Page 1

Zbirka kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat pri­ naša svež vpogled v življenje priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik, hkrati pa se ne ustavlja le ob njih. Pripoved je neposredna in ne potrebuje okrasnega plastenja, saj s svojim načinom podaja­ nja zgodbe osvoji bralčevo pozornost in čustveno motiviranost. Knjiga pogumno razkriva življenja ne­ znancev in neznank, ki živijo poleg nas in jih pozna­ mo le na videz, katerih zgodbe pa so zgovorne in pripomorejo k medsebojnemu razumevanju in so­ bivanju. Kneževićeve zgodbe so zgodbe fizičnega dela, telesa, bolečine in ostrih medosebnih kon­ fliktov. So tudi zgodbe ''dvoživk'', med dvema polo­ ma razpetih junakov, ki se nikjer ne počutijo zares doma. Na eni strani je tako Srbija: junake nanjo ve­ žejo topli spomini na otroštvo in mladost, na rodno vas in na herojsko dobo rock'n'rolla, a tam so tudi spomini na patriarhat, globoko zakoreninjene pred­ sodke in na nasilje, ki bo pozneje vzplamenelo v vojno. Slovenija kot dežela izseljenstva po drugi strani junakom ponuja večjo nazorsko sproščenost, a le do neke mere, ob tem pa jo zaznamujejo težki delovni pogoji, kapitalistično izkoriščanje in življe­ nje na robu revščine. Čeprav se v zgodbah najde tudi prostor za humor, pa se razpetost junakov, izpi­ sanih z natančnim poznavanjem njihovega miljeja, najbolje pokaže ravno v trenutkih krize, ko jih re­ sničnost zadene z močjo kible, polne betona.

Zoran Knežević Dvoživke umira jo d vakrat

22,95 €

Zo ra n K n e ž e v i ć (1958), diplomirani kulturo­ log, je rojen v Vojvodini, a od leta 1995 živi v Slove­ niji; izkušnje izseljenca in gradbinca so pogosto tudi snov njegovih zgodb. Za kratko zgodbo Soba je prejel prvo nagrado literarnega natečaja Radia ­Slovenija, z zgodbama Polje soje in Herpes zoster pa je dvakrat zmagal tudi na Proznih mnogobojih, ­tekmovanju v okviru festivala Fabula. Objavljal je v reviji Literatura, na Radiu Študent in Radiu Slove­ nija; bil je tudi udeleženec Literaturinih delavnic kratke zgodbe.

Zoran Knežević

D v o ž i v k e u m i r a j o d v a k r a t


POLJE SOJE

S

oja. Enoletna zelnata rastlina iz razreda Magno­li­atae, podrazreda Rosidae in iz družine Fabaceae – stročnice. Na Kitajskem je rasla že tri tisoč let pred Kristusom. V Ev­ ropo so jo prinesli misijonarji v 17. stoletju. Ima močne kore­ nine in pokončno razvejano steblo. Zraste do enega metra visoko. Ima tridelne liste na dolgih pecljih, poraščene z dla­ čicami. Ko dozori, cela rastlina porjavi in odvrže liste. Njeni cvetovi so drobni in na kratkih pecljih. Spodaj stojijo vsak zase ali v dvoje, zgoraj v grozdih. Rumenkasto rjavi, hra­ pavo dlakavi stroki vsebujejo največ štiri semena. Razširjena tako v zmernem in hladnem podnebju kot tudi v subtropskih in tropskih območjih. Največ je pridelajo v Ameriki, Bra­ ziliji, Argentini in na Kitajskem. Nekaj tudi v Vojvodini. Strokovnjaki menijo, da je donos odvisen od različnih dejav­ nikov, na primer od kakovosti obdelane zemlje in učin­ko­ vitega varstva pred pleveli, pa tudi od vremenskih raz­mer v času setve in dozorevanja. Kmetje prisegajo na trdo delo in na pomoč boga, ki bo poslal dež v pravem trenutku. 8


Z očetom sva si bila vseskozi v laseh. Najpogosteje v mojih … Okej, skoraj edino v mojih. Kajti – imel sem dolge lase. Oče je bil urejen človek. Vedno obrit, ostrižen na krtačo. Čeprav je večino časa delal na njivi, se je vedno, kadar je šel v vas po opravkih, uredil kot za na ohcet. Jaz pa sem fural hipi imidž. Če že nisem hodil bos, sem bil obut v razpadajoče superge. Razcapane kavbojke ter pisane srajce in majice so bile moja edina obleka. Ko je moj oče kot mlad partizan prišel iz druge svetovne vojne, ni moglo nič zamajati njegove vere v komunizem. Služba v policiji je njegovo vero le še utrdila. Zaradi vojnih zaslug in policijske službe se je upokojil že pri zgodnjih štiridesetih. Takrat je naredil nekaj meni povsem nerazumljivega – kupil je traktor in hektar zem­ lje. Rekel je samo, da si je to želel storiti že od otroštva. In tako je, namesto da bi z drugimi upokojenci ob kavici in domačem žganju prebiral jutranji časopis, vsak dan odhajal na njivo. Bil je skoraj srečen – moja hišica, moja ženka, moja njivica in moj sin. Večino časa je preživel na njivi, zvečer pa se je stuširal in se ob pol osmih usedel pred televizor. Gledal je dnevnik. In čakal na dokončno zmago komunizma. Vendar – ni se izšlo. 9


Ni se izšlo s komunizmom, še slabše pa je kazalo z njegovim sinom. V ničemer se nisva mogla strinjati. On je poslušal narodnjake, jaz rock. Imeli pa smo samo en radio. Moja najljubša serija je bila Zvezdne steze, njegova Odpisani. Moj idol je bil Hendrix, njegov pa Tito. Imeli smo po eno Titovo sliko v vsaki sobi. Razen v moji. Zaradi tega sva se vse pogosteje prepirala. Zadeva je narasla do vrelišča, ko sem se odločil, da ne bom šel na Titov pogreb. Tega dne sem raje ostal doma in poslušal Hendrixa. Ko sta se oče in mama zvečer vrnila domov, je oče odkril, da je medtem nekdo odnesel vse Titove slike. Jaz o tem, se razume, nisem vedel nič. Oče je bil vidno razburjen, vendar se je skušal brzdati. Mirno, kolikor je le mogel, me je vprašal, ali imam morda kakšno idejo, kdo bi lahko odnesel slike našega maršala, ki smo ga pravkar pospremili na njegovo zadnjo pot. Jaz pa sem odgovoril še bolj mirno: »Ni predsednika – ni slik!« Takrat je eksplodiral. Name se je usul plaz – bil sem konj, cepec, celo vohun, sovražnik države, vsi mladi pa smo postali drogeraši, ki uničujemo socialistično družbo. Dejal je tudi, da me bo ubil. Nisem odgovarjal na provokacije, bil sem miren in absolutno tiho. Pripomnil 10


sem le, da je komunistični idiot. Ni se več mogel zadržati. Z obema rokama me je prijel za ramena in začel stresati. Nato me je odrinil, da sem odletel po tleh. Pred tem me oče že nekaj let ni udaril. Pravzaprav me nikoli ni tepel, on me je zgolj – kaznoval. Udarci s šibo ali ravnilom po prstih, dlaneh ali riti. Pred tem mi je še zapretil, da ne bi slučajno zajokal. Ker komunisti in pravi moški ne jokajo. In jaz nisem jokal. Ne glede na stranske učinke. Včasih so mi misli vzrojile in mi z veliko hitrostjo švigale po glavi. Lahko sem jih slišal, kako udarjajo ob lobanjo in se odbijajo kakor žogica za pingpong. Terapijo sem si predpisal sam. Ko so pingpong žogice postale neznosne, sem zbrcal kakšno staro kanto ali zdrobil ogledalo. Ali Titovo sliko. Vstal sem s tal. Pingpong žogice so s svetlobno hit­ rostjo letele in mi luknjale možgane. Planil sem nad očeta. Za našo vas ni bilo nič nenavadnega, če so se nakopičeni problemi reševali s fizičnim obračunom. Tudi meni takšna izmenjava mnenj ni bila tuja. Do takrat sem se udeležil že nekaj pretepov. In vedno zmagal. Torej ni bilo zame to nič novega. Le da tokrat nisem zmagal. In da je mama znorela. 11


