Page 1


Naslov izvirnika: Die Physiker. Eine Komödie in zwei Akten. Neufassung 1980. Prevod Maila Golob 1964. Posodobitev prevoda in uskladitev z novo verzijo Mojca Kranjc 2007 (po objavi v: f. d.: Werkausgabe in siebenunddreißig Bänden. Band 7. Diogenes Verlag ag Zürich, 1998; navedki iz Svetega pisma: Slovenski standardni prevod 1997). Copyright © 1986 Diogenes Verlag ag Zürich. All rights reserved. Napisano leta 1961. Krstna uprizoritev: Schauspielhaus Zürich 21. 2. 1962. Prva slovenska uprizoritev: Drama sng v Ljubljani 16. 1. 1963 (režiser Andrej Hieng). Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2(494)-2 dürrenmatt, Friedrich Fiziki / Friedrich Dürrenmatt ; [prevod Maila Golob, posodobitev prevoda Mojca Kranjc]. - 2. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013 Prevod dela: Die Physiker isbn 978-961-01-2884-7 266218240 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Friedrich

D端rrenmatt

Fiziki

Komedija v dveh dejanjih Nova verzija 1980


Za Therese Giehse


Splošna pripomba h končni verziji mojih komedij (1980) V nasprotju z različnimi verzijami, ki so prej izhajale posamezno pri založbi Arche, mi pri tej izdaji ni šlo za gledališču namenjene, se pravi sčrtane, temveč za literarno veljavne različice. Literatura in gledališče sta različna svetova: razen komedij, ki sem ju napisal samo za gledališče, Play Strindberg in Portret nekega planeta, ki sta nekakšni vaji za igralce in sem ju napisal kot režiser, v tej izdaji – prvih iger se nisem dotikal – podpisujem pisateljsko verzijo, povzetek različnih verzij. f. d.


OSEBE

G O S P O D I Č N A D O K TO R I C A M AT H I L D E V O N Z A H N D,

zdravnica za duševno bolne

M A RTA B O L L,

glavna sestra M O N I K A S T E T T L E R, medicinska sestra U W E S I E V E R S, glavni bolničar M c A RT H U R, bolničar M U R I L L O, bolničar H E R B E RT G E O R G B E U T L E R A L I A S N E W TO N,

pacient E R N S T H E I N R I C H E R N E S T I A L I A S E I N S T E I N, pacient J O H A N N W I L H E L M M Ö B I U S, pacient MISIJONAR OSKAR ROSE G O S PA M I S I J O N A R J E VA L I N A R O S E

} W I L F R I E D - K A S PA R } J Ö R G - LU K A S } njeni fantje R I C H A R D V O ß, kriminalistični inšpektor G U H L, policist B L O C H E R, policist Izvedenec sodne medicine ADOLF-FRIEDRICH


prvo dejanje Prizorišče: salon v udobni, čeprav nekoliko zanemarjeni vili privatnega sanatorija ›Les Cerisiers‹. Neposredna okolica: v bližini naravno, nekoliko dlje pozidano jezersko obrežje, še dlje srednje veliko, skoraj majhno mesto. To nekoč čedno gnezdo z graščino in starim mestnim jedrom zdaj kazijo ostudne stavbe zavarovalnih družb; mestece se preživlja predvsem s skromno univerzo, ki ima popolno teološko fakulteto in ki prireja poletne jezikovne tečaje, nadalje s trgovsko šolo in šolo za zobne tehnike, potem še z dekliškimi internati in s komaj omembe vredno lahko industrijo; tako se mestece že samo po sebi nahaja daleč od vsakega vrveža. Vrh tega tudi pokrajina povsem brez potrebe pomirjevalno deluje na živce. Modra pogorja, človeku prijazno pogozdeni grički in precej veliko jezero, v neposredni bližini pa ravnina, s katere se pod večer dvigujejo


