Issuu on Google+

Agatha Christie

LEDENI POGLED


Odplul je pled tja do neba; zrcalo šlo je v kosa dva; »Zakleta sem!« je v krik prešla gospa z gradu Shalott.* Alfred, LordTennyson

*

Alfred Tennyson, The Lady of Shalott, 1842; Gospa z gradu Shalott, prevod Andrej Arko, Založba MK, zbirka Lirika, Ljubljana, 1996.


1. poglavje

I Gospodična Jane Marple je sedela pri oknu. Okno je gledalo na vrt, na katerega je bila nekoč nadvse ponosna. Zdaj ni bila več. Zdaj se je tu in tam ozrla skozi okno in vzdrhtela. Zares vrtnariti ji je bilo že nekaj časa prepovedano. Ni se smela ne sklanjati ne kopati ne saditi – lahko je kvečjemu malo obrezovala grmičje. Stari Laycock, ki je prihajal po trikrat na teden, se je brez dvoma trudil po svojih močeh. Teh moči pa ni bilo kaj prida, in medtem ko je bil on prepričan, da ne bi mogel opraviti bolje, je bilo mnenje njegove delodajalke ravno nasprotno. Gospodična Marple je natanko vedela, kaj naj bo opravljeno na vrtu in kdaj naj bo to opravljeno, in mu je vse lepo razložila. Stari Laycock je nato pokazal svoj nenavadni dar za navdušeno pritrjevanje, naročenega pa ni izpolnil. »Je že v redu, gospodična. Tamle bomo posadili rdeče milnice in vzdolž zidu canterburyjske zvončice, in kakor pravite, je treba prvo stvar začeti naslednji teden.« Laycockova opravičila so bila zmerom razumna in so zelo spominjala na opravičila kapitana Georgea v Treh možeh v čolnu, s katerimi se je ta izogibal odhodu na morje. V kapitanovem 7


primeru je bil zmerom kriv veter; pihal je bodisi od obale ali ob njej bodisi je prihajal z nezanesljivega zahoda ali s celo še bolj zavajajočega vzhoda. Pri Laycocku je bil izgovor vreme. Presuho – prevlažno – vse polno vode – zmrzovati hoče. Ali pa je bilo treba najprej narediti kaj silno pomembnega (navadno kaj v zvezi z zeljem ali brstičnim ohrovtom, ki ju je rad prideloval v pretiranih količinah). Laycockova lastna vrtnarska načela so bila preprosta in od njih ga ne bi mogel odvrniti noben gospodar, pa naj bi bil še tako izobražen. Ta načela so obsegala kot spodbudo za napor prav veliko skodelic čaja, sladkega in močnega, jeseni precej pometanja list­ja na kup in poleti nekaj sajenja njegovih najljubših rož, posebno aster in kadulj – »da bo lepo pogledati,« kot je govoril. Zelo mu je bilo pri srcu škropljenje cvetja proti listnim ušem. Ko se je bilo treba tega lotiti, pa je bil počasen. Na zahtevo, naj napravi globok jarek za sladki grah, je navadno pripomnil, da bi bilo treba videti njegov sladki grah; zadnje leto da je bil pravo veselje in ne da bi se kaj posebej trudil z njim. Sicer je bil svojim delodajalcem vdan, zmerom je ugodil njihovim vrtnarskim željam (kolikor ni bilo s tem povezano prav trdo delo). Bil je prepričan, da je za življenje prava snov zelenjava: lep kodrasti ohrovtek ali pa glavica valovitega zelenega ohrovta. Cvetlice so stvar domišljije, z njimi se rade ukvarjajo gospe, ki nimajo početi nič pametnejšega. Svojo vdanost je kazal s tem, da je poklonil kak šopek prej omenjenih aster in kadulj skupaj z lobelijami ob robu in poletnih krizantem. 8


»Malo delam pri tistih novih hišah na oni strani, pri Razvojnem projektu. Lepo si pač hočejo urediti vrtove. Hočejo več rož, kot jih je treba, pa sem jih nekaj prinesel in jih posadil, kjer ne bi tako dobro zgledale starinske vrtnice.« Gospodična Marple je zatopljena v te misli odvrnila oči od vrta in spet pobrala svoje pletenje. Človek si mora priznati dejstvo, da St. Mary Mead ni več tak, kakršen je bil nekoč. V določenem pogledu kajpada nobena stvar ni več to, kar je bila. Lahko se jeziš nad vojno (nad obema vojnama) ali nad mladim rodom ali nad ženskami, ki hodijo v službo, ali nad atomsko bombo ali pa kar nad vlado, češ da so ti krivi – ampak v resnici misliš na preprosto dejstvo, da se staraš. Gospodična Marple, ki je bila zelo bistra stara dama, je to prav dobro vedela. Samo da je to bolj občutila v St. Mary Meadu, ker je bil tu tako dolgo njen dom. St. Mary Mead, njegovo staro jedro, je še obstajal. Tu so bi­ li Blue Boar, cerkev, župnišče in gnezdece hiš v slogu kraljice Ane in kraljev Jurijev, med katerimi je bila ena njena. Hiša gos­podične Hartnell je bila še zmerom tu, pa tudi gospodična Hartnell, do zadnjega diha nasprotnica napredka. Gospodična Wetherby je umrla in njeni hiši so popleskali vrata in okna z bleščečo temnomodro barvo, da je dobila lepši videz; zdaj je stanoval v njej bančni direktor z družino. Novi ljudje so bili v večini starih hiš, hiše same pa so se navzven le malo spremenile. Ljudje, ki so jih kupili, so jih kupili zato, ker jim je bil všeč prav ta »staromodni čar«, kakor je govoril nepremičninski 9