Ko sem prišel k zavesti, sem ugotovil, da ležim na tleh. Vse me je bolelo. Oče me je pošteno premikastil. Pa ne le to. Povsod okrog mene so ležali kodri mojih las. Ležala je tudi mama. Očeta ni bilo. Naslednjega dne smo šli vsi trije po opravkih: jaz v Beograd, mati v bolnišnico, oče pa je po trafikah in trgovinah kupoval nove Titove slike. Naslednjih deset let nisva spregovorila niti besede. Sporočil mi je samo še to, da nisem več njegov sin. V Beogradu sem si ustvaril dokaj uspešno kariero glasbenega kritika. In se hkrati trudil obvladati pingpong. Mama me je nekajkrat obiskala. Tudi sama je imela zanimivo terapijo – delala se je, kot da nič ni narobe. Saj on ni slab človek, sinko, samo ta njegov komunizem … Samo Tita mu pusti pri miru, in vse bo v redu. Ko so konec osemdesetih začeli po Titu udrihati vsi po vrsti, je oče preklopil na Miloševića. Na velikega maga pingponga. Jaz pa sem preklopil na Kanado. Kanadčani so prijazni ljudje. Pingponga sploh ne igrajo. Dolga leta nisem pomislil na vrnitev. Potem pa je mama nekoč rekla: »Veš kaj, sin, zdaj bi lahko prišel, vsaj na obisk. Že leta te nisem videla, stara sem že … In veš, tudi oče bi te rad videl.« 12


»Aja, to pa je nekaj novega. Se spomniš, da nisem več njegov sin? Skoraj dvajset let že nisva govorila. Je še vedno tak?« »Ne, ne, spremenil se je. Stari je zdaj čisto drug človek. Ne spremlja več politike, dnevnika sploh ne gleda.« »Kaj pa gleda? Odpisane?« »Ne boš verjel, naša TV predvaja Vrnitev odpisanih.« Ta je pa dobra. Spomnil sem se, da so na koncu prve serije Odpisanih vsi glavni liki umrli. Prispel sem na pomemben dan. Bil je ravno prvi maj, vendar brez rdečih zastav. Mama se je zjokala, očeta sem hladno pozdravil. On pa je bil do mene prijazen. Na stenah so visele moje slike. Hvala oče, ampak ne. Ne bo šlo. Naslednjega dne je rekel: »Greva na njivo, sejala bova sojo.« Sedel je v traktorski kabini in si žvižgal. Vozil je počasi in se pogosto obračal ter si ogledoval s sojo posejano zemljo. Jaz sem hodil zadaj in z zemljo zagrinjal redka zrna soje, ki so ostala na površju. Vsakič, ko je prišel do konca polja, je ustavil traktor, popolnoma brez potrebe stopil iz kabine in pregledoval sejalec. Motovilil je okrog traktorja, vse dokler se ljudje s sosednje njive niso približali. Pomahal jim je in zaklical: »Midva s sinom sejeva sojo!« 13


Tistim v daljavi, ki ga niso mogli slišati, je samo pomahal in pokazal na traktor in name. Verjetno le name. Lepo, vendar ne, oče. Čeprav sem ga ves čas bolj ali manj ignoriral, je bil vseskozi prijazen. Zadnjega dne me je spremil do postaje. Na svoje staro kolo je naložil mojo torbo in počasi stopical za mano. Spotoma je pozdravljal vse mimoidoče vaščane. Potem, ko sva čakala na avtobus, pa je dejal, da bi bilo najbolje, ko bi se vrnil. Časi da so se spremenili in da se zdaj tu da živeti. Da je življenje v tujini, med tujimi ljudmi, težko. In onadva z mamo ne bosta dolgo, vse bo ostalo meni. Hiša, traktor in njiva. Tu bom med svojimi. Prekinil sem ga: »Oče, življenje ni film. Odpisani se ne vračajo.« Bil je tiho do prihoda avtobusa. Ob slovesu mi je navrgel samo še: »Razmisli.« Na prvem ovinku sem se obrnil. Še vedno je stal na postaji, z obema rokama je držal krmilo starega kolesa in gledal za avtobusom. In takrat sem ga prvič v teh nekaj dneh resnično videl. To ni bil več isti brezkompromis­ ni komunist, tisti močni policist. Bil je samo še sključen starec sivih las v prevelikem plašču. In bilo mi ga je žal. Nekaj dni po vrnitvi v Kanado sem poklical domov. Oglasila se je mama. Po kratkem pogovoru z njo sem 14


hotel slišati še očeta. Toda on je bil že pri njej in ji je z rok vzel slušalko. »Ej, sine … soja … vzklila je kot še nikoli …« Nisem vedel, kaj naj rečem. Po kratkem premoru, ko sva oba obmolčala, sem slišal le še, kako je odložil slušalko. Kasneje je mama povedala, da se je od takrat prav fanatično posvetil soji. Vsak dan, od zgodnjega jutra do poznega večera, je delal na njivi. Odstranil je vsako, tudi najmanjšo sled plevela, prinašal vodo z bližnjega barja, odganjal ptice, da ne bi pozobale soje. Soja pa je rasla, se razbohotila, bilo je je dvakrat več kot na drugih njivah. Vaščani so prihajali, se čudili, hvalili, oče pa je vsakemu odgovoril: »Posejala sva jo s sinom.« Prvega dne septembra jo je pokosil. Drugega septembra je umrl. Soja. Enoletna zelnata rastlina. Na Kitajskem je rasla že tri tisoč let pred Kristusom. V Evropo so jo prinesli misi­ jonarji v 17. stoletju. Razširjena tako v zmernem in hla­ dnem podnebju kot tudi v subtropskih in tropskih območjih. Največ je pridelajo v Ameriki, Braziliji, Argentini in na Ki­ tajskem. Nekaj tudi v Vojvodini. Strokovnjaki menijo, da je donos odvisen od različnih dejavnikov, na primer kakovosti 15


obdelane zemlje in učinkovitega varstva pred plevelom, pa tudi od vremenskih razmer v času setve in dozorevanja. Kmetje prisegajo na trdo delo in na pomoč boga, ki bo poslal dež v pravem trenutku. Ljubezni pa ne omenja nihče.

16


OČI BAJRE BEŠLIĆA

Z

ares se je začelo šele po nekaj kozarcih. Takrat je Val Mondo dobil krila. Goreče in hkrati umet­niš­ ko vzvišeno je pojasnjeval svojo idejo notranje barve vetra. Pred tem je že obdelal svoje videnje Turnerja in svetlobe, na kratko oplazil Tibetansko knjigo mrtvih in vsaj pol ure bluzil na temo barve čaja. »V slikarstvu vsaka barva, vsak odtenek izhaja iz do­ lo­čenega občutja. Poglejta, na primer, tole brezovo zeleno – to je barva sreče, ta travno zelena tukaj – to je pa samo zadovoljstvo. Ampak vidva itak tega ne bosta nikoli razumela.« Val Mondo je slikar. Včasih sva skupaj gulila šolske klopi. Pravzaprav mu sploh ni ime Val Mondo, ampak Igor Matjašec. V šoli je ostal zapisan kot »izgubljen brez razloga«. Danes je priznan umetnik. Letos pri­pravlja razstavo inštalacij. Trenutno sedi na terasi nekega zelo in lokala ob Ljubljanici in pije vino. 17


