april 2019
39
številka 2
Iz zakladnice naših domačij V zadnjih desetletjih dosežki ljudskega uma presegajo vsa predvidevanja. Razvoj je tako nagel, da mu težko sledijo celo mladi, ki so najbolj prilagodljivi del človeške srenje. Gre za hitro in neustavljivo odkrivanje skrivnosti narave in njeno podrejanje nenasitnim človeškim potrebam, lahko bi rekli tudi razvadam. Težnja po lagodnem življenju sama po sebi ne bi bila nič slabega, če ne bi podrejanje in izkoriščanje narave v zadnjem času doseglo in preseglo zgornjo mejo njene vzdržnosti. Posledica takega ravnanja so uničujoči pojavi svetovnih razsežnosti, ki smo jim priča zadnje desetletje. Narava – mnogi misleci jo enačijo s pojmom »bog«, se je začela maščevati. Pregovorno bi temu rekli »narava ima vedno prav«, po poduhovljeno pa »bog dobro plačuje in hudo kaznuje«. Uresničevanju življenja brez večjega prelivanja znoja se je pridružilo
še neustavljivo naraščanje števila Zemljanov, ki gre v milijarde. Stvar je že tako pereča, da so se mnogi znanstveniki že začeli ozirati v vesolje, kamor bi človeštvo pobegnilo, ko bo stopnja napovedanega samouničenja dosegla kritično mejo. Beg v vesolje je v tem času kajpak le utopična želja, morda rešitev za prihodnje rodove. Za nas je treba ukrepati tu in sedaj. Glede prenaseljenosti smo Slovenci že tako ali tako deficitarni in smo v tem že dali velik delež – tu se morajo potruditi drugi. Lahko pa damo sorazmeren prispevek pri varčevanju z energijo in surovinami ter poskrbimo za čim manjše onesnaženje zemlje, vode iz zraka. Tu kajpak ni prostora za valjenje krivde na druge in za malodušje. Vsi smo krivci in vsi lahko nekaj
storimo, da se pogubonosno uničevanje življenjskega okolja zaustavi. Pri tem velja poudariti: brez razumnega odpovedovanja civilizacijskim razvadam ne bo šlo in pika. S tem namenom v našem časniku odpiramo kotiček, v katerem bodo bralci lahko predlagali ukrepe za izboljšanje stanja. Tu predvsem ne mislim na tožarjenje, kaj počno drugi, pač pa na to, kaj smo sami naredili, da bi se stanje izboljšalo – vsak najmanjši zgled bo deležen naše pozornosti in posnemanja. V naslednji številki bo avtor te zamisli za pokušino posredoval nekaj svojih primerov. Vi, spoštovani bralci, pa medtem množično peresa v roke. Leopold Sever
Letine pri Požežovih iz Zaboršta v Prešernovih časih Utrinek iz mladih dni
MARIJA KOVAČIČ – BOJANSKA Ko obujam si spomine, podoba mi iz glave pride. Domači vrt, v njem gredica in čudovite rože padajoče čez ograjo. Podoba je tako prelestna, da že vrsto let v pomladanskem času vsem ljudem pogled na cvetje tja uhaja. K temu zemeljskemu raju nekdo se približuje. To je moja mama, ki za vse skrbi in cvetišče to neguje. Vzdih tedaj se mi poraja: Hvaljen bodi bog, da dal si rožnato lepoto in naši mamo, ki lepoto to vzdržuje.
Naši predniki so bili v teh predelih več tisočletij ustaljeni staroselci. Iz narave njihovega preživljanja (nabiralništvo, poljedelstvo, živinoreja, gozdarstvo) sledì, da niso bili napadalci drugih ljudstev, pač pa so bili stalno plenjeni in oropani z vseh strani in na vse načine; zato je pravi čudež, da smo se ohranili do današnjih dni. Enega takih roparjev iz minulih časov je v lesu upodobil neznan ljudski rezbar. Sporočite, kdo bi po vašem mnenju lahko bil upodobljeni nepridiprav. Njegova kapa je bila menda nekoč rdeča. Vsem sodelujočim v pričujočem kotičku prijazen pozdrav. Leopold Sever
Evidenco je vodil gospodar Johan (Janez) Balant Iz faksimila povzemamo, da so pri Požežovih v Zaborštu, Pošta Sveti Rok, leta 1841 pridelali 20 mernikov ječmena, 25 mernikov pšenice, 56 mernikov rži, 30 mernikov ovsa, 21 mernikov prosa in 73 mernikov ajde. Vsega pridelka je bilo 225 mernikov. Vidimo, da sta pri nas tiste čase prevladovala rž in ajda. Pri tem preseneča majhen pridelek pšenice in še to, da krompir in koruza nista omenjena. Seznam je v stari pisavi in s takratnim izrazjem napisal gospodar Johan (Janez) Balant, prvotno Valant.
Špas iz starih časov Graščinski zdravnik se je ravno vračal s sprehoda, ko mu nasproti priteče kontesa: »Gospod doktor, gospa so tačas rodili!« Doktor: »Nemogoče! Je deček?« Kontesa: »Ne, gospod doktor.« Doktor: »Torej deklica?« Kontesa: »Tudi ne.« Doktor (ves prestrašen): »Kaj bi pa potem še lahko bilo?« Kontesa: »Deček in deklica – dvojčka imamo v gradu!«