Issuu on Google+


Elizabeth, ta je zate.


Prvo poglavje

London, 1815

L

ovec je potrpežljivo čakal na plen. Markiz Cainewoodski je igral nevarno igro. Razvpitemu Streli iz Plitkega pristana bo prej ali slej prišlo na uho, da se izdaja zanj; takrat se bo pirat primoran razkriti, saj mu pošastni napuh, o katerem se povsod šušlja, ne bo dopustil, da bi si kdo drug lastil pravice za njegova sprijena dejanja. Gotovo se bo poskušal maščevati. Caine je s tem računal. Ko se bo Strela razgalil, se bo ujel v Cainovo past. In legenda bo uničena. Markiz ni imel več izbire. Pajek ni hotel zapustiti mreže. Razpisal je nagrado, a brez haska. Ne, med pomorščaki ni bilo Judeža, kar je bilo presenetljivo, glede na to, da bi za ponujeni znesek večina običajnih ljudi prodala lastno mater. Caine se je pri tem vendarle nekoliko uštel. Vsak pomorščak posebej je oznanil, da zavrača cekine, ker tako neznansko spoštuje legendarno osebnost. Toda Caine, ki je bil po naravi cinik in je imel grenke izkušnje iz preteklosti, je domneval, da je pravi razlog strah. Strah in vraževerje. 7


Skrivnost je varovala pirata kot stene spovednice. Strele v resnici še nihče ni videl. Neštetokrat so že ugledali njegovo ladjo, Esmeraldo, kako je drsela po vodni gladini kot prodnik, ki ga je zalučala božja roka – tako so vsaj poročali tisti, ki so se bahali, da so jo videli. Pogled na črno lepotico je vzbujal grozo v možeh iz visoke družbe s plemiškimi nazivi in debelimi denarnicami, škodoželjno hihitanje pri nizkotni raji in zahvalne molitve prikrajšanih, saj je Strela slovel po tem, da je plen vedno delil z reveži. Toda čeprav so pravljično ladjo pogostokrat opazili, nihče ni znal opisati enega samega mornarja na palubi. To je le podpihovalo ugibanja, občudovanje in strahospoštovanje do fantomskega junaka. Piratovi roparski napadi so segali tudi onkraj oceana; zdelo se je, da ima rad raznolikost. Njegovi plenilski pohodi po kopnem so v ljudeh vzbujali prav toliko strahu, če ne celo več. Strela je za žrtve izbiral zgolj člane visoke družbe. Očitno je bilo tudi, da ni želel, da bi si kdo drug lastil zasluge za njegove polnočne roparske napade. Zato je za seboj vedno pustil vizitko: eno samo belo vrtnico. Ko so se njegove žrtve ob zori zbudile, so na blazini poleg sebe našle cvet. Že sam pogled nanj je bil ponavadi povsem dovolj, da je odraslega moža zapustila zavest. Odveč je poudarjati, da so revni malikovali legendo. Zanje je bil Strela romantični junak. Cerkev je prav tako prekipevala od občudovanja, saj je pirat ob pladnjih za miloščino puščal skrinje, polne zlata, kajpada okronane z belimi vrtnicami, da bi duhovni ne bili v dvomih, za ka-

8


tero dušo naj molijo. Škof je bil v hudi stiski. Bil je dovolj premeten, da pirata ni proglasil za svetnika, saj bi si s tem nakopal srd nekaterih najbolj vplivnih članov družbe, in je namesto tega privolil, da ga bo označil za nepridiprava. Kot je bilo opaziti, pa je vzdevek vedno izgovoril z rahlim nasmehom in prebrisanim pomežikom. Vojaške oblasti niso imele zadržkov. Razpisale so nagrado na piratovo glavo. Caine je znesek podvojil. Njegov razlog, da izsledi in ujame Strelo, je bil osebne narave. Menil je, da bo cilj upravičil vsa umazana sredstva, ki jih bo uporabil. Hotel je maščevanje, oko za oko. Pirata bo pokončal. Ironija je bila v tem, da sta si bila nasprotnika enakovredna. Markiza so se navadni ljudje bali. Z delom za vlado si je prav tako prislužil temačen sloves. Če bi bile okoliščine drugačne in če Strela ne bi dregnil v markizovo sršenje gnezdo, bi ga ta morda še naprej pustil pri miru. Strelin smrtni greh pa je okrepil njegovo odločnost; in to v polnem pomenu besede. Noč za nočjo je Caine zahajal v krčmo z imenom Pri nesrečniku v srcu revnih četrti Londona. Krčmo so obiskovali prekaljeni delavci iz ladjedelnice. Caine je vedno zasedel mizo v kotu, da je njegov široki hrbet pred napadom varoval kamniti zid, in potrpežljivo čakal, da Strela pristopi k njemu. Markiz je v nizkotno okolje vstopal in ga zapuščal z lahkotnostjo, lastno človeku s temno preteklostjo. V tem predelu mesta plemiški naziv ni kaj dosti pomenil. Preživetje je bilo odvisno od njegove mogočne postave, njegove zmožnosti, da v obrambi zada drugemu bolečino,