»Pizda, breza je srečna, trava samo zadovoljna, ti si pa nor … povej no, kakšne barve je norost?!?« To so besede Jana Borela. Tudi on je bil moj sošolec. Njegovo pravo ime je Janez Borak. V šoli ga vsi pomnijo kot enega slabših dijakov. Danes je uveljavljen poslovnež. Kljub krizi mu dobro gre. Trenutno sedi na terasi tega istega lokala in pije viski. »Niti pomotoma nisem rekel, da je breza srečna, samo da slikar, ko želi izraziti srečo na platnu, uporabi takšno zeleno. Ampak ti seveda poznaš samo eno zeleno – dolarskozeleno. Vidva nikoli ne bosta razumela umet­ nosti. Nikoli ne bosta znala ceniti lepote recimo kakšne Beethovnove Ode radosti, ali akvamarin modre na slikah impresionistov. Barve so povsod okrog nas, vidva jih sploh ne vidita! Ne vidita, kakšne barve prinaša jutro, kakšne pa večer! Ne vesta, katere barve nosi v sebi veselje, kakšne barve je žalost …« Tukaj sem ga moral prekiniti. Ne zato, ker bi on naprej bluzil in naju moril, ampak zato, ker vem. Aja, najprej se vam moram predstaviti: sem tretji sošolec. Kličejo me Tahir Omerović. Moje pravo ime je Tahir Omerović. V šoli sem bil odličen. Preden sem končal na zavodu za zaposlovanje, sem delal v gradbeniš­ tvu. Sem tudi ozdravljen alkoholik. Zato stoji na mizi 18


pred mano samo kozarec mineralne vode. Slikarstvo me v resnici ni nikoli zanimalo, moj domet se konča pri modri za nebo in beli za oblake. Seveda sem že slišal za impresioniste, vem, kdo je Picasso, priznam pa, da njegovih slikarij ne razumem. Če je to umetnost, potem jaz o umetnosti nimam pojma. V umetnosti je dovoljeno vse. V gradbeništvu ni. Če je obtežitev stebra večja od nosilnosti, se bo steber zrušil. In pika. To je to. Nikoli se ne bo spremenilo. Ponavadi sem na teh srečanjih tiho. Zlasti danes. Stečaj firme in zavod za zaposlovanje nista nekaj, s čimer bi se človek rad hvalil. Včasih sem govoril vsaj o svoji družini. Danes niti o tem ne morem. Zato sem raje tiho. Vendar teh neumnosti ne bom več poslušal. »Ne seri, umetnik,« mu rečem, »nimaš pojma! Jaz vem, kakšne barve je žalost.« Nekega dne je v mojo pisarno vstopil Bajro Bešlić. O njem nisem vedel veliko. Slišal sem, da je dober zidar in umirjen človek. Nekajkrat sem ga videl na gradbišču, vendar nikoli do takrat nisva spregovorila besede. Le njegove oči so se mi vtisnile v spomin. Bajro me je najprej po tihem pozdravil, malo okleval, potem je spregovoril: 19


»Moj sin, Amir … Od nekdaj je bil miren in zadržan. Mi v Bosni smo precej grobi, on je bil … nekako … nežen otrok je bil. Nekateri so govorili, da ni tak, kot bi moral biti, ampak jaz vem, da to ni to, on je bil samo malo sramežljiv. Rad se je igral z mano. Ko sem prišel domov, se je stisnil k meni, se zrinil pod roko, me ščipal in žgečkal. Tudi jaz sem se rad igral z njim. In potem sem še jaz njega ščipal in žgečkal, on pa se je zvijal in se smejal. Nekako mi je bilo žal, ko je odrasel in se nisva več igrala … In potem, ko se je pri nas že začela ta vojna, grem jaz dol, Amirja pa nikjer. Žena je rekla, da je ponj prišla vojska. Kako njega, saj je še premlad? Pa pravi, prišla je vojska in mobilizirala vse, starejše od osemnajst let. On pa je ravno takrat končal srednjo šolo … Nič se ni dalo. Čez nekaj časa so iz vojske sporočili, da je moj Amir zlomil udarno iglo nekega orožja in da bo šel v zapor. Jaz vem, da ni bil on, podtaknili so mu, barabe. In potem so mi sporočili, da naj jim pošljem deset tisoč mark, pa ne bo šel v zapor … Nisem imel … Kasneje sem si izposodil, ampak je bilo že prepozno … Moj Amir je prišel čez šest mesecev. Nič mi ni hotel povedati. Kako si, ga vprašam, on pa pravi samo, ‘dobro,’ in molči … So te tepli, reče, ‘niso,’ in niti besede več … Tega dne pa pride do mene v tisti svoji rdeči trenirki in 20


se stisne k meni, kot da je spet majhen. Nič ne govori. Jaz ga požgečkam in ga dražim – ti si zdaj mladenič, moraš si najti punco. Njega pa je bilo sram … Kasneje smo šli v mesto, on ni želel z nami. Ko smo se vrnili, ga ni bilo nikjer. Preiskali smo celo hišo, vprašali sosede – nič. Odšel sem pogledat še v staro lopo, kjer smo imeli seno. Takoj sem zagledal njegovo rdečo trenirko … Obesil se je …« Gledal sem ga. »Šefe … domov bi šel,« je rekel. Sem eden od trojice sošolcev, ki sedijo na vrtu lokala poleg Ljubljanice. Veliko je stvari, ki jih o življenju ne vem. Ne vem, kako se pobotati z ženo, ne vem, kako se pogovoriti s hčerko. Nekaj pa zagotovo vem. Vem, kak­ šne barve je žalost. Kot oči Bajre Bešlića.

21


VRSTA

G

as, Laki, gas! Daj prehiti te kripe, itak bi jih bilo treba prepovedat na naših cestah, prepovedat bi jim bilo treba, da jih sploh imajo, budale – si tudi poštenega avta ne morejo kupit … Ne se jebat, sami so si krivi. Saj sem bil v enakem položaju tudi jaz pred kakšnimi dvajsetimi leti, samo sem vzel stvari v svoje roke. Lej, kako se ta vleče, dej prehit ga … Ok, vem, da ti voziš, samo da veš – jaz sem vozil mercedesa, ko ti še bajka nisi imel … Ne veš, ne veš … Ja, takrat, ko sem prišel nazaj iz Švabije. A hočeš slišat to zgodbo? Ej, pripeljal sem se z novim belim merdžotom, takrat je bila bela barva blazno moderna. Sploh pa v avtu nisem bil sam, ena Švabica mi je delala družbo. Mercedes je bil njen, samo stari, ej, bila je totalno obsedena z mano. Ko sva se pripeljala v Beograd, sem jo peljal direkt na pos­ tajo pa jo spakiral na prvi vlak za München … Mah, par šamarčin, pa je bila za to. In meni ostane ta mercedes, ki niti ni bil njen, ampak od njenega moža … Ne, nisi ga 22


mogel videti, ker sem ga vozil samo par dni. In enkrat pride do mene Crni Gavrilo s svojo bando pa mi reče: »Ej, mali, slišal sem, da merdžota prodajaš.« »Ne,« rečem, on pa mi prisloni gun na čelo pa reče: »Prodajaš, prodajaš.« »Ok,« rečem, »lahko se zmenimo,« on pa: »A bo sto dinarjev v redu?« Takrat za sto dinarjev niti šteke marlbora nisi mogel kupit. Rečem: »Moj Crni, zate je džaba. Evo, dam ti ga.« E, saj veš, saj veš, to je tisti mercedes, ki je zgorel. Skupaj s Crnim, he, he … ej, poglej to – pizda, kaka vrsta! … Ja, ja, vidim, klošarjem kruh dajejo … Niso klošarji? Pa to je še slabše. Beda, totalna beda. Jaz tega ne štekam – da padeš tako nizko pa takole stojiš?! Ma pobiti jih je treba, nič drugega … Ne pretiravam, pa koga boli, če so ostali brez službe, danes je dela, kolikor hočeš, samo znajti se je treba. In – rabiš jajca za te stvari … Zakaj pa en inženir ne bi mogel prodajati deviz na ulici? Pod častjo mu je, a ne? Potem pa naj stoji v vrsti pa čaka na štruco kruha. Ajde, pelji, pelji naprej, ne morem jih gledat … A si slišal, kaj je rekel njihov trener? … Ja, ja, Simke, tista pederčina. Si slišal, kaj je nabil, budala? Nisi? Ej, 23


rekel je, da ga ni keša, za katerega bi on bil pripravljen delati v klubu, kjer lastnik določa prvo enajsterico. Ej, mislim?! Izgleda, da njemu nekaj ni jasno. Ni mu jasno, da sem ta klub ustvaril jaz, da sem jaz kupil vse igralce, da sem ga jaz pripeljal v prvo ligo. To je moj klub in tam odločam jaz. Pička mu materina idiotska! Veš, kaj še je rekel? Da je sramota za naš fuzbal, ker zdaj vodijo klub ljudje, ki še v življenju žoge niso brcnili. S tem je valda mislil name. Pederčina!!! Bo videl v nedeljo. Razbili jih bomo, tri komada jim bomo uvalili! Po tamalem!!! Pa kje je ta slišal, da ne znam brcat? Sem že odigral celo tekmo. Mednarodno, ne se jebat! … Nisi slišal? Saj vem, da nisi. To je bilo takrat, ko sva šla midva narazen, ti si šel študirat, jaz pa čez mejo. Ja, ja, tam nekje konec ­sedemdesetih, v Milanu. Bila je to tekma jugosi proti italijanskim ciganom. V tem času so nas špagetarji skoz neki zajebaval – kao, oni so v vsem boljši od nas, v biz­ nisu, v fuku, v fuzbalu. Zadost smo jih mel. Zmenimo se, da razrešimo to na igrišču. Sicer se ne spomnim, kdo je zmagal, samo se spomnim, da sva šla jaz in pa en od naših v polčasu v njihovo slačilnico pa pobrala vse, kar je bilo kaj vredno: keš, ure, lance njihove. Drugi polčas ­nadaljujemo, kot da ni bilo nič. Mater jim žabarsko! Potem so nam grozili, da nas bodo prefukali, samo so se 24


