Issuu on Google+

Matjaž Pikalo Dežela angelov 2011

Foto: Erazem Praš

Vinko Möderndorfer Nih»e ve» ne piše pisem

Poezija: V avtobusu, 1990; Dobre vode, 1991; Pes in plesalka, 1994; Bile, 1997; Fényutazás (Potovanje svetlobe), 2008 (zbrane pesmi v madžarskem jeziku) Proza: Modri e, 1998; Drevored ljubezni in vojne, 2001; Evropa 2000: igrivo bojišËe narodov, 2001; PalËica: slovenska nogometna pravljica, 2002; Dvojna podaja, 2010 (skupaj s Davidom Šalamunom) Dramatika: Presheren duo milia, 2000

Maja Gal Štromar Misli name, ko ti je lepo

Z

Deželo angelov − lahko bi mu rekli postmodernistiËni roman, kajti gre za poroËilo, ki ga je napisal nekdo drug − se Matjaž Pikalo vraËa na star teren, le da svet, ki ga opisuje tokrat, ni veË tako nedolžen in naiven, kot je bil v njegovem prvencu Modri e. Spretno nizanje prizorov iz slovenske družbenopolitiËne preteklosti in realnosti je mogoËe brati tudi kot napeto ljubezensko zgodbo, zaËinjeno s spletkami in obraËunavanji, kot veËplastno postmodernistiËno poigravanje z literarnimi teksti ali pa kot zrcalo slovenske družbe in njenih strahov iz bližnje zgodovine.

Želel sem si, da bi zapustil oba − sebe in Boga. Le tako bi lahko bil od nekoga drugega. Od tistega, ki ga ljubim bolj kot sebe, bolj kot Boga. Tako pa sem ljubil le še Njo. Potem bi dosegel popolnost. Bil bi resniËen jaz in nobena boleËina veË ne bi mogla priti vame. Temu sem se hotel ves predati. Tudi Ëe bi zapustil še svet. Samo da bi živel v ljubezni, da bi živel v edinosti. Zakaj potem bi živel tudi v veËnosti, pa Ëeprav bi bil mrtev.

Matjaž Pikalo Dežela angelov

Matjaž Pikalo se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu. Je pesnik in pisatelj, glasbenik in igralec, scenarist in dramatik ter prevajalec. Diplomiral je iz etnologije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študij je nadaljeval na VIII. univerzi v Parizu. Ob knjižnem opusu za odrasle objavlja tudi pesmi in prozo za otroke in mladino. Za svoje delo je dobil številne nagrade in priznanja, med drugim nagrado veËernica za najboljšo knjigo za otroke in mladino Luža, 2002.

Barbara Simoniti Son»ni obrat

Bina Štampe Žmavc Pol sonca Irena Velikonja Naj po»iva v miru Peter Kolšek Tropi in tropine Matjaž Pikalo Dežela angelov Feri LainšËek Jadrnica

24,94 €

Glasba: Dr. Voice for President, 1990; Le voyage imaginarie, 1997 (s skupino Autodafé); Cinéma Voltaire − les chansons populaires, 2001 (s skupino Autodafé)

Dezela angelov_oprema.indd 1

11/23/11 7:41 AM


Matja탑 Pikalo De 탑 e l a a nge l ov 1/1

Dezela angelov_prelom.indd 1

11/21/11 2:55 PM


Matjaž Pikalo

D e ž el a a ngel ov rom a n

PoroËilo

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 3/3

Dezela angelov_prelom.indd 3

11/21/11 2:55 PM


Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Zaloæbe Mladinska knji­ga so tudi na inter­ne­tu: www.emka.si CIP — Kataloæni zapis o publi­ka­ci­ji Narodna in uni­ver­zi­tet­na knjiænica, Ljubljana

ISBN 978-961-01-1801-5 Brez pisnega dovoljenja Zaloæbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobËitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrπnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru doloËil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Dezela angelov_prelom.indd 4

11/21/11 2:55 PM


Prolog

T

o zanimivo besedilo mi je dal na razpolago Alojzij Bokal - Lojze, upokojeni sodnik. Naneslo je tako, da sva sodelovala pri nekem umetniškem projektu. Med nastajanjem predstave − zakaj šlo je za gledališko predstavo − sva se zbližala. Povrhu vsega je tudi on literat, tudi on po malem piše. (Vsako leto od zaËetka decembra do konca februarja.) V svojem poËetju pa je skromen, in to tako zelo, da mi je odstopil besedilo, ki bi se ga lahko lotil tudi sam, za kar sem mu zelo hvaležen. Rekel je, da ga pri vsem skupaj bolj zanima pravni kakor literarni vidik besedila. Zdi se mi, da je v ozadju še neki drug razlog − njegov oËe je bil partizanski poveljnik, tako kot je bil partizan oËe njegovega prijatelja, slikarja, od katerega je ta rokopis dobil, pa se z njim najbrž ni želel kompromitirati. Edini stavek, ki ga je izrekel na temo narodnoosvobodilnega boja, je bil ta, »da je naš narod v njem pokazal velik heroizem«. PaË pa mi je veË povedal o španski državljanski vojni − zakaj dogajanje v predstavi je postavljeno v tisti Ëas −, s katero se je ukvarjal iz lastnega zanimanja. Osupljiv je podatek, da so frankisti za bombardiranje španskih mest poklicali na pomoË fašiste in Nemce, kakor tudi to, da so komunisti ustanavljali svoja sodišËa in po naglem postopku na smrt obsojali in streljali

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 4/5

Dezela angelov_prelom.indd 5

11/21/11 2:55 PM


marksiste, proti katerim so se borili v Barceloni. Španska državljanska vojna je postala vojaški poligon za drugo svetovno vojno, tako za eno kot za drugo stran: Nemci so se nauËili bombardiranja, partizani pa bojevanja, ki so ga vodili poveljniki, prekaljeni španski borci. To besedilo je torej Lojze, kot ga kliËemo, pred skoraj štiridesetimi leti dobil v znanem zbirališËu ljubljanskih boemov od slikarja z umetniškim imenom Luigi, ta ga je dobil od svojega oËeta, ki je bil med vojno aktiven udeleženec narodnoosvobodilnega boja in v vodstvu Osvobodilne fronte, po vojni pa je postal državni sovražnik »številka ena«, ker je odkrito kazal svojo pripadnost Cerkvi, njemu pa ga je najbrž izroËil v roke prav neimenovani pripadnik te skupnosti. Na mestu, kjer bi moral biti naslov, piše, da gre za poroËilo. »e vzamemo na znanje citat znanega srbskega pisatelja, »da se literatura zaËne tam, kjer se konËa poroËilo«, potem to ni literatura. Kljub temu smo si poroËilu drznili dati naslov Dežela angelov. Tako smo ga poimenovali po dramskem delu, ki ga je napisala oseba, opisana v poroËilu. Zgodba se dogaja leta tisoË devetsto devetinšestdeset, torej nekaj mesecev potem, ko je posadka Apolla 11 pristala na Luni, kar omenjamo zato, da bi nenavadne dogodke v poroËilu laže razumeli − Luna ima paË svojo moË. (»e je seveda posadka na Luni res pristala. Mnogi namreË o tem dvomijo. Pravijo, da naj bi šlo le za prevaro, s katero so hoteli AmeriËani zmagati v tekmi za vesolje. Domnevno prevaro dokazujejo iz napak na fotografijah, pa tudi iz televizijskega prenosa, ki naj bi bil posnet na Zemlji.) In ko smo že pri tem − glavnina zgodbe se dogaja pozimi. To je Ëas od goda svetega Tomaža pa do svetih treh kraljev, kar pomeni, da dogajanje vsebuje tudi razvpite »volËje noËi«. Pripovedovalec tega poroËila je prvoosebni Darco ali Marco Vouk, diplomant teologije na univerzi Gregoriana. Njegovo ime na zaËetku povzroËa nekaj zmešnjave, saj se najprej pojavlja kot Darco, potem pa samo še kot Marco. Vsekakor gre za eno in isto osebo, Ëeprav je tudi to nekoliko tvegano reËi.