posrednik. Samo še eno kopalnico so dodali in porabili precej denarja za vodovodno napeljavo, električne štedilnike in pomivalne stroje. Medtem ko so bile videti hiše večidel kakor prej, pa je bilo komaj mogoče reči isto o vaški ulici. Kadar so tam preurejali trgovine, je šlo zmerom za to, da bi jih čim prej in brez mere modernizirali. Prodajalna, v kateri kupuješ ribe, je dobila neznanska nova okna, za katerimi se lesketajo globoko ohlajene ribe, in je kar ne moreš prepoznati. Mesar je ostal konservativen – dobro meso je pač dobro meso, če imaš denar, da ga plačaš. Če ga nimaš, vzemi cenejše kose, žilave dele in podobno! Barnesova špecerija je bila še tam, nespremenjena. Gospodična Hart­ nell, gospodična Marple in drugi so bili nadvse zadovoljni, da je tako. Tam imajo tako prijetne, udobne stole, kjer lahko sediš in gledaš, kaj se dogaja pri prodajni mizi, ter se za­upno pogovarjaš o posameznih kosih slanine in različnih vrstah sira. Na koncu ceste, kjer je imel nekoč gospod Toms svojo prodajalnico pletarskih izdelkov, pa je zdaj stal bleščeč se nov supermarket – prekletstvo za starejše dame v St. Mary Meadu. »Zavojčki s stvarmi, o katerih človek nikoli še slišal ni,« je vzklikala gospodična Hartnell. »Vsi ti silni zavojčki žitnih kos­ mičev za zajtrk, namesto da bi pripravili otroku pravi zajtrk iz slanine in jajc. Vrh tega pričakujejo od človeka, da bo sam vzel košaro in šel naokoli po stvari – včasih traja četrt ure, preden najdeš vse, kar potrebuješ – in navadno je vse v tako nerodnih zavitkih, prevelikih ali premajhnih. In potem se še naredi dolga 10


vrsta, v kateri moraš čakati, preden lahko greš. Grozno utrud­ ljivo. Seveda je vse to nadvse pripravno za ljudi iz Razvojnega projekta …« Pri tem se je ustavila. Zato ker je bilo zdaj običajno, da se je vse končevalo tu. Raz­ vojni projekt, in pika, kakor bi rekli v modernih časih. Ta reč je imela svoj lastni način bivanja in veliko začetnico.

II Gospodična Marple je nejevoljno kriknila. Spet je izpustila zanko. Pa ne samo to, morala jo je izpustiti že maloprej, šele zdaj, ko je morala zoževati in je preštela zanke, je to opazila. Vzela je neuporabljeno iglo, vzdignila pletenje vstran k svetlobi in si ga zaskrbljeno ogledala. Očitno niti njena nova očala niso bila dobra. In to zato, je razmišljala, ker je brez dvoma prišel čas, ko okulisti ne morejo več dosti storiti zate kljub svojim razkošnim čakalnicam, najsodobnejšim pripravam, bleščečim lučem, s katerimi ti zažarijo v oči, in zelo visokemu plačilu, ki ga zaračunajo. Gospodična Marple je nekam otožno premiš­ lja­la o tem, kako dober vid je imela še pred nekaj leti (no, morda ne samo nekaj). Kako malo je ušlo njenim opazujočim očem z ugodnega razgledišča na njenem vrtu, ki ima tako čudovito lego, da lahko od tam vidiš vse, kar se dogaja v St. Mary Meadu. In s svojim kukalom, s katerim je opazovala ptiče (zanimanje 11