usrali … Pa pustimo to, to je zgodovina, samo kaj mis­ liš, Laki, a jih bomo zmagali? … Pa kaj, če bi igral tamal Deki? Dosadni ste že s tem Dejanom. Ej, jaz sem našel mulca tam v neki vukojebini, jaz sem ga pripeljal v Beograd, jaz sem ga uvedel v reprezentanco, samo mali se je pokvaril, naduvan je ratal … Pa kaj mene sprašuješ, kaj pa jaz vem, kje je Deki. Natepava kakšno sponzorušo … Ja, ja, vem, da jebeni novinarji pišejo, da je imel nekaj z mojo ženo, preden je izginil, in da sem ga zaradi tega jaz pospravil – samo to so tisti isti, ki pišejo, da je Tito gledal lasten pogreb po televiziji pa take gluposti … A tako, ti bolj verjameš novinarjem kot meni?! … Saj vem, da nisi glih tega rekel, samo tako je bilo za slišat – okrog mene se zmeraj kaj čudnega dogaja, a ne? To si rekel. Veš, kaj je čudno? Zdaj ti bom povedal, kaj je čudno – čudno je ne samo to, da mi je v življenju uspelo, ampak da sem sploh preživel. Po vsem tem, kar se mi je dogajalo, po zjebanem otroštvu, po tistih ubitačnih letih v Italiji pa Švabiji, ko sem proti sebi imel tako njihovo policijo kot tudi njihovo mafijo, po zaporu – nisem odnehal, boril sem se do konca, ostal sem živ in sem danes uspešen poslovnež, bogat! A je to čudno? … Je??? Ne, ni, Laki, to ni čudno. Veš, kaj je pravzaprav čudno? Čudno je, da si ti, odličnjak, nadarjen model, ko si ostal brez 25


službe, sedel doma pa glumil razočaranega pa užaljenega intelektualca. In potem se pojavim jaz, tvoj sošolec, največji problem v šoli, in te zaposlim kot svojega osebnega šoferja. Ej! Tiho bodi, imaš boljšo plačo kot vsi tvoji biv­ ši sodelavci na inštitutu … Dostojanstvo? Zajebi dostojanstvo – keš, Laki, keš ti prinaša dostojanstvo … Poštenje?!? Saj ne morem verjet, pa ti si budala, kaj je tebi danes? A ti mene zajebavaš? Ej, Laki … pa kaj delaš? Ne ustavljaj se, vozi, vozi naprej, človek. Ej, kam greš, prid nazaj, idiot!!! … Misliš, da boš lahko brez mene? Ne boš! Brez mene si bil nula in spet boš nula! … Pejd, pejd, kar pejd. Najboljše, da se takoj postaviš v tisto jebeno vrsto!

26


SOBA

Z

bujam se počasi, zavedajoč se, da ležim na hrbtu, da imam levo stopalo mrzlo in da ne vem, kateri del dneva je. Levo nogo potegnem pod odejo, umaknem lase z obraza in si pomanem oči. Še vedno nisem popolnoma zbujena, zdi se mi, kot da lebdim v neki gosti tekočini. Ne odprem oči. Še vedno ne odprem oči. Ni mi treba odpreti oči, da bi videla. Gledam z zaprtimi očmi. Nad seboj vidim zvezdnato nebo. Tako kot sem vedno, kadar sem se zbudila, ponoči ali podnevi, nad seboj videla zvezdnato nebo. Smešno, kajne? Samo da nebo ni pravo, naslikano je na stropu moje sobe. Naslikal ga je moj oče, ko sem bila majhna. Moja soba – moje mesto, moj svet. Prijetno je biti v moji sobi. Starši so mi jo dovolili urediti tako, kot sem si želela. Z zaprtimi očmi se lahko spomnim vsakega detajla v svoji sobi. Razen zvezdnatega neba so vse stene obarvane svetlo rumeno. Ta barva me pomirja. Desno 27


od postelje je stena, na kateri so obešene slike z izleta. Iz tretjega letnika gimnazije, Italija … Benetke, Verona, Rimini, San Marino. Na tej steni so vrata. In police s knjigami. Na zidu za posteljo sta samo velik poster Metallice in polica s cedejkami. Na levi strani je stena z okni. Dve veliki okni. Pod njima delovna miza in na njej računalnik. Pred menoj svetlorjava dvodelna omara. V levem, odprtem delu omare je moj glasbeni stolp. Znamke Sharp in črne barve. V desnem delu omare je … v desnem delu je … Budna sem. Še vedno ležim na hrbtu, levo stopalo se mi je ogrelo. Ležim z zaprtimi očmi in se skušam spom­ niti, kaj je na desni strani omare. Ne odpiram oči. Ne pogledam. Ne, nikakor ne. Spomnila se bom. Sploh pa, vsak trenutek, kot vsako jutro, bo v sobo vstopila moja mama. Moja mama je ena radovednejših oseb. Spraševala bo do amena. Kje sem bila sinoči, s kom sem bila, kdaj sem se vrnila, preverila bo, ali sem si odstranila šminko pred spanjem. Potem me bo pobožala po laseh in vprašala, kaj bi rada za zajtrk. Rekla bom, sirov burek. Ni boljšega kot sirov burek. Toda samo tisti s Sarajevske. Mama je sigurno že bila na tržnici in je nazaj grede zavila na Sarajevsko po burek. Slišim njene korake. Zdaj bo potrkala. 28


Slišim trkanje na vratih. Ne ganem se, ne odprem oči, ne odgovorim. Vrata se odprejo. »Gospa, a še spite?! Dajmo, hitro, saj veste, kaj vas čaka danes?!« Zdrznem se. Hitro se dvignem in se usedem. V glavi se mi zavrti. Z rokami se primem za rob postelje in počakam, da rdeči krogi izpred oči izginejo. Odprem oči in med vrati vidim žensko, ki, čeprav mi je znana, ni moja mama. S pogledom po sobi iščem gospo, po kateri sprašuje. Ne, v sobi razen mene ni nikogar. In to sploh ni moja soba. Ni slik z izleta, ni posterja, samo gole bele stene. Ženska na vratih vstopi v sobo in me ogovori: »Ste v redu, gospa? Ste danes vzeli zdravila?« Ne, to ni mogoče. To se ne dogaja. Sigurno so to samo sanje, moraste sanje, ki me mučijo. Ali pa sem v zoni somraka. To se mi pogosto dogaja. Ženska iz zone somraka mi pomaga, da se postavim na noge. Z obešalnika v kotu sobe vzame modro haljo in mi jo poda. Oblečem jo čez pižamo. Ženska me prime pod roko in me popelje proti vratom. Stopiva na hodnik. Bel hodnik s številnimi vrati. Ženska potrka na ena od njih, in vstopiva. Vidim moškega in žensko, ki sedita za mizo. Slišim ga: Kako vam je ime, gospa, in kako se počutite danes in 29


kako ste spali in ali vas mučijo moraste sanje in ali slišite kakšne glasove in kaj vam ti glasovi govorijo in zdaj vam bo naša psihoterapevtka postavila nekaj vprašanj. In spet: Kako ste, gospa, in morate se vključiti v skupino in tam skušamo spodbujati socialne in komunikativne sposobnosti in vemo, da imate občutek krivde, ki vam govori, nikoli več ne smem občutiti radosti in sreče, in to je izjemno travmatično in dogodki ne izginevajo v pozabi in morate jih predelati, analizirati, izvleči na površje in morate jim dati smisel, jih nekako urediti v glavi in reči to in to se je zgodilo. In spet moški: Ali vi, gospa, veste, kaj se je zgodilo, vem, da me slišite, in vem, da me razumete, in že dolgo ste tukaj in ne govorite, ne sodelujete, ne trudite se … Potem slišim gospo, ki je ne vidim, kako spregovori, z glasom, ki je zelo podoben mojemu, pravi, da sodeluje, da se trudi, da sestavlja, samo še en delček ji manjka. Kateri delček vam manjka, gospa? Samo še desni del omare, slišim, kako odgovarja. Ne, ne, slišali ste psihoterapevtko, morate povedati, to in to se je zgodilo, vi veste, kaj se je zgodilo, vem, da veste. Morate to povedati. Čutim, da moja glava odkimava, da se moje roke dvigajo in nato udarjajo ob mizo, čutim vročino v glavi in rdečico pred očmi. Slišim krike. Slišim, kako se vrata 30


