Page 1


D

rugi teden junija so me ugrabili. Še dobro, da so me. Obeti za poletje so bili tako ali tako slabi. Morali bi iti na kolesarski izlet, pa smo ostali doma, ker je pršilo, pa čeprav zelo na rahlo. Morali bi iti šotorit, pa je očetu vmes prišla neka službena ob­ veznost, tako da nismo šli. To bodo zabavne počitnice za vso družino, je vedno rekel oče, medtem ko je delal načr­ te, ampak naju s sestro ni nikoli vprašal, kaj bi radi počeli. Nikoli se niso uresničili. Zaradi vseh prelomljenih obljub nisem več verjela nobenim poletnim načrtom. Tistega vročega dne smo se vsi štirje spravili v očetov novi avto in se odpeljali k babici. Od vseh poletnih na­ črtov je ta najbolj dolgočasen, vsaj za Nejko in zame. Že tako sva bili slabe volje, potem pa sva se v avtu začeli še pričkati za bonbone. Nejka si je vedno prisvojila vse bon­ bone iz lakrice, češ da ima kot starejša sestra do tega pra­ vico, čeprav je dobro vedela, da si želim prav te. Samo tiste v obliki avtomobilčkov. Ampak morala je biti zoprna, tako kot vedno. To se je ravno v tistem trenutku dogajalo v avtu. »Zdaj pa že enkrat konec prerekanja tam zadaj, če ne bo ena od vaju letela ven, še preden pridemo do picerije,« je zagrozil oče. Nejka mi je pokazala jezik, na katerem je bil avtomo­ bilček iz lakrice. »Res je, ubogajta očeta,« naju je poskušala umiriti še mama, čeprav se nama je ni dalo poslušati. Mama naju ni 8


pogledala, morala je gledati na cesto, če ne ji je postalo slabo. »Ajda, ne kradi. To je nesramno in grdo.« Kot po navadi sem bila spet jaz vsega kriva. Nejka jo je vedno odnesla bolje od mene. »Kradljivka,« mi je zabrusila. »Kanja hinavska,« sem ji vrnila, ker nihče ni hotel po­ tegniti z mano. Še zdaleč nisva bili pripravljeni na napad. Samo preživ­ ljali sva navaden poletni dan in se prepirali. Takrat je napadel razbojniški kombi. Pozneje, ko sem bila že priča številnim ropom, sem si lahko brez težav predstavljala, kaj se je v tistem trenutku dogajalo v njem. Ciljni avto, torej naš, so opazili med iz­ vidniškim ogledovanjem, ravno je pripeljal v ovinek. Pos­ peševali so, dokler niso dosegli primerne hitrosti za na­ pad. Razbojniško zastavo so na teleskopski palici porinili skozi strešno odprtino, da je zaplapolala v vetru. Hilda Razbojnikova je mojstrsko sekala ovinek, ne da bi upo­ časnila. Gotovo je bila najbolj sproščena med vsemi brez­ skrbnimi vozniki. Po navadi je vozila kar v kopalkah ali v majici brez rokavov, ker je tako silovito sukala volan, da ji je vedno postalo vroče. Preostali člani Razbojnikovih so bili pripravljeni na akcijo. Razbojniški vodja Strašni Karl se je že oklepal vzmetnega ročaja na vratih, čedne razbojniške kite so mu vihrale v vetru. Zlatozobi Pero je držal za drugi vzmetni 9