9


in od brezbrižnosti do nasilja in krutosti, ki sta ga obdajala. Caine se je v krčmi udomačil v manj kot eni noči. Bil je postaven človek, mišičastih ramen in stegen. Že njegova velikost bi prestrašila večino morebitnih izzivalcev. Bil je temnolas, bronaste polti, z očmi barve temnosivega neba. Nekoč so te oči vzbujale navale vznemirjenja pri damah iz visoke družbe. Zdaj pa je te iste dame odbijal hlad, ki je vel iz njih, in tog, brezčuten izraz na negibnem obrazu. Govorilo se je, da je markiza Cainewoodskega sovraštvo spremenilo v kamen. Ko se je odločil, da bo igral vlogo Strele, mu ni bilo težko ohranjati pretveze. Opravljivci so vsi soglašali, da je Strela pravzaprav gospod modre krvi, ki je začel gusariti zato, da bi lahko nadaljeval potratni način življenja. Caine je čenče preprosto uporabil v svoj prid. Ko je prvič stopil v krčmo, je bil oblečen v svoja najrazkošnejša oblačila. Za nameček si je na zavihek pripel belo vrtnico. To je bil seveda nezaslišan, domišljav dodatek, s katerim si je pridobil ravno pravšnjo pozornost. Za začetek je moral s svojim ostrim nožem porezati nekaj mož, da si je izbojeval mesto med njimi. Že res, da je bil gosposko oblečen, vendar se ni bojeval kot gospod. Možje so ga nemudoma vzeli za svojega. V pičlih nekaj minutah si je prislužil tako njihovo spoštovanje kot njihov strah. Mogočna postava in silna moč sta mu pri tem nemalo pomagali. Eden od najbolj neustrašnih ga je jecljaje vprašal, ali so govorice resnične. Je zares Strela? Caine ni odgovoril, toda bežen nasmeh, ki mu je spreletel obraz, je dal mornarju vedeti, da mu je vprašanje uga-

10


jalo. S pripombo krčmarju, da je mornar kar zvit možakar, pa je izsilil neizbežen sklep. Do konca tedna se je glas o Strelinih nočnih obiskih krčme Pri nesrečniku razširil kot nalezljiva bolezen. Krčmar je nosil vzdevek Menih. Bil je plešast Irec, ki je krčmo priigral v nepošteni partiji kart. Ob koncu vsakega večera je ponavadi poklepetal s Cainom. Menih je bil edini, ki je vedel za prevaro. Iskreno je soglašal z načrtom, ker je slišal vse o okrutnostih, ki jih je Strela prizadejal Cainovi družini. Nič manj pomembno ni bilo, da mu je posel po zaslugi prevare zacvetel. Zdelo se je, da so si vsi hoteli dodobra ogledati pirata, in Menih, mož, ki mu je bil dobiček pomembnejši kot vse drugo, je svoje vodéno pivo mastno zaračunaval. Krčmar je že leta nazaj izgubil vse lase, toda svetlooranžne obrvi so več kot nadomestile naglavni okras. Košate in kodraste so se strumno plazile kot ovijalke do sredine pegastega čela. Menih si jih je zdaj v iskrenem strahu za markiza živčno gladil. Ura bo vsak čas odbila tri po polnoči, dobro uro čez običajni čas zapiranja. Ko sta še zadnja gosta izpraznila kozarca in se med riganjem zaspano poslovila, je Menih nagovoril Caina. »Več potrpežljivosti imaš kot bolha, ki čaka na garjavem psu, da takole noč za nočjo prihajaš sem. Boga molim, da ti ne bi vzelo volje,« je rekel. Premolknil je, da bi markizu natočil polno čašo žganice, nato pa si je privoščil pošten požirek naravnost iz steklenice. »Ga boš že zbezal na plano, Caine. O tem sem prepričan. Kakor jaz razumem, bo najprej poslal nekaj mož, da bi ti nastavili

