Page 1

Igor Bizjan (1958) je naturaliziran Pirančan, sicer pa prvak v metanju trojk, ogovarjanju deklet na ulici in branju slovenske književnosti. Izdal je trinajst knjig poezije in esejistike. Njegovi spletni zapisi izzivajo ogorčene komentarje.

27,95 €

Igor Bizjan

Brezčasje

Kakšno je življenje v malem mestu, ko se menjajo družbene norme in začnejo, kot bi rekel Vitomil Zupan, »umirati tisti, ki včasih niso«, prijatelji iz mladih dni? Mešanica dnevnika in komentarja našega časa od politike do umetnosti nas preseneča z avtorjevo odzivnostjo na reči, ki jih v današnjem življenjskem tempu vse bolj prekriva vseenost, pa tudi s tem, kako nagovarja nas, naj pritrjujemo ali ugovarjamo. Kilometri prebranih besed so se preselili tudi v slog Bizjanovega pisanja, ki je energičen in čuten, včasih samobolen, drugič postavljaški, vselej pa izzivalen. Pisanje, ki mu ni vseeno.

Igor Bizjan

Brezčasje


Nič ni resnično, vse je mimobežno, izmuzljivo. - I. B. -

Vseeno je, kje začnem, vedno pridem na isto mesto. - Prosto po Parmenidu -

Piran ne beži, ne hiti, ne prihaja in ne odhaja, razprt je kot zaljubljena ženska, kot metafora, kot knjiga, kot pesem, ki jo je treba prebirati vedno znova in znova, z molkom, s tišino, z vznesenostjo. - I. B. -


27. novem ber 1976

Lahko romaš od mesta do mesta, od telesa k telesu, če ne boš našel ljubezni (Boga) v sebi, bo tvoje srce ostalo osam­ ljen lovec.

[7]


11. januar (Zasebno je javno, družbeno sprejemljivo)

Imam občutek krivde, ker v zadnjem času ne pišem kolumen, in sem zato odprl dnevniške zapiske, necenzurirane misli, ki se mi podijo po glavi in so zapisane brez kakršnega koli reda in forme. Sanjam barvito, manj ko doživljam vsakdanjih stikov z ljudmi, bolj močne in razbrzdane so moje sanje, potujem z letalom, pristajam na barvitih otokih, imam se lepo, sanje niso travmatične, niso polne tesnob kot moj zblojeni vsakdan. Postajam ljudomrznež, ljudje mi grejo na živce, njihovo govorjenje in vsiljiva energija enostavnosti in bebavosti me motita, bolje se počutim sam s sabo, ko v sobici preživljam dneve, topo buljim v gibljive slike, delam plan, kaj bom pojedel. V zadnjem času se ne obremenjujem s težo, pa tudi glavoboli so pojenjali, manj ko delujem v zunanjem svetu, manj imam težav, dvomov in razkolov. Okoli mene razpada svet, libijski samodržec Gadafi nad svoje ljudstvo pošilja letala, naš Borat (metafora za samoljubnega politika) pa se dela poslovneža, išče investitorja za Jankovićev [8]


stadion, zgrajen z njegovimi podizvajalci podizvajalcev, in se slini okoli šotorov. Vizije kataklizme polnijo stolpce časopisov, 13. aprila leta 2036 naj bi po predvidevanju ruskih znanstvenikov ogromen komet treščil na Zemljo, podnebne spremembe že spreminjajo našo kvaliteto življenja, koliko časa nam je še ostalo, bomo res izbrisani v prah, v neznanske širjave vesolja? Kako bi se odzvali ljudje, če bi zanesljivo vedeli, da je pred nami samo še petindvajset let življenja, bi zadnje leto prevladal popolni kaos, ljudje pa bi v ultimativnem strahu pred izničenjem postali plenilci? Bi boj vsakega proti vsem postal naš vsakdanji kruh? Kam gremo, kje bomo pristali, bomo izkoristili notranje potenciale, človečnost? Ne vem, globoko v sebi čutim, da je naš kompas napačen, vrednote liberalnega kapitalizma nas bodo pokopale, ne mo­ remo v nedogled povečevati porabe, viri planeta niso neskončni, logika preživetja močnejših, bogatejših nima etične osnove. Naj se popolnoma spustim z vajeti in sprostim nezavedno, me je strah, kaj bo prišlo iz mene? Zakaj negovati neko znosno javno podobo, če živim v gluhi lozi samote in nikomur ni resnično mar zame? Naš veliki drugi, iluzorna javna podoba, nas vse tišči v predvidljive sheme obnašanja in delovanja, vsi podobni, vsi enaki, vsi neskončno dolgočasni, stremeči k vsiljenim ciljem, k iluzijam, ki nam jih kot čipe vgrajuje trg. Za koga pisati, komu podarjati mokrocve[9]


