Issuu on Google+


Vse informacije o knjigah založbe Mladinska knjiga lahko dobite na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(497.4)(036) 796.51(497.4)(036) ARLIČ, Nina, 1977[Dvainpetdeset] 52 izletov po Sloveniji : tematska doživetja za čisto vsak konec tedna v letu / [besedilo, ilustracije, fotografije] Nina Arlič ; [topografske karte Geodetski zavod Slovenije ; zemljevid Slovenije Monde Neuf]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013 ISBN 978-961-01-2826-7 267302912

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.


VSEBINA

JUNIJ

JULIJ

AVGUST

SEPTEMBER

1. 2. 3. 4. 1. 2. 3. 4.

1. 2. 3. 4. 5.

1. 2. 3a. 3b. 4.

Dan odprtih vrat Morske biološke postaje v Piranu Festival idrijske čipke Božanje plemenitih konjičev v Lipici Kekčevi dnevi v Kranjski Gori Po sledi izjemnih dreves Semiška ohcet Dnevi piva in cvetja v Laškem Po sledeh soške fronte

Flosarski bal na Ljubnem ob Savinji Izlet petih sirov Festival kranjske klobase v Sori pri Medvodah Srednjeveški dan v Celju Skrivnostna preteklost Brestanice Šuštarska nedelja v Tržiču Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku Pikin festival v Velenju Vojaški festival v Pivki Srečanje v deželi škratov pri Slovenj Gradcu

OKTOBER 1. 2. 3. 4.

Kočevski rog in Dolenjske Toplice Po Alminem Celju Praznik kostanja v Vitovljah Noč čarovnic na gradu Grad

NOVEMBER

1. 2a. 2b. 2c ali 3. 4.

Muzeji na prostem Praznik kakijev v Strunjanu Martinovanje v jeruzalemskih kleteh Pohod od Litije do Čateža Obala, Kras in kras: med res suhim in res mokrim

12 18 24 30 36 46 52 58 64 70 76 80 86 94 100 106 112 118 122 130 136 142 148 158 164 170 176

3


DECEMBER

JANUAR

FEBRUAR

MAREC

APRIL

1. 2. 3. 4.

1. 2. 3. 4. 1. 2. 3. 4.

1. 2. 3. 4. 1. 2. 3. 4.

1. 2. 3. 4.

Rudarske Trbovlje in glažutasti Hrastnik Mlini na Muri Žive jaslice v Postojnski jami Plečnikova Ljubljana in ognjemet Nočno sankanje na Mangartu Po sledeh Pohorskega bataljona Polzela pozimi, Oljka in Snežna jama Gradovi za kralja Matjaža Mrzlo Babno polje in romantični Snežnik V čudoviti Radovljici Stična, Pleterje in Olimje Med pustnimi maskami na Ptuju, v Drežnici in Cerknici

184 190 196 202 212 218 224 232 238 244 250 258

Sekanje, barvanje in iskanje pirhov, Kokrica pri Kranju 266 Vuč u vodo v Tržiču 272 Poleti v Planici in izdelovanje smuči na Blokah 278 Pripovedovalski festival v Ljubljani 284

Br‘stovska špargljada in ankaranski praznik cvetja, vina in oljčnega olja Rafting po Soči Popotovanje med zrni soli (Sečoveljske soline) Jama Pekel in rimska nekropola v Šempetru v Savinjski dolini

MAJ

Po sledeh Jazona in argonavtov Veronikin festival v Kamniku Internautica v Portorožu Arboretum Volčji Potok

290 296 300 306 312 320 324 328


UVOD Slovenija je prav majhna reč. Na poletni dan jo lahko obvozite krog in krog v enem dnevu, preden zaide sonce. Jezera, gozdovi, močvare, romarske poti – še največje mesto je majhno. Toda redkokje boste tako blizu doma našli toliko sli­ kovitih ruševin starih utrdb, domovanj in križpotij, toliko prečudovitih gozdnih pešpoti, ki vas bodo čez hribe vodile do razgleda nad toliko čudovitimi dolina­ mi; toliko srednjeveških mestnih jeder, toliko etnoloških zbirk, toliko priredi­ tev, toliko različnih jedi in toliko zgodb. Lahko da boste med posedanjem pod lipo na vrhu poseke in opazovanjem pokrajine pod sabo dobili občutek, da ste se izgubili v času: da se stvari že stoletja niso spremenile. To ni knjiga, v kateri bi vam radi predlagali seznam krajev, ki si jih oglejte, da se boste počutili popotniško. Narejena je sicer lepo pregledno, urejeno po letnih časih, mesecih in koncih tedna, prav tako so opisane težavnost poti, ne­ kaj predlogov za prenočitev in krepčilni obrok v domačih gostilnah, predstavl­ jeno je prgišče krajevnih posebnosti – toda bistvo tega vodnika je povabilo na izlet. Povabilo, da ga, vodnik, dopolnite s svojimi opazkami, čačkami, odrezki od vstopnic in razglednicami. Ni mu treba slediti do zadnje vejice in pike. In ne bodite hudi, če se je od izdaje vodnika do vašega izleta kaj spremenilo. Poiščite načrt B in ga prilepite med strani. Rek, da ni tako bistven cilj, kot je pot, velja! Izlet ni nujno oddih. Včasih rabimo od­dih po izletu. Pustolovščina je izkušnja in vse izkušnje niso vedno prijetne ali predvidljive. Cene se spre­ minjajo. Vreme se spreminja. Morda v kn­ jigi piše, da vzemite s sabo sanda­ le, vam pa bi prišle prav kvečjemu kot obesek za avtomobilske ključe, ker si boste morali nadeti skibucke. Jadralci imajo navado reči: ni sla­ bega vremena, je le slaba oprema (obleka). In njihove stare mame dodajo: bolje je imeti s sabo malo preveč reči kot malce premalo. Malce. Mal­ ce, res. Ne pretiravajte z litrom šampona, petimi rjuhami in tistim ‛mogoče nam bo pa napihljivi čoln prav prišel ...’ Veliko, vse več ponudnikov in organizatorjev­­vlaga v rado­ vednežem prijazne spletne strani, na katerih redno ažurirajo cene, podrobne sporede in namige, kaj se še da videti v okolici.