ročaj in vadil razbojniško spakovanje, ob katerem člove­ ku zledeni kri v žilah. »Dovolj sem že velik za ropanje, vem, da sem,« se je pritoževal Klemen. »Celo tale nožič sem nabrusil.« »Aha, ti imaš torej nož za zelenjavo,« je vzkliknila mama Hilda, ne da bi odvrnila pogled s ceste. »Že, ampak ko se boš znašel poleg drvečega avta in bo treba reči ‘Roke gor!’, boš začel jokati,« se je obregnila Helena in si, kljub hitrosti, lakirala nohte na nogah, vsa­ kega z drugačno barvo. Stara je bila dvanajst let in izred­ no sposobna v vsem, česar se je lotila, zato je bila najbolj nevaren razbojnik v družini. Bila je tako nevarna in divja, da ji niso dovolili sodelovati pri razbojniških podvigih, če res ni bilo treba vzbuditi prave groze. Helena je se­ dela na zadnjih sedežih, molela prste na nogah v zrak in lovila popolno ravnotežje, čeprav je zadnji del vozila po­ skakoval sem in tja, medtem ko je Razbojnikova mama pospeševala. »Kar poslušaj očeta, on ve, kako in kaj,« je pristavil Zla­ tozobi Pero. Pozlačeni sprednji zobje so se mu zasvetili, ko se je nasmehnil Klemnu in se pri tem še vedno oklepal vzmetnega ročaja na vratih. Nepoznavalec bi mis­lil, da se spakuje kot tiger, takšen z dvema zlatima zoboma. »Ko bo oče odločil, da si pripravljen, boš pripravljen.« »No, prav,« se je vdal Klemen. »To bo takrat, ko se bo upokojil.« 10


Strašni Karl je z vzmetnim ročajem v rokah planil pro­ ti njemu, da sta se njuna nosova dotikala. »Poslušaj me, ti pupek, jaz se niti slu-čaj-no ne mis­ lim upokojiti. Ponovi to!« Devetletnega Klemna je bilo sicer strah, hkrati pa mu je šlo tudi na smeh. »Prav, niti slu-čaj-no se ne boš upokojil. Nikoli. V redu je.« »Imam aerodinamično obliko telesa, grozljiv sem in v življenjski formi!« Mama Hilda je razbojniški kombi spretno dovolj pri­ bližala našemu beemveju, da se ga je dalo razločiti s pro­ stim očesom, nato je vozilo ustavila prečno čez cesto in začela šteti kontakte. Štetje je bilo pomembno, ker so morali vsi ukrepati hkrati. »Parkiranje – zdaj. Kontakt – zdaj. Pet-štiri-tri-dvaena – položaj pri ročajih – ročaji!« Med štetjem se je dogajalo naslednje: ko je mama rek­la ‘parkiranje’, se je zaslišalo cviljenje zavor, hitrost je pad­la na ničlo. Vozilo se je med ustavljanjem nevarno za­ treslo. Med ukazom ‘kontakti’ so se sprednja vrata tresk­ oma odprla. Med odštevanjem pred pripravo položaja pri ročajih sta se Strašni Karl in Zlatozobi Pero namestila k vratom in se osredotočila na odriv – njun cilj je bil z upo­ rabo vzmetnih ročajev v velikem loku pristati pred cilj­ nim avtom. Skočiti sta morala popolnoma usklajeno, ko se je zaslišal ukaz ‘ročaji’. 11


»Ne puščajta za sabo prič,« je zavpila Helena, ko sta Strašni Karl in Zlatozobi Pero skočila iz razbojniškega kombija, zanašajoč se le na trdnost vijakov v ročajih, proti najboljšemu mestu za napad: točno pred naš avto. Napad je hitro minil. Nejka je mislila, da gre za resnič­ nostno oddajo, zato je bila za trenutek celo razočarana, ko je Strašni Karl z zadnjih sedežev pograbil vrečko bon­ bonov in mene. »Ej, vzemite raje mene, sem boljša tekmovalka!« Jaz sem utegnila narediti le eno. Ko se mi je približe­ vala velika, poraščena roka, sem zgrabila edino stvar, ki je bila pomembna: rožnato beležnico, brez katere nisem šla nikamor. Med napadom ni bilo zaslediti nobenega odpora. Naš avto so izpraznili z bliskovito hitrostjo. Očeta je skrbelo edino to, da avta ne bi popraskali, saj bi izgubil bonus pri zavarovalnici. Ko je razbojniški kombi že zdavnaj oddr­ vel s kraja zločina, moja družina še vedno ni ugotovila, da me ni več v avtu. »Pa smo!« je zadovoljno vzkliknil Strašni Karl, ko je s plenom skočil nazaj v vozilo. Polet na vzmetnih ročajih mi je zoprno pretresel želo­ dec. Vlakci v zabaviščnih parkih mi niso bili nikoli všeč. »Ročaji nazaj noter – zdaj!« je ukazala Hilda. »Vrata – zdaj!« Zaslišalo se je, kako so vrata dvakrat zaloputnila. »Plin – zdaj!« 12