toče rožice poezije v času, ko medijske spake plešejo ples vulgarnosti in neskončnih poenostavljanj? So moje misli dovolj inovativne, blesteče posebne, da bi bila velika izguba, če jih ne bi slišal bralec? Dvomim, močno dvomim, a zakaj potem zapisujem šepave vijuge možganskega debla, se zagledanost vase ne bo nikoli pozdravila, ne bom utišal megalomanske želje po uveljavitvi, po priznanju drugih, po družbenem priznanju? Mogoče moje bivanje ni mimobežno, nepomembno, obrobno. Poglej me, kako sem veličasten, pomemben, inovativen. Sam zase ne morem kvalitetno biti, ne znam odmisliti ogledala, ki me sili v lažnivo podobo, v pološčeno gledališče, kamor lahko pridejo nepovabljeni. Podoben sem svojim sorodnikom, ki jih v sebi vseskozi kritiziram, jim pojem levite in jih neskončno skušam spreminjati, da bi ob njih lažje zaživele iluzije. Vrtenje v krogu je naš vsakdan, imamo postavljene meje, že od otroštva naprej kot panterji v kletki slutimo prostost, posvečeno območje, kjer bi se drobne želje uresničevale v lahkotnem drncu. Banalno spoznanje, da smo ujetniki, ki s predvidljivimi gestami nočemo in ne znamo prestopiti zornega kota, kletke, kamor so nas prek vzgoje in izobraževanja postavili. Veliki brat, dr­ žava, družba, starši, sorodniki, prijatelji, otroci. Vsi nekaj pričakujejo od nas, po njihovih željah in potrebah smo ukrojeni, ne upamo si, čivkajo rumeni vrabci dan za dnem. [ 10 ]


Biti mi sami, tisto, kar v resnici smo. Prazna vreča iluzij smo, podvrsta bogov, ki so dobili amnezijo in se ne spomnijo več, zakaj so nas ustvarili, kakšen smisel naj bi nosili globoko v prostranstvo večnosti, je vsakdan zblojen ništrc, za katerega se pehamo v siloviti želji, da ne bi čutili srhljivega odtekanja časa, smrti, ki nas režeče stiska za vrat? Lažje je, če okoli nas treskajo bombe, lažje je, če se nekje okoli nas dogajajo prevrati, revolucije, družbene spremembe, lažje je, ko so delavske stavke, politični razkoli, tajkunske kraje, neskončno plenjenje družbenega premoženja, lažje je, ne ču­ timo tihega pulziranja nesmisla, neskončne jalovosti, po­ trebovali bi tisoč namišljenih medijskih junakov, da bi zapolnili našo praznino, tesnobo, strah. Kako bomo za hipec pozabili nase, na nepomemben prah, ki ga vrtinči vesolje?

[ 11 ]


14. januar (Erotika, veselje do življenja)

