Issuu on Google+

OŠ KOMANDANTA STANETA DRAGATUŠ Dragatuš 48 8343 Dragatuš

»POGLED V VESOLJE«

VENERA (SEMINARSKA NALOGA)

MENTORICA:

AVTORICA:

Ljiljana Jankovič

Ema Š.


VENERA Zapudje, 2009

KAZALO 1 UVOD............................................................................... ………

3

2 VENERA……………………………………………………

4

3 TIRNICA IN VRTENJE OKROG OSI…………………

5

4 FIZIKALNE ZNAČILNOSTI………………….………..

6

5 NOTRANJA ZGRADBA…………………………………..

7

6 POVRŠJE…………………………………………………

7

7 OZRAČJE...............................................................................

8

8 MAGNETNO POLJE............................................................

9

9 VENERA IN ZEMLJA – SESTRSKA PLANETA.............

9

10 SKRIVNOSTNI VENERINI OBLAKI..............................

10

11 VENERA V MITOLOGIJI.................................................

11

12 RAZISKAVE Z VESOLJSKIMI SONDAMI...................

11

13 PREHOD VENERE.............................................................

14

14 ZAKLJUČEK.............................................................................. 16 15 LITERATURA............................................................................ 17

PRILOGE •

RAZPREDELNICA

NAJNOVEJŠE NOVICE S PODROČJA VENERE

2


VENERA

1 UVOD Naši davni predniki so Venero občudovali kot najsvetlejšo, najvidnejšo in najlepšo “potujočo zvezdo”, zato so jo poimenovali po boginjah ljubezni, lepote in plodnosti: za Grke je bila to Afrodita, za Babilonce Ištar, za Rimljane Venus, za Indijce Vena… Vedski koren “van” vsebuje idejo ljubezni, želje in lepote. V sanskrtu pomeni vanita “ljubljena, draga”, latinski venustus pa pomeni “lep”. S svojim gibanjem ustvarja obliko vrrtnice – katere pradavni simbol je. Je tudi simbol pomladi, zelenja, plodnosti, mladosti, lepote, privlačnosti, erotike, harmonije, sprave, miru in ljubezni. Njen srebrnkasto beli sijaj je v preteklosti navdihoval premnoge pesnike, astrologi pa še danes ugotavljajo, da je Venera tesno povezana s tistim, kar nam je v življenju najlepše, najljubše in najslajše – to je ljubezen. Že davni narodi so jo povezovali z vsem, kar je žensko. Poleg Lune, ki je temeljni ženski princip in predstavlja žensko v vlogi matere, žene in skrbnice, je Venera tisti princip ženske, ki jo postavlja v vlogo erotičnega bitja ali ljubice moškemu.

Slika 1: Venera Slika 2: naše osončje (Venera je drugi planet od sonca)

3


VENERA

2 VENERA Planet Venera je Soncu drugi najbližji planet (povprečna oddaljenost je 108 milijonov km), Zemlji pa najbližji planet. Sonce obkroži v 225 dneh. Venera je približno tako velika kot Zemlja, njena masa je 82% Zemljine. Tako kot Merkur tudi Venera nima naravnih satelitov. Po Zemljini Luni je drugi najsvetlejši Slika 3: Zvezda večernica objekt na nočnem nebu. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišča Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim zahodom ali malo po sončnemu zahodu, zato jo včasih v tem smislu imenujemo (zvezda) »danica« (»jutranjica«) ali »večernica«. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu in jo znajo nekateri zamenjevati z

zvezdo.

Prvi zapisi o Veneri so stari 4000 let. Babilonci so bili prepričani, da gre za dve različni nebesni telesi - za zvezdo Danico, ki vzide tik pred sončnim vzhodom in za zvezdo Večernico, ki zaide tik po sončnem zahodu. Stari Grki so zvezdo Danico imenovali Phosphorus, Večernico pa Hesperus. Šele leta 500 pred našim štetjem je grški znanstvenik in filozof Pitagora prepoznal, da je to ena in ista zvezda. Venera, imenovana po boginji ljubezni in lepote, velja za Zemljino sestro, ker imata podobno velikost, maso in gostoto. Razmere na njej pa so precej neprijazne, saj se duši pod debelim, gostim in kislim ozračjem. To povzroča učinek tople grede, ki ustvari visoke temperature na površju in ustvarja oblake, ki zastirajo pogled na površje. •