Kolesa so se nekajkrat zavrtela v prazno, preden je razbojniški kombi odbrzel dalje. Šele ko smo se odpeljali, sem dojela, da sem neizogibno v napačnem avtu in da se podajam v neznano. »Avtomobilčki iz lakrice, drage dame in razbojniki,« je zavpil Zlatozobi Pero in vrgel vrečko na zadnji sedež. »Nekdo ima dober okus za bonbone.« »Kdo pa je ta?« je z jezo v očeh vprašala Helena in me pogledala. Poskušala sem praskati in vpiti, ko so me tlačili na zad­nje sedeže. Ugrabljena oseba se mora glede ugrabitve najbrž vsaj malo razburjati. Ampak nihče se ni zmenil zame. Vsi so bili zaposleni s pregledovanjem plena: Nej­ kinih, očetovih, maminih in mojih stvari. Med drugim so zaplenili očetove kratke hlače s stranskimi žepi, vodnik ‘Finsko jagodičje’ z oslovskimi ušesi, pa mamine najljubše kopalke, ki jih je Hilda na hitro pomerila. Tukaj so bili še Nejkin svetleči lak in okraski za nohte, ki jih je Helena razglasila za uporabne in jih porinila v svoj predalček, pa mamina potovalna lekarna, v kateri je bilo vse od kor­ tizonskega mazila do kreme za predel okoli oči. Uboga mama, brez kortizonskega mazila jo bodo komarji grdo popikali. Opazila sem, da niso vzeli skoraj nobene moje stvari. Med plenom sem zagledala le sivo jopico iz flisa s kapuco, ki sem jo vzela s sabo za mrzle večere in ki je bila, kot so razbojniki ugotovili, ravno prav Klemnu. 13


»Hej,« sem poskušala pritegniti pozornost. Le fant mojih let me je radovedno opazoval. Jopico je odložil, kot da bi se počutil krivega, ker si je prisvojil tujo lastnino. Poskušala sem se delati, da mi ni nič mar zanjo. »Hej, bi me poslušali?« Glas je prihajal iz grla kot ko­ maj slišno sikanje. Kombi je še bolj premetavalo, ko je mama Hilda po­ skušala voziti pri polni hitrosti in gledati nazaj namesto naprej, kot je treba. »Karl – kaj – je – to?« je vprašala s takšnim glasom, da je ozračje v vozilu postalo hladnejše kot v hladilniku. »Kaj imaš v mislih?« se je delal nevednega Karl. »Ta otrok. Pojasni mi! In to takoj!« Le ena oseba je znala biti bolj strašna od Helene – to je bila besna Hilda. Do besa ni manjkalo veliko. »Če pa vedno trdiš, da se ne znam hitro odločati,« se je branil Strašni Karl. »Da nisem dovolj iznajdljiv, kot je danes treba biti. Da bi moral slediti svojim občutkom. No, zdaj sem to naredil! Enkrat za spremembo sem bil spontan. Kot razbojniški vodja sem se z bliskovito nagli­ co odločil! Sploh pa,« se je zarotniško nasmehnil Klem­ nu, »imamo pred upokojitvijo vsi pravico, da naredimo nekaj spontanega!« Kombi je še vedno drvel z neverjetno hitrostjo. Še nekaj časa smo se vozili po asfaltirani cesti, ki mi je bila znana z izletov k babici, toda nenadoma je šoferka potegnila ročno 14