5


Drugo najpomembnejše: kadarkoli kamorkoli greste, imejte s sabo udobne in trpežne čevlje, in če se le da kaj ‛copatastega’, da se lahko preobujete (denimo japonke ali lahke športne čevlje ali kaj podobnega – še posebej v gorskih ko­ čah, kjer poprosijo, naj gostje ne tancajo naokoli z blatnimi gojzarji). Potem: lahke kose oblačil, na primer tako imenovane ‛švic’ majice, ki se zelo hitro sušijo. Bolje je imeti eno vetrovko ali jopico ali širok šal preveč, kot da bi nam prvi zablodeli oblak vzel pogum. Pa rezervne nogavice, kapo, ruto ali še bolje tunelasti kos blaga, ki se mu po angleško reče buff in je lahko šal ali trak za čez ušesa; res ni tako zelo pomembno, kakšni smo videti, ko gremo na izlet. Pa čutaro ali termovko, uro, prigrizke in obliže za žulje ... Celo brisača, če se zelo potite ali če si jo boste pri zelo visokih temperaturah močili in se hladili, pride prav – poleti zna biti tako vroče, da vnema pade obratno sorazmerno z dvigom živega srebra. Spet drugič vas bo morda ujel snežni metež, ki ga ne boste pričakovali. Dobi se dolgo spodnje perilo, ki tudi nima nobene teže in nima nič proti temu, da domuje na dnu torbe. V lahek, zračen nahrbtnik je vredno vložiti kakšen evro več. Ne imejte samo enega, ki ga bo tovoril ubogi oče, temveč naj se vsak član družine, še tako majhen, nauči prenašati svojo vodo, prigrizke, kapo ali rokavičke ter svojo beležko, v katero bo nabiral žige ali spominke s poti. Obstajajo tudi oprtniki za pse, v katerih naj si kuža sam nosi svojo vodo, hrano in odejico. Hrana naj ne bo preveč dišeča, da se revež ne bo že na začetku utrudil z vrtenjem okoli svoje osi. Nič ne bo škodilo, če boste imeli s sabo tudi švicarski nož, baterijsko svetilko in pohodne palice. In tudi če je prijetno hladno in nežno pihlja, uporabljajte zaščitno kremo za sončenje ter pokrivalo, sicer boste v ponedeljek rdeči kot kuhan rak. Ljudje, ki mnogo potujejo (bodisi po svoji volji bodisi po šefovi), so vajeni vse­ ga hudega. Vedo, da so ceste včasih zaprte in da se zemljevidi kdaj zmotijo. Gospe iz naprave GPS ne grozijo, da jo bodo zadavili, kadar strelja kozle. Vedo, da je najkrajša, skoraj premočrtna pot včasih najdaljša pot med dvema točka­ ma. Za smer so vajeni spraševati domačine in pričakujejo, da njihov odgovor ni vedno v pomoč. Bodite vljudni in potrpežljivi. Tudi če se sprete, tako da povesite čeljust ali zaloputnete z vrati, naj vam to ne pokvari dneva; počakajte, da se nape­ tost razelektri. Ljudje se utrudijo, zmedejo in spotaknejo. Ne bodite sitni, če se zgubite, in naj vas ne pograbi panika takoj, ko naletite na križišče, ki ni dovolj pregledno ali ki je slabo označeno. Manjša cesta vodi do večje ceste, to je urbani ekvivalent smerokaza majhna voda vodi k veliki, in ob veliki vodi so skoraj vedno ljudje. Ni konec sveta, če vas ujame tema, nihče vas ne bo pojedel. Lepo počasi, nogo pred nogo, našli boste nazaj. Kadar ste preut­ rujeni, ne tvegajte nesreče – poiščite prenočišče in si oddahnite. Seveda ne silite v kraje, ki jim niste kos, kot so nevarne gore, nevihtna polja … in ne postavite šotora sredi Cerkniškega jezera, dve uri preden se bo spet začelo polniti.


Takole je nastajala knjiga ...

Razumeti moramo, da imamo čast in privilegij uživati v razoro­ žujoče lepi naravi, spomenikih in utrinkih iz zahajajočega časa – spoštovati moramo neokrnje­ nost narave, dokler še lahko, in ne smetimo z nepotrebnim hru­ pom, svetili in seveda odpadki, kadar ni nujno. Predvsem pa vel­ ja, da se pred odhodom dobro pri­ pravimo, preverimo informacije, rezervacije, restavracije, marka­ cije ... Nato se odklopimo, odrine­ mo in sprostimo. To velja tako za megalomanska prizorišča večde­ settisočglave množice kot prire­ ditev v dežju, ki se dogaja v gorski koči za pet oseb. Ne hodimo na prireditve s predsodki in vnaprej popredalčkanimi zahtevami ter pričakovanji. To ni takšne vrste povabilo na nizanje spominov.

Zdrava mera kulturne radovednosti je pol zmage! Ne spreglejte reči okoli sebe samo zato, ker niso navedene na papirju. Niti če bi imeli s sabo sto, dvesto knjig, ne bi mogli vedeti, kaj vas čaka za vsakim naslednjim ovinkom. Nihče ni prevozil vseh naših cest, stopil skozi vsa vrata svojega mesta ali preplezal čisto vseh hribov in gora. Ali izkopal vseh skritih zakladov. Kaj pa, če naletite na novo vrsto metulja? Tudi vaško situlo so odkrili po naključju. Pa še moj osebni nasvet: VEDNO, vedno imejte s sabo fotoaparat. Fotogra­ firajte sebe, otroke, psa, rastline, poiščite rdečo nit in ji sledite na vseh poteh, denimo, kako vaša hčerkica na vsakem višjem vrhu naredi stojo na glavi (kjer je varno, seveda), ali kako nenavadno drobni so nekateri cvetoči mahovi, ki rastejo v fugah razvalin gradov, ali kako lepi so še vedno nekateri mejni kamni ali razpotja na podeželju, ali v kako zanimivih kriglih strežejo domače pivo ... Poskušajte neznane jedi. Naučite se novih viž. Pišite svoja poglavja. Nina Arlič


O VODNIKU, KI JE PRED VAMI Nadnaslov, naslov in včasih še podnaslov vam povedo, kam se bomo odpravili in kaj bomo tam počeli.

Letni čas

Tukaj piše, za kateri konec tedna v mesecu je predviden izlet. V uvodu je na kratko predstavljena rdeča nit izleta.

Mesec

Tukaj izvemo, koliko časa bo trajala pot. Včasih predlagamo več različic. Dvodnevna, tridnevna … Večina zamisli za izlete je pripravljena tako, da jih lahko sami poljubno podaljšamo ali skrajšamo. Predel Slovenije

Za lažjo orientacijo: predstavitev izletniške točke ali izletniških točk na zemljevidu.

Jedro besedila, v katerem boste izvedeli o glavni izletniški točki in vsem, kar se veže nanjo (da boste lahko odgovorili na vprašanja malih in velikih radovednežev, ki se bodo porajala na poti), ter namigi, kaj početi v okolici.

8

Kaj bo na izletu zanimivo otrokom? Kako jih lahko zaposlimo? Kaj je primerno zanje in kaj ne?


Prebliski, anekdote, popotniške modrosti in zanimive informacije – za mimogrede.

Kje prenočiti? Naštetih je nekaj ponudnikov, vendar se ponudba hitro spreminja, zato ne bo odveč, če se o prenočiščih neposredno pred odhodom pozanimate na internetu ali v turističnem informacijskem centru. Običajno je treba prenočišča rezervirati, vredno pa je spremljati različne akcijske popuste.

Naslovi, telefonske številke in spletni naslovi, kjer so na voljo dodatne informacije. Včasih je med njimi tudi naslov kakšne knjige, ki jo je dobro vzeti s sabo.

Vsak izlet ima praktično nalogo za popotnike. Nekatere so zelo resne, druge bolj šaljive – nekatere lažje in druge težje izvedljive. Pri vsaki nalogi piše, koliko točk dobi tisti, ki jo uspešno opravi. Točke zapisujemo v preglednico na str. 346 in 347. Dogovorimo se, da na koncu zmagovalec dobi nagrado (poleg časti in slave, seveda). Morda je lahko naslednji izlet po njegovi izbiri? Ali pa mu naslednjič ni treba nositi nahrbtnika? Možnosti je toliko, kot jih dopušča domišljija.

Enako kot za prenočišča velja za hrano: navedenih je nekaj ponudnikov in značilnih jedi, vendar naj se iskanje dobrih gostišč nikoli ne konča.

9


POLE


ETJE 11


POLETJE

dan odprtih vrat Morske biološke postaje v Piranu! 8. junija je svetovni dan oceanov. In tudi poletje je končno tu! Kopalke, pla­ vutke in sladoled kar kličejo po tem, da si vzamemo prost konec tedna in skočimo pogledat, ali naši plastični sandali še plavajo na gladini. Čeprav smo se ljudje odločili, da bomo raje živeli na kopnem (vsaj večina, tisti, ki živijo na barkah, so izjeme, ki potrjujejo pravilo), pogosto hrepenimo po šume­nju valov, ob katerem si oddahnemo in se sprostimo. Privlačijo nas globine, ki skrivajo celo vrsto zakladov. Še vedno namreč ne vemo natančno, kaj je na morskem dnu, čeprav biologi strastno proučujejo podrobnosti, odkrivajo nove vrste in se učijo o nenavadnih bitjih, ki domujejo v morskih tokovih. Oceani so kraljestva, ki zaslužijo več kot dan pozornosti. Vendar si je vred­ no vzeti vsaj tega! Če se sprašujete, zakaj so ribe takšne, kot so, zakaj nekatere plavajo same, druge pa v jatah, kakšni so zares morski konjički, ali so korale žive ali ne ... potem prvi konec tedna v juniju obiščite Morsko biološko po­ stajo Piran (MBP), ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo in v tem času na stežaj odpre svoja vrata radovednim ljubiteljem okolja, še posebej tistim, ki jih ne moti, če se zmočijo.