Dezela angelov_prelom.indd 6

11/21/11 2:55 PM


Na vprašanje sodnika Škofijskega cerkvenega sodišËa Silvia Potoccnika, kaj je z mojo zgodbo, povem, da se je vse skupaj zaËelo tistega dne, ko sva bila s profesorjem Ebnerjem na jadrnici. Profesor je znan po svoji ljubezni do jadranja. Zanj je hotel navdušiti tudi mene, pa me je povabil na svojo barko. Znan je tudi po nenavadnih prijemih pouËevanja. Raje kot v predavalnici je bil na jadrnici. »Zakaj bi se potil v kabinetu, Ëe pa imam lahko predavanja na svežem morskem zraku,« je rad govoril študentom. »eprav je Ebner profesor filozofije, ima vsaj toliko kot filozofijo rad tudi jadranje. Jadranje je njegova življenjska filozofija. »Življenje je plovba od rojstva proti smrti, na kateri nas Ëakajo mnoge Ëeri, ki se jim je treba izogniti,« je govoril. »Kako, uËi filozofija!« Povem, da o jadranju do takrat nisem vedel niËesar. Profesor mi je zaupal, da na zaËetku tudi on o jadranju ni imel niti najmanjšega pojma. Zato je stopil v prvo knjigarno in si kupil priroËnik, iz katerega se je nauËil vse o jadranju. »Jadrati ste se nauËili iz knjige?« sem vprašal kot nejeverni Tomaž. »De facto,« je odgovoril profesor, »v eni roki sem držal knjigo, v drugi pa krmilo in se cik-cak vozil po morju, dokler se nisem nauËil.

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 6/7

Dezela angelov_prelom.indd 7

11/21/11 2:55 PM


Saj veš, kako pravijo, dragi Darco: Haurit aquam cribro, qui discere vult sine libro.«* Povem, da me je takrat še klical Darco, Ëeprav sem po spletu okolišËin kasneje postal Marco, o Ëemer veË povem kasneje. Profesorjeva izkušnja mi je vlila upanje, da se mogoËe nekoË nauËim jadrati tudi jaz. »eprav sem si moral priznati, da za kaj takega sprva nisem imel niti želje niti volje. Navajen sem bil kopnega, ne morja. Doma sem iz BeneËije, v Špetru nimamo morja. Mimo teËe Nadiža, v tej reki pa se lahko Ëlovek le namaka, pluti paË ne more. Ko sem bil še otrok, sem po njej spušËal papirnate ladjice in ËolniËke, ki sem jih izdelal iz smrekovega lubja. Za gregorjevo smo po njej spušËali luËke. Med poletnimi poËitnicami smo reko zajezili, da smo se lahko v njej za silo kopali. Tam, kjer je bila voda najgloblja, smo lahko celo skakali na noge ali na glavo. Najbolj pogumni so skakali z Napoleonovega mostu. Po reki smo se vozili z napihnjenimi blazinami in gumami. Neko poletje, ko je bila struga suha, smo šli po reki navzdol celo peš. Otroci bolj premožnih staršev so imeli kajake, a takih je bilo malo. Na italijanski strani reke je veljal nepisan zakon, da se lahko v Nadiži kopajo le otroci italijanskih staršev, slovenski pa ne. »Natisone per nostra nazione!« so kriËali že otroci. Kot da bi bila reka samo njihova in ne od vseh, ki ob njej živijo. Ista reka bi morala narode povezovati, ne pa loËevati, kot je govoril že papež. Izkušnje, ki sem jih imel s plovbo, Ëe temu lahko tako reËem, so bile povezane z reko, ne z morjem. MogoËe me je bilo morja podzavestno tudi strah, ravnal sem se paË po pregovoru: Hvali morje, drži se kopnega. Pa tudi − na barki mi je bilo po malem ves Ëas slabo, * Kdor se uËi brez knjig, s sitom zajema vodo.

Dezela angelov_prelom.indd 8

11/21/11 2:55 PM


je ugotavljal. Nova valuta je namesto lire postal Ëas. Kdor je imel Ëas, je bil bogat. Toda težava je bila v tem, da so ljudje imeli zmeraj manj Ëasa. Zato so se vsi pehali za njim in vsem ga je kroniËno primanjkovalo. »Zato pa bo tudi prišlo do krize, kajti zapravili bomo ves Ëas,« je ugotavljal. Profesor je bil v službi od jutra do veËera. Poleg tega, da je bil redni predavatelj, je bil na Gregoriani tudi vodja oddelka. To je pomenilo, da je moral za njegovo delovanje priskrbeti tudi ustrezne finance. Od pisanja prošenj na cerkvene, državne, mestne in druge ustanove je bil že bolan. Med opoldanskim odmorom je bil po navadi tako utrujen, da se je po kosilu zaklenil v pisarno, izklopil telefone in zaspal. Povem, da sem se kot asistent trudil, da bi mu pomagal po svojih najboljših moËeh. Delal sem vse, kar mi je naroËil: pripravljal gradivo za predavanja, hodil v knjižnico, naroËal in kupoval knjige po njegovem seznamu, kupoval pisarniško opremo, nabavljal karte za operne predstave … Prav ponosen pa sem na to, da sem za profesorja opravljal tudi tako napredna dela, kot sta fotokopiranje in pošiljanje faksov. Naj pojasnim − javnost naprav, kot sta fotokopirni stroj in telefaks, še ne pozna, profesorju pa so že bile na voljo. Pri fotokopiranju je ropotalo in bliskalo kot v poletni nevihti, pri faksiranju pa brenËalo kot v panju, toda konËni uËinek je bil osupljiv − dokument je bil preslikan do Ërke natanËno, tekstovno sporoËilo si lahko poslal ali prejel! Povem, da je profesor za svoje delo uporabljal tudi neko posebno napravo. Popolnoma me je navdušila. Imenoval jo je raËunalnik. »To je naprava prihodnosti!« je pomembno rekel. »eprav se je napravi reklo raËunalnik, profesor nanjo ni raËunal, ampak predvsem pisal in vanjo shranjeval podatke. RaËunalnik je bil tako velik kot stenska omara. Zavzemal je skoraj polovico sobe.

Dezela angelov_prelom.indd 10

11/21/11 2:55 PM


po jadranju pa so se mi tla pod nogami še dolgo majala. Vendar pa profesorja nisem hotel razoËarati, saj me je imel za enega najbolj nadarjenih študentov teologije. Konec koncev me je zato tudi vzel za asistenta, za kar sem mu nadvse hvaležen. Pred mano je imel že nekaj asistentov, po pravilu so bili to najbolj uspešni študentje na svetovnih univerzah. VeËina od njih je na koncu opravila disertacijo in si pridobila doktorski naziv. »Veš, kaj mi je rekel kolega z ameriške univerze, kjer sem bil na podiplomskem študiju, ko sem mu tja poslal svojega prejšnjega asistenta?« me je vprašal profesor. »Da mi je neverjetno podoben: simpatiËen je kot jaz, zgovoren je kot jaz, pa še najboljši posluh v zboru je imel, tako kot sem ga imel tudi jaz.« Glede njegovega angažmaja pa povem še: cenil sem njegov trud in Ëas, ki ga je vlagal v to, da bi me nauËil morjeplovstva. »Teorije se lahko nauËiš v nekaj dneh, prakse pa v nekaj letih,« je bil njegov priljubljeni izrek. In res: branja navigacijskih kart, funkcij svetilnikov, merjenja geografske dolžine in širine z ravnili in šestilom, doloËanje kurzov in azimutov, delanja vozlov, vedenja o uporabi razliËnih vrst sider, poznavanja vetrov, funkcijo rože vetrov … sem se nauËil v nekaj dneh. Za vožnjo po morju s plovilom pa bi potreboval nekaj let, se mi je zdelo. Profesor je svoj prosti Ëas preživljal na barki in na morju, Ëe je le mogel. S sabo je jemal svojo zvesto prijateljico − ustno harmoniko. Nosil jo je v žepu mornarske jakne. Orglice je igral za zabavo in zato, da mu na jadrnici ni bilo dolgËas. Poleg napolitanskih je rad igral tudi stare angleške mornarske pesmi. Zelo rad je tudi pel. Na jadranju se je lahko odklopil od ponorelega sveta, kot je pravil zmeraj hitrejšemu tempu življenja v Rimu. Ta je po njegovem narekoval vse. V mestu vladar ni bil papež ali pa župan, ampak Ëas,

