Issuu on Google+

Dobitnica Bookerjeve nagrade

Arundhati Roy

BOG MAJHNIH STVARI


Nikdar veÄ? ne bo kdo povedal posamiÄ?ne zgodbe, kakor da je edina. John Berger


1

Rajske marinade in konzerve Maj je v Ajemenemu vroč, morast mesec. Dnevi so dolgi in vlažni. Reka upade, na svetlih mangih v negibnem, prašno­ zelenem drevju pa se nažirajo črne vrane. Rdeče banane zo­ rijo. Mesnati džekovi sadeži pokajo. Samopašne mesar­ske muhe topoglavo brenčijo v aromatičnem zraku. Potem se, grdo prevarane zaradi sonca, omotično zaletijo v svetle šipe in poginejo. Noči so jasne, vendar prepojene z lenobo in zatohlim pri­ čakovanjem. Zgodaj junija pa potegne jugozahodni monsun in prine­ se tri vetrovne in nevihtne mesece s kratkimi predahi ostre­ ga, bleščečega sonca, ki ga vzradoščeni otroci lo­vijo za igro. Pokrajina nespodobno ozeleni. Ko tapioke v živi meji pože­ nejo korenine in zacvetijo, se zabrišejo meje. Opečnati zi­ dovi se obarvajo mahovnato zeleno. Poprove vitice se ovije­ jo okrog električnih drogov. Divje plezalke planejo skoz lateritne nasipe in se razlijejo čez poplavljene ceste. Po ba­ zarjih se prevažajo čolni. In v mlakužah, s kate­rimi se na­ polnijo luknje javne cestne službe na glavnih cestah, se za­ redijo ribice. 3


Deževalo je, ko se je Rahel vrnila v Ajemenem. Poševne srebrne vrvi so rešetale prhko zemljo, jo brazdale kot strel­ni ogenj. Stara hiša na hribu je imela strmo dvokapno stre­ho poveznjeno čez ušesa kot klobuk z nizkimi krajci. Z mahom porasli zidovi so se razmehčali in po malem nabreknili od vlage, ki je pronicala s tal navzgor. Povsod po neobdelanem, zaraslem vrtu so žužnjale in drobencljale živalce. V podrastju se je ob svetal kamen trla kača podganarica. Nadobudni rumeni mukavci so križarili po brozgastem rib­ niku, iskaje družice. Čez dovoz, nastlan z listjem, je švignil premočen mungo. Hiša sama je bila videti prazna. Vrata in okna so bila za­ klenjena. Sprednja veranda je bila gola. Neopremljena. Toda zunaj je še vedno stal nebesno moder plymouth s kromira­ nimi repnimi plavutmi in notri je bila še zmeraj pri življe­nju Baby Kočamma. Bila je majcena Rahelina stara teta, mlajša sestra njenega deda. V resnici ji je bilo ime Navomi, Navomi Ipe, vendar so ji vsi pravili Baby. Ko je dosegla pravšnjo starost za teto, je postala Baby Kočamma. Ampak Rahel ni prišla obiskat nje. Ne nečakinja ne mala stara teta v tem pogledu nista go­ jili nikakršnih utvar. Rahel je prišla obiskat svojega brata Estho. Bila sta dvojajčna dvojčka. »Dizigotska«, kakor so re­ kli zdravniki. Rojena iz dveh ločenih, toda hkrati oploje­nih jajčec. Estha – Esthappen – je bil osemnajst minut sta­rejši. Nikdar si nista bila kaj prida podobna, Estha in Rahel. In celo ko sta bila otročaja koščenih rok, ploskih prsi, glistava in z elvispresleyjskim kodrom na čelu, ni bilo običajnih, »kdo je kdo« in »kateri je kateri« iz ust pretirano 4


nasmehljanih sorodnikov ali nemara sirskih ortodoksnih škofov, ki so pogosto prihajali na obisk in po prispevke v ajemenemsko hišo. Nejasnost je bila zasidrana na globljem, skrivnejšem me­ stu. V tistih zgodnjih, brezobličnih dneh, ko se je spomin ko­ maj začel, ko je imelo življenje polno Začetkov in nobe­nih Koncev ter je Vse trajalo Večno, sta se v mislih Esthap­pen in Rahel skupno imenovala Jaz, ločeno, posa­mično pa Mi­dva ali Obadva. Kot da bi bila redka vrsta siamskih dvojčkov, telesno ločena, vendar s skupno identiteto. Zdaj, več let pozneje, se Rahel spominja, kako se je neke noči zbudila sredi hihitanja Esthovim smešnim sa­njam. Tudi druge spomine ima, do katerih nima pravice. Spo­ minja se, na primer (čeprav ni bila zraven), kaj je Oranžadar Limonadar storil Esthi v abhilaškem kinu. Spominja se okusa paradižnikovih sendvičev – Esthovih sendvičev, ki jih je pojedel Estha – na madraškem poštnem vla­ku do Madrasa. In to so samo te male reči. Sicer pa zdaj o Esthi in Rahel razmišlja kot o njiju, kajti oddvojena nista nič več tisto, kar sta bila nekoč, oziroma, kar sta si kdaj predstavljala, da bosta. Kdaj koli. Njuno življenje ima zdaj mero in obliko. Estha ima svo­ jo in Rahel svojo. Robovi, Obmejki, Meje, Bregovi in Skrajnosti so se poja­ vili kot moštvo škratljev na njunih razdeljenih obzorjih. Pri­ tlikavi stvori z dolgo senco, ki so patruljirali na Zameg­ljenem 5


koncu. Pod očmi so se jim naredili rahli polmeseci, stari pa so toliko, kot je bila stara Ammu, ko je umrla. Ena­intrideset. Ne stara. Ne mlada. Pač pa znosne, smrtonosne starosti. Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu, Estha in Rahel. Avto, s katerim je Baba, njun oče, peljal Ammu, nju­no mater, v šilonško bolnišnico, kamor ju je šla rodit, se je na ovinkasti cesti čez čajno plantažo v Assamu okvaril. Pustila sta avto, kjer je bil, in pomahala natrpanemu avto­ busu javnega prometa. Potniki na sedežih so iz težko umlji­ vega sočutja, ki ga skrajni reveži gojijo do razmeroma pre­ možnih, ali morda le zato, ker so videli, da je Ammu visoko noseča, dvojici odstopili svoj prostor in preostali del vož­nje je moral Esthov in Rahelin oče pridrževati trebuh njune matere (z njima vred), da se ne bi prehudo tresel. To je bilo še v dneh, preden sta se ločila in se je Ammu vrnila v Keralo. Estha je bil prepričan, da bi se z Rahel smela vse življe­nje zastonj prevažati z avtobusom, če bi se bila rodila med vo­ žnjo. Kdo bi vedel, kje je iztaknil ta podatek ali od kod je vedel takšne reči, vsekakor pa sta dvojčka več let kuhala mlačno zamero do staršev, češ da sta ju opeharila za dosmr­ tno zastonjkarsko vožnjo z avtobusom. Prav tako sta tudi verjela, da bi vlada plačala njun pogreb, če bi ju kdo povozil na zebrastem prehodu za peš­ce. Preve­ val ju je neizpodbiten občutek, da so zebrasti pre­hodi za pe­ šce na svetu izključno zaradi tega. Zaradi zastonj pogrebov. 6


Seveda v Ajemenemu ni bilo nobenega zebrastega prehoda, kjer bi lahko koga povozili do smrti, in, če smo že pri tem, tudi v Kottajamu kot naslednjem najbližjem mestu ne, ne­ kaj pa sta jih opazila skozi avtomobilsko okno na poti skozi Kočin, do koder sta bili dve uri vožnje. Vlada ni nikdar plačala pogreba Sophie Mol, kajti nje niso ubili na zebrastem prehodu za pešce. Pokopali so jo v Aje­ menemu ob stari cerkvi z novim opleskom. Bila je Esthova in Rahelina sestrična, hčerka njunega strica Čaka. Prišla jih je obiskat iz Anglije. Estha in Rahel sta imela sedem let, ko je umrla. Sophie Mol jih je imela skoraj devet. Zanjo so iz­ delali krsto po otroški meri. S satenasto obrobo. Z bleščečimi medeninastimi ročaji. Notri je ležala v rumenih zvonastih hlačah, s tra­kom v laseh in s svojo ročno torbico angleške izdelave, ki ji je bila tako pri srcu. Ker je bila predolgo v vodi, je bil njen obraz bled in nagrbančen kot dhobijev palec. Žalovalci so se zbra­ li okrog krste in ob zvoku otožnega petja je rumena cerkev otekla kot grlo. Duhovniki s kodrasto brado so gugali roč­ ke s kadilom na verigah in se niso niti enkrat nasmehnili otročičkom, kakor se sicer vedno ob navadnih nedeljah. Dolge sveče na oltarju so se skrivile. Kratke ne. Neka stara gospa (ki je ni nihče poznal, vendar se je po­ gosto pojavljala na pogrebih pri truplih – zasvojenka s po­ grebi? prikrita nekrofilka?) je pod pretvezo, da je daljna sorodnica, na kosem vate kanila kolonjsko vodo in s pobož­ nim ter blago kljubovalnim izrazom na obrazu z njim po­ 7


trepljala Sophie Mol po čelu. Sophie Mol je dišala po ko­ lonjski vodi in truginem lesu. Margaret Kočamma, angleška mati Sophie Mol, ni pusti­ la, da bi ji Čako, krvni oče Sophie Mol, v tolažbo položil roko okrog ramen. Družina se je tiščala skupaj. Margaret Kočamma, Čako, Baby Kočamma in zraven nje njena svakinja, Mammači – stara mati Estha in Rahel (in Sophie Mol). Mamma­či je bila skoraj slepa, in si je vedno, kadar je šla iz hiše, nadela črna očala. Izza njih so ji curljale solze in ji drhteč kapljale s če­ ljusti kot deževne kaplje s strešnega roba. V svojem polika­ nem sariju motno bele barve je bila videti drobna in bolna. Čako je bil Mammačijin sin edinec. Njena lastna žalost jo je trla. Njegova jo je strla. Čeprav so Ammu, Esthu in Rahel dovolili priti na po­ greb, so morali stati ločeno, stran od preostale družine. Nih­ če jim ni privoščil niti pogleda. V cerkvi je bilo vroče in beli robovi kačnika so se nagu­bali in nakodrali. V nekem cvetu na krsti je poginila čebela. Ammu so se tresle roke in v njih cerkvena pesmarica. Njena polt je bila mrzla. Estha je stal tik ob njej, napol v snu, razbolene oči so se mu lesketale kot steklo, goreče lice je pritiskal na golo kožo Ammujine drgetajoče roke, v kate­ri je tiščala pesmarico. Nasprotno je bila Rahel popolnoma budna, napetih ču­ tov in izčrpana od bitke z življenjsko Resničnostjo. Opazila je, da je ostala Sophie Mol za svoj pogreb budna. Rahel je pokazala Dvoje reči. Prva reč je bila sveže popleskana visoka kupola rumene cerkve, ki si je ni Rahel še nikdar ogledala z notranje strani. 8


