Page 1


Gabriela Babnik

N o Ă‹ne p ok r ajine

rom a n


Pri nastajanju teh zgodb ni bila poškodovana ali zlorabljena nobena žival, še posebno pa nobena maËka. OdveË je torej pripominjati, da je tudi vsakršna podobnost z realnimi osebami ali dogodki zgolj nakljuËna.

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Zaloæbe Mladinska knji­ga so tudi na inter­ne­tu: www.emka.si CIP — Kataloæni zapis o publi­ka­ci­ji Narodna in uni­ver­zi­tet­na knjiænica, Ljubljana 821.163.6-32 BABNIK, Gabriela NoËne pokrajine / Gabrijela Babnik. — 1. izd. — Ljubljana : Mladinska knjiga, 2014. — (Nova slovenska knjiga) ISBN 978-961-01-3262-2 272462336 Brez pisnega dovoljenja Zaloæbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobËitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrπnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru doloËil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.


Slaðani, ki je bila nekoË, ko je tekla od Petrol postaje do avtomobila, tako lepa

V nasprotju z nesmrtnimi živalmi je Ëlovek subjekt, ne samo umrljiv in enkraten, temveË tudi zaznamovan z generacijami laËnih prednikov, ki so na njegovo lice odtisnile sled neizbrisljive preteklosti. Jorge Luis Borges


/ Kazalo / Toro, najzvestejši pes / 9 NoËne pokrajine / 24 Ljubica / 38 Prvi spomin / 50 Izpoved trinajstletnika ali premišljevanja o beli vrani / 61 Lasje / 75 Med njegovimi stegni / 104


T oro, najzvestejši pes

T

one, a spiš?« Dvignila sem se nad posteljo, vendar le toliko, da je moje v spalno srajco obleËeno telo še vedno ostalo potopljeno v temo, medtem ko je glava, obkrožena z belim obstretom, ostala na površini in se šele Ëez Ëas, ko ni bilo odziva, spustila nazaj ter tako ležeËa skozi steber toplega zraka, ki je prihajal iz elektriËnega radiatorja, za peË namreË nisva imela, niti za ono na drva, Ëeprav sva vse življenje živela na kmetiji, poiskala Tonetov obraz. Spal je na drugi strani postelje, v Ërtasti pižami − Kakor v Dachauu, se je vËasih smejal in meni je dobro delo, da se iz okrutnosti, ki ga je doletela med vojno, lahko pošali. Še nekaj let po tistem, ko se je shujšan in s temnimi podoËnjaki pojavil pred hišo, kjer sem skoraj vsako popoldne na nizkem stolu v krilo lovila fižolove ostružke in pogledovala po odprtem dvorišËu proti cesti, je govoril, da bi se mu brez misli name godilo veliko huje. Iz pripovedovanja ljudi, s katerimi se je na vlakih in v taborišËih sreËeval, je slišal, da so me v Novem mestu zaprli, menda celo, da sem iz zapora pobegnila, toda to je bilo tudi vse,

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 8/9


pa vendarle, vsaj tako mi je pojasnil pozneje, je v sebi nosil slutnjo, da bom preživela. »e komu, potem bo tebi uspelo preživeti to vojno,« je rekel na vratih, ko so ga prišli iskat. S tem stavkom, ki je razkrival veliko veË, kot sem sama v tistem hipu lahko razumela, je s seboj vzel tudi del mene. Iztegnil je skoraj veliko in zaradi dela na poljih tudi že nekoliko grËavo roko, Tone je bil namreË trinajst, štirinajst let starejši od mene, mi predrl kožo in na plan privlekel mehko, svetlo rožnato meso. Samo del, ki ga je nosil s seboj po razliËnih koncentracijskih taborišËih, od Raba do Dachaua, in ki ga je opominjal, kaj vse bi še lahko izgubil. Menda je bilo tisto ob odhodu mišljeno bolj zanj kot zame. Sama sem namreË leta 1942, ko so ga kot pred vojno delujoËega komunista dvignili s tal in odnesli z dvorišËa, izgubila vse. Že zdavnaj. Mati, po pripovedovanju krhka in vedno nekoliko otožna ženska, je umrla zaradi jetike, dve leti za njo je odšel še oËe. Ne vem, ali zaradi žalosti ali zaradi bolezni, tisto, kar je ostalo za njima, je bila skrajna revšËina in predvsem midva z bratom. Jaz, stara tri leta in mlajši brat Tine; tretji, dojenËek, je umrl nekaj mesecev po rojstvu. Ne vem, ali je to spet pripoved tretje osebe ali gre za enega mojih najzgodnejših spominov, toda še pozneje, kot odrasli ženski, se mi je gnusila opeËena, pordela koža. OËe se je nekaj mesecev po materini smrti naslonil na žensko iz sosešËine. »vrsto, zlobno kajžarico, ki je že imela svoje otroke, je vzel, ker je mislil, da bo poskrbela za nas tri. Morda je celo slutil svojo bližnjo smrt, recimo po tem, kako so ga gledali vsi tisti, ki so prihajali v našo hišo, z njim pili temno lila vino in mu prigovarjali: Oženi se France, moraš se na novo oženiti, kaj bo drugaËe s tvojimi otroki?« Z bratom sva pohlevno sedela ob oËetu in menda nama je že tedaj na Ëelu pisalo, da sva obsojena, da sva vržena v temno morje