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 8/9

Dezela angelov_prelom.indd 9

11/21/11 2:55 PM


»NekoË bo raËunalnik velik kot roËna ura,« je preroško napovedoval, »in bo milijonkrat zmogljivejši! Povem ti, raËunalnik bo postavil svet na glavo. Seveda takrat, ko bo množiËno dostopen. Do takrat pa bo preteklo še veliko Tibere. Predvidevam, da se bo to zgodilo Ëez kakih dvajset let. Po mojih podatkih raËunalnike zaenkrat uporabljata le še Kgb in Cia. MogoËe tudi Udba. Svet od iznajdbe kolesa naprej še ni videl tako revolucionarnega izuma!« Ko se je raËunalnik prižgal, je bilo potrebnih kakih dvajset minut, da se je na zaslonu pojavil signal. »Podoben je staremu panju − ko se enkrat vname, dolgo gori!« Povem, da profesor raËunalnika ni uporabljal samo za pisanje, ampak tudi za igranje igric. Še posebej rad je z raËunalnikom igral šah. Domnevam, da zato, ker ga je redno premagoval. »eprav je svaril, da bo prišel Ëas, ko bo raËunalnik premagal Ëloveka. Ker pa je bilo delovanje raËunalnika pomanjkljivo, je za pisanje uporabljal tudi pisalni stroj. Bil je znamke Olivetti. Trdil je, da je to odliËen stroj in da je nanj napisal vse svoje knjige. »Predvsem pa se stroj ne pokvari, Ëe vanj udari strela!« je pripomnil v šali. Rad je poudaril tudi, da ima iz previdnosti pomembne podatke spravljene v glavi ali na papirju. »Pisalni stroj bom obdržal v spomin na stare Ëase,« je pravil, »v nove pa bom štartal z raËunalnikom. Ljubezen do stroja bo ostala, želja po rabi pa ne.« Profesor je v zvezi z raËunalnikom omenjal tudi neki poseben sistem. Imenoval ga je arpanet. Povedal mi je, da ga je razvilo ameriško obrambno ministrstvo. »Gre za raËunalniško omrežje. Ko vzpostaviš stik z njim, si v stiku z vsemi, ki ga uporabljajo, Ëeprav je takih zaenkrat le pešËica. FantastiËno, ne? No, njegov razvoj je še v povoju. Toda ko se bo

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 10/11

Dezela angelov_prelom.indd 11

11/21/11 2:55 PM


pojavil, se bo po kameni in železni dobi zaËela nova najpomembnejša doba − doba arpaneta.« Ne nazadnje naj priznam, da me je profesor pošiljal tudi po kavice in sendviËe. Bistvo moje asistentske prakse pa je bilo v tem, da sem se sËasoma zelo dobro izuril v izpolnjevanju obsežnih birokratskih obrazcev, s katerimi smo kandidirali za finanËno pomoË. To je profesorju delo precej olajševalo. Delo na univerzi ga je utrujalo, jadranje pa sprošËalo. Rad je povedal, da ga je barka rešila, tako kot je rešila Noeta. »Bog je izbral Noeta, da ga bo rešil, ker je od božjih sinov še najmanj grešil. HoËem reËi − ni hodil k lepim Ëloveškim hËeram, da bi si jih vzel za ženo, tako kot njegovi sodobniki,« je razmišljal. »Zaradi tega mu je naroËil, naj si napravi ogromno barko, Ëeprav Noe o teh reËeh ni imel kakšnega posebnega znanja.« Tudi profesor ni vedel o jadranju niËesar, a mu je neki notranji glas velel, naj si nabavi barko, kar je tudi storil. »Prijatelj je ravno prodajal jadrnico, pa sem jo kupil. Ni bila dolga sto petdeset metrov kot Noetova, paË pa le sedem. Potrebno jo je bilo tudi obnoviti. Ljubkovalno sem jo poimenoval Buccia − Lupinica. Seveda nanjo ne morem spraviti vseh tistih živali, tako kot Noe. PaË pa lahko vzamem nanjo kakšnega prijatelja.« Zaupal mi je, da mu je gesta z nakupom barke rešila življenje, kakor ga je rešila tudi Noetu. Kajti potem je, kot pravi zgodba, zaËelo deževati, nad svet se je zgrnila dežna zavesa, iz katere je neusmiljeno lilo štirideset dni. Tudi profesorja je na krstni vožnji zajela nevihta, a je po božji volji vseeno preživel. Tako kot Noe, ki je z barko nasedel na Araratu, je tudi on nasedel, le da na Ligurijski obali. Preživel je brez poškodb, Lupinico pa je moral popraviti. Od takrat, ko je zaËel jadrati, se je spremenil v pravega morskega volka. Med plovbo se je z užitkom predajal dialogu z morjem in

Dezela angelov_prelom.indd 12

11/21/11 2:55 PM


vetrovi, kot je oznaËeval jadranje. Do jadranja je gojil tako veliko spoštovanje, da je zmeraj vozil le na jadra, motorja ni nikoli prižgal. »e je bilo treba, je tudi veË dni Ëakal na ugodno vreme, preden je odrinil na morje, motorja pa se le ni dotaknil. Povem, da je bilo tako tudi tistega dne. Na morje sva odplula z vetrom v jadrih. Lupinica je lepo rezala valove. »Dragi moj! Zdaj se bova predala vetru in se zapodila po morju, svobodna kot ta galeb na nebu. Seveda ima tudi jadranje svoje zakonitosti, šele ob upoštevanju tega dejstva je o jadranju mogoËe govoriti kot o svobodnem poËetju. Kot vsak pravi mornar moraš doloËiti položaj, da veš, kje si in kam ploveš. Takšna je moja filozofija!« To je rekel in si zadovoljno prižgal cigaro. Kadil je tudi na krovu, ne samo v predavalnici. Njegova priljubljena znamka je bila Romeo in Julija. »Julija,« kot je ljubkovalno in skrajšano imenoval kubanko, »je moja ljubica,« je rad rekel. Povem, da je imel od kajenja nekoliko hripav glas. Nad barko je jadral galeb, kot je ostro opazil že profesor, in se igral z vetrom. »Noe je s svoje barke poslal goloba. Tako je hotel ugotoviti, ali je kopno že blizu.« Njegovo ravnanje je imel za zelo modro. Nasploh mu je bil Noe všeË, tako kot je bil všeË Bogu. Imel ga je za nekakšen vzor. »Noe je bil prvi in najboljši skiper v zgodovini morjeplovstva. Ni bilo lahko krmariti skozi vesoljni potop, verjemi. Voziti jadrnico in odgovarjati za življenja ljudi na njej povzroËa nenehen stres. Za to, da bi ga vsaj malo odgnal, pa najbolj pomaga rum. Jaz na primer obožujem havanskega.« Segel je v zaboj in izvlekel steklenico belega ruma. Poleg stekle-