Morska biološka postaja Piran

MBP

12

1.

NE

NA

KO

Pomorščaki, brodolomci, morske zvezde in morske deklice, nabiralci biserov, pirati in kapitan Nemo, vkup! Napočil je ...

C TED


Junij

TEŽAVNOST

1 (2, če nameravate odplavati do Benetk in nazaj).

NUJNA OPREMA

Zdaj je že toplo, tako da bodite pozorni na to, da boste dovolj pili in da vas ne bo spražilo sonce. Kape, majice z dolgimi rokavi (recimo lanene) ali krema z visokim faktorjem so ne­ pogrešljive, kamorkoli greste. Tudi rezervna obla­čila, če se zmočite. Lahko se zgodi, da bo ravno ta dan vreme pasje in bo grdo pihala sr­ borita burja; vsak ribič ve, da je morsko vreme muhasto in da vetrovke niso odveč. Na plažo seveda vzemite s sabo natikače, brisačo in pri­ merno čtivo.

KAKO DO TJA

Piran leži na rtu med Strunjanom in Portoro­ žem. Če se peljete od Kopra proti Luciji, bos­ te na vrhu hriba nad Portorožem zagledali odcep desno, ki vodi proti Piranu. Potem vo­ zite naravnost in sledite kažipotom. Vendar bodite pripravljeni, da so piranske ulice ozke in boste imeli s prevelikim avtom kar nekaj te­ žav pri manevriranju, če boste vztrajali, da se nočete premikati peš. Piran ima precej strog režim parkiranja in ponekod dokaj visoke parkirne tarife, zato predlagam parkirno hišo Arze, ki je blizu pokopališča in peš le nekaj minut oddaljena od središča mesta. Celod­ nevna parkirnina tam znaša 12 evrov, parki­ ranje v mestu pa poleti stane 5 evrov na uro. Morska biološka postaja ima naslov For­ nače 41.

OTROCI

Z velikimi očmi bodo spoznavali nenavadne morske organizme. MBP je pripravil poučen program in redkokateri otrok ni navdušen nad morsko biologijo. Morski klobuki, mor­ ske zvezde, hobotnice, spužve, morske ku­ mare – vsi so silno privlačni. Primerno tudi za najmlajše!

Piran s Tartinijevega trga

13

Obala in Kras

TRAJANJE

Dan, dva ali tri. Dan odprtih vrat je po navadi v petek. Vendar se le ‛oborožite’ za podaljšan ko­ nec tedna, ko boste že na dosegu morske pene, da izlet raztegnete v pravo morsko izkušnjo. To seveda pomeni kopanje, sladoled, potapljanje in iskanje morskih ježkov (a previdno! Ne po­ škodujte ne sebe ne njih!), sončenje, sprehod ob obali in po pristanišču … Odklop, skratka, od preostalih 364 (+ 1) dni, ko ne slavimo Po­ zejdona.


MBP je dislocirana enota Nacio­ nalnega inštituta za biologijo, ki se že več kot štirideset let ukvar­ ja z raziskovanjem našega morja. Saj vsi vemo, da je slovenskega morja smešno malo – na postaji za hec povprašajte, koli­ko kubi­ kov. Njegova najgloblja točka ne dosega 40 m. Vendar so tja spusti­ li beton­sko piramido, češ, Triglav V laboratorijih MBP v negativu. Do nje se lahko poto­ pite in preberete, kaj piše na plošči. Kar 80 odstotkov slovenske obale je poseljene in pozidane. V tako zelo majhnem kraljestvu, ki pripada slovenskemu morskemu možu inPodnapis njegovim sirenam, živi tudi na tisoče živalskih, rastlinskih in drugih vrst (no, skoraj dva tisoč). Polžki, rakci, ribe, školjke, planktonske živali, želve, morski klobuki, delfini, kiti in tudi kakšen morski pes. Vse to se pojavlja v našem majhnem zalivu. Dvomim, da obstaja ribič, ki bi že kdaj videl vse vrste, ozi­ roma potapljač, ki se mu ne bi katera skrila. Na MBP so se že pred mnogi­ mi leti odločili, da se bodo metodično lotili katalogiziranja naših vrst, da jim bodo pomagali kar najbolje preživeti v spre­ minjajočem se okolju in seveda, da bodo tu in tam odkrili kakšno novo vrsto.

Δ

Potapljaška baza

va veliko znanja in vaje – ter dovoljenje. Treba je biti zelo previden! Poleg tega si je treba znati nadeti jeklenko s stisnjenim zrakom, si pritrdi­ ti prave uteži in si pravilno zapeti neoprenski kombinezon. Še James Bond ni tega obvladal že v prvo. Rekord potopa je sicer več kot 300 metrov, toda to ni več samo stvar opreme in možnosti glede na globino dna, temveč tudi zapletenih vaj in razumevanja fizike. O potapl­ janju na dah na 100 m je Luc Besson leta 1988 posnel lep, malo žalosten film Velika modrina.

Ogled laboratorija

Delavnice se začnejo točno ob določeni uri, pred vsako delavnico pa je 45-minutna pred­ stavitev MBP. Nadobudni morski raziskovalci si lahko ogledajo tudi raziskovalno plovilo in se seznanijo z vzorčevalnim delom. Ogled si­ cer lahko traja, kolikor traja radovednost: pol ure, pol dneva ali več.

Na dan odprtih vrat MBP so obiskovalci po­ vab­ ljeni na ogled laboratorijev, na preda­ vanja in predstavitve, ogled raziskovalnega plovila in – to bo morda še najbolj zanimivo – potapljaške baze. Tam raziskovalni potapljač predstavi svoje delo in zapletene postopke, ki mu omogočajo, da se potopi v podvodni svet. Kajti potapljanje nikakor ni preprosto. S pota­ pljaško masko in dihalko že lahko pokukate v globine, a pravo potapljanje z jeklenko zahte­

Δ

Odprejo se tudi vrata v različne laboratorije in delavnice, ki so zelo poučni in v katerih raz­ lični strokovnjaki in strokovnjakinje predsta­ vljajo svoje delo. Obiskovalce po starosti raz­ delijo v več skupin, čemur je prilagojen tudi program. Zato je zaželeno, da se prijavite prej.

14


Piranski akvarij

Piranski akvarij

Če zanimanje za življenje v mor­ju ne pojenja, se naslednji dan odpravite v Akvarij Piran, ki domuje v vili Piranesi na Kidričevem na­ brežju 4. Kot večina muzejev je ob ponedelj­ kih zaprt (razen med 13. 6. in 31. 8.), sicer pa sprejema obiskovalce po sezonskem urniku: Delovni čas 14. 11.–13. 4.: 9.00–17.00 14. 4.–3. 6. in 1. 9.–13. 11: 9.00–19.00 13. 6.–31. 8.: 9.00–22.00 Vstopnina: 7 evrov (odrasli), 5 oz. 2 evra (otroci, odvisno od starosti), 10 evrov (družina – 1 otrok + starši, drugi otroci imajo popust)

Akvarij ima več bazenov pod umetnimi lučmi, v katerih si lahko ogledate okoli 200 prebivalcev podmorskega sveta. Recimo ele­ gantno hobotnico, pisane ustnače, glavače, girice, babice, brancine, pri nas zelo redko ve­ liko kirnjo in še mnogo drugih. Pa tudi alge, na primer sargaško algo in cistoziro. V poseb­ nem prostoru je velik bazen, v katerem pla­ vajo morski psi trneži, ciplji, brancini, morske vrane ... Tam si lahko ogledate tudi velikega morskega pajka, kačjerepe, male morske jež­ ke in različne vrste spužev.

kmetijstvo, trgovanje, pomorstvo in tudi soli­ narstvo. Sol na tradicionalen in naraven način v Sečovljah pridelujejo še danes (gl. str. 300). Sprehodite se po obali in si privoščite ko­ silo ali vsaj oddih v enem izmed priobalnih lokalov. Vredno je tudi poiskati senco v ozkih mestnih uličicah in narediti nekaj lepih po­ snetkov stare arhitekture. Ne spreglejte cerkve svetega Jurija, ki se bohoti nad mestom in naj bi nastala v 12. stoletju (današnjo podobo je do­ bila po baročni prenovi), osrednjega Tartinije­ vega trga s kipom piranskega rojaka, violinista­ in skladatelja Guiseppeja Tartinija (tam stoji od 1896), občinske palače, ki ima vzidano figu­ ro beneškega leva z odprto knjigo (odprta knji­ ga je pomenila mir, zaprta pa vojno), in čudovi­ te rdeče stavbe iz 15. stoletja, Benečanke, ki je najlepši primerek beneškogotske arhitekture v Piranu in najstarejša ohranjena hiša na Tar­ tinijevem trgu. Povzpnite se tudi do mestnega obzidja; največji del ohranjenega dela je iz časa med začetkom 15. in sredino 16. stoletja. Z nje­ ga je prelep razgled na mesto!