Skoraj nezaznavno magnetno polje

Vzvratno vrtenje z dolgo periodo 243 dni. Vrtilna os je glede na ravnino ekliptike nagnjena za 1770

Kamnita skorja

Veter v zgornjem ozračju piha s hitrostjo nad 100 m/s

Kamniti plašč 4


VENERA •

Za obhod okoli Sonca potrebuje 224,70 dni

Površje, če ga opazujemo z Zemlje, ne kaže nobene členjenosti; ima največji albedo od vseh planetov

Jedro iz stopljenega železa-niklja

Oblaki na višini 45-65 km

Na površju je tlak približno 92 barov in temperatura 460°C

Visoka planota na ekvatorju

Aktivni vulkani

Gosto ozračje, z oblaki iz žveplovega dioksida in učinkom tople grede, sestavlja ga 95,6% ogljikovega dioksida in 3,5% dušika

Meteoritski kraterji

Lastnosti

Venera

Zemlja

Mars

Oddaljenost od Sonca 108 milijonov km 150 milijonov km 228 milijonov km Perioda vrtenja

243 dni

24 ur

24,37 ur

Polmer na ekvatorju

6052 km

6378 km

3379 km

Masa

4,87*1024kg

5,97*1024kg

6,42*1023kg

Gostota

5240 kg/m3

5520 kg/m3

3940 kg/m3

3 TIRNICA IN VRTENJE OKROG OSI Venera obkroža Sonce na povprečni oddaljenosti okoli 106 milijonov kilometrov, tirnico pa zaključi na 224,7 dni. Čeprav so vse planetne tirnice eliptične, je Venerina še najbolj podobna krožnici, saj ima izsrednost manjšo od enega odstotka. Ko se Venera nahaja med Zemljo in Soncem v položaju, imenovanemu notranja konjunkcija, je takrat najbližje Zemlji od vseh planetov, saj oddaljenost znaša okoli 40 milijonov km. Venera pride v notranjo konjunkcijo vsakih 584 dni. Venera se okoli svoje osi zavrti vsakih 243 dni, kar je najpočasnejša vrtilna 5


VENERA doba od vseh planetov. Na

ekvatorju

se

Venerino površje vrti s hitrostjo

6,5

km/h,

Zemljino

pa

okoli

1600

km/h.

Za

opazovalca na površini Venere bi Sonce vzšlo na zahodu in zašlo na vzhodu vsake 116,75 dni. Zato Venerino leto

traja

Venerinih

1,92

Slika 4: venerine mene ter njena tirnica (za lažje razumevanje je dana še zemljina tirnica)

dni.

Če gledamo iznad Sončevega severnega tečaja, se vsi planeti gibljejo v smeri nasprotni urinemu kazalcu. Tudi vsi planeti se okoli svoje osi vrtijo v enaki smeri, razen Venere, ki se giblje v vzvratni smeri. Zakaj se Venera tako počasi vrti in še to v vzvratni smeri, je bilo to dolgo uganka za znanstvenike. Ko se je Venera izoblikovala iz solarne meglice, je morala imeti Venera precej hitrejše gibanje in to v pravi smeri, izračuni pa so pokazali, da so preko več milijard let plimni učinki na gosto ozračje zaustavili prvotno vrtenje na današnje vrednosti. Zanimivo pri Venerini tirnici in vrtilni dobi je to, da je 584-dnevni interval med najbližjimi srečanji Zemlje in Venere skoraj natančno enak petim Venerinim solarnim dnevom. Ali je to razmerje naključno ali pa zaradi morebitnega medsebojnega plimnega delovanja z Zemljo, ni znano.

4 FIZIKALNE ZNAČILNOSTI Venera je eden od štirih zemeljskih planetov, kar pomeni, da je, podobno kot Zemlja, skalnato telo. Njena masa in velikost sta zelo podobna Zemljini,

zato se pogosto opisuje kot

Slika 5: Zemlja ter Venera

njena »dvojčica«. Premer Venere je le 650 km manjši od Zemljinega, masa pa je 80 % Zemljine.

Vendar

pa

so

razmere

na

6


VENERA Venerinem površju popolnoma drugačne kot na Zemljinem zaradi gostega ozračja iz ogljikovega dioksida.