za mano odpirajo, in čutim, kako me grabijo za roke. Vidim dva moška v belih plaščih. Neseta me iz sobe na hodnik. Toda to je neki drug hodnik, zanemarjen, umazan. In tista dva nista več v belih plaščih, oblečena sta v vojaške maskirne uniforme. Ne neseta me, ampak vlečeta. Vržeta me v zatemnjen prostor in me skušata sleči. Branim se. Klofutata me. Enega od njiju mi uspe opras­ kati po obrazu. Zdaj me tolčeta s pestmi. Prihajajo še drugi. Držijo me za roke in za noge. Trgajo mi obleko. Ne branim se več. Ležim. Z zaprtimi očmi ležim na hrbtu. Poskušam sestaviti svojo sobo. Vendar mi ne gre. Ne gre zaradi vročine. Kri mi vre. Vem, da prihaja zona somraka. In vem, da bo hudo. Tokrat bo res hudo. Zona somraka me bo odnesla nekam. Nekam, kjer tudi ležim na hrbtu, vendar ne v postelji. Ležim na tleh. Okrog mene je kri. In tisto spodaj med mojimi nogami. Tisto krvavo, sluzasto. Ki joka in cvili. In ki ga prekrijem z rjuho, da se ga ne bi dotaknila, in ga pritiskam, pritiskam, dokler ne neha jokati. In ga potem, zavitega v rjuho, vržem skozi okno in kričim, na, vzemite ga, vaš je, ni moj, ni moj. Ležim. Z zaprtimi očmi ležim na hrbtu. Poskušam sestaviti svojo sobo. Tokrat mi bo uspelo. Tokrat sem začela iz druge smeri. Od omare. Svetlorjava dvodelna 31


omara. V levem odprtem delu omare je glasbeni stolp. Znamke Sharp je in Ä?rne barve. Na desnem delu omare je ‌ ogledalo.

32


ZBIRKA ali VONJ PO VINILU

N

e spomnim se, da bi se kdaj v življenju tako bedno počutil. Niti takrat ne, ko sem ukradel ploščo v veleblagovnici. Takrat me je varnostnik ujel, me peljal k direktorju in grozil, da bodo poklicali policijo. Zdaj pa se. Prav usrano se počutim. Počutim se kot kup dreka. Ja, kup dreka sem, ki smrdi samemu sebi. Spil sem še en, ne vem, kateri že, pir. Nič ne pomaga. Moral bom prešaltat na žganje. Gledam bankovce, razmetane na mizi. Pet bankovcev po sto evrov. Pet bankovcev, vrženih na mojo mizo. Še dobro, da mi jih ni vrgel v faco. Mojo jebeno faco. Z bankovcev sem preusmeril pogled drugam. Na staro, rjavo odprto omaro. Omara je imela štiri police. Na vseh policah so bile gramofonske plošče. Pa ne navadne. To so bili izbrani albumi, longplejke. Moja zbirka vinilk. Oziroma večji del zbirke. Manjši del je v mojem stanovanju v Škofji Loki. Pogled na zbirko me je običajno pomirjal. Danes pa ne. Včasih sem iz čistega užitka 126


samo pregledoval plošče, ne da bi jih dal na gramofon. Samo jemal sem jih v roke, eno po eno, in bral, nevemkaterikrat, vse, kar je pisalo na ovitku. Potem sem izvlekel črno vinilno ploščo iz ovitka. Če je bila nova, je dišala, imela je prav poseben vonj. Vonj po vinilu. Vonj, ki ga nikoli v življenju ne pozabiš. Cedeji ne dišijo, sploh nimajo vonja. Cedeji so sterilni, nimajo duše. Včasih smo uporabljali frazo 'dišiš po novem vinilu'. To je pomenilo, da si kupil novo ploščo. S Stefanom sva se velikokrat tako menila, ko sva se dobila na stari avtobusni postaji v Somborju. Tisti, na kateri zdaj stoji stari fijaker. Stefan je hodil na strojno, jaz pa na gimnazijo. Ko sva se po končanem pouku dobila, sem samo pogledal tisto, kar je držal v roki, in rekel: »Queen?« »Znaš tudi boljše,« je odgovarjal Stefan in se smejal. V sekundi ali še manj so se mi v možganih odvrtele zadnja oddaja Veče uz radio, top lestvica iz nemškega časopisa Bravo in ponudba na oddelku plošč v somborski veleblagovnici. Rekel sem: »Eric Clapton, 461 Ocean Boulevard.« »Vsa čast,« se je nasmejal Stefan. Potem je nadaljeval: »Bom še jaz poskusil.« 127


Pogledal je v predmet v moji roki, zapakiran v ovitek veleblagovnice Beograd, zaprl oči in rekel: »Šaban Šaulić …?« in se pri tem nedolžno smejal. »Samo zajebavaj se,« sem odvrnil, »nikoli ne boš uganil.« »Khmmm … naj razmislim … Ali Jethro Tull, Too Old to Rock´n´roll Too Young to Die, ali Bob Marley, Natty Dread.« »Odloči se.« »Jah … Glede na to, da si prej poslušal pop … bi rekel, da Jethro Tull.« Pokimal sem z glavo in počila sva z dlanmi. Niti besede več ni bilo treba reči. Ampak zdaj me niti pogled na mojo zbirko ne more pomiriti. Pička mi materina, meni in zbirki. Nimam želje, da bi kaj dal na gramofon in poslušal. Včasih, ko mi je bilo težko, pa tudi če sem bil vesel, sem dal na gramofon kakšen LP in nabil do daske. Danes niti tega ne morem. Moja zbirka je odlična. Najboljša je. No, ena najboljših. Če izvzamem tisto, ki jo je imel John Cusack v filmu High Fidelity, je morda samo še ena, ki je boljša kot moja. Tista Stefanova. V bistvu se obe dopolnjujeta. Kot jin in jang sta. Kot moški in ženski princip. Čeprav sva imela oba rada glasbo oziroma rokenrol, sva imela vsak 128


svoje priljubljene skupine. Stefan je prisegal na Beatle, jaz pa na Stonese, njegov favorit je bil Bob Dylan, moj pa Neil Young. Od kitaristov je on prisegal na Claptona, jaz pa na Jimmyja. Njegova priljubljena skupina poleg Beatlov, ki so bili nad vsemi, so bili CSN & Young, moja pa Allman Brothers. Oba pa sva se strinjala, da so bili Beatli nekaj najpomembnejšega, kar se je zgodilo v zgodovini človeštva. Večkrat so mi razni ljudje ponudili, da bi odkupili mojo zbirko. Ha, ha!!! Si predstavljate? Jaz naj prodam svojo zbirko?!? Ni šans. To niso samo plošče. To so spomini. To je, kot da bi si odrezal del telesa in ga prodajal. Kot da bi prodajal svoje življenje. No way. Ne morem si predstavljati življenja brez svojih vinilk. Dobro, tudi brez cedejev, saj tudi njih kupujem. Najbolj vztrajen je neki Martin, ta me večkrat pokliče, njemu denar ni problem, dal bi, kolikor jaz hočem. Rekel sem mu, da nima toliko denarja, da bi me pripravil k prodaji. Mah, jaz sem kreten, jebeni kreten. Čeprav se trudim skulirati, mi ne gre. Čeprav si govorim, da sem v redu, da je vse okej, da je vse v redu, tudi če nisi popoln, kajti tudi jaz se zavedam, da nisem popoln, me grize misel, da sem s to zbirko zajebal. Ravno zdaj sem se spomnil, kako sva se pogovarjala 129