Pobarvana je bila sinje kot nebo, po katerem so pluli oblaki in drobcena brenčeča reaktivna letala z belimi sledmi, ki so križemkražem prečkale oblake. Res je (in treba je pove­dati), da je bilo bržčas laže opaziti te reči leže v krsti, z nav­zgor obrnjenim pogledom, kakor pa, če si stal pokonci med cer­ kvenimi klopmi, ukleščen med užaloščenimi kol­ki in cer­ kvenimi pesmaricami. Rahel je razmišljala, kdo se je tako potrudil, da je šel gor z vedri barve, bele za oblake, sinje za nebo, srebrne za reak­tivce, pa s čopiči in z razredčilom. Predstavljala si ga je tam gori, po­ dobnega Veluthu, golega do pasu, bleščečega živo­ta, kako sedi na deski, ki se pozibava izpod stavbnega odra v visoki cerkveni kupoli, in slika srebrna letala na modrem cerkvenem nebu. Pomislila je, kaj bi se zgodilo, če bi se vrv strgala. Pred­ stavljala si ga je, kako kot temna zvezda pada izpod neba, ki ga je bil naredil. Kako polomljen leži na vročih cerkvenih tleh in iz lobanje mu kakor skrivnost lije temna kri. Esthappen in Rahel sta že predtem izvedela, da svet po­ zna tudi drugačne načine, kako zlomiti človeka. Zdaj sta že poznala tisti vonj. Gnusno sladkoben. Kot odcvetele vrt­nice v rahlem vetru. Druga reč, ki jo je Sophie Mol pokazala Rahel, je bil ne­ topirjev mladič. Med pogrebnim obredom je Rahel opazovala majhnega črnega netopirja, kako se z nežnimi oprijemi upognjenih krempeljcev vzpenja po Baby Kočamminem dragem po­ grebnem sariju. Ko je prispel do prostora med njenim sari­ jem in bluzo, njene nabuhline žalosti, njenega golega pasu, je Baby Kočamma zavrisnila in zamahnila okrog sebe s svo­ 9


jo cerkveno pesmarico. Petje so prekinili za »Kajpaje? Kaj­ segodi?«, za prhutanje in za otresanje sarija. Otožni duhovniki so si z zlato obročkanimi prsti otrkali kodraste brade, kakor da bi skriti pajki v njih nepričakova­ no spletli mreže. Netopirji mladič je zletel pod nebo in se spremenil v re­ aktivno letalo, ki za seboj ne pušča cikcakaste sledi. Samo Rahel je opazila, da je Sophie Mol v krsti na skrivaj naredila kozolec. Potem so povzeli žalostno petje in dvakrat zapeli isti ža­ lostni stih. In ponovno je rumena cerkev od glasov ote­kla kot grlo. Ko so na malem pokopališču za cerkvijo spustili krsto Sophie Mol v zemljo, je Rahel o njej vedela, da še vedno ni mrtva. Prisluhnila je (v imenu Sophie Mol) mehkim zvo­ kom rdečega blata in trdim zvokom oranžnega laterita, ki je odrgnil bleščeči lošč krste. Skozi zloščeni les truge, skozi njeno satenasto podlogo, je prisluhnila topim zadetkom. Žalostnim glasovom duhovnikov, ki sta jih dušila grez in les. Usmiljeni Oče, v tvoje roke polagamo dušo tega umrlega otroka. Njeno telo izročamo zemlji, prst k prsti, pepel k pepelu, prah k prahu. Pod zemljo je Sophie Mol vreščala in z zobmi trgala saten. Vendar se skozi zemljo in kamen kriki ne slišijo. Sophie Mol je umrla, ker ni mogla dihati. 10


Ubil jo je njen pogreb. Prahkprahu, prahkprahu prahkprahu. Na njenem nagrobniku je pisalo: SONČNI ŽAREK, KI NAM LE BEŽNO JE SIJAL. Ammu je pozneje pojasnila, da ‘le bežno’ pomeni ‘pre­ kratek čas’. Po pogrebu je Ammu odpeljala dvojčka nazaj na kottajamsko policijsko postajo. Kraj jima je bil znan. Že dobršen del prej­ šnjega dne sta prebila tam. V pričakovanju ostrega, čadavega vonja po postanem urinu, ki je prežemal stene in pohištvo, sta si takoj spočetka trdno zatisnila nosnice pred njim. Ammu je vprašala po policijskem načelniku in mu, ko so jo pospremili v njegovo pisarno, rekla, da je prišlo do straš­ ne pomote in bi zato želela dati izjavo. Prosila je, če sme vi­ deti Velutha. Brčice so se policijskemu inšpektorju Thomasu Matewu sukale kot prijaznemu maharadži pri družbi Air India, toda njegov pogled je bil prevejan in pogolten. »Za vse skupaj ste malček prepozni. Se vam ne zdi?« je re­ kel. Govoril je malajalamsko, v robatem kottajamskem nare­ čju. Med govorjenjem je bolščal v Ammujine prsi. Rekel je, da policisti vedo vse, kar potrebujejo, in da kottajamska po­ licija ne sprejema izjav od vešij in njihovih neza­konskih otrok. Ammu je rekla, da se bo za to sama pobrigala.­ Inšpektor Thomas Mathew je stopil okrog mize in se s pendrekom v roki približal Ammu. »Če bi bil na vašem mestu,« je rekel, »bi šel lepo mirno domov.« Potem jo je s svojim pendrekom potrkal po prsih. Narahlo. Tok, tok. Kakor bi prebiral mange v košari. In 11


poka­zal tista dva, ki naj mu ju zavijejo, da ju bo vzel s seboj. Inšpektor Thomas Mathew je menda kar dobro vedel, koga si sme privoščiti in koga ne. Policisti imajo sedmi čut za to. Za njegovim hrbtom je na rdeči in modri tabli pisalo: Poslušnost. Olikanost. Lojalnost. Izbranost. Cenjenost. Inteligenca. Jamstvo. Akcija. Ko so odšli s policijske postaje, je Ammu jokala, zato je Estha in Rahel nista vprašala, kaj pomeni vešja. Ali pa, če smo pri tem, nezakonski. Bilo je prvič, da sta videla svojo mater jokati. Ni hlipala. Njen obraz je bil kot izklesan iz ka­ mna, toda iz oči so ji vrele solze in ji polzele po otrplih licih. Zaradi njih je bilo dvojčkoma slabo od strahu. Zaradi Am­ mujinih solza je postalo vse, kar se je dotlej zdelo neres­ nično, resnično. V Ajemenem so se vrnili z avtobusom. Sprevodnik, mr­ šav moški v uniformi kakijeve barve, je pridrsal do njih, oprijemajoč se avtobusne prečke. S koščenimi boki se je pri­ tisnil k sedežnemu naslonjalu in šklocnil s svojim luk­njačem za vozovnice proti Ammu. Do kod? je pomenilo šklocanje. Rahel je v nosnice udaril vonj po svežnju avto­busnih vozov­ nic in kisli zadah jeklenih avtobusnih prečk na sprevodni­ kovih rokah. »Mrtev je,« mu je prišepnila Ammu. »Jaz sem ga ubila.« 12


»Do Ajemenema,« je brž rekel Estha, preden bi sprevod­ nik izgubil potrpljenje. Vzel je denar iz Ammujine torbice. Sprevodnik mu je iz­ ročil vozovnice. Estha jih je skrbno preganil in si jih vtak­nil v žep. Potem je z obema ročicama objel svojo otrplo, ihtečo mater. Dva tedna zatem so Estha Vrnili. Ammu ga je bila primo­ rana poslati nazaj otrokovemu očetu, ki je bil medtem opu­ stil svoj samotni posel na čajni plantaži v Assamu, se prese­ lil v Kalkuto in se zaposlil v podjetju, ki je proizvajalo saje. Znova se je poročil, prenehal piti (bolj ali manj) in se samo kdaj pa kdaj vrnil na stare tire. Vse od takrat se Estha in Rahel nista več videla. In zdaj, po triindvajsetih letih, je njun oče vnovič vrnil Estha. S kovčkom in spremnim pismom ga je poslal nazaj v Ajemenem. Kovček je bil poln gizdavih novih oblek. Baby Kočamma je Rahel pokazala pismo. Napisano je bilo z nagnjeno, žensko pisavo iz samostanske šole, toda podpis na dnu je bil očetov. Oziroma vsaj njegovo ime. Rahel nje­ govega podpisa tako in tako ne bi prepoznala. V pismu je pisalo, da je dal njun oče odpoved v podjetju za proizvod­ njo saj in se namerava izseliti v Avstralijo, kjer je dobil služ­ bo kot predstojnik varnostnikov v lončarski tovarni, ven­ dar ne more vzeti s seboj tudi Estha. Vsem v Ajemenemu je zaželel mnogo sreče in dejal, da bo obiskal Estha, če se bo kdaj vrnil v Indijo, ter še dodal, da to ni kaj prida ver­ jetno. 13