zavoro in vozilo silovito obrnila na makadamsko pot, ki je nisem poznala. Vedela sem, da oče od tod naprej ne bo več videl razbojniškega kombija, če nam je sploh poskušal slediti. S to grozno druščino sem se znašla povsem sama. »Bravo,« je voznico pohvalil Strašni Karl. Nehala sem gledati nazaj na cesto in se raje ozrla okoli sebe. Zadaj v vozilu sta si nasproti stali oblazinjeni klopci s sedeži. Med njima je bil prostor za mizico, ki je bila tre­ nutno zložena in pritrjena k steni. Povsod je bilo polno skrivnih kotičkov: vrečk iz blaga, obešenih na strop, pre­ dalov pod sedeži, zložljivih mizic in zvitih vzmetnic, ki so kukale izza naslonjal sedežev. Kot kaže, so vsi natanko vedeli, kam posamezen predmet sodi. Posadili so me na klopco čisto v ozadju vozila, na se­ dež ob oknu. Ogledovala sem si nenavadne okraske na oknih: dolge vrste visečih barbik z natupiranimi lasmi in s popolnim razbojniškim videzom. Vsaka malenkost v tem kombiju je poudarjala, kako navadna sem ter v kako čudnem in sovražnem okolju sem se znašla. Niti pomisli­ ti si nisem upala, kakšna nevarnost mi morda grozi. »Mogoče bi pa vseeno …« je previdno začela Hilda. »Tukaj bi se še lahko obrnili …« »Niti slu-čaj-no se ne bomo obračali,« jo je preki­ nil Strašni Karl. »Konec debate. Ne gremo nazaj. Vso pomlad ste mi trobili, kako zelo ste osamljeni. No, zdaj imate prijateljico.« 15


»Prijateljev se ne ugrabi,« je zavzdihnil Klemen. »Tako se jih ne dobi.« Fanta sem hvaležno pogledala. Mogoče si bo oče vse­ eno premislil. Če me spustijo iz kombija, bom gotovo našla koga, ki mi bo pomagal. »Zdaj se jih pač tako dobi,« je odvrnil Strašni Karl. »To je ukaz vodje.« Na moje veliko začudenje so vsi prikimali, in pogovo­ ra je bilo konec. V razbojniški družini je treba upoštevati ukaze nadrejenega. To je bila prva stvar, ki sem se jo nau­ čila o življenju Razbojnikovih in zaradi katere sem lahko pokopala še zadnje upanje na hitro vrnitev. Med celodnevno vožnjo sem si lahko v miru ogledo­ vala razbojniško družino. Niso me zvezali in niti traka mi niso namestili čez oči, kot po navadi naredijo z ugrab­ ljenci v filmih. Očitno se niso zavedali, da je med nji­ mi opazovalka. Opazovala sem nerodne, opletajoče gibe Strašnega Karla in Hildo, ki je bila vedno korak pred možem: ravno preden se je Strašni Karl po malici hotel zvrniti na stol, mu ga je Hilda podstavila. Zlatozobi Pero je krožil od enega do drugega, kot bi bil nit, ki jih je po­ vezovala, kot nekoliko okorna nit z zlatimi zobmi, ki je še dolgo časa nisem mogla razumeti. Najbolj pozorno sem si ogledovala otroka. Klemna, ki me je poskušal opazo­ vati na skrivaj, in Heleno, ki je edina od celotne druščine sploh ugotovila, da jih gledam. 16


»Ti kar glej, to je zastonj,« je prhnila. V njenem glasu ni bilo čutiti jeze, govorila je kot po navadi, brez ovin­ karjenja. »Ampak če si boš naredila zapiske, jih bom pre­ brala.« Preiskujoče je dolgo bolščala vame, kot gleda morski pes plavalce na vodni gladini. Popoldne so Razbojnikovi kombi ustavili na neoblju­ denem bregu jezera, obdanem z jelšami. Heleni je po­ stalo vroče, hotela se je skopati. In tako smo se šli kopat. Čisto res smo nehali bežati in se ustavili ob jezeru, kot bi to storil kdorkoli drug. Nikomur ni prišlo na misel, da bi me zvezal. »Resno mislim, vrnite me moji družini, iztržili boste visoko odkupnino,« sem gotovo že desetič ponovila. »Tega ne moremo,« je odgovoril Strašni Karl. Šaril je po stari potovalki in iskal kopalne hlače. »Prisežem, da so se od lanskega poletja skrčile, nesramnice. Elastika se je tako zožila, da bom moral kmalu ukrasti nove.« Drugim je šlo na smeh. Strašni Karl ni bil ravno maj­ hen, kopalke so mu bile vsaj za dve konfekcijski številki premajhne. »Kaže, da jih bo res treba ukrasti,« je rekla Hilda, ko ji je uspelo premagati smeh, da je bila slišati resno. »Zakaj ne?« sem vrtala. »Zakaj me ne morete vrniti?« Helena je stekla v vodo in začela plavati kravl, delala je popolne, skoraj neslišne zamahe. 17


