Issuu on Google+

Cena: 1 EUR

1 Letnik I, Številka 2

December 2013

ŠTIRJE JEZDECI

INTERVJU:

Andrej Bergauer

APOKALIPSE ZDRAVSTVA

Asistent, obkrožen s karizmo ultrazvočnih valov

Cepljenje, hrana, mediji in ...

HOUSTON, TX MALO DRUGAČE Razburljive inovacije srčno-žilnega www.medicinec.si kirurga

CENTER ZA IZOBRAŽEVANJE V MEDICINI? Nenapisane zgodbe MF UM

ŠTUDIJ MEDICINE IN STARŠEVSTVO Misel, ki ti nažene strah v kosti? presnovnik December 2013


2 GUYTON TEXTBOOK OF MEDICAL PHYSIOLOGY (12. izdaja)

HARRISON’S PRINCIPLES OF INTERNAL MEDICINE (18. izdaja)

Študentska cena: 80,00 €

Študentska cena: 99,00 €

KUMAR & CLARK CLINICAL MEDICINE (8. izdaja)

UNDERWOOD: GENERAL AND SYSTEMIC PATHOLOGY (5. izdaja)

Študentska cena: 55,00 €

Študentska cena: 50,00 €

Knjigarna Lux Libris, Trg Osvobodilne fronte 13, 1000 Ljubljana

RANG & DALE’S PHARMACOLOGY (7. izdaja)

SABISTON’S TEXTBOOK OF SURGERY (19. izdaja)

Študentska cena: 45,00 €

Študentska cena: 130,00 €

www.luxlibris.si info@luxlibris.com knjige@medicinec.si Ob naročilu večjih skupinskih naročil zagotovimo tudi dodatni popust.

Za več informacij o ostalih knjigah in študentskih cenah obiščite spodnjo povezavo.

medicinec.si/literatura

Uredništvo Jan Hansel, Una Mršić, Lana Švegl

Oblikovanje Jan Hansel

Izdelava XposePrint GmbH

Ekipa Presnovnika Brina Becner, Maruša Borovšak, Eva Nike Cvikl, Ina Ülen, Matej Breznar, Klavdija Ovčar, Dobruška Černela, Anja Imširović, Najc Areh

Naslovnica Luka Puzigaća

Naklada 750 izvodov

Lektoriranje Bojana Žibret

Izdajatelj in založnik Društvo študentov medicine Maribor in Medicinska fakulteta UM

December 2013 presnovnik

© Društvo študentov medicine Maribor, 2013.

www.medicinec.si


3 Uvod

V tej številki vas čaka ... Uvod NA RUMENEM PESKU PUŠČAVE Dogajanje VELIČINA SVETA SIMULACIJ Erasmus intenzivni program na naši fakulteti

4 5

»ZA DOBRIM KONJEM SE VEDNO PRAŠI ...«

6

ZAZRTI V PRIHODNOST

7

Aktualno VELIKO BESED, DROBEN VBOD Preprečimo poplavo nepremišljenega prepričevanja

10

SANJARJENJE O SOSEDOVI ZELENICI Jezdece zdravstva odnaša v galopu v tujino

12

KDO SE BOJI ČRNEGA MOŽA? Senzacionalno! Razkrivamo šokantne podrobnosti odnosov med mediji in zdravniki!

14

HRANA ZA MNOŽICE Odločitev o obroku je odločitev o zdravju

17

Intervju SPREHOD PO SINUSOIDI ULTRAZVOČNEGA VALOVANJA

21

Na tujem OD BETONA DO UMETNIH SRC IN VSEPOVPREK

24

Osebno MOGOČE SVA SE VČERAJ SREČALA ...

27

KO Z GUYTONOM V ROKI UGOTOVIŠ, DA POD TVOJIM SRCEM BIJE ŠE ENO Sreča, ki jo prinese otrok v tvoje življenje, in trenutek, ko se tega zaveš, spremeni vse Razvedrilo POD BELIM PLAŠČEM: POVEJ MI NEKAJ LEPEGA