praznine, iz katerega se bova skušala prebiti z medlimi spomini na materin prviË snažen in konËno spokojen obraz, ki je v tistem trenutku ležal v sosednji sobi. Vse bi dala, vse na svetu prhkega in minljivega, da bi se lahko jasno spomnila njenega obraza, da bi vstal od mrtvih in zasijal pred menoj kakor hladna in Ëista voda v potoku za hišo. VËasih, ko je bila kajžarica na njivi in me je pustila samo doma, da sem v sešit zvezek prepisovala stavke iz šolskega uËbenika, sem se splazila v sobo, kjer je stala mamina omara. To je bilo menda edino, kar je mama prinesla k hiši in kar je ostalo od nje. Nekakšna pokrËena, vase obrnjena stvar, na vrhnjem delu vrat okrancljana z rožami. Na eni strani je bil prostor za obešanje oblek, na drugi za kozarce in druge krhke predmete. Stekleni del je prekrivala z bucikami pritrjena zavesa in predstavljala sem si, da je mama tam hranila svoje najdragocenejše stvari, recimo zame in za moja bratca. Z obrazom naslonjena na stekleni del omare sem si želela verjeti v ognjišËe, kruh in mleko, vendar me je nekaj iz resniËnega sveta opominjalo, da nimam niËesar, Ëesar bi se lahko oprijela. Mama seveda ni mogla vedeti, da bo umrla. Še manj je mogla vedeti, da bo kajžarica nekega veËera najmlajšega bratca, še dojenËka, vrgla na razbeljeno peË. Neutolažljivo je jokal, in ker ni šlo za njeno kri, pa Ëetudi gre za tvojo kri, težko preneseš, ga je zgrabila in ga vrgla. Lahko bi sicer poËakala, odšla na njivo ali v hlev, se utrujeno naslonila na košËeni kravji bok in mu Ëez Ëas v usta potisnila cunjo, namoËeno v lila vino, ki ga je oËe hranil za goste, tako bi se vsa stvar verjetno drugaËe razpletla, a ker je ravnala tako, kot je, je moj bratec umrl, ko še niti ni zaËel živeti. OËe se je ob pogledu na dojenËkov razcveteni hrbet potegnil vase, s svojim drobnim, skoraj že rahitiËnim telesom je lahko prekril le materino telo, medtem ko je bilo telo kajžarice zanj prerobustno.

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 10/11


Vsilili so mu jo, in ko je s svojo Ëetico vkorakala v našo hišo, je skoraj obmolknil. Ne vem, ali je med njima, torej med oËetom in kajžarico, v res­ nici kdaj prišlo do prekritja, že ob misli na kaj takega me še danes strese. Preživeli, od mene leto mlajši bratec Tine, s katerim sva v potoku lovila ribe, se je nekoË nagnil nad stekleno gladino in me mrmraje vprašal: Misliš, da je bilo oËetu res kaj do te donde? Zakaj jo je moral pripeljati v hišo, bolje bi se nama godilo brez nje, kajne, Mila?« Skomignila sem, pravkar ujeto ribo nerodno zabrisala ob bližnji kamen, da se je sluzasto, svetlikajoËe se telo konËno umirilo, pogledala proti suhemu listju in draËju, ki sva ga že prej nanosila skupaj, vstala ter zanetila ogenj. Kajžarica si je po oËetovi smrti prilastila vse, kar je pripadalo najinim staršem: mizo, klop, krušno peË, na kateri po tistem bratËevem osmukanem hrbtu nikoli veË nisem hotela ležati, oËetove zakmašne Ëevlje, mamino poroËno obleko, na katero sem v domišljiji narisala belo rožo, in, seveda, omaro. To je upravljala, dokler hiša ni zgorela. Ko sem novembra 1943, torej leto za tem, ko so odpeljali Toneta, pobegnila iz novomeškega zapora in izginila v gozdu, govorilo se je, da sem šla med bandite, medtem ko sem se samo umaknila vase, tako kot nekoË moj oËe ob bratËevi smrti in morda se je leto poprej enako zgodilo tudi z materjo, ko je sprevidela, da smo zanjo preveË, da nas ne bo mogla nahraniti in nam dati vsega tistega, kar bi utegnili potrebovati ali celo zahtevati od nje, so prišli belogardisti in jo požgali. Vsaj tisto, kar je ostalo od nje. Kajžarica se je pri mojih trinajstih, štirinajstih, saj ne vem veË, odloËila dokonËno zapustiti rovtarske kraje, vkrcati se na ladjo in odpluti v Ameriko. Sinove je prisilila, da so ji z mezdnim delom priskrbeli karto, in nekega blešËeËega popoldneva, že vsa osivela in utrujena, s kito las, segajoËo do riti, je odšla. Za njo je ostal prazen