s prijateljico Evo na zadnjem žuru v Ljubljani, preden sem prišel v Lipovac. Videla sva skupna znanca, ki sta se objemala ob zvokih Santanine Samba Pa Ti, pa nista bila par, ker sta bila oba poročena vsak s svojim partnerjem. Eva je rekla: »Saj, vsak od nas ima svoj bright side in dark side.« Na moj začudeni pogled je rekla: »Kaj, a ti nimaš dark side?« »No, ja,« je v meni rekel frajer, ki se zajebava, »včasih, ko me nihče ne vidi, si vrtam po nosu.« Seveda imam. Moja temna stran – no, če mene vprašate, je to svetla stran – je moja zbirka, zbirka črnega vinila ali, če hočete, ta vonj po vinilu. Zdaj sem se spomnil. Sploh se vam nisem predstavil. Saj morate vedeti, s kom imate opravka. Sem D. S. (ime ni pomembno, bolj pomembno je to, kar bom povedal o sebi), star 51 let, samski. Od leta 1991 živim v Škofji Loki, točno v centru, v tisti bajti ob parkirišču, za katero stoji kapucinski samostan. Pred tem sem živel v Lipovcu in Novem Sadu. Lipovac je vas v bližini Somborja, kjer sem rojen. No, to je biografija. Kar se pa moje osebnosti tiče, lahko rečem, da je moj najljubši film Blade Runner, najljubše knjige pa Otroci polnoči, Pijevo življenje in Bog majhnih stvari. Za glasbo že veste. Nimam predsodkov do istospolno usmerjenih in na ulici vedno kupim Kralje ulice. Na volitvah vedno 130


volim ta leve. Moj življenjski slogan je … Hja več jih je. Najprej, ko sem v gimnaziji pri pouku filozofije poslušal o Kantu, je bil to kategorični imperativ – se pravi, jaz ne rabim policije, cerkve, zakonov itd, da bi mi govorili in me poučili, kaj je prav; vsak izmed nas pri sebi dobro ve, kaj je prav in kaj ne. Kasneje je v moje življenje prišel Levinas. Saj veste: pomemben je drugi, jaz nisem pomemben – od trenutka, ko me drugi pogleda, sem zanj odgovoren. Ampak obstaja tudi tretji credo v mojem živ­ljenju. Ta se glasi: vse se je začelo tistega dne, ko sta se srečala John in Paul, ali drugače – vonj po vinilu. In ta tretji včasih preglasi prva dva. Tako kot ju je preglasil tudi tokrat. Sedim v svoji sobici v Lipovcu, sredi vojvodinske ravnice in na mizi pred sabo gledam bankovce. Gnoj sem, navaden gnoj. Stefan tega nikoli ne bi naredil. Spomnil sem se na Stefana. On v bistvu ni v ničemer izstopal med drugimi fanti. Ni imel dolgih las, ni igral kitare, ni bil športnik, ni imel najboljše postave, seveda se ženske niso lepile nanj. Ni pil bolj kot ostali, ni bil odličnjak v šoli, vendar je bil eden od tistih ljudi, ki jih pogrešaš, ko jih ni. Fant, ki si mu z obraza bral tisto, kar se v njem dogaja. Odkrit za popizdit. Že prvič, ko sva se sprehajala po parku v Somborju in se pogovarjala o glas131


bi, pa je pogovor nanesel na punce, je rekel: jaz še nisem seksal z nobeno, niti tudi poljubil nobene nisem. Še danes mi je žal, da mu takrat nisem rekel, da tudi jaz nisem; samo glumil sem frajerja in mu podelil par nasvetov, kako osvojiti punco. Prekinil me je, češ, njega to ne zanima, če se bo zgodilo, se bo, če ne, se pa pač ne bo. In sva nadaljevala o Dylanu, Beatlih, Queenih … Čez nekaj časa se je obrnil in rekel, da ceni to, da mu hočem pomagati glede žensk. Mene pa je bilo sram. Potem sva se videvala vsak dan, čez dan v avtobusu ali na postaji v Somborju, zvečer v njegovi sobici, kjer sva skupaj z drugimi poslušala glasbo. Včasih sva hodila na koncerte, kitarijade, čez vikend sva se videvala v disko klubu v Lipovcu. Stefanova zbirka se je množila, njegovi starši so bili bolj premožni kot moji. On je kupil vsako rock ploščo, ki so jo izdali pri nas, potem je začel naročati iz tujine. Jaz se seveda nisem mogel primerjati z njim, samo občudoval sem njegovo zbirko. On pa se s svojo zbirko ni ponašal. Všeč mu je bilo, če smo se zvečer zbirali pri njem in poslušali glasbo. Kupil je tudi najboljši gramofon. Jaz tega nisem mogel. Minila so tri leta, Stefan je končal srednjo šolo. Odšel je v Beograd, študirat na strojni faks. Jaz sem ostal v Lipovcu, hodil v četrti letnik gimnazije, videvala sva se 132


enkrat na mesec, takrat smo prirejali žurke. Pripovedoval mi je o Beogradu, kako se kljub milijonu ljudi počuti osamljenega, kako hodi na koncerte in v diskače, ampak to ni to, kar smo imeli mi v Lipovcu. In kako mu je všeč Nataša, seveda naša punca iz Lipovca, ki študira medicino v Beogradu. Potem sem končal gimnazijo in se mu pridružil, vsa naša klapa se je zbrala, nekateri so študirali, nekateri že delali. Žurali smo in hodili na FEST in na koncerte. Potem je Stefan nekega dne rekel, da sta z Natašo nehala, ker se ni obneslo. Pustil je študij in se vrnil v Lipovac. Tam se je zaposlil. Jaz sem nadaljeval študij, diplomiral, dobil službo in se v začetku devetdesetih preselil v Slovenijo. Preden se je poročil in še preden sem se preselil, me je klical, če bi mu hotel biti priča na poroki. Kdo drug pa bi bil, sem odgovoril. Pod enim pogojem, kume, sem rekel. Malo je bil presenečen, potem je odvrnil: sve za kuma. Rekel sem: Bend, ki ti bo igral na poroki, bo moral izpolniti nekaj mojih glasbenih želja. Okej, kume, je rekel, samo ne pretiravaj, saj veš, kako je pri nas. In bila je svatba, bilo je vsaj petsto svatov pod ogromnim šotorom, tistih, ki so prišli nepovabljeni, nihče ni štel. Bili so trije kotli juhe, pet kotlov paprikaša in dvajset pečenih prašičev, na koncu še več kot štirideset tort 133


domače izdelave, drobnih sladkarij nihče ni štel. Bil je uradni fotograf, ki je naredil na tisoče fotografij, bil je tudi snemalec, ki je vse to posnel in kasneje naredil video, in bil je bend, ki je brez pavze igral dvanajst ur. Ker sem jih jaz priganjal. Seveda so igrali narodnjake, ampak pevec je bil Miki Šizer, stari roker, naš znanec, ki je v začetku osemdesetih prešaltal na narodnjake, »Jebi ga, stari, ne splača se, od bluza se ne da živeti.« Šizer je z veseljem sprejel moj seznam. Še zdaj se spomnim, kaj je bilo na seznamu: 1. Animals, House of the Rising Sun; 2. Fleetwood Mac, I Need Your Love So Bad; 3. Lynyrd Skynyrd, Sweet Home Alabama; 4. The Beatles, Get Back; 5. The Rolling Stones, Jumpin´ Jack Flash. Na videoposnetku, pa tudi na nekaterih fotkah se vidi nekega dolgolasca, ki skače po mizah in vpije, kako se je takrat vse začelo in kako bi vsi morali vedeti, kateri dan v zgodovini človeštva je najbolj pomemben. Bend je odigral vse komade z mojega seznama, povrhu pa še Balkan od Azre in Blues za moju bivšu dragu od Dugmeta. Tega zadnjega nevesta ni najbolje sprejela, sploh ko je Stefan zabrisal v steno polno steklenico piva. Nataše nismo nikoli več videli, slišali smo, da se ni nikoli poročila, ampak da hodi z nekim poročenim doktorjem z VMA. Kmalu po Stefanovi poroki sem se preselil v Sloveni134