29

31

IN OSKARJA PREJME … Ocena aplikacije Prognosis: Your Diagnosis

33

NAGRADNA KRIŽANKA

34

www.medicinec.si

presnovnik December 2013


4 Uvod

Na rumenem pesku puščave Stojimo. Tu in tam napravimo kakšen korak. Zadenjski, se razume. Obtičali smo v pesku kačjih vijug, ki jih je prestrašeno opazoval Črni deček. Sklonjene glave s pustimi obrazi, skomiganje z rameni in okus po žolču. Ko sem v mesecu maju povezovala delavnico Kam po študiju medicine?, si nisem mogla kaj, da ne bi opazila meglic brezupa, ki so se zgostile v Veliki predavalnici Klinike za kirurgijo. S 16. nadstropja smo imeli lep razgled na sivine trenutnega stanja v zdravstvu. »Vi, dragi študentje, ste pa res nasrkali,« nas je razvedril specializant travmatologije iz Ljubljane. Poiskati in vzdrževati motivacijo v času študija medicine ni mačji kašelj. V prvih letih ni bilo težav, saj svet izven knjižnice praktično ni obstajal. Z leti pa tvoja izboljšana percepcija zgradi kritičnost. Zaviješ z očmi, ko prebiraš komentarje pod novicami spletnih medijev, ki so se zopet razpisali o zdravniških napakah. Globoko vdihneš, ko na rojstnodnevnih praznovanjih poslušaš o lenobi zdravnikov, neprimerni višini plač v zdravstvu in o teorijah zarote s strani proizvajalcev cepiv proti gripi. Kislo se nasmehneš, ko ti asistent reče: »To vam v zdravniški praksi ne bo prišlo nikoli prav, za izpit pa seveda morate znati.« Žalostno skomigneš, ko se zaveš, da lahko ženici z urinsko inkontinenco predpišeš samo dve dnevni in eno nočno plenico. Računalniška izpitna vprašanja z napačnimi rešitvami in nesmiselnimi stavčnimi strukturami. Predstavitve seminarjev, ki so same sebi namen in jih ne podpirajo niti nekateri nosilci predmetov. »Slišal sem, da bi naj uvedli plačljive specializacije,« je na večerji povedal starejši kolega. Ni nam preostalo drugega, kot da smo si izmenjali grenke nasmehe in zamajali z glavo. Počasi, a vztrajno se bližaš robu obupa. »Vendar ti razprostreš roke in nove ptice odlete, ker morajo odleteti, ker moraš imeti ptice.« Ker moraš upati. Ker želiš upati. Nekega novembrskega večera sem utrujeno brskala po spletu in naletela na nov razpis specializacij. Po začetnem presenečenju, da ga je Zdravniška zbornica objavila v obljubljenem časovnem obdobju, je sledilo začudenje nad okrnjenimi merili za izbirni kriterij. Tutorstvo, demonstratorstvo in delo na področju vzgoje zdravja se več ne točkujejo. Seveda se nisem že četrto leto prijavila za tutorko zgolj z namenom, da bi mi to pomagalo pri pridobivanju želene specializacije – z veseljem se ukvarjam z vsemi obštudijskimi dejavnostmi. Ne razumem pa, zakaj ima po drugi strani študijska izmenjava, na kateri opravljaš obvezne izpite, tolikšno težo. Nenazadnje ti študentje počnejo isto kot doma, le v tujini so. Nam država šepeta, naj zbežimo, dokler lahko? Je res čas, da tudi jaz obnovim znanje nemškega jezika, ki je od mature že malce zarjavelo, in Božičku pišem za Das Praktikum der Medizinischen Terminologie? Sklenila sem, da bom odslej gledala le tiste serije, ki so sinhronizirane v nemščino. Z majhnimi koraki Evropi naproti. Ah, Evropa, tujina, »vse je ekstaza, ekstaza smrti«. Medeno-mlečna skorja tujine je zgolj fasada. Povsod so problemi. Nanje je potrebno pogledati z zadostno mero objektivnosti in s kupom predlogov za izboljšave. Posku-

December 2013 presnovnik

simo se znebiti kislega obraza – konec koncev nas delo vendarle čaka. Morda nekje na obrobju Slovenije, globoko na podeželju v majhnem zdravstvenem domu zgolj z osnovno medicinsko opremo, a nič zato! Kljub temu bomo svoje znanje pretvarjali v zdravje ljudi. Romantiki so včasih na silo ustvarjali nedosegljive želje in iz njih črpali umetniški navdih. Nam pa je bilo z njimi postreženo na pladnju. Nas čaka apokalipsa? Morda ne. Vsekakor pa lahko trdim, da je trenutno stanje veliko bolj sivo in skrb vzbujajoče kot nekaj popackanih sten naše popolne nove fakultete. Una Mršić, glavna urednica presnovnik@medicinec.si

www.medicinec.si


5 Dogajanje

Veličina sveta simulacij Erasmus intenzivni program na naši fakulteti Tamara Serdinšek, dr. med.

J

utranje sonce si je lahkotno utiralo pot čez streho Klinike za interno medicino in neusmiljeno višalo temperaturo v prostorih Simulacijskega laboratorija, kjer smo še zadnjič prešteli stole, preverili stanje projektorja in v glavah še enkrat preleteli potek prihajajočih dni. Že nekaj trenutkov zatem smo uradno odprli Erasmus intenzivni program (Erasmus Intensive Programme – IP) z naslovom Simulacija v klinični praksi: Virtualna medicina.