Plaže

Piranski rt je sicer kamnit in pozidan, toda gotovo boste na tem kratkem traku našli kaj zase. Veliko lepše urejenih plaž sicer spada k hotelom in so zaradi tega plačljive, ne pa vse. Betonsko-kamnita plaža v Piranu, recimo, je zastonj. Na bližnji portoroški plaži boste za ležalnik na dan odšteli okoli 5 evrov, enako za senčnik, enkraten vstop v sanitarije stane pol evra oziroma ob zakupu senčnika ali ležalni­ ka evro na dan (neomejen dostop). Piranski privez

Piran kar tako

Pred odhodom domov si privoščite še spre­ hod po slikovitem pristaniškem mestecu, ki se je začelo razvijati že v zgodnjem srednjem veku in nad katerim bdi zavetnik sveti Jurij. Za njegov razvoj so bili pomembni ribištvo,

15


Mimogrede

Če bi slovensko obalo razdelili med vse prebivalce Slovenije, bi je vsakomur od nas pripadlo dobra 2 cm.

Δ

Hrana

Morska, menda. Ponudbe je veliko, in to na vsakem koraku; bliže ko ste valovom, viš­ je so praviloma cene. Restavracija Ribja kan­ tina na Savudrijski ulici 1 ponuja poleg vseh luskavih specialitet še otroške menije.

Δ

Možnost prenočitve

Ob naši obali se vedno najdejo prenočišča, go­ stišča in trgovine. Vprašanje je samo, ali vam je ljubše skromno ali mondeno. Piran ima na rtu kup mladinskih hostlov, še več apartma­ jev in sob. Pravzaprav dobiš občutek, da sko­ raj vsaka hiša kaj oddaja, toliko je napisov, ko iščeš senco v ozkih piranskih uličicah. Piranski hotel Tartini pogosto ponuja pa­ kete podaljšanih koncev tedna po ugodnih Piranska ulica

16

cenah, kakor tudi hotel Barbara v Fiesi (enak cenovni razred). Za družine, ki nameravajo ostati dlje, je najbrž najugodnejši kakšen družinski paket pri potovalni agenciji. Če pa imate več časa in ste bolj pustolovski, pridite s šotorom in se namestite v kampu. Okoli Por­ toroža so vsaj trije: Lucija, Fiesa in Strunjan, s popusti za otroke. Kamp v Luciji so pred ne­ davnim prenovili. Psi so dobrodošli.


Porečanka

Če vas bodo srbele pete, se sprehodite še po sledovih ozkotirne železnice Porečanke ozi­ roma Parenzane (domačini pa so ji pravili tudi Istranka). To je bila enotirna železniška proga, široka 76 cm, ki je potekala od Trsta do Pore­ ča (šla naj bi vse do Kanfanarja, a je tako daleč niso nikoli zgradili). Dolga je bila 123 km in je povezovala 33 istrskih krajev od Trsta do Pore­ ča; 13 km je tekla po Italiji, 32 km po Sloveniji in 78 km po Hrvaški. Po njej je med letoma 1902 in 1935 sopihal vlak, zdaj pa je del preurejen v rekreativno Pot zdravja in prijateljstva, name­ njeno pešcem in kolesarjem. Ta povezuje Ko­ per, Izolo in Piran in teče od Škofij do Lucije ter pri Sečovljah prečka hrvaško mejo. Ob progi so tu in tam so še vidni stebrički, ki so označevali traso; na njih piše TPC (Trst/Trieste–Poreč/Pa­ renzo–Kanfanar/Canfanar). Ker so bile cene vozovnic za Porečanko drage, se je z vlakom po njej vozil večinoma premožnejši sloj oziroma državni uslužbenci in zaposleni na železnicah. Zaradi razgiba­ nosti terena je bila vožnja počasna, le kakšnih

Dodatne točke

Za vse tiste, ki znate našteti in opisati pet vrst slanovodnih rib. Poleg morskih psov, seveda. Po ena za vsako ribo. To igro se je prijetno iti tudi v avtu, na poti sem. Starši se bodo morali morda malce poglobiti in si ­izposoditi­kakšno knjigo o

25 km/h, tako da se je od Trsta do Poreča poto­ valo okoli sedem ur. Potniki, ki so morali med potjo opraviti potrebo, so preprosto skočili z vlaka, opravili svoje in pohiteli za vozilom. Včasih je bil kakšen vzpon za sopihavčka tudi prehud in so morali potniki priskočiti na po­ moč ter ga poriniti. Večina železniških postaj ob progi še sto­ ji, preurejene so v stanovanjske hiše ali po­ slovne prostore. Ohranjeni so tudi vsi predori (na primer Valeta med Strunjanom in Porto­ rožem, ni za klavstrofobične). Porečanki je posvečen leta 2000 odprt muzej Parenzana v središču Izole, v katerem imajo poleg zgodovinskih dokumentov, slik zemlje­vidov tras in maket tudi izjemno bogato zbirko modelov vlakov, hkrati pa se lahko tam spoznate s kulturo in drugimi značilnostmi primorskih krajev. Delovni čas

pon.–pet.: 9.00–15.00, sob. in ned. zaprto. Vstopnina: 2,10 evra (odrasli), 1,50 (skupine, upokojenci, študenti in otroci)

ribah (gl. Dodatne informacije). Pozorni bodite le na to, da ne govori o pripravljenih v voku. In še pssst, namig: v MBP boste lahko kupili dva lepa plakata o naših ribah in nevretenčarjih! Aja, nič ne bo narobe, če si dan poprej pogle­ date Poletje v školjki. Tudi za to dobite toč­ko.

Predor na progi Porečanke

DODATNE INFORMACIJE

i

Morska biološka postaja Nacionalnega inštituta za biologijo www.mbss.org Fornače 41, 6330 Piran Tel.: 05/9232 929 E-naslov: info@mbss.org

TIC Piran

www.portroz.si Tartinijev trg 2, 6330 Piran Tel.: 05/6734 440 E-naslov: ticpi@portoroz.si

Knjiga Nica Ferrera Popoln vodnik po ribištvu v morju in sladkih vodah, izdala založba Mladinska knjiga, 2013

17


POLETJE

KO

Festival idrijske čipke (predpriprave na Festival kranjske klobase)