11


zasedo. Ravno zato te vedno svarim, pazi na hrbet, ko odhajaš od tod.« Menih je še enkrat nagnil in hihitaje pripomnil: »Strela je palček, ki brani svoj sloves. Tvoja prevara mu verjetno dela sive lase. Prikazal se bo še pravočasno. Eh, stavim, da bo jutri ta noč.« Caine mu je prikimal v znak soglasja. Menih je svoj večerni govor vsakič končal z upanja polno napovedjo, da se bo naslednjega dne žrtev pokazala. »In potem boš planil nanj kot volk na jagnje.« Caine je napravil dolg požirek, prvi tistega večera, in nagnil stol nazaj, da je lahko naslonil hrbet ob steno. »Dobil ga bom.« Od rezkosti Cainovega glasu je Meniha oblila kurja polt. Ravno ko mu je hotel pritrditi, so se odprla vrata. Napol obrnjen na stolu je hotel zaklicati, da je krčma za ta večer zaprta, toda prizor med podboji ga je tako osupnil, da je le zazijal od presenečenja. Ko je končno prišel do glasu, je zašepetal: »Sveta mati božja, ali se je sam nebeški angel spustil iz nebes in nas obiskal?« S svojega položaja ob steni, z obrazom obrnjenim proti vhodu, je imel Caine popoln razgled. Čeprav se ni premaknil ali se kakorkoli odzval, v resnici ni bil nič manj presenečen kot Menih. Srce mu je začelo silovito biti in komaj je lovil sapo. Med vrati je bil res angel. Caine si ni drznil niti pomežikniti, prepričan, da se bo privid razblinil v noč, če bo samo za sekundo ali dve zaprl oči. Bila je neverjetno lepa ženska. Njene oči so ga pri priči začarale. Žarele so v zeleni barvi najčudovitejšega od-

12


tenka. V zeleni barvi njegove doline, je pomislil sam pri sebi, na jasno, z mesečino obsijano noč. Strmela je vanj. Caine ji je vračal pogled. Nekaj dolgih minut je preteklo, medtem ko sta proučevala drug drugega. Nato je stopila proti njemu. Brž ko se je premaknila, ji je kapuca padla na ramena. Cainu je zastal dih. V prsih ga je boleče stisnilo. Prikazen je bila obdarjena z bujnimi, rdečkastorjavimi kodri. V soju sveče so žareli kot ogenj. Ko se je ženska približala mizi, je Caine opazil, da so njena oblačila v žalostnem stanju. Njen plašč je bil očitno iz dragega blaga in dobro ukrojen, toda ob strani do polovice razparan, kot da ga je nekdo razrezal z nožem. Kos zelene satenaste podloge je razcapan visel izpod roba. Cainova radovednost je naraščala. Znova je pogledal proti njenemu obrazu in opazil rahlo modrico na desni ličnici, majhno ureznino pod polno spodnjo ustnico in blatni madež, ki ji je kazil čelo. Če je bila prikazen res angelskega rodu, je bila nedavno tega prisiljena obiskati vice, je pomislil Caine. A čeprav je bila videti, kot da je ravnokar izgubila bitko s Satanom, je bila še vedno izredno privlačna, pravzaprav preveč privlačna za njegov dušni mir. Napeto je čakal, da spregovori. Ko je dospela na drugo stran okrogle mize, se je ustavila. Njen pogled je bil zdaj uperjen v vrtnico na zavihku njegovega vrhnjega oblačila. Angelska prikazen je bila očitno prestrašena. Roke so se ji tresle. K sebi je stiskala majhno belo torbico in na njenih prstih je opazil več starih brazgotin.