Gre za obliko poletne šole pod okriljem vsem dobro poznanih Erasmusa in CMEPIUS-a (Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja). Z njim smo želeli našim in tujim študentom ponuditi izobraževalno izkušnjo, ki je po svoji naravi precej drugačna od tradicionalnega učenja, ki so ga deležni na matičnih fakultetah. Doc. dr. Sebastjan Bevc, koordinator programa, je s pomočjo organizacijskega komiteja, ki so ga zraven njega sestavljali še dekan prof. dr. Ivan Krajnc, Marko Zdravković, Milena Orož-Črešnar, Karmen Zeme in moja malenkost, k sodelovanju povabil tri tuje ustanove – medicinske fakultete z Reke na Hrvaškem, iz Wroclawa na Poljskem in Uppsale na Švedskem. Skupina nadebudnih študentov in učiteljev je tako v drugi polovici junija spoznavala svet simulacij in delila svoje izkušnje na tem področju. Prvih nekaj dni smo namenili predstavitvam študentov in učiteljev, nadaljevali smo s kratkimi predavanji, ki so jih pripravili naši zdravniki s Klinike za interno medicino in Klinike za kirurgijo ter naši diplomanti, ter se na koncu preselili na različne simulatorje in oddelke. Študenti so v majhnih skupinah vadili simulacije akutnega koronarnega sindroma in aritmij, opravljali gastroskopije, kolonoskopije, koronarografije, perkutane koronarne intervencije in holecistektomije na simulatorjih, se naučili narediti ultrazvočni pregled trebuha in interpretirati zapise EKG. Pozabili nismo niti na osnovne klinične veščine na enostavnih simulatorjih, ki so jih poučevali naši tutorji kliničnih veščin. Delo je potekalo v sproščenem vzdušju, vendar z izjemnim zanimanjem in koncentracijo. Tu in tam smo opazili tudi kakšno kapljo znoja na čelu. Prepričani smo, da ni bila posledica stresa, temveč vročine, zaradi katere smo se po osmih urah programa domov

www.medicinec.si

vračali še bolj utrujeni. Druženje pa se ni končalo z zaklepanjem vrat v Simulacijskem centru in laboratoriju, prav nasprotno – pester socialni program se je običajno zavlekel pozno v noč. Naši gostje so uživali v slovenski kulinariki, se čudili palačinkam v juhi, uživali v mariborskem sladoledu in z zanimanjem poskusili tudi zeleno pivo v eni izmed znanih mestnih gostiln.

Študenti so v majhnih skupinah vadili simulacije akutnega koronarnega sindroma in aritmij, opravljali gastroskopije, kolonoskopije, koronarografije, perkutane koronarne intervencije, se naučili narediti ultrazvočni pregled trebuha in interpretirati zapise EKG. Delovno vnemo je prekinil vikend, ki smo ga izkoristili za obisk naše Postojnske jame in obale z obveznim skokom v morje. Privoščili smo si tudi pohod na Pohorje, ob večerih pa uživali v festivalu Lent. Začetek drugega tedna je prinesel dobrodošlo vremensko ohladitev, ki pa na srečo ni vplivala na nivo pozitivne energije in zagona. Program se je kljub manjšim tehničnim težavam (nekateri žolčniki pač niso želeli biti odstranjeni) nadaljeval vse do petka, ko smo za sodelujoče pripravili še zaključno testiranje. Čeprav je naporen in razgiban urnik z neprespanimi nočmi pod naše oči že risal sledove podočnjakov, so bili vsi navdušeni tako nad programom kot tudi nad mariborskimi družabnimi in kulinaričnimi dogodivščinami. Prepričani smo, da ne bo ostalo samo pri enem obisku. Projekt nameravamo s pomočjo izjemne ekipe, ki je sodelovala letos, ponoviti tudi prihodnje leto. Upamo, da bomo izpolnili visoka pričakovanja in postali vse bolj zanimivi tudi za naše študente.

presnovnik December 2013


6 Dogajanje

»Za dobrim konjem se vedno praši ...« Klavdija Ovčar in Anja Imširović ... so bile med drugim besede, ki jih je dekan naše fakultete, prof. dr. Ivan Krajnc, uporabil v nagovoru ob odprtju novogradnje. In res se je prašilo. V časopisih in poročilih je nova fakulteta doživljala svoje minute slave, med nami, študenti, pa je prah dvigovala novica, da na odprtje, z izjemo študentov funkcionarjev in vodstva DŠMM, nismo vabljeni. Tako je »ukazala« Univerza, ki je dogodek tudi organizirala. Razprava o razlogih za odločitev, ki je nas, ki nove predavalnice in bele hodnike vsak dan znova polnimo z življenjem, upravičeno užalila, ni namen tega članka, a praznično odprtje nove stavbe si v reviji vseeno zasluži nekaj besed. Zavedati bi se namreč morali, da so prostori na Taborski ulici 8 v prvi vrsti namenjeni nam, študentom. Z 18. septembrom, ki je sicer tudi dan Univerze v Mariboru, se je tako našemu nomadskemu življenju iztekel čas. Sedaj smo lahko ponosni na fakulteto s površino kar 12.000 kvadratnih metrov, ki se ponaša z velikim simulacijskim centrom, vrhunsko laboratorijsko opremo, z drugimi najsodobnejšimi raziskovalnimi in pedagoškimi pripomočki ter s predavalnicami, ki so opremljene z malo manj udobnimi stoli z majhnimi mizicami. Posebno ponosen pa je bil na večer odprtja naš dekan prof. dr. Ivan Krajnc: »Večkrat smo ob promociji naših diplomantov poudarjali aksiom, ki smo ga postavili na vhod v našo hišo, namreč, tisti, ki daje več, tudi več dobiva, in tisti, ki seje, tudi žanje. Po 9 letih delovanja ugotavljamo, da smo veliko dajali in tudi veliko dobili, da smo veliko sejali in tudi veliko želi. Naši študentje so gotovo eni izmed najbolj aktivnih na mariborski univerzi, najbolj uspešnih, nenazadnje imamo večino zlatih maturantov na univerzi.« Zbranim je omenil tudi certifikat odličnosti, ki ga je naša fakulteta prejela na mednarodni konferenci v Pragi in bila s tem promovirana v širšem evropskem prostoru. Dekan pa ni bil edini, čigar besede so zvenele ob dravskem obrežju. Goste z vseh vetrov je nagovorila prodekanja za študentska vprašanja, Eva Nike Cvikl, ki meni, da je ravno sloves nove stavbe, ki je kot izjemen umetniški arhitekturni dosežek in vrhunski raziskovalni center postala paradni konj naše regije, pripeljal do tega, da je bilo odprtje bolj zaprto, kot smo študenti želeli: »Žal je tako naneslo