prostor, prazna omara, le na sredini kuhinje je stal razmajan stol, na katerega je njen najstarejši sin, nekaj let starejši od mene, obesil suknjiË. Že takrat menda in ne šele v gozdu, pri vojakih, sem se zavedela, da moje življenje prežema kriËeËa stvarnost, ki je bila toliko kot neresniËna in drugaËna od normalne, vsakdanje, kar koli naj bi to že pomenilo. Poleg tega me je stol sredi rahlo obsijanega prostora, spomnim se namreË, da je lisa popoldanskega sonca trepetala tik ob steni in s tem poudarjala obËutek neresniËnosti, postavljal pred izbiro posilstva ali odhoda. Izbrala sem slednje. Brat Tine je v Ëasu kajžariËinega odhoda v Ameriko že nekaj Ëasa služil v usnjarni v Šoštanju. Slišal je, od prijateljev, od znancev, da se da pri šoštanjski gospodi solidno zaslužiti, le glede starosti se je moral zlagati. Drobnemu, a drznemu se mu je nekako uspelo prebiti skozi. Nekajkrat mi je napisal pismo, z okorno, zaobljeno pisavo, v kateri sem prepoznala nekakšen pogum in odloËnost: Ljuba Mila, tu se mi dobro godi. PonoËi sem na toplem, kupil sem si nove Ëevlje, tudi laËen nisem. Pridi me obiskat, kadar ne boš preveË zaposlena s svojimi stvarmi.« Ne glede na to, kdo sta bila moj oËe in moja mati, ne glede na to, da sta umrla, ko bi lahko še živela, ne glede na to, da bi se na poti v šolo skoraj izgubila v snegu, kot da bi me usoda, zapisana na mojem Ëelu, znova in znova preizkušala, sem se z mislijo postati nekaj veË, z mislijo o drugaËnem svetu tam zunaj, opisanim z drugaËnim jezikom, z drugaËnimi pravili, vseeno prebila. Dobro sem se uËila, lahko bi postala uËiteljica ali vsaj kuharica v kakšnem luksuznem hotelu, nekaj v meni mi je prišepetovalo, da se lahko izvijem iz svojih okov. Tineta sem pogrešala, tudi zato sem mu ob odhodu napisala pismo, sicer mnogo bolj trepetajoËe in negotovo, kot je bilo njegovo: Donda je odpotovala v Ameriko. S seboj je vzela oËetove takmašne Ëevlje in celo zavesico je snela iz mamine omare. Hiša odslej pripada njenim

