Page 40

40

mesec 2013

maj 2018 - številka 4 številka 5

Ambrus

Kako si je«špengler« Ivan zaslužek povečal Rebračev Ivan je bil dostikrat zaletavo pogumen; predvsem se ni bal hitrosti in višine. Že v zgodnjih letih se je s kolesom brez zavor vozil po strmih klancih in zaviral z nogami ali pa skakal po drevju, kot je videl v filmih o Tarzanu. Zato ni bilo čudno, če je šel za kleparja, ki večinoma dela visoko. Ivan pa je imel še eno sposobnost – znal je zaslužiti na poseben način. Ker je vedel, da je edini strokovnjak te vrste v okolici, je račun malce osolil in ga povrhu obogatil še na izviren način; pri obračunu je namreč potarnal, da so mu ukradli kako orodje, na primer kladivo, čeprav ga je prej sam skril v svojega fička. Gospodarji, ki jim je bilo po večini nerodno, da se je pod njihovo streho kradlo, so radi prispeval nekaj za odškodnino in se še opravičili povrhu. Posebej domiseln je bil pri popravljanju zvonika župniku Florjanu. Po končanem delu in obračunu, je gospod malce pogledal opravljeno delo in pri tem opazil, da s križa visi navzdol krajša vrv. Seveda je nanjo opozoril »mojstra«. Ta pa mu je mirno razložil, da pobiranje vrvi ni vračunal in spravljivi župnik mu je za odstranitev motvoza odštel še pet kovačev. Pozneje ob čaši se je prijateljem pohvalil, da je vrv nalašč pozabil na stolpu. Kljub vsemu je »špengler« Ivan dočakal zasluženi pokoj, kmalu za njim pa še tistega z dodatkom »večni«. Upajmo, da ga tedaj bogec zaradi naštetih grehov ni predolgo zadrževal v vicah. Leopold Sever

Paberkovanje obledelih sledov iz 1. svetovne vojne Velika vojna, ki je malone zajela ves svet, je pred sto leti šla h koncu. Po bolnišnicah so ječali in umirali ranjenci in bolniki, po vaseh pa so s črnimi rutami na glavah hodile ovdovele žene. Tudi otrokom ni bilo prizaneseno: pestila jih je lakota in morila zahrbtna španska gripa. Koncu se bliža tudi pričujoč kotiček. Le še toliko časa imamo v letu osemnajstem, da se spomnimo mrtvih. Šli bomo po posameznih župnijah. Začeli bomo v Šentvidu, ker so se najlepše spomnili svojih padlih. Ondi imajo na zunanjščini prezbiterijskega dela cerkve, torej na vzhodni strani, dve tabli z napisom PADLIM V PRVI SVETOVNI VOJNI. Šentviška župnija je najštevilnejša, zato je tudi število padlih nenavadno visoko. Danes bomo našteli prvo četrtino od 85 padlih in pogrešanih vojakov: 1. Janez Arko (1887–1917), Male Dole 2. Anton Zupančič (1894–1915), Male Dole 3. Jože Kutnar (1883–1918), Veliko Dole 4. Alojz Lakner (1886–1915), Velike Dole 5. Anton Oven (1886–1916), Velike Dole 6. Janez Korevec (1877–1918), Vrh 7. Jože Trnovšek (1894–1915), Zagorica 8. Anton Zorc (1880–1917), Dobravica 9. Franc Bregar (1876–1915), Breg pri Dobu 10. Franc Kastelic (1884- pogrešan), Sela 11. Jože Klemenčič (1889-pogrešan), Dob 12. Janez Klemenčič (1897–1917), Dob 13. Franc Kremenšek (1897–1917), Škoflje 14. Anton Sinjur (1899–1918), Rdeči Kal 15. Franc Kastelic (1867–1917), Sad 16. Anton Kastelic (1897–pogrešan), Hrastov Dol 17. Janez Verbič (1879–pogrešan), Hrastov Dol 18. Anton Mandelj (1897–1917), Lučarjev Kal 19. Janez Strohen (1882-– pogrešan), Lučarjev Kal 20. Franc Sever (1890- pogrešan), Male Pece (seznam se bo nadaljeval prihodnjič) Opomba: Med pogrešanimi so pretežno tisti, ki so umrli v ujetništvu, največ na Ruskem. POKOPAL VAS JE TUJI KRAJ /GOSPOD VAN DAJ NEBEŠKI RAJ! Tako so zapisali na koncu seznama l. 1924. Tudi mi zaključujemo z vzklikom: TRPINI, OHRANILI VAS BOMO V TRAJNEM SPOMINU.