za ptiče je tako koristno!), je imela možnost videti … Pri tem se je ustavila in misli so se ji obrnile v preteklost. Kako je šla Ann Protheroe v poletni haljici na vrt župnišča. In polkovnik Protheroe, siromak, seveda zelo dolgočasen in neprijeten mož, ampak da je bil takole umorjen … Stresla je z glavo in preskočila v mislih na Griseldo, župnikovo čedno mlado ženo. Draga Griselda, tako zvesta prijateljica, vsako leto pošlje božično voš­ čilnico. Tisti njen ljubki otroček je zdaj postaven mlad mož in zelo dobro službo ima. Inženir je ali kaj že. Že takrat ga je zmerom veselilo razstavljati mehanične vlakce na kose. Onstran župnišča je bil prehod skozi živo mejo in poljska steza, pa živina govedorejca Gilesa na travnikih, kjer zdaj … zdaj … Razvojni projekt. In zakaj ne? Gospodična Marple si je strogo postavila to vpra­šanje. Takšne reči morajo biti. Hiše so potrebne in sezidane so zelo dobro, vsaj rekli so ji tako. »Načrtna gradnja,« tako nekako pravijo temu. Ni pa si znala predstavljati, zakaj je treba vsako reč imenovati »dohod«. Aubreyjev dohod in Longwoodski dohod in Grandisonov dohod in vsi drugi. Pa sploh niso pravi dohodi. Gospodična Marple je natančno vedela, kaj je dohod. Njen stric je bil kanonik v chichestrski katedrali. Kot otrok je nekaj časa prebivala pri njem na dohodu pred stolnico. Podobno je Cherry Baker staromodno in prenatlačeno spre­­jemnico gospodične Marple zmerom imenovala »soba za goste«. Gospodična Marple jo je ljubeznivo popravljala. »To je prejemnica, Cherry.« In Cherry se je trudila, da bi si za­ pomnila, ker je bila mlada in prijazna. Vendar je bilo očitno, da 12


se ji je zdelo prav čudno izgovoriti »sprejemnica«, medtem ko ji je šla »soba za goste« čisto lahko z jezika. Gospodična Marple je imela Cherry zelo rada. Pisala se je Baker in je prihajala iz Projekta. Bila je ena iz tistega pogumnega oddelka mladih žena, ki so nakupovale v supermarketu in vozile otroške vozičke po mirnih ulicah St. Mary Meada. Vse so bile čedne in lepo oblečene. Imele so kodraste ali navite lase. Smejale so se, se pogovarjale in klicale druga drugo. Bile so kakor srečna jata ptic. Zaradi zahrbtnih zank, ki jih je znala nastavljati posredovalnica za nepremičnine, so bile zmerom na tesnem z gotovino, čeprav so njihovi možje vsi dobro zaslužili. In tako so hodile po hišah pospravljat, kuhat in delat druga gospodinjska opravila. Cherry je bila dobra in uporabna kuharica. Bila je razum­na ženska, znala se je ustrezno dogovoriti, kadar je kdo poklical po telefonu, in je hitro odkrila netočnosti v knjigi naročil pri kakem trgovcu. Nič kaj rada ni obračala žimnic, in kadar je pomivala posodo, je zdaj hodila gospodična Marple skozi vrata v shrambo zmerom s stran odvrnjeno glavo, da ne bi videla Cherry, kako pomiva – kako meče vse skupaj v korito in usuje na to cel metež detergenta. Gospodična Marple je neopazno umaknila svoj stari worcestrski čajni servis iz vsakdanje uporabe in ga postavila v vogalno sobico, iz katere se je prikazal samo ob posebnih priložnostih. Namesto njega je kupila moderen servis z bledo sivim vzorcem na beli podlagi in brez pozlate, ki bi se izprala v pomivalnem koritu. 13


Kako drugače je bilo nekoč … Zvesta Florence, na primer, ta služkinja grenadirka … in potem so bile še Amy, Clara in Alice, ta »ljubka mlada dekleta«, ki so prišle iz sirotišnice, da bi se »naučile delati«, in ki so potlej odšle drugam na bolje plačano delo. Precej preproste so bile nekatere od njih in marsikatera je govorila skozi nos, Amy pa je bila duševno izrazito zaostala. Opravljale so in klepetale z drugimi služkinjami v vasi in hodile s pomočnikom trgovca z ribami ali vrtnarskim učencem z občinskega vrta ali z enim od številnih pomočnikov špecerista gos­ poda Barnesa. Gospodična Marple se je v duhu povrnila v preteklost k njim in nežno pomislila na vse tiste volnene jopice, ki jih je pozneje spletla za njihove otroke. S telefonom niso znale ravnati ravno najbolje in o aritmetiki niso imele pojma. Znale pa so pomivati in postlati posteljo. Bile so bolj spretne kakor izšolane. Čudno je, da se morajo dandanes izšolana dekleta ukvarjati z vsemi gospodinjskimi opravili. Študentke iz tujine, dekleta, ki delajo za hrano in stanovanje, naše študentke o počitnicah, mlade poročene žene kakor Cherry Baker, ki živi na tistih tako imenovanih dohodih v novem gradbenem okolišu. Kajpada so tukaj še ljudje kakor gospodična Knight. Ta misel je prišla nenadoma, ko je svareče zacingljal lestenec na stropu, ki ga je zgoraj stresla hoja gospodične Knight. Gospodična Knight je očitno maloprej počivala kot vsako popoldne in se je zdaj odpravljala na popoldanski sprehod. Vsak trenutek bo prišla povprašat gospodično Marple, ali naj ji kaj prinese iz mesta. Misel na gospodično Knight je na gospodično Marple učinkovala kot po navadi. Seveda je bil dragi Raymond (njen nečak) 14


