Page 1

500 ROMANOV slovenske in svetovne književnosti

© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009 Knjiga je izšla s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo RS.

500 romanov slovenske in svetovne književnosti

Izbor romanov Tomo Virk Avtorji povzetkov Varja Balžalorsky, Rok Benčin, Jelka Ciglenečki, Neža Florjančič, Jernej Habjan, Gaja Kos, Darja Marinšek, Evelina Pavlovskaja, Sonja Porle, Zarika Snoj Verbovšek, Irena Svetek, Karmen Špiljak, Tomo Virk, Tina Vrščaj, Urša Zabukovec, Miha Zor, Igor Žunkovič

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821-31(082)(048) 821.163.6-31(082)(048) PETSTO 500 romanov slovenske in svetovne književnosti / [izbor romanov Tomo Virk ; avtorji povzetkov Varja Balžalorsky ... et al.]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009 ISBN 978-961-01-0898-6 1. Gl. stv. nasl. 2. Virk, Tomo 248575744 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distributiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah

2

500 romanov

3


P redgovor

V

500 romanov 4

500 romanov

sakršen izbor literarnih besedil je že vnaprej obsojen na omejitve in pomanjkljivosti. Ožji in subjektivnejši ko je po svoji naravi (npr. »osebna antologija«, »osebni kanon«), laže ga je braniti; če je po obsegu širok, po intenci pa prej objektivno kot subjektivno naravnan, postaja ranljivejši. Pričujočih 500 vsebin pomeni zelo širok izbor, ki je presek različnih izhodiščnih kriterijev. V prvi vrsti želi predstaviti najpomembnejše romane, vendar to ni izbor »najboljših 500« romanov ali tistih, ki bi jih bodisi po kakem objektivnem (če tako sploh obstaja) bodisi po bolj ali manj subjektivnem merilu lahko razglasili za 500 najimenitnejših romanov; največji romanopisci utegnejo biti v tem pogledu »oškodovani«, saj je število romanov posameznega avtorja omejeno na tri in izpadejo nekateri romani npr. Dostojevskega ali Garcie Márqueza, ki bi zgolj po tem merilu gotovo sodili vanj. Opozoriti želi na romane od antičnih začetkov do danes, a obenem tako, da je težišče izbora pri sodobnem romanu; ne le zato, ker je romaneskna produkcija danes večja kot v preteklosti, temveč ne nazadnje tudi zaradi same narave romana. Nemški romantiki so roman razglasili za najuniverzalnejšo in najcelovitejšo literarno vrsto oziroma zvrst, ki vase zajema značilnosti vseh drugih vrst in zvrsti, in sredi dvajsetega stoletja mu je podobno izjemno vlogo pripisoval tudi Mihail Bahtin. Seveda, vsaka literarna vrsta ali zvrst ima svoje posebnosti, odlike in omejitve, in prej omenjenih sodb ne smemo razumeti tako, kot da je roman vrednejši od drugih literarnih zvrsti. A njegova posebnost je, da na eni strani lahko zajema vse formalne postopke drugih literarnih vrst ali zvrsti (na to je opozarjal predvsem Bahtin), na drugi strani pa pomeni najširšo predstavitev nekega zgodovinskega življenjskega sveta v vsej celovitosti (na to so opozarjali vsi pomembni teoretiki romana). Zato se je zdelo posebej pomembno upoštevati, na kako raznolike načine roman upodablja današnji čas, v katerem živimo, v vsej njegovi neobvladljivi raznolikosti.

Predgovor

5


Glede na to, da se danes zelo dobro zavedamo, kako kompleksni (pogosto tudi ideološki) procesi sodelujejo opri oblikovanju literarnih kanonov, se je zdelo primerno v določeni meri zadostiti vsaj minimalni »pravičnosti« v tem pogledu, da so predstavljeni tudi reprezentativni romani manj znanih ali »uglednih« književnosti, čeprav v uveljavljenem romanesknem kanonu ne zasedajo pomembnejšega mesta. To velja tako za t. i. manjše evropske književnosti kot za zahodnemu bralcu nekoliko manj dostopne književnosti drugih kulturnih področij. Iz razumljivih razlogov sorazmerno velik delež (desetino) izbranih vsebin predstavlja slovenske romane. Kadar operiramo z visokimi vrednostnimi kriteriji, romanom t. i. trivialnih žanrov ponavadi ne pripisujemo kakega posebnega pomena. Kljub temu se je zdelo prav, da zaradi celovitosti predstavitve romana kot vrste oziroma zvrsti v izbor uvrstimo tudi nekaj del iz te skupine.

povedih, mora roman ne le prebrati, temveč ga tudi dobro razumeti, biti zmožen opraviti izbor tistih podatkov, ki bodo najustrezneje podali vsebino in znati to tudi primerno, nevtralno, na zelo skopo odmerjenem prostoru, a informativno čim učinkoviteje ubesediti. Piske in pisci teh besedilc (Varja Balžalorsky, Rok Benčin, Jelka Ciglenečki, Neža Florjančič, Jernej Habjan, Gaja Kos, Darja Marinšek, Evelina Pavlovskaja, Sonja Porle, Zarika Snoj Verbovšek, Irena Svetek, Karmen Špiljak, Tina Vrščaj, Urša Zabukovec, Miha Zor, Igor Žunkovič), pravzaprav avtorice in avtorji te knjige, si zato zaslužijo posebno pohvalo in zahvalo. Tomo Virk

Število prvotno izbranih romanov po navedenih kriterijih je bilo precej večje od 500, in dodatni izbor, ki je sledil, je izločil marsikateri roman, ki ga bo najbrž z obžalovanjem pogrešal marsikateri bralec tega izbora; dodal bi le, da se temu obžalovanju pridružujem tudi sam kot avtor izbora. Vendar bo vsakomur bržkone jasno, da je številka 500 sicer lepo okrogla, a vendarle poljubna in da v njenem okviru ni bilo mogoče idealno izpolniti zastavljenega cilja. Znana resnica je, da literarnega dela ni mogoče parafrazirati. Branje kratke vsebine kakega romana niti približno – in prav v nobenem pogledu – ne more nadomestiti branja samega romana. To tudi ni namen tega izbora. Opozoriti želi na iz različnih razlogov pomembna – med njimi prevladujejo najpomembnejša – romaneskna besedila iz približno dvatisočletne tradicije. Gotovo lahko pomeni seznam literature, ki jo je vredno prebrati. Uporaben pa je tudi za bralce, ki (vsaj nekatere) romane že poznajo in si želijo zgolj osvežiti spomin na osnovni potek dogajanja in romaneskne like – v tem pogledu ta izbor rabi ne le kot napotilo za branje, temveč tudi kot enciklopedični pripomoček. Njegovo praktično uporabnost dopolnjujejo podatki o naslovu izvirnika, letnici prvega izida, prevajalcu v slovenščino in letnici prevoda v slovenščino. Pisanje kratkih parafraz, ki naj le stvarno, brez kakršnega koli komentiranja oziroma izražanja takih ali drugačnih subjektivnih ocen, vrednotenj, osvetlitev in podobno, povzamejo vsebino posameznega romana, je precej zahtevnejše opravilo, kot se zdi na prvi pogled. Kdor želi štiri debele knjige npr. Vojne in miru ali Časa smrti z množico romanesknih likov in kopico pomembnih dogodkov – ali pa na drugi strani kak precej krajši moderni(stični) roman brez kake razvidne fabule – povzeti v zgolj nekaj

6

500 romanov

Predgovor

7


Božja puščica

(Arrow of God, 1964; prev. Alenka Moder Saje, 1977)

Z

500 romanov 8

500 romanov

britansko kolonizacijo vzhodne Nigerije ob začetku dvajsetega stoletja pričenja Ezeulu, veliki duhovnik božanstva Ulu iz Umuara, naglo izgubljati avtoriteto v plemenski skupnosti. Ko poskuša rojake prepričati, naj ozemeljski spor s sosednjo vasjo rešijo po mirni poti, saj utegne razdor v plemenski zvezi koristiti kvečjemu belcem, se nihče ne zmeni za njegova svarila in med Umuarom in Okperijem izbruhne vojna, ki jo konča šele okrožni upravnik stotnik Winterbottom. Ta najprej razoroži bojevnike obeh vasi, nato pa sporno ozemlje dodeli Okperiju. Stotnikovo ravnanje naredi močan vtis na Ezeuluja, ki kmalu nato pošlje enega od svojih sinov v krščansko šolo, da bi si z njegovo pomočjo prisvojil skrivnostno moč in znanje belcev. Deček se navduši nad pridigami fanatičnih misijonarjev. Da bi jim ustregel, se celo nameni pokončati pitona, ki med Umuarci velja za sveto bitje. Kljub temu da njegov poskus spodleti, se novica o njegovem svetoskrunskem dejanju naglo razširi med Ezeulujevimi nasprotniki v plemenu. V tem času postaja tudi Winterbottom čedalje bolj nezadovoljen s svojim položajem okrožnega poveljnika. Ukaze guvernerja kolonije izpolnjuje skrajno nejevoljno, saj je prepričan, da so si politiko posrednega vladanja izmislili ljudje, ki ne vedo, kaj se v Afriki sploh dogaja. Še najbolj ga jezi, ker mora ustoličevati poglavarje v krajih, kjer taka oblika vladanja ni bila nikoli uveljavljena. Po polomiji z imenovanjem poglavarja v Okperi se odloči poglavarstvo Umuara zaupati Ezeuluju, ker mu je duhovnik ostal v spominu kot edini domačin, ki na »sodnem procesu« o spornem kosu zemlje ni lagal. K Ezeuluju pošlje dva sla. Toda njihovo srečanje se konča s prepirom in Ezeulu se odpravi v Okperi, ne da bi sploh slutil, zakaj ga okrožni poveljnik vabi k sebi. Medtem Winterbottom zboli za malarijo, zato Ezeuluja sprejme neizkušeni uradnik Tony Clarke, ki ga da zapreti v ječo, še preden mu ponudi poglavarski položaj. Ponosni Ezeulu ponudbo odločno zavrne, zato ga Clarke po naročilu deliričnega Winterbottoma zadrži v zaporu še dva meseca. Ker se je uprl belcem, ga Umuarci ob vrnitvi pozdravijo kot

Božja puščica

Chinua Achebe 1930–

9


junaka, vendar sam še vedno kuha zamero zaradi njihove neposlušnosti v preteklosti. Maščuje se jim tako, da noče oklicati praznika novega jama, pred katerim ljudem ni dovoljeno spravljati pridelka z njiv, češ da v zaporu ni mogel použiti dveh od trinajstih svetih gomoljev, kakor mu zapoveduje tradicija. Kljub vsesplošni lakoti vztraja pri svoji odločitvi in zavlačuje oklic praznika. Prepričati ga ne uspejo niti vaški starešine, ki so pripravljeni odgovornost za morebitno kazen božanstva Ulu prevzeti nase. Medtem ko vaščani čakajo, kdaj bo Ezeulu oznanil dan žetve, se njegov ljubljeni sin Obika popolnoma nepričakovano zgrudi sredi nekega pogrebnega plesa. Ezeulu ni kos bolečini ob izgubi sina in kmalu potem zblazni. Tragični razplet dogodkov je ugoden za misijonarje; po Obikovi smrti namreč Umuarci dan žetve prvič praznujejo v cerkvi. SP

