj pripravljaš jutranje vampirske sprehode?« »Ne gre za to. Nekaj drugega je. Nekakšno ... razkritje.« Zdaj se je že režal, prav škodoželjno. Želel si je, da bi ga vprašala po novi službi. Ni ga hotela vprašati. Zdolgočaseno je rekla: »No, kar zabavaj se,« in odkorakala stran. Kaz je zaklical za njo: »Res nočeš vedeti, kaj bom počel?« V njegovem glasu je zaznala ostanek nasmeha. »Ne zanima me,« je zavpila nazaj in stopila skozi vrata.

Res bi ga morala vprašati.

11

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 11

13.1.7 9:38


2. Nekakšno razkritje

Ob ponedeljkih, sredah in petkih je imela Karou na urniku najprej risanje figure. Ko je stopila v delavnico, jo je Zuzana, njena prijateljica, že čakala pred odrom za model, kjer je zasedla dve slikarski stojali. Karou si je snela mapo in plašč, odvila si je šal in oznanila: »Zalezovalca imam.« Zuzana je dvignila obrv. Mojstrica dvignjene obrvi, je nevoščljivo pomislila Karou. Karouini obrvi nista znali delovati druga brez druge, kar je vedno okrnilo njen izraz sumničavosti in prezira. Zuzana je znala oboje izraziti do popolnosti, vendar je tokrat le malo dvignila obrv, da je izrazila rahlo radovednost. »Ne reci, da te je tepec spet poskušal prestrašiti.« »Zdaj je sredi vampirskega obdobja. Ugriznil me je v vrat.« »Igralci,« je zamrmrala Zuzana. »Povem ti, res bi ga morala stresti z električnim paralizatorjem. To bi ga izučilo, da ne sme skakati na ljudi.« 12

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 12

13.1.7 9:38


»Nimam paralizatorja.« Karou ni dodala, da ga ne bi potrebovala, saj se je tudi brez elektrike znala več kot dobro braniti. Imela je nenavadno vzgojo. »No, pa si ga kupi. Resno. Grdo obnašanje bi moralo biti kaznovano. Poleg tega bi bilo zabavno. Se ti ne zdi? Vedno sem si želela koga stresti. Bzzz!« Zuzana se je delala, da jo grabijo krči. Karou je odkimala. »Ne, malo nasilno bitje, mislim, da ne bi bilo zabavno. Grozna si.« »Nisem grozna. Kaz je grozen. Prosim, povej mi, da te ni treba opominjati.« Ostro je pogledala Karou. »Reci mi, da nisi niti pomislila na to, da bi mu odpustila.« »Ne,« je zatrdila Karou. »Ampak poskusi to dopovedati njemu.« Kaz si preprosto ni mogel zamisliti, da bi se dekle hotelo prostovoljno odreči njegovim čarom. Saj je tudi sama le podpihovala njegovo samovšečnost v mesecih, ko sta bila skupaj, ko je s sijočimi očmi zrla vanj in mu dala ... vse. Zdaj ji je dvoril samo zaradi ponosa, saj si je hotel dokazati, da lahko dobi kogar koli in da je odločitev njegova. Morda je Zuzana imela prav. Morda bi ga res morala stresti. »Skicirko, prosim,« je ukazala Zuzana in iztegnila roko kot kirurg, ki čaka skalpel. Oblastnost Karouine najboljše prijateljice je bila v obratnem sorazmerju z njeno velikostjo. V škornjih z debelim podplatom je komaj presegla meter petdeset, v nasprotju s Karou, ki je bila visoka skoraj sto sedemdeset centimetrov, vendar je bila videti še višja, kot baletke s slokimi vratovi in vitkimi udi. Karou ni bila baletka, vendar bi lahko bila, če bi sklepali po njeni postavi. Baletke namreč navadno niso imele živo modrih las ali celega ozvezdja tetovaž po telesu – Karou pa je imela oboje. 13