zelo plemenit in nihče ne bi mogel biti prijaznejši od gospodične Knight, in res je bila ona po tistem napadu bronhitisa zelo šibka, in dr. Haydock je dejal zelo odločno, da ne sme več sama spati v hiši, ko le čez dan prihaja k njej ena sama ženska. Vse to drži, ampak … Pri tem se je ustavila. Ni namreč imelo smisla nadaljevati misel, ki je bila takšnale: »Ko bi bila le katera druga, ne pa gospodična Knight.« Vendar za starejše dame dandanes ni bilo dosti izbire. Vdane služkinje niso bile več v modi. Če si bil zares bolan, si lahko dobil pravo bolniško sestro, je pa to dosti stalo in našel si jo s težavo, ali pa si lahko šel v bolnišnico. Po tem kritičnem obdobju bolezni se je tako znašla v družbi z gospodičnami Knight. Z gospodičnami Knight ni narobe nič drugega kot to, je raz­­ mišljala gospodična Marple, da so grozno nadležne. Silno so ljubeznive, pripravljene so biti ljubeče z osebami, za katere morajo skrbeti, pripravljene so jim v vsem ustreči, biti z njimi dobre volje in vesele in na splošno ravnati z njimi kot z rahlo duševno prizadetimi otroki. »Jaz pa nisem duševno prizadet otrok,« je rekla gospodična Marple sama sebi, »čeprav sem morda stara.« V tem trenutku je v sobo živahno vdrla gospodična Knight, kot po navadi precej zasopla. Bila je velika, nekam mlahava ženska petinšestdesetih let z rumenečimi sivimi lasmi, urejenimi v zelo umetelno frizuro, z očali, dolgim tankim nosom in dobrosrčnimi usti pod njim in šibko brado. »Tukaj sem!« je vzkliknila z nekakšno sijočo bučnostjo, ki naj bi razvedrila in poživila žalostni mrak postarne gospodične Marple. »Upam, da sva obe malo podremali?« 15


»Jaz sem pletla,« je odvrnila gospodična Marple in nekoliko poudarila zaimek. Potem je s studom in sramom izpovedala svojo slabost: »In izpustila sem eno zanko.« »Ojoj,« je rekla gospodična Knight. »No, to bova že kmalu uredili, mar ne?« »Vi že,« ji je odvrnila gospodična Marple. »Jaz žal nisem zmožna.« Njen rahlo trpki ton je ostal povsem neopažen. Gospodična Knight je bila kakor zmerom željna pomagati. »Takole,« je rekla čez nekaj časa. »Nate, draga moja. Zdaj je vse v redu.« Gospodični Marple se je zdelo povsem ustrezno, če ji je rekla »draga moja« (ali celo »dragica«) na primer ženska pri zelenjadarju ali pa mlada prodajalka v papirnici, silno pa jo je jezilo, kadar ji je rekla »draga moja« gospodična Knight. To je še ena tistih stvari, ki jih morajo prenašati starejše dame. Vljudno se je zahvalila gospodični Knight. »Zdaj grem pa samo na svoj sprehodek,« je hudomušno rekla gospodična Knight. »Ne bom dolgo zunaj.« »Prosim, naj vam ne pride na misel, da bi hiteli nazaj,« je vljudno in odkritosrčno rekla gospodična Marple. »No, nerada vas pustim predolgo samo, draga, lahko bi vas obšla potrtost.« »Zagotavljam vam, da sem čisto srečna,« je rekla gospodična Marple. »Najbrž bom,« (zatisnila je oči) »malo zadremala.« 16


»Pravilno, draga moja. Vam lahko kaj prinesem?« Gospodična Marple je odprla oči in pomislila. »Lahko bi stopili k Longdonu in pogledali, ali so zavese že pripravljene. In mogoče še eno štreno modre volne iz prodajalne gospe Wisley. In škatlico ribezovih pastil iz lekarne. In v knjižnici zamenjajte knjigo za kako drugo – ampak naj vam ne dajo, česar ni na mojem seznamu. Zadnja je bila preveč grozna. Nisem je mogla brati.« Pomolila je gospodični Knight Pomlad se prebuja. »Kaj res? Ni vam bila všeč? Jaz pa sem mislila, da jo boste radi brali. Tako lepa zgodba.« »In če ni predaleč za vas, boste morda lahko šli do Hallettsa in pogledali, ali imajo katerega tistih stepačev, pri katerih potiskaš gor in dol – ne takega, ki ga vrtiš za ročaj.« (Dobro je vedela, da nimajo nič takega, ampak Halletts je bil najdlje od vseh trgovin.) »Če ni vse to preveč …« je zamrmrala. Gospodična Knight pa je odgovorila z očitno odkritosrčnostjo: »Nikakor ne. Rada vam ustrežem.« Gospodična Knight je rada nakupovala. To je bilo zanjo nekaj nujno potrebnega. Pri tem človek srečuje znanke in znance, najde priložnost za klepet, se malo pomeni s pomočniki in si lahko ogleda različno blago v različnih prodajalnah. In kar precej časa lahko preživi zatopljen v ta prijetna opravila, ne da bi si očital, češ da bi moral brž nazaj domov. 17