7


VENERA

5 NOTRANJA ZGRADBA Precej malo je znanega o Venerini notranji strukturi, vendar pa ima podobno kot drugi zemeljski planeti jedro, plašč in skorjo. Njena skorja naj bi

bila

nekoliko

debelejša

od

Zemljine, jedro pa nekoliko večje. Slika 6: notranja zgradba Venere Jedro je verjetno v tekočem stanju, tako kot Zemljino. Tudi na Veneri naj bi se tokovi magme dvigali skozi plašč blizu meje plašča z jedrom. Ti tokovi se nato prebijejo skozi skorjo in nastanejo

ognjeniki.

6 POVRŠJE Večji del Venerine površine kaže na oblikovanje z ognjeniškimi procesi. Venera ima nekajkrat več ognjenikov kot Zemlja, od tega vsaj 167 velikih ognjenikov, ki imajo v premeru vsaj 100 km. To je zaradi tega, ker je Venerina skorja precej starejša od Zemljine, saj se Zemljina skorja neprestano obnavlja s spodrivanjem na robovih tektonskih plošč in ima povprečno starost 100 milijonov let, Venerino površje pa ima povprečno starost okoli 500 milijonov

let.

Okoli 80 % Venerine površine sestavljajo ognjeniške ravnine.

Dva

višja »kontinenta« zavzemata

preostanek

površine. Prvi v velikosti Avstralije leži na severni polobli, drugi pa nekoliko južneje od ekvatorja. Severni kontinent se imenuje Ishtar Terra. Tu leži tudi najvišja gora na Veneri, Maxwell Montes. Vrh ima 11 km nad Venerino povprečno višino površja (kar je več kot slabih 9 km pri Zemljini najvišji gori Mount Everest). Južni kontinent se imenuje Aphrodite Terra, je pa velikosti Južne Amerike. Večina kontinenta je prepredena z mrežo razpok in prelomov. Slika 7: Maxwell Montes 8


VENERA Poleg udarnih kraterjev, gora in dolin, ki se nahajajo na vseh kamnitih planetih, ima Venera tudi številne svoje značilnosti. Ene od teh so ploske ognjeniške značilnosti z imenom farra in izgledajo podobne palačinkam. Velike so med 20 in 50 km ter visoke med 100 in 1000 m. Druge značilnosti predstavljajo sistemi razpok zvezdaste oblike, imenovane novae, značilnosti

z

radialnimi

in

koncentričnimi

razpokami, podobne pajkovim mrežam, imenovane arachnoid, ter coronae, krožni obroči ali razpoke, Slika 8: Ishtar Terra

včasih obkrožene z depresijo

Na Veneri je skoraj 1000 udarnih kraterjev, ki so bolj ali manj enakomerno razporejeni po Slika 9: udarni kraterji na Veneri

njeni površini. Okoli 85 % kraterjev je v prvotni obliki. Venerini kraterji merijo med 3 in 280 km v premeru. Kraterjev, manjših od 3 km, na Veneri ni zaradi učinka gostega ozračja na vstopajoče objekte. Objekti z premajhno kinetično energijo so v ozračju tako upočasnjeni, da ne ustvarijo udarnega kraterja.

7 OZRAČJE Venera ima zelo debelo ozračje, ki je sestavljena večinoma iz ogljikovega dioksida in majhnega deleža dušika. Pritisk na površini planeta je približno 90-krat večji od pritiska na Zemljini površini, kar je enakovredno pritisku v globini Zemljinega morja (na globini 1 kilometer). Zaradi velike količine ogljikovega dioksida v ozračju je na Veneri velik učinek tople grede, ki dvigne temperaturo preko 400°C. Zato je Venerino površje bolj vroče od površine Merkurja, čeprav je Venera skoraj dvakrat bolj oddaljena od Sonca in prejme samo 25 % sončnega Slika 10: struktura oblakov v Venerinem ozračju obsevanja. Nad gosto plastjo CO2 se nahajajo debeli oblaki, sestavljeni večinoma iz žveplovega dioksida 9


VENERA in žveplove kisline. Ti oblaki odbijajo okoli 60 % sončne svetlobe nazaj v vesolje, zato neposredna opazovanja Venerinega površja v vidni svetlobi niso Slika 11: struktura možna. Če na Veneri ne bi bilo učinka tople grede, bi bila oblakov temperatura na površini planeta precej podobna temperaturi na Zemlji. Študije kažejo, da je bilo Venerino ozračje pred nekaj milijardami leti precej bolj podobno Zemljinemu, na njeni površini pa so verjetno obstajale večje količine tekoče vode. Pobezljani učinek tople grede je kasneje povzročil izparitev prvotne vode, kar je ustvarilo kritične ravni toplogrednih plinov v Venerinem ozračju. Venera je tako ekstremen primer klimatske spremembe,

zato

je

uporabno

orodje

za

študije

klimatskih

sprememb.