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 12/13


sinovom in tudi sama hrepenim po tem, da bi odšla. Poljubljam te in iskreno pozdravljam.« Nisem mu napisala, kam odhajam, saj niti nisem vedela, sredi zime sem si zgolj na noge zavezala polivinil in odšla. Ko me je po treh dneh že imelo, da bi se vrnila in prosila kajžariËinega najstarejšega sina, da me ukroti, zamisel, ki je v resnici nikoli ne bi mogla izpeljati, saj je naletavajoËi sneg za menoj zabrisal vse sledi, kot da bi bila izgnana v praznino, kot da je bil prostor, iz katerega sem prišla, prazen, me je sredi niËesar oblajal pes. Pozneje, v partizanih, me je veËkrat spreletavala misel na tisto mrcino, ki je meni niË, tebi niË zrasla iz pokrajine. In namesto da bi drevo koreninilo v svoji zemlji, me je odpeljalo do hiše s prižganimi luËmi. Ko se je na vratih pojavila ženska, za katero se je izkazalo, da je Tonetova sestra, sem se poËutila kakor tisti otroci, ki sedijo na okrasnih blazinah in poslušajo zgodbe o resniËnem zunanjem svetu, za trenutek zatrepetajo, vendar zgolj ob misli, kaj vse bi utegnili izgubiti, nato pa še naprej verjamejo v toploto ognjišËa. Tonetova sestra mi je pogrela mleko, odrezala kruh in mi pokazala bratovo posteljo. Saj mi ni bilo treba gledati za kiklami, kar sama je prišla in se ulegla k meni,« je pozneje Tone govoril zbrani družbi in pri tem prikrival dejstvo, da je ravno v Ëasu mojega zasneženega tavanja šel na pot in da sva se sreËala šele nekaj tednov po tistem, ko sem pri njihovih že postala domaËa. Niso mogli vedeti, da bo Tone kot edini sin v premožni družini položil oËi name, pritepenko, suhico, kakršna sem bila, sicer mi ne bi dovolili stopiti Ëez svetlobni prag. Tonetovega oËeta, najmlajšega izmed treh bratov, ki so na zaËetku stoletja odšli v Ameriko, je muËilo domotožje ali pa je samo imel lastno predstavo o svoji usodi, na vsak naËin so mu leta in leta dela v rudnikih v domaËi pokrajini prinesla pasove gozda, njiv, pašnikov in na koncu tudi kamnolom.


Še danes mislim, da bi bilo veliko bolje, Ëe bi s Tonetom po vojni odšla pouËevat na Primorsko. Stane, ki je poveljeval Prešernovi brigadi, v kateri sem se nekaj Ëasa bojevala tudi sama, bi nama pomagal najti« stanovanje, toda tako nama je z nekaj prijateljskimi klici v kabinete komunistiËnih voditeljev pomagal ohraniti zgolj veliko posest, prisluženo z znojem v ameriških rudnikih, katerih razsež­ nosti si nikoli nisem znala predstavljati. »e bi odšla na Primorsko, Tone morda nikoli ne bi vihal rokava in napol razbesnjen napol raznežen obiskovalcem, ki so prihajali na kozarec lila vina, kazal vžigosane številke. V takšnih trenutkih se mi je zdelo, da ni Ëisto od tega sveta, da ni povsem resniËen. Groza, ki jo je preživel v Dachauu, ga je naredila zmešanega. Toda toplota tvojega telesa me je ohranila pri življenju,« je ponavljal. Verjela sem mu, kaj naj bi drugega. Tik po vojni sem, še vedno v partizanski uniformi, okopavala njive, obrezovala drevesa in ob veËerih s puško Ëakala tiste, ki so hodili krast jagode na naša polja. Samo ponoËi sem se ovila v grobo, težko odejo in z veliko leseno kuhalnico Ëepela pred kotlom, polnim slivove marmelade. Leto po vojni smo imeli ogromno sliv in morda sem razmišljala o tisti nikoli izpeljani roži na materini poroËni obleki, morda o bajtarici na poti v Ameriko in njeni kiti, ki ji je nihala na hrbtu in ki je imela lastno življenje, ko je v kuhinjo stopila Tonetova sestra. Ti ne veš,« je rekla z rokami v bokih, kot da se razgleduje po prostoru, kot da ga šele v tem trenutku prav vidi in lahko zaobjame s svojimi mislimi, da je ravno sredi naše kuhinje, kjer zdaj Ëepiš, vËasih rasla Ëešnja.« Ostalo bi pri tem in morda bi celo mislila, da so njene besede dobronamerne, Ëe ne bi trenutek za tem s hladnim, pomrznjenim glasom, prav takšnim kot tista polja, ob katerih sem še napol deklica in že napol dekle, razpeta med resniËnim spominom na materin mrtvi obraz in sumom, da