Baby Kočamma je rekla Rahel, da sme obdržati pismo, če želi. Rahel ga je vtaknila nazaj v kuverto. Papir se je bil zmehčal in se je pregibal kot blago. Pozabila je že, kako vlažno je včasih monsunsko ozračje v Ajemenemu. Nabrekle kredence so škripale. Zagozdena okna so se med pokanjem sama odpirala. Knjige med plat­ nicami so se zmehčale in nagrbančile. Ob večerih so se iz­ nenada kot domislice pojavljali nenavadni insekti in se smo­ dili na Baby Kočamminih medlih štiridesetvatnih žar­nicah. Podnevi so bili tla in okenske police nastlani z nji­hovimi drobljivimi upepeljenimi trupelci in v zraku je zaudarjalo po Zasmojenem, dokler jih ni Koču Maria pometla na svo­ jo plastično smetišnico. Nič se ni spremenil, ta junijski dež. Nebo se je odprlo in voda je curkoma lila navzdol, znova obudila nevoljen star vodnjak, ovila svinjak brez svinj v ze­ leni mah, negibne mlake v barvi čaja pa iztepla kot pre­ proge, podobno kakor iztepe spomin negibne možgane v barvi čaja. Trava je bila videti mokrozelena in židane volje. Srečni deževniki so zariplo uganjali norčije v brozgi. Zele­ne koprive so kimale. Drevesa so se priklanjala. Dlje stran, v vetru in dežju, ob bregovih reke, v nenad­nih nevihtnih zamračitvah dneva se je sprehajal Estha. Na sebi je imel rožnato bombažno majico v barvi zmečkanih jagod, zdaj potemnelo, ker jo je premočil dež; vedel je, da je prišla Rahel. Estha je bil od nekdaj tih otrok, zato nihče ni znal niti s pri­ bližno natančnostjo določiti, kdaj (katerega leta, če že ne meseca ali dne) je nehal govoriti. Namreč, kdaj je docela ne­ 14


hal govoriti. Dejstvo je, da »natančno takrat« sploh ni ob­ stajal. To je bilo postopno spuščanje rolet in zapiranje trgo­ vine. Komaj opazno zavijanje v molk. Kakor da bi mu preprosto zmanjkalo pogovora in ne bi imel nič­esar več po­ vedati. Vendar Esthov molk ni bil nikoli mučen. Nikdar vsi­ ljiv. Nikdar kričeč. Njegova molčečnost ni bila obtožujoča, uporniška, temveč bolj nekakšno pole­tno spanje, mrtvilo, nekakšen psihološki enačaj stanja, ki ga prestajajo ribe plju­ čarice med sušno dobo, le da je v Esthovem primeru kazalo, kakor da bo sušna doba trajala večno. Sčasoma si je pridobil veščino, da se je povsod, kamor je zašel, spojil z okoljem – s knjižnimi policami, z vrtovi, zave­ sami, vežami, ulicami – in bil videti kakor neživ predmet, za neizurjeno oko skoraj neviden. Tujci so običajno rabili precej dolgo, preden so ga opazili, celo če so se znašli v istem prostoru z njim. Še dlje pa so rabili, preden so opazi­li, da nikdar ne črhne besedice. Nekateri tega niso opazili. Estha je na svetu zavzemal zelo malo prostora. Po pogrebu Sophie Mol, potem ko so Estha Vrnili, ga je nje­ gov oče poslal v deško šolo v Kalkuti. Kot dijak se ni odli­ koval, pa tudi zaostajal ni, in ni bil pri nobenem pred­metu posebej slab. Povprečen dijak ali pa zadovoljivi dosežki sta bili pripombi, ki so ju po navadi zapisali v nje­govo letno spriče­ valo. Ne udeležuje se skupinskih dejav­nosti pa je bila ena od ponavljajočih se pritožb. Čeprav niso nikoli povedali, kaj pravzaprav menijo s »skupinskimi dejavnostmi«. Estha je zaključil šolo s sprejemljivim uspehom, vendar ni hotel iti naprej na kolidž. Namesto tega se je, sprva v pre­ 15


cejšnje nelagodje svojega očeta in mačehe, začel posve­čati gospodinjskim opravilom. Kakor da bi s tem posku­šal na svoj način zaslužiti za kruh. Pometal je, ribal in v celoti po­ skrbel za umazano perilo. Naučil se je kuhati in kupovati zelenjavo. Prodajalci na bazarju, ki so sedeli za piramidami naoljenega, bleščečega se sočivja, so ga sčaso­ma vsi že pozna­ li in so kljub vreščečim ugovorom drugih strank najprej po­ stregli njemu. Dali so mu zarjavele škatle od filmskega tra­ ku, da je vanje naložil povrtnino, ki jo je odbral. Nikdar ni barantal. Oni pa ga niso nikdar ogoljufali. Ko je bila zele­ njava stehtana in plačana, so jo preložili v njegovo rdečo pla­ stično nakupovalno košaro (čebulo spodaj, jajčevce in para­ dižnike zgoraj) ter vedno navrgli še vejico koriandra in pest zelenih feferonov. Estha je vse to v prenatrpanem tramvaju odtovoril domov. Tih mehurček, plavajoč po morju hrupa. Kadar je pri obedu kaj hotel, je vstal s stola in si sam po­ stregel. Čim je tihota dospela, je ostala za stalno in se razprostrla po Esthu. Razrasla se je iz njegove glave, ga ovila s svojimi močvirnatimi rokami in zazibala v ritmu pradavnega, fetal­ nega srčnega utripa. S svojimi skritimi, parazitskimi tipal­ kami se mu je ped za pedjo razpredla po notranjih lobanj­ skih stenah, mu izsesala vzpetine in tesni spomina, odstranila iz njih stare stavke, jih pometla s konice njegove­ ga jezika. Njegove misli je oropala besed, s katerimi jih je opisoval, ter jih pustila okrnjene in gole. Neizgovorljive. Odrevenele. In zato za opazovalca morda komajda priso­tne. Zlagoma, z leti, se je Estha umaknil s sveta. Privadil se je ne­ všečni hobotnici, ki je prebivala v njem in brizgala svoje čr­ 16


nilno pomirjevalo čez njegovo preteklost. Postop­no se je ra­ zlog za njegov molk skril, ostal zakopan nekje globoko v blažilnih pregibih lastnega prvotnega smisla. Ko je Kubčand, njegov ljubljeni, slepi, plešasti sedem­ najstletni pes mešanec, ki ni več mogel zadrževati blata in vode, sklenil uprizoriti nesrečno, dolgo zavlačujočo smrt, ga je Estha negoval ves čas njegove poslednje preizkušnje, kakor da bi bilo od tega odvisno njegovo lastno življenje. V zadnjih mesecih svojega življenja se je imel Kubčand, ki ga je gnal najplemenitejši namen, a najbolj nezanesljiv me­ hur na svetu, navado odplaziti do pasje lopute na tečaju, vgraje­ne v spodnji del vrat, ki so vodila na vrt za hišo, vta­ kniti glavo skoznjo in se z neenakomernimi, živo rumen­ kastimi curki poscati noter. Potem se je izpraznjenega me­ hurja in čiste vesti z motnima zelenima očesoma, ki sta tičali v njegovi osiveli lobanji kot spenjena ribnika, ozrl kvišku k Esthi in odrepljal nazaj do svoje mokre blazine, puščajoč na tleh za seboj mokre stopinje. Ko je Kubčand leže na svoji blazini umiral, je Estha videl odsev spalnične­ ga okna v njegovih gladkih, škrlatnih modih. In nebo on­ kraj. In enkrat ptico, ki je zletela čezenj. Za Estha – prepo­ jenega z vonjem odcvetelih vrtnic, navajenega na kri zaradi spomina na nekega pretepenega moškega – je bilo dejstvo, da je nekaj tako krhkega, tako nevzdržno nežnega vendarle lahko pre­živelo svojo dobo, da je smelo obstajati, čudež. Ptica v letu, ki odseva v modih starega psa. Moral se je na ves glas zasmejati. Ko je Kubčand poginil, je začel Estha hoditi na spreho­ de. Hodil je po več ur zdržema. Najprej je patruljiral samo 17


po soseščini, vendar so ga noge sčasoma nosile venomer dlje. Ljudje so se ga navadili videvati na cesti. Izbrano obleče­ nega moškega tihega koraka. V obraz je postal temen, za­ znamovan od vremena. Razbrazdan. Naguban od sonca. Človek je ob pogledu nanj pomislil, da je bolj moder kot pa je bil v resnici. Sredi mesta podoben ribiču, ki nosi v sebi skrivnosti morja. Sedaj, ko so ga vnovič Vrnili, se je Estha sprehajal naokrog po Ajemenemu. Ob nekaterih dnevih je hodil vzdolž bregov reke, zaudarjajoče po blatu in pesticidih, ki so jih ljudje na­ kupili s posojili Svetovne banke. Večina rib je že poginila. Tistim, ki so preživele, so trohnele plavuti in so bile posute s tvori. Ob drugih dnevih je hodil po cesti. Mimo novih, iz sve­ že žgane in glazirane opeke zgrajenih hiš, ki so si jih z zaliv­ skim denarjem postavili bolničarke, zidarji, jeklarji in ban­ čni uradniki v letih trdega dela in nesrečnega življenja v daljnih krajih. Mimo žolčnih starejših hiš z zelenim nadi­ hom zavisti, ki so se prihulile na svojih zasebnih privozih, pod svojimi zasebnimi kavčukovci. Vsaka od njih razmajan fevd z lastno epopejo. Hodil je mimo vaške šole, ki jo je njegov praded sezidal za otroke Nedotakljivih. Mimo rumene cerkve Sophie Mol. Mimo ajemenemskega mladinskega kung fu kluba. Mimo vzgajališča Nežno brstje (za Dotakljive), mimo špecerije, kjer so prodajali riž, sladkor in banane, ki so v rumenih šopih visele s strehe. Cenene revi­ 18