8 MAGNETNO POLJE Zemlja ima močno magnetno polje, ki odbija sončni veter in preprečuje njegov neposreden stik z ozračjem. Venera pa ima samo zelo šibko globalno magnetno polje moči okoli 0,1 % Zemljinega, kar je premalo za odbijanje sončnega vetra. Šibkost magnetnega polja naj bi bila Slika 12: Venera zaradi zelo počasnega vrtenja Venere okoli svoje osi, ki ni dovolj

velika,

da

bi

ustvarila

učinek

dinama.

9 VENERA IN ZEMLJA – SESTRSKA PLANETA Do konca 60-ih let dvajsetega stoletja je Venera veljala za Zemljino dvojčico, ker ji je najbližji planet in ker se na prvi pogled zdi, da si delita več lastnosti: •

Venera in Zemlja pripadata skupini zemeljskih planetov in obe sta nastali iz istega se vrtečega oblaka plina in prahu pred 4,6 milijardami let.

Venera je le nekoliko manjša od Zemlje (95% Zemljine velikosti, 80% Zemljine mase).

Oba planeta imata ozračje z gostimi oblaki. 10


VENERA Seveda zdaj vemo, da se Venera vendarle precej razlikuje od Zemlje. Nima oceanov in obdaja jo gosto ozračje, predvsem iz ogljikovega dioksida in skoraj brez vodne pare. Njeni oblaki so sestavljeni iz kapljic žveplene kisline. Na površju je atmosferski tlak 92-krat večji od Zemljinega na morski gladini, temperatura pa je približno 482°C. Ker je Venera tako vroča, je malo verjetno, da bi bilo na njej življenje.

10

SKRIVNOSTNI VENERINI OBLAKI

Zaradi oblačnih plasti je skozi optične teleskope nemogoče opaziti značilnosti površja. V zgodnjih letih teleskopskih opazovanj so znanstveniki mislili, da so oblaki iz vode, podobno kakor oblaki v Zemljinem ozračju. Tako so sklepali, da naj bi bile razmere na Venerinem površju podobne tistim, ki so vladale na Zemlji pred nekaj milijoni let v dobi triasa, jure in krede. Danes vemo, da se Venerino ozračje precej razlikuje od našega. V nasprotju z Zemljinim, ki ga pretežno sestavljata dušik (78%) in kisik (21%), pa je v Venerinem ozračju približno 96% ogljikovega dioksida, 3 % dušika, nekaj argona in sledovi vodne pare (količina niha od 0,1% do 0,4%), kisika, vodikovega klorida, vodikovega fluorida,

Slika 13: Venerino ozračje

žveplovega vodika, žveplovega dioksida in ogljikovega monoksida. Atmosferski tlak je na površju Venere približno 90-krat večji kot na Zemlji in temperatura na površju je okrog 500°C. Te ekstremne razmere so posledica učinka tople grede. Venera je prekrita z oblaki žveplene kisline in ne z oblaki vodne pare kot Zemlja. Veter piha od ekvatorja proti poloma v velikih ciklonih razsežnosti od 100 do 500 km. Venera vsebuje precej manj vode kot Zemlja. Če bi na Zemlji vso vodo (v oceanih in ozračju) razporedili v enakomerno plast okrog njenega površja, bi bila ta plast debela 3 km. Vsa voda v Venerinem ozračju (na površju je ni, ker je prevroče) pa bi ustvarila le 30 cm debelo plast.

11

VENERA V MITOLOGIJI

11


VENERA Za Soncem in Luno je Venera tretji najsvetlejši planet na nebu. Na opazovalca naredi močan vtis, zato ni čudno, da so planet poznali že v prazgodovini. Številna ljudstva so to prelepo nebesno telo omenjala v svojih mitih. Rimljani so planet poimenovali po boginji ljubezni in miru, Veneri. Za Grke je to bila Afrodita, za Egipčane boginja Izida, za Feničane pa boginja Astarta. Sasi so boginjo plodnosti imenovali Freia (ali Freyja), od koder izvira poimenovanje za petek v angleščini in nemščini Slika 14: Venera in Adonis

(Friday in Freitag). Toda francoska beseda za petek (vendredi) je grško-latinskega izvora. Venera/Afrodita je bila znana kot hčerka Neba in Slika 15: Urbinska Venera Morja, otrok Urana in Gaje. Bila naj bi hčerka Zevsa, rojena iz morske pene. Za stare Kitajce je

bila Venera »Vélika belina«, za ljudstvo Majev pa boginja vojne, za katero so verjeli, da seva žarke zla ter prinaša smrt in propad. Majevski astronomi so natančno zabeležili določene značilnosti Venere in po njenem gibanju celo sestavili obredni koledar.