Idrija je mestece, ki nikoli ne počiva. V njej lahko skoraj vedno najdemo kaj zanimivega: razstave, tržnice in festival. Idrijčani so ponosni na svoj rudnik in na svoje čipke. Poklon tem drobnim, nežnim in zapletenim vozlom pa je prerastel v cel vikend poučnega doživetja. Festival idrijske čipke se začne v petek zvečer s slavnostnim odprtjem, po navadi z glasbo. Glasbeno se v ne­ deljo zvečer tudi sklene. Vmes se zvrstijo številne delavnice, predstavitve, tekmovanja, povorke in koncerti. Na ogled so postavljeni izdelki učencev iz čipkarske šole in društev klekljaric. Pa nakit iz čipk. In nenavadnejše reči: recimo čipka, dodana unikatno ulitemu steklenemu krožniku. Sicer pa: ali veste, kaj je široki ris? Ali kako so čipke povezane s filatelijo? Vsako leto na festivalu prikažejo tudi tehnike klekljanja, ki imajo korenine v starih časih – in se pravzaprav do danes niti niso tako zelo spremenile. Tudi plesa, glasbe in vragolij ne manjka. Delavnicam se lahko pridružite obiskovalci, tako odrasli kot otroci, tudi če ste popolni začetniki in so to vaše prve učne urice s kleklji in sukancem. V nedeljo popoldne pa lahko glasujete za najlepšo čipko prire­ ditve. Če si boste želeli odpočiti prste, skočite v Antonijev rov in spoznajte slavni rudnik živega srebra. Ogled je speljan po poučnih točkah: začne se v imenitni stavbi Šelštev, kjer se je začel rudarjev dan in kjer s filmom predstavijo zgodo­ vino rudnika, in nadaljuje skozi rov, mimo podzemne kapelice in razstave, ki prikazuje stare načine kopanja rude. Nato se spusti po slepem jašku, mimo prikaza miniranja … Ogledate si lahko tudi škrata berkmandlca in lutke ru­ darjev v naravni velikosti. Skratka, v rovu lahko izveste veliko zanimivih reči o krtovem kraljestvu – ki jih je vredno doživeti, ne le brati o njih.

18

2.

NE

NA

Spretnosti babice pajkovke:

C TED


Junij

Idrija

TEŽAVNOST

1 (2, če boste poskusili klekljati).

NUJNA OPREMA

Spretni prsti. Če boste šli v rudnik, imejte s sabo vetrovko in pulover, v rovu je vedno hladno. Za razstave zaračunajo simbolično ceno. Vstopnice za rudnik prodajajo pri vho­ du v rudnik in v Turističnem informacijskem centru (TIC) na Vodnikovi ulici 3. V slabem vremenu je festival sicer nekoliko okrnjen, a so vse razstave in tekmovanja pod streho. Za ogled rudnika boste dobili površnike in čela­ do. Cena ogleda rudnika je 9 evrov za odrasle in 5 evrov za otroke, za obiskovalce je v juniju konec tedna odprt med 10. in 16. uro.

KAKO DO TJA

Idrija leži 56 km zahodno od Ljubljane in dobrih 60 km vzhodno od Nove Gorice. Prav­ zaprav z Ajdovščino in Vrhniko tvori maj­ hen trikotnik. Če se peljemo iz Ljubljane, pri Logatcu zavijemo z avtoceste A3 in sledimo cestnim oznakam čez Godovič proti severo­ zahodu. Če gremo iz Ajdovščine, pa se name­ nimo proti Colu, nato pa čez Črni Vrh do Go­ doviča in levo proti Idriji. Pot iz Logatca traja kakšne pol ure, iz Ajdovščine malo dlje. Sko­ zi Idrijo vodi tudi kolesarska Smaragdna pot.

Prireditev se odvija v mestnem jedru, kjer sta (malce odvisna odlepega vremena) tudi pro­ dajna tržnica in oder. Vhod v rudnik oziroma Antonijev rov je na Kosovelovi 3, to je zraven Trga sv. Ahacija, vendar je ponekod dovoljeno le kratkotrajno parkiranje. V Idriji so vsa parkirna mesta brezplač­ na. Najboljše je, če avto pustite pri komunal­ nem podjetju v mestnem jedru blizu Anto­ nijevega rova, kjer je največ parkirnih mest. Vozilo lahko parkirate tudi na avtobusni postaji ali na kakšnem trgu, če seveda ne bo zapore. ­

OTROCI

Idrijski čipkarski ponos delijo tudi najmlaj­ ši. Učenci radi pokažejo svoje klekljarske spretnosti. Tekmovanje za priznanje Ivan­ ke Ferjančič je pravzaprav za otroke in za odrasle. Drobni prstki so izjemno vešči in izpod njihovih rok nastajajo čudovite stva­ ritve! Na prireditvi sodelujejo tudi vrtci. Otroke med obiskovalci bodo morda očarali lepi izdelki vrstnikov ali možnost, da se lahko tudi sami naučijo te posebne ročne spretnosti (morda si bodo nakleklja­ li lep kos nakita). Program je sicer pester, tako da jih lahko prepriča tudi glasbeni na­ stop ali predstavitev. A če jih program ne bo zanimal, se zna malce vleči, zlasti najmlaj­ šim. Kakorkoli že, zagotovo bo vsem straš­ no zanimiv ali zanimivo strašen rudnik!

19

Goriška

TRAJANJE

Dva dneva.


Mimogrede

Sredi junija je festival čipke tudi v Železnikih.

Kleklji

Idrijske čipke

Poleg kranjske klobase, navrtanih jajčnih lupin Franca Groma in poslikanih panj­ skih končnic je idrijska čipka morda najbolj prepoznavna slovenska rokodelska umetnost. Dekleta in žene iz regije, ki v narodni noši in z neumornimi prsti preme­ tavajo izrezljane paličice po poušterčku, kot da bi bile v prejšnjem življenju pajkovke, za njimi pa ostaja drobna čarovnija niti, so v slovenski zavesti znan prizor. Resnica je seveda malo manj romantična, saj gre za zahtevno delo, ki se ga v današnjih časi trudijo ohraniti predvsem turistično – a zato nič manj zanimiva. Zgodovina čipk, po katerih so danes znane predvsem zasebne delavnice, sega v konec 17. stoletja, ko so rudarji začeli množično izgubljati službe. Toda njihove žene niso sedele križem rok in tarnale o usodi, temveč so se spretno lotile služenja kruha po svoje. Čipke so od nekdaj veljale za statusni simbol razkošja. Gospe iz premožnih družin so jih lahko nosile predvsem zato, ker jim ni bilo treba nikoli ničesar­ ­dvigovati ali rokovati z orod­ jem. Delovne ženske pa so tis­ te redke čipke, ki so jih imele, skrbno hranile, morda kot prt pod kipci zaščitnikov ali kot doto za hčere. Nekaj časa je bi­lo v višjem sred­njem sloju modno nositi čipke na ovratniku, poz­ neje tudi na obrobi rokavov in kril. Ljudje, ki so v čipkarskem po­ Idrijska čipka slu, bodo znali na pamet našteti­

20


več deset različnih načinov izdelovanja čipk; idrijski je še najbolj znan po risu, to je osrednjem traku, ki se ga izdela z osmimi pari klekljev. Franc Lapajne je po 1875 izredno uspešno in podjetno izvažal izdelke iz svoje čipkarske delavnice po vsej Evropi in celo Ameriki, kar je Idrijo proslavilo dosti bolj od propadajočega rudnika. Nekaj let zatem je Ivanka Ferjančič odprla šolo za klekljarice. Obe vojni sta to obrt dodobra načeli, z dokončnim zaprtjem rudnika pa je šla tudi čipkarska šola. Družinska tradicija z Lapajnetovimi potomkami vse­ eno vztraja in še danes izdeluje čipko.