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 13

13.1.7 9:38


Edini tetovaži, ki se ju je videlo, ko je izkopala skicirko in jo predala Zuzani, sta bili besedi, zapisani kot zapestnici vsaka na svoji roki: resnična in zgodba. Ko je Zuzana prijela zvezek, sta se ji pridružila še dva dijaka, Pavel in Dina, in se stisnila, da bi ji videla čez ramo. Karouine skicirke so imele v šoli kult oboževalcev, ki so jih vsak dan pregledovali in občudovali. Skicirka je bila označena s številko dvaindevetdeset, saj je Karou številčila vse svoje zvezke. Speta je bila z elastikami, in ko jih je Zuzana snela, se je odprla sama od sebe, saj so bile vse strani tako debelo prekrite z mavčnim premazom in barvo, da so jih elastike komaj držale skupaj. Ko se je razprla kot pahljača, so na straneh vzvalovili Karouini znani, čudovito upodobljeni in resnično nenavadni liki. Tam je bila Issa, ki je bila pod pasom kača, od pasu navzgor pa ženska. Imela je gole, zaobljene prsi, kot rezbarije iz Kamasutra, oglavnico in strupnike kobre ter angelski obraz. Twiga, ki je ob očesu stiskal draguljarsko lupo, je sključen sklanjal svoj žirafji vrat. Yasri, ki je imela papagajski kljun in človeške oči, so izpod rute uhajali oranžni kodri. V rokah je držala pladenj sadja in vrč vina. Nato je sledil Brimstone, zvezdnik skicirk. Tu je bil naslikan s Kishmishem na enem od velikih zavitih ovnovskih rogov. V fantastičnih zgodbah, ki jih je Karou pripovedovala v skicirkah, je Brimstone trgoval z željami. Včasih ga je imenovala Željar, spet drugič preprosto »čemernež«. Ta bitja je slikala, že odkar je bila deklica, in njeni prijatelji so se o njih pogovarjali, kot bi bili resnični. »Kaj je Brimstone počel za konec tedna?« je vprašala Zuzana. 14

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 14

13.1.7 9:38


»Običajne stvari,« je odvrnila Karou. »Od morilcev je kupoval zobe. Včeraj je dobil zobe nilskih krokodilov od nekega groznega somalijskega divjega lovca, vendar ga je bedak poskušal okrasti, zato ga je kačja ovratnica skoraj zadavila. Srečo ima, da je še živ.« Zuzana je upodobljeno zgodbo našla na zadnjih poslikanih straneh knjižice: Somalijec je gledal z belim, medtem ko se mu je suhljata kača zategovala okrog vratu kakor zanka. Kot je Karou že razložila prijateljem, so morali ljudje eno od Issinih kač nositi okrog vratu, če so hoteli vstopiti v Brimstonovo trgovino. Če so poskusili storiti kaj sumljivega, jih tako ni bilo težko obvladati z davljenjem ali z ugrizom v vrat. Prvo ni bilo nujno smrtonosno, drugo pa vedno. »Kako si vse to izmisliš, ti obsedenka?« je vprašala Zuzana z občudujočim, zavistnim glasom. »Kdo pravi, da si izmišljujem? Saj ti pravim, da je vse res.« »Aha. In tvoji lasje že zrastejo takšne barve, kajne?« »Kako da ne?« je odvrnila Karou in s prsti potegnila po dolgem modrem pramenu. »Seveda.« Karou je skomignila in si lase zvila v neurejen vozel. Skozenj je zabodla čopič, da ga je pritrdila na tilniku. Njeni lasje so res rasli takšne barve, ultramarin modre, kot bi jo iztisnil iz tube, vendar je resnico vedno povedala z značilnim, pomenljivim nasmeškom, kot bi govorila traparije. Z leti se je naučila, da je ta lenobni nasmešek zadostoval, da je lahko povedala resnico in se ji ni bilo treba bati, da ji bo kdo verjel. To je bilo preprosteje kot slediti lažem, zato je postalo del nje: bila je Karou s pomenljivim nasmeškom in divjo domišljijo. 15