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 12/13

Dezela angelov_prelom.indd 13

11/21/11 2:55 PM


nice je vzel iz zaboja še pocinkani kozarec in ga napolnil. Pila sva iz istega kozarca, kot to poËnejo pravi mornarji. Steklenica je bila že skoraj prazna, on pa je še zmeraj predaval o Noetu. »Najlepše pri tej zgodbi pa pride na koncu. Bog je za znamenje zaveze med njim in zemljo namreË postavil mavrico. To pa zato, da bi se vsakiË, ko se prikaže na nebu, spomnil zaveze in ne bi veË naredil vesoljnega potopa, ki bi pokonËal vsa živa bitja.« Njegovo razmišljanje o razmerju med Noetom in Bogom je ustavil poziv po radijski zvezi. »Morala bova obrniti in se vrniti v luko,« mi je sporoËil, ko se je nehal pogovarjati. »Doktor Lalosz hoËe, da se Ëim prej oglasiva pri njem. Kaj moreš − to je lepa priložnost, da se nauËiš manevrirati.« Povem, da je jadrnico namesto mene spretno obrnil profesor. Pri manevru bi me lok skoraj udaril v glavo, Ëe se ne bi zadnji hip refleksno sklonil. Pred prihodom v pristanišËe mi je ukazal, naj spustim jadra, kar sem kot poslušen mornar tudi storil. Barka je zaËela izgubljati hitrost, poËasi se je ustavila. Do priveza sem moral veslati, medtem ko je profesor krmaril. Na pomolu sem barko privezal, profesor pa jo je zasidral. Na koncu najine uËne ure je pripomnil: »Experientia docet!«* da me veselje do jadranja ne bi minilo. »eprav je profesor po eni strani sovražil vožnjo »na motor«, je po drugi strani oboževal avtomobile. V pristanišËu naju je Ëakal Ëisto nov avtomobil. Iz Via del Mare sva se odpeljala proti mestu. Med vožnjo po ulicah sem se spomnil, da nas je profesor nekoË peljal na ekskurzijo po katakombah. »KršËanstvo se je zaËelo v katakombah!« je veËkrat omenil. * Izkušnje uËijo!

Dezela angelov_prelom.indd 14

11/21/11 2:55 PM


Ni dišalo kot na morju, pa vendarle je bilo zanimivo. Do katakomb smo prišli skozi odtoËni kanal Cloaca Maxima. Vanj smo se spustili s Foruma Romanuma. Iz teme je zavelo po urinu, nafti, blatu in ostankih razpadajoËih podgan. »Kanal je v uporabi dva tisoË petsto let!« je vzkliknil profesor. Votlina spodaj je bila obokana z lehnjakom. Po tleh je tekla umazana voda. Na sreËo smo bili obuti v škornje, na kar nas je pred ekskurzijo opozoril profesor. Mimo nas so plavali cigaretni ogorki, plastiËne vreËke in plastiËni vžigalniki, nitaste gmote, podobne toaletnemu papirju, Ëeprav v kanalu ne bi smelo biti surovih odpadkov. »Kloaka je najstarejši ohranjeni objekt v mestu,« je povedal profesor, »voda je bila za razcvet starega Rima bistvenega pomena!« Sebastijanove katakombe, ki smo jo iskali, sicer nismo našli, zato pa smo odkrili neko drugo katakombo. »Po rimskem zakonu so bila grobišËa sveta mesta, zato Rimljani kristjanov v njih niso preganjali.« Povem, da so bile katakombe zelo zanimive − od arhitekture do fresk na stenah −, pa vendar mi je odleglo, ko smo po dolgih urah prišli ven. Ekskurzija se je sreËno konËala. Pred vladno palaËo sva zagledala množico protestnikov s transparenti v rokah. »Poglej jih, študente,« je dejal profesor. »Spet protestirajo.« »Zakaj pa?« sem vprašal. »Menda zato, ker v kampusih fantje ne smejo v domove, kjer stanujejo dekleta. Vsaj to naj bi bil razlog za nemire v Parizu. Od tam pa se je ta banalna zahteva kot požar razširila povsod po Evropi. Protestirajo pa tudi zaradi bolj resnih stvari, tudi za pravico do uporabe kontracepcijske tabletke, proti kateri se je v encikliki Humanae vitae izrekel papež. Študentom je uspelo, da so se povezali tudi z delavci, ki napovedujejo stavko, kar je za vlado resna grožnja. Po mo-

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 14/15

Dezela angelov_prelom.indd 15

11/21/11 2:55 PM


jih podatkih naj bi se študentje speËali tudi s teroristiËno skupino, ki se ustanavlja v Italiji. To pa že ni veË šala. Njeni inicialki sta BR. Nisem še razvozlal, kaj pomenita. Gre za marksistiËno-leninistiËno skupino, za mlade komuniste torej. Paradoks je, da eno krilo skupine nastaja v okviru Katoliške univerze. Nevarni so zaradi tega, ker za uresniËitev svojih ciljev napovedujejo oboroženi boj. To pa že smrdi po militarizaciji. Sem za spremembe, ki jih zahtevajo študentje, vendar se bojim, da to pelje k nasilju. Vlada bo branila red in mir s policijo. Tako kot ju je Francija in tako kot ju je Sovjetska zveza na »eškoslovaškem.« Doktor Lalosz naju je Ëakal v univerzitetni knjižnici, a ni bil sam, z njim je bil tudi njegov tajnik. Na doktorjev poziv nama je zaËel razlagati zadevo. Tajnik je govoril na dolgo in široko, njegova zgodba je segala tako rekoË od cirkusa Maxentius do bazilike svetega Petra, zato ga je doktor prekinil in prešel in medias res. »Pridita, da vama nekaj pokažem,« je rekel in se opraviËil zbeganemu tajniku, ker ga je prekinil. Šli smo do knjižne omare pri oknu. S police je potegnil neko knjigo in z nje odpihnil prah. »Vidita, cenjena kolega,« je zaËel, »med vsemi je to še posebej dragocena knjiga, Ëeprav krive vere. Nosi letnico 1555.« S prstom je pokazal na zaËetni stavek iz Catechismusa: V slouenskim Ieziku fano kratko fastopno Islago. »Dragocena zato, ker je bil Katekizem vse do najnovejšega Ëasa najmanjša slovenska knjiga. V izvirni podobi je ohranjen v treh izvodih, Ëeprav nekateri narobe mislijo, da samo v dveh. Eden je na Dunaju, drugi v Ljubljani, tretji pa tukaj pred nami,« se je nasmehnil doktor in potrkal po knjigi. »Univerzitetna knjižnica je svetovna zakladnica takih in podobnih del. Njen fond nenehno bogatimo z novimi starimi deli, Ëe razumete, kaj mislim.«

Dezela angelov_prelom.indd 16

11/21/11 2:55 PM


»Omnia Romae cum pretio,«* je pokimal profesor. »Tako je,« je odgovoril doktor in nadaljeval: »Ena izmed knjig, ki je naša knjižnica še nima, a si jo obupno želi dobiti, je Manuscriptum Cadariensium. Rokopis hrani samostan, kamor vaju pošiljam. Vajina naloga, spoštovana kolega,« je rekel in se obrnil proti nama, »je, da ga priskrbita.« S profesorjem sva se spogledala. Doktor je opazil najino zadrego. »Draga moja, naloga se zdi lahka, a ni Ëisto tako,« je rekel in svareËe dvignil kazalec. »Promet bo potekal tudi v drugo smer. Iz univerzitetne knjižnice bosta v samostan odnesla manifest skupine Iks,« je razkril svojo namero. »Univerzitetna knjižnica hrani tudi prepovedane, ne samo svete knjižice,« se je namuznil, »to pa zato, ker jih tajne službe tukaj nikoli ne bi iskale. »e vaju pri opravljanju naloge zaloti jugoslovanska Udba, bosta nastradala.« Spomnil sem se, da sem manifest lansko leto razmnoževal na ciklostil in dal izdelati brošuro, kot mi je naroËil profesor. »V brošuri je zapisano, da za Slovenijo zahtevamo neodvisnost, izstop iz Jugoslavije ter politiËno in gospodarsko samostojnost,« je povzel doktor. »Na terenu bi radi ugotovili, kakšno je razpoloženje med ljudmi za ta korak in v kolikšnem Ëasu bi se lahko to, kar zahtevamo, zgodilo.« Eden izmed avtorjev manifesta je bil profesor, drugi je bil doktor. Dva sta svoj pogum plaËala z življenjem. Profesor mi je povedal, da je eden izmed njiju umrl v Ëudni prometni nesreËi v NemËiji, drugi pa je pozneje umrl v Argentini. »Vas sem za to nalogo izbral zato,« je nadaljeval doktor in me pogledal, »ker ste menda od vseh študentov na naši univerzi najbolj nadarjeni. Slišim, da vam za dokonËanje študija manjka samo še * V Rimu ima vse ceno (je vse na prodaj).