jo. Vse manj sva se videvala. Tudi ko sva se dobila, sva se pogovarjala v glavnem o glasbi. Tudi o njegovi izkušnji v vojni na Hrvaškem, kjer je bil vpoklican, pa ni hotel odkloniti, česar jaz nisem razumel. Pa o novi plošči Brucea Springsteena. Preuredil je hišo. Ni bilo več njegove sobice, v kateri smo poslušali glasbo. Ohranil je zbirko, tudi gramofon je ostal, vse to je bilo v njuni spalnici, glasbe pa ni več poslušal. Ni časa, kume. Delal je v firmi, popoldne na njivi: moram, kume, treba je nahraniti otroke. Z ženo, Lidijo, sva brez besed sklenila pakt o nenapadanju. Bila je pač žena mojega kuma, in to sem spoštoval. Nikoli nisem rekel nič čez njo. Stefan je to cenil. Saj, moja Lidija ne mara rocka, je govoril. Jaz sem ga miril: kume, Lidija je v redu. V naši druščini je veljalo, da ko se enkrat poročiš, je konec s tabo. Mrtev si. Nič več poslušanja glasbe, nič nakupovanja plošč, nič več koncertov. Žena ti preprosto ne bo dovolila. Sploh ko pridejo froci, takrat si že bivši človek. No, dobro, to smo se malo zajebavali, ampak res je tako. Saj je čisto normalno, da ne boš zapravljal za plošče, če imaš otroke. Ne moreš do nezavesti v svoji sobici z družbo poslušati glasbo in debatirati o tem, kdo je boljši kitarist, če moraš na primer z ženo iti obiskat nje135


ne starše. Jebiga, tako to je. Meni je bilo to takoj jasno. Čeprav sem bil takrat v družbi znan po dveh rekih: »v mojih žilah namesto krvi teče rokenrol« in »če se bom poročil, bo moja žena morala bolj obvladati rokenrol kot jaz,« sem si te zadeve v svoji glavi kmalu pošlihtal. Tak sem. Najrajši od vsega na svetu imam glasbo. Lepo in prav je, da se poročiš in imaš družino, vendar moraš to ženo imeti najrajši na svetu. Tega jaz ne bom nikoli zmogel. Zato se nisem poročil. In prav sem se odločil. Seveda sem imel punce. Kar nekaj jih je bilo. Večino sem spoznal na koncertih. Z vsemi sem se imel lepo. Poslušala sva glasbo, hodila na koncerte, se zabavala. Vse do takrat, ko je vsaka punca na novo začela, da kaj če bi zdaj, ko nama tako lepo gre, razmislila o kakšnem skupnem življenju. Mah, s punco ali brez nje, imel sem se lepo. Imel sem službo v Ljubljani, po šihtu sem šel domov, dal kakš­en cede v plejer, naročil kosilo, prebral novice, poiskal na internetu, kaj je novega v glasbeni produkciji, zvečer šel na kakšen koncert. Moja zbirka je naraščala. Za razliko od Stefana, za katerega se je s Springsteenom vse ustavilo, se je zame nadaljevalo: U2-ji, Black Croves, Gunsi, Extreme, RHCP, Nirvana, Soundgarden, Faith No More, QOTSA, vse to se je znašlo v moji zbirki. 136


S kumom se nisva veliko videvala. Največ enkrat na leto. Pa tudi ko sva se dobila, pogovor nekako ni stekel. Oddaljila sva se. Oziroma, on se je oddaljil. Pripovedoval je o krizi, o situaciji v firmi, kjer mu grozi odpoved, o bombardiranju, o otrocih, jaz pa njemu o zadnjem koncertu U2 v Münchnu, ko sem se skoraj stepel z nekim debelim pijanim Ircem. Potem sem dvakrat prišel v Lipovac in Stefana nisem poklical. Ob misli, da bi se dobil s njim, mi ni bilo prijetno. Nisem vedel, o čem bi se sploh pogovarjala, če ne o glasbi. Pa tudi če bi se pogovarjala o glasbi, bi se pogovarjala o glasbi šestdesetih in sedemdesetih, kot da se je čas takrat ustavil. Tega pa nisem hotel. In ga nisem poklical. Potem sem se nekega dne peljal z vlakom iz Škofje Loke v Ljubljano. Rad imam vlake. Vlaki in železnica nasploh se mi zdijo nekaj posebnega. Poseben svet. Tudi avtobus je v redu, vendar ni vlak. Po cesti se pel­jejo tudi avtomobili, traktorji, ne le avtobusi. Po tirih pa se peljejo samo vlaki. In mi, potniki, v njih. To je naša dežela. Jaz si avta nikoli nisem kupil. Veste, koliko cedejev je to? Najcenejši avto je vreden kot petsto cedejev, da koncertov sploh ne omenjam. Razen tega v vlaku lahko bereš, lahko tudi poslušaš glasbo, če imaš tak telefon in slušal137


ke. Jaz pa kljub temu, da imam glasbo rad, na vlaku ne poslušam glasbe. Rad gledam pokrajino, ki drsi mimo mene, rad poslušam klopotanje koles. Samo da me pri tem zadnje čase vse bolj moti mularija. Pred kratkim sem, recimo, poslušal pogovor mule, ki mi je sedela nasproti. Pogovarjala se je s prijateljico, ki je imela težave s fantom. Vse od Loke do Medvod. Kar na glas je govorila, vsi v vagonu smo jo slišali. Meni se je kar dvigovalo v želodcu. Pa zakaj to tolerira, saj je jasno, da jo vara, ni si zaslužila tega, naj barabo da na čevelj. Si predstavljate? A te mulce kaj učijo v šoli o tem, kaj je kultura? Še dobro, da nimam otrok. Če bi jih imel, se ne bi pogovarjali tako in motili drugih. No, ni res, da nimam otrok. Imam jih. Imam 2632 vinilnih, pa še 1387 cedejev. Še zdaj kupim kdaj kakšno vinilko. V Ljubljani obstaja sejem plošč, enkrat na leto na Gospodarskem. Današnji otroci sploh ne vedo, kaj so to gramofonske plošče. Pred kratkim sem bil pri teti in sem slišal dve muli, hčerki od bratranca. Videli sta tetino zbirko gramofonskih plošč in veste, kaj sta rekli? Rekli sta: »Lej, velike cedejke!« Si predstavljate?!? Mularija se itak igra s temi telefončki. Če pogledate v vlaku ali v avtobusu, skoraj vsi so zabubljeni v te napravice. Drugih sploh ne opazijo, ne slišijo zvokov okrog 138


sebe, ne vidijo, kam se peljejo, ne vidijo nič. Samo brskajo po teh telefonih ali pišejo sporočila, ali pa se pogovarjajo po njih. Jaz tega ne razumem. Jaz tega ne počnem. Čeprav imam mobi. Seveda ga imam, to moraš imeti. Ni se ti pa treba pogovarjati v javnosti in moriti še ostalih. Če mene kdo kliče, ko sem v javnem prevozu ali kjerkoli v družbi, lepo pogledam, kdo kliče, izklopim in ga kasneje pokličem. Kot je normalno in kulturno. Mogoče sem staromoden oziroma, kakor rečejo v Sloveniji, tercijalski, kakorkoli, toda tega ne počnem. Potem pa na vlaku iz Škofje Loke v Ljubljano, na prepolnem vlaku, zazvoni moj mobi. Nerodno mi je. Čeprav, kaj njih boli uvo, če se tudi jaz pogovarjam, rajši se ne bi, pa vendar. Pogledam na telefon in vidim, da kliče mama. Če bi klical kdorkoli drug, se ne bi oglasil, ampak mami se moram. Obrnem se proti oknu in karseda potiho rečem: »Prosim?« »Sinko?« »Ja, mami, jaz sem,« in se vse bolj obračam proti oknu. »Sinko, nekaj ti moram povedati …« »???« 139


»Stefan je umrl … Srce mu je odpovedalo.« O pogrebu nimam kaj povedati. Žalostno pač. Jaz sem namesto venca Stefanu na grobu pustil ploščo. Stephen Stills & Manassas. Koncertna verzija prvega albuma, bootleg izdaja, zelo redka plošča. Kupil sem jo v Londonu, ne v trgovini, temveč od nekega Škota, ki sem ga tam spoznal. Najprej sem jo mislil podariti Stefanu, njemu je bil Stills zelo všeč, toda ko sem jo nekajkrat poslušal, se od nje nisem mogel ločiti. Saj mi je jasno, da sem na nek način zasvojen, vendar nisem alkoholik, nisem narkoman. Samo … Kako naj bi to razložil … Ko slišim kakšen dober komad, ga enostavno moram imeti. Ne morem čakati, da bi ga spet predvajali po radiu čez nekaj časa. Tudi če ga najdem na internetu … To ni to. To je še bolj sterilno kot cede. Ne vem, jaz ga morem imeti pa ga poslušati do onemoglosti, ga znati na pamet … In potem, kasneje, lahko čez pet let, ko si ga spet zaželim, samo posežem v zbirko in si ga dam na gramofon. Še isti dan, po pogrebu, mi je Lidija rekla, da se hoče z mano pogovoriti. Z njo se nikoli nisem resno pogovarjal, s Stefanom sva se dobivala v nekem lokalčku brez Lidije; niti ne vem, kaj bi se z njo pogovarjal, ampak rekel sem, okej. 140