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 15

13.1.7 9:38


Pravzaprav ni imela tako divje domišljije. Vse njeno življenje, z modrimi lasmi in Brimstonom vred, je bilo divje. Zuzana je zvezek podala Pavlu in začela listati po svojem velikem risalnem bloku, da bi našla čisto stran. »Zanima me, kdo bo danes poziral.« »Verjetno bo Wiktor,« je rekla Karou. »Že dolgo ga nismo videli.« »Vem. Upam, da je umrl.« »Zuzana!« »Kaj? Star je vsaj osem milijonov let. Namesto njegove grozljive, shirane podobe bi lahko risali tudi okostnjake.« Imeli so dobrih deset modelov, moških in žensk vseh oblik in starosti, ki so se menjavali pri pouku. Tako so srečevali gospo Svobodnik, z oblinami, ki so bile bolj podobne krajini kot telesu, in vilinsko Elisko, ki je bila z drobcenim pasom najbolj priljubljena pri fantih. Zuzani je bil najmanj ljub starodavni Wiktor. Trdila je, da so jo vsakič, ko ga je morala narisati, tlačile more. »Videti je kot odvita mumija.« Zmrazilo jo je. »Kakšen začetek dneva pa je, da moraš strmeti v golega starca?« »Gotovo boljši, kot če te napade vampir,« je odvrnila Karou. Pravzaprav ni imela nič proti Wiktorju. Bil je tako kratkoviden, da nikoli ni gledal dijakov v oči, kar je bilo dobro. Čeprav je že leta risala akte, jo je vedno zmedlo, kadar je skicirala katerega od mlajših moških modelov in je od risbe njegovega spolnega uda – ki ga je morala preučiti, saj vendar ni mogla pustiti praznega prostorčka – pogledala navzgor in opazila, da strmi vanjo. Pogosto je čutila, kako so ji lica zažarela, ko se je skrila za slikarsko stojalo. 16

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 16

13.1.7 9:38


Kot se je izkazalo, so bile vse te prigode naravnost medle in nepomembne v primerjavi z današnjim ponižanjem. Ravno je z britvico šilila svinčnik, ko je Zuzana s čudnim, zadrgnjenim glasom bleknila: »O, moj bog, Karou!« Vedela je, še preden je dvignila pogled. Omenil je razkritje. O, kako pametno. Pogledala je navzgor in zagledala Kaza, ki je stal ob profesorici Fiali. Bil je bos in ogrnjen v kopalni plašč. Zlate lase, ki so mu sicer segali do ramen in so se še pred nekaj minutami razmršeni lesketali od snežink, si je zvezal v čop. Njegov obraz je bil popoln. Ostre slovanske poteze so se mešale z mehko čutnostjo, njegove ličnice bi lahko bile izdelek z draguljarske stružnice in vsakdo bi se hotel dotakniti njegovih ustnic, da bi ugotovil, ali so res žametne. Karou je vedela, da so. Neumne ustnice. Po učilnici se je zaslišalo mrmranje. Nov model, o moj bog, čudovit je ... En glas je preglasil druge: »Kaj ni to Karouin fant?« Nekdanji fant, je hotela zasikati. Resnično nekdanji. »Mislim, da je res. Poglej ga ...« Karou ga je gledala in upala, da je njen izraz zamrznil v masko nepredirnega miru. Ne smeš zardeti, si je ukazala. Ne smeš zardeti. Kaz je gledal naravnost proti njej, v enem licu se mu je pokazala jamica, po lenobnem pogledu pa je videla, da se nadvse zabava. Ko je bil prepričan, da ga opazuje, si je drznil pomežikniti. Okrog Karou je izbruhnil napad hihitanja. »O, ta zlobni pesjan ...« je dahnila Zuzana. Kaz je stopil na oder. Gledal je Karou, ko si je odvezal pas; gledal jo je, ko je plašč zdrsnil z njega. Tako je njen nekdanji 17