Mravljišča v savani

(Anthills of the Savannah, 1987; prev. Jana Cedilnik, 1996)

Chinua Achebe 1930–

10

T

rije izobraženi in liberalno misleči prijatelji, urednik osrednjega nacionalnega časnika Ikem, vladni komisar za informiranje Chris in njegovo dekle, višja pomočnica ministra za finance Beatrice, s strahom opazujejo, kako se po njihovi domovini Kangan nezaustavljivo razraščata politično nasilje in korupcija. V afriški republiki, bogati z nafto, brezobzirno vlada nepriljubljeni diktator, ki je zasedel predsedniški stolček po državnem udaru in sploh ne skriva, da je z dušo in telesom še vedno vojak. Tudi on je bil v dijaških in študentskih časih dober Chrisov in Ikemov prijatelj, zato oba na tihem upata, da mu oblast le še ni dokončno zasenčila pameti. Zadržani Chris ga poskuša odvrniti od avtokratskih dejanj s previdnimi pripombami na iz tedna v teden bolj farsičnih zasedanjih ministrskega kabineta, medtem ko se mnogo bolj vihravi Ikem odkrito zoperstavlja pokvarjeni oblasti. V svojih poetično obarvanih uvodnikih smeši »dosmrtnega predsednika« in se zavzema za pravice preprostih ljudi. Samo bistrovidna Beatrice se zaveda, da sprava med starimi prijatelji ni več mogoča in da diktator zdaj ne streže samo po Ikemovem, temveč tudi po Chrisovem življenju. Beatricina temna slutnja se izpolni, ko prestolnico obišče delegacija plemenskih starešin iz zapostavljene province Abazon, da bi vlado zaprosila za pomoč pri odpravljanju posledic suše, ki po deželi pustoši že dve leti (tudi zato, ker diktator, potem ko Abazonci nasprotujejo njegovi izvolitvi za dosmrtnega predsednika, tam zapre vse vodne vrtine).

500 romanov

Oblast delegate takoj vrže v zapor, češ da so navadni nepridipravi, Ikema, ki se je udeležil enega od njihovih miroljubnih protestov, pa razreši s položaja urednika National Gazette. Kljub Chrisovemu svarilu, naj se tokrat začasno potuhne, če želi odnesti celo kožo, se Ikem odloči za udarno predavanje na univerzi. Študentje so navdušeni nad njegovimi s skrbno pretehtanimi izjavami, toda strogo cenzurirani časopisi naslednjega dne poročajo, da je priljubljeni novinar z govorom Kagance pozival k državnemu udaru. Kmalu za tem tajna policija Ikema med aretacijo ubije. Chrisu ne preostane drugega, kot da se začne skrivati in naposled zbeži iz glavnega mesta. Toda medtem ko se, preoblečen v skromnega trgovca, tihotapi proti Abazonu, se v prestolnici zgodi nov prevrat. Novica o skrivnostnem izginotju predsednika ga doseže na obcestni postojanki, kjer potniki in vojaki skupaj proslavljajo padec osovraženega režima. Eden od opitih vojakov namerava vznemirjenje izkoristiti za posilstvo nekega dekleta. Chris posilstvo prepreči, a ga pri tem vojak smrtno rani. Ponosna Beatrice bolečino ob izgubi ljubljenega moškega utaplja v skrbi za nosečo Ikemovo zaročenko Elewo. Solze ji privrejo na plan šele med tradicionalnim krstom Ikemove in Elewine hčerke, ko v krogu peščice znancev ter sorodnikov deklico v znamenje vere v pravičnejšo prihodnost krstijo s sicer moškim imenom Amaechina: Naj-se-pot-nikoli-ne-konča. SP

Okonkvo

(Things Fall Apart, 1958; prev. Branko Avsenak, 1964)

V

vseh devetih vaseh Umuofie ni moža, ki bi užival večji ugled od Okonkva. Že kot mladenič se je izkazal za nepremagljivega rokoborca in neustrašnega vojščaka, obogatel pa je zgolj po zaslugi lastne marljivosti in iznajdljivosti. Zaradi tega mu plemenski poglavarji tudi naprtijo skrb za dečka, ki ga je sovražno pleme darovalo ljudem Umoufie, da bi zgladilo medsosedski spor in se izognilo vojni. Nesrečni deček še sluti ne, da je zapisan smrti, saj ga Okonkvove žene in otroci na mah vzljubijo, kmalu pa se nanj naveže celo trdosrčni Okonkvo. Kljub temu dečka, ko napoči dan njegovega žrtvovanja, brez zadržkov umori, in to ne glede na svarilo fetišnih duhovnikov, naj usmrtitev raje prepusti drugim. Odtlej sreča Okonkvu obrača hrbet. Na pogrebu uglednega starešine nehote usodno rani enega od pokojnikovih sinov. Ker nenamerni uboj v Umoufii velja za pomehkuženo dejanje, je Okonkvova družina za sedem let pregnana v daljno Mbanto, kjer se nadnje zgrnejo nove,

Okonkvo

Chinua Achebe 1930–

11


povsem nepričakovane težave. V deželi se namreč iznenada pojavijo prvi beli misijonarji. Čeprav ti spočetka k sebi pritegnejo kvečjemu izobčence ter norce, jim sčasoma le uspe spreobrniti nekaj spodobnih ljudi; med njimi Okonkvovega prvorojenca, na katerem sloni ugled celotne družine. Sinovo pokristjanjenje Okonkva hudo prizadene, vsi njegovi upi so zdaj usmerjeni v vrnitev domov. Toda v sedmih letih se je spremenila tudi Umuofia. Belci tam niso postavili samo svoje cerkve, temveč tudi šolo, sodišče in zapor. Celo med vrhovnimi poglavarji Okonkvo srečuje može, ki se molče uklanjajo nasilni oblasti belcev. Razočaran nad strahopetnostjo rojakov in razjarjen nad brezobzirnostjo novih gospodarjev Okonkvo odseka glavo sodnemu slugi, ki prekine zborovanje plemenskih starešin in se nato obesi. Medtem ko pleme žaluje za Okonkvom, okrajni komisar premišljuje, kako bi njegovo zgodbo vpletel v knjigo, ki je sicer sploh še ni začel pisati, ve pa, da bo nosila naslov: Manjši prispevki k civilizaciji primitivnih plemen na ozemlju spodnjega Nigra. SP

Caracol Beach

(Caracol Beach, 1998; prev. Veronika Rot, 2002)

Alberto Eliseo 1951–

12

namreč tamkajšnji maturantje praznujejo zaključek šolanja. Najboljši izmed učencev je Martin Lowell, ki v hiši svojih staršev na Caracol Beachu skupaj s sošolcema Tomom in Lauro, ki jo varuje duh umrle matere Maruje, organizira razpuščeno zabavo. Medtem se zabavajo tudi njihovi profesorji. Učiteljica ritmične gimnastike Agnes MacLarty in profesor literature Theo Uzcanga imata zmenek in tistega večera postaneta neločljiva. Martinova soseda gospa Dickinson dijake prijavi policistu Samu Ramosu; ta ima problematične odnose s travestitskim in homoseksualnim sinom Mandyjem, ki si želi posvojiti otroka. Gospa Dickinson je prepričana, da se bo noč slabo končala. Njena slutnja se začne uresničevati, ko dijakom okoli polnoči zmanjka piva, zato se ponj odpeljejo v trgovino s pijačo na avtocesti. Tam srečajo Milanésa, ki jih napade in prisili, da ga ubogajo. Martinu in Tomu ukazuje uničevati, moriti, pretepati in ropati, zato da bi ga bila končno sposobna ubiti. Lauro odpelje s seboj, fantoma pa naroči, naj jo prideta rešit. Ta se v obupu začneta prepirati in pretepati, pri tem Tom z višine dveh metrov pade na tanek jeklen drog, ki mu prebode srce. Martin, ki se mu od groze zblede, se odloči, da bo sam ubil Milanésa. Medtem policist Sam Ramos, ki Beta pozna, saj mu je med vojno rešil življenje, ugotovi, kaj se dogaja, zato se skupaj s sinom in njegovim ljubimcem – z njima se tisto noč pobota – odpelje k Milanésu. Vendar so prepozni, saj medtem druga policijska patrulja že ustreli Martina, ker v rokah drži orožje, za njim pa tudi Beta. Laura omedli, vendar preživi in pozneje odide študirat psihologijo. ZSV

S

amomorilski psihopat Beto Milanés je mladost preživel na Kubi, nato se je udeležil vojne v Angoli, zdaj pa kot vojni veteran in emigrant živi v počitniškem naselju Caracol Beach na Floridi. Tu dela kot nočni čuvaj v razkosevalnici avtomobilov. Vzroke za njegovo norost pojasnjuje njegov vojaški dnevnik, ki opisuje vojaško akcijo, v kateri je Milanés edini preživel sovražnikovo zasedo in se zato čuti odgovornega za smrt sedmih prijateljev. Izmučen je od preganjavice, saj ga nenehno zasleduje bengalski tiger in obletava sedem mesarskih muh. Želi si umreti, vendar se ne upa ubiti sam, zato si neko soboto izbere dva naključna dijaka, da to storita namesto njega. Tisto noč

500 romanov

Caracol beach

13


Eva Luna

(Eva Luna, 1986(5); prev. Nina Kovič, 1997)

Isabel Allende 1942–

14

C

onsuela je gospodinja pri doktorju Jonesu, ki je znanstvenik in balzamira trupla. Njegovega vrtnarja piči kača in Consuela ga pozdravi tako, da spi z njim. Ko popolnoma okreva, odide, Consuela pa rodi deklico in ji da ime Eva Luna. Ko je Eva stara šest let, Consuela umre. Zdaj zanjo skrbi doktorjeva služkinja, mulatka Botrica. Čez nekaj let umre tudi doktor Jones in Botrica priskrbi Evi službo. Pospravljala naj bi pri neki stari devici in njenem zapitem bratu. V hiši, kjer je vse črno, zanjo skrbi kuharica Elvira. Vendar Evi tukaj ni všeč in pobegne. V mestu spozna dečka z imenom Huberto Naranjo. Skupaj se klatita po ulicah. Nekega dne, ko je popolnoma sestradana, jo ogovori starejši moški z zajčjo ustnico. Kupi ji sendvič in jo odpelje v svojo vas Agua Santa. Ime mu je Riad Halabi in je poročen z Zulemo. Ker Zulema noče imeti otroka z njim, se obnaša do Eve kot do hčerke. Zdaj živijo vsi skupaj v Riadovi hiši. Ker ima Riad majhno trgovino z mešanim blagom, mu Eva velikokrat pomaga. Vaška učiteljica jo nauči brati in pisati. Na obisk pride Riadov nečak Kamal in ko je Riad na eni od službenih poti, Zulema spi z njim. Kamal naslednji dan izgine, ker ga peče vest, Zulema pa od žalosti popolnoma otopi. Po nekaj letih si vzame življenje. Ker je Eva tista, ki jo najde ustreljeno v spalnici, jo policija zapre. Riadu komaj uspe, da jo reši iz zapora. Kmalu po tem skupaj preživita noč. Odločita se, da je bolje, da gre Eva v mesto, saj bi v vasi opravljali. V mestu sreča Malecia, pri katerem je včasih živela. Zdaj je Malecio postal Mimi, božansko lepa ženska, ki dela kot igralka v televizijskih nadaljevankah. Mimi prosi Evo, naj živi z njim. Eva ponovno sreča Huberta Naranjo, ki je zdaj vodja gverile, znan pod imenom komandant Rogelio. Zaljubita se, vendar se le redko vidita, saj bi lahko njuna srečanja ogrozila gverilo. Medtem se v javnosti vse bolj pojavlja ime mladega snemalca Rolfa Carléja, ki je prišel v Južno Ameriko iz Avstrije. Tu je nekaj časa živel v idilični gorski vasici pri stricu in teti in njunima hčerkama. Ko se je odločil, da bo snemal dokumentarce, se je odselil v mesto. Zaposlil se je pri