Tako je gospodična Knight srečna odšla, potem ko se je še zadnjič ozrla na šibko staro damo, ki je tako mirno počivala ob oknu. Gospodična Marple je počakala nekaj minut za primer, če bi se gospodična Knight vrnila po torbo za nakupovanje ali po denarnico ali po robec (pogosto je pozabljala in se takole vračala). Hotela pa si je tudi opomoči od rahle duševne utrujenosti, ki jo je obšla, ko je mislila na toliko nezaželenih reči, za katere je prosila gospodično Knight, naj jih prinese. Nato je gospodična Marple urno vstala, odvrgla pletenje in odločno stopila iz sobe v vežo. Snela je s kljuke svoj poletni plašč, palico iz stojala za dežnike in si namesto domačih copat obula trdne čev­lje za hojo. Potem je odšla iz hiše skozi stranska vrata. »Za to bo porabila vsaj poldrugo uro,« je računala sama pri sebi gospodična Marple. »Nič manj – saj zdajle nakupujejo vsi tisti ljudje iz Projekta.« Gospodična Marple si je zamislila gospodično Knight pri Longdonu, ko ravno zaman sprašuje za zavese. Njene domneve so bile izredno točne. V tem trenutku je gospodična Knight vzkliknila: »Seveda sem bila sama pri sebi prepričana, da še ne bodo gotove. Kajpada sem rekla, da se bom oglasila in povprašala, ko je pač stara gospodična to omenila. Uboge starke, tako malo stvari se še lahko veselijo. Človek jim mora ustreči. In gospodična Marple je prijazna stara dama. Tokrat se je malo zmotila, to lahko človek le pričakuje – njihove sposobnosti pešajo. 18


Glej no, kako lepo blago imate tukaj. Ga imate v vseh drugih barvah?« Preteklo je dvajset prijetnih minut. Ko je gospodična K ­ night nazadnje odšla, se je glavna pomočnica zaničljivo namrdnila in pripomnila: »Da se je zmotila? To bom verjela, ko bom videla na svoje oči. Stara gospodična Marple je bila zmerom nadvse bistre glave in po mojem je še zmerom.« Potem se je obrnila k mladi ženski v tesnih hlačah in jopi iz jadrovine, ki je hotela kupiti plastično blago, poslikano z rakovicami, za kopalnične zavese. »Saj res, ta ženska me spominja na Emily Waters,« je rekla gospodična Marple sama pri sebi z zadovoljstvom, ki ga je zmerom občutila, kadar je opazila podobnost kake osebe s kako drugo iz preteklosti. »Enaki ptičji možgani. Kaj se je že potem zgodilo z Emily?« Premislila je in ugotovila, da nič posebnega. Enkrat se je Emily že skoraj zaročila z nekim kuratom in nekaj let sta bila sporazumna, potem pa se je zadeva izjalovila. Gospodična Marple se je otresla misli na svojo bolniško strežnico in se osredotočila na okolico. Medtem je naglo prehodila vrt, skoraj le s kotičkom očesa je opazila samo to, da je Laycock temeljito porezal starinske vrtnice, tako kot bi bolj ustrezalo hibridnim čajevcem. Ni pa dopustila, da bi jo to užalostilo ali jo odvrnilo od čudovite radosti nad tem, da je zbežala na sprehod čisto sama. Imela je srečen občutek, da doživlja 19


pustolovščino. Zavila je na desno, stopila na vrt župnišča, krenila po stezi skozi ta vrt in prišla na javno pot. Kjer je bil nekoč prehod, so bila zdaj železna vrtljiva vratca, ki so držala na katranizirano asfaltno potko. Po tej si prišel na lep mostiček čez potok in onstran potoka, kjer so se nekoč po travnikih pasle krave, je bil Razvojni projekt.