December 2013 presnovnik

in zelo mi je hudo, ker je ta dogodek, ki bi moral biti praznik za vse študente, dobil grenak priokus. Vendarle pa moram poudariti, da se je naše vodstvo zelo potrudilo, da bi bili študenti vključeni, kolikor se je dalo. V vsakem primeru smo sedaj zgradbo odprli in najbolje se mi zdi, da pozabimo na stara nesoglasja. Imamo idealne nove prostore in naj bo to nov začetek, z dobrimi odnosi in sodelovanjem za napredek.« Prireditev, ki jo je povezoval Stane Kocutar, za glasbene vložke pa sta poskrbela Akademski pevski zbor MF UM in orkester Camerata musica, ki ga sestavljajo študenti in učitelji ljubljanske medicinske fakultete ter zdravniki, je bila umetniško sicer vrhunsko izpeljana, čeprav je bil po mnenju mnogih kulturni program dogodku neprimerno resnoben. Med programom so nastopili še drugi govorniki; svoj pogled na novo stavbo je razložil njen arhitekt Boris Podrecca, za njim je spregovoril še minister za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jernej Pikalo. Po nagovoru slavnostnega govornika, predsednika republike Boruta Pahorja, pa je sledil prerez traku in s tem trenutek, ko je nova fakulteta tudi uradno odprla svoja vrata. Po slavnostnem odprtju se je v veliki predavalnici dogodila še slovesnost Dies Academicus ob 38 letnici Univerze v Mariboru. Rektor univerze, prof. dr. Danijel Rebolj, je študentom podelil univerzitetne nagrade in zaslužnim profesorjem častne nazive ter naslove častni senator UM ter častna doktorica in doktor UM. Da pa ne bi vse delovalo preveč strogo in duhamorno, so članice in člani dramske skupine Medicinske fakultete MF UM poskrbeli za popestritev v obliki recitalov, ki so jim nadeli ime Paleta čustev. Na izviren način so se med posameznimi recitali predstavili tudi projekti, ki delujejo pod okriljem Društva študentov medicine Maribor. Gosti so lahko spoznali delovanje Epruvetke, Odprave Malawi 2013, Za življenje, Breaking the silence ter Študentske kape. Nekateri so zaradi košarkarske tekme predčasno zapustili praznični dogodek, drugi so se poslavljali kar med podelitvijo častnih nazivov, redki so vztrajali do konca in le peščica jih je dočakala kanapeje. Študenti smo priložnost za neomejeno udeležbo dobili nekoliko kasneje, 3. oktobra, na malo manj uradnem odprtju, namenjenemu študentom in zaposlenim. Takrat so potekali tudi vodeni ogledi celotne fakultete. Sedaj, ko se je mešanica čustev ob odprtju nekoliko polegla in je fakulteta že nekaj mesecev naš drugi dom, pa je pomembno le še to, da bomo študenti znali izkoristiti vse možnosti, ki nam jih nova zgradba ponuja, in se bomo tako v njej čim bolje počutili.

www.medicinec.si


7 Dogajanje

Foto: JH

Zazrti v prihodnost Lana Švegl

P

raznovanja obletnic so prežeta s čestitkami za pretekle dosežke, z dvigovanjem kozarcev na čast ljudi, ki so opevana leta najbolj zaznamovali, in s spominjanjem podvigov, ki so nam omogočili, da smo se okitili z lovorikami. Skoraj načrtno želimo zasenčiti in v ozadje zavesti potisniti misel, da bi lahko morda nekatere stvari v preteklosti in še bolj pomembno v prihodnosti, storili bolje. V času, ko naša fakulteta praznuje prvo desetletje obstoja, se oziram za ljudmi, ki stremijo v prihodnost. Pred desetimi leti so prve generacije študentov izbrale svojo prihodnost na naši fakulteti, v kateri so videle potencial kipa, katerega glina se še ni popolnoma strdila, in so k njemu pristopile z željo, da bi ga preoblikovale v takšnega, ki bi bil vreden Michelangelovega podpisa. Njihovih prizadevanj ni spregledala niti mednarodna zdravniška skupnost, saj je letos našo fakulteto nagradila s certifikatom ASPIRE, ki prepoznava odličnost s področja medicinskega izobraževanja. Komisija je 30. avgusta 2013 v sklopu konference AMEE, ki vsako leto pritegne okoli 3.000 udeležencev z različnih področij medicinskega izobraževanja, iz nabora številnih medicinskih fakultet iz 15 držav izbrala šest takšnih, ki ustrezajo kriterijem odličnosti v kategoriji vključevanja študentov v soustvarjanje kurikuluma. Komisija je zahtevala, da fakultete pokažejo visok nivo sodelovanja študentov pri usmerjanju vizije, politike in upravljanja fakultete, opazovala je vključevanje študentov v nadzor oblikovanja in revizije študijskega programa ter sprejemanje študentov v akademsko skupnost z vključevanjem v raziskovalne projekte, hkrati pa so fakultete morale dokazati, da njihovi študentje prenašajo svoje znanje v socialno okolje in aktivno širijo zavedanje o pomembnosti zdravstvenega varstva. Dejavnosti na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru so komisijo prepričale, da izpolnjuje vse štiri skupine kriterijev, ki so potrebne za pridobitev certifikata, kar je študentom prineslo uradno potrditev, da njihov trud kljub mnogo oviram ni zaman, fakulteto pa je pridobitev certifikata ponesla nekaj korakov bliže k mednarodni prepoznavnosti.