12

RAZISKAVE Z VESOLJSKIMI SONDAMI

Venero poznamo že iz prazgodovinskih časov. Za Venero se je v starih časih mislilo, da sta to dve telesi Eosphorus kot jutranja zvezda in Hesperus kot večerna zvezda. Vendar so že grški astronomi ugotovili, da je to samo en planet. Ko gledamo Venero skozi teleskop, nam kaže faze, ki

so

bile

pomemben

dokaz

Kopernikove

heliocentrične

teorije.

Prva odprava brez človeške posadke proti Veneri in tudi prva proti kateremukoli planetu se je pričela 12. februarja 1961 z izstrelitvijo sonde Venera 1. Bila je prvo vozilo zelo uspešnega sovjetskega programa Venera. Izstreljena je bila na tirnico z neposrednim trčenjem, vendar je bil stik z njo izgubljen okoli 2 milijona km od Zemlje, sedem dni po izstrelitvi. Ocenjeno je bilo, da je v sredini maja zgrešila Venero za okoli 100.000 km. 12


VENERA Raziskovanje Venere s strani ZDA se je prav tako začelo z izgubo sonde Mariner 1 ob izstrelitvi.

Sledeča

odprava

Mariner 2 je doživela več Slika 16: Venera 8

uspeha in je po 109-dnevni prestopni tirnici 14. decembra 1962 postala

prva uspešna

medplanetarna odprava na svetu, ko je na oddaljenosti 34.833 km letela nad površjem Venere. Sonda Venera 3 je na Veneri pristala 1. marca 1966. To je bil prvi človeški predmet, ki je vstopil v ozračje in padel na površje drugega planeta. Vendar pa je komunikacijski sistem sonde odpovedal še pred vstopom v ozračje, zato ni mogel vrniti uporabnih podatkov o planetu. Naslednje srečanje sonde brez človeške posadke se je zgodilo 18. oktobra 1967, ko je Venera 4 uspešno vstopila v ozračje in izvedla številne znanstvene preizkuse. Venera 4 je pokazala, da je temperatura površja še višja od tiste, ki jo je izmeril Mariner 2 in sicer skoraj 500°C, ozračje pa vsebuje med 90 in 95 % ogljikovega dioksida. Sovjetska zveza je na podlagi pridobljenih izkušenj januarja 1969 v petih dneh izstrelila dve identični sondi in sicer Venero 5 in Venero 6. Na Venero sta prispeli 15. in 16. maja istega leta. Sondi sta bili ojačani, da bi zdržali večjo globino pred stisnjenjem (in sicer 25 atmosfer), Slika 17: Mariner 10 ter Venera

opremljeni pa sta bili z manjšim padalom, da bi se hitreje spuščali. Ker so takratni modeli ozračja

predvidevali pritisk na površju med 75 in 100 atmosferami, ni bilo pričakovati, da bi katera preživela do površja. Sondi sta dobrih 50 minut oddajali podatke o ozračju do višine 20 km nad površjem, tam pa jih je zračni tlak stisnil do uničenja. Venera 7 je bila naslednja stopnja pri osvajanju Venere. Bila je zgrajena tako, da je lahko zdržala tlak 180 barov. Sonda je v ozračje vstopila 15. decembra 1970, pri tem pa se je padalo verjetno delno strgalo, zato je sonda padla na površje, vendar ne premočno. Najverjetneje se je prevrnila na eno stran, vendar je 23 minut

13


VENERA oddajala šibek signal, v katerem so bili temperaturni podatki, kar je bila prva telemetrija s površja kakega drugega planeta. Program Venera se je nadaljeval z Venero 8, ki je 50 minut vračala podatke s površja ter Venero 9 in Venero 10, ki sta poslali prve slike Venerinega površja. Obe pristajalni mesti sta bili zelo različni.