20


2. poglavje

S samozavestjo Kolumba, ki odhaja odkrivat novi svet, je šla gospodična Marple čez mostič in potem naprej po poti in se čez štiri minute zares znašla na Aubreyjevem dohodu. Seveda je gospodična Marple videla Razvojni projekt že prej s ceste Market Basing, se pravi, videla je od daleč njegove dohode in vrste čednih, trdno zgrajenih hiš s televizijskimi antenami in modro, rdečkasto, rumeno in zeleno popleskanimi vrati in okni. A dotlej je bilo vse to zanjo nekako tako resnično kot zemljevid. Še nikoli ni bila tam ali v bližini. Zdaj pa je bila tu in si je ogledovala krasni novi svet, ki je nastajal in ki je bil v vseh pogledih tuj vsemu, kar ji je bilo znano. Bilo je kot kak ličen model, sestavljen iz kock za otroke. Gospodični Marple se je komajda zdelo resnično. Tudi ljudje so bili videti neresnični. Mlade ženske v hlačah, mladi moški in dečki precej mračnih pogledov, bujne prsi petnajstletnih deklet. Gospodično Marple je obšla misel, in ni se je mogla znebiti, da je vse to videti strašno izprijeno. Nihče se ni dosti zmenil zanjo, ko je stopala mimo. Zavila je z ������� Aubreyjevega dohoda in že je bila na Darlingtonskem dohodu. Šla je počasi in medtem željno poslušala drobce pogovorov med materami z otroškimi vozički, dekleta, ki so nagovarjala mlade 21


moške, nejasne besede, ki so jih govorili drug drugemu Tedi z mračnim pogledom (mislila si je, da jim je ime Ted). Matere so prihajale pred hišna vrata in klicale svoje otroke, ti pa so kot navadno marljivo počeli vse tisto, kar jim je bilo prepovedano. Otroci se nikoli ne spremenijo, je hvaležno razmišljala gospodična Marple. In kmalu se je začela smehljati in si v duhu kot po navadi beležiti celo vrsto stvari, ki jih je ugotovila. Tistale ženska je čisto takšna kot Carry Edwards in ona tem­nolaska čisto takšna kot Hooperjev deklič – ta si bo skazila zakon, tako kot si ga je Mary Hooper. Tile fantje – temnolasi je kakor Edward Leeke, burno govori kar naprej, vendar ni slab – zares prijazen fant –, tale svetlejši je kot izrezan Josh gospe Bed­well. Oba sta prijazna fanta. Onile, ki je podoben Gregoryju Binnsu, se ne bo preveč dobro obnesel, se mi zdi. Najbrž ima prav takšno mamo … Zavila je okrog vogala na Walsinghamski dohod in postajala je od trenutka do trenutka boljše volje. Novi svet je bil enak kot stari. Hiše so bile drugačne, ulice so se imenovale dohodi, obleke so bile drugačne, glasovi so bili drugačni, toda človeška bitja so bila taka, kot so zmerom bila. In čeprav so uporabljala rahlo drugačno frazeologijo, so se vendarle pogovarjala o istih stvareh. Medtem ko je gospodična Marple med svojim raziskova­ njem zavijala okrog uličnih vogalov, je izgubila občutek za smer in se spet znašla na robu tega stanovanjskega okoliša. Zdaj je bila na Carrisbrookovem dohodu, ki je bil do polovice še »v gradnji«. 22


Za pritličnim oknom neke skoraj dozidane hiše je stala mlada dvojica. Njuna glasova sta se razlegala po ulici, ko sta se pogovarjala o prednostih hiše. »Moraš priznati, da ima lepo lego, Harry.« »Ona druga je imela enako dobro.« »Ta pa ima dve sobi več.« »In za to si morala plačati.« »Že, ampak meni je ta všeč.« »Tebi že!« »Oh, ne bodi no tak tečnež. Saj veš, kaj pravi mama.« »Tvoja mama zmerom kaj pravi.« »Le nikar nič ne govori proti mami. Kaj bi bilo z menoj, ko ne bi bilo nje? In lahko bi ravnala bolj grdo, kakor je, to ti lahko rečem. Lahko bi te spravila pred sodišče.« »Oh, nehaj s tem, Lily.« »Lepo se vidi na griče. Skorajda lahko vidiš …« Sklonila se je daleč skozi okno in se s telesom zasukala v levo. »Skorajda lahko vidiš zbiralnik …« Sklonila se je še naprej in ni opazila, da se s svojo težo opira na majave deske, položene čez okensko polico. Te so zdrknile pod pritiskom njenega telesa, zdrsele z okna in potegnile njo s seboj. Lily je kriknila in poskusila uloviti ravnotežje. »Harry …« Mladi mož je stal negiben, čisto blizu za njo. Stopil je za korak nazaj … Dekle se je z obupnim naporom oprijela zidu in se vzravnala. 23