13


Caine ni vedel, kaj naj si misli o njej. Vsekakor si ni želel, da bi se ga bala. Ta ugotovitev je poglobila njegov mrki pogled. »Ste sami?« jo je vprašal z ostrim glasom. »Ja.« »Ob tej nočni uri, v tem delu mesta?« »Da,« je odgovorila. »Ste vi Strela?« Njen glas, je opazil, je bil zamolkel in pridušen. »Glejte me, ko postavljate vprašanja.« Ni se mogla ukloniti njegovi zahtevi in je še naprej trmasto strmela v vrtnico. »Prosim, povejte mi, gospod,« je nadaljevala. »Ste vi Strela? Nujno moram govoriti s piratom. Gre za strašno pomembno stvar.« »Jaz sem Strela,« je dejal Caine. Prikimala je. »Govori se, da ste pripravljeni opraviti kakršnokoli nalogo za dovolj visoko plačilo. Je to res, gospod?« »Drži,« je potrdil Caine. »Kaj pa želite od mene?« V odgovor na njegovo vprašanje je spustila torbico na sredo mize. Vrvica, ki jo je držala skupaj, se je razvezala in na mizo se je usulo nekaj kovancev. Menih je rahlo zažvižgal. »Trideset jih je,« je rekla s še vedno povešenimi očmi. Caine je ob njeni izjavi dvignil obrvi. »Trideset srebrnikov?« Boječe je prikimala. »Bo dovolj? To je vse, kar imam.« »Koga želite izdati?« Njegova domneva jo je presunila. »Oh, ne, ne razumete. Nikogar ne želim izdati. Nisem Judež, gospod.«

14


Zazdelo se mu je, da jo je užalil. »Kaj drugega pa naj bi si mislil?« Njene obrvi so nakazovale, da se ne strinja. Caine si je prisegel, da se ji ne bo pustil vreči iz tira. »Za kaj pa me potem prosite?« »Rada bi, da nekoga ubijete.« »Aha,« je izdavil. Njegovo razočaranje je bilo skoraj boleče. Na pogled je bila tako hudičevo nedolžna, tako usmiljenja vredna in ranljiva, a obenem ga je ljubko prosila, naj nekoga ubije zanjo. »In kdo je žrtev? Vaš soprog nemara?« Posmeh v njegovem glasu je paral ušesa kot zvok žeblja, ki praska po tabli. Zdelo se je, da je njegova zajedljivost ne moti. »Ne,« je odgovorila. »Ne? Torej niste poročeni?« »Je to pomembno?« »Oh, da,« je odvrnil šepetaje, kot bi jo posnemal. »Pomembno je.« »Ne, nisem poročena.« »Koga pa potem želite, da ubijem? Vašega očeta? Brata?« Znova je odkimala. Caine se je počasi nagnil naprej. Njegova potrpežljivost je urno kopnela. »To izpraševanje me utruja. Povejte mi.« Na silo je povzdignil glas, prepričan, da jo bo tako prisilil, da pride z besedo na dan. Toda v trenutku, ko je ugledal uporniški izraz na njenem obrazu, je spoznal, da mu ne bo uspelo. Če je ne bi tako pozorno opazoval, bi

15


bržkone spregledal uporniški preblisk, je pomislil. Toda prestrašeno malo mačè je vendarle imelo nekaj duha v sebi. »Želim, da sprejmete nalogo, še preden pojasnim,« je dejala. »Nalogo? To, da me najemate za uboj nekoga, imenujete naloga?« je nezaupljivo vprašal. »Da,« je prikimala. Še vedno ga ni hotela pogledati v oči. To mu je šlo na živce. »Velja,« se je zlagal. »Sprejmem.« Povesila je ramena v hipnem olajšanju, tako je bilo vsaj videti. »Povejte mi, kdo je moja žrtev,« je znova ukazal. Počasi je dvignila oči in jih končno uprla vanj. Od trpljenja, ki ga je zagledal v njih, ga je zabolelo v prsih. Želja, da bi jo objel, jo vzel v naročje in jo potolažil, bi ga skoraj premagala. Nenadoma ga je preplavilo ogorčenje, ker mora tako trpeti. Stresel je z glavo, da bi pregnal te prismuknjene misli. Hudiča, ženska ga je skušala najeti, da nekoga ubije. Kar nekaj časa sta se gledala, nato je Caine znova vprašal: »Torej? Koga hočete, da ubijem?« Preden je odgovorila, je zajela sapo. »Mene.«