www.medicinec.si

Center za izobraževanje je strokovno telo, ki je na tujih medicinskih šolah postal nepogrešljiva stalnica. Izhaja povsem iz spoznanja, da je pouk medicine netrivialen, strokovno in organizacijsko zahteven podvig in zato zahteva specializiran kader, če naj bo kar se da učinkovit in mednarodno primerljiv. Naučil jih bom svoje umetnosti

Študentje, ki jim je po končanem izpitu, letniku in celo študiju še vedno mar in želijo preprečiti, da bodo prihodnje generacije morale preskočiti iste nepotrebne ovire, so svoje izkušnje prenesli na aktivnosti, ki zagotavljajo kvalitetnejše izobraževanje na naši matični ustanovi . Zagnani posamezniki so na noge postavili sedaj že zavidanja vreden tutorski sistem, uvedli so možnost učenja kliničnih veščin v nadzorovanih laboratorijskih pogojih in začeli v učni proces vključevati interaktivne metode poučevanja s pomočjo simulacijskega centra. S preteklim študijskim letom so se na pobudo Marka Zdravkovića, dr. med., posamezna različna in hkrati neločljivo povezana izobraževalna področja združila v Center

presnovnik December 2013


8 Dogajanje

za izobraževanje v medicini (CIM), katerega poslanstvo je postati gonilo razvoja izobraževalnega procesa na dodiplomskem študiju splošne medicine. Z ustanovnim aktom, podpisanim 14. 9. 2012, je CIM svoje delovanje razčlenil na pet področji, med katerimi sta se tutorskemu sistemu, simulacijskem centru in laboratoriju pridružili še področji informacijske tehnologije ter področje za razvoj kurikuluma in raziskovanja, le-tem pa CIM s svojim delovanjem nudi podporo, ki naj bi jim povečala skupno in indi-

Študentje, ki jim je po končanem izpitu, letniku in celo študiju še vedno mar in želijo preprečiti, da bodo prihodnje generacije morale preskočiti iste nepotrebne ovire, so svoje izkušnje prenesli na aktivnosti, ki zagotavljajo kvalitetnejše izobraževanje na naši matični ustanovi. vidualno učinkovitost. Ker je med besedami in dejanji pogosto velik razkorak, ki za mnoge ideje predstavlja nepremagljivo oviro, je potrebno poudariti, da je CIM podal pobudo za spremembe, ki jih je že v preteklem študijskem letu izpeljal predmet interna medicina s propedevtiko. Uspešnost sprememb navdušeno povzema doc. dr. Sebastjan Bevc, dr. med.: »Spremembe so prinesle visok nivo motivacije in s tem visok nivo uspešnosti med študenti, saj ocenjevanje s pomočjo zgodbe o pacientu in enim pravilnim odgovorom omogoča iskanje resničnega znanja z visoko ponovljivostjo testiranja, sočasno pa tudi dobro pripravo na klinično delo. Kadar pri študentih iščemo znanje, nam ga ti tudi pokažejo.« Kljub temu da so bile spremembe uvedene le poskusno, dr. Sebastjan Bevc vidi svetlo prihodnost za njihovo ohranitev, saj dodaja: »Optimističem sem, da bodo kolegi, ki do sedaj niso uspeli uresničiti predlogov, uvideli, da so pilotski projekti uspešni in da je študent odličen partner v dialogu, če le ne išče krivin, ampak tudi sam išče znanje ter se zaveda, da je naloga profesorjev preverjanje njegovega znanja.« Dialog in tesno sodelovanje med akademskim osebjem in študenti je kot osnovni pogoj za delovanje CIM-a predvidel že ustanovni akt, ki je posameznemu izobraževalnemu področju dodelil vodjo iz vrst akademskega osebja in študentskega predstavnika, neposredno sodelovanje katerih naj bi povečalo učinkovitost uresničevanja posameznih idej. Študentsko polovico tutorskega tima vodi Rok Hržič, študent 6. letnika in prorektor za študentska vprašanja Univerze v Mariboru, ki nas opozarja na širši, mednarodno segajoč pomen CIM-a: »Center