500 romanov

veliki televizijski hiši, katere direktor je bil znan novinar Aravena. Rolf je bil edini, ki mu je gverila zaupala, da posname dokumentarec o njih. Eva začne pisati scenarij za televizijsko nadaljevanko, v kateri bi imela glavno vlogo Mimi. Tako spozna Rolfa. Hubertu Naranji pomaga pri akciji reševanja gverilskih zapornikov, medtem ko Rolf snema. Akcija uspe in Rolf povabi Evo v vasico, kjer je preživel otroštvo. Zaljubita se, Eva in Huberto Naranjo pa ostaneta najboljša prijatelja. IS

Amadis Galski

(Amadis de Gaula, 1304; prev. Miro Bajt, 2000)

V

Bretaniji je živel kralj po imenu Garinter, pobožen in dobrih manir. Imel je dve hčeri. Starejšo je omožil z Languinasom, kraljem Škotske. Klicali so jo Dama z girlando, saj je njen soprog želel, da si venomer pokriva lase z vencem cvetja. Veliko lepša je bila mlajša od obeh sester, Elisena po imenu, ki pa se ni hotela poročiti, čeprav ji snubcev ni manjkalo. Ker je bila izredno pobožna, so jo klicali Blažena izgubljenka. Nekega dne Garinter na poti na lov sreča kralja Periona Galskega. Ta med lovom ubije leva in s tem dejanjem zelo očara Garintera. Ko se vrneta v palačo, Eliseni pade na tla prstan in Perion Galski ji ga pobere. Njuni dlani se dotakneta in oba začutita ljubezen. Elisena to zaupa svoji spletični in ta povpraša Periona, kaj čuti do njene gospodarice. Ljubezen je vzajemna in Perion Galski ostane na dvoru še deset dni. Ko odide, Elisena preneha jesti in se povsem posveti molitvi. Počuti se krivo in kmalu spozna, da bo postala mati. Perion med tem potuje po svetu kot vitez, da bi si pridobil čast in slavo. Elisena ve, da ne bo mogla obdržati otroka, saj bi v takih okoliščinah, kakor je tedaj narekovala postava, izgubila življenje vsaka ženska, naj bo njen stan še tako gosposki. Zato

Amadis Galski

16.stol.

15


sta s spletično dečka, ki se je rodil, poimenovali Amadis Galski, ga položili v skrinjo s prstanom in mečem, ki ga je za sabo pustil Perion Galski, in na pergament napisali dečkovo ime. Zavedali sta se, da je upanje, da malček preživi, skoraj nično. Skrinjo je po reki odplavilo v morje, ki je ležalo pol milje od ondod. Vendar se je zgodil čudež. V barki se je takrat peljal mimo škotski vitez po imenu Gandales. Njegova žena je ravno rodila sina in potovali so iz Bretanije na Škotsko. Vitez je ukazal odpreti skrinjo. Po oblačilcih, prstanu in meču se mu je zazdelo, da je otrok odličnega stanu in razjezil se je na mater, ki ga je zapustila. Rotil je svojo ženo, naj ga vzame v naročje in podoji. Odločita se, da bosta otroka obdržala in poimenujeta ga Morski paž. Nekega dne Gandales jezdi po polju in sreča mladenko po imenu Urganda Neznanka. Ta mu zaupa, da bo deček, ki sta ga z ženo našla na morju, postal cvet vitezov in da bo izjemen junak. Kralj Perion se poroči s kraljico Eliseno. Po čudnem naključju deček Amadis pristane pri kraljici, ki se odloči, da ga bo vzgajala. Perion z dečkom preživi veliko časa in ga uči vseh potrebnih viteških veščin. Amadis postane z leti najboljši vitez v državi in se poroči z Oriano, hčerko kralja Lisuarta. Potuje po deželi, veliko se bojuje, je zelo predan in sočuten kristjan. IS

Viva Tereza

(Tereza Batista Cansada de Guerra, 1973; prev. Breda Ozim Kristanović, 1979)

Jorge Amado 1912–2001

16

dnje dve leti njegova najljubša priležnica. Ko pa stotnik spozna, da je Tereza pravzaprav zelo šolana, da zna pisati in računati, jo zaposli v svoji trgovini v malem mestecu Cajezeiras do Norte. Takrat pride v mesto Daniel Gomes, dober prijatelj stotnika, sicer pa žigolo v velemestu Bahii. Zagleda se v Terezo. Tudi njej je všeč in privoli, da bo njegova ljubica. Zaljubi se vanj, saj prvič okusi nežnost in strast. Ko stotnik odpotuje za dalj časa v Bahio, se Tereza in Daniel brezskrbno predajata ljubezni, to pa ni všeč štirim sestram, ki stanujejo nasproti trgovine in so vse zaljubljene v Daniela. Stotniku pošljejo pismo, da je rogonosec. Pride domov in prisili Daniela, da mu liže penis. Tereza brani Daniela in zabode stotnika, zato pristane v zaporu. Reši jo Emiliano Guedes, milijonar in veleposestnik, ki jo je opazil, ko je prišel k stotniku kupit nekaj goveda. S pomočjo odvetnika Lulu Santosa razveljavi sodbo, Terezo brez težav spravi iz zapora in jo nastani v samostanu. Tam jo obišče doňa Gabi in jo odpelje s sabo v svoj bordel. Ko za to izve Emiliano, gre tja, Terezo odkupi in odpelje v novo hišo v malem mestecu Estencia. Emiliano in znova zaljubljena Tereza uživata brezskrbno življenje. Tereza z njim zanosi, vendar Emiliano noče otroka, zato Tereza splavi in to jo zelo potre. Ko Emiliano izve, da je splavila samo zaradi njega, spozna, da je zaljubljen vanjo. Nekega večera ji pove, da bo že naslednjega dne dal prepisati hišo nanjo, poskrbel bo tudi, da bo do konca življenja preskrbljena. A ta dan ne pride, kajti tisto noč Emiliano od silnega ljubljenja umre na Terezi. Ta odpotuje v Bahio, kjer se preživlja kot prostitutka in občasna plesalka sambe. Tako spozna mornarja Januarija in se močno zaljubi vanj. Januarijo pa ne more zapustiti bolne žene, zato odpotuje neznano kam. Tereza se v čakanju na njegovo vrnitev spet preživlja s prostitucijo. Mestna vlada namerava preseliti bordele iz centra mesta na obrobje in prostitutke se uprejo. Pride do t. i. stavke stisnjenih beder. Tereza se kot ena najbojevitejših zagovornic njihovih pravic spet znajde za zapahi. Ko jo izpustijo, izve, da je Januarijo pogrešan na morju. Od same žalosti se odloči za poroko s svojo stalno stranko, premožnim in skromnim pekom Almeirom, na dan poroke, še preden si zakonca izrečeta zvestobo, pa pride Januarijo, ki se je po čudežnem naključju rešil iz viharja, in s Terezo odplujeta na njegovi barki. IS

T

ereza je odraščala na deželi v notranjosti Brazilije pri teti Felipi in njenem možu Rosalvu. Še preden je imela 13 let, jo je teta prodala za nekaj drobiža stotniku Justinianu Duarte da Rosi. Ko je hotel prvo noč spati z njo, se mu je uprla. Hudo jo je pretepel in tako je bilo tudi vse naslednje dni. Dvakrat mu je pobegnila; ko je to storila drugič, ji je dal z likalnikom požgati podplate. Takrat se mu je Tereza uklonila in je bila nasle-

500 romanov

17


Srečni Jim

(Lucky Jim, 1954; prev. Sonja Berce, 1981)

Kingsley Amis 1922–1995

18

se napije in popolnoma pijan odpredava svoje predavanje. To seveda vsi opazijo in Welch je besen. Prav tako je besna njegova žena, ki ve, da sta si Jim in Christine naklonjena, izvedla pa je tudi, da je Jim raztrgal in zažgal njene rjuhe. To je kaplja čez rob, zato profesor Welch Jima odpusti z univerze. Vendar pa položaj ni tako brezupen, saj Jimu ponudi zaposlitev Christinin stric, priznan in uveljavljen kritik, ki potrebuje asistenta. Na to delovno mesto se je prijavil tudi Bertrand, ki je želel postati kritikov asistent bolj kot kar koli drugega, zato je Welchova družina še toliko bolj besna. Piko na i postavi še Christine, ki zapusti Bertranda in odide k Jimu. IS

J

im Dixon je mlad in čeden predavatelj zgodovine srednjega veka v nekem univerzitetnem središču v Angliji. Ima zelo malo denarja in zavrača življenjski slog višjega razreda. Rad tudi pogleda v kozarec in njegovo vedenje je včasih prav pobalinsko. Njegova sodelavka, predavateljica Margaret, si je pred kratkim skoraj vzela življenje, vendar so jo rešili še pravi čas. To naj bi storila zaradi nekega moškega. Jimu se ženska smili in ji ponudi svoje prijateljstvo, ki se ga Margaret krčevito oklene. Jim se kmalu zave, da ga Margaretina družba dobesedno duši, vendar si ne more pomagati in se še kar naprej druži z njo. Kolegi mislijo, da sta postala par, česar Jim niti ne zanika. Jimov nadrejeni je profesor Welch, od katerega je odvisno, ali bodo Jimu podaljšali pogodbo za zaposlitev na univerzi. Zato si prizadeva biti prijazen s profesorjem, čeprav ga v resnici prezira. Še bolj pa prezira profesorjevega sina Bertranda, razvajenega slikarja. Ko na neki zabavi pri Welchevih spozna izjemno privlačno dekle Christine, se zave, da je zaljubljen. Vendar je Christine Bertrandova spremljevalka in tako Jim še bolj zasovraži Welchovega sina. Vsa družina Welch se mu zazdi hinavska in nepristna. To pove tudi Margaret, ki pa takoj opazi, da je Jim zaljubljen v Christine in ji to ni niti najmanj všeč. Neko noč, ko Jim prespi pri Welchovih kot njihov gost, zaradi pijanosti po nesreči s cigareto zažge omarico in posteljnino gospe Welch. Ko drugo jutro opazi škodo, se prestraši in s pomočjo Christine, ki ji med tem zaupa, kaj se mu je pripetilo, zakrije rjuhe, omarico pa skrije v neko drugo sobo. To opazi tudi Margaret, ki živi pri Welchovih, in takoj postane ljubosumna. Na plesu nekaj dni pozneje Jim zaupa Christine svoja čustva in tudi ona ni povsem hladna do njega, vendar vseeno ne želi zapustiti Bertranda. Ta se močno sporoče z Jimom, ker opazi, da mu je Christine všeč. Jim naj bi imel v naslednjih dneh izjemno pomembno predavanje, ki bo odločilo o tem, ali mu bodo podaljšali pogodbo o zaposlitvi. Med tem pove Margaret, da noče biti več z njo, saj si želi biti s Christine, Margaret pa novice ne prenese dobro in doživi histerični napad. Jim