»Ker tega ne znamo. Ropanje je naše področje, to ob­ vladamo,« je pojasnil Strašni Karl. Vzel je škarje in ve­ likanske dolge spodnjice odrezal pri kolenih. »No, pa imam kopalke!« »Sicer tega niti slu-čaj-no ne moreš vedeti,« mi je po­ jasnil s slovesnim glasom, »ampak drži se nas določen sloves. In ugled, ki ga je treba negovati.« »Talka nam bo popestrila poletne dneve, bomo spet doživeli nekaj novega,« se je oglasil Zlatozobi Pero in zleknjen na ležalniku zadovoljno zavzdihnil. »Da se v ta biznis, v to našo dejavnost, spet vrnejo čustva. Bomo de­ lali po pravilih naše umetnosti, kot v starih dobrih časih. Tako kot Veliki Parnas,« je goreče dodal. »Kot Parnas,« se je strinjal Strašni Karl. Na vso moč se je drgnil z brisačo, čeprav si je v jezeru namočil le prste na nogah in nato dal vsem vedeti, da je voda čisto prehladna za osebe na vodstvenih položajih. »Talka je prav bedna beseda,« se je odločila Hilda in mi ponudila bonbone. Moje in Nejkine. Materinsko se je sklonila k meni. »Škoda, da je nekdo pojedel vse avtomo­ bilčke iz lakrice. Rekla bi, da so ti prav ti všeč.« »Ugrabljeni osebek,« je slovesno izjavil Strašni Karl. Usedel se je in si popravil kite, da so mu padale na prsi. »Velika prednost je v tem, da bo z nami taboril ugrab­ ljeni osebek.« 18


Brezvoljno sem lizala kisel gumijev bonbon in natanč­ no sledila pogovoru, saj sem poskušala zbrati še tako majhne drobce informacij, ki bi mi lahko pomagali po­ begniti. Odločila sem se namreč za pobeg, če me raz­ bojniški oče ne bo hotel vrniti. Aha, na nekakšno polet­ no proslavo gredo, sem si zapomnila. To je dobro vedeti, čeprav se takrat ne nameravam več voziti okrog z njimi. Sklenila sem, da bom najpozneje v vrvežu proslave zbe­ žala. »A potem vas ne zanimajo ogromne vsote denarja?« sem si na koncu drznila vprašati. Sicer pa, koliko bi bil moj skopuški oče sploh priprav­ ljen odšteti, če bi se res znašla v škripcih? Gotovo niti pol toliko ne, kot je plačal za svoj avto. Sploh pa sta imela še Nejko. »Kaj, če nas zanima?« je vprašal Strašni Karl. Glodal je še zadnji avtomobilček iz lakrice, začutila sem jezo. Hkrati pa mi je bilo dejstvo, da nisem smela pojesti najboljših bonbonov, izredno domače. Zlatozobi Pero je prasnil v smeh. »Mišje pukce misli, Karl, mišje pukce.« Pogovor se je zasukal v nepričakovano smer. »Dragi moj otrok, z mišjimi pukci nimamo kaj poče­ ti,« je rekel Strašni Karl in odmahnil z roko, v kateri je držal napol obgrizen avtomobilček. Tega celo Nejka ni nikoli naredila. »Kaj bi z njimi?« 19