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 17

13.1.7 9:38


fant obstal pred celim razredom, lep, da jo je bolelo srce, in gol kot David. In na njegovih prsih, točno nad srcem, je zagledala novo tetovažo. Bila je umetelno okrašena črka K. Še več hihitanja. Dijaki niso vedeli, koga naj gledajo – Karou ali Kazimirja. Pogledovali so od enega do drugega in čakali, da se odvije tragedija. »Tišina,« je zgroženo ukazala profesorica Fiala in zaploskala z rokami, da je smeh potihnil. Takrat je Karou zardela. Ni si mogla pomagati. Vročica se je začela na prsih, dvignila se je proti vratu in nazadnje na obraz. Kazov pogled jo je ves čas spremljal in jamica v licu se mu je od zadovoljstva poglobila, ko je videl, da je Karou zbegana. »Poze zadrži za eno minuto, prosim, Kazimir,« je rekla Fiala. Kaz se je postavil v prvo držo. Bila je dinamična, kot je bilo značilno za enominutne drže – njegov trup je bil zvit, mišice napete, okončine iztegnjene, kot bi se premikal. Te ogrevalne skice so bile namenjene gibanju in prostim linijam in Kaz je priložnost izrabil za razkazovanje. Karou se je zdelo, da sliši le malo svinčnikov na papirju. So tudi druga dekleta v razredu strmela tako trapasto kot ona? Sklonila je glavo in prijela ošiljeni svinčnik – razmišljala je o drugih načinih uporabe zanj – in začela skicirati. Nastajale so hitre, prožne črte, vse skice so bile na eni strani. Risala jih je eno čez drugo, kot bi ilustrirala plesne gibe. Kaz je bil eleganten. Dovolj časa je preživel pred ogledalom, da je vedel, kako naj čim bolje izrabi svoje telo. Bilo je njegov instrument, bi rekel. Telo in glas sta bila igralčevi orodji. No, Kaz je bil grozno slab igralec, zato se je preživljal s strašljivimi ogledi in občasno nizkocenovno izvedbo Fausta, vendar je bil 18

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 18

13.1.7 9:38


dober umetniški model, kar je Karou vedela, saj ga je že mnogokrat risala. Njegovo telo je Karou že od začetka, od prvega ... razkritja, spominjalo na Michelangelova dela. V nasprotju z nekaterimi renesančnimi umetniki, ki so radi upodabljali suhljate, slabotne modele, je Michelangelo cenil moč. Risal je kamnoseke s širokimi rameni in nekako mu je uspelo, da so bili hkrati meseni in prefinjeni. Takšen je bil Kaz: mesen in prefinjen. In zahrbten. In samovšečen. In, po pravici povedano, precej bedast. »Karou!« je Britanka Helen ostro zašepetala, da bi preusmerila Karouino pozornost. »Je to res on?« Karou se ni zmenila zanjo. Risala je in se pretvarjala, da je vse v redu. Bil je navaden šolski dan. Je imel model nesramno jamico v licu in je nenehno strmel vanjo? Poskušala ga je odmisliti. Ko se je zaslišal zvonec, je Kaz mirno pobral ogrinjalo in se oblekel. Karou je upala, da ne bo ugotovil, da se sme gibati po delavnici. Ostani, kjer si, mu je tiho ukazovala. Ni je ubogal. Sprehodil se je naravnost proti njej. »Zdravo, tepec,« ga je pozdravila Zuzana. »Si pozabil na spodobnost?« Kaz ji ni odgovoril, temveč je vprašal Karou: »Ti je všeč moja nova tetovaža?« Dijaki so vstajali, da bi se pretegnili. Niso odšli na cigareto ali proti stranišču, ampak so negotovo postopali naokrog, da bi slišali, kaj se dogaja. »Seveda,« je lahkotno odvrnila Karou. »K kot Kazimir, kajne?« »Kako zabavno. Saj veš, zakaj sem jo izbral.« 19