500 romanov

Časovna puščica

(Time's Arrow, 1991; Nina Grahek Križnar, 1997)

T

ed Friendly umre, s tem pa se njegovo življenje v resnici začne: najprej je betežen starec, čigar dnevi se začenjajo zvečer, ko vstane iz postelje, njegovo življenje namreč teče nazaj, in to v vseh podrobnostih: prehranjevanje je pridelovanje hrane, ki prihaja iz telesa skozi usta na krožnik, kjer jo z jedilnim priborom sestavi nazaj v nedeljeno obliko ter jo odnese nazaj v trgovino in zanjo dobi denar. Notranji glas Toda Friendlyja, drugi človek, ki pa nima lastnega telesa, ampak živi v Todovem, na Toda gleda kot na tovariša, ki pa ne ve za njegov obstoj; deloma ga moralno obsoja, saj ga ima za zelo stiskaškega in pohlepnega človeka, ki celo otrokom jemlje igrače, da jih potem nese v trgovino in zanje dobi denar. Z minevanjem časa se Tod fizično mlajša, postaja krepkejši, začne delati kot zdravnik: najprej je manj zaposlen, potem pa vedno bolj in njegova kariera je vedno bolj na višku. Tudi njegovo zasebno življenje je vse bolj pestro, ima številne ljubice, posebno mesto pa ima le Irene, za katero se zdi, da ve nekaj o Todovi preteklosti, katere ključ naj bi

Časovna puščica

Martin Amis 1949–

19


bil v New Yorku, od koder Tod vsako leto dobi božično voščilnico od skrivnostnega Nicholasa Kreditorja. Mine še več let in Tod se odpravi v New York, kjer pa hitro spremeni svoje ime v John Young. Tu se tudi sreča s Kreditorjem, dela v bolnišnici in ima udobno stanovanje, ki mu ga prihaja čistit Irene. Nastopi leto 1948 in John in z njim njegov notranji prebivalec odplujeta proti Evropi. Pristane na Portugalskem, kjer privzame ime Hamilton de Souza. Naprej ga pot pelje v Italijo, v Vatikan, kjer išče pomoč, ki mu je tudi dana, saj duhovnik tu ne pomaga tistim, ki pomoč zaslužijo, temveč tistim, ki jo potrebujejo. Iz Vatikana se Hamilton preseli v Auschwitz, kjer mu je ime Odilo Unverdorben, je zdravnik in član SS. V Auschwitzu izdelujejo ljudi iz njihovih duš, ki krožijo na taborišču; šibke, ženske in otroke izdelujejo s plinom, moške pa z delom: najprej so shujšani in šibki, delo pa jih okrepi in tedaj se lahko združijo s svojimi družinami in zapustijo taborišče. Odilo ima ženo Herto, s katero sta imela hčer Evo, ki pa je umrla. Odilo je impotenten, kar traja vse do časa, ko zaplodi Evo. Ko zapusti Auschwitz, ljudi izdeluje tudi drugje po vzhodni Evropi, nazadnje pa v gradu Hartheim, le da tu izdelki niso uspešni: to so pohabljenci in duševno prizadeti ljudje. S Herto se zelo zbližata, ko se približuje poroka, takrat je Odilo tudi spolno zelo močen, po poroki pa se njun odnos ohlaja, dokler se tako rekoč ne konča, ko je Herti spet šele šestnajst let. Odilo je študent, potem pa otrok, ki odrašča v Solingenu, dokler ga kot dojenčka zdravniki ne vstavijo v kričeče materino telo in ga oče med spolnim aktom ubije. MZ

20

500 romanov

Ni me strah

(Ion on ho paura, 2001; prev. Nataša Kos, 2004)

M

ichele Amitrano je star devet let in živi s starši ter mlajšo sestro Mario v vasi Acqua Traverse na podeželju južne Italije. Njegov oče je voznik tovornjaka, mati je gospodinja. Vas šteje samo štiri hiše, zato Michele pozna vse otroke. Njegovi prijatelji so Lobanja, Barbara, Remo in Salvatore. Poletje leta 1978 je še posebej vroče, govori se, da je to celo najbolj vroče poletje stoletja. Michele dobi novo rdeče kolo in tako tudi on postane enakopraven prijateljem v vožnji. Njegovo staro kolo, ki so ga klicali Škrpeta, je takoj pozabljeno. Odločijo se, da se bodo vozili iz vasi vse do hriba. Na eni izmed takih ekskurzij Michele v stari in razpadajoči hiši povsem nepričakovano naleti na pokrito luknjo. Ko dvigne pokrov, vidi, da v luknji povsem krvav skoraj nepremično leži deček. Michele sprva pomisli, da je mrtev, a izkaže se, da ni; ime mu je Filippo in star je toliko kot on. Deček je zavit v odejo, umazan, napol slep in popolnoma prestrašen. Michele mu obljubi, da ga bo prišel še obiskat in obljubo tudi drži. Začne skrbeti za novega prijatelja, mu nositi vodo in hrano. Nikomur ne pove o njem in to postane njegova najbolj varovana skrivnost. Čez nekaj dni dobi njegova družina gosta iz Rima. Ime mu je Sergio in Michele kmalu ugotovi, da je zelo nevaren. Ko leži v svoji sobi, skozi priprta vrata sliši pogovor med Sergiom in starši. Vsi so živčni in kričijo drug na drugega. Govorijo o tem, da zamenjava ni uspela in da bo nekdo moral dečka ustreliti. Michele se spomni, da je videl na televiziji poročilo o ugrabljenem sinu italijanskega bogataša in takoj pomisli na prijatelja Filippa. Splazi se skozi okno in na novem kolesu oddrvi proti stari razpadajoči hiši za hribom. Med vožnjo se spomni, da so odrasli govorili o tem, kako so dečka premestili na neko kmetijo zaradi suma policije, ki storilce išče že po vsem jugu Italije. Michele prispe do kmetije in najde novo luknjo, v kateri leži Filippo. Spleza k prijatelju in mu pomaga, da zleze iz nje. Filippove noge in roke so zaradi dolge zaležanosti ohromljene in Michele se močno namuči. Ko Filippu uspe prilesti ven, mu Michele naroči, naj se skrije. V

Ni me strah

Niccolo Ammaniti 1966–

21


tistem zasliši zvok helikopterja in oddaljene glasove. Ko tudi on že skoraj prileze iz luknje, zagleda pred seboj obraz očeta in cev pištole, ki je uperjena vanj. Oče ga, misleč, da je Filippo, ustreli. IS

Temni smeh

(Dark Laughter, 1925; prev. Majda Stanovnik, 1973)

Sherwood Anderson 1876–1941

22

J

ohn Stockton je štiriintridesetletni novinar v Chicagu, brez volje do dela in sploh naveličan vsega. Njegova žena Bernice je zaposlena v isti časopisni hiši in ima pisateljske ambicije. V nedeljski izdaji časopisa objavlja svoje kratke zgodbe in se vedno več druži s pesniki in pisatelji. Zaničuje svojega soproga in v njuni hiši-ateljeju je veliko tihih prepirov. John Stockton pogosto spije po službi kak kozarček s svojim urednikom Tomom Wilsom, ki je tudi njegov edini prijatelj. Neke noči, ko je njegova žena na literarni debati, gre Stockton kratko malo ven. Vso noč se klati po Chicagu, zjutraj pa v banki dvigne vse svoje prihranke, tristo petdeset dolarjev, in sede na vlak za La Salle, mestece v državi Illinois. Tam si nabavi majhen odprt čoln na dve vesli in se odpravi po reki Misisipi navzdol. Tako ga pot pripelje v New Orleans, kjer se zadrži nekaj časa, potem pa se odloči, da bo obiskal pristaniško mestece Stari pristan v zvezni državi Indiani, kjer je preživel otroštvo. Da ga žena ne bi našla in predvsem zato, da ga v Starem pristanu ne bi prepoznali, kar je povsem možno, saj je bil njegov oče ravnatelj na tamkajšnji šoli in zaradi tega tudi poznan, se spotoma preimenuje v Brucea Dudleyja. V Starem pristanu se zaposli v edini tovarni, ki je v lasti lokalnega malomeščanskega mogotca Freda Greyja, in tam lakira kolesa. Nastani se v delavskem domu. Spoprijatelji se s sodelavcem Martinom Žolno, ki rad pije. Nekega večera zagleda pred tovarno lastnikovo ženo Aline in takoj mu postane všeč. Simpatija je obojestranska in

500 romanov

Aline se odloči, da ne bo še enkrat ponovila napake, ki jo je storila nekoč v Parizu, ko se je zagledala v nekega moškega in ni storila ničesar, da bi ga dobila; odpusti starega vrtnarja, v upanju, da bo novi vrtnar postal Bruce. Ko Bruce izve za prosto delovno mesto, se oglasi pri njej doma in Aline ga zaposli. Nastani ga na Greyevem velikem posestvu, v lopi za hišo. Bruce preživlja dneve na vrtu in takrat je ob njem tudi Aline. Po nekaj mesecih flirtanja, ravno na dan parade v čast na padle v drugi svetovni vojni, ko je hiša prazna, postane Bruce Alinin ljubimec za en dan. Aline zanosi, on pa izgine. V tem času je Aline tudi veliko manj hladna do svojega moža Freda in čez čas postane Fred sumničav. Ko povpraša Aline po Bruceu, ga ona hladno zavrne. Fredova sumničavost se sprevrže v pravo ljubosumje in nekega dne, ko se zvečer vrača domov iz tovarne, vesel, ker je prek reklamnega oglasa doživel uspeh tudi zunaj Starega pristana, zagleda na terasi pred hišo Brucea, ki ga ni bilo videti kar nekaj mesecev. Alina mu pove, da bo odšla z Bruceom in da nosi njegovega otroka. Fred se užaljen sesede in jo roti, naj ostane, vendar Aline odide. Fred vzame svojo pištolo, spomin na vojne dni, in se nameni za njima, da bi Brucea ubil. Misleč, da sta se napotila v hišo Martina Žolne, pride pred njegovo hišo, kjer pa ni nikogar, zato ustreli v zrak. Zamisli se nad svojim početjem, predvsem nad tem, kaj bodo na to porekli prebivalci Starega pristana, zato se hitro vrne v svojo hišo, se sleče in leže v posteljo. Pred hišo zasliši glasove. Ko prepozna glas služinčadi, se odloči, da si ne sme dovoliti sramote, zato jim bo rekel, da je Aline odšla v Chicago. IS

Temni smeh

23


Most na Drini

(Na Drini ćuprija, 1945; prev. Tone Potokar, 1948)