Slika 18: Venera 5

V tem času pa so Združene države poslale Mariner 10 proti Merkurju, tirnica pa ga je vodila mimo Venere. 5. februarja 1974 je Mariner 10 letel mimo Venere na oddaljenosti 5790 km, Slika 19: Venus Express

pri tem pa je posnel 4000 fotografij. Slike, ki so bile najboljše do takrat posnete, so pokazale, da je planet

skoraj brez značilnosti v vidni svetlobi, v ultravijolični pa so se pokazale podrobnosti v oblakih, ki z Zemlje niso bile vidne. V naslednjih štirih letih je prišlo še do štirih odprav programa Venera. Venera 11 in Venera 12 sta pristali na Veneri decembra 1978 in zaznali električne nevihte, Venera 13 in Venera 14 pa v začetku marca 1982, ko sta vrnili prve barvne fotografije površja. Vse štiri odprave so v zgornjem ozračju uporabile padalo za zaviranje, na višini okoli 50 km pa so jih zavrgle, saj je gostejše spodnje ozračje nudilo dovolj trenja, da je prišlo do mehkega pristanka. Naslednja odprava na Venero je postala Venus Express, ki jo je zasnovala in zgradila Evropska vesoljska agencija, izstrelila pa Ruska federalna vesoljska agencija 9. novembra 2005. 11. aprila naslednjega leta se je uspešno utirila v polarno tirnico Slika 20: Mariner 1 okoli planeta. Venus Express bo podrobno preučil Venerino ozračje in oblake, prav tako pa bo kartografiral planetovo plazemsko okolje in značilnosti površja, posebej še temperaturo. Odprava naj bi trajala 500 zemeljskih dni, kar je okoli dve Venerini leti.

14


VENERA

13 PREHOD VENERE Po 122 letih smo znova imeli priložnost opazovati redek nebesni pojav - tako imenovani prehod Venere. Dne 8. junija 2004 se je v jutranjih urah Venera znašla natančno med Soncem in Zemljo in potovala čez Sončevo ploskev. Prehod je trajal približno šest ur. Slika 21: Prehod Venere

Opazovali so ga lahko v Evropi, Afriki in Aziji. V zgodovini astronomije je bilo to opazovanje zelo pomembno za določitev

razdalje med Zemljo in Soncem. Sam prehod je pomemben tudi danes, saj na tej metodi temelji iskanje planetov v drugih osončjih. Prehod Venere nastopi takrat, ko so na isti premici poravnani Sonce, Venera in Zemlja. Prehod Venere je podoben Sončevemu mrku, le da se namesto Lune znajde med Zemljo in Soncem Venera. Z Zemlje je Venera videti veliko manjša kot Sonce. Njen premer znaša le 1/30 premera Sonca (58 ločnih sekund, Sončev premer pa je 31,5 ločnih minut). Zato pri prehodu Venere vidimo le majhno Venerino ploskvico počasi lesti čez Sončevo ploskev. Opazujemo lahko le prehode tistih planetov, ki se nahajajo znotraj Zemljine tirnice, torej Merkurja in Venere. Prehod Merkurja nastopi vsakih 7,5 let, Venere pa štirikrat v 243 letih, torej približno enkrat na stoletje. Sončev mrk pa lahko opazujemo vsako leto. Spodnja slika kaže kako je videti prehod Venere 8. junija 2004. Venerina ploskvica se je približno 6 ur počasi premikala čez spodnjo poloblo Sončeve ploskve, z leve proti desni. Vsi časi so podani v univerzalnem času (UT). Ta čas dobimo tako, da od srednjeevropskega poletnega časa odštejemo dve uri.

15


VENERA

Časi stikov čas (UT)

Višina Sonca

prvi stik

05h19m59s

19°

117,6°

drugi stik

05h39m43s

23°

120,8°

sredina prehoda

08h22m35s

51°

166,3°

tretji stik

11h04m01s

67°

212,5°

četrti stik

11h23m25s

66°

215,7°

dogodek

Pozicijski Minimalna kot kotna razdalja

10' 22,209"

Slika 22: Potek prehoda

Pri merjenju časa drugega in tretjega stika moramo paziti na pojav razlitja sence (black drop effect). Ta pojav nastane zato, ker se v Venerinem ozračju svetloba lomi, to pa Veneri navidezno poveča premer in videti je, kot da bi Venera povlekla za sabo pas teme, ki izgine šele, ko je Venera že