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 19

13.1.7 9:38


»Hmm ...« je zamrmrala in se namestila v držo Misleca. »Vem, da resnično ljubiš samo eno osebo in njegovo ime se res začne s K. Ampak mislim, da obstaja mesto, ki bi se mu bolje podalo kot tvoje srce.« Vzela je svinčnik in na zadnjo skico napisala K točno na Kazovo klasično izoblikovano ritnico. Zuzana se je zasmejala, Kaz pa je stisnil čeljust. Kot večina nečimrnih ljudi je tudi on sovražil posmehovanje. »Saj nisem edini s tetovažo, kajne, Karou?« je pripomnil. Pogledal je Zuzano. »Ti jo je pokazala?« Zuzana je Karou namenila sumničavo različico dvignjene obrvi. »Nisem prepričana, katero imaš v mislih,« se je Karou mirno zlagala. »Veliko jih imam.« Ni mu pokazala tetovaže resnična zgodba, niti kače, ki ji je ovijala gleženj, niti katere od preostalih skritih umetnin. Namesto tega je dvignila roke in dlani obrnila proti njemu. Sredi vsake je bilo z najtemnejšim indigo črnilom zarisano oko, da sta njeni dlani postali hamsi, starodavna simbola za odganjanje zlega pogleda. Tetovaže na dlaneh so slovele kot neobstojne, vendar Karouine niso nikoli zbledele. Očesi je imela že, odkar je pomnila; ker o njunem nastanku ni ničesar vedela, se je morda z njima že rodila. »Ne mislim teh,« je odvrnil Kaz. »Mislil sem tisto, kjer natanko nad tvojim srcem piše Kazimir.« »Takšne tetovaže nimam.« Nadela si je zmeden izraz in si odpela nekaj vrhnjih gumbov na jopici. Pod njo je imela oblečeno spodnjo majico, ki jo je odmaknila in razkrila dovolj, da je dokazala, da nad srcem res nima nobene tetovaže. Koža na njenih prsih je bila mlečno bela. Kaz je pomežiknil. »Kaj? Kako si ...?« 20

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 20

13.1.7 9:38


»Pridi z mano.« Zuzana je Karou zgrabila za roko in jo odvlekla stran. Ko sta vijugali med stojali, so Karou sledile oči, ki so žarele od radovednosti. »Karou, sta se razšla?« je Helen zašepetala po angleško, vendar je Zuzana strogo dvignila roko in jo utišala. Karou je potegnila iz delavnice in v dekliško stranišče. Njena obrv je bila še vedno dvignjena, ko je vprašala: »Kaj, za vraga, je bilo to?« »Kaj?« »Kaj? Saj si mu skoraj pokazala, kaj imaš pod majico!« »Prosim te. To ni res.« »Saj je vseeno. Kaj je s to tetovažo nad srcem?« »Saj sem ti pokazala. Ničesar ni tam.« Ni se ji zdelo vredno dodati, da je nekaj bilo tam, saj se je raje pretvarjala, da nikoli ni bila tako neumna. Poleg tega Zuzani nikakor ne bi mogla razložiti, kako se je tetovaže znebila. »No, dobro. Zadnja stvar, ki jo potrebuješ, je ime tistega bedaka na telesu. Si lahko predstavljaš? Mar res misli, da bo pred tabo samo zabingljal svoje deške dele, kot bi bili mačja igračka, pa boš že stekla k njemu?« »Natanko to misli,« je odvrnila Karou. »Zdi se mu romantično.« »Fiali samo reci, da te zalezuje, pa ga bo brcnila iz razreda.« Karou je že pomislila na to, vendar je odkimala. Gotovo je obstajal boljši način, da Kaza prežene iz razreda in iz svojega življenja. Na voljo je imela sredstva, ki jih večina ljudi ni imela. Se bo že česa domislila. »Fanta pa res ni težko risati.« Zuzana je stopila do ogledala in si popravila pramene temnih las na čelu. »Moraš priznati.« »Mja. Škoda, da je takšna velikanska rit.« 21

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 21

13.1.7 9:38


»Ogromno, neumno sedalo.« »Nadležen, govoreč zadek.« »Zadek!« Zuzana se je zasmejala. »Všeč mi je.« Karou se je nečesa domislila in njen obraz je prešinil rahlo škodoželjen nasmešek. »Kaj je?« je vprašala Zuzana, ki je opazila spremembo. »Nič. Vrniti se morava.« »Si prepričana? Ni ti treba.« Karou je prikimala. »Naj te ne skrbi.« Kaz je dobil dovolj zadoščenja iz te prisrčne potegavščine. Zdaj je bila na vrsti ona. Ko je stopala proti ateljeju, se je s prsti dotaknila svoje ogrlice, ki je bila sestavljena iz nizov živopisnih afriških korald. Vsaj na prvi pogled so bile videti kot afriške koralde, vendar so bile boljše. Ne dosti, ampak dovolj za Karouin načrt.

22

HCI DIMA IN KOSTI_PRELOM_zepka.indd 22

13.1.7 9:38


Hči dima in kosti