Unescovo mesto

Idrija je zelo simpatično mestece. S tem se strinja tudi Unesco, ki jo je 2012 dodal na svoj seznam svetovne kulturne in naravne dediš­ čine. Ima krasen osrednji trg z avstro-ogr­ skim pridihom – in seveda Lapajnetovo ulico. Skozi Idrijo teče, hja, reka Idrijca, ki se po 60 km ‛zaljubi’ v Sočo. Na njej boste, če jih boste iskali, našli klavže – ostanke pregrad za spra­ vljanje lesa po reki, ko so ga še potrebovali v rudniku. Idrija je tako zanimiva, pa ne samo zaradi tega svojega rudnika, da boste zares potre­ bovali ves konec tedna, da se je naužijete. Če začnemo samo z najbolj očitnim, imajo tam velikansko zadevo s stolpiči, ki je grad samo zaradi ‛umetniškega vtisa’, saj v njem nikoli ni živel nihče grajski. Zgradili so ga kot skladišče za živo srebro in žito, saj do Idrije pozimi ni bilo preprosto dostopati. Pozneje je v njem delova­ la rudniška uprava. Renesančne stavbe, ki je

Grad Gewerkenegg

Divje jezero

Mimogrede za mlade hidrologe

Divje jezero je vokliški izvir – voda iz veli­ kih globin privre na plan zaradi tlaka, in to po strmem kanalu. bila baročno predelana, sicer ne morete zgre­ šiti. Če pa že, povprašajte po Gewerkeneggu (v nemščini to pomeni rudniški grad). Druga zanimivost okraja je 13-metrska kamšt­– črpalka z največjim lesenim kolesom v Evropi, ki je nekoč črpala vodo iz rudnika. Kot si lahko predstavljate, voda v rudnikih ne pomeni nič dobrega – na slovenskih tleh pa je vode veliko. Ko je odplavilo jez na reki, se je kolo sicer ustavilo, a je danes obnovljeno in še vedno vredno ogleda. K njemu se stekajo tudi Rake – kanal, ki je napajal mehanizem. Ob njem poteka sprehajalna pot od mesta do Divjega jezera (približno 2 km od mesta). Divje jezero je na prvi pogled zelo maj­ hno,­a boste, če vam vanj pade potopljiva

21


Mimogrede za popotnike

Če boste kdaj potovali po nerazvitih de­ želah, kjer veliko kopljejo zlato, ne pijte vode iz rek in se ne kopajte v njih. Za čiš­ čenje zlata najverjetneje uporabljajo živo srebro, ki je seveda zelo strupeno, vse skupaj pa malomarno zlivajo v okoliške vode. Nasploh so okolice najdišč zlata in posledično živega srebra brez ozaveš­ čenosti krajanov in čistilnih naprav zelo zastrupljene. Zastrupitvi z živim sreb­ rom, živosrebrovim kloridom ali metilži­ vosrebrovimi solmi se reče hidrargrija ali merkurializem. Ni prijetna. ­ asja­žoga, ugotovili, da je strahotno globo­ p ko, pa tudi mrzlo, čeprav nikar ne skačite vanj. Do zdaj so ga raziskali do globine 160 m, predvidevajo pa, da je še dosti globlje. K nje­ mu spada tudi najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji, Jezernica, ki se po 55 m na

svetlem izlije v Idrijco. Divje jezero je bilo že v 70. letih 20. stoletja urejeno v prvi sloven­ ski muzej v naravi. V jamskem delu jezera živi tudi človeška ribica. Kaj še se vam ne sme izmakniti? Idrijski žli­­ kro­fi za kosilo (gl. Hrana); najstarejša gledališ­ ka­stavba v Sloveniji (danes je gledališče žal zaprto); rudarski muzej z rudarsko (pravilneje –­knapovsko) hišo in Antonijev rov – del rudni­ ka, ki je urejen za obiskovalce (gl. uvod).

Mimogrede za poštarje

Živemu srebru se pogovorno reče tudi mer­kur. Seveda zato, ker je poskočen (zelo filmsko se lepi skupaj – ta lastnost je s pri­ dom uporabljena na primer v filmu Terminator 2), hiter in izmuzljiv. Merkur je tudi majhen, soncu najbližji planet, ime pa je dobil po antičnem bogu premikanja, spre­ memb, prehodov, trgovcev … in pismonoš oziroma slov.

Še malo o živem srebru

Legenda o živem srebru se začne z nekim kmetom, ki naj bi si natakal vodo iz studenčnice in presenečeno ugotovil, da vedra ne more dvigniti, saj je težko kot cent. No, verjetno bi v prisot­ nost te edine (pri sobni temperaturi) tekoče kovine moral opaziti že prej, ne nazadnje povzroča hude zdravstvene težave, toda zgodba je vseeno zanimiva. Čeprav je nevarno, živo srebro vsi poznamo in smo ga vsi že imeli v rokah – še do nedavnega je bil poglavitni del vseh klasičnih termometrov. Raztaplja cink in zlato (zato z njim čistijo zlato – živo srebro stopi zlato, nato pa ga uparijo in ostane čisto zlato), ne pa tudi železa, zato ga je najvarneje hraniti v železnih zabojni­ kih. Tako zelo najeda aluminij, da se ga sploh ne sme prevažati z letali. Načeloma je izredno re­ dek in hvaležno dragocen za države izvoznice. Poleg zdravstva pomaga pri pridobivanju klora in občasno pri ekstravagantnih umetniških stvaritvah (na primer za fontano živega srebra kiparja Alexandra Caldera za španski paviljon na svetovni razstavi v Parizu 1937). Ni dokazano, je pa verjetno, da so tudi stari vladarji (menda na Kitajskem ali v Egiptu) dali stene svojih grobnic pre­ mazati z živim srebrom oziroma da so tatovom nastavljali bazene s to kovino, kar je pripomoglo k širjenju strahu pred prekletstvi. Lopovi grobnic so se z živim srebrom zastrupili in potem je bilo samo še vprašanje časa, kdaj je kateri omahnil pod konja ali padel v reko …

Δ

Možnost prenočitve

V Idriji in njeni okolici je veliko gostišč, ki so tudi odlično izhodišče za izlete po okoli­ ci. Tri turistične kmetije Pr‘ Jureč, Pr‘ Mark in Podobnik ponujajo oddih v naravi, ježo konj, prikaz kmečkih opravil, sveže pripra­ vljene domače jedi ipd. Nastanitev vam lah­

22

ko pomagajo poiskati tudi na TIC Idrija (Gl. Dodatne informacije). Idrijski mestni hotel Jožef je zelo lepo urejen in ponuja sprosti­ tev in dejavnosti v okolici. Gostišče Barbara nad Antonijevim rovom nudi sobe z zajtr­ kom. Zaradi velikega povpraševanja pripo­ ročajo, da si prenočišče rezervirate.


Klavže – vodne pregrade. Najdemo jih v dolinah Idrijce, Belce in Kanomljice.

DODATNE INFORMACIJE

i

Festival idrijske čipke

festivalidrijskecipke.si TIC Idrija

www.idrija-turizem.si Vodnikova 3, 5280 Idrija Tel.: 05 374 39 16 E-naslov: tic@visit-idrija.si

Δ

Hrana

Čeprav je praznik žlikrofov na začetku sep­ tembra (nekoč so z njimi počastili tudi praz­ nik nadangela Mihaela konec septembra), naravnost morate najti način, da jih pokusite. (Lahko pa se tudi septembra vrnete v Idrijo.) Idrijski žlikrofi so značilna idrijska jed, od 2010 v Evropski uniji zaščitena kot tradicio­ nalna posebnost. Nadevani so s krompirjem, postrežejo pa jih kot prilogo k zajcu ali z ba­ kalco, h golažu ali različnim pečenkam. Lah­ ko so tudi samostojna jed; v tem primeru so

pogosto zabeljeni z ocvirki. Uživali naj bi jih vroče. Bakalca je stara idrijska mesna jed. Pr­ votno je bila narejena iz koštrunovega mesa, danes pa jo pripravljajo z jagnječjim mesom. Pokusite tudi smukavec, gosto juho iz zelene zelenjave, ki je lahko priloga k mesu oziro­ ma omaka. Idrijske žlikrofe s certifikatom ponujajo v nekaterih idrijskih gostiščih. Seznam dobite v TIC. Zelo dobri so v gostišču Barbara nad vhodom v Antonijev rov.

Dodatne točke

Po ena za vse, ki boste naklekljali svojo prvo čipko! In vse, ki vas v rudniku ne bo strah (tudi ena).