Ivo Andrić 1892–1975

24

K

ronika trga Višegrad popisuje štiristoletno dogajanje od nastanka do uničenja tamkajšnjega slovitega mosta na Drini, hkrati pa pripoveduje tudi življenjske zgodbe višegrajskih tržanov. Ideja o mostu se l. 1516 porodi velikemu vezirju Mehmedu paši Sokoloviću, ki so ga Turki kot srbskega krščanskega kmečkega dečka ugrabili in prek Drine odgnali v Stambol za janičarja. Ko je nato poturčeni Sokolović postal pomemben vojskovodja in državnik, se je v spomin na domači kraj zaobljubil postaviti most kot simbol povezave med muslimanskim Vzhodom in krščanskim Zahodom. Gradnja poteka pet let, vendar tržani nad vezirjevo zamislijo sprva niso navdušeni, saj jih kruti nadzornik izkorišča kot neplačane tlačane. Šele ko vezir svojega pomočnika kazensko odstavi, se razmere izboljšajo. Ko sta most in stavba za popotnike-karavanseraj dokončana, postaneta ponos Višegrada, ki se kmalu razširi in razvije. Čez sto let, konec 17. stoletja, se turška oblast iz Bosne začne umikati, zato kamniti karavanseraj propade, most pa ostane nespremenjen kljub številnim dogodkom, izmed katerih je najhujša močna povodenj ob koncu 18. stoletja. Na začetku 19. stoletja v Srbiji pride do vstaje. Ker je Višegrad blizu bosensko-srbske meje, se nemiri razpasejo tudi v trgu, kjer se stopnjujejo nesoglasja med bosenskimi Turki in krščanskimi Srbi. Pomen mostu se poveča, saj povezuje bosensko ozemlje s Srbijo, zato ga varuje stalen oddelek turških vojakov, ki zaslišujejo in pobijajo sumljive popotnike in domnevne upornike. Šele ko se v Srbiji razmere umirijo, je prehod čez most znova prost in nenadzorovan. Meja med bosensko in beograjsko pokrajino pa je vedno bolj izrazita, kar vpliva na medsebojne odnose tržanov v Višegradu, kamor se zateče tudi nekaj begunskih turških družin iz Srbije. Sedemdeset let po Karađorđevi vstaji v Srbiji ponovno izbruhne vojna s Turčijo, zato se upor na meji znova razplamti. Po premirju pride v Bosno avstrijska vojska. Ko novi osvajalci čez most vkorakajo v trg, tudi Višegrajčani nemočno sprejmejo avstro-ogrsko oblast. Med okupacijo most varujejo vojaki, dokler se v trgu ne naselijo orožniki. Priseljencev je veliko

500 romanov

24

tudi med uradniki, rokodelci in obrtniki, zato se zunanja podoba Višegrada hitro spremeni, čeprav stari prebivalci le počasi spreminjajo svoje ustaljene navade in običaje. Komaj se privadijo novotarijam, se ponovno vznemirijo ob uvedbi splošne vojaške obveznosti. Kljub temu je konec 19. stoletja čas zatišja, relativne blaginje in navideznega miru. V Višegradu napeljejo vodovod in zgradijo železniško progo. Tedaj se promet preusmeri z mostu, ki tako začne izgubljati svojo funkcijo, čeprav še vedno učinkuje kot simbol večnosti in neminljivosti. Ko pa nastopi obdobje aneksijske krize, se začnejo priprave na vojno. Oblasti podminirajo most, da bi ga po potrebi lahko razstrelili. Medtem l. 1913 Srbija dokončno premaga Turčijo, zato most kot vez med dvema civilizacijama ni več učinkovit. Povezuje le še dva dela trga, v katerem se krepi nacionalizem. Na njem se srečujejo študentje, ki razpravljajo o političnih in ideoloških vprašanjih. Nekateri skušajo emigrirati, drugi pa hrepenijo po razpadu avstro-ogrske monarhije in združenju vseh južnih Slovanov v nacionalno državo. Po sarajevskem atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda l. 1914 se tudi v Višegradu začne dolgotrajen boj med avstrijsko vojsko in srbskim topništvom. Med obleganjem trga je porušen celo nekdaj neuničljivi most na Drini. ZSV

Travniška kronika

(Travnička kronika, 1942; prev. Severin Šali, 1948)

L

eta 1806 Napoleon v bosenskem mestu Travnik ustanovi francoski konzulat. Ko se vanj z družino vseli francoski generalni konzul Jean Baptiste-Ètienne Daville, da bi razvijal trgovinske odnose s Francijo in bedel nad gibanjem turških podložnikov v Bosni in Srbiji, se v Travniku, kjer vlada zahodno usmerjeni vezir Husref Mehmed paša, začnejo konzulski časi. Na spremembe se travniško prebivalstvo odzove različno. Mehmed paša se nad novostmi navdušuje, kar razburja turške plemiče. Nasprotno se kristjani poleg francoskega veselijo tudi prihoda katoliškega avstrijskega konzula, ki v Travnik prispe kmalu za Davillom. Prav zato sovražno nastrojeni Turki Davilla sprejmejo neprijazno in nezaupljivo. Podpira ga le vezir, ki pa kmalu pade v nemilost, ko v Carigradu po državnem udaru naprednega sultana reformatorja Selima III. zamenja Francozom nenaklonjeni Mustafa. Pošteni in občutljivi Daville se novemu načinu življenja težko privaja, saj ni vajen turške krutosti, brezobzirnosti in potuhnjenosti. Želi si sodelavca, vendar je mladi vodja pisarne in tolmač Amédée Chaumette des Fossés, ki mu ga oblast pošlje iz

Travniška kronika

Ivo Andrić 1892–1975

25


Pariza, od Davilla tako različen, da se ne moreta ujeti. Mladenič je namreč dejaven, drzen, neposreden in optimističen, medtem ko je konzul počasen in melanholičen. Dodatne težave ima Daville tudi s svojim nasprotnikom, cesarsko-kraljevskim avstrijskim generalnim konzulom, polkovnikom Josephom von Mittererjem, ki se zagrizeno bori le za koristi lastne države. Leta 1808, ko sultan ukaže premestitev vezirja Husrefa Mehmed paše, je francoska oblast v Travniku pred novo preizkušnjo. Vezir v Travniku namreč postane Ibrahim Halim paša, ki se ne navdušuje nad francoskimi reformami, čeprav je bil nekdaj zvest podanik bivšega sultana Selima III. Zamenjavo vezirja izkoristijo travniški Turki, ki svojega sovraštva do Francije ne skrivajo več. Daville je zato vedno bolj obupan, dokler ne ugotovi, da mu je novi vezir bolj naklonjen kot avstrijskemu konzulu von Mittererju. Prav tedaj med Napoleonom in dunajskim dvorom izbruhne vojna, zaradi katere francoski in avstrijski konzulat v Travniku prekineta vse stike. Tudi v Carigradu se nemiri nadaljujejo, zato se Ibrahim paša s svojo vojsko odpravi v Srbijo, da bi tam zatrl upor. Takoj zatem v Travniku podivja turško prebivalstvo, ki tamkajšnje Srbe obdolži sodelovanja s srbskimi uporniki in pripravljanja vstaje v Bosni. Konzula se v času popolne anarhije držita vsak zase, ob sklenitvi miru med Avstrijo in Francijo pa se znova zbližata. Ko Napoleon ustanovi Ilirske province, kamor sodi tudi Davillov konzulat, se des Fossés vrne v Pariz, Daville pa mora prevzeti nove trgovinske posle, ki cvetijo vse do ponovne vojne l. 1812. Medtem von Mittereja prestavijo v vojno ministrstvo, zato ga v Travniku nadomesti podpolkovnik von Paulić, stvaren in ljubezniv, a docela brezoseben novi konzul, s katerim Daville ni v prijateljskih odnosih. Ko Napoleon ponovno izgubi vojno, Franciji grozi razpad. Posledice so opazne tudi v Travniku, saj iz Carigrada pride ukaz o premestitvi Ibrahim paše zaradi njegove naklonjenosti francoski oblasti. Nasledi ga Siliktar Ali paša, najbolj okruten in krvoločen vezir v cesarstvu, ki mu takoj uspe zatreti nemire v Srbiji. Pod njegovo vladavino je francoskega prvenstva v Travniku konec. Od l. 1813 sta Avstrija in Francija ponovno v vojni, dokler se Napoleon končno ne odpove prestolu. Ko von Paulić Davilla obvesti o porazu Francije, ta svoje usluge nemudoma ponudi novemu kralju Ludviku XVIII. Francoski konzulat v Travniku ukinejo, zato se Daville po osmih letih vrne domov, za njim pa iz Bosne kmalu odpotuje tudi avstrijski konzul. Travniški prebivalci, ki so nad odhodom tujcev navdušeni, začnejo pripravljati vstajo proti neznosnemu vezirju Ali paši. ZSV

26

500 romanov

Pepel in diamant

(Popioł i diament, 1948; prev. France Vodnik, 1958)

S

zczuka, bivši taboriščnik, pride s svojim pomočnikom Podgorskim tik pred koncem druge svetovne vojne v poljsko mestece Ostrowiecz na srečanje visokih predstavnikov poljske komunistične partije in za las uide atentatu. Srečanje naj bi se zgodilo v hotelu Monopol in na poti srečata na Aliso, staro znanko Podgorskega, sicer pa ženo sodnika Antona Kosseckega. Alisa Szczuki pove, da se je Anton pravkar vrnil iz taborišča. Kossecki, ki se je, preden so ga Nemci ujeli, zaradi judovske krvi preimenoval v Rybecki, je bil v taborišču kapo, neke vrste paznik. Szczuka kmalu izve za to njegovo skrivnost in sklene, da ga bodo po srečanju ubili. Medtem pa Andrej, Antonov sin, snuje atentat na Szczuko, saj se ne strinja, da se je poljska komunistična partija podvrgla ruskim imperialističnim težnjam. V ta namen se njegov somišljenik in podrejeni Matej Chelmicki naseli v hotelu Monopol, da bi pripravil vse za atentat. Zgodi pa se, da se Matej zaljubi v Kristino, natakarico v hotelskem bifeju. Hkrati z zaljubljenostjo se tudi naveliča življenja atentatorja, v vsem skupaj ne vidi nikakršnega smisla več, zato Andreju pove, da izstopa iz ilegalne skupine. Andrej njegovega odstopa seveda ne sprejme in Matej sklene, da bo opravil še zadnjo nalogo, potem pa bosta s Kristino odpotovala v osvobojeno Varšavo. Res ubije Szczuko, vendar na begu ubijejo tudi njega. IS

Pepel in diamant

Jerzy Andrzejewski 1909–1983

27


Spodbujanje krokodilov (Exortação aos crocodilos, 1999; prev. Barbara Juršič Terseglav, 2003)

António Lobo Antunes 1942–

28

Simone grda in debela. Zato se v zabaviščnem parku ves čas gleda v konkavno zrcalo, v katerem je videti suha. Njene sanje so, da bi imela kavarnico v Espinhu, kjer bi bila šefica in bi tako lahko tudi ona ukazovala ljudem. Mimi kmalu pristane v bolnišnici, saj umira in kmalu tudi umre. Hiša, v kateri teroristi pripravljajo zaroto, eksplodira in edini osebi, ki se rešita, sta Simone in njen fant. Preselita se v Galicijo, kjer tudi ostaneta. IS