Zakaj nas, osamelce, libido goni kot sestradane pse, drugi, umirjeni družinski možje in očetje, pa mirno, brez panike, preživijo z eno žensko celo življenje? Tu bi imel seksualni psihoanalitik W. Reich marsikaj pripomniti, saj je znano, da so v vojnah na videz povsem normalni člani družbe postali največji klavci. Zakaj slast po tujem telesu, sindrom Casanove, večnega mladeniča, ki ga nobena ženska ne more umiriti, od kod peklenska Don Juanova pohota, zdrs v brezno greha? O ženske, ženske, ženske, tisočero teles, oblik, senc, a eno samo hrepenenje moškega libida, da se tukaj in zdaj ugnezdi v toplino ženskega središča, da razmakne male in velike ustne in se potopi v mistiko blaženosti. Io voglio una donna, hočem žensko, je tulil starec v krošnji drevesa v arhetipskem prizoru Fellinijevega Amarcorda, in tako moški v neznosni napetosti kričimo že od pamtiveka. Fukati, gnesti, stiskati, lizati, otipavati, ljubkovati, sesljati, božati, butati, [ 12 ]


natepavati pohotno žensko telo, brez sramu, zavor in obžalovanja, brez polaganja računov bogu in moralnim imperativom. Ženske lovim in si jih želim že od malega. Lahko bi precizno psihoanalitično seciral, zakaj se nočem vezati, zakaj uživam razkošje prve noči in me ponavljanje tega čudodelnega trenutka zanima bistveno manj od vzhičenosti prvega srečanja. Lahko bi razlagal, da ena od desetih mladenk želi spati s starejšim moškim, da bi ponotranjila manjkajočo očetovsko metaforo, lahko bi opisoval posledice čustveno odsotnih mater, ki v otroku puščajo neznosno hrepenenje, občutek zapuščenosti, ki nikoli ne mine. V postelji sem gostil skoraj dve stotniji deklet, ki so me od prvega do zadnjega osrečila z voljnostjo najintimnejših delov, in vsaki posebej sem hvaležen za podarjeno skrivnost. Prvi del težavne naloge, imeti žensko v posesti pohotnega uda, se po kunderovsko imenuje registraža. Dekleta opazujem na plaži, v kinu, v lokalih. Vzburjajo me s hojo, velikimi stoječimi dojkami, napeto zadnjico, polnimi ustnicami, ki spominjajo na zrele češnje. Pogleda na razkošje božjih oblin se nikoli ne naveličam. Na žalost mnogi moški v mojih letih niso več borci, polenili so se in spolne usluge raje plačujejo, mladeniči pa nimajo potrebnega znanja in karizme, da bi se približali žens­ [ 13 ]


kam, raje visijo na internetu in pišejo anonimne puhlice. Prav ima Rugelj, moškost je v krizi in ženska si težko najde spodobnega ljubimca, kaj šele ustreznega oplojevalca. Ne bi rad opisoval žalostnih zgodb razgaljenih žensk, ki so mi ob drhtenju telesa pripovedovale, da so jih spolno zlorabljali očetje, bratje in naključni mimoidoči, zato ne morejo doživeti orgazma, nasilni moški so jim med srčno in spolno čakro urezali brazgotino, ne morejo se sprostiti do konca in brez zadržkov. Strast mi brani, da bi o lepšem spolu pisal diskurzivno, tako kot depresivni, shizofreni tepec Lacan, ki prostodušno razlaga, da ženska želja sploh ne obstaja, da je falus gospodar sveta, a frustrirani analitik je pozabil, da v vseh vojnah zmagovalci najprej uplenijo in posilijo sovražnikove ženske. Pomembna je pot, vsak trenutek približevanja opevani lepotici; o tem, kako ustrezno opisati prvi stik z žensko, bi nam veliko povedala zgodovina svetovne literature, prvo srečanje, stik oči, vse je lahko usodno za oba protagonista. Psihologi pravijo, da ženske v prvih treh minutah srečanja vedo, s kom bodo končale v postelji, in da halo efekt le malokrat zgreši. Nobena stvar na svetu me ne razveseli bolj kot prvi sunek penisa v vagino, posebej če ni treba uporabljati kondoma, ki je izničil velik del pretakanja subtilne erotične ener[ 14 ]