»Uh!« je prestrašeno zasopla. »Malo je manjkalo, pa bi padla skozi okno. Zakaj me nisi zgrabil?« »Vse je bilo tako hitro. Sicer pa se ti ni nič zgodilo.« »To je vse, kar vidiš. Skoraj me je odneslo, ti pravim. In poglej, kakšno imam spredaj jopico, vsa je zamazana.« Gospodična Marple je stopila malo naprej, potem pa jo je nekaj obšlo in se je obrnila. Lily ����������������������������������������������������������� je bila že na ulici in je čakala mladega moža, ki je zaklepal hišo. Gospodična Marple se ji je približala in ji hlastno rekla s tihim glasom: »Če bi bila jaz na vašem mestu, draga, se ne bi poročila s tem mladim možem. Potreben vam je nekdo, ki se boste nanj zares lahko zanesli, če boste v nevarnosti. Morate mi oprostiti, ker vam to govorim – ampak občutek imam, da vas moram posvariti.« Obrnila se je stran in Lily je strmela za njo. »Kaj takega!« Njen mladi prijatelj je prišel k njej. »Kaj ti je rekla, Lil?« Lily je odprla usta – potem pa jih zaprla. »Posvarila me je kot kaka ciganka, če že hočeš vedeti.« Zamišljeno ga je pogledala. Gospodična Marple je hotela čim prej priti od tod. Zavila je okrog vogala, se spotaknila čez nekaj spodmikajočih se kam­ nov in padla. 24


Iz ene od hiš je pritekla neka ženska. »Ojoj, kako grdo vas je spodneslo! Upam, da se niste poškodovali?« S skoraj pretirano dobrohotnostjo je gospodično Marple okle­nila z rokami in jo potegnila na noge. »Da si niste kaj zlomili? Takole. Najbrž ste se samo pretresli.« Njen glas je bil močan in prijateljski. Bila je rejena, oglato grajena ženska kakih štiridesetih let, z rjavimi lasmi, ki so ravno začenjali siveti, z modrimi očmi in velikimi plemenitimi us­ti, ki so se zdela precej zbeganim očem gospodične Marple dosti prepolna bleščečih se belih zob. »Stopite rajši malo noter in se usedite in se malo odpočijte. Skuhala vam bom skodelico čaja.« Gospodična Marple se ji je zahvalila. Pustila se je odpeljati skozi modro popleskana vrata v sobico, natlačeno s stoli in zofami v prevleki iz svetlega kretona. »Sva že tu,« je rekla rešiteljica in jo posadila na oblazinjen naslanjač. »Le mirno sedite, jaz pa bom pristavila kotliček.« Pohitela je iz sobe. Ta je bila po njenem odhodu videti bolj spokojna. Gospodična Marple je globoko zajela sapo. Poškodovala se sicer ni, vendar jo je padec pretresel. Za človeka njenih let padci niso ravno priporočljivi. Če bo šlo vse po sreči, je pomislila z občutkom krivde, pa nemara vendarle tega ne bo izvedela gospodična Knight. Previdno je premaknila roke in noge. Nič ni bilo zlomljeno. Da bi le lahko o pravem času prišla domov. Mogoče bo po skodelici čaja … 25


Skodelica čaja je prišla skoraj hkrati s to mislijo, prinesena na pladnju s štirimi sladkimi kolački na majhnem krožniku. »Je že skuhan.« Pladenj je pristal na mizici pred gospodično. »Naj ga kar jaz nalijem? Bolje bo, če si daste veliko sladkorja.« »Nič sladkorja, hvala lepa.« »Morate vzeti sladkor. Šokirani ste, saj veste. Jaz sem bila med vojno v tujini v vojaških bolnišnicah. Sladkor čudovito po­maga pri šoku.« Spustila je v skodelico štiri kocke in odločno mešala. »Zdaj to popijte, pa vam bo povsem odleglo.« Gospodična Marple je sprejela ta nasvet. Prijazna ženska, je pomislila. Na nekoga me spominja – na koga že? »Zelo ljubeznivi ste z mano,« je rekla smehljaje se. »Oh, to ni nič. Jaz sem majhen angel, ki pride na pomoč. Rada pomagam ljudem.« Pogledala je skozi okno, ko je tlesknila ključavnica zunanjih vratc. »Aha, moj mož je prišel domov. Arthur, obisk imava!« Odšla je v vežo in se vrnila z Arthurjem. Ta je bil videti precej zmeden. Bil je suh bled možak, precej počasen v govorjenju. »Ta dama je padla – ravno zunaj pred našim vrtom, pa sem jo seveda pripeljala v hišo.« »Vaša žena je zelo prijazna, gospod …« 26