je z mehko pornografijo o izmišljenih južnoindijskih seksual­ nih obsedencih so bile s kljukicami za perilo pritrjene na vrvi, ki so visele izpod stropa. Leno so se obra­čale v topli sapi in s slikami bujnih golih žensk, ležečih v mlakah lažne krvi, spra­ vljale v skušnjavo poštene stranke, ki so prišle samo po živež. Včasih se je Estha sprehodil mimo Srečnega tiska – ti­ skarne ostarelega tovariša K. N. M. Pillaija, kjer je bila ne­ koč ajemenemska pisarna komunistične partije, v kateri so prirejali polnočne študijske sestanke in tiskali ter razpe­čevali brošure z zanos vzbujajočo poezijo marksistične stranke. Za­ stava, ki je plapolala s strehe, je postala cunjasta in stara. Rdeča barva je izkrvavela. Sam tovariš Pillai je ob jutrih prišel iz hiše, oblečen v zble­ del Aertexov površnik, in pod mehkim belim mundujem so se mu risala moda. Natrl se je s toplim popranim koko­sovim oljem in si pregnetel svoje staro, ohlapno meso, da mu je voljno kot žvečilni gumi odstopalo od kosti. Zdaj je živel sam. Njegova žena Kaljani je umrla za rakom na jajčni­kih. Njegov sin Lenin se je preselil v Delhi, kjer je delal kot oskrbnik pri tujih veleposlaništvih. Če je bil tovariš Pillai pred svojo hišo in se natiral z oljem, kadar je na svojem sprehodu prišel mimo Estha, se je izrec­ no potrudil, da ga je pozdravil. »Estha Mon!« je vsakič zaklical s svojim visokim, piska­ vim glasom, zdaj skrhanim in raskavim kot sladkorni trs, s katerega oguliš skorjo. »Dobro jutro! Vaš vsakdanji jutranji sprehod?« Estha pa je šel mimo njega, niti nesramno niti vljudno. Zgolj molče. 19


Tovariš Pillai se je s plosko dlanjo rahlo trepljal po vsem telesu, da bi si poživil krvni obtok. Ne bi mogel reči, ali ga je Estha po vseh teh letih prepoznal ali ne. Saj ne, da bi si s tem posebej belil glavo. Čeprav njegov delež pri vsej stvari nikakor ni bil majhen, se tovariš Pillai v ničemer ni počutil osebno odgovornega za dogodke, ki so se zvrstili v tistih minulih dneh. Zadevo je v celoti odpravil kot neizogibno Posledico Nujnih Političnih Ukrepov. Stara reč, da moraš za omleto razbiti jajce. Kajpada je bil tovariš K. N. M. Pil­ lai predvsem politik. Peka omlet je bila njegov poklic. Po sve­tu je hodil kot kameleon. Nikdar se ni razkril pa tudi nikdar ni bilo videti, da se ne bi. Iz kaosa je izplaval brez praske. Bil je prvi, ki je v Ajemenemu slišal za Rahelino vrnitev. Novica ga ni toliko vznemirila, kot je v njem prebudila rado­vednost. Estha je bil za tovariša Pillaija skoraj popoln tujec. Njegov izgon iz Ajemenema je bil tako nenaden, tako brez vsakega pompa in tako zelo daven. Pač pa je to­ variš Pillai poznal Rahel. Bil je priča njenemu odraščanju. Zato ga je zdaj zanimalo, kaj jo je privedlo nazaj. Po vseh teh letih. V Esthovi glavi je vladal mir, dokler ni prišla Rahel. Ona pa je prinesla s seboj zvok mimo vozečih vlakov ter svetlobo­in senco, svetlobo in senco, ki se zgrneta nate, če imaš sedež ob oknu. Svet, ki je leta ostal zaklenjen zunaj, se je nenadoma usul nazaj noter in zdaj Estha zaradi hrupa ni več slišal sebe. Vlaki. Promet. Glasba. Borza. Jez se je podrl in podivjane vode so v vrtincu pometle vse pred sabo. Komete, violine, 20


parade, samoto, oblake, brade, pobožnjake, sezname, zasta­ ve, potres in obup je zvrtinčena troblja v enem samem za­ mahu vrgla na površje. In Estha, ki je hodil po rečnem bregu, ni občutil niti mo­ krote dežja in tudi ne nenadnega drgeta premraženega psič­ ka, ki je Estho začasno posvojil ter vztrajno tacal vštric nje­ ga. Šel je mimo starega mangostina in nato navkreber do roba lateritnega opornika, ki je štrlel z brega v reko. Počepnil je in se v dežju začel pozibavati semtertja. Mokro blato pod njegovimi čevlji je prostaško, cuzajoče cmokalo. Premraženi psiček je trepetal – in gledal, kaj bo. Baby Kočamma in Koču Maria, jeznorita pritlikava kuha­ rica jesihastega srca, sta bili edini osebi, ki sta še ostali v aje­ menemski hiši, odkar so Estha vnovič Vrnili. Mammači, stara mati dvojčkov, je bila mrtva. Čako je zdaj živel v Kana­ di, kjer si je brez uspeha prizadeval za kupčijo s starinami. In kako se je godilo Rahel? Odkar je Ammu umrla (po tistem, ko se je poslednjič vr­ nila v Ajemenem, nabuhla od kortizona in s hropenjem v prsih, ki je zvenelo kot klici moškega v daljavi), je Rahel blo­ dila. Od šole do šole. Počitnice je preživljala v Ajemenemu, kjer se Čako in Mammači (ki se jima je od žalosti skisalo in sta se zavoljo izgube sesedla kot dvojica pijancev v točilnici) zvečine sploh nista menila zanjo, ona pa se zveči­ne ni meni­ la za Baby Kočammo. Kar se tiče Raheline vzgo­je, sta Čako in Mammači sicer nekaj poskušala, vendar brez uspeha. Po­ skrbela sta za osnovno (za hrano, obleko, šolni­no), toda s srcem nista bila pri stvari. 21


Izguba Sophie Mol je neslišno stopicala okrog ajemenem­ ske hiše kot tiha stvarca v nogavicah. Skrivala se je v knjigah in hrani.V Mammačijinem violinskem kovčku. V krastah, pokrivajočih rane na Čakovih golenicah, ki jih je neprestano trgal stran. V njegovih mlahavih, pomehkuženih nogah. Čudno je, kako včasih spomin na neko smrt živi mnogo dlje od spomina na življenje, ki ga je ugrabila. Z leti, ko je spomin na Sophie Mol (Iskalko drobnih modrosti: Kam gredo umret stare ptice? Zakaj mrtve ne padejo izpod neba kot kamni? Znanilko krute stvarnosti: Vidva sta pra­va črnuha, jaz pa samo napol. Gurujko groze: Videla sem ponesrečenega moškega, ki mu je zrklo bingljalo na koni­ci živca kot jojo.) po­ stopoma zbledel, se je Izguba Sophie Mol okrepila in ožive­ la. Vedno je bila tam. Kot sadež v sezo­ni. V vseh sezonah. Stalna kot državna služba. Pospremila je Rahel skozi otro­ štvo (od šole do šole) v ženskost. Rahel so prvič dali na črno listo pri enajstih letih v naza­ retski samostanski šoli, ko so jo zasačili pred vrtnimi vrati njene predstojnice, kako krasi svežo kravjo figo z drobnimi cvetlicami. Naslednje jutro je morala na šolskem zboru v oxfordskem slovarju poiskati besedo izprijenost in glasno prebrati, kaj pomeni. »Značilnost ali stanje pokvarjenosti ali nepoštenja,« je brala Rahel vrsti nun s strogo stisnjeni­mi ustnicami, ki so sedele za njo, in morju pridušeno hihitajo­ čih se obrazov šolark pred seboj. »Popačenost; moral­na izprijenost; prirojena pokvarjenost človeške narave zaradi izvirnega greha; tako izbrani kakor neizbrani pri­dejo na svet v stanju popolne izprijenosti in odtujitve od Boga in sami ne morejo ravnati drugače kot grešno. J. H. Blunt.« 22


Pol leta zatem so jo zaradi ponavljajočih se pritožb sta­ rejših učenk izključili. Obtožili so jo (povsem po pravici), da se skriva za vrati in se namerno zaletava v starejše od sebe. Ko jo je ravnateljica izpraševala o njenem vedenju (z dobri­ kanjem, s tepežem, stradežem), je Rahel nazadnje pri­znala, da je vse skupaj počela zato, ker jo je zanimalo, ali prsi bo­ lijo. Ta krščanska ustanova pa prsi ni priznavala. Prsi po nji­ hovem niso obstajale (in če niso, kako naj bi tedaj bolele?). To je bila prva od treh izključitev. Drugič so jo izključili zaradi kajenja. Tretjič, ker je zažgala predstojničin umetni lasni vložek, ki ga je, kakor je nato pod pritiskom priznala, res ona ukradla. V vsaki od šol, ki jih je obiskovala, so učiteljice opazile, da: a) je izredno olikan otrok, b) nima prijateljic. Povzele so, da gre za vljudno, samotarsko obliko izpri­ je­nosti. In prav zavoljo tega so se strinjale kot ena (nasla­ jajoč se nad svojim vzgojiteljskim neodobravanjem, doti­ kajoč se ga z jezikom, sesljajoč ga kot bonbon), je toliko bolj resna. Bilo je, so si prišepetavale, kakor da ji ni jasno, kako naj bo deklica. Niso se dosti zmotile. Čudno, toda stranski učinek zanemarjanja je bila po vsem sodeč osvoboditev duha. Rahel je odrasla brez vodstva. Brez človeka, ki bi poskr­ bel za njeno poroko. Brez človeka, ki bi dal denar za njeno 23