gije med spolnim odnosom. Na srečo digitalni seks še ni uzakonjen, zato tu podpisani prosi Boga, da bi mu v nasled­ njem življenju podaril telo device, da vsaj enkrat zaslutim, kaj ženska čuti, ko jo oblivajo moški sokovi. Ženski užitek, raztegnjen v mnogotere ponovitve, je kot vrhunska pesem čista skrivnost, in kosmati moški pošasti ni dano pokukati v zaklenjeno skrinjico. Ljudje smo neceli, vsega pač ne moremo imeti! Prejšnji teden me je petindvajsetletna lepotica, ki je prespala pri meni, začudeno vprašala, zakaj sem vztrajal celo noč, preden sva se proti jutru spolno združila (noč je bila kratka, dan jo je malo podaljšal, poje Jesih). Odgovoril sem ji, da bi se cel teden po kolenih plazil okoli cerkve na Brezjah za en sam hipec sladkosti z njo. Potem me je nežno ­poljubila – samo tebi dajem te revne besede – nadaljevanje sledi …

[ 15 ]


16. januar (Zaskrbljeno pismo sodobnemu človeku, pogovor s senco)

Poskušam te razumeti. Vem, da si globoko v sebi nesrečen in osamljen. Ogromno energije potrebuješ, da vzdržuješ ­stanje navidezne trdnosti, a v plasteh, kjer je vsakdo sam pred sabo gol, tli huronski, neobvladljivi, zatajevani občutek krivde, da se realnost izmika, da življenje ne vodi v zado­ voljiv razplet. Delaš se trdnega, močnega, prepričanega v svoj prav, da bi lažje prekril strah, negotovost, obup, ki v stanjih zdravilne jasnovidnosti butne na dan z neustavljivo silo. Ne gledaš ne levo ne desno, prepričan v sistemsko upravičenost vsakdanjega nasilja nad samim seboj rineš naprej s plašni­cami na očeh, porežeš vse, kar ne gre v tvoj nevrotični kalup. Rad bi bil nagrajevan za svoja dejanja, rad bi v ob­ čestvu vzbujal vtis, da ti gre dobro, da si izpolnil najgloblje sanje, rad bi bil ljubljen, čaščen, a nisi prepričan, da si to zaslužiš. V tem boju, silovitem naporu, da bi se obdržal na gladini, da bi ohranil ravnotežje na razpeti vrvi nad prepadom vsakdanjih iluzij, ne smeš popustiti, do zadnjega diha [ 16 ]


moraš braniti svojo ihto, da ravnaš prav, da je tvoje življenje smiselno, dobro, pošteno. Mimohod drugih možnosti, ra­ cio­nalna, okoljska, nenasilna alternativa te ne sme zanimati, saj bi potem izpuhtela mačistična, osvajalna, vojaška pot v srečno prihodnost trošenja in nakupovanja. Manjka ti osnovna čustvena inteligenca, misliš, da je človeška duša stroj, ki ga je nenehno treba popravljati s kirurško natančnostjo, narava in vesolje pa mučilna stroja, s katerima popravljaš vizijo enakih možnosti za izgubljene posameznike. V tem trenutku je višji inteligenci kristalno jasno, da tako ne bo šlo več naprej, da si porabil obilje neomejenih mo­ž­ nosti, da je stvarstvo občutljiv organizem, ki ga ne moreš več brezobzirno prilagajati po svoji narcistični podobi. Vse to govorjenje o enakih možnostih za vse, o kulturi, de­ mokraciji in nenehnem vzponu človekovih najsvetejših idea­ lov se je sesulo v prah, žlindro in pepel, opustošenje, ki ga puščaš za sabo, je nepovratno. Veliki umi se že stoletja sprašujejo, ali je kratkovidnost, impulzivnost, vrojena ali nezavedno vtkana v živalsko, plenilsko identiteto, ki jo skrbno gojiš na pročelju lepega, briljantno urejenega, smiselnega kaosa. Eros, zanos pionirskih, osvajalnih časov se ni nikoli ustavil, kot atomska lokomotiva brez ustreznega mehanizma za ustavljanje drvi žalostnemu koncu naproti … Strah nas je, a delamo se, kot da smo varno skriti v pla[ 17 ]