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 16/17

Dezela angelov_prelom.indd 17

11/21/11 2:55 PM


diploma. Poslušajte moj namig: ne izgubljajte Ëasa, vzemite manuskript v roke in ga obdelajte, izsledke pa prijavite za diplomsko delo. Upam, da vam ne bo pod Ëastjo, da boste v tamkajšnjem samostanu sodelovali tudi pri prepisovanju knjižnega gradiva.« Pokorno sem pokimal, rekel pa nisem niË. Doktor mi je za mentorja pri nalogi doloËil profesorja. »Profesor prihaja iz glavnega mesta dežele, kamor potujeta, in tiste kraje dobro pozna. Njegova naloga pa ne bo zgolj mentorska,« je nadaljeval, »paË pa tudi organizatorska. V samostanu bo organiziral simpozij.« »Simpozij? Popivanje ob praznikih, ki se zaËnejo z božiËem?« sem zaËudeno vprašal. »No, tega najbrž ne gre jemati tako dobesedno,« je opraviËujoËe rekel profesor. »Seveda ne,« je odvrnil doktor, »gre za posvet z naslovom Slovenija − kod in kam. Udeležilo se ga bo nekaj najbolj eminentnih predstavnikov Cerkve na Slovenskem. Bomo pa po sestanku imeli gostijo, kot so ob takih priložnostih poËeli že stari Grki.« Ne samo profesura, tudi priprava takih in podobnih dogodkov je bila profesorjeva služba. Sodeloval je tudi pri pripravi nadaljevanja drugega koncila. »Takrat smo, recimo, uresniËili aggiornamento*,« mi je ponosno pripovedoval. »Od konca koncila obredni jezik pri mašah ni veË latinšËina, ampak narodni jezik. Lahko si misliš, da so verniki po vsem svetu to navdušeno sprejeli!« Doktor je nadaljeval: »Kraj, kamor potujeta, se imenuje Kadare.« Ime kraja je razloËno povedal, da bi si ga zapomnila. * Posodobitev Cerkve in zedinjenje kristjanov.

Dezela angelov_prelom.indd 18

11/21/11 2:55 PM


»Hm, kadare, cadere … kot pasti?« »Zelo dobro, profesor!« je vzkliknil doktor. »Etimološko toËno! To je rudarski kraj bogu za hrbtom, kar je za izvedbo simpozija idealno. Je pa kraj nadvse oËarljiv, ko ga enkrat spoznaš. Kljub temu da je majhen, ima kar dve cerkvi, kar je za tako majhen kraj prava redkost. Za predstavitev cerkvenih znamenitosti bo še dovolj Ëasa, ko bosta enkrat na terenu. Poleg tega ima tudi dva samostana, kar je posebnost prve vrste. V enem od omenjenih samostanov bosta tudi nastanjena.« »Predvidevam, da v benediktinskem?« »V nunskem že ne.« »Seveda. Koliko Ëasa ostaneva?« »Dokler naloga ne bo opravljena.« »Razumem. In kdaj odpotujeva?« »Takoj ko bosta pripravljena!« Nekaj dni pred odhodom sva se s profesorjem udeležila maše na Petrovem trgu. Vodil jo je papež. PosveËena je bila svetemu Nikolaju, zavetniku mornarjev in ribiËev, pekov in trgovcev, pa tudi otrok. Na prizorišËe sva se pripeljala skozi stranski vhod. Pripadnik švicarske Ëastne straže je že od daleË prepoznal profesorja in ga veselo pozdravil. Profesor ni bil priljubljen samo med študenti na univerzi, ampak tudi med vatikanskimi uslužbenci. Povem, da je bil obred Ëudovit, prav tako vreme, Ëeprav se je bližal božiË. Med podeljevanjem hostije sem se spomnil, da sem si že v škofijski gimnaziji zaželel, da bi me za veliko noË obhajal papež Pavel VI. V ta namen sem oddal prošnjo. Pri tem sem naletel na nemalo birokratskih ovir. Moral je posredovati doktor Lalosz, da je do tega prišlo. Dan, ko me je obhajal papež, je bil najsreËnejši v mojem življenju. S profesorjem sva se po obredu še nekaj Ëasa zadržala za va-

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 18/19

Dezela angelov_prelom.indd 19

11/21/11 2:55 PM


tikanskimi zidovi. ObiËaj je, da se tam po maši zberejo cerkveni dostojanstveniki. Profesor je pozdravil doktorja, ki se je pogovarjal z nekim veljakom v smokingu. Z doktorjem je bil seveda tudi njegov tajnik, in to v prekratkih hlaËah. Doktor je predlagal profesorju, da bi šli na krajši sprehod po vatikanskih vrtovih. Šli smo mimo stolpa svetega Janeza, ko je mimo nas prišel papež s svojim spremstvom. »Ne vem, zakaj bolj ne poskrbijo za papeževo varnost,« je njegov prihod komentiral profesor. »Za svetega oËeta je nevarno, da se kar tako sprehaja med ljudmi, kot se je danes. Mimogrede se lahko kdo iztrga iz množice in ga ustreli. Moral bi se voziti v posebnem avtomobilu, prirejenem za take reËi. Ljubkovalno bi mu lahko rekli papamobil!« PripešaËili smo na vrh griËa, kjer so bili radijski oddajnik, heliodrom in nasad dreves z vsega sveta. »»e ne bomo pohiteli,« se je oglasil profesor, »Slovenci v nasadu ne bomo imeli lipe, simbola slovenstva. Kaj lahko se zgodi, da nas bodo prehiteli Slovaki.« Doktor je okaral profesorja, da preveË govori, in ga spomnil, da Slovenci še zmeraj živijo v Jugoslaviji. »No, tako,« je rekel potem, »zdaj smo sami. Kako vama je bil všeË obred?« Odgovoril sem, da me je Ëisto prevzel. Še veË − dovolil sem si reËi, da je to predstava par excellence in da sem nekaj tako lepega do zdaj videl samo še v gledališËu. Doktor se je nasmehnil, rekel pa ni niË. Tajnik me je pogledal, kot da sem padel s hruške. »Na kaj tako lepega lahko spomni le še beatifikacija,« je rekel profesor. »Upam, da bo papež nekoË razglasil za blaženega tudi kakšnega našega kandidata.«