doto in potemtakem brez neizogibnega soproga, ki bi se pre­ teče dvigal na njenem obzorju. In tako se je, če le ni uganjala pretiranega hrupa, lahko svobodno sama pozanimala o vsem: o prsih in v kolikšni meri bolijo. O figah iz umetnih las in kako dobro gorijo. O življenju in kako ga je treba živeti. Ko je končala šolo, se ji je posrečilo, da so jo sprejeli na drugorazredni kolidž za arhitekturo v Delhiju. To ni bila posledica kakšnega resnega zanimanja za arhitekturo. Res­ nici na ljubo, niti površnega ne. Po naključju je šla delat sprejemni izpit in bila po naključju sprejeta. Predavatelji so bili bolj prevzeti nad formatom (ogromnim) kot pa nad ve­ ščino njenih z ogljem skiciranih tihožitij. Drzne, brez­skrbne poteze so imeli po pomoti za umetniško samoza­vest, čeprav njihova ustvarjalka v resnici ni bila nikakršna umetnica. Osem let je prebila na kolidžu, ne da bi končala petletni študijski program in opravila diplomo. Šolnina je bila niz­ka pa tudi za vsakdanji kruh ni bilo težko napraskati, dokler je prebivala v študentskem domu, jedla v subvenci­onirani štu­ dentski menzi, poredkoma hodila na predava­nja in namesto tega delala kot risarka v mračnih arhitektur­nih podjetjih, ki so izkoriščala ceneno delovno silo študen­tov, da so jim na čisto prerisovali osnutke in jim bili za grešne kozle, kadar je šlo kaj po zlu. Druge študente, pose­bej fante, sta Rahelina samovoljnost in domala strastno po­manjkanje stremuštva strašila. Pustili so jo pri miru. Nikoli ni bila povabljena na njihove prijetne domove ali hrupne zabave. Celo njeni pro­ fesorji so bili do nje malce oprezni – do njenih grotesknih, neuporabnih gradbenih načrtov, ki jim jih je prinašala na 24


cenenem rjavem papirju, njene ravnodušnosti spričo njiho­ vih vnetih kritik. Tu in tam je pisala Čaku in Mammači, vendar se ni nik­ dar vrnila v Ajemenem. Niti takrat, ko je Mammači umr­la. Niti takrat, ko se je Čako izselil v Kanado. Larryja McCaslina, ki je v Delhiju zbiral gradivo za svojo doktorsko tezo o »Učinkoviti uporabi energije v krajevni ar­ hitekturi«, je srečala v dneh, ko je še obiskovala kolidž za arhitekturo. Larry je Rahel prvič opazil v študijski knjižnici in nato znova, nekaj dni pozneje, na Khanovi tržnici. Bila je v kavbojkah in beli bombažni majici. Okrog vratu si je zapela kos starega pregrinjala iz krp, ki je plahutalo za njo kot pelerina. Njeni neukrotljivi lasje so bili zadaj speti, da bi bili videti gladki, čeprav niso bili. V eni nosnici se ji je le­ sketal drobcen diamant. Imela je nesmiselno lepo ključ­nico in prikupno atletsko hojo. Tamle gre jazzovski napev, je pri sebi pomislil Larry McCa­ slin in ji sledil v knjigarno, kjer si potem nobeden od njiju ni ogledoval knjig. Rahel je zakrmarila v zakon, kakor zakrmari popotnik proti prostemu sedežu v letališki čakalnici. Z občutkom, da se je ustalila. Ko se je Larry vrnil v Boston, je odpotovala z njim. Kadar je Larry držal svojo ženo v objemu, da je bila z li­ cem prislonjena k njegovemu srcu, je bil dovolj velik, da je videl vrh njene glave, temni slap njenih las. Kadar ji je po­ ložil prst k ustnemu kotičku, je zaznal rahel utrip. Rad je imel ta kotiček. In drobni, negotovi trzljaj tik pod njeno kožo. Dotikal se ga je, mu prisluškoval z očmi, kakor tipa 25


pričakujoči oče, kako njegovo še nerojeno dete brca v mate­ rinem trebuhu. Držal jo je, kakor bi bila darilo, ki mu je bilo podarjeno z ljubeznijo. Nekaj negibnega in majcenega. Neznosno dra­ gocenega. Toda kadar sta se ljubila, so ga njene oči žalile. Obnašale so se, kakor bi pripadale neki drugi osebi. Nekomu, ki pre­ ži. Ki skozi okno gleda ven na morje. Proti čolnu na reki. Ali proti mimoidočemu s klobukom na glavi, v megli. Razkačen je bil, ker ni vedel, kaj ta pogled pomeni. Ume­ stil ga je nekam med brezbrižnost in obup. Ni vedel, da se ponekod, kakor denimo v deželi, iz katere je prišla Rahel, za prvenstvo poteguje več vrst obupa. In da osebni obup nikdar ne more biti dovolj skrajen. Da se je takrat, ko je osebna raz­ klanost obiskala obcestno svetišče mogočne, nasilne, neneh­ no krožeče, nezadržne, smešne, nore, nepoj­mljive obče raz­ klanosti vsega naroda, nekaj zgodilo. Da je Veliki bog tulil kot vroč veter in terjal poslušnost. Takrat si je Mali bog (do­ mač in obrzdan, zaseben in omejen) opekel prste in se omo­ tično smejal lastni predrznosti. Prekaljen, ker se je potrdila njegova nepomembnost, je postal odpo­ren in iskreno rav­ nodušen. Nič ni bilo zares pomembno. Malokaj je bilo po­ membno. In manj ko je bilo pomembno, manj je pomenilo. Nikdar ni bilo dovolj pomembno. Kajti pripetile so se že Slabše reči. V deželi, iz katere je prišla, večno lebdeče med grozo vojne in strahoto miru, so se neprestano dogajale še Slabše reči. Mali bog se je zato votlo zasmejal in veselo odskakljal stran. Kot kakšen bogataški deček v kratkih hlačah. Požviž­ 26


gaval si je, brcal kamne. Vzrok njegove krhke vznesenosti je bila sorazmerna neznatnost njegove smole. Mali bog je sple­ zal človeku v oči in se spremenil v srd izzivajoči izraz. Kar je Larry McCaslin videl v Rahelinih očeh, sploh ni bil obup, temveč neke vrste prisiljeni optimizem. In luknja na mestu, kjer so bile nekoč Esthove besede. Nihče ne bi smel pričakovati od Larryja, naj to razume. Da je namreč praznina pri enem od dvojčkov samo različica molka pri drugem. Da se to dvoje ujema. Kot prilegajoči se žlici. Kot telesi ljubimcev, ki se dobro poznata. Ko sta se z Larryjem ločila, je Rahel nekaj mesecev dela­la kot natakarica v indijski restavraciji v New Yorku. In nato več let kot nočna uslužbenka v neprebojni lopi na bencinski črpalki v washingtonskem predmestju, kjer so pijanci obča­ sno pobruhali blagajno, zvodniki pa so jo snu­bili s ponud­ bami za donosnejši posel. Dvakrat je videla, kako so skozi avtomobilsko okno ustrelili človeka. In nekoč moškega, ki so mu zabodli nož v hrbet in ga nato med vožnjo pahnili iz avta. Potem pa ji je pisala Baby Kočamma in ji sporočila, da so Estha vnovič Vrnili. Rahel je pustila službo na bencinski čr­ palki, zadovoljna, da lahko zapusti Ameriko. In se vrne v Ajemenem. K Esthu v dežju. V stari hiši na griču je Baby Kočamma sedela za jedilno mizo in drgnila staro kumaro, da bi iz nje spravila gost, pe­ nast priokus grenkobe. Oblečena je bila v ohlapno koc­kasto spalno srajco iz krepa z nabuhlimi rokavi in rumeni­mi ma­ deži od kurkume. Pod mizo je zvonila z drobcenimi, mani­ 27


kiranimi stopali kot kakšna šolarka na previsokem stolu. Bila so otekla zaradi edema, podobna napihnjenim zračnim blazinicam v obliki stopala. Kadar je v minulih časih kdo prišel na obisk v Ajemenem, je Baby Kočamma vsakič nalašč posebej opozorila na njegova velika stopala. Prosila je obi­ skovalca, ali sme pomeriti njegove natikače, in rekla: »Samo poglejte, kako zelo so mi preveliki!« Potem se je v njih spre­ hodila po vsej hiši in zraven za kanček privzdigovala sari, da bi mogli vsi občudovati njena drobcena stopala. Kumaro je obdelovala z izrazom komaj prikritega zma­ goslavja. Naslajala se je nad dejstvom, da Estha ni spregovo­ ril z Rahel. Da jo je samo pogledal, nato pa jo mahnil narav­ nost mimo nje. V dež. Ravnal z njo kakor z vsemi drugimi. Triinosemdeset let je imela. Oči za debelimi naočniki so se ji razlezle kot maslo. »Povedala sem ti, drži?« je Baby Kočamma rekla Rahel. »Kaj pa si pričakovala? Poseben postopek? Skisalo se mu je, če ti rečem! Nikogar več ne prepozna! Kaj neki si si predsta­ vljala?« Rahel ni rekla ničesar. Čutila je ritem, v katerem se je Estha pozibaval semtertja, in mokroto dežja na njegovi koži. Slišala je hripavi, razžvr­ kljani svet v njegovi glavi. Baby Kočama se je z nelagodjem ozrla v Rahel. Zdaj ji je bilo že žal, da jo je v pismu obvestila o Esthovi vrnitvi. Toda kaj naj bi storila drugega? Ga vse svoje preostalo življenje prenašala na lastnih plečih? Čemu pa naj bi ga? Saj ni ona odgovorna zanj. Ali pač? 28