šču vsakdanjih opravkov, majhnih ljubezni in gorečih so­ vražnosti. V dvigalu gledamo v tla, strah nas je, da bi uzrli tesnobo minevanja v očeh drugega, naši otroci so lepo pološčeni, ostriženi po najnovejši modi ustvarjajo digitalne podobe, o katerih smo v obilju pomanjkanja sanjali … Stojim v gozdu, zli duhovi so mi zarinili nož v hrbet, nikjer več nisem varen. V gluhi noči, sredi puščave in goščave sem popolnoma sam. Beseda mi je kot hladno kladivo razčesnila glavo, pohodila nemirno dušo, zla beseda se kot bumerang vrača nazaj. Noč je, žareče oči kljuvajo z vseh strani. Vem, prišla je usodna ura, sam sem plačilo za vse. Na obzorju velike vode poplavljajo mesta, gore se spreminjajo v obelisk praznine. Vedel sem, da me ne bo bolelo. Otopel sem, ne čutim nič. Drevesa zajemajo plameni, v ognju tisočerih prikazni sem enak med enakimi, slehernik, požgan prah, zlomljen napuh, v vrtincu obilja (izgubljenih?) mož­ nosti …

[ 18 ]


18. januar (Tuga za jugom, kje si, Bosna ponosna? Potovalni utrinki, žalostni spomin) Po petnajstih letih odsotnosti se z vlakom vračam v Sarajevo, v Bosno, kjer sem bil do vojne v Prozoru zaposlen kot trgovski predstavnik Dekorative Prozor za Slovenijo in del Hrvaške. V kupeju železniškega vagona sem srečeval različne ljudi, s katerimi smo se iskreno in spontano pogovarjali in si krajšali čas. Tovrstni pogovori so zanimivi, saj neznancu ni treba blefirati, vidiš ga sedaj in nikoli več, ne more ti škoditi in izkoristiti tvojih informacij. Gradbeni delavec Huso, ki že od leta 1983 dela v Sloveniji, se vsak mesec vrača k ženi in otrokom. Pravi, da je vikend muž. Deset dni bivanja v Sloveniji mu je zmanjkalo, da bi dobil slovensko državljanstvo. Včasih nam manjkajoče ure popolnoma spremenijo živ­ljenje, usoda je malemu človeku nevihta, ki ga premetava brez voznega reda. Peljemo se skozi Omarsko, idilično mestece, znano po taborišču, kjer so Srbi mučili muslimane, soseda je pri­ [ 19 ]


pomnila, da je bilo to nekad davno, včasih so spomini preveč boleči, da bi o njih lahko govorili z zgodovinsko distanco. Bosanci so se v strahu pred popolnim genocidom raztepli po svetu, Evropska unija, ki si nikoli ni želela močne, koncentrirane muslimanske enklave v Bosni, v častitljivi Evropi, je svojo navidezno človekoljubje in slabo vest skušala oprati z bohotno politično retoriko, ki se je popolnoma zlomila ob pasivnosti holandskih vojakov ob masakru v Srebrenici. Psihoanaliza pri balkanskih plemenih odpove, ker iz­ gub­ljajo spomin, naša specialnost je nepokopavanje mrtvecev, zločini, žrtve ostajajo brez groba, imena in priimka. Zamolčana zgodovina z ubitimi ustaši, četniki in domobranci med drugo svetovno vojno se je leta 1990 vrnila kot nepokopan bumerang. V kupeju mati zgodnjih srednjih let vseskozi mečka in se ljubeče dotika sina. Ta srečni deček vsaj ne bo imel težav in strahu pri navezovanju stikov z dekleti, otožno pomislim, meni je vedno primanjkovalo iskrenih dotikov, mogoče se zato zatekam v izolacijo samstva in intelektualizem. Vseskozi razmišljam, kje se je začela krvava bajka, v katerem trenutku je sovraštvo zalilo srce. Kje vzniknejo prostori zla, kdaj postanemo otopeli za trpljenje drugih. Nimamo ponotranjenega sočutja in slepo poslušamo, sledimo verskim in političnim voditeljem, ki postajajo vojni profitarji. [ 20 ]