Enajst tisoč batin

N

a Portugalskem se v hiši ob cesti med mestoma Sintra in Lizbona sestaja skupina štirih moških, ki so nekakšna paravojaška enota teroristov. Imenujejo se krokodili in pripravljajo atentat na predsednika vlade z namenom, da bi uničili mlado demokracijo, zrušili vlado in ponovno vzpostavili stari režim. Vsak njih ima svojo žensko. Mimi je gluha in zelo bolna. Poročena je z vodjem skupine. Fatima je zagrenjena ženska, ki vse sovraži. Ima razmerje s fanatičnim škofom, ki misli, da bojuje sveto vojno in je prav tako poln sovraštva. Celina je zelo lepa in malce »divja«. Bila je poročena z družabnikom Mimijinega moža, ki je umrl. Simone je partnerica voznika teroristične skupine, ki med drugim tudi izdeluje eksplozivna sredstva. Je zelo debela in zaradi tega hudo zlobna. Vse ženske so pasivne v odnosu do življenja in odvisne od svojih moških. Ostajajo predvsem v podrejenem položaju, zato so zelo nesrečne. O terorističnih dejavnostih nimajo nobenih sodb in si niti ne prizadevajo kakor koli distancirati od dejanj svojih partnerjev. Gluha Mimi kmalu zboli za rakom, njeno duševno stanje se še poslabša. Občuti neizmerno samoto, zato se v spominih venomer vrača v čas svoje mladosti. Veliko razmišlja o Galiciji, kjer je živela z zdaj že pokojno babico, o vonju vrtnic in o morju, po katerem hrepeni. Fatimo zaznamuje predvsem razmerje, ki ga ima s škofom, s katerim je včasih prisiljena spati, čeprav je njegova krščenka in ima poleg tega tudi moža. Celina je zaradi svoje lepote, ki se je zaveda, obsedena z mislijo na starost in na vse posledice, ki jo ta prinaša. Veliko misli o gubah, ki se ji bodo naredile na obrazu, o celulitu, ki ga bo prej ko slej dobila. Tudi ona se v mislih vrača v otroštvo, ki je bilo idilično. Za prekinitev te idile krivi predvsem moža, ki je mnogo starejši od nje in ki jo je odpeljal iz srečnega okolja. Počasi kuje zaroto proti njemu, njeno sovraštvo se stopnjuje do te mere, da naroči celo njegov umor. Simone živi z možem voznikom in izdelovalcem eksplozivov v zanikrni garaži in je popolno nasprotje Celine. Ta je lepa in vitka, medtem ko je

500 romanov

(Les Onze mille verges, 1906–07; prev. Branko M adžarevič, 1987)

L

ep in mlad romunski knez Moni Guzjebesku v Bukarešti živi razuzdano življenje. S prijateljem Fornoskim prirejata orgije. Moni se naveliča domačega kraja in se preseli v Pariz. Tam spozna Kokulino in Alexine, s katerima se zabava tako, kot je vajen. Kokulini priseže, da se bo z njo ljubil dvajsetkrat zapored, ali pa naj bo pretepen z enajst tisoč batinami. Preden mu to uspe, ga v postelji zmotita vlomilca Bakra in Rogomunda, ki se pridružita zabavi. Kokulina med vrhuncem naslade odgrizne Bakrov penis, kar njegov kolega maščuje z nožem. Pozneje Moni naključno sreča Rogomundo in ga z denarjem in grožnjo, da ga bo prijavil policiji, prepriča, da postane njegov sluga. Medtem umre Fornoski, ki knezu zapusti precejšnje premoženje, zato se pajdaša odpravita nazaj v Romunijo. Na vlaku se zapleteta z znano igralko Estelle in njeno služkinjo. Med orgijo se pripeti nezgodna smrt služkinje. Rogomunda ubije še igralko in skupaj z Monijem izživita svoja nekrofilska nagnjenja. V Bukarešti sta povabljena na tajni sestanek protidinastičnega odbora Srbije, kjer se spet zgodi orgija, na kateri poleg revolucionarjev in duhovnika sodelujejo tudi zelo mlada fant in dekle ter nekaj priletnih žensk. Moni od generala Kokordijeva prejme vabilo, naj kot poročnik pride v Sankt

Enajst tisoč batin

Guillaume Apollinaire 1880–1918

29


Peterburg, ker je med Rusijo in Japonsko izbruhnila vojna. Pri generalu najprej sreča njegovo ženo Hélène, ki je Kokulinina sestra. Sta priči, kako general svojega sina uči plemenite homoseksualnosti. Pozneje Moni prisostvuje obleganju Port Arturja. Tam nadaljuje s podobnimi aktivnostmi. Sreča tudi Alexine in Kukulino, ki je preživela Rogomundov napad. Moni in Rogomunda z balonom potujeta na misijo za sovražnikove črte. Tam srečata poljsko bolničarko, ki uživa v krvi in se ruskim ranjencem maščuje za odnos Rusije do Poljske. Bolničarka in knez ugotovita, da sta sorodni duši, in se domenita, da se bosta po vojni poročila. Zatem padeta v ujetništvo Japoncem. Z bobnanjem s šibo po trebuhu svoje prijateljice Moni japonskim vojakom zbudi pozornost; ob krvavem prizoru je obsojen na smrt s tepežem. Enajst tisoč vojakov naj bi ga udarilo s šibo, a umre že pri dveh tisočih. Kukulina in Alexine s svojimi uslugami dosežeta, da Moniju postavijo nagrobni spomenik. RB

časa dela pri nekem mlinarju, pa pri revnem vrtnarju, dokler ga ne kupi Tiasus, bogatin iz Soluna. Lucij Tiasusa navduši s svojimi, za osla nenavadnimi sposobnostmi, in Tiasus ga kaže naokoli kot zanimivost. Tako se vanj zaljubi bogata dama in ima z njim spolne odnose. To pa Tiasusa pripelje do ideje, da bi ga lahko prodajal kot ljubimca. Lucij tega noče in pobegne na obalo. Tam potarna nad svojo usodo in kmalu se iz morja prikaže boginja Izida in ga spremeni nazaj v človeka pod pogojem, da jo bo vestno častil. To se tudi zgodi. IS

Koža za boben

(Psi u trgovištu, 1979; prev. Mojca Mihelič, 1983)

Metamorfoze ali zlati osel (A sinus Aureus, 2. st. n. š.; prev. Primož Simoniti, 1981)

K

Apulej 2. st.

30

L

ucij je popotnik in zapisovalec zgodb. Ko pride v Tesalijo, ki je znana po svoji magiji, se nastani pri prijatelju Milonu, ki je poročen s Pamfilo, o kateri se govori, da zna čarati. Služkinja Fotida, s katero Lucij občasno leže v posteljo, nekega večera vidi, kako se Pamfila spremeni v sovo. Isti urok hoče pozneje uresničiti na Luciju, vendar izreče nekaj besed narobe in Lucij se spremeni v osla. Še isto noč, preden ga uspe Fotida odčarati, Milonovo hišo napadejo razbojniki, ubijejo Milona, Lucija pa kot osla vzamejo seboj, da nosi ukradeno blago. Pozneje jim pobegne, reši pa tudi deklico, ki jo imajo razbojniki za ujetnico. Pristane v svetišču sumljive bratovščine sirske boginje in tudi njim pobegne, ko ga hočejo ubiti. Potem nekaj

500 romanov

o je bil sultan Sulejman še mladenič, se ga je hotel oče Selim, prav tako sultan in poveljnik Otomanskega cesarstva, znebiti, saj je bil prepričan, da se mlademu sultanu mudi na prestol, katerega naslednik je bil. Gotove smrti ga je rešil Šal Šahin, Selimova desna roka, ko je dal ubiti nekoga drugega, ker se mu je mladi Sulejman zasmilil. Takrat je Sulejman zasužnjil Nurbanu, mladenko s Krete, ki je kmalu postala njegova ljubica. Rodila mu je dva sinova, Mustafo in Džihangurja. Pozneje si je Sulejman ustvaril cel harem. Ko je na nekem vojaškem pohodu naletel na karavano, ki je prihajala iz Rusije, jih je napadel in moške gole pognal v beg. V karavani je bila mlada ženska Rokselana, ki se ji je moška golota zdela hudo smešna in se je na ves glas smejala, ko je videla svoje sorodnike gole teči po planjavi. Sulejmanu je bila Rokselana všeč, se posebej zato, ker ga je venomer spravljala v smeh, in postala je njegova 472. žena. Rodila mu je hči Mihrimah. Spletkarska Rokselana je hitro spravila Nurbanu z dvora in prva žena se je s svojima sinovoma preselila v vasico Bursa. Otroci so odrasli. Mustafa se je poročil z Esmo, postal oče dveh otrok in velik vojskovodja, malce zaostali Džihangur

Koža za boben

Ivan Aralica 1930–

31


pa je ostal doma v Bursi, z materjo in Mustafovo družino. Mihrimah se je poročila z debelim vezirjem in poveljnikom Rustemom, ki se noče ljubiti z njo, jo pa rad opazuje, medtem ko se ona ljubi z drugimi. Sultan Sulejman, že v letih, ko ga mučita putika in večni dvom o zvestobi svojih pokornih, skliče v mestecu Brušnjak svet poveljnikov. Prisotni so Rustem, Mehmed, državnik in priliznjeni vojskovodja, ki je dal sultanu postaviti lovsko rezidenco; Ahmed, vezir in vojskovodja, sicer pa ljubitelj umetnosti; Šemsudin, vdani vojskovodja, ter evnuh Ibrahim, Sulejmanova desna roka in pokuševalec hrane. Govorijo predvsem o Mustafi, ki ga ima ljudstvo rado in ga že vidi kot novega sultana vsega Otomanskega cesarstva. Po končanem sestanku gre Rokselana k Rustemu in ga, ker ve za njegovo voajersko skrivnost, izsiljuje, da bo povedala sultanu, kako ponižuje njegovo hčer, če ga ne bo prepričal, naj se odreče sinu Mustafi. Sulejman res dobi pismo od Rustema, kjer ga ta svari, kako ga sin blati, ker se hoče predčasno dokopati do prestola itn. Sulejmanovi dvomi se podvojijo. Zdaj sumi tudi Rustema, da bi se ga rad znebil. Odpravi se na fronto, kjer naj bi se sestal z Mustafo. Tam pa doživi presenečenje, saj si je dal Mustafa postaviti večji in razkošnejši šotor od samega sultana. Sulejman skliče svet poveljnikov, kjer so navzoči vsi, razen evnuha Ibrahima, ki ga je sultan poslal na skrivno nalogo. Ko pride Mustafa, ga Sulejman ubije, Rustemu, ki ni znal ukrotiti Mustafe, pa vzame vse čine in časti. Medtem se vrne tudi evnuh Ibrahim, ki je izvršil sultanove ukaze: poklal je Mustafovo družino. Zaostali Džihangir ostane sam in v vodnjakih videva obraze mrtvih ljudi. Odpravi se po cesarstvu in išče nove vodnjake. Pri tem ga zajame sultanova vojska in ga pod pretvezo, da kuje zaroto, zapre v temnico, ki je na las podobna vodnjaku. Tam umre. IS

