Page 1

Datum: 16.3.2013 - Stran: SOBOTNA PRILOGA

Dnevnik OD PETKA DO PETKA Dušan Olaj, poslovnež, urbani tekač in ironman

Tek je radirka za stres in ego Petek, 8. marca Tokio. Tretji dan. Delegacija s predsednikom države na Japonskem. Pomemben dan. Podpisujemo pogodbo z enim največjih svetovnih proizvajalcev membran. Duol bo postal kompetenčni center za razvoj, testiranje in aplikacijo novih membran. V športnem žargonu, tovarniški dirkači bomo. Uro sem si navil na 5.30. Malo me daje trema. Odločim se trenutno. Oblečem trenirko in grem na tek. Ena ura džoginga po jutranje praznem Tokiu. Tek je zdravilo za stres. In radirka za ego. Danes bo dobro biti brez obojega. Vrnem se pod tuš, zajtrk in - gremo. Dvorana je premajhna za vse obiskovalce. Presenetljivo velik interes. Rutinirani in vljudnostni govori visokih japonskih gostiteljev. Naš predsednik in Boštjan iz Spirita sta s svojimi nagovori na nivoju. Potem podpis pogodbe med Duolom in japonskim partnerjem. Velik aplavz v dvorani. Stisk roke predsednika. Vesel je in zadovoljen. Tudi jaz sem zadovoljen. Tri leta dela niso bila zaman. Sledi predstavitev Duola avditoriju. Powerpoint. Nikoli si ne pišem govorov vnaprej. Skiciram oporne točke in se prilagajam občinstvu. Deset minut časa imam. Končam točno. Nisem jih pustil ravnodušne. Presenečeni so, kaj znamo. Še bolj presenečen sem jaz. Po kosilu sledijo sestanki. Osem sogovornikov se je prijavilo. Med njimi predstavnik japonske vlade. Zanima ga vse. Zaradi potresne varnosti naših hal. Napove prihod v Slovenijo. Prav. Mi smo pripravljeni. Drugi člani delegacije gredo na ekskurzijo. Sam sem vabljen na večerjo z lastniki tovarne. Tradicionalna restavracija v Asakusi. Izjemni gostitelji. 92-letni lastnik tovarne preseneča z globino in iskrivostjo misli. Majhen sem. Upam, da samo premlad, da bi razumel. Hrano nam pripravlja gejša. Presnete palčke. Skoraj nič ne uspem zagrabiti. To je res slowfood. Na poti v hotel razmišljam, da bi zavil v KFC. Da potešim lakoto. Ne smem, ironmani se moramo zdravo prehranjevati. Sobota, 9. marca Uro nastavim ob 5. uri. Ne smem predolgo spati, bom raje dremal na letalu. Gremo na tek. Tokio je prazen, prazni so tudi parki. Le par Slovencev s predsednikom na čelu džoga naokoli. Dve uri in 20 kilometrov odklopa. Bogat zajtrk, potem 13 ur leta nazaj. Moj notebook ima za sedem ur baterije. Uspe mi prečistiti zaostalo pošto. 60 mailov čaka, da se priklopim na