V Bosni se počutim domače. Z njo me veže neka skrivna podobnost, infantilnost, otroškost, naivnost, da bo v trenutku krize že nekdo drug poskrbel za nas. Kaj mi poskušajo odzrcaliti moji bratje po krvi, ki so okusili skrajno razčlovečenje in bližino smrti? Na bolšjem trgu sem kupil antologijo muslimanske poezije 20. stoletja. Trenutek, ko so leta 1990 enovito bosansko poezijo raztrgali na posamezne narode, je bil napoved kataklizme, odprtosti in multikulture je bilo konec, vsak narod se je zaprl v svoj jezikovni geto, namesto poetičnega jezika in dopuščanja drugačnosti se je začelo ločevanje. V kulturnem getu se vsi jeziki utopijo v povprečnosti in uniformiranosti, korak, ko verze zamenja puška, je zelo blizu. Zakaj Titovo bratstvo i jedinstvo ni vzdržalo in se je tolikokrat ponavljana mantra razlila v bolečino? Zgodovinsko krivdo brez dvoma nosi Srbska akademija znanosti in umet­ nosti, ki je začela iz Jugoslavije risati Srboslavijo; Mladić in Karadžić, predstavnika velike grandomanije in narcisizma na terenu, sta si zadala nalogo osvojiti voždove blodnje. Vojni profitarji, arkanovci, šešljevci so začeli svoj krvavi ples posiljevanja in plenjenja. V Jugoslaviji je zavladala paranoja. Narodi so obtoževali drug drugega, nihče se ni znal soočiti z nastalo stisko, ko so padle iluzije skupnega življenja, zavladal je skrajni nacionalizem. [ 21 ]


Ogledujem si antologijo muslimanske poezije, ki je v Sarajevu preživela vojno. Kaj so počeli z njo, jo je kdo z olajšanjem prebral, mu je potolažila ranjeno dušo, je kdo v njej našel luč na koncu podaljšanega tunela? Kaj se je zgodilo z njenimi bralci, so preživeli? Obdobje začetka balkanske klavnice je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. Premagoval sem strah pred togimi pravili odraslega sveta, učil sem se voziti avto, medtem ko je Balkan krvavel, smo se Slovenci urili v biznisu in spoznavali poti in stranpoti tranzicije. Vsak dan so nas mediji zasipavali z obstreljevanjem Dubrovnika, kasneje Sarajeva, primitivizem in sovraštvo sta dobivala apokaliptične, satanistične razsežnosti, v očeh slovenskih južnjakov se je zrcalil strah za najbližje v matični domovini. V sloviti nacionalni evforiji smo izbrisali vse, kar ni dišalo po čistosti slovenske krvi. Hoteli smo na hitro, na silo in za vedno prekiniti povezavo z balkanskimi plemeni, ki smo jih kot višje razviti izkoriščali za poslovno ekspanzijo na jug, ob tem pa smo se vseskozi pritoževali, da v Beograd pošiljamo prevelike davke v skupno blagajno. Ta čas sem bil v domačem podjetju trgovski potnik, veselo sem goltal pomirjevala in pil pivo. Bral in pisal nisem nič. Vseskozi me je dušila negativna energija v tipalkah mačehe Juge. Dušo sem si lajšal z organiziranjem happeninga [ 22 ]


Dubrovnik nekoč in danes, kjer naj bi zbirali denar za begunce. Pela je Tereza Kesovija, dramski umetniki pa so pripravili recital Olovka piše srcem. Hotel sem k sodelovanju pri­ tegniti tudi M. Furlan, ki so jo hrvaški mediji zmerjali s četniško kurbo, pa je pred šikaniranji zbežala v Ameriko. Pred vrati nočnega lokala, kjer se je vse dogajalo, sem nekaj časa pobiral prostovoljne prispevke, dokler se nista vmešala dva srbska mafijca in mi resno zapretila. Ustrašil sem se in zapustil poslanstvo. Lahko je igrati človekoljuba, če ti nož ne visi na vratu. Kasneje me je skrb za posel popolnoma prevzela in otopila, dokler me niso siloviti, ponavljajoči se glavoboli opomnili, da moja duša ječi v poslovnem objemu. Obiskovanje ezoteričnih tečajev mi je vrnilo strast do po­e­ zije in zaupanje v magični izvor jezika. Po nekajletnem izkustvu sveta poslovanja sem postal zapriseženi nasprotnik vsake tržne orientacije in kapitalizma. Ne vem, kaj bi morali spremeniti, ne vem, kje začeti radikalne spremembe živ­ ljenjskega stila, a slutim, da bo potrošništvo uničilo moderno civilizacijo. Veliki kapital nas je namočil v smolo in perje, ob tem pa nam prek medijev cinično govori, kako smo lepi in uspešni. Ves ta nateg najbolj začutimo v vele­ mestn­em utripu, v katerem se izolirani, odtujeni posamezni­ ki gonimo za prazen ništrc. Vračam se iz Sarajeva, ki je postalo še eno velemesto [ 23 ]