32

500 romanov

Bronasta rasa

(R aza de bronce, 1919; prev. A lenka Bole Vrabec, 1966)

O

b jezeru Titicaca na planoti v Kordiljerah se domačin Indijanec Agiali zaroči z Wata-Waro. Pablo Pantoja, skopuški in kruti gospodar haciende, ki je posestvo nasledil po očetu, prav tako krutem gospodarju, pa kmalu pošlje Agialija in še nekaj peonov v dolino po semena. Na poti, ki je zaradi deževne dobe nevarna, prijatelja Manuna odnese hudournik. Po vrnitvi se Agiali poroči z Wata-Waro. Žena zanosi in uredita si skromni dom, ki je prav tako pod patronatom krutega Pantoje. Pantoja nekega dne pride na haciendo s svojimi prijatelji, prav tako lastniki haciend, in tam se vsi, razen Suareza, ki je poet in se zelo zanima za indijansko kulturo, nekaj dni dolgočasijo v brezdelju. Tako se nekega večera spravijo na nosečo WataWaro in jo poskušajo posiliti. Dekle se močno upira, zato jo Pantoja udari s puškinim kopitom po trebuhu. Wata-Wara splavi. Patroni prestrašeni pobegnejo, Wata-Waro pa pustijo, da izkrvavi in umre. Takrat Indijancem prekipi. Vaški očak Choquehuanka, ki so ga Indijanci že prej nagovarjali k uporu, se končno odloči, da je čas za maščevanje. Pod Agialijevim vodstvom ponoči zabarikadirajo vse izhode iz hiše, kjer spijo patroni, in jo zažgejo. IS

Bronasta rasa

Alcides Argüedas 1879–1946

33


Globoke reke

(Los ríos profundos, 1957; prev. Ferdinand Miklavc, 2002)

José Maria Argüedas 1911–1969

34

E

rnesto je mlad deček, sin lokalne veleposestnice in odvetnika. Ker je bil oče v iskanju priložnostnega dela nenehno na poti, je otroštvo preživljal predvsem med Indijanci, ki so delali na njihovem posestvu. Vzgajali so ga in ga seznanjali s svojo kulturo in navadami. Po smrti matere se z očetom potepa po Peruju. Oče nekaj časa dela kot pisar pri bogatem bratu, ki ga kličejo Stari. Ne razume se z njim, zato se kmalu spet odpravi na pot. Ta ga zanese skozi mesto Abancay, kjer pusti Ernesta v tamkajšnjem internatu, sam pa se odpravi v Chaluanco, kjer si najde začasno delo. V internatu se Ernesto seznanja s svetom, ki mu je bil dotlej tuj. Izkoriščanje, izživljanje močnejših nad šibkejšimi, to je zanj povsem nov in nerazumljiv svet. V internatu je tudi norica Marcelina, ki je zaradi svoje drugačnosti večkrat tarča spolnih napadov tamkajšnjih gojencev in predstojnikov. V Abancayu si Ernesto najde platonsko ljubezen Salvinio in nekaj prijateljev, predvsem Indijancev. Internatski vsakdan zmoti protest žensk na ulici, ki se ne strinjajo s prevelikimi davki na sol, ki jo pridelujejo. Vodja nezadovoljnih žensk je dona Felipa; spretno se izmika državni vojski, ki jo hoče zapreti. Ernestov prijatelj Lleras simpatizira z upornico, zato ga predstojniki internata brutalno pretepejo. Lleras pobegne z uporniki v Kordiljere. Takrat pa v mesto pride kuga. Prva žrtev smrtonosne bolezni je ravno norica Marcelina, ki se je okužila med spolnim aktom z enim od vojakov. V mestu zavlada panika in vse gojence internata pošljejo domov. Ernestina pošljejo k Staremu, bogatemu stricu, ki ima na svojem posestvu veliko Indijancev, in deček sklene, da se nikoli več ne bo vrnil v mesto. IS

500 romanov

Lepi ljudje se še niso rodili (The Beautyful Ones A re Not Yet Born, 1968)

B

rezimni nižji državni uradnik, zaposlen na železniški postaji nekega pristaniškega mesta v Gani, z grozo in odporom opazuje, kako odkrito skorumpirani in brezobzirno grabežljivi so postali njegovi rojaki po razglasitvi neodvisnosti. Prav vsi okrog njega bodisi goljufajo drug drugega bodisi brez sramu ropajo ljudsko lastnino. Ker sam kljub borni plači zavrača podkupnine, se mu sodelavci posmehujejo, češ da ni pri zdravi pameti. Žena mu očita, da je brez hrbtenice ter nesposoben, ker ni znal pravočasno izkoristiti svoje izobrazbe za napredovanje in je tako njo in otroke obsodil na životarjenje v podnajemniškem stanovanju, v katerem ni niti pravega stranišča. Za zgled mu daje njegovega sošolca iz otroških let, razvpito pokvarjenega Koomsona, ki se je v edino politično stranko včlanil iz golega oportunizma in je zdaj minister v Nkrumahovi vladi; živi kot grof, zraven pa drugim pridiga o socializmu. Obupan zaradi nenehnih poniževanj se poštenjak zateče k ostarelemu »učitelju«, ki že dolga leta živi v prostovoljni izolaciji, da se mu ne bi bilo treba podrejati družbenim normam in zahtevam tradicije. A ga zaupni pogovor samo še bolj potre, saj se med pripovedovanjem izkušenega prijatelja zave brezizhodnosti svojega položaja. Vdan v usodo se le še s težavo prebija iz dneva v dan, niti ne čuti več potrebe, da bi se prerekal z ženo, ali se ji maščeval, ko tudi sama postane žrtev ene od Koomsonovih prevar. Toda nekega dne se stvari obrnejo na glavo. Vojska izvede državni udar in začne še isti dan obračunavati s privrženci padle oblasti. Koomson se aretaciji izmakne tako, da se skrije v poštenjakovo hišo. Tega ob pogledu na trepetajočega podleža popade jeza, a ga v trenutku, ko vojaki potrkajo na vrata, le premaga sočutje; zato se skupaj z njim splazi iz obkoljene hiše skozi luknjo v latrini in ga pod krinko noči pospremi do obale, kjer Koomson najame ribiški čoln ter pobegne čez mejo v Abidjan. Vendar dramatične spremembe poštenjaku ne prinesejo olajšanja, že naslednji dan namreč vidi, kako vojaki novega režima prejemajo podkupnino. SP

Lepi ljudje se še niso rodili

Ayi Kwei Armah 1939–

35


Jeklene votline

(The Caves of steel, 1953; prev. Boris Grabnar, 1968)

Isaac Asimov 1920–1992

36

in Baley v kvasni fabriki zaslišujeta člana organizacije Cloussarja. Komisar sporoči, da so v pisarni na oddelku našli »truplo« robota, umorjenega z alfarazpršilcem. Zaslišati morajo vse, ki so bili na oddelku, tudi Jessie. Baley ve, da bo zaradi spleta okoliščin sum padel nanj. V tem trenutku mu Daneel posreduje ukaz dr. Fastolfa. Vesoljsko mesto bo še danes zaključilo preiskavo na Zemlji, saj je eksperiment uspel; Zemljane so navdušili za idejo kolonizacije. Ta bo dozorela v glavi kakega romantika-medievalista, ki jo bo nato realiziral. Baley izkoristi čas do konca preiskave. Komisarju dokaže, da je on morilec, ta se pod dokazi zlomi in obljubi, da bo pomagal uresničevati idejo kolonizacije drugih planetov. UZ

U

morijo Vesoljca, Vesoljci sumijo Zemljana. Komisar želi, da bi preiskavo vodil L. Baley s sodelavcem, vesoljskim robotom boljše vrste, R. Daneelom, ki je videti kot človek. Ko se vrneta iz Vesoljskega mesta, pred trgovino v Mestu (New York) pride do škandala. Ljudje protestirajo proti robotom, ki jim kradejo delovna mesta. Daneel prevzame iniciativo, grozi z revolverjem in tako ukroti množico. Doma ju čakata žena Jessie in sin Bentley. Baley jima predstavi Daneela; niti pomislita ne, da bi lahko bil robot. Ko Baley ostane sam z Daneelom, mu robot postreže z informacijami: ubit naj bi bil Vesoljec, specialist robotike dr. Sarton; ta si je prizadeval, da bi ustvaril kulturo, ki bi bila spojina človeka in robota. Daneel pravi, da je bil umor načrtovan in da za njim verjetno stoji organizirana subverzivna skupina, ki jo morata izslediti. Detektiva se odpravita v Vesoljsko mesto. Tam se jima pridruži dr. Fastolfe, pogovora pa se prek ekrana udeležuje tudi komisar. Baley meni, da gre za vesoljsko zaroto, katere cilj je okupirati Zemljo. Trdi, da Daneel sploh ni robot, a ko ta razstavi svojo roko in se namesto krvi in kosti pokaže motna sivina jekla, žic in sklepov, Baley omedli. Ko se opomore, ga Fastolfe spomni na problem prenaseljenosti na Zemlji. Uvajanje robotov naj bi bilo načrtno, saj Vesoljci upajo, da bo deklasirano ljudstvo nekoč koloniziralo druge planete in tako rešilo problem. Baley je do teorije sprva nezaupljiv, nato pa se mu zdi čedalje bolj verjetna. Baley se sestane z robotikom dr. Gerrigelom. Sprašuje ga, če je mogoče ustvariti robota brez Prvega zakona, ki pravi, da robot ne sme ubiti ali poškodovati človeka. Robotik to zanika. Baley namiguje, da so Daneela zgradili brez Prvega zakona, da je on ubil dr. Sartona, orožje pa skril v vrečico za hrano, v območju trebuha. Dr. Gerrigel analizira robota in ugotovi, da ima vgrajen Prvi zakon. Takrat v pisarno vdre Jessie. Prizna, da je subverzivna agentka v organizaciji medievalistov, tistih, ki želijo uničiti vsa Mesta in robote. Daneel

500 romanov

Koruzarji

(Hombres de M aíz, 1949; prev. A lenka Bole Vrabec, 1975)

I

ndijanec Gaspar Ilom se odloči upreti škodljivemu ravnanju maicerov, mešancev in priseljencev, ki požigajo in sekajo indijanske gozdove zaradi pridelovanja koruze. Gaspar s svojo vojsko bojazljive maicere prežene. Zatem oblasti nad hribovske Indijance pošljejo oboroženo konjenico pod poveljstvom polkovnika Godoya, s katerim sodelujejo tamkajšnji vaški veljaki. Vaščanu Tomásu Machojónu in njegovi ženi Vaci Manueli po Godoyevem naročilu uspe zastrupiti zloglasnega Iloma. Neuničljivi bojevnik sicer preživi in se hoče maščevati, vendar Godoy medtem pobije njegove može in zatre upor. Ko maiceri ponovno začnejo uničevati gozd, se poraženi Gaspar vrže v reko. Njegova smrt ima strašne in dolgotrajne posledice. Prekletstvo in maščevanje indijanskih čarovnikov, ki so bili na Gasparjevi strani, zadane najprej izdajalskega Tomása Machojóna. Njegov sin tik pred poroko za vedno izgine, zato je njegov oče prepričan, da je umorjen. Sprva nadaljuje z izžiganjem zemljišč, ker