Med pranečakinjo in majceno staro teto se je ugnezdil molk kot tretji človek. Tujec. Nadut. Škodljiv. Baby Kočamma se je pri sebi opomnila, da mora ponoči vsekakor zakleniti vrata svoje spalnice. Brskala je po mis­lih, kaj naj reče. »Kako ti ugaja moja paževska frizura?« S kumaro v roki se je dotaknila svoje nove pričeske. Na lase se ji je prilepila grenka kaplja kumarične pene. Rahel se nikakor ni mogla domisliti, kaj naj ji odvrne. Opazovala je Baby Kočammo pri guljenju kumare. Po prsih je bila vsa poškropljena z drobci rumenih kumaričnih olup­ kov. Vranje črno pobarvane lase je imela počesane čez lasišče kot svitke nenamotane preje. Barva za lase ji je na čelu pu­ stila bledo sive madeže, ki so dajali vtis nekakšnega doda­ tnega, senčnatega nastavka las. Rahel je opazila, da se je Baby Kočamma navadila uporabljati ličila, odkar je ni vide­ la. Šminko. Črn svinčnik. Pritajen nadih rdečila za lica. Ker pa je hiša ves čas ostajala zapahnjena in v temi in ker je Baby Kočamma verjela izključno v štiridesetvatne žarni­ce, je črta njenih našminkanih ustnic rahlo odstopala od njenih pravih ustnic. V obraz in ramena je shujšala, zaradi česar je namesto okrogle postave dobila stožčasto. Kadar pa je sedela za jedil­ no mizo, ki je skrivala njene ogromne boke, se ji je posreči­ lo, da je bila videti skoraj drobcena. Medla svetloba v jedil­ nici ji je zradirala gube z obraza, da se ji je – čeprav neprepričljivo, upadlo – na videz pomladil. Bila je ovešena z nakitom. Z nakitom Raheline pokojne stare matere. Z vsem do zadnjega kosa. Z lesketajočimi se prstani. Dia­ 29


mantnimi uhani. Zlatimi zapestnicami in mojstrsko izdela­ no gladko zlato verižico, ki se je je od časa do časa dotakni­ la ter se prepričala, da je še tam in da pripada njej. Kakor mlada nevesta, ki kar ne more verjeti svoji sreči. Svoje življenje živi ritenski, je pomislila Rahel. To je bila osupljivo pronicljiva opazka. Baby Kočamma je tudi res živela svoje življenje ritenski. Kot mlada ženska se je odrekla svetu dobrin, ki pa se ga je zdaj, kot starka, opri­ jela z obema rokama. Oklenila se ga je in svet dobrin se je v zameno oklenil nje. Pri osemnajstih se je Baby Kočamma zaljubila v postav­ nega mladega irskega meniha, očeta Mulligana, ki ga je v Keralo kot svojega zastopnika za leto dni poslalo madraško semenišče. Vestno je proučeval hindujske svete spise, da bi jih znal po potrebi razumno ožigosati. Vsak četrtek dopoldne je oče Mulligan prišel v Ajeme­ nem obiskat Baby Kočamminega očeta, častitega E. Johna Ipea, ki je bil duhovnik v cerkvi Mar Thoma. Častiti Ipe je slovel v krščanski skupnosti kot človek, ki ga je osebno bla­ goslovil antiohijski patriarh, suvereni glavar sirske krščan­ske cerkve – epizoda, ki je postala del ajemenemskega ljud­skega izročila. Leta 1876, ko je imel Baby Kočammin oče sedem let, ga je njegov oče vzel s seboj, da bi videl patriarha, ki je prišel obiskat sirske kristjane v Kerali. Znašla sta se natančno pred gručo ljudi, na katero je na najzahodnejši verandi v hiši Kal­ leni v Kočinu patriarh pravkar naslovil svoj govor. Oče ča­ stitega E. Johna Ipea je pograbil priliko, nekaj pri­šepnil sin­ ku na uho in ga potisnil v ospredje. Bodoči duhovnik, ki se 30


je, otrpel od strahu, skoraj spotaknil ob lastne pete, je tedaj prilepil svoje zgrožene ustnice k prsta­nu na patriarhovem sredincu in ga namočil s slino. Patri­arh si je obrisal prstan ob rokav in fantička blagoslovil. In tako je častiti Ipe še dol­ go po tistem, ko je odrasel in postal duhovnik, slovel nao­ krog kot Punnjan Kundžu – Mali Bla­goslovljenec – in ljudje so s svojimi otroki napravili dolgo pot od Alleppeja in Er­ nakulama, v čolnih po reki, da bi jim podelil blagoslov. Čeprav je bila med očetom Mulliganom in častitim Ipe­ om precejšnja razlika v letih in čeprav sta pripadala različ­ nima cerkvenima izpovedma (katerih edino skupno čustvo je bila vzajemna nenaklonjenost), sta moška uživala v druž­ bi drug drugega, zato je častiti Ipe očeta Mulligana večino­ ma povabil, naj ostane na kosilu. Toda samo eden od obeh mož je opazil, kako je v vitkem dekletu, ki se je sukala okrog mize še dolgo dolgo za tem, ko so z nje že pospravili jedi, kot plima valovalo spolno vznemirjenje. Sprva je Baby Kočamma poskušala zapeljati očeta Mulli­ gana s tedenskim razkazovanjem zaigrane dobrodelnosti. Vsak četrtek dopoldne, tik pred predvidenim prihodom očeta Mulligana, je dekle pri vodnjaku na silo zdrgnila ka­ kšnega siromašnega vaškega otroka z grobim rdečim milom, ki mu je boleče ogulilo štrleča rebra. »’Bro jutro, oče!« je zaklicala Baby Kočamma, ko ga je zagledala, in na ustih se ji je risal smehljaj, ki je bil popol­ noma skregan z neizprosnim primežem, v katerem je drža­la otrokovo od mila spolzko roko. »’Bro jutro tebi, Baby!« ji je odzdravil oče Mulligan, se ustavil in zaprl svoj dežnik. 31


»Nekaj bi vas rada vprašala, oče,« je nato povzela pogo­vor Baby Kočamma. »V prvem pismu Korinčanom, deseto po­ glavje, triindvajseti verz, piše: ‘Vse je dovoljeno, vendar ni vse koristno!’ Oče, kako vendar lahko On vse dovoli? Ho­ čem reči, saj razumem, da On dovoljuje nekatere reči, am­ pak ...« Oče Mulligan je bil več kot zgolj polaskan ob čustvu, ki ga je prebudil v privlačnem dekletu z drhtečimi, k poljubu vabečimi ustnicami in s plamenečimi, ogleno črnimi očmi, ki je stala pred njim. Kajti tudi on je bil mlad in je morda vendarle rahlo slutil, da so resnobna pojasnila, s katerimi je preganjal njene hlinjene svetopisemske pomisleke, v veli­ kanskem razkoraku z razburljivim obetom, ki se je skrival v njegovih sijočih, smaragdno zelenih očeh. Vsak četrtek sta tako postavala ob vodnjaku, ne da bi ju pre­ plašilo neusmiljeno opoldanje sonce. Mlado dekle in smeli je­ zuit, oba drgetajoča od nekrščanskega poželenja. Ki jima je bilo sveto pismo obema za pretvezo, da lahko tičita skupaj. Nesrečnemu namiljenemu otroku, ki so mu vsilili zopr­ no kopel, se je nekje na sredi njunega pomenka brez izje­me vedno posrečilo izmuzniti, in oče Mulligan se je tedajci hlast­no zbral in vzkliknil: »Ups! Bolje, da ga prej ujameva midva kot prehlad.« Potem je znova odprl dežnik in se v svojih čokoladnih oblačilih ter udobnih sandalah znova oddaljil kot kakšen dolgonog velblod, ki se mu mudi na sestanek. Za seboj je na vrvici vlekel koprneče srce mlade Baby Kočamme, ki se je spotikalo po njegovi sledi, opotekajoč se čez listje in drob­ no kamenje. Ranjeno in skoraj strto. 32


Tako je minilo leto dni takšnih četrtkov. Nazadnje je na­ počil čas, ko se je moral oče Mulligan vrniti v Madras. Ker dobrodelnost ni prinesla nobenih otipljivih sadov, je mlada, do ušes zaljubljena Baby Kočamma vse svoje upanje vložila v vero. S trmasto svojeglavostjo, ki je prišla tedaj na dan (in ki je pri mladem dekletu v tistih časih na splošno veljala za ena­ ko pomanjkljivost kot telesna pohaba – denimo, zajčja ustnica ali pa kepasta noga), se je Baby Kočamma postavila po robu željam svojega očeta in se prelevila v katoličanko. S posebnim privoljenjem, ki ga je dobila iz Vatikana, se je za­ obljubila cerkvi in kot novinka vstopila v samostan v Ma­ drasu. Gojila je upanje, da se bo mogla na ta način upravičeno shajati z očetom Mulliganom. Živo si je predstavljala, kako skupaj čemita v temnih, kot grobnica mračnih prostorih, zastrtih s težkimi žametnimi zavesami, in pretresata teolo­ška vprašanja. To je bilo vse, kar si je želela. Vse, kar si je kdaj­ koli drznila upati. Samo to, da bi bila v njegovi bližini. ­Dovolj blizu, da bi vdihovala vonj njegove brade. Zrla pred seboj robate gube njegove duhovniške halje. Si potešila lju­ bezen zgolj ob pogledu nanj. Prav kmalu je spoznala jalovost svojih prizadevanj. Ugo­ tovila je, da so si starejše sestre pridobile monopol nad du­ hovniki in škofi s svetopisemskimi pomisleki, ki so bili bolj učenjaški, kot bodo kdajkoli njeni, in da bo najverjet­neje pretekla vrsta let, preden se bo prebila količkaj blizu očetu Mulliganu. V samostanu je postala nezadovoljna in nesreč­ na. Dobila je trdovraten alergijski osip na lasišču, kjer jo je 33