23


POLETJE

KO

ali celo ježa na mali skuštrani Lučki

Ob besedi Lipica nas veliko najprej pomisli na lepe bele, za dresuro nadarjene konjiče. Skoraj nihče se ob tem ne spomni na vrtačo s kapelico Lurške Ma­ tere božje, ki jo je postavil upravitelj kobilarne, ko ga je mučila jetika, ali na razkošna golfišča ali galerijo Avgusta Černigoja, slovenskega konstruktivista in slikarja. Ne, Lipica je naš kulturni ponos zaradi lipicancev. Dan lipican­ cev je 19. maja in konec maja je tudi tekmovanje v preskakovanju ovir, a v juniju je tudi svetovni dan muzejev in tedaj Lipikum brezplačno odpre vrata obiskovalcem. Na ‛noč muzejev’ omogočijo prost vstop v galerijo, ob šestih popoldne pa je na sporedu kviz o lipicancih, ki obiskovalce na zanimiv način popelje skozi lipiški muzej. Prost je tudi vstop v kraško hišo, ki veliko pove o Krasu in Lipici; pri pastir­ ski hiši pa je prikaz kraške gradnje ‛suhozida’. Vabijo še na letni vrt ali v restavracijo, kjer bodo postregli z lipiško sladico.

Lipicanci

24

3.

NE

NA

Božanje plemenitih konjičev

C TED


Junij Lipiški kompleks

TRAJANJE

med aprilom in oktobrom pa od torka do nedelje med 10. in 14. ter 16. in 18. uro.

TEŽAVNOST

Lipice verjetno ne boste zgrešili nič težje kot Bled – jasno vidne table se začnejo že ob vstopu v regijo. Leži na skrajno zahodnem delu Slovenije, 5 km južneje od Sežane. Če pri Sežani skrenete z avtoceste A3, boste hit­ ro na cilju. Imajo veliko, urejeno parkirišče brez parkirnine.

1

NUJNA OPREMA

Če niste jezdec, imejte le široko odprte oči. Veliko boste hodili, zato obujte udob­ ne čevlje. S sabo imejte vodo in vetrovko. In malo več denarja, saj bi bilo škoda, da ste tam, pa ne morete nikamor vstopiti. Z vidika ekonomike je fino, da imate s sabo tudi nekaj hrane. Muzej je sicer odprt vsak dan od 11. do 15. ure, vstopnica stane 7 evrov za odraslega oziroma pol toliko za otroka do 15 let. Vodeni ogledi kobilarne stanejo 12 evrov na osebo (polovico tega za otroke). Za ‛doživetje lipicanca’ (ogled tre­ ninga najzahtevnejših elementov klasične dresure ob glasbi in s strokovno razlago) boste odšteli 14 evrov, vendar je vštet tudi ogled kobilarne (ob ponedeljkih ‛doživetja lipicanca’ ni, kot tudi ne med novembrom in aprilom). 19 evrov stane predstavitev klasične šole jahanja, ki je v aprilu in ok­ tobru vsako nedeljo ob 15. uri, od maja do septembra pa vsak torek, petek in nedeljo ob 15. uri. Vožnja s kočijo stane 14 evrov (za 15 minut), 20 evrov (30 minut) oziro­ ma 40 evrov (za eno uro). Od novembra do marca vas zapeljejo z njo ob sobotah, nedeljah in praznikih od 11. do 15. ure,

KAKO DO TJA

OTROCI

Zagotovo bodo navdušeni nad vsem v zvezi s konji. V muzeju si lahko nadenejo jahal­ no čepico in zlezejo v sedlo modela konja; razstavljeni so skeleti in makete. Seveda pa se lahko približajo tudi živim konjem. Vel­ ja previdnost: če vaš malček še nikoli ni bil blizu konja, ga ne silite prehitro preblizu. Konji so zelo veliki in znajo gristi, brcati in se zaganjati, otroci pa se jih lahko ustra­ šijo. Zato z občutkom. Če boste opazili, da je malček previden in se stiska k vam, raje začnite z ogledom žrebičkov med igro ali z drobcenim šetlandskim ponijem. V Lipici imajo Mijo, Lučko in Tulipana. 15 minut ježe na njih stane 10 evrov, vodnik pa bo ježo predstavil, naučil malčke približevanja in božanja konja ter naredil nekaj prijetnih krogov z njimi. (Prosijo, naj otroci ne tehta­ jo več kot 35 kg in naj starši ježo rezervirajo vsaj dva dneva vnaprej.)

25

Obala in Kras

Dan ali dva, (če se boste odločili raziskati še okolico ali se podrobneje seznaniti s konji).


Lipicanci so lahko tudi črni.

Mimogrede

Slovenske avtohtone pasme so lipicanec, posavski konj in hladnokrvni slovenski konj. Ljuto­ merski kasač je ponarodel. Razlika med toplokrvnim in hladnokrvnim konjem je v tem, da so toplokrvni namenjeni za ježo, hladnokrvni pa za delo (recimo vleko plugov, vozov ipd.).

Niti ljudje, ki imajo radi konje in so že opazili slovenski kovanec za 20 centov, verjetno ne morejo vedeti vsega o teh plemenitih, umnih in temperamentnih živalih, ki jih človek udomačuje že šest tisoč let. Do danes so jih uporabljali pred­ vsem za delo (čeprav so bili mezgi cenejši), pri transportu (tako je bil osvojen Divji zahod) in v boju (mongolski bojevniki so bili dosti bolj vešči izdelave podkev kot čevljev). Ste vedeli, da je v ameriškem zakoniku zelo dolgo veljala smrtna kazen za krajo konja? Oziroma ste vedeli, da so naši lipicanci med najbolj čislanimi pa­ smami jezdnih konjev na svetu in da se Dunaj ponaša s čokoladnimi kroglicami, ki nosijo njihovo ime, ter da posebno lepoto lipicancem priznavajo že od 1580? Na seznam stvari, ki jih mora vsaj enkrat storiti vsak Slovenec, torej pripišite še: pobožati lipicanca. Lipicanski konji niso pasma sivo-belih kopitarjev, ki bi se po naključju posebej posrečili – kobilarna se drži izredno strogih, zelo ambicioznih pravil parjenja in vzdrževanja rodovnih linij po posebej izbranih samcih in samicah; mnogi imajo legendarne prednike. Konji sami geografsko niso vezani izključno na Lipico, a se tem pravilom podrejajo vsi vzreditelji. Sicer imajo lipicanci in njihovi jezdeci očiten avstro-ogrski pridih. Kobilarno je ustanovil regent Karel II. Avstrijski, kljub tegobam in zapletom skozi zgodovino pa ostajajo lipicanci prepoznavno slovenski. Nekatere rodovnike je mogoče izslediti vse do okoli leta 800.

Peripetije s konji

Lipicanci so nekakšen mobilen zaklad, ki si ga v trenutkih krize podajajo sem in tja, ga poskušajo ohraniti in rešiti, ga ločijo pa spet obnovijo … Med drugo svetovno vojno je bilo v zvezi z ohranitvijo tega, kar boste lahko vi­

26

deli­­v Lipici, toliko peripetij, da vam bi moral biti lipiški novi muzej Lipikum (gl. desno) –­urejen po barvah mladih konj – privlačen že zaradi teh zgodb. Denimo, ko so Italijani klonili pred Nemci, so slednji vse konje iz kobilarne (skoraj 180 jih je bilo) prestavili na


Lipicanec spada med najstarejše pasme konj na svetu.

Češko, kakor tudi konje iz jugoslovanskih hlevov ... Ko so klonili še Nemci, so se zanje zagrebli Američani, češ da bi jih rešili pred Rdečo armado – pa ne pozabimo, da je bilo ob koncu vojne v Evropi tako strašno, da so večino kopitarjev ljudje kar pojedli. Iz nekih razlogov so dali Američani pol konj in ves ar­ hiv Italijanom, večino preostalih pa v Avstrijo v Piber, tako da je na koncu takrat jugoslo­ vanski Lipici pripadlo le 11 od 179 konj. Lipiš­ ka kobilarna seveda ni vrgla podkve v koruzo in je v naslednjih desetletjih čredo povsem obnovila. Malce jih je iz sedla vrgla tudi huda bolezen konj 1983, a so se v kobilarni hitro spet zavihteli vanj. V zadnjih letih je kobilarna razširila svojo dejavnost in zgradila večnamenski rekreativ­ ni center, v katerega spadajo še hoteli, igriš­ ča za golf, minigolf, tenis, fitnes in igralnica. Leta 2010 pa je praznovala 430. obletnico!