10

Fiziki

meglice – nekdanje mrakobno močvirje je zdaj prepredeno s kanali in rodovitno, s kaznilnico in pripadajočim veleposestvom, tako da je povsod videti molčeče sence zločincev, ki v večjih ali manjših skupinah okopavajo in rahljajo njive. Vendar pa krajevne posebnosti v bistvu niso pomembne, omenjamo jih le zaradi natančnosti, saj ne bomo nikoli zapustili vile v norišnici (navsezadnje je le izgovorjena ta beseda), še precizneje: tudi salona ne bomo nikoli zapustili, kajti namenili smo se, da se bomo strogo držali enotnosti kraja, časa in dejanja; dejanju, ki se godi med norci, je kos samo klasična drama. Toda k stvari. Kar zadeva vilo, so svoje dni bivali v njej vsi pacienti ustanoviteljice tega zavoda, gospodične dr. h. c. dr. med. Mathilde von Zahnd, senilni aristokrati, arteriosklerotični politiki – kolikor niso še vedno na oblasti – debilni milijonarji, shizofreni pisatelji, manično-depresivni veleindustrialci itd., skratka, vsa duševno zmedena elita polovice zahodnega sveta. Kajti gospodična doktorica je zelo slavna, ne samo zato, ker ta grbava devica v večni zdravniški halji izhaja iz mogočne avtohtone rodbine, katere zad­ nji pomembnejši poganjek je, temveč uživa sloves – mirno lahko rečemo: svetovni sloves (pravkar je izšla njena korespondenca s c. g. Jungom) – tudi kot filantropka in psihiatrinja. No, ampak prominentni in ne vselej prijetni pacienti so se že zdavnaj preselili v elegantni, svetli, novi


Prvo dejanje

11

objekt. Za primerno zasoljeno ceno postane tudi najzlohot­ nejša preteklost pravo veselje. Novi objekt se s svojimi paviljoni (okna v kapeli je poslikal Erni) razprostira v južnem delu obsežnega parka in gleda proti ravnini, od vile pa se spušča proti jezeru trata, posejana z mogočnimi drevesi. Vzdolž jezera se vije kamnit zid. V salonu te zdaj ne preveč obljudene vile se večinoma mudijo trije pacienti; po naključju so fiziki, vendar ne čisto po naključju, tukaj namreč uporabljajo humane metode in pustijo skupaj, kar sodi skupaj. Fiziki živijo sami zase, vsak zatopljen v svoj namišljeni svet, v salonu skupaj obedujejo, kdaj pa kdaj razpravljajo o svoji znanosti ali tiho buljijo predse; krotki, prikupni norci, vodljivi, nezahtevni, zlahka krotljivi. Skratka, bili bi prav zgledni pacienti, če se ne bi pred nedavnim zgodilo nekaj zaskrbljujočega, naravnost strašnega: pred tremi meseci je eden izmed njih zadavil medicinsko sestro, zdaj pa se je ponovno zgodil tak primer. In imamo spet policijo v hiši. Zato je salon obljuden bolj, kakor je navada. Medicinska sestra leži na tleh, v tragični in definitivni legi, bolj v ozadju, da se publika ne bi po nepotrebnem prestrašila. Vendar vse kaže, da se je tu bíl boj. Pohištvo je v precejšnjem neredu. Stoječa svetilka in dva naslonjača ležita na tleh, levo spredaj je prevrnjena okrogla miza, tako da štrlijo njene noge proti občinstvu.