internet in da odletijo na vse konce sveta. Na letalu naredimo follow up. Splošno zadvoljstvo. Z Ivom se strinjava, da nama ni treba zardevati zaradi kakovosti in tehnoloških rešitev njegovih pipistrelov in naših hal. Pohvaliva fante iz Spirita in z MZZ-ja. Odlično podporo so nudili gospodarskemu delu ekipe. Ob 10. uri zvečer sem na Brniku. Na avtocesti me prehitijo modre lučke. Predsednik ima pač prednost. Nedelja, 10. marca Zbudim se v pozno deževno jutro ob morju. Vikendi na obali so moja klavzura. Čas, ki ga namenim razvajanju, vračanju, izražanju. Kompenzacija. Danes imam tekaški post. Ker dežuje, se z mojo odpoveva običajnemu kolesarskemu touru po istrskih cestah. Sprehod v dvoje ob obali do Pirana. Kavica, časopis na Tartiniju in nazaj. Ustaviva se na Šentjanah. Kratek sprehod in klepet z Urbanom, Jasmino in Bogdanom. Najbolj tekaška družina v Sloveniji. Medtem ko z Urbanom razpredava o skrivnostih teka in posla, Jasmina sporoči veselo novico. Spet bom vsaj devet mesecev brez interne tekaške konkurence. Popoldne sem nazaj v Ljubljani. Razmišljam, da bi šel na tekmo. Derbi med Olimpijo in Mariborom v Stožicah. Pet let sem bil del ekipe, ki je Olimpijo iz pete lige popeljala nazaj v prvo ligo. Nobenega od tistih ni danes v tej Olimpiji. Zaradi mnogo razlogov. To ni več moja Olimpija. Nova uprava je z logiko kapitala povozila ves kapital logike. Ne razumejo, da je poanta vsega čas. Oni to delajo, kot da so večni. Zvečer na dif. Triatlonski trening plavanja. Letos grem na Ironman v Celovec. Plavanje je moja šibka točka. Po ogrevanju mi trener Grega nabije 200-metrske intervale. Da te kap. Ura se ustavi na 2150 preplavanih metrih v manj kot eni uri. Osebni rekord. Ponedeljek, 11. marca Ob 6. uri sem v pisarni. Po enem tednu odsotnosti se je nabralo ogromno pošte in vsega drugega. Najprej sestanek z ožjimi sodelavci. Hiter pregled nalog, kratko poročilo o moji poti. Ob 9. uri pridejo Turki. Skupaj peljemo projekt v Katarju. Ena ura zleti mimo, da niti ne vem. Skok k veleposlaniku Azerbajdžana. Izmenjava informacij o planiranem obisku Bakuja v naslednjem mesecu. Vesel je, da se poslovni stiki krepijo. Popoldanski sestanki se vrstijo na pol ure. Ogromno dela imamo v Duolu, več kot predhodna leta. Upam, da je to dober uvod v novo sezono. Na obisk pride Leni. Pomagam ji pri kandidaturi za predsedniško mesto ene od športnih organizacij. Sooča se z umazanim predvolilnim bojem. Mlada je, mogoče premlada za tako funkcijo. Vendar, prepozno je za umik, gremo do konca. Zvečer skok v Atletsko društvo Mass. Leto bo okoli, kar sem predsednik. Največjega in najbolj trofejnega kluba v Sloveniji. Več kot 500 atletov. Še dobro, da imam Berča. Ta reši večino težav. Skupaj pregledava rutinske zadeve, finance, sponzorstvo. Trudim se najti štipendijo nadarjeni atletinji. Bom že nekaj potuhtal, ni vrag. Ker je v sredo sestanek upravnega odbora Atletske zveze Slovenije, katerega član sem, pripraviva izhodišča in mnenja. Torek, 12. marca Jutro in dopoldne s številnimi sestanki. V luči nove zakonodaje se pogovarjamo o možnih rešitvah problema balona v jami za Bežigradom. Sledi skype konferenca z Didierjem, ki je naš francoski partner. Potrebuje podatke za nove tenderje. V pisarni je Jure, kupec balona, jezen je na nas. Očitno nimamo zgolj zadovoljnih kupcev. Ima probleme z balonom, za katere krivi nas. Na koncu se strinjava, da ni vse tako hudo. V obojestransko zadovoljstvo najdeva rešitev. Po kosilu sledi priprava na pot. Tokrat Skandinavija. Materiali, pogodbe, katalogi, vse pregledano in zloženo v mape. Čas me stiska, vendar se ne odpovem Urbanim tekačem in urbanemu teku. Šest let že tekam z njimi. Vsak torek in četrtek zvečer. Če sem v Ljubljani. Izjemna klapa. Veliko smeha, šal in seveda znojenja. Ura in pol, ki me napolni. Doma še pakirane prtljage. Rutina, ki mi po vseh letih ne vzame več kot deset minut. Izjemno redko gledam TV, a Barcelona in Milan si zaslužita mojo pozornost. Lepa tekma. Nesmiselno poskušam vleči paralele z derbijem v Stožicah. Naj jih vleče naša nogometna zveza. Dvomim, da razumejo, da ni vse v Messiju. Pošljem sms-čestitko prijatelju Imadu, ki je eden od direktorjev Qatar Foundation, ta pa sponzor Barcelone. Z razlogom. Računamo na nogometni posel v Dohi, tega pa financira ravno ta fundacija. Sreda, 13. marca Ob sredah zgodaj zjutraj običajno plavam. V Duolovem balonu. Tako na svoji koži občutim prednosti in slabosti naših dvoran. Zelo koristno za posel. Zaradi poti bom še enkrat več brez prepotrebnega treninga. Skrbi me. Samo z entuzijazmom in voljo se Ironmana ne da premagati. Tolažim se, da imam še čas. Ne verjamem si. "Never give up" ni


večen. Na Brniku ob 6. uri zjutraj. Običajni znani obrazi. Letim preko Zūricha v Helsinke. Na letališču v Zūrichu sem dogovorjen za sestanek z našim švicarskim partnerjem. Super čas. V eni uri obdelava skupne projekte v Rusiji in Katarju. Oni konstrukcije, mi membrano. Korektna sinergija. Letalo Finnaira je skoraj prazno. pRI zadnjem letu je enako tudi na drugih letih. Ugotavljam, da zasebnega letala ne potrebujem. Pol salona airbusa je mojega. Dober dan, kriza. Finska je zadnja tri leta zelo pomemben trg. Duol ima tu več nogometnih balonov kot vsa konkurenca v celi Evropi. Z Jarijem, ki je naš finski partner, se z letališča takoj odpeljeva na sestanke. Končna pogajanja za veliko nogometno dvorano z znanim arhitektnim birojem iz Helsinkov. Prinesel sem zadnje vzorce materialov in končne načrte. Arhitektom je všeč. Podpišemo. Hala bo postavljena letos jeseni. Prisežem, da nikogar ne bo pustila ravnodušnega. Po tej hali nič več ne bo tako, kot je bilo. Všeč mi je kompliment, ki nam ga izreče arhitekt: "You are actors, others are only reactors." Drugi sestanek je tehnični. Pogodba za drugo leto. Ko končava, nadaljujeva v Tampere. 110 km/h po avtocesti. Nihče naju ne prehiti. Le zakaj ne? Četrtek, 14. marca Zunaj je - 15 stopinj Celzija. S seboj imam tekaško opremo, vendar bo ostala v kovčku. Z Jarijem na sejmišču dokončava razstavni prostor Duola. Rutinska operacija, ki traja 15 minut. Sejmišče je pokrita atletska dvorana. S čisto pravo 200-metrsko atletsko stezo. Mokre sanje slovenske atletike. Sejem ni velik, je pa najpomembnejši finski sejem športne opreme. Če te ni tu, ne obstajaš. Edini smo na sejmu z membranskimi halami. V dveh dneh imava dogovorjenih preko 20 sestankov. Prihajajo kupci iz cele Finske. Jari odlično obvlada posel. Razdeliva si obiskovalce. Moji so angleško govoreči. Sestanki so konkretni. Ni časa za kosilo, skoraj niti za toaleto ne. Večerja v hotelu in spanje. Jutri bo še en tak dan. Rad imam take dneve.

Dušan Olaj

Tek je radirka za stres in ego  

Tek je radirka za stres in ego

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you