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 14/15


sem si njeno podobo le narisala v glavi, morda celo z namenom, da bi premagala obËutek, da sem jo nekako pustila na cedilu, izrekla stavka, ki je zame za veËno ostal zvezan s tesnobo in nelagodjem: Raje bi imela Ëešnjo kot tebe.« Vonj po zaledeneli vodi v potoku za hišo, vonj po gozdu, v katerem sva z bratom pekla ribe, ker nisva imela drugega, vonj po napol surovih ribah z raztrešËeno glavo in posivelimi oËesi, to je bilo vse, kar sem prinesla s seboj. O starših nisem govorila. Ko me je kdo vprašal po njih, sem dejala, da so mrtvi. Tonetova sestra, ki je oËitno vedela, da se je vsakiË, ko sem se izognila odgovoru na to vprašanje, v meni nekaj osušilo in otrdelo, kot otrdi blato pozimi, se je zasukala na petah, pred tem pa mi pred noge še vrgla polivinil, s katerim sem prišla do njihove hiše. Potem se nisva videli veË let, toda ljudje vedno odhajajo, sem si dejala in se z rokami oprijela odeje, ki je hotela spriËo drgeta, v valovih porajajoËega se iz moje notranjosti, odpasti s telesa. Kadar ponoËi nisem kuhala marmelade, sem sanjala, da se je kuhinja spremenila v polivinil, ki so ga vrtinci zraka ponesli visoko navzgor, zaradi Ëesar je postal neulovljiv. Po vojni se je o Tonetu govorilo marsikaj: da je vohun, izdajalec, ki se skuša mašËevati za leta, preživeta v taborišËih, udbaš, Ëeprav je bilo vse to mogoËe samo brez moje navzoËnosti. Toda kam sem sploh šla v povojnih letih? Po pakete ameriške pomoËi, v katerih so bila zavita jajca v prahu in rdeË sir v velikih konzervah, po bone za hrano, ki jo je še posebno v Ëasu moje prve noseËnosti vedno primanjkovalo, na ure veËerne šole, s pomoËjo katerih sem se dotaknila svojih otroških sanj, Ëeprav sem se jim morala zaradi zemlje, v katero sva se prostovoljno vkopala in iz katere so rastla drevesa z grËavimi vejami, samo v poznojesenskih mesecih obdarjena z mastnimi, svetlikajoËimi se jabolki, že v naslednjem hipu odpovedati?


Partizanska uËiteljica sem bila samo tako dolgo, dokler se iz Dachaua, najprej z vlakom, nato peš iz Litije do naših koncev, saj je slišal, da se morajo tisti, ki so preživeli koncentracijska taborišËa, v Ljubljani prijaviti v karanteno, ni vrnil Tone, dokler me ni našel sedeËe pred hišo, s fižolovimi lušËinami v naroËju. Sicer pa še danes priznavam, da je bil Ëas vojne toliko kot meni lasten Ëas. Kljub zmerjanju s partizansko kurbo, kljub pomanjkanju, kljub veËstoletnemu Ëepenju v snegu, kljub pobijanju in vËasih tudi bežanju, sem iz njega izlušËila najboljše. Tone me je takšno poznal predvsem iz slike. RazmehËana, vzhiËena in natupirana v roki držim brzostrelko in se smehljam vsemu svetu. Nisem bila samo med tistimi, ki so po radiu poslušali Titov glas: Zgradili bomo lepši in veËji Trst,« bila sem tudi med tistimi, ki so po ustanovitvi Ajdovske vlade maja 1945 vstopili v to Ëudežno mesto. Vrelo mi je v trebuhu, med sijoËimi obrazi sem iskala Toneta, Ëeprav mi je bilo jasno, da so ga iz taborišËa na Rabu preselili daleË na sever. Morda res nikoli nisem videla obraza svoje matere ali pa sem ga videla samo v domišljiji, sem pa zato sredi glavnega trga, kjer smo s Ëetrto armado proslavljali zavzetje Trsta, zagledala košËeni obraz angleškega vojaka, ki je v obstretu nosil smrt. Svojo izboklino je potisnil ob spodnji del mojega trebuha, in Ëeprav mi je bilo prvi hip nelagodno, tujËev ud na mojem najintimnejšem, se nisem odmaknila. Tako sem se zavedla, da v sebi nosim starodavno Ëustvo, podobno Ëastihlepju, ki v resnici ni toliko zvezano z mojim zavrtim otroštvom kot z neËim veËjim od mene. In ko sem si za bežen hip zaželela, da se Tone ne bi veË vrnil, da bi izgorel tam daleË v svetlobi severa, da bi postal samo prikazen, kar se je potem na neki naËin tudi zgodilo, sem se prviË tudi zavedela, da je kajžarica s Ëetico sinov v našo hišo vstopila ne samo zaradi materine omare, oËetovih zakmašnih Ëevljev in kar je bilo še podobnega, temveË tudi zaradi svoje neizživete ženstvenosti in spolnosti.