»Ja, kaj pa potem sploh ropate?« sem se začudila. »Bi rada seznam?« je lenobno vprašala Helena in si skušala spraviti vodo iz ušesa. Zleknila se je na prazen ležalnik in začela listati po reviji z glasbenimi skupinami, ukradeni iz Nejkine torbe. »Zakaj pa ne?« sem kljubovalno odvrnila. V kombi sem odšla po beležnico in stisnila zobe, ko se je Helena posmehovala roza naslovnici in rožastemu­ vzorcu. Pisalo sem pograbila z armaturne plošče in z njim začela vabljivo mahati nad papirjem, dokler Razbojniko­ vi niso razumeli, da nameravam pisati po njihovem­ na­ reku. najljubši roparski plen družine razbojnikov Zbrala in zapisala Ajda 1) bonboni na kilogram še posebej malinovi gumijevi bonboni (Hilda), čoko­ ladni bonboni (Karl), lakrice (Klemen), izredno pe­ koče lakrice (Pero, Karl, Helena) 2) piškoti še posebej s sladkornim posipom ali polnjeni z mar­ melado 3) meso (za Karlovo razbojniško pečenko) 4) gorčica 20


5) druga živila, zlasti mlad krompir, grah, jagode in dru­ go jagodič­je, domače pecivo in sendviči, pica in druge mastne pripravljene jedi   6) barbike (za Helenino zbirko)   7) čtivo: revije in knjige   8) popoln komplet igralnih kart (v prejšnjem manjka pikova os­mica)   9) dobra ribiška palica s kolescem 10) manjši zložljiv šotor za reševanje spalnih prepirov trenutno se išče: set za kroket (Klemen), majhen potovalni hladilnik (Hilda), grelec za vodo z nizko porabo električne energije, postaven fant (Helena) »Hudiča,« je dahnila Helena. »Zbriši zadnjo točko. Klemen, pazi se, če te dobim!« Klemnu je ušel krik in pognal se je v beg, ne da bi gle­ dal predse. Spotaknil se je ob korenino borovca in ele­ gantno sfrčal v zrak. Nisem hotela gledati, kako se brat in sestra prepirata. Ko je bil seznam dokončan, so mi ga vzeli iz rok. »To nam bo prišlo prav,« je rekla Hilda. »Seznam bomo obesili k sovoznikovemu sedežu, da ga lahko preverimo, preden se spravimo na delo.« 21


»Prima,« se je strinjal Zlatozobi Pero. Odrasle je seznam povsem očaral. »A veste, da že celo leto špilamo brez pikove osmice? Groza. Kdo bi si mislil, da se že tako dolgo matramo. Igralne karte moramo dobit.« Prej sem mislila, da bi jih seznam utegnil prepričati o tem, kako pametno bi me bilo vrniti domačim. Da nisem čisto navaden plen, temveč bi zame lahko iztržili veliko denarja. Ampak njihov odziv ni bil povsem načrtovan. »Še nekaj,« je dodal Strašni Karl. »Kaj, šef?« je hitro vprašal Zlatozobi Pero. »Tole je dobra novica za nas in slaba zate, punca,« je rekel Strašni Karl in roke vtaknil za hlačno elastiko, tako kot vedno, ko je bil zelo zadovoljen. »Stvar je taka: ne moremo si privoščiti, da bi te izpustili. Na tako dober razbojniški plen že dolgo nismo naleteli. Si namreč zelo brihtna.«