Koruzarji

Miguel Ángel Asturias 1891–1974

37


verjame lažnim govoricam maicerov, da se v plamenih prikazuje njegov izgubljeni sin. Ko spozna njihovo prevaro, se jim maščuje in uniči ves pridelek. Vojna z Indijanci se tako nadaljuje, dokler živi polkovnik Chalo Godoy, ki mu je prerokovano, da bo umrl sedmo leto po pokolu Gasparjevih bojevnikov. Njegova usoda je povezana s smrtjo skrivnostnega Vrača, ki pred tem ozdravi bolno Yaco Tecún, mater petih sinov. Calistru, najstarejšemu izmed njih, Vrač namreč zmeša napoj, ki razodene, da so bolnico uročili člani družine Zacatonovih in da jih je zato treba obglaviti. Ko bratje Tecún izvršijo ukaz, mati ozdravi, vendar pa hkrati Calistro izgubi razum. Vrač ostalim bratom svetuje, naj mu preskrbijo edino učinkovito zdravilo, kamen jelenjega očesa. Zato morajo ubiti Jelena sedmerih požganic, ki kamen izpljune le v smrtnem boju. Ko Jelena pokončajo, hkrati umre tudi Vrač. Bratje Tecún tedaj ugotovijo, da sta bila Jelen in Vrač eno. Po Vračevi smrti se izteče tudi življenje polkovnika Chala Godoya, ki se šest let po Gasparjevi smrti še vedno bori z indijansko gverilo. Požrejo ga ognjeni zublji in ponj pride Jelen sedmerih požganic, ki tako izvrši svoje poslednje maščevanje za Gasparjev poraz. Dejanja bratov Tecún pa imajo še druge posledice. Njihov pokol družine Zacaton preživi dojenčica, ki jo je gotove smrti rešil Goyo Yic. Posvojenko poimenuje Maria Tecún, jo vzgaja in se nazadnje z njo poroči. Kljub temu se ga žena kmalu naveliča in ga z otroki zapusti. Osamljeni Goyo se kot potujoči sejmar odpravi po svetu, da bi ponovno našel svojo družino. Spoprijatelji se z Domingom Revolorio; kmalu se zapijeta, zato ju pošljejo v zapor na majhen otoček pri atlantski obali. O Marii Tecún začne krožiti legenda, katere žrtev postane tudi poštar Nicho Aquino, ki pogosto prenaša poštne pošiljke v oddaljeno prestolnico. Ko nekega dne njegova žena Isaura izgine, so vsi prepričani, da je ena izmed t. i. tecun, ki samovoljno zapustijo svoje može. Po splošnem prepričanju obupani možje tecune vročično iščejo, dokler ne zaidejo na Hrib Marie Tecún, kjer nazadnje zdrvijo v prepad. Nichu zato prijatelji svetujejo, naj Isauro pozabi, vendar se on kljub temu napoti na Hrib Marie Tecún. Pridruži se mu skrivnostni starec, ki mu obljubi razkriti, kaj se je zgodilo z njegovo ženo. Za izginulim poštarjem se medtem odpravi njegov znanec Hilario Sacayon, da bi preprečil nesrečo. Čeprav Hilario v stare legende ne verjame, spremeni svoje mnenje, ko na vrhu hriba namesto Nicha najde izgubljenega kojota. Začuti namreč, da se prav v kojotu skriva poštar, ki naj bi imel v skladu z indijanskim verovanjem sposobnost, da se spreminja v živalsko podobo. Hilario se vrne domov in o videnem molči. Poštarja medtem neznanec, ki je dejansko Vrač, Jelen sedmerih požganic, odpelje v podzemsko jamo, kjer mu indijanski čarovniki zagotovijo, da je Isaura umrla, ker je padla v vodnjak, ko je šla po vodo. Nicho nato zapusti podzemski svet, vendar se ne upa vrniti v domačo vas, saj

38

500 romanov

je med svojim nenavadnim potovanjem uničil vse poštne pošiljke, ki bi jih moral oddati na centralni pošti v prestolnici. Naseli se v majhnem obmorskem mestecu, kjer dela kot strežnik in pozneje lastnik v nekem zanikrnem hotelčku. Na bližnji otoček z jetnišnico, v kateri sta zaprta Goyo Yic in Domingo, prevaža obiskovalce in življenjske potrebščine. Tam Nicho spozna legendarno Mario Tecún, ki v ječi obiskuje svojega sina, preko katerega se ponovno sreča tudi z nekdanjim možem. Ko Goyo prestane zaporno kazen, zakonca znova zaživita skupaj in s svojimi otroki pridelujeta koruzo. ZSV

Na površje

(Surfacing, 1972; prev. Tomaž Metelko, 1972)

M

lada ženska se z ljubimcem Joejem in prijateljema Anno ter njenim partnerjem Davidom vrača na otok sredi jezera v divjini Quebeca, kjer je kot otrok živela s starši in bratom. Izvedeti želi, kaj se je zgodilo z očetom, ki je še do nedavnega živel v hiši na otoku, potem pa izginil. Ker ga doslej še niso našli, se odloči, da ga bo poiskala sama. Očetov prijatelj Evans jih z motornim čolnom pripelje na otok in dogovorijo se, da se vrne ponje čez nekaj dni. Anna se ne more načuditi, kako je lahko njena prijateljica otroška leta preživela v taki izolaciji sredi največje divjine. Anna in David sta že nekaj let par in Anna ves čas govori, kako srečna sta in kako dobro se razumeta. Joe se želi poročiti s svojo partnerico, vendar je ona precej zadržana, saj je imela pred leti splav in je zato pustila očeta svojega otroka. Ne želi se ponovno preveč vezati, saj o sebi misli, da ni zmožna ljubezenske topline. Naslednjega dne se vsi skupaj odpravijo na piknik. S čolnom na vesla se zapeljejo do obale in hodijo skozi poraščeno divjino. Ženska, ki je izgubila očeta, ves čas gleda, kje bi lahko bile kakšne sledi, ki bi ji povedale, da je hodil po tej

Na površje

Margaret Atwood 1939–

39


poti. Zdi se ji, da verjetno samo ona pozna očeta dovolj dobro, da bi ga lahko tudi našla. Policija ji je povedala, da je v hiši pustil vse nedotaknjeno, da ni vzel čolna in je zato najverjetneje utonil. Na poti srečajo ljudi, za katere David misli, da so Američani, ki jih neizmerno sovraži. Izkaže se, da so Kanadčani. Ko se vrnejo v hišo, se David do Anne začne vesti izredno šovinistično in jo vpričo vseh žaliti. Medtem glasno hvali postavo Annine prijateljice. Naslednjega dne se Joejeva partnerica sama odpravi v divjino, da bi izvedela kaj več o očetovem izginotju. Zvečer se vrne in Joeju pove, da ga ne ljubi, čeprav se zaveda, da si on želi poroke z njo. Ostane hladna in se obnaša, kot da se ni nič zgodilo. Anna in Joe se tako sama odpravita na sprehod, David pa poskuša Joejevo partnerico pripraviti do spolnega odnosa. Ona si tega ne želi, zato ji govori, da Joe in Anna ta trenutek nekje v divjini spita drug z drugim. Ker ženska ne privoli, se David razburi in jo začne žaliti. Joe in Anna se vrneta in Joe partnerici prizna, da mu spanje z Anno ni pomenilo nič. Ženska ostaja hladna. Naslednje jutro se s čolnom odpravi v divjino, čeprav ve, da jih bo kmalu prišel iskat Evans, ki naj bi jih popeljal nazaj k avtomobilom, da se vrnejo v mesto. Odloči se, da ne bo zapustila otoka. Sleče se do golega in s prsti grebe po zemlji ter si jo nosi v usta, da bi jo pojedla. Razmišlja o tem, da bi postala žival in se ne bi nikoli več vrnila v civilizacijo. Ko jo čez nekaj ur pride iskat Evans z Joejem, se zamisli nad svojim početjem. Zdaj je videti vsa razpraskana od grmičevja, umazana od blata in vodnih alg, lase ima skuštrane in v očeh pogled popolnoma zmedenega človeka. Vendar se v njeni zavesti, takoj ko zagleda Joeja, nekaj spremeni. Odloči se, da se bo kljub vsemu vrnila v civilizacijo. IS

skega grofa Paula in se preseli k njemu. Pod psevdonimom Louise K. Delacourt začne pisati ljubezenske romane. V Hyde Parku spozna Arthurja, vendar se mora vrniti v Kanado, ker ji je umrla mati. Prikaže se ji materin duh. Čez čas jo Arthur poišče in spiritistka Leda Sprott ju poroči. Joan še naprej živi dvojno življenje. Možu, ki je predan predvsem delovanju nacionalistične skupine Preporod, nikoli ne pove resnice o svoji preteklosti in o pisanju pogrošnih romanov. Na samem včasih izvaja spiritistične obrede: sedi pred ogledalom in zre v plamen sveče, njena roka pa zapisuje nekakšna sporočila. Nastane pesniška zbirka, ki z velikim uspehom izide pod naslovom Preročišče. Joan se poda v razmerje z umetnikom Kraljevskim Ježevcem, ki razstavlja povožene živali. Ker je slavna in naj bi imela denar, jo zasleduje Fraser Buchanan. Izbrska njeno prikrito preteklost in sedanje pustolovščine, o katerih ne mož ne javnost ničesar ne vesta. Nekdo jo začne strašiti; pred vrata stanovanja ji podtika mrtve živali, pošilja pisma in kliče po telefonu, ne da bi spregovoril. Joan sumi Arthurja, zato hoče izginiti. Da je ne bi iskali, s pomočjo Sama in Marlene uprizori svojo smrt: na videz utone v jezeru. Odleti v Terremoto. Sam ji pošilja izrezke iz časopisov. Najprej domnevajo, da je pesnica naredila samomor. Nato policija Sama in Marlene osumi umora ter ju zapre. Joan v zbeganosti s steklenico udari nekega novinarja, ki jo obišče. Opraviči se mu in skoraj brez laži pove svojo zgodbo. Morala se bo vrniti. TiVr

Preročišče

(Lady oracle, 1976; prev. Gregor Moder, 1987)

Margaret Atwood 1939–

40

J

oan Foster začasno prebiva v Vitronijevi hiši v Terremotu, ker je pobegnila iz Toronta. Piše ljubezenski roman Zalezovana od ljubezni in uničuje dokaze o svoji prejšnji identiteti, ostriže si dolge rdeče lase, zakoplje staro obleko in nosi temna očala. Razmišlja o življenju, iz katerega je pobegnila. V otroštvu sta jo mučili debelost in zatiralska mati, ki jo je zaničevala zaradi teže in vsega ostalega. Iz nje so se norčevala starejša dekleta pri tabornikih. Dobro se je razumela le s teto Lou, skupaj sta obiskovali spiritistično kapelo. Po tetini smrti Joan pošteno shujša, da dobi denar, ki ji je bil pod tem pogojem zapisan v oporoki. Pred materjo zbeži v Anglijo, kjer spozna polj-

500 romanov

Preročišče

41


500 ROMANOV  

slovenske in svetovne književnosti 3 Predgovor 500 romanov Predgovor 500 romanov tomo vIrk Predgovor 500 romanov 500 romanov Chinua Achebe (...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you