Dezela angelov_prelom.indd 20

11/21/11 2:55 PM


»Lepo, nepozabno, zgodovinsko bi bilo to,« je na kratko rekel doktor in prešel k stvari. »Tukaj so vajini dokumenti. Potovala bosta z vlakom. Pa toplo se oblecita. Tam, kamor gresta, vlada zima!« Pomignil je tajniku, in ta nama je predal potna lista, denar in vozovnice. IzroËil nama je tudi paket, povezan z vrvico. »Tukaj pa je še nekaj verske literature,« je rekel doktor, ��Ëe vaju bo kdo vprašal, kaj nosita s sabo.« Profesor je pokimal, Ëeš da razume − doktor je mislil na manifest. Za slovo sta se objela in poljubila. Jaz sem se z doktorjem rokoval. Tajnik se je ves Ëas držal ob strani. Ko sva s profesorjem odšla, mu je vidno odleglo. Z vatikanskega kolodvora je zmeraj elegantno in kar nekako neresniËno odpotovati. Tak obËutek sem dobil že kot študent, ko sem za praznike dvakrat na leto odpotoval domov v Špeter. To je bilo za božiË in za veliko noË. Mama se je mojih prihodov nadvse veselila. »Prazniki brez tebe, dragi moj, niso prazniki,« je govorila. Za praznike je vse potrebno pripravila že nekaj dni pred mojim prihodom. PoËistila je hišo in pospravila mojo sobo, Ëeprav sem ji rekel, da ji tega ni treba. Napekla je velike koliËine peciva in skuhala prazniËne jedi vseh vrst, Ëeprav sem ji naroËil, naj ne pretirava, saj sva bila sama. A mami je bilo to v neizmerno veselje. Zato pa je bila toliko bolj žalostna, ko sem odhajal. Podobni obËutki so me prevevali tudi tokrat. S profesorjem sva odpotovala tik pred zimskim solsticijem. Zima je trkala na vrata, a tega ni bilo Ëutiti. Nebo nad veËnim mestom je bilo jasno in sinje modro, trava v parkih je bila deviško zelena. Še zmeraj sem, tako kot profesor, hodil naokrog samo v obleki. Res pa je, da sem pod suknjiËem nosil telovnik. Kljub temu sem upošteval doktorjev nasvet − s sabo sem vzel zimski plašË in klobuk. Na potovanje sem vzel en sam kovËek. V kupeju sem ga odložil na polico. Komaj sem

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 20/21

Dezela angelov_prelom.indd 21

11/21/11 2:55 PM


se dobro usedel, je vlak potegnil in zapustil postajo. Profesor si je prižgal svojo julijo in zaËel brati Ëasopis. »No, pa sva v Italiji,« je rekel Ëez nekaj Ëasa in se namuznil. Z dovtipom je hotel povedati, da Vatikan paË ni Italija. Do Trsta sva se vozila vso noË. Preden sva zaspala, je profesor zaigral na orglice. VeËkrat nam je nanje igral tudi na predavanjih. Glasba me je uspavala, zaspal sem kakor otrok. V Trstu sva prestopila na vlak za v Ljubljano. Na meji z Jugoslavijo sva Ëakala nerazumljivo dolgo, preden sva jo lahko preËkala. V vagon so prišli miliËniki s psi in ga temeljito pregledali. S profesorjem sva morala pokazati potna lista. Za miliËniki je prišel v kupe carinik. Profesorja je vprašal, kaj je v paketu na klopi. Profesor mu je mirno odgovoril, da nekaj verske literature, in mu dejal, da se lahko o tem prepriËa tudi sam. Carinik mu je odgovoril, da si ne bi rad mazal rok z verskim tiskom. Ko je odhajal iz kupeja, je ciniËno vprašal miliËnika, zakaj ima vedno, kadar se sreËa s kakšnim župnikom, obËutek, da si mora umiti roke. Ko bi le vedel, kaj je bilo v paketu v resnici … »Upam, da bo že v bližnji prihodnosti vse drugaËe,« je spregovoril profesor, ko je vlak potegnil naprej, »in da v Evropi ne bo veË nobenih meja in nobenih zoprnih pregledov na njih.« »udil sem se njegovemu vizionarstvu in veri v Ëloveka. Vožnja me je zaËela utrujati. Pozabil sem, kako se reËe kraju, kamor potujeva. »Kadare.« »Saj res … In kako se imenujejo prebivalci?« »Kadavri, bi rekel.« »Kadavri? Latinski izraz za trupla?!« »Haha, saj se samo hecam, dragi Darco. »eprav pravijo, da je v vsaki šali tudi zrno resnice.«

Dezela angelov_prelom.indd 22

11/21/11 2:55 PM


Potem sem ga vprašal, kakšen je samostan, kjer se bova nastanila. Povedal mi je, da benediktinci živijo v njem že skoraj tristo let in da naju opat Einspieler že priËakuje. Odgovor me je nemalo zaËudil. Nejeverno sem vprašal, ali benediktinci sploh še obstajajo. Profesor mi je pritrdil in dodal, da ne samo to, ampak da je v samostanu tudi knjiga, ki jo išËeva. »Manuscriptum Cadariensium iz osemnajstega stoletja. Zapomni si, dragi Darco − iznajdba tiska in reformacija, to sta temelja omikane Evrope, Ëeprav se doktor Lalosz s tem ne bi Ëisto strinjal. Vsaj z reformacijo ne. No, meni ni težko priznati neËesa, kar je napredno.« Povem, da se je profesor pritoževal, da ga boli v križu. V plašËu je poiskal škatlico s protiboleËinskimi tabletami. Prosil me je, naj mu grem po kozarec vode. Ko sem se vrnil, je imel glavo naslonjeno nazaj. OËi je imel široko razprte. Na mizici je bila škatlica s tabletami. »eprav je gledal, se mi je zdelo, da me ne vidi. Tak obËutek sem dobil vedno, kadar je vzel protiboleËinsko sredstvo. Dajal je vtis, kot da je v devetih nebesih. Povem, da sem zadremal tudi jaz. Ko sem se Ëez nekaj Ëasa predramil, sem vprašal profesorja, kje sva. Odgovoril mi je, da nekje med Trstom in Dunajem, torej še nikjer, zato naj kar spet zaspim. Preden sva se pripeljala v Ljubljano, me je prebudil. Oblekla sva težka zimska plašËa. Izstopila sva in prestopila na vlak za Predol. »Na tej postaji,« mi je povedal med hojo proti peronu, »naj bi nekoË izstopil tudi znameniti Irec − James Joyce. Menda po pomoti.« Vprašal sem ga, kako neki to ve. Profesor se je nasmehnil. Iz žepa je izvlekel neko knjižico. Imenoval jo je Planeta solus. »Planeta kot mašna obleka?« sem se zaËudil.

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 22/23

Dezela angelov_prelom.indd 23

11/21/11 2:55 PM


»Ne, ne, dragi moj,« me je popravil in pohvalil moje znanje latinšËine, »dovolil sem si malo pesniške svobode − planeta kot planet, po katerem tavajo izgubljene zvezde, stella errans, kot se v latinšËini pravzaprav reËe planetu. No, jaz sem ga poimenoval osamljeni planet, planeta solus. Naj ti razložim …« V knjižici so bili zapiski, ki si jih je napravil, preden sva se odpravila na potovanje. V njej so bili na enem mestu zbrani najkoristnejši podatki o deželi, ki sva jo nameravala obiskati: od zgodovine in naravnih znamenitosti do prenoËišË in gostišË, vkljuËene pa so bile tudi natanËne cene storitev in podobno … In seveda znamenite osebnosti, ki so v posameznem kraju živele ali ga obiskale. Vprašal sem ga, v Ëem je smisel te knjižice. »Misliš tega vodnika? Hm …« se je zamislil. »No, mogoËe v tem, da se popotnik v tujih krajih ne bi poËutil osamljenega in izgubljenega, kot se rado zgodi.« Peron sva našla le s težavo, ker je bila na postaji taka megla, da sem komaj videl prst pred nosom. Zrak je smrdel po smogu, mraz je segal do kosti. V vagonu, v katerem sva se namestila, pa je bilo peklensko vroËe. Ko je vlak pripeljal iz nekega predora, je posijalo sonce. »O prihodu železnice v te kraje in o strahu, ko je vlak zapeljal v predor, ti lahko povem anekdoto. Takrat se je namreË pojavila moda nekakšnih iglic, ki so si jih ženske vtikale v usta, da jih ne bi v temi sluËajno kdo poljubil. Morda bi si moral pred prihodom vlaka v predor tudi ti v usta vtakniti iglice!« Nehote sem se prijel za usta in obraz se mi je spaËil od boleËine, ki sem si jo predstavljal, Ëe je do takega poljuba res prišlo … Peljala sva se mimo starega rudarskega mesta, imenovanega Rudniki.