Slika 23: Pojav razlitja sence

dodobra na Sončevi ploskvi. Opazovanje prehoda Venere velja za enega najbolj redkih nebesnih pojavov. Prehodi Venere preko Sončeve ploskve nastopajo v parih. Med dvema prehodoma istega para mine osem let, čas med dvema paroma pa izmenično niha med 105,5 let in 121,5 let. Odkar poznamo teleskop (1610) se je zgodilo šest takih prehodov: •

7. december 1631

4. december 1639

6. junij 1761

3. junij 1769

9. december 1874

6. december 1882

8. junij 2004

Slika 24: Jeremiah Horrocks opazuje prehod Venere 16


VENERA Naslednji prehodi pa bodo: •

6. junij 2012 (ne bo viden v Evropi)

10. december 2117

8. december 2125

Slika 25: Tudi Slovenci smo množično opazovali prehod Venere leta 2004

17


VENERA

14

ZAKLJUČEK

Venera je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu, navidezni sij doseže -4,6. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišča Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8°. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim zahodom ali Slika 26: Venera malo po sončnemu zahodu, zato jo včasih v tem smislu imenujemo (zvezda) »danica« (»jutranjica«) ali »večernica«. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, in jo znajo nekateri zamenjevati z zvezdo. Planet se imenuje po rimski boginji ljubezni Veneri. Tudi večina površinskih značilnosti je imenovanih po znamenitih in mitoloških ženskah. Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji.

Zaradi

teh

podrobnosti

ga

včasih

imenujejo

Zemljin »sestrski planet«. Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera je bila predmet vprašanj, dokler planetarna znanost v 20. stoletju ni odkrila nekaj njenih skrivnostih. Venera ima najgostejše ozračje od vseh zemeljskih planetov, ki je sestavljeno Slika 27: Venera

večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni pritisk na površini pa

je 90-krat večji kot na Zemlji. Venerino površje je bilo podrobneje kartografirano šele v zadnjih 20 letih. Na njem je moč najti dokaze obsežnega ognjeniškega delovanja, Slika 28: Površje Venere nekateri ognjeniki pa so mogoče aktivni še danes. V nasprotju s stalnim gibanjem skorje na Zemlji pa Venera najverjetneje doživlja občasna obdobja premikanja plošč, kjer se skorja hitro podriva v nekaj milijonih let, ločena s stabilnimi obdobji, trajajočimi več sto milijonov let.

18


VENERA

15

LITERATURA

http://www.fiz.uni-lj.si/venera2004/

http://www.prerokovanje.si/venera-planet-ljubezni-cutnosti-in-erotike

http://ponpet.blog.siol.net/2007/11/26/pondelkovanje-71-o-robotkih/

Družinska enciklopedija Guinness (1996). Ljubljana: Založba Slovenska knjiga (za slovensko izdajo).

http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2002/di/licen/planeti/index.html

http://www.o-slmesto.kr.edus.si/moodle/file.php/31/02_vesolje/web/www.andros.si/vesolje/venera.ht ml

http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2003/di/cimpric/html/Planeti.html

19


VENERA

PRILOGA 1 Značilnosti tira (epoha J2000) Povprečna oddaljenost od

108.208.926 km

Sonca Obseg tira

0,723 331 99 a.e. 680,000,000 km

Izsrednost tira Prisončje

4,545 a.e. 0,006 773 23 107.476.002 km

Odsončje

0,718 432 70 a.e. 108.941.849 km

Obhodna doba

0,728 231 28 a.e. 224,700 69 d

Sinodska doba Povprečna tirna hitrost Največja tirna hitrost Najmanjša tirna hitrost Naklon tira

(0,615 197 0 a) 583,92 d 35,020 km/s 35,259 km/s 34,784 km/s 3,394 71° (3,86° glede na Sončev

Dolžina

ekvator) 76,680 69°

dvižnega vozla Argument

54,852 29°

prisončja Število lun

0

Fizikalne značilnosti Premer ekvatorja Površina Prostornina Masa

Slika 29: Venera

12103,7 km (0,949 Zemljinega) 4,60 · 108 km2 (0,902 Zemljine) 9,28 · 1011 km³ (0,857 Zemljinega) 4,8685 · 1024 kg 20

Slika 30: Znak Venere


VENERA Srednja gostota Težnost na ekvatorju Ubežna hitrost Vrtilna doba Vrtilna hitrost Nagib vrtilne osi Rektascenzija severnega pola Deklinacija Albedo Temp. na površini*