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 16/17


Tone, reci kaj, zakaj niË ne reËeš, veš, razmišljala sem, koliko je bilo smisla v najinem življenju  …« sem zašepetala v temo. Zaradi ležanja v istem položaju sem nekoË že dobila modrice. Noge sem tako privila k telesu, spalno srajco povlekla navzdol, do stopal, vendar je bilo blago pretrdo. »e bi bil Tone v sosednjem prostoru, Ëe ne bi ležal tako blizu mene, bi rekla, se spomniš, ko so te skoraj poslali na Goli otok? Mislila sva, da sva preživela že vse hudo, kar se je preživeti dalo, ko so še enkrat prišli pote in te za veË mesecev zaprli? Rekel si: Nisem kriv, ampak Ëe pravijo, da sem kriv, potem sem kriv.« Hodil si stran od mene, z obeh strani podprt z rabinom v temno zeleni uniformi, in edino, Ëesar sem bila v tistem trenutku zmožna, je bila misel, da nikoli ne bova odšla na morje. Stalin ni veË naš zaveznik in midva se ne bova nikoli izkoreninila iz zemlje, ki je nisem znala prav vzljubiti. Tone mi je o svojem najstrašnejšem pripovedoval samo, kadar je bil na smrt pijan. Tedaj sem v njem zaznala toliko žalosti, da bi ga najraje posula z namišljenim cvetjem iz materinega poroËnega krila ali vsaj s cvetjem s tistega Ëešnjevega drevesa, ki je nekoË menda rastlo tam, kjer je bila zdaj družinska kuhinja. Medtem ko je bil Tone priprt v zaporu na MiklošiËevi, sem rodila deklico, vložila okoli tisoË kozarcev slivove marmelade in spoznala, kako je, Ëe se Ëlovek povleËe vase. Za trenutek sem celo pomislila, da me je v tej zgodbi pustil samo, da stvari nikoli ne bova znala povezati med sabo in da nikoli ne bova pozabila na tiste, ki se jih ni dalo povezati, ter tako doumela višji smisel trpljenja, ki sva ga morala preživeti, ko se je oglasil Stane in dejal, da sem z otrokom vabljena na veËerjo v Ljubljano. Morda moram pred vsem drugim pojasniti še nekaj: kot vojni heroj si je Stane iz Beograda pripeljal dekle, za katero sem vnaprej predpostavljala, da ne more biti kaj prida in, predvsem, da ne premore ostrine, vsaj ne takšne, kot jo je mnogo let pozneje iz-


kazala na Stanetovem pogrebu. Tedaj je namreË s sveže pobarvanimi lasmi najini najstarejši hËeri dejala: Bil je dober oËe, toda slab mož, kurbal se je na vseh koncih.« StojeË v ozadju in zroË v svoje roke, odete v volnene nogavice, na katere so nežno padale snežinke, sem dojela, da ima Milodraga uvid v stvari, ki so meni ostale neznanka. Z globokim glasom in majhno, Ëokato postavo, ki je nekaj govorila o srbsko-francoskih prednikih, nenadoma ni veË hotela biti tisto, za kar so jo imeli. »edna« ženska, ki je ustvarjena za to, da si želi lepih stvari: porcelan in damast, spodnji predal, poln rjuh in namiznih prtov, skrinjico polno ljubkih uhanov. »e prav pomislim, bi angleški vojak s smrtnim obstretom lahko bil Stane in nekako je tudi bil. Moja želja po drugih telesih, moja Ëastihlepna želja po nadzorovanju življenja in z njim še posebno moških, ki pa se ni skladala s Ëasom, v katerem smo živeli. Po vojni, ko se je vrnil Tone, sem spoznala, da je burni Ëas vojskovanja in neskonËnih možnosti minil in da je, še posebno na podeželju, bolje dajati vtis skromnosti in obiËajnosti. Vsaj kot ženski se ti je bolje godilo, Ëe te nihËe ni opazil. Mila, to ni prav, Tone ne bo pristal na Golem otoku, boš videla, da ne, obiskal sem ga v zaporu in mu obljubil, da bom naredil vse, da se stvar popravi,« je dejal Stane skoraj zasoplo na vratih ljubljanskega stanovanja. V naroËju sem držala nekajmeseËno deklico, in preden sem resniËno vstopila v njuno svetlo in prostorno dnevno sobo, na sredi katere je stala vaza z umetnim cvetjem, na stenah pa so visele reprodukcije Chagalla, ne vem sicer, zakaj ravno te, mi je že nekajkrat prišlo na misel, da bi jo, neutolažljivo, kot je bila, vrgla na vroËo peË, ki si je s Tonetom sicer nikoli nisva mogla privošËiti. Od tistega obiska, ko sem prviË pila lila vino iz kristalnega kozarca, zobala mleËni kruh in na skrivaj opazovala Stanetove lepo negovane brke, sem si sicer predstavljala, da so vse BeograjËanke temnolase.