»Badcock se piševa.« »Gospod Badcock. Bojim se, da je imela dosti sitnosti z mano.« »Oh, za Heather to niso sitnosti. Heather uživa, kadar lahko kaj naredi za ljudi.« Radovedno jo je pogledal. »Ste bili kam namenjeni?« »Ne, samo sprehajala sem se. Stanujem v St. Mary Meadu, v hiši na drugi strani župnišča. Pišem se Marple.« »Kaj takega!« je vzkliknila Heather. »Vi ste torej gospodična Marple. Slišala sem o vas. Vi ste tista, ki poskrbi za vse umore.« »Heather! Kaj vendar …« »Oh, saj veš, kaj hočem reči. Ne ravno poskrbi za umore – pač pa odkrije vse o njih. Saj je tako, mar ne?« Gospodična Marple je skromno zamrmrala, da je bila res enkrat ali dvakrat zapletena v umor. »Slišala sem, da so se zgodili umori v tej vasi. Zadnjič zvečer so ljudje nekaj govorili o tem v klubu Bingo. Eden se je zgodil v Gossingtonski graščini. Jaz si ne bi kupila hiše, v kateri je bil storjen umor. Bila bi prepričana, da v njej straši.« »Umor ni bil storjen v Gossingtonski graščini. Truplo je bi­ lo prineseno tja.« »Našli so ga v knjižnici na preprogi pred kaminom, saj pravijo tako?« Gospodična Marple je pokimala. »Kaj takega! Mogoče bodo iz tega naredili film. Mogoče je zato Marina Gregg kupila Gossingtonsko graščino.« 27


»Marina Gregg?« »Ja. Ona in njen mož. Pozabila sem njegovo ime – filmski producent je, se mi zdi, ali pa režiser – Jason in ne vem kako še. Ampak Marina Gregg je očarljiva, kajne? Seveda je ni bilo v mnogih filmih iz zadnjih let – dolgo časa je bila bolna. Ampak po mojem sploh ni nobene take, kot je ona. Ste jo videli v Carmanelli? In v Ceni ljubezni in Mariji Škotski? Ni več tako mlada, a bo zmerom čudovita igralka. Zmerom sem bila grozno navdušena nadnjo. Ko sem bila najstnica, sem velikokrat sanjala o njej. Najbolj razburljiv dogodek svojega življenja sem doživela takrat, ko je bila na Bermudih prirejena velika predstava v pomoč vojaški bolnišnici St. John in je prišla Marina Gregg ter odprla to predstavo. Bila sem vsa iz sebe, potem pa sem prav na tisti dan obležala s temperaturo in zdravnik je rekel, naj nikar ne hodim. Ampak nisem se dala ugnati. Pravzaprav se nisem počutila preveč slabo. Zato sem vstala, si na debelo naličila obraz in šla. Predstavili so me njej in ona se je pogovarjala z menoj cele tri minute in mi dala svoj avtogram. Bilo je čudovito. Nikoli nisem pozabila tistega dne.« Gospodična Marple je začudeno strmela vanjo. »Upam, da niste imeli kakšnih – neprijetnih posledic?« je zaskrbljeno vprašala. Heather Badcock se je zasmejala. »Sploh ne. Nikoli se nisem počutila bolje. Saj pravim – če kaj hočeš, moraš pač tvegati. Jaz zmerom tvegam.« Spet se je zasmejala, srečno in vreščeče. 28


Arthur Badcock je občudujoče pripomnil: »Heather nikoli nobena stvar ne zaustavi. Zmerom doseže, kar hoče.« »Alison Wilde,« je zamrmrala gospodična Marple in zadovoljno prikimala. »Prosim?« je rekel gospod Badcock. »Nič, nič. To je samo nekdo, ki sem ga nekoč poznala.« Heather jo je vprašujoče gledala. »Spomnili ste me nanjo, to je vse.« »Kaj res? Upam, da je bila simpatična.« »Res je bila zelo simpatična,« je počasi rekla gospodična Marple. »Ljubezniva, zdrava, polna življenja.« »Najbrž pa je imela svoje napake?« se je zasmejala Heather. »Jaz jih imam.« »No, Alison je zmerom tako jasno videla svoje stališče, da ni zmerom videla, kakšne se morda zdijo stvari drugim ljudem ali kako morda učinkujejo nanje.« »Kakor takrat, ko si vzela pod streho tisto evakuirano družino iz neke kolibe, ki jo je komisija razglasila za neuporabno, oni pa so se pobrali in vzeli s seboj vse naše žličice,« je rekel Ar­thur. »Ampak Arthur! Saj jih vendar nisem mogla odgnati iz hiše. To ne bi bilo lepo.« »Žličice so bile družinske,« je žalostno povedal gospod Bad­ cock. »Iz časa kralja Jurija. Bile so od stare matere moje mame.« »Oh, pozabi že vendar na te stare žlice, Arthur. Kar naprej goniš isto.« 29


»Žal ne pozabljam zlahka.« Gospodična Marple ga je zamišljeno pogledala. »Kaj pa dela zdaj vaša prijateljica?« je s prijaznim zanimanjem vprašala Heather gospodično Marple. Gospodična je premolknila, preden je odgovorila. »Alison Wilde? Oh – umrla je.«

30


Ledeni pogled