Najprej, je rekla, bi rada, da veš, da nisem bila jaz tista, ki je Stefana ločila od vaše družbe. Vem, da ste me vi krivili za to. Stefan se je sam odločil. Jaz sem mu večkrat rekla, pojdi s prijatelji na koncerte, če hočeš, lahko tudi pridejo k nam pa poslušajte to vašo glasbo, nimam nič proti, samo naj to ne bo vsak dan. Ampak ne. Rekel je, da se je odločil. Toda imel vas je rad. Tebe pa najbolj. Toliko mi je pripovedoval o vas. O vašem druženju in koncertih in kitarijadah, prav videlo se je, koliko mu je to pomenilo. Tudi ko ste se vsi oddaljili od njega. Rekel je – to je življenje, vsak ima svojo pot. Nič vam ni zameril, da ga ne obiskujete več. Jaz pa sem. Zlasti tebi. Kako si lahko, ko si že bil v Sloveniji in si redko prihajal v Lipovac, da nas nisi niti poklical, ko si končno prišel!? Svojega kuma? No, dobro, to je tvoj problem. Stefan je rekel, mah, pusti, Lidija, on ima svoje življenje, bo poklical, ko pride naslednjič. No, nočem te moriti, hotela sem ti samo povedati, da je do zadnjega dne govoril, da si ti njegov kum in najboljši prijatelj. Ko je končala, sem rekel, da jo razumem in da je mogoče res, da smo šli vsak svojo pot … No, prej sem vam rekel, da nisem alkoholik in nisem narkoman. Res je. Toda jaz sem hujši kot narkoman, jaz sem … Pička mi materina, zdaj ko sedim v sobici in gledam denar na 141


mizi … Jaz sem poden. Ker, ko sva se z Lidijo nehala pogovarjati in je ona že odhajala, sem jo ustavil in vprašal: »Lidija … Kaj boš naredila s Stefanovo zbirko?« Na sedmini me ni bilo, prišel sem na štiridesetdnevno obeležje. Tudi takrat sem jo vprašal. Takrat je že drugače razmišljala. Rekla je, da ne ve, sploh ker je imel Stefan te plošče tako rad. Na obletnici smrti, po tistem, ko smo si na pokopališču ogledali spomenik, sem jo spet spomnil. Rekla je – ne vem, kaj naj naredim, zdi se mi, da če ta zbirka zapusti našo hišo, jo bo tudi Stefan za vedno zapustil … Pa saj ni ti treba, da mi takoj daš vse plošče, sem rekel. Lej, če se zmeniva, ti jaz lahko dam denar, zbirka pa naj ostane pri tebi, ni problema, jo bom že vzel enkrat kasneje. Lejte, mogoče se zdi, da izsiljujem ljudi, Lidija ni prva, že dve zbirki sem kupil v Somborju. Ampak če pogledamo z druge strani, jaz jim pomagam. Tam imajo tako slabe plače, če so sploh zaposleni. Za njih je par sto evrov celo bogastvo. Lidija je rekla: »Koliko bi dal …?« »Ne vem,« sem rekel, »koliko ti pričakuješ?« 142


Obotavljala se je. »A je tristo evrov preveč,« je vprašala. Dal sem ji petsto. Velikodušno, jebemumater. Čeprav sem vedel, da je Stefanova zbirka vredna vsaj desetkrat toliko. Petsto evrov. Pet bankovcev, ki zdaj ležijo na moji mizi. Razmetani. Nočem se jih dotakniti. Zdaj se mi zdijo strupeni. Sedel sem v svoji sobici in užival ob spoznanju, da bo moja zbirka končno dobila svojo boljšo polovico. Takrat je pridrvel. Stefanovega sina nisem dobro poznal. Vedel sem, da je umirjen fant, podoben svojemu očetu, priden v šoli, le da ga rock niti malo ne zanima. Moj sinko je miren in tih, kot punca je, je govoril Stefan. Pa še to, ej, posluša tehno. Oba sva se strinjala, da to, podobno kot hiphop in rap, sploh ni glasba. Uletel je v mojo sobo in vrgel bankovce na mizo. »Zbirka ni na prodaj,« je rekel. »Ej, počakaj malo, s tvojo mamo sva se zmenila …« »Ni na prodaj!!!« »Lej, ti je itak ne poslušaš.« Sklonil se je k meni in rekel: »To je od mojega očeta!!!« Sedim v sobici že ne vem koliko časa. Potem vsta143


nem, denar pospravim v žep. Napotim se k Lidiji. Spotoma pokličem Martina. Ko se oglasi, rečem eno samo besedo: »Prodam.« Lidijo najdem doma. Videti je, da je jokala. »Ne vem, kaj mu je … Oprosti, kume …« »Ti meni oprosti,« rečem. Povem ji, da ne bom kupil Stefanove zbirke. Dam ji tistih petsto evrov in rečem da bom od zdaj naprej financiral šolanje njunih otrok. Potem jo prosim, naj me pelje k sinu. Ta sedi v svoji sobi. Ne pozdravi me. Obrne se na drugo stran. Dam znak Lidiji, da naju pusti sama. Odide, jaz rečem: »Okej, zbirka je tvoja. Naredi z njo, kar hočeš. Tudi poslušati ti je ni treba. Samo eno stvar pa moraš vedeti. Moraš vedeti, kako se je vse začelo. To je najbolj pomemben dan v zgodovini. To je dan, ko sta se srečala John in Paul.«

144


Zbirka kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat pri­ naša svež vpogled v življenje priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik, hkrati pa se ne ustavlja le ob njih. Pripoved je neposredna in ne potrebuje okrasnega plastenja, saj s svojim načinom podaja­ nja zgodbe osvoji bralčevo pozornost in čustveno motiviranost. Knjiga pogumno razkriva življenja ne­ znancev in neznank, ki živijo poleg nas in jih pozna­ mo le na videz, katerih zgodbe pa so zgovorne in pripomorejo k medsebojnem razumevanju in sobi­ vanju. Kneževićeve zgodbe so zgodbe fizičnega dela, telesa, bolečine in ostrih medosebnih kon­ fliktov. So tudi zgodbe ''dvoživk'', med dvema polo­ ma razpetih junakov, ki se nikjer ne počutijo zares doma. Na eni strani je tako Srbija: junake nanjo ve­ žejo topli spomini na otroštvo in mladost, na rodno vas in na herojsko dobo rock'n'rolla, a tam so tudi spomini na patriarhat, globoko zakoreninjene pred­ sodke in na nasilje, ki bo pozneje vzplamenelo v vojno. Slovenija kot dežela izseljenstva po drugi strani junakom ponuja večjo nazorsko sproščenost, a le do neke mere, ob tem pa jo zaznamujejo težki delovni pogoji, kapitalistično izkoriščanje in življe­ nje na robu revščine. Čeprav se v zgodbah najde tudi prostor za humor, pa se razpetost junakov, izpi­ sanih z natančnim poznavanjem njihovega miljeja, najbolje pokaže ravno v trenutkih krize, ko jih re­ sničnost zadene z močjo kible, polne betona.

Zoran Knežević Dvoživke umirajo d va k r at

22,95 €

Zo ra n K n e ž e v i ć (1958), diplomirani kulturo­ log, je rojen v Vojvodini, a od leta 1995 živi v Slove­ niji; izkušnje izseljenca in gradbinca so pogosto tudi snov njegovih zgodb. Za kratko zgodbo Soba je prejel prvo nagrado literarnega natečaja Radia ­Slovenija, z zgodbama Polje soje in Herpes zoster pa je dvakrat zmagal tudi na Proznih mnogobojih, ­tekmovanju v okviru festivala Fabula. Objavljal je v reviji Literatura, na Radiu Študent in Radiu Slove­ nija; bil je tudi udeleženec Literaturinih delavnic kratke zgodbe.

Zoran Knežević

D v o ž i v k e u m i r a j o d v a k r a t

Dvozivke umirajo dvakrat za internet[1]  
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you