Dezela angelov_prelom.indd 24

11/21/11 2:55 PM


»A propos, o tem mestecu,« se je oglasil profesor, »imam podatke, da naj bi se Ëez kakih deset let preimenovalo po Titu, tako kot so se že mnogi kraji v Jugoslaviji. MogoËe si opazil − na hribu, pod katerim ležita cerkev in župnišËe, je z velikanskimi Ërkami, sestavljenimi iz kamnov, napisano ime − TITO. Ni nakljuËje, da je napis prav tam, nad cerkvijo. Gre za nagajanje komunistov in razkazovanje njihove moËi. To, vidiš, se mi zdi perverzno in neprimerno.« Vprašal sem ga, do kdaj bo Tito predsednik Jugoslavije. Odgovoril mi je, da dokler ne bo umrl. »Postavil se je namreË za dosmrtnega predsednika, kar je znaËilno za diktatorje. DemokratiËno to paË ni. To se mi zdi pri njem sporno, pa tudi njegova kariera je vprašljiva. Bil je sodelavec tajne komunistiËne policije. V Moskvi je ovajal svoje tovariše, nekateri so to plaËali z življenjem. V Barceloni je pomagal na smrt obsojati marksiste. No, izkazal se je med vojno, ko je vodil narodnoosvobodilni odpor. Po vojni je postal predsednik. Ljudstvo ga obožuje, malo manj intelektualci, saj je mnoge med njimi dal zapreti na Goli otok. Eni imajo Tita za boga, drugi za diktatorja. Resnica je verjetno nekje vmes. Res je, da jugoslovanski narodi zaenkrat še živijo v slogi, Ëeprav Cia predvideva, da bo Jugoslavija že Ëez dvajset let razpadla. Zaenkrat vlada v državi navidezni mir. Res pa je tudi, da mora Tito za to uporabljati prisilna sredstva. ObËasno se mora znebiti politiËnih nasprotnikov. Moji viri pravijo, da se v kratkem pripravlja obraËun z liberalno strujo. Znebiti pa se mora tudi tistih, ki se preveË odkrito zavzemajo za samostojnost narodov. Tito ve, da bi to pripeljalo do nacionalizma in veËstrankarskega sistema. To bi ogrozilo njegovo oblast in obstoj Jugoslavije. Težava je v tem, da se tega ne zaveda ljudstvo, ki Titu slepo zaupa. Precejšen ugled med državniki si je pridobil po vojni, ko je odklonil ruski model komunizma. Pred leti ga je v Beli hiši sprejel celo predsednik Kennedy.

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 24/25

Dezela angelov_prelom.indd 25

11/21/11 2:55 PM


Zaupni podatki, ki jih imam na voljo, pa pravijo, da ga bo v kratkem sprejel celo papež.« KonËno je vlak pripeljal na kolodvor Predol. Postaja je zgrajena v klasicistiËnem slogu. Zunaj naju je priËakala snežna nevihta. Profesor si je na glavo poveznil klobuk in si zavihal ovratnik na zimskem plašËu. Urno sem ga posnemal. »Prijazna dobrodošlica, kaj!« je zaklical in odprl še dežnik. Potem se je spomnil, da je v vagonu pozabil paket. Hitro sem skoËil ponj. Povem, da sva morala prestopiti še enkrat, zadnjiË. Hvala bogu, vožnja se je že vlekla. Bil sem utrujen in laËen. ZaËelo me je tudi zebsti. Na vlak sva poËakala kar pod milim nebom. Od nekod je priletel krokar in pristal na veji bližnjega drevesa. »Peljala se bova po rudarski železnici, po kateri sicer vozijo premog,« mi je razložil profesor. »Iz rudnika ga peljejo naravnost v železarno. VoziËkom so prikljuËili še improvizirane vagone za potnike, da vlak nazaj ne bi vozil prazen. Vsaj tako piše v moji knjižici. Pametno, ne?« Na sreËo je lokomotiva, ki sva jo Ëakala, kmalu pripeljala. Za sabo je vlekla prazne voziËke. »Hm,« je zamišljeno dejal profesor, »v premogovniku se je zgodila nesreËa.« »Kako pa to veste?« sem zaËudeno vprašal. »V voziËkih ni premoga, tega raztovorijo že spodaj pri železarni,« mi je poznavalsko razložil, »paË pa vidim v enem od odprtih vagonov Ërno usnjeno vreËo.« »MogoËe je v njej premog za hišno kurjavo,« sem hotel biti pameten še jaz. »Ko bi le bilo tako, pa ni, dragi moj,« je dejal z obžalovanjem. »V vreËi je truplo ponesreËenega rudarja.«

Dezela angelov_prelom.indd 26

11/21/11 2:55 PM


»Kako pa veste?« sem vprašal s cmokom v grlu. »Tak je obiËaj, kadar pošljejo truplo na obdukcijo. Mrtveca zavijejo v usnjeno vreËo in ga z vlakom pošljejo v dolino.« Vagon s srhljivim tovorom se je zmeraj bolj bližal. PoËasi ni bilo veË nobenega dvoma − v njem je bila Ërna usnjena vreËa, kot je ugotovil že profesor. »Domnevam, da bodo truplo ponesreËenca odpeljali na obdukcijo v veËjo, bolje opremljeno bolnišnico, kot jo imajo zgoraj,« je dejal. »Zgoraj?« »Tako pravijo vasi v hribih.« Vagon se je ustavil nedaleË od naju. Pristopila sta železniËarja v uniformah in vreËo preložila v vagon na sosednjem tiru. »Vstopiva!« mi je šepnil profesor, ko je videl, da oklevam, in me porinil naprej. »udno se je bilo namestiti v vagonu, kjer je še malo prej ležalo truplo. Zdelo se mi je, da še zmeraj voham smrt, Ëeprav je bil vagon odprt. Na lesenih klopeh so ležale odeje. S profesorjem sva se pokrila Ëez noge. Zaslišal se je pisk in lokomotiva je potegnila. S kolodvora smo krenili proti središËu kraja. Vlak je zapeljal na nekakšnem nasip iz žlindre. Lokomotiva je zaËela zavirati. Kolesa so cvilila, da je šlo skozi ušesa. Zapeljali smo se na most, ki se je boËil nad glavno cesto. Z njega se je ponujal lep razgled. Iz železarne so se dvigali nad mesto tovarniški dimniki, iz katerih se je kadil gost dim. Kraju so dajali fantastiËno, futuristiËno podobo. »Piše, da so tiri, po katerih se voziva, narejeni v tukajšnji železarni. Ime kraja je napisano na vsakem tiru. Najdeš jih lahko po vsej Evropi. Saj res − spomnim se, da sem jih nekoË videl v Švici. Tiri so najbolj prepoznavna blagovna znamka tega kraja. VeËje reklame za ta kraj, kot so železniški tiri, ni.«