Lipikum

Muzeji niso zanimivi za vsakogar, in ko se odpeljete na skrajni rob dežele pogledat,

Lipicanci so dobro učljivi.

kako se igrajo žrebički, so najbrž zadnje na vašem urniku. Toda skozi poučne sobe v Li­ pikumu, ki so ga odprli 2011, se je vredno sprehoditi: izvedeli boste toliko novih in presenetljivih stvari o Lipici in lipicancih, da vam iskreno predlagam, da pravzaprav najprej zavijete tja. Kot da je nekakšna ob­ vezna zelenjavna priloga, sladico pa si pri­ hranite za potem. Muzej domuje v stavbnem jedru kobi­ larne. Tematskih sklopov je enajst, glavne teme tri; označene so tudi z barvami, ki sledijo barvi lipicanca v različnih življenj­ skih obdobjih. Začne se s črno-rjavo (tak se lipicanec skoti), nadaljuje z rjavo in konča z belo (barva lipicanca v pozni zrelosti). Prvi prostor je posvečen lipicancu, drugi lipiški kobilarni in zadnji življenjskemu okolju li­ picanca in razumevanju Kobilarne Lipica kot kulturnega spomenika. Muzej je zasnovan doživljajsko, kar pomeni, da vsebino dopolnjujejo multi­ medijski in interaktivni elementi, nekateri namenjeni predvsem otrokom.

Za drugi dan

Kobilarna Lipica ima pester program prireditev in dejavnosti za vse starosti. V enem dnevu lah­ ko opazujete konjiče, kako se pasejo in podijo, in obiščete muzej, lahko pa najamete tematski apartma in z družino preživite še zanimiv drugi dan. Poleg različnih igrišč (za golf, minigolf, te­ nis) in fitnesa ne manjka možnosti za pohode (celo tridnevne!) ali kolesarjenje ter druge športne dejavnosti. Sicer pa si tudi samo za konjičke lahko vzamete več kot en dan. Naučite se nekaj besed iz konjuškega žargona: haflinger, military, limfatična konstitucija, martingal ... In poizvejte, zakaj pasmi mustang in brumby izstopata. Kaj je konj przewalskega oziroma mongolski divji konj in kdo je bila Cilka?*

27


V okolici

Vzemite si tudi kakšno urico za sprehod po Lipici, še posebej če bo lepo vreme. Ne spre­ glejte Doline Lurške Matere Božje in gale­ rije Avgusta Černigoja, v bližini pa je tudi Vilenica, ki naj bi bila najstarejša turistična jama v Evropi.

Dolina Lurške Matere Božje

Med 1848 in 1875 je kobilarno vodil Karel Grunn, ki je imel to nesrečo, da je zbolel za jetiko. Zato se je zaobljubil, da bo Ma­ riji v čast postavil oltar, če ozdravi. Ko se je to zares zgodilo, je držal obljubo: v kraški vrtači nekaj sto metrov od kobilarne je dal v naravno steno vklesati kapelo, vanjo pa postaviti kip Matere Božje. Dolina Lurške Matere Božje je dobila urejene poti in je postala pravo malo svetišče. Ker so se raz­ širila pričevanja, da je v njej še kdo čudež­ no ozdravel, pa je postala pravi romarski kraj.

Vilenica

Vilenica je že v 17. stoletju postala prva turis­ tična jama v Evropi, do sredine 19. stoletja pa je slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama na Krasu. Ponaša se z razno­ vrstnimi in raznobarvnimi kapniškimi obli­ kami. Menda so v belih meglicah, ki se dvigu­ jejo iz vhoda vanjo, domačini nekdaj videvali plesati dobre vile, ki naj bi živele v jami. Vi­ lenica leži ob cesti Sežana–Lokev, za obisko­ valce pa je opremljena in osvetljena v dolžini 450 m. Od 1986 v njej prirejajo mednarodni literarni festival (po navadi septembra).

Galerija Avgusta Černigoja Avgust Černigoj je pustil velik pečat v li­ kovni umetnosti. V galeriji razstavljajo več kot 1400 njegovih del, močno povezanih z zgodovino Obalno-kraške regije. Galerija je odprta, ko je odprta kobilarna, vstopnina pa znaša 7 evrov (za otroke 3,50 evra).

Vilenica

Δ

Možnost prenočitve

v Sežani je nekaj privlačnih hotelov, denimo novozgrajeni hotel Safir. Prenočišča ponuja tudi konjeniški klub Lipica. Lahko pa to pri­ ložnost izkoristite za res razkošno doživetje in si privoščite tako igro golfa kot vikendpaket z vsemi ogledi.

Hrana

pa skočite na kosilo kam v Sežano, denimo v gostišče Skok v Štorjah pri Sežani ali v Kazlje (gostilna Na placu, Kazlje 5).

V Lipici lahko prenočujete v hotelu Klub. Ho­ tel Maestoso ima nadstandardno oprem­ljene sobe in hotelsko ponudbo. Imajo tudi dru­ žinske pakete za 3 dni in 2 noči za par z otro­ kom do 8. leta z dodatnim programom. Tudi

Δ

V Lipici je restavracija, ki spada v kompleks kobilarne in je ne morete je zgrešiti. Lahko

Dodatne točke

Za vse, ki znate našteti pet pasem konjev, ena. Poleg lipicancev.

28

(Namig: gl. Mimogrede)


Mimogrede

Prve tako imenovane ‛premične slike’, pozneje bolj znane kot film, so nastale ravno zaradi deba­ te o tem, ali je konj med tekom kdaj v resnici z vsemi štirimi nogami v zraku. Do tedaj so konje vedno risali z eno nogo na tleh in tedanji kalifornijski guverner in velik ljubitelj hitrih konj je najel fotografa po imenu Muybridge, naj poskuša zadevo ujeti v objektiv. Ker se čisto prvi ne­ gativ (1872) ni ohranil, je prvi pravi skupek posnetkov, ki tvorijo nepretrgan galop, tisti iz 1878. Muybridge je izpopolnil fotografsko kamero za hitrejšo ekspozituro, naredil serijo posnetkov, jih združil v hitro predvajano zaporedje, ki ukani počasno človeško oko, in tako dokazal, da v nekem trenutku konja resnično ni na tleh. Ko pa že govorimo o kopitih na trdnih tleh, še ena zanimivost: menda obstaja zapletena ikonografija konjeniških kipov in spomenikov. Namreč: če ima konj dve nogi v zraku, pome­ ni, da je jezdec umrl v boju. Če ima v zraku le eno, je bil ranjen ali je morda pozneje umrl zaradi posledic bitke. Če so na tleh vsa štiri kopita, se očitno ni zelo izpostavljal in je živel srečno in v enem kosu do konca svojih dni. No, dosti bolj verjetno je, da je število konjevih nog v zra­ ku izkazovalo spretnost kiparja in bogastvo naročnika. Silnega kipa namreč ni niti najmanj preprosto narediti tako, da bi stal le na eni nogi. In bilo bi zelo nerodno, če bi na slavnostnem odprtju pred kakšnim predsednikom ali cesarjem odstrli rdečo žametno zaveso, kip pa bi se glasno odkotalil s podstavka kot tridesettonska pokrovka za lonec.

Veliko o lipicancih lahko izvemo v muzeju Lipikum.

i

DODATNE INFORMACIJE Kobilarna Lipica/Lipica Turizem, d.

www.lipica.org

o. o.

Lipica 5, 6210 Sežana Tel.: 05 7391 580 ali 05 7391 708 E-naslov: info@lipica.org

*Cilka je bila najstarejša kobila azijske divje pasme przewalski. Ko je poginila, je bila stara 34 let. Przewalski konj je narodni simbol Mongolije. V divjini so ga že skoraj iztrebili, danes živi le še nekaj pripadnikov te pasme.

29



52 poti po sloveniji internet