December 2013 presnovnik

za izobraževanje je strokovno telo, ki je na tujih medicinskih šolah postal nepogrešljiva stalnica. Izhaja povsem iz spoznanja, da je pouk medicine netrivialen, strokovno in organizacijsko zahteven podvig in zato zahteva specializiran kader, če naj bo kar se da učinkovit in mednarodno primerljiv.« Če preletimo ureditev ustanove, kot je medicinska fakulteta, postane očitno, da komisij in različnih strokovnih teles ne primanjkuje, zaradi česar se nam porodi vprašanje, ali nam ustanovitev dodatnega centra prinaša izboljšave, ki jih predhodno nismo mogli užiti. Bivši koordinator CIM-a, Marko Zdravković, dr. med, nam pojasnjuje: »Komisije na fakulteti predstavljajo formalizem in se ne vključujejo v operativo, medtem ko je CIM forum, kjer se s pomočjo izmenjave mnenj realizirajo projekti, ki jih komisije ne izvajajo.« Dober delež študentov se skozi študijske obveznosti prebije po začrtani poti, pri čemer težave, na katere naletijo, postanejo le anekdote, ki jih pripovedujejo prijateljem ob jutranji kavi. Študentom, ki jim pripovedi ne prinesejo zadoščenja in jim predlogi za izboljšave ne dopuščajo mirnega spanca, idejni ustanovitelj sporoča, da CIM predstavlja mehanizem, katerega vrata so zmeraj odprta in skozi katera lahko prinesejo svoje ideje, saj je to mesto, kjer bodo prejeli pomoč za njihovo realizacijo. Kljub iskreni spodbudi Marko Zdravković kritično dodaja: »Bojim se, da bi zainteresiranih študentov kmalu začelo primanjkovati, saj opažam, da se je v zadnjem času njihova pasivnost povečala. Pogosto vidim, da študentje izgubijo motivacijo, ko njihov predlog prvič zavrnejo, čeprav bi za dosego cilja morali biti veliko bolj rezistentni ter bi morali velikokrat poskusiti izvesti svoje predloge , kljub temu da si pri tem naberejo veliko mero nejevolje strokovnih služb in profesorjev, ki si morajo za realizacijo predlogov ob svojih rednih obremenitvah naložiti dodatne delovne ure.«

Bojim se, da bi zainteresiranih študentov kmalu začelo primanjkovati, saj opažam, da se je v zadnjem času njihova pasivnost povečala. Pogosto vidim, da študentje izgubijo motivacijo, ko njihov predlog prvič zavrnejo, čeprav bi za dosego cilja morali biti veliko bolj rezistentni ter bi morali velikokrat poskusiti izvesti svoje predloge, ... Uvideti moramo, da se tehtnica med zabavnim oddihom in dodatno neprespano nočjo ustvarjanja načrta, katerega pridobitve po vrhu ne bomo čutili sami, ampak šele prihodnje generacije, tudi pri drugače delovnem študentu medicine redkeje prevesi v prid slednjega. V trenutku, ko si dopustimo takšno spoznanje, mu sledi zavedanje, da je potrebno podpreti in ustvariti zadovoljive pogoje tistim študentom in njihovim mentorjem, ki so se pripravljeni odreči številčno že tako redkim prostim uram za uresničitev vizij, ki pogosto niso le njihove, ampak tudi naše.

Nevihtni oblaki

Nad svetlim žarkom zgodbe o Centru za izobraževanje v medicini visi temen oblak. Minilo je le devet mesecev in trije dnevi od podpisa ustanovnega akta, ko je dekan prof. dr. Ivan Kranjc, dr. med. prejel odstopno izjavo idejnega ustanovitelja in koordinatorja Marka Zdravkovića. Iz obrazložitve odstopa lahko razberemo, da so bile spremembe v or-

www.medicinec.si


9 Dogajanje

Foto: JH

Študenti sodelujemo pri oblikovanju vizije fakultete. ganizaciji CIM-a, ki so bile sprejete na kolegiju dekana povod za odstop koordinatorja. Za idejnega ustanovitelja je namreč nesprejemljivo dejstvo, da CIM v prihodnje ne bo smel vzpostaviti direktne komunikacije z dekanom in senatom MF UM, hkrati pa mu bo prepovedana organizacija izobraževanj, delavnic in sodelovanje na konferencah, saj pravne službe tolmačijo, da CIM s svojim delovanjem posega v pristojnosti komisij senata MF UM. Omejitve so Center za izobraževanje v medicini iz operativne enote spremenile v posvetovalno telo. Dekan in senat MF UM svoje odločitve argumentirata s pravnimi razlagami. V okviru nenadnih sprememb se sklicujejo na slabo poznavanje prava ob podpisu ustanovnega akta in pri vprašanju formalne vključitve CIM-a v delovanje organov fakultete. Posledično naj bi se pojavile pravne dileme, ki jih je bilo potrebno razrešiti s pomočjo spremembe ustanovnega predloga, v katerem so korigirali opredelitev odnosa CIM-a do obstoječih organov MF UM. V odstopni izjavi Marko Zdravković nasprotuje njihovi odločitvi: »Splošni akt o organiziranosti in sistematizaciji univerze in članic po mojem mnenju ni pravna podlaga za takšno odločitev, ki ste jo sprejeli na kolegiju dekana, oziroma je bila vaša povsem legitimna odločitev v smislu proste presoje in statutarnih pooblastil, danih dekanu, in vas v takšno dikcijo noben pravilnik Univerze v Mariboru ni silil.« Moji naravoslovnim vedam naklonjeni možgani bodo skoraj vedno napeli moči, da se v velikem loku izognejo poznavanju pravnih aktov, ureditev in zahtev. Z izogibanjem in fokusiranjem na stroko sem ob soočenju s pravnimi problemi postavljena pred dilemo, kako vrednotiti primere, ki se neposredno dotikajo poznavanja prava. Presojo o