12

Fiziki

Sploh pa je prezidava vile v norišnico (svoj čas je bila vila poletna rezidenca rodbine von Zahnd) pustila v salonu boleče sledove. Stene so do človekove višine prepleskane s higienskim barvnim lakom, nad njo se šele pokaže prvotni mavčni omet z deloma ohranjenimi štukaturami. Troje vrat v ozadju, ki iz majhnega preddverja vodijo v bolniške sobe fizikov, je oblazinjenih s črnim usnjem. Vrata so oštevilčena od ena do tri. Na levi zraven preddverja grd radiator, na desni umivalnik z brisačami na stojalu. Iz sobe številka dve (srednja soba) se sliši igranje na violino ob klavirski spremljavi. Beethoven. ›Kreutzerjeva sonata‹. Leva stena je obrnjena k parku, okna so visoka in segajo do tal, ki so pokrita z linolejem. Levo in desno od oken težek zastor. Dvokrilna vrata se odpirajo na teraso, katere kamnita ograja se s parkom v ozadju koplje v razmeroma sončnem novembrskem dnevu. Nekaj čez pol peto popoldne je. Nad neuporabnim kaminom desno, zastavljenim z rešetko, visi zlato uokvirjen portret starega moža s šilasto bradico. Desno spredaj težka hrastova vrata. Z rjavega kasetiranega stropa visi mogočen lestenec. Pohištvo: ob okrogli mizi – kadar je salon pospravljen – trije stoli: tudi ti so, tako kakor miza, belo popleskani. Drugo pohištvo je nekoliko obrabljeno in iz različnih dob. Desno spredaj zofa z mizico, ob njej dva naslonjača. Stoječa svetilka sodi pravzaprav za zofo, soba torej nikakor ni prenatrpana: na oder,


Prvo dejanje

13

na katerem je – v nasprotju s starimi Grki – satirska igra na vrsti pred tragedijo, sodi bolj malo scenografije. Lahko začnemo. Okrog mrliča se trudijo kriminalisti, civilno oblečeni, mirni, dobrodušni fantje, ki so si že privezali dušo z merico belega vina in tudi že dišijo po njem. Merijo, jemljejo prst­ ne odtise, s kredo rišejo obris trupla itd. Sredi salona stoji kriminalistični inšpektor Richard Voß, v plašču in klobuku, levo glavna medicinska sestra Marta Boll, ki je videti tako odločna, kot ji je ime in kakršna v resnici je. Na stolu skrajno desno sedi policist in stenografira. Kriminalistični inšpektor vzame cigaro iz rjavega etuija.


14

Fiziki

I N Š P E K TO R :

Saj se sme kaditi?

G L AV N A S E S T R A : I N Š P E K TO R :

Pardon. Spravi cigaro nazaj v etui.

G L AV N A S E S T R A : I N Š P E K TO R :

BLOCHER:

Skodelico čaja?

Rajši žganje.

G L AV N A S E S T R A : I N Š P E K TO R :

Ni v navadi.

V zdravstveni ustanovi ste.

Pa nič. Blocher, lahko fotografiraš.

Seveda, gospod inšpektor.

Fotografirajo. Fleš. I N Š P E K TO R :

Kako je bilo sestri ime?

G L AV N A S E S T R A : I N Š P E K TO R :

Irene Straub.

Starost?

G L AV N A S E S T R A :

Dvaindvajset. Iz Kohlwanga.


15

Prvo dejanje

I N Š P E K TO R :

Kaj sorodnikov?

G L AV N A S E S T R A : I N Š P E K TO R :

Obveščen?

G L AV N A S E S T R A : I N Š P E K TO R :

Brat v vzhodni Švici.

Po telefonu.

Morilec?

G L AV N A S E S T R A :

Prosim, gospod inšpektor – ubogi človek je vendar bolan.

I N Š P E K TO R :

No, prav: storilec?

G L AV N A S E S T R A :

Ernest Heinrich Ernesti. Pravimo

mu Einstein. I N Š P E K TO R :

Zakaj?

G L AV N A S E S T R A :

Ker se ima za Einsteina.

I N Š P E K TO R :

A tako. Se obrne k policistu, ki stenografira. Guhl, imate iz­javo glavne sestre?

GUHL:

Seveda, gospod inšpektor.

Fiziki - Matura 2014  

Komedija FIZIKI je nastala leta 1961, v obdobju hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom držav, ko je zaradi ideoloških nasprotij med ka...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you