22


V

ečer se je počasi umikal nočnemu miru. Utabo­ rili smo se v tihem zalivu, ki ga je obdajal gozd. Iz kombija smo znosili stvari: spalne vreče, pod­ loge za spanje in podloge za šotor. Zlatozobi Pero si je dal opravka s tlečim ognjem, Hilda je stiroporne hladil­ ne torbe prestavljala v hladno, plitvo vodo. Vsi so hodili mimo mene, obloženi s stvarmi, in se me izogibali, kot bi bila kakšen kos pohištva. Spoznala sem, da stvari niso dodobra premislili. Ne vejo, kaj bi počeli z mano. Pravzaprav sem se točno v ti­ stem trenutku odločila pobegniti. Dlje od tega nisem prišla. Nisem pomislila, da je skrajno neumno načrto­ vati pobeg sredi noči na neznanem kraju. Razmišljala sem nekako takole: počakala bom, da drugi zaspijo, in se zmuznila stran. Poiskala bom večjo cesto, ustavila prvi avto in prosila: »Peljite me na policijsko postajo, bila sem ugrabljena.« Misel na te zadnje besede mi je po svoje go­ dila. Do zdaj so bile najbolj razburljive stvari v mojem življenju taborniški nočni izleti in jahanje, toda nič od tega se ni moglo primerjati s čudno godljo, v kateri sem se znašla zdaj. Kmalu sem spoznala, da se mi ne izplača čakati na razbojnike in njihov spanec. Začelo se je temniti, kar po­ leti pomeni, da je ura že skoraj polnoč in prihaja kratko obdobje teme, preden se začne spet daniti. Vsi so bili še živahni in še zdaleč se mi ni svitalo, kdaj morajo otroci

24


pri njih v posteljo. Odločila sem se počakati, dokler ne bodo vsi zatopljeni v opravke. Od zaplenjenih stvari sem s sabo vzela le beležnico; računala sem, da bom brez do­ datnega tovora hitreje napredovala. Počasi sem se začela premikati stran od tabora. Napotila sem se proti prednjemu delu kombija. Naj­ prej nekaj korakov do kombija. Nato do prvega drevesa. In že sem švignila za naslednje drevo. Če bi se kdo spom­ nil pogledati za mano, me ne bi več videl. Tekla sem od enega drevesa do drugega in vmes čakala, da mi je srce nehalo razbijati. Na koncu nisem več razločila tlečega ognja. Opazila sem, kako presenetljivo temna je maka­ damska pot brez luči. Morala bi vzeti žepno svetilko. »Kam pa kam?« se je naenkrat zaslišalo za mano. Bila je Helena. Z žepno svetilko je posvetila naokrog, bila je približ­no deset korakov stran od mene in mi je bila, kot kaže, vso pot za petami. Čudno, da nisem ničesar slišala. Spoznala sem, da bi me Helena ujela, če bi se pognala v beg. Videla sem jo plavati, proti njej nisem imela nobene mož­nosti. »Si šla na daljši sprehod?« »Ne, samo dračje sem šla nabirat, ker se ogenj noče razplamteti,« sem se hitro znašla. »A tako,« je vzkliknila Helena in skočila predme. »Očit­ no znaš tudi nesramno lagati. Tale talka postaja vse bolj zanimiva. Šef nam je priskrbel izvirno domačo živalco.« 25


Posvetila mi je v obraz, da nisem več razločila gozda okoli sebe. Odločila sem se, da se neham pretvarjati. »Dovoli mi oditi,« sem moledovala. »Saj imate naše stvari. Z mano si ne boste mogli kaj prida pomagati. Reci jim, da sem pobegnila in da me nisi mogla ujeti.« »Slab izgovor,« je odgovorila Helena in svetilko usme­ rila stran od mojega obraza. »Meni še nihče ni pobegnil, to vejo vsi.« Vedela sem, da mi je ne bo uspelo prepričati. Helena je pomignila v smeri tabora in obrnila sem se za njo. »Sploh pa se motiš,« je rekla in si žepno svetilko na­ stavila pod brado, kot med pripovedovanjem zgodb o ­duhovih. »Ni res, da nisi za nobeno rabo. Zabavna si. Zdaj pa še posebej, ker si poskušala pobegniti. Nekaj se zme­ niva,« je predlagala in neslišno skočila poleg mene. »Ti ne boš več poskušala takšnih neumnosti, jaz pa ne bom nikomur povedala za najin nočni izlet.« »Če obljubim, boš že vedela, da lažem,« sem rekla. »Seveda,« se ji je obraz razpotegnil v nasmeh. »Kot kaže, je obema jasno, kaj je na stvari.«

26


Ajda in Razbojnikovi  

Zabavna in napeta pustolovščina priljubljene avtorice Siri Kolu (1972) je bila leta 2010 na Finskem nagrajena s prestižno literarno nagrado...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you