16


Drugo poglavje

»S

veta mati božja,« je zašepetal Menih. »Saj ne morete misliti resno, draga gospa.« Medtem ko je odgovarjala krčmarju, ni odvrnila pogleda od Caina. »Zelo resno mislim, cenjeni gospod. Mar bi si drznila v ta predel mesta sredi noči, če ne bi mislila resno?« Caine se je vmešal: »Po mojem se vam je zmešalo.« »Ne,« je odgovorila, »toda bilo bi veliko lažje, če bi se mi.« »A, tako,« je dejal Caine. Poskušal se je obvladati, toda od silne želje, da bi zavpil nanjo, ga je zabolelo v grlu. »Kdaj bi želeli, da bi bila opravljena ta … ta …« »Naloga?« »Da, naloga,« je vprašal Caine. »Kdaj bi želeli, da bi bila opravljena ta naloga?« »Takoj.« »Takoj?« »Če vam ustreza, gospod.« »Če mi ustreza?« 17


»Jojmene, tako mi je žal,« je zašepetala. »Nisem vas hotela zbegati.« »Zakaj mislite, da ste me zbegali?« »Ker vpijete name.« Sprevidel je, da ima prav. Kričal je. Zavzdihnil je. Prvič po zelo dolgem času je bila njegova zbranost popolnoma razdejana. Sramotno, vendar bi takšna nezaslišana zahteva vsakega normalnega človeka spravila ob pamet, si je rekel. Videti je bila tako iskrena in obenem nadvse krhka. Pegice ima na nosu, za božjo voljo. Morala bi biti doma na varnem, v objemu ljubeče družine, ne pa v zanikrni krčmi mirno razpravljati o lastnem umoru. »Vidim, da sem vas razburila,« je dejala. »Strela, iskreno se vam opravičujem. Še nikoli niste umorili ženske?« je vprašala. Njen glas je bil poln sočutja. Videti je bilo, kot da se ji je zasmilil. »Ne, še nikoli nisem umoril ženske,« je zagodrnjal. »Toda vse je enkrat prvič, kajne?« Pripomba je bila mišljena posmehljivo, toda ona jo je vzela resno. »Tako se govori,« je pohitela in se mu prijazno nasmehnila. »Z mano res ne bi smeli imeti preveč težav. Seveda bom pomagala.« Najraje bi z glavo treščil ob mizo. »Pomagali boste?« je izdavil. »Seveda.« »Niste pri pravi.« »Ne, sem,« je ugovarjala. »Sem pa zelo obupana. Naloga mora biti opravljena čim prej. Bi lahko pohiteli in že spili do konca?«

18


»Zakaj mora biti opravljeno tako hitro?« je vprašal. »Ker bodo zelo v kratkem prišli pome, nemara celo nocoj. Umrla bom, Strela, najsi bo to pod njihovimi ali vašimi rokami, in resnično bi se rada sama odločila o svojem koncu. Gotovo razumete.« »Zakaj se potem ne ubijete sami?« je bleknil Menih. »Ali ne bi bilo preprosteje, kot da najemate nekoga drugega?« »Za božjo voljo, Menih, ne spodbujaj je.« »Saj je ne spodbujam,« je pohitel krčmar. »Poskušam le razumeti, zakaj bi si takšna lepotica želela smrti.« »Oh, nikoli se ne bi mogla ubiti,« je hitela razlagati. »Bil bi greh. Nekdo drug mora to storiti. Kaj ne razumete?« Caine je imel dovolj. Skočil je na noge, v naglici prekucnil stol in oprl široke dlani na mizno ploščo. »Ne, ne razumem, vendar vam obljubljam, da bom izpolnil nalogo še pred koncem te noči. Začela bova kar na začetku. Najprej mi boste povedali, kako vam je ime.« »Zakaj?« »Držim se majhnega pravila,« je odsekal. »Ne ubijem nikogar, ki ga ne poznam po imenu. Zdaj pa mi povejte, kdo ste.« »To je neumno pravilo.« »Odgovorite mi.« »Jade.« »Vraga, vaše pravo ime hočem!« je skoraj rjove zahteval. »Vraga, to je moje pravo ime,« je odgovorila. Njen obraz je izražal skrajno nezadovoljstvo.

19


Zbirka Oddih Urednica Ana Ugrinović Julie Garwood ANGEL VARUH Prva izdaja Prevedla Katja Kolšek Uredila Tatjana Cestnik Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Opremila in tehnično uredila Lara Julija Jurca Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Korotan Naklada 2800 izvodov



Angel varuh