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 18/19


Tone, poglej me, nekaj ti moram povedati  …« Skuhala bi si Ëaj, spustila noge na tla, se pri tem oprla na rob postelje in odšla do štedilnika, Ëe me ne bi preganjala fotografija iz ozadja. Ta fotografija je pravzaprav moje prvo ovekoveËenje. Nimam fotografije umrlih staršev, iz katere bi morda razbrala, zakaj so se stvari zgodile tako, kot so se, nimam fotografije iz otroštva, niti tiste Ërno-bele razredne, iz katere bi lahko razbirala, kdo od sošolcev je preživel do danes in koga ni veË, ta fotografija je vse, kar imam: podobo sebe v partizanski opravi. »eprav je ozadje nevidno, vem, da se je tisti Ëas po vojni nad vsemi nami razprostiralo nežno deževno poletje z vonjem in okusom po nezrelih jabolkih. Ko se je Tone po Stanetovem posredovanju vrnil iz zapora, mi ni pripovedoval o mrtvih. Ni rekel: Mrtvi so besni, trmasti, divji. Mrtvi so neumni. Muhasti in neËimrni, kakor otroci in kakor ženske. Mrtvi so nori.« Vse to sem morala nekje prebrati. Veliko stvari med nama je ostalo neizreËenih, pa vseeno me je Tone enkrat na teden vozil v mesto k frizerju in potem še na torte. Ko je najin drugi otrok, sin Vladek, dobil deklico, je Tone hotel enako poËeti z njo. Voziti jo na torte, v mesto. Toda ker to ni bilo izvedljivo, ker je dekliËina mama, Vladkova žena, deklico stisnila k sebi in jo z dlanjo prekrila, kot je v najnežnejših noËeh nekoË moral poËeti moj oËe moji materi, le da z drugim namenom, sem v Tonetovih oËeh zaËela razbirati manj rahloËuten izraz. To je bila, vsaj tako mislim in Tone bi mi verjetno pritrdil, najina tretja vojna. Vsaka beseda, vsak gib, vsako poljubno dejanje, ki ga je odtlej namenil sinu, je privrelo iz nekega temnega in globokega obmoËja njegovega duha, za katerega sem Ëutila, da ne korenini v njegovi inteligenci, še manj v njegovi navezanosti na zemljo, temveË v njegovem strahu, ki ga je spoznal v enem izmed koncentracijskih taborišË, kjer je preživel vojno, medtem ko sem jaz tekala po goz-


dovih in konËno spoznala, da življenje ni niti najmanj prazno, da si v njem lahko tudi svoboden in lebdeË, Ëetudi nimaš družinskega zaledja. NoËi, v kateri sva s Tonetom naredila sina Vladka, se spominjam z zaprtimi oËmi. Na moji strani je bila nežno zelena, rožnata, tudi nekaj temno modre, na Tonetovi pokrajina, ki je bila videti, kot bi jo naslikal Chagall, katerega reprodukcija je visela v Stanetovem ljubljanskem stanovanju. Chagallovo judovsko nebo, polno judovskih angelov, judovskih oblakov, judovskih psov in konjev, gugajoËih se v zraku nad mestom. Ali Ëe povem drugaËe: hodila sem v svoji edini kombineži gor in dol po hiši, premlevala novico, da je brat Tine sicer živ, ne pa povsem cel, v nemški vojski, v katero je bil prisilno deportiran, potem ko sem jaz odšla med partizane, mu je granata raztrgala trebuh, pozneje pa je bil kot vojni ujetnik iz Normandije odpeljan v Anglijo in operiran s pomoËjo nemškega vojaka, s katerim sta menda igrala šah in se zapletala v polfilozofske razprave, ampak to je konec zgodbe, zaËetek je še vedno v Šoštanju, se v nekem trenutku prijela za posteljno stranico, bruhala nekaj žolËu podobnega in se šele Ëez Ëas, ko se mi je srce nekoliko umirilo, odzvala na trkanje po vratih. Nekaj si mi hotela povedati, nekaj o smislu najinega skupnega življenja …« je dejal Tone, kot bi stopil iz mojih sanj. »e ne bi bilo tega stavka, morda tudi ne bi bilo najinega sina Vladka. Morda bi bila še ena deklica ali pa ne bi bilo niËesar. VËasih si mislim, da bi bilo bolje, da ne bi bilo niËesar. Toda potem se vseeno spomnim suhljate deklice, ki na skrivaj pogleduje za rahlo porumenelo, morda celo zažgano zaveso, z bucikami pritrjeno na stranice materine omare, in upa, da je v njej pustila vsaj kak krhelj jabolka ali hruške za svojo izgubljeno hËer. Vsaj nekaj, kar bi razbilo sivino, na katero je bila obsojena po njeni smrti.