pravilnosti tolmačenja pravnih aktov tako prepuščam posamezniku. Končni rezultat nasprotujočih si mnenj dr. Sebastjan Bevc komentira: »Odstop Marka Zdravkovića po letih izjemno uspešnega sodelovanja zelo obžalujem in iskreno upam, da njegova odločitev ni dokončna.« Kljub uspešnemu sodelovanju idejni ustanovitelj o prihodnosti CIM-a le poudarja, da brez centra ne vidi dolgoročne prihodnosti fakultete, prav tako pa ne vidi možnosti, da bi sam ponovno prevzel vlogo koordinatorja, saj odločitve za odstop zaradi velike količine vloženega truda ni sprejel zlahka in za njo trdno stoji. Spremembe, ki so doletele CIM, pa so se dotaknile tudi drugih članov in Rok Hržič o prihodnosti ustanove razočarano dodaja: »CIM je bil v mojem pogledu možnost, da se tudi v izobraževanju v nekaj letih povzpnemo na zavidljivo raven. Sedaj pa bo, če ne bo imel potrebne kadrovske osnove in če ne bo nekega širšega razumevanja in priznavanja pomena dela, ki ga opravlja, počasi zamrl, z njim pa tudi naša možnost ustvariti nekaj odličnega v našem okolju.« Skrb, da se takšna napoved ne bo uresničila in da bo CIM delal, ustvarjal in se izboljševal, bo od slej ležala na ramenih Tamare Serdinšek, dr. med., ki se odločila prevzeti funkcijo koordinatorke Centra za izobraževanje v medicini.

Tukaj in sedaj

Ljudje, ki skupaj stremimo v prihodnost, upamo, da se bo v trenutku, ko se bodo rane zacelile, čustva umirila in prah polegel, na obzorju pojavil skupen cilj in da bo sodelovanje znova mogoče. Prestop življenjskega mejnika, ko študentje postanejo zdravniki, bi moral biti poln samozavesti in zavedanja, da nas je matična ustanova na življenjsko delo pripravila z vsem, kar premore. Kadar lahko k oblikovanju takšnega občutka pripomoremo študentje, nam še tako globok prepad med mnenji ne bi smel predstavljati prevelike ovire. Ljudje, ki imajo moč pristopiti in nam ponuditi orodje za premostitev preprek, bi se morali zavedati, da jih pri dejanjih, ki bodo našo fakulteto popeljala v korak s časom, ne bi smel spremljati niti kanček pomislekov. Morda lahko začnemo kar tukaj in sedaj.

PON-PET 8.00-16.00 SOB 8.30-12.00 NED Zaprto

www.medicinec.si

DELOVNI ČAS DELOVNI ČAS

presnovnik December 2013


10 Aktualno

ci stirje jezde apokalipse zdravstva

Veliko besed, droben vbod Preprečimo poplavo nepremišljenega prepričevanja Anja Becner

K

omunikacija. Beseda, ki je, vsaj na papirju, enakovredna diagnozi ali pa morda terapiji, preventivi. Vsi se zavedamo, da je ključnega pomena, pa vendar se jo tu in tam zazna s pridevnikom slaba, sploh v trikotniku cepljenje – nasprotnik cepljenja – zdravnik. Naslednje vrstice niso namenjene temu, da prepričajo skeptike v dobrobit cepljenja, ampak povzemajo ultimativni recept za garantirano uspešno komuniciranje med zdravnikom in pristaši cepljenja, nasprotniki cepljenja in tistimi, ki se ne morejo opredeliti. Uspešnost pogovora zagotovljena, s cepljenjem, vzorno cepilno knjižico in vsakoletnim vračanjem v ambulanto zaradi cepljenja proti gripi. Se razume, zgornji stavek je žal navadna laž. Recepta ni! Asistent Zoran Simonovič, dr. med., specialist javnega zdravja, območni koordinator za cepljenje in vodja oddelka za epidemiologijo nalezljivih bolezni na ZZV Maribor, je za Presnovnik strnil nekaj misli: »Tudi cepljenje je medicinski ukrep, pred katerim mora zdravnik opraviti pojasnilno dolžnost, kar pomeni, da mora pacienta na njemu razumljiv način seznaniti z informacijami, ki so pomembne za sprejetje odločitve