brez duše, moderni lokali so prevzeli plastično podobo, od multikulturnosti so ostale samo še blagovne znamke. Muslimani vsepovsod za velik denar prodajajo Koran in muslimanske študije. Mesto je očiščeno in duhovno prazno, prav tako kot večina filmov na sporedu 13. sarajevskega filmskega festivala. Sedim v vlaku za Ljubljano, ki se cijazi štirinajst ur. Tri meje, šestkratni pregled potnih listov in vozovnic. Meje v glavi, meje v srcu! V kupeju sedita dvainosemdesetletni Srb, rojeni Sarajevčan, ki je moral zbežati med bratomorno vojno v Banja Luko, in triinštiridesetletni Bošnjak iz okolice Prijedora, ki so ga Srbi zaprli v taborišče Omarska. Pravi, da so ga porinili v vojno. Vedno je bil miroljuben, ko pa so začeli padati njegovi bojni tovariši, je izgubil vse strahove, kot da ga je neka nevidna roka potisnila v klanje, v njem se je prebudila živalska strast. Vojna iz ljudi izvleče vse najslabše, potlačene travme, ki spijo v podzavesti. Starejši, eleganten gospod, bivši direktor sarajevskih športnih objektov, ki so ga med drugo svetovno vojno Nemci zaprli v Dachau, z žalostjo ugotavlja, da v Bosni ni pravne države, da je nekaj politikov in vojnih dobičkarjev pokupilo vse zdrave firme, mali ljudje pa se kopljejo v revščini in praznih iluzijah. Njegova edina hčerka se je preselila na Novo Zelandijo, vnukov že nekaj let ni videl, ker si letalske vozovnice zaradi majhne [ 24 ]


penzije ne more privoščiti. Omer, Bošnjak, razlaga, da v mestu večkrat sreča vojaka, ki ga je mučil v Omarski. Ko ga paznik zagleda, se obrne in odide. Brez besed si povesta vse. Tisočkrat prežvečena zgodba o izgubljenih iluzijah in zamračeni zavesti. Potovanje je končano, pot se pričenja. O, Sarajevo, mrtva ptica v odprti kletki.

[ 25 ]


Igor Bizjan (1958) je naturaliziran Pirančan, sicer pa prvak v metanju trojk, ogovarjanju deklet na ulici in branju slovenske književnosti. Izdal je trinajst knjig poezije in esejistike. Njegovi spletni zapisi izzivajo ogorčene komentarje.

27,95 €

Igor Bizjan

Brezčasje

Kakšno je življenje v malem mestu, ko se menjajo družbene norme in začnejo, kot bi rekel Vitomil Zupan, »umirati tisti, ki včasih niso«, prijatelji iz mladih dni? Mešanica dnevnika in komentarja našega časa od politike do umetnosti nas preseneča z avtorjevo odzivnostjo na reči, ki jih v današnjem življenjskem tempu vse bolj prekriva vseenost, pa tudi s tem, kako nagovarja nas, naj pritrjujemo ali ugovarjamo. Kilometri prebranih besed so se preselili tudi v slog Bizjanovega pisanja, ki je energičen in čuten, včasih samobolen, drugič postavljaški, vselej pa izzivalen. Pisanje, ki mu ni vseeno.

Igor Bizjan

Brezčasje

Brezčasje  

Kakšno je življenje v malem mestu, ko se menjajo družbene norme in začnejo, kot bi rekel Vitomil Zupan, ‘umirati tisti, ki včasih niso’, pri...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you