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 26/27

Dezela angelov_prelom.indd 27

11/21/11 2:55 PM


V zraku je bil vonj po železu. Sneg ob cesti je bil umazan in rdeËkast. Mestece je bilo odeto v prazniËno podobo. Na sredi trga je stala božiËna smreka, okrašena z luËkami. S trgovin so se svetili elektriËni napisi. Na proËelju najveËje trgovine je utripal napis, ki je naznanjal prihod novega leta tisoË devetsto sedemdeset. Povem, da je bilo na drugi strani reke, Ëez katero smo se zapeljali še Ëez en most, ležerne, turistiËne vožnje konec. Lokomotiva je potegnila navkreber proti vasi v hribih. Železnica je speljana nad cesto, ob robu gozda. Pod cesto teËe potok, ki se steka v reko. V ozki in senËni soteski pod progo sem zagledal manjšo cerkev. »To je kapelica, simbol rudarstva in prvi znanilec vasi,« mi je razložil profesor. Povedal mi je, da je ležišËa premoga v tem kraju odkril DunajËan Thomas Mayerhold. To je bilo leta tisoË osemsto osemnajst. Premog je menda odkril Ëisto po nakljuËju. Bil je na obisku pri prijatelju, ki je imel posestvo. Ko mu je prijatelj razkazoval polja in njive, ga je prijelo na stran. Med umivanjem rok se mu je snel prstan in mu padel v potok. Prstan je izgubil, zato pa je v potoku našel premog, ki ga je tja nanosila voda. Ni bil neumen, takoj je šel na više ležeËo njivo. Potem se mu je bilo treba tako rekoË samo še skloniti in pobrati pest zemlje, pa je med prsti že zagledal premog, veliko premoga. Od takrat se je tih kmeËki zaselek s samotnimi, a lepimi in mogoËnimi kmetijami, zaËel spreminjati v buËen delavski kraj. Mayerhold je bil kot vsi Židje podjeten mož. Leta tisoË osemsto dvajset je pridobil rudarske pravice za kopanje premoga. Pravijo, da je, podjeten kot je bil, prepriËal kar nekaj kmetov, da so mu dovolili kopati na njihovi zemlji. Govoril jim je, da zemlja tako ali tako ni niË vredna, saj je v njej samo ilovica, ki še krompirja ne rodi. Z njihovimi podpisi, ki so bili marsikje zgolj križci, je pohitel na Dunaj. Ministrstvo za raziskovanje rude, ki je v tistem Ëasu povsod po Evropi

Dezela angelov_prelom.indd 28

11/21/11 2:55 PM


intenzivno iskalo premog za železarne pa tudi za železnico, ki je bila na vidiku, mu je dalo potrebno dovoljenje. Še istega leta so v kraju odprli premogovnik, kar je bil velik, pa tudi tragiËen dogodek. Menda si je Mayerhold, medtem ko je hotel prerezati slavnostni trak, s škarjami odrezal prst na roki. Seveda ta nesreËni sluËaj ni ustavil zaËetka kopanja premoga, vseeno pa je nekoliko pokvaril praznik. Po odprtju premogovnika se je kraj zaËel razvijati v pravo in moËno delavsko središËe, kamor so na delo prihajali ljudje od blizu in od daleË. NajveË je bilo domaËinov in delavcev iz drugih jugoslovanskih republik: Hrvatov, Bosancev in Srbov. Vseh prebivalcev je bilo kar tisoË dvesto. Kraj je nezadržno rasel in dobival novo arhitekturno podobo z rudniškimi stavbami, kot so skladišËe karbida, postaja jamske železnice, sklicevalnica, restavracija, uprava in celo bolnišnica. Za potrebe rudarjev je slednjo zgradil rudnik. »e je bila kapelica prvi znanilec vasi, je bil rudniški rov drugi. Zagledal sem ga ob cesti, na drugi strani potoka. Nad globeljo, v kateri je tekel potok, je nihala jeklena vrv. OËitno je bila to žiËnica. Napeljana je bila od pralnice pa do postaje železnice. Na vrv so bili pripeti vagonËki. Iz pralnice so prihajali napolnjeni s premogom, nazaj so se vraËali prazni. KonËna postaja železnice je bila v središËu vasi, na desni strani potoka. Najinega zimskega potovanja je bilo konec. Profesor je vzkliknil: »Finalmente!« V vas sva prispela na god svetega Tomaža, tik pred zimskim solsticijem. Dan je bil najkrajši v letu, noË pa najdaljša. Luna je bila skoraj polna. »Ob zimskem kresu je svet resniËno odprt,« mi je zarotniško dejal profesor, »mundus patet. Hudobne sile je treba ustaviti!« Pripeljala sva se v kraljestvo alpske zime. Bril je ledeni veter. Snežinke so se mi zapikale v kožo na obrazu, v oËi. Vas je bila zamrznjena in zasnežena. Objemali so jo neskonËni zasneženi hri-

Matjaž Pikalo De ž e l a a nge l ov 28/29

Dezela angelov_prelom.indd 29

11/21/11 2:55 PM


Matjaž Pikalo Dežela angelov 2011

Foto: Erazem Praš

Vinko Möderndorfer Nih»e ve» ne piše pisem

Poezija: V avtobusu, 1990; Dobre vode, 1991; Pes in plesalka, 1994; Bile, 1997; Fényutazás (Potovanje svetlobe), 2008 (zbrane pesmi v madžarskem jeziku) Proza: Modri e, 1998; Drevored ljubezni in vojne, 2001; Evropa 2000: igrivo bojišËe narodov, 2001; PalËica: slovenska nogometna pravljica, 2002; Dvojna podaja, 2010 (skupaj s Davidom Šalamunom) Dramatika: Presheren duo milia, 2000

Maja Gal Štromar Misli name, ko ti je lepo

Z

Deželo angelov − lahko bi mu rekli postmodernistiËni roman, kajti gre za poroËilo, ki ga je napisal nekdo drug − se Matjaž Pikalo vraËa na star teren, le da svet, ki ga opisuje tokrat, ni veË tako nedolžen in naiven, kot je bil v njegovem prvencu Modri e. Spretno nizanje prizorov iz slovenske družbenopolitiËne preteklosti in realnosti je mogoËe brati tudi kot napeto ljubezensko zgodbo, zaËinjeno s spletkami in obraËunavanji, kot veËplastno postmodernistiËno poigravanje z literarnimi teksti ali pa kot zrcalo slovenske družbe in njenih strahov iz bližnje zgodovine.

Želel sem si, da bi zapustil oba − sebe in Boga. Le tako bi lahko bil od nekoga drugega. Od tistega, ki ga ljubim bolj kot sebe, bolj kot Boga. Tako pa sem ljubil le še Njo. Potem bi dosegel popolnost. Bil bi resniËen jaz in nobena boleËina veË ne bi mogla priti vame. Temu sem se hotel ves predati. Tudi Ëe bi zapustil še svet. Samo da bi živel v ljubezni, da bi živel v edinosti. Zakaj potem bi živel tudi v veËnosti, pa Ëeprav bi bil mrtev.

Matjaž Pikalo Dežela angelov

Matjaž Pikalo se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu. Je pesnik in pisatelj, glasbenik in igralec, scenarist in dramatik ter prevajalec. Diplomiral je iz etnologije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študij je nadaljeval na VIII. univerzi v Parizu. Ob knjižnem opusu za odrasle objavlja tudi pesmi in prozo za otroke in mladino. Za svoje delo je dobil številne nagrade in priznanja, med drugim nagrado veËernica za najboljšo knjigo za otroke in mladino Luža, 2002.

Barbara Simoniti Son»ni obrat

Bina Štampe Žmavc Pol sonca Irena Velikonja Naj po»iva v miru Peter Kolšek Tropi in tropine Matjaž Pikalo Dežela angelov Feri LainšËek Jadrnica

24,94 €

Glasba: Dr. Voice for President, 1990; Le voyage imaginarie, 1997 (s skupino Autodafé); Cinéma Voltaire − les chansons populaires, 2001 (s skupino Autodafé)

Dezela angelov_oprema.indd 1

11/23/11 7:41 AM


Dežela angelov