Metnaj

Muljava

Sobrače

Temenica

Z A G R A D EC

224. rekord:

Orjaška krmilna pesa Glede na barvo, uporabnost in druge okoliščine razlikujemo več pesnih zvrsti: rdečo, rumeno, belo, sladkorno, jedilno in krmilno. Tokrat bo stopila v znamenito vrsto Klasjevih rekordov krmilna lobodovka, kakor botaniki širše imenujejo to skupino dvokaličnic. Kultura te vrste je letos še posebej uspela naši bralki Lidiji Grum iz Leskovca v višnjegorski guberniji. Lidija je poleti posejala manjšo njivo s semeni krmilne pese, da bo imela hrano za prašičke in drugo domačo živad. Semena so bogato skalila in ob ugodnih vremenskih razmerah dala nenavadno bogat pridelek – lepo število primerkov je preseglo deset kilogramov. Pri vsem tem polega narave kajpak tudi Lidija ni držala križem rok. Primerek, ki ga vešča gojiteljica drži v rokah, je tehtal celo 10 kg in pol . Lepega pridelka niso bili veseli le pujsi, ki so se z njim mastili. Zadovoljni smo bili tudi mi pri Klasju, saj smo pri priči vedeli, da gre za rekorden dosežek, ki mora priti v »cajtenge«. Po razglašenem rekordu smo po stari navadi gromko čestitali in se priporočili za nove dosežke. Evviva! Gospa Lidija je pridelke razstavila na prireditvi na Lučarjevem Kalu in s tem svoje veselje nad uspehom delila tudi z drugimi ljubitelji domačijstva.

225. rekord:

Česen, ki gleda zviška Česen je dober za dosti stvari. Tale, ki ga je pridelala Anica Mandelj iz Lučarjevega Kala pa je povrhu vsega odličen tudi za v Klasje. Anin česen je namreč take sorte, da rad gleda zviška – meter petinosemdeset se je potegnil. Pa ne samo eden, dvanajst jih je Ana povezala v snopič. Gre za soplodja z nenavadno dolgimi peclji. Ti so za rast porabili toliko hrane, da jo je skoraj zmanjkalo za čebulice, zato so česni (»stroki«) sorazmerno majhni. Kot vsa zdravila ima tudi česen slabo stran: po njegovem zaužitju malce neprijetno dišimo. Zato se ne smemo čuditi, če Stari Grki niso smeli v tempelj, če so se prej najedli česna – še dandanes se bojimo njegovega zadaha. Sicer pa v tem primeru ne bomo podelili Klasjevega rekorda zaradi bogatega pridelka, pač pa za visoka stebla in košata soplodja. Odslej ne bo gledal zviška samo rekordni česen, pač pa tudi najnovejša rekorderka Anica. Na koncu pa glejte čudo: prvič odkar svet stoji, je šel česen v klasje. Viharno čestitamo in kličemo k novim dosežkov v prihodnjih letih. Leopold Sever

Klasjev Polde je bil visoko, razmišljal je pa globoko Kje neki sem ga našel - pri delu vendar; kje drugje pa naj bi bil ta človek – visoko v drevesni krošnji je obrezoval. Ker vem, da nima časa, sem brez ovinkov prešel na aktualno vprašanje. »Koga boš volil?« Najprej se je namrščil, potem pa kot iz topa: »Na vsak način tistega, ki bo najprej povedal, kako ustvariti, šele potem kako deliti – pošteno kajpak; sicer nas bo ob prvi krizi pobralo. Sveta jeza me obide, ko poslušam neke »mladeniče«, ki se ob mastni poslanski plači širokoustijo, kako bi vse vprek delili, med drugim tudi lenuhom, ki brezdelno posedajo in se norčujejo iz pridnih ljudi; mi pa najemamo na tisoče tujih delavcev. Temu je treba narediti konec, si razumel, k o n e c !« In je jezno zagnal debelo vejo proti meni, da sem zadnji hip odskočil. Kaj pa naj bi drugega – s Klasjevim Poldetom se ne gre šaliti. Bil sem že nekaj proč, ko je še zavpil. »S takole vejo bi jih bilo treba po hrbtišču, pa bi bilo potem dovolj denarja za resnične reveže. Kar tako zapiši!« Leopold Sever

Šentvid

Klasje maj 2018  
Klasje maj 2018