žulila naglavna ruta. Menila je tudi, da mnogo lep­še govori angleško od vseh drugih. To pa jo je potisnilo v še hujšo osa­ mljenost. Približno leto dni po tistem, ko je vstopila v samostan, je začela pisariti svojemu očetu težko doumljiva pisma. Moj najdražji očka, imam se dobro in sem srečna v službi Naše gospe. Kohinur pa po vsem sodeč mučita žalost in domotožje. Moj najdražji očka, danes po kosilu je Kohi­nur bruhala in zakuhala jo je vročica. Moj najdražji očka, kaže da Kohinur ne prenaša samostanske hrane, čeprav se zdi meni povsem okusna. Moj najdražji očka, Kohinur je strašno hudo, ker je njena družina očitno ne razume in ji tudi ni mar, ali se dobro počuti ... Razen tega, da je bilo to ime (takrat) največjega diaman­ ta na svetu, ni častiti E. John Ipe poznal nobene druge Ko­ hinur. Ni razumel, kako da je dekle z muslimanskim ime­ nom sploh pristala v katoliškem samostanu. Šele Baby Kočammini materi se je naposled posvetilo, da Kohinur ni nihče drug kot Baby Kočamma osebno. Spo­ mnila se je, da je nekoč davno pokazala Baby Kočammi pre­ pis oporoke svojega očeta (Baby Kočamminega deda), v ka­ teri je ta pri opisovanju svojih vnukov zapisal: Imam sedem draguljev, izmed katerih je eden moj Kohinur. V nadaljevanju je volil vsakemu manjšo vsoto denarja in nekaj nakita, ne da bi kdaj pojasnil, kdo je bil zanj drago­cen kot Kohinur. Baby Kočammini materi se je posvetilo, da je Baby Kočamma bo­ gve iz kakšnega, njej nejasnega, raz­loga domnevala, da je namigoval nanjo – in je zdaj v samo­stanu, po vseh teh letih in vedoč, da vsa njena pisma pred odhodom na pošto pre­ 34


bere mati opatinja, obudila k življe­nju Kohinur, da bi starše obvestila o svoji stiski. Častiti Ipe je odšel v Madras in vzel svojo hčer iz samo­ stana. Z veseljem je odšla od tam, vendar je vztrajala pri od­ ločitvi, da ne bo ponovno menjavala veroizpovedi, in je do konca svojih dni ostala katoličanka. Častiti Ipe se je moral sprijazniti z ugotovitvijo, da si je njegova hči med­tem nako­ pala »sloves« in zato nima dosti možnosti, da si najde moža. Sklenil je, da ji ne bo škodovalo nekaj izobra­zbe, če že ne more imeti soproga. In tako je uredil vse potrebno, da je od­ šla študirat na rochestersko univerzo v Ameriko. Po dveh letih se je Baby Kočamma vrnila iz Rochestra z diplomo dekoraterke vrtnarstva, a še bolj kot kdaj prej za­ ljubljena v očeta Mulligana. O vitkem, privlačnem dekle­tu, kakršna je bila nekoč, ni bilo več sledu. V letih, ki jih je pre­ bila v Rochestru, se je Baby Kočamma strašno zredila. Res­ nici na ljubo moramo povedati, da je postala debeluhinja. Celo mali bojazljivi čelappenski krojač iz Čungam Bridgea ni maral popustiti in ji je zgornji del pri njenih sarijih zara­ čunaval po ceni moške delovne srajce. Da bi jo obvaroval pred zagrenjenostjo, ji je oče zaupal v oskrbo vrt pred ajemenemsko hišo in Baby Kočamma je na njem zasadila bohotno, gorjupo rastje, ki so si ga prišli ogle­ dovat ljudje od blizu in daleč, celo iz Kottajama. To je bila okrogla zaplata nagnjenega zemljišča, okrog ka­ terega se je vil strm gramozni dovoz. Baby Kočamma jo je spremenila v bujen blodnjak pritlikavih živih meja, kam­nov in odtočnih žlebov. Njena najljubša roža je bila plamenka. Anthurium andraeanum. Imela jih je celo zbirko: rubrum, 35


»medeni mesec«, in množico japonskih različic. Njihove mesnate enojne cvetne nožnice so se kazale v vseh odtenkih: od marogaste črne do krvavo rdeče in lesketajo­če se oranžne. Njihovi štrleči, pikčasti beti so bili vedno rumeni. V središču Baby Kočamminega vrta, obkroženega z gre­dicami cannae in plamenk, je marmorni kerub v neskonč­nem srebrnem loku lulal v plitev ribnik, v katerem je cvetel en sam moder lotos. Na vsakem vogalu ribnika je posta­val rožnati škratec iz bele sadre z rožnatimi lici in s šilasto rdečo kapo. Baby Kočamma je preživljala popoldneve na svojem vrtu. V sariju in gumijastih škornjih. V rokah, zaščitenih z živo­ oranžnimi vrtnarskimi rokavicami, je vihtela škarje za prire­ zovanje žive meje. Kot kakšna krotilka levov je brzdala pre­ pletene vitice in ljubkovala naježene kakteje. Krajšala je bonsaje in razvajala redke orhideje. Napovedala je vojno podnebju. Poskušala je vzgojiti planiko in kitajsko guavo. Vsako noč si je v noge vtirala pravo smetano in si mani­ kirala kožico na nožnih nohtih. Toda v zadnjem času je okrasni vrt po več kot pol stolet­ ja neutrudne, dlakocepske nege povsem zanemarila. Pre­ puščen samemu sebi je postal zaraščen in divji kot cirkus, v kate­rem so živali pozabile vse naučene burke. Plevel, ki ga ljud­je imenujejo komunistični pača (ker se je v Kerali razboho­til kot komunizem), je zadušil bolj eksotične rastli­ ne. Samo plezalke so rasle dalje, kakor pri mrtvem še naprej rastejo nohti na nogah. Rožnatim alabastrnim škratom so se prebi­le skozi nosnice in se razcvetele v njihovih votlih gla­ vah, da so bili zaradi njih videti napol presenečeni, napol pa, kot da jim gre na kihanje. 36


Razlog te nenadne, brezpogojne opustelosti je bila nova ljubezen. Baby Kočamma je dala na streho ajemenemske hiše namestiti skledasto satelitsko anteno. Iz svoje dnevne sobe je po satelitski televiziji vladala svetu. Ni bilo težko ra­ zumeti neznosnega vznemirjenja, v kakršnega je televizi­ja spravila Baby Kočammo. To ni bilo nekaj, kar bi se razvi­jalo postopoma. Pripetilo se je čez noč. Plavolaske, vojne, lakota, nogomet, seks, glasba, državni prevrati – prispeli so vsi hkra­ ti, z istim vlakom. Vsi hkrati so izpraznili svoje kov­čke. Vsi so se namestili v istem hotelu. In v Ajemenemu, kjer je bila melodična avtobusna hupa nekoč najglasnejši zvok, je bilo sedaj moč naenkrat, kakor služinčad, sklicati na kup vojne, draginje, slikovite pokole in Billa Clintona. In tako je, med­ tem ko je njen okrasni vrt venel in umiral, Baby Kočamma spremljala tekme ameriške boksarske zve­ze, enodnevni kri­ ket in vse teniške turnirje za svetovni pokal. Med tednom je gledala nanizanke Smeli in lepi ter Santa Barbaro, kjer krhke našminkane plavolaske s trdo polakiranimi pričeskami za­ peljujejo androide in branijo svoje seksualne imperije. Baby Kočamma je oboževala nji­hove bleščeče obleke in pikro, za­ frkljivo odrezavost. Prek dneva so se ji v spominu oživljali nepovezani kosci teh pogo­vorov in jo spravljali v hehet. Koču Maria, kuharica, je še vedno nosila debele zlate uhane, ki so ji za zmeraj izmaličili ušesne školjke. Uživala je v WWF-ovi Rokoborski strasti, kjer sta v bleščeče pajkice oblečena Hulk Hogan in gospod Popolni, katerih vratova sta bila širša od njunih glav, surovo udrihala drug po dru­ gem. Smeh Koču Marie je imel rahlo okruten prizvok, ka­ kršnega imajo včasih majhni otroci. 37


Vse dneve sta presedeli v dnevni sobi: Baby Kočamma na plantažniškem stolu z naslonjali ali pa na ležalniku (odvisno od stanja njenih stopal), Koču Maria (ki je preska­kovala ka­ nale, kadar se ji je ponudila prilika) pa poleg nje na tleh, ne­ razdružljivo povezani z bobnečim televizijskim molkom. Ena s snežno belimi, druga s pobarvanimi, ogleno črnimi lasmi. Prijavili sta se na vsa tekmovanja, se okori­stili z vsemi popusti, objavljenimi v reklamah, in ob dveh priložnostih osvojili bombažno majico ter termovko, ki ju je Baby Ko­ čamma hranila zaklenjeni v svoji kredenci. Baby Kočamma je ljubila ajemenemsko hišo in nadvse čislala pohištvo, ki ga je podedovala, ker je živela dlje kot vsi drugi. Mammačijino violino in violinsko stojalo, utijske omarice, plastične pletene stole, postelje iz Delhija, dunaj­ sko toaletno mizico z razpokanimi slonokoščenimi gumbi. Palisandrovo jedilno mizo, ki jo je izdelal Velutha. Draginje na kanalu britanske televizijske družbe in tele­ vizijske vojne, na katere je naletela med preklapljanjem ka­ nalov, so ji vlivale strah. Nove televizijske nadloge zaradi rastočega števila obupanih in razlaščenih ljudi so v njej zo­ pet prebudile stare strahove pred revolucijo in marksistič­ no-leninistično nevarnostjo. Etnično čiščenje, pomanj­kanje in genocid je razumela kot neposredne pretnje svoji hišni opremi. Vrata in okna je zaklepala, razen kadar jih je uporablja­ la. Okna so služila posebnim namenom. Vdihljajem sveže­ ga zra­ka. Plačevanju računa za mleko. Izpuščanju ujete ose (ki jo je morala Koču Maria z brisačo preganjati po vsej hiši). 38