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 20/21


Sin Vladek je v našo hišo pripeljal žensko, za katero se je na prvi pogled zdelo, kakor da se je z lasmi zapletla v veje dreves. Ob tem je imela še goste, trde obrvi in majhna srËasta usta. Govorila je, kot bi prihajala iz drugega Ëasa, recimo iz drugega spomina. Da ima sorodnike v Argentini, da je eden izmed njenih stricev v Ëasu povojnih pobojev kot deËek vstal od mrtvih, da je v Ëasu italijanske okupacije na njihovem podstrešju stanoval italijanski oficir, ki se ga sicer ne spomni, vendar po pripovedovanju ve, da so se ga vsi njeni bratje in sestre grozno bali. Pogledala sem Toneta, levo obrv je imel dvignjeno. Iz te neznansko visoke obrvi sta se valila hladen prezir in krut ponos. Ko sta Vladek in njegova podoba o idealni ženski konËno odšla, je rekel: Mila, tako sem žalosten, da bi najraje umrl.« Spreletelo me je, da bi mu zavihala rokav na srajci in preverila, ali je njegova tetovaža iz Dachaua še tam. Od naše dedišËine je bila ta tetovaža vse, kar nam je ostalo. Zemlja, hiša, drevesa, mastna, svetleËa se jabolka na drevesih, kamnolom, celo kotli, v katerih sem kuhala slivovo marmelado, vse to se je spremenilo v niË, ko je nekaj let za Tonetom odšel tudi Stane. Milodraga sicer še živi in kakor ptica poseda pred njegovo sobo. »isto ob steno je potis­ njena postelja, ki zadostuje le za enega Ëloveka, ob oknu pisalna miza, skoraj kot bi šlo za sobo najstnika, in na sredi svetlo rjav tepih. Pri štiriinštiridesetih so ga prisilno upokojili in ni ga bilo termalnega kopališËa v Jugoslaviji, ki ga Stane ne bi obiskal,« je Mi­lodraga ponovila vsakiË, ko se je s težkim telesom naslonila na polico in odprla okna v sobi, pri Ëemer verjetno nikoli ni pomislila, da utegneta biti odpiranje oken in prav takrat izreËena misel na svojstven naËin prepletena. Ob zadnjem obisku, ko sem z lastnimi rokami napolnila tri tovornjake peska v kamnolomu, je Stane, stojeË v najtemnejšem


predelu, dejal: Boš videla, Mila, vse se bo vrnilo nazaj. Tisti, ki so po vojni zbežali, se bodo vrnili, ali pa vsaj njihovi otroci. In njihovo bo nebeško kraljestvo.« Tedaj nisem vedela, kaj želi reËi, morda, da vsak Ëlovek samemu sebi pripoveduje svojo zgodbo, izbira in poudarja nekatere spomine, druge pa obsodi na pozabo, morda, da ga je strah teme, ki se je zaËela plaziti v njegovo življenje, in sem zato raje molËala. Edino, Ëesar sem se v tistem hipu zares domislila, je bilo ime za psa, ki me je nekoË s polivinilom na nogah popeljal v Tonetovo posteljo in ki je potem izginil neznano kam. V naslednjem hipu, ko sem od tal, iz katerih je vel lahen vonj po razpadajoËem rastlinju, pomešanem s prahom, pogledala proti Stanetu, ki je ves skrušen spriËo nenadnega spoznanja in še dodatno osenËen s pokrajino, ki je ustvarjala videz neËesa zloslutnega, stal pred menoj, njegovi elegantni brki so tedaj že zdavnaj izpuhteli v nebo, sem se spomnila tudi Tonetovega izraza, ko je skozi okno opazoval svojo vnukinjo, ki se je ni smel dotakniti. Iz mesta ji je prinesel belo grozdje in ji ga, v papirnatem škrniclju, pustil na predpražniku. Potem je samo od daleË gledal, kako je dekliËina mama odprla vrata, se spustila v pasu in škrnicelj vrgla na bližnji kup gnoja, medtem ko mu je deklica pri njenih nogah najprej pomahala, verjetno, da bi pritegnila pozornost, potem pa odprla mala, srËasta usta in mu pokazala svetlo lila jezik.

Gabriela Babnik NoË n e p ok r a j i n e 22/23


Gabriela Babnik N o Ë n e p ok r aj i n e Urednica Nela MaleËkar Naslovnica Tinka VolariË Oblikovalska zasnova zbirke Radovan Jenko TehniËno uredil Matej Nemec Jezikovni pregled Katja KlopËiË LavrenËiË Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana Predsednik uprave Peter TomšiË Glavni urednik Bojan Švigelj Natisnila tiskarna Grafika SoËa, d. o. o. Prva izdaja Naklada 400 izvodov ∞ Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2014 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Nocne pokrajine