(0,815 Zemljinega) 5,204 g/cm3 8,87 m/s² (0,904 g) 10,36 km/s −243,0185 d 6,52 km/h (na ekvatorju) 2,64° 272,76° (18 h 11 min 2 s) 1 67,16° 0,65 min* srednja maks 228 K 737 K 773 K (-45

(463

(500

°C) °C) °C) Pridevnik Venerin [1] (*min temperatura se nanaša le na vrhove oblakov)

Značilnosti atmosfere Atmosferski tlak Ogljikov dioksid Dušik Žveplov dioksid Argon Vodna para Ogljikov monoksid Helij Neon Karbonilsulfid

9,2 MPa ~96,5% ~3,5% 0,015% 0,007% 0,002% 0,0017% 0,0012% 0,0007% v sledovih

Vodikov klorid Vodikov fluorid

PRILOGA 2 NAJNOVEJŠE NOVICE S PODROČJA VENERE Slika 31: Venera

• Venera nastala s trkom dveh mas? 21


VENERA Angleški znanstvenik John Huw Davies je razvil teorijo, po kateri je Venera nastala s trčenjem dveh t. i. protoplanetov. Znanstveniki že dalj časa skušajo razvozlati skrivnosti Venere, ki je narejena iz enake snovi kot Zemlja, a je zelo različna od nje, saj je popolnoma suha. Tako je vroča, da bi se stopil celo svinec, njena atmosfera je dušeče gosta, planet se tudi vrti v drugo smer kot Zemlja. Kot meni Davies, naj bi Venera nastala s trkom dveh velikanskih mas.

Slika 32: Japonski Pri tako hudem trčenju bi se lahko proizvedlo dovolj energije, da bi premier ter njegova Venera izgubila vso vodo, saj naj bi molekula vode razpadla na dva dela: žena vodik je "ušel" v vesolje, kisik pa se je vezal z železom in potonil v jedro planeta. Tako dramatična izguba vse vode je povzročila sedanji neprijazni videz Venere.

• Žena japonskega premierja obiskala Venero Novega japonskega premierja Jukia Hatojamo zaradi pričeske in nekoliko izbuljenih oči kličejo vesoljec, njegova žena Mijuki pa je prepričana, da je imela pred dvajsetimi leti bližnje srečanje z vesoljci. Mijuki Hatojama je v svoji knjigi z naslovom Zelo nenavadne stvari, ki so se mi zgodile, opisala, kako se je nekega dne med spanjem njena duša vozila po Veneri v trikotni vesoljski ladji. Šestinšestdesetletna Mijuki trdi, da je Venera zelena in zelo lepa. Prva dama Japonske, ki je bila nekoč tudi igralka, pa občasno rada pove še, da je v prejšnjem življenju srečala Toma Cruisea. Filmski zvezdnik naj bi bil namreč v prejšnjem življenju Japonec.

• V atmosferi Zemljine dvojčice Venere so opazile strele in ostanke oceanov

22


VENERA Washington - Znanstveniki evropske vesoljske agencije so predstavili številne zanimive podatke, ki so jih na misiji Venus Express našli na Veneri, planetu, za katerega pravijo, da je Zemljina zlobna dvojčica. Že na prejšnjih misijah na Veneri so znanstveniki zaznali, da skozi njeno atmosfero bliskajo strele. S Venus Express pa so sedaj dokončno odkrili zelo kratke valove električne energije, ki po mnenju Christopherja Russella z Inštituta za geofiziko in planetarno fiziko na Univerzi v Kaliforniji, pričajo o strelah. Že od nekdaj so tudi verjeli, da je bila Venera nekoč veliko bolj moker planet, z oceni, ki so podobni Zemljinim. Voda naj bi nato zavrela in se kot para zadržala v atmosferi. Z sodobno opremo na Venus Express so znanstveniki videli, kako delčki uhajajo iz atmosfere. Njihovi ioni naj bi nosili tako razmerje kisika in vodika, ki je podobno sestavi vode, in pričajo o tem, kako je Venera izgubila svojo vodo. Venera in Zemlja sta si bili v začetni dobi sončevega sistema tako podobni, da ju imajo znanstveniki za dvojčici. Potem pa pred 4,5 milijardi let učinek tople grede na Veneri ni več deloval in planet je postal pravi pekel. Njena površina je postala vroča in suha, njena atmosfera prežeta z ogljikovim dioksidom in oblaki iz žveplove kisline.

23


planet Venera