Zaklepala je celo svoj klavrni hladilnik, s katerega se je luščila barva in je v njem hranila svojo tedensko zalogo smetanovih pogačic, ki jih je Koču Maria zanjo nabavljala v kottajamski Najslastnejši pekarni. Zraven pa dve stekle­ nici riževe vode, ki jo je pila namesto navadne. Na polici pod predalom za odcejanje je hranila, kar je ostalo od Mammačijinega namiznega posodja z vzorcem vrbovih vejic. Kakšen ducat stekleničk z inzulinom, ki jih ji je prinesla Rahel, je dala v predelek za sir in maslo. Mučil jo je sum, da se v teh časih celo med nedolžnimi in okroglookimi najde­jo kradljivci krožnikov, zasvojenci s smetanovimi pogačica­mi ali pa zmikavtski diabetiki, ki križarijo po Ajemenemu in se hočejo polastiti dragocenega inzulina. Niti dvojčkoma ni zaupala. Po njenem sta bila namazana z vsemi žavbami. Prav z vsemi. Zmožna bi bila celo ukrasti nazaj svoja darila, je pomislila in se zdrznila ob spozna­nju, kako naglo je zopet začela o njiju razmišljati kot o neločljivi enoti. Po vseh teh letih. Odločena, da se ne bo pustila omre­ žiti preteklosti, je misel nemudoma prekrojila. Ona. Ona bi bila zmožna ukrasti nazaj svoja darila. S pogledom je ošinila Rahel, ki je stala zraven jedilne mize, in pri njej zaznala enako srh vzbujajoče prikrivaštvo, zmožnost popolne umirjenosti in molčečnosti, v kateri se je po vsem sodeč tako izmojstril Estha. Rahel je Baby Kočam­ mi s svojo spokojnostjo vlila kanec strahu. »Torej!« jo je nagovorila z vreščavim, negotovim glasom. »Kaj nameravaš? Kako dolgo boš ostala? Si se že odločila?« 39


Rahel si je prizadevala, da bi kaj rekla. Zvenelo je skrha­ no. Kot kos pločevine. Stopila je k oknu in ga odprla. Da bi si privoščila vdihljaj svežega zraka. »Zapahni ga, ko boš imela dovolj,« je rekla Baby Kočam­ ma in se zaprla vase, kakor da bi zaprla kredenco. Z okna nisi več mogel videti reke. Nekoč prej, dokler ni dala Mammači zadnje verande zagraditi s prvimi drsnimi vrati v Ajemenemu, si jo od tam zlahka videl. Z zadnje verande so sneli oljna portreta častitega E. Johna Ipea in Alejuti Am­ mači (Esthovih in Rahelinih prastaršev) in ju obesili na spre­ dnjo verando. Sedaj sta visela tam, Mali Blagoslovljenec in njegova sopro­ ga, vsak na eni strani nagačene, preparirane bizonje glave. Častiti Ipe se je zdaj v svoji vlogi samozavestnega pred­ nika nasmihal čez cesto namesto čez reko. Alejuti Ammači je bila videti omahljivejša. Kakor da bi se najrajši zasukala drugam, a se ne more. Morda se je le stežka poslovila od reke. Pogled je upirala v isto smer kot njen soprog. S srcem pa je gledala stran. Težki kunukku uha­ ni iz motnega zlata (ki so pričali o dobrotljivosti Malega Bla­ goslovljenca) so ji razvlekli ušesne mečice in ji bingljali prav do ramen. Skozi luknje v njenih ušesih si lahko videl vročo reko in temna drevesa, ki so se sklanjala nadnjo. In ribiče v njihovih čol­nih. In ribe. Čeprav se iz hiše ni več videla reka, je ajemenemsko hišo še vedno prevevala njena navzočnost, podobno kot mor­sko školjko vedno preveva navzočnost morja. Deroča, bučeča, plavajočih rib polna navzočnost. 40


• Z okna dnevne sobe, kjer je z vetrom v laseh obstala, je Rahel videla, kako bobna dež po zarjaveli pločevinasti stre­ hi, ki je nekoč pokrivala tovarno konzerv njune stare ma­ tere. Rajske marinade in konzerve. Stala je med hišo in reko. Svojčas so tam pripravljali marinade, sadne sokove, mar­ melade, mleti curry in konzervirane ananase. In v ilegali tudi bananovo marmelado, potem ko jo je OPH (Organiza­ cija za proizvodnjo hrane) prepovedala, kajti po njenih pred­ pisih ni bila niti prava marmelada niti žele. Preredka za mar­ melado in pregosta za žele. Po gostoti da je dvomlji­va in neopredeljiva, so rekli. Glede na njihova pravila. Ko se je zdaj ozirala v preteklost, se je Rahel zazdelo, da je imela ta nevšečnost, ki jo je njeni družini povzročalo opre­ deljevanje, dosti globlje korenine, kakor je bilo marmela­ dno-želatinsko vprašanje. Nemara so Ammu, Estha in ona res zagrešili najhujše pre­ krške, vendar niso bili edini. Tudi drugi so imeli prste vmes. Vsi so kršili pravila. Vsi so prečkali mejo prepoveda­nega oze­ mlja. Vsi so se nevarno poigravali z zakoni, ki so predpiso­ vali, kdo sme biti ljubljen, in kako. In koliko. Z zakoni, ki zapovedujejo, kakšna je babiška babica, stričevski stric, ma­ terinska mati, sestričniška sestrična, marmeladna marmela­ da in želatinast žele. Bil je čas, ko so strici postali očetje, matere pa ljubimke in ko so sestrične umrle in so jim priredili pogreb. 41


Bil je čas, ko je neverjetno postalo verjetno in se je nemo­ goče zares pripetilo. Policisti so izsledili Velutha še pred pogrebom Sophie Mol. Koža na njegovih rokah se je nasršila, kjer so se je dotak­ nile lisice. Mrzle lisice z jedkim kovinskim zadahom. Kakrš­ nega imajo jeklene avtobusne prečke in so po njem zaudar­ jale tudi sprevodnikove roke, ker se jih je oprijemal. Potem ko je bilo vse mimo, je Baby Kočamma rekla: »Ka­ kor seješ, tako žanješ.« Kakor da ona ne bi ničesar pri­spevala k tej Setvi in Žetvi. Potem se je na malih nožicah vrnila k svojim ročnim vezeninam. Z mezinčki na nogah se ni nik­ dar dotaknila tal. Njena zamisel je bila, da je treba Estha vr­ niti. V Margaret Kočammi sta se gorje in grenkoba zaradi hčerkine smrti navijala kot srdita vzmet. Ničesar ni rekla, vendar je v preostalih dneh, preden je odpotovala nazaj v Anglijo, ob vsaki priložnosti prisolila Esthu zaušnico. Rahel je gledala, kako Ammu zlaga stvari v Esthov mali kovček. »Morda imajo prav,« je šepetala Ammu. »Morda deček res potrebuje očeta.« Rahel je opazila, da so Ammujine oči rdečkasto ugasle. Za nasvet so zaprosili Izvedenko za dvojčke v Hajderabadu. Na pismo jim je odpisala, da sicer ni priporočljivo loče­vati enojajčnih dvojčkov, da pa se dvojajčni dvojčki v ni­čemer ne razlikujejo od navadnih sestra in bratov. Resda jima ne bo prihranjeno povsem naravno trpljenje, kakršne­ga prestajajo 42


otroci iz razpadlih družin, vendar se jima kaj hujšega od tega ne obeta. Nič, kar bi presegalo meje običaj­nega. In tako so Estha z njegovim pločevinastim kovčkom in s popotno torbo kakijeve barve, v katero so spravili njegove svetlorjave špičake, z vlakom poslali nazaj. V prvem razre­du, z nočno vožnjo in madraškim poštnim vlakom do Madrasa in nato v spremstvu nekega prijatelja njunega oče­ta iz Ma­ drasa do Kalkute. Imel je posodico za malico s paradižnikovimi sendviči. In termovko znamke Eagle z narisanim orlom. V njegovi glavi je mrgolelo od strašnih slik. Dež. Deroča, črnilna voda. In zadah. Nagnusno sladko­ ben. Kakor odcvetele vrtnice v lahnem vetru. Najhujše pa je bilo, da je v sebi nosil spomin na mladega moškega z ustnicami starca. Spomin na nabuhel obraz in potolčen, na glavo postavljen smehljaj. Na razlivajočo se lužo svetle tekočine, v kateri je odsevala gola žarnica. Na podpluto oko, ki se je odprlo, zatavalo po prostoru in se nato zapičilo vanj. V Estha. In kaj je storil Estha? Ozrl se je v ta ljubljeni obraz in rekel: Da. Da, on je bil. Beseda, ki je Esthova hobotnica ni mogla doseči: Da. Očitno ji ni pomagalo nikakršno vsesavanje. Beseda je osta­ la zasidrana na svojem mestu, globoko v kateri izmed gub ali brazd, kot mangovo vlakno med kočniki. Ki ga z nobe­ nim drezanjem ne spraviš ven.

43


Izbrano Bog majhnih stvari neusmiljeno razreže trdo platno nacionalnosti, kaste in religije in pod njo razkrije gole kosti človečnosti. Čudovit roman! Daily Telegraph

Bog majhnih stvari je pretanjena zgodba o dvojčkih in njuni materi, ki ju razdruži in čez mnogo let znova združi usoda; s posebno melodijo jezika in prepletanjem preteklih in sedanjih dogodkov prikazuje indijsko družbeno ureditev. Kastni sistem sicer ne velja več, a njegova moč je še vedno prisotna in vpliva na ljudi, vpete med podnebje, vero, tradicionalne običaje. Še posebno, ko se zaljubita pripadnica višje kaste in moški »nižjega« rodu … ARUNDHATI ROY (1961) je indijska pisateljica in aktivistka, ki je za svoj prvi in doslej edini roman leta 1997 prejela prestižno Bookerjevo nagrado. Knjiga je doživela izjemen sprejem po vsem svetu, prevedena pa je bila v več kot 20 jezikov.

15,95 €


BOG MAJHNIH STVARI za internet