o izvedbi cepljenja.« Poudarja, da je zdravnik tisti, ki je odgovoren za varno cepljenje, četudi samo aplikacijo zdravila izvede ostalo zdravstveno osebje. Dolžan je osebno razložiti potek in posledice cepljenja, komunikacija pa mora odražati medsebojno spoštovanje. Obstaja tako imenovani okvir komuniciranja, s katerim zajamemo vse variante in nianse cepljenih oseb oziroma njihovih skrbnikov in nam je lahko v pomoč pri pogovoru o cepljenju. Omenjeni okvir komuniciranja so izoblikovali na podlagi avstralske študije1 iz leta 2012, ki je pod drobnogled vzela komunikacijo med pediatri in starši otrok v cepilni dobi in predpostavila, da je interakcija med zdravnikom in starši ključna pri odločitvi o zavrnitvi cepljenja. V štirih korakih (preučevanje literature, prepoznavanje odnosa staršev do cepljenja, prilagajanje strategije pogovora glede na odnos in preverjanje učinkovitosti) so sestavili komunikacijski pripomoček, ki je sprejet pri zdravnikih, prinaša obojestransko zadovoljstvo po posvetovanju o cepljenju, dvigne samozavest zdravnika na področju komuniciranja o cepljenju, poveča možnost, da bo pacient oziroma starš zaupal dokazom, ki jih predoči zdravnik, ter se nenazadnje odločil za cepljenje.

Izogibajmo se medicinskega žargona in ne poveličujmo varnosti cepiva ali cepljenja, prav tako ne podcenjujmo pacientovega vira informacij in ne skušajmo prisiliti pacienta, da nam verjame. Ker so pacienti in starši vedno bolje ozaveščeni, literatura na temo cepljenja pa je lahko dostopna, se pojavijo vprašanja in dvomi, ki morda zamajajo že odločene pristaše cepljenja in še močneje utrdijo njegove nasprotnike. Nov pristop k takšnim pacientom oziroma staršem ne temelji več na principu kaj reči, temveč kako reči. Suhoparno naštevanje informacij ni dovolj, med pacientom oziroma starši in zdravnikom se mora vzpostaviti zaupanje. Pomembna je govorica telesa – izognimo se uporabi računalnika med pogovorom, vzpostavimo očesni kontakt in imejmo prijazen izraz na obrazu. Tako vzpostavimo odnos, hkrati smo pozorni na morebitne pacientove skrbi ali uvodna vprašanja. Naslednji sestavini pogovora sta poimenovani kažipot, ko sogovornika vpeljemo v pogovor o cepljenju (informacije o dozah, stranskih učinkih), ter členjenje in testiranje, ko preverjamo, ali pacient razume povedano. Pri členjenju in testiranju nam je v pomoč

December 2013 presnovnik

www.medicinec.si


11 Aktualno

opazovanje telesne govorice pacienta, njegov odziv, ko po določnem sklopu informacij naredimo premor, in direktno preverjanje razumevanja z zastavljanjem vprašanj. Podajanje informacij je ključnega pomena, zato je zelo pomembno, da pacient razume, kar smo mu povedali. Razumevanje je potrebno preveriti večkrat med pogovorom in ne samo na koncu, da ne pride do prenasičenosti s podatki. Strategija pogovora naj temelji na vodenju – »Vam lahko pomagam?« – in ne usmerjanju – »Tako se morate odločiti.« Tu pa se skriva kar nekaj pasti. Izogibajmo se medicinskega žargona in ne poveličujmo varnosti cepiva ali cepljenja, prav tako ne podcenjujmo pacientovega vira informacij in ne skušajmo prisiliti pacienta, da nam verjame. V pomoč nam bo ustrezna raba gest, empatija in skrbno poslušanje pacienta. Pokazati moramo skrb in vedno prositi za dovoljenje, preden se spustimo v diskusijo, ter preveriti, ali je pacient pripravljen spremeniti svoje mišljenje. Podučiti ga moramo o prednostih, ki jih prinaša cepljenje, pa tudi o tveganju. Pomembno je, da ga seznanimo s stranskimi učinki in ustreznimi ukrepi, če se stranski učinki pojavijo. Pacientom, ki si želijo dodatnih informacij, predlagamo primerno literaturo. Asist. Zoran Simonovič izpostavlja, da je potrebno cepljeno osebo oziroma njegove skrbnike opozoriti na možne posledice, če se cepljenje ne opravi, predstaviti tveganje za pojav bolezni pri necepljeni osebi, možnosti zapletov ob pojavu bolezni in prikazati nevarnosti za druge ljudi, ki pridejo v stik z obolelo necepljeno osebo. Zadnje študije so pokazale, da pacienti bolje razumejo podatke o tveganju, če so podani v obliki odstotka in grafično prikazani.

ne obsojajmo. Asist. Zoran Simonovič pri pacientih, ki imajo pomisleke glede cepljenja, svetuje previdno komunikacijo, da poskrbimo za pravilnost in zanesljivost podanih informacij – podajamo točne, znanstveno potrjene in popolne informacije o cepivih, njihovi učinkovitosti in varnosti. Poudarja, kako je pomembno, da zdravnik podaja uravnotežene informacije, da sogovorniku omogoči predstavitev njegovih dvomov in strahov in da nanje strokovno odgovori. »Izogibati se mora svojim osebnim ocenam in mnenjem ter se držati predvsem potrjenih dejstev in informacij v zvezi s cepljenji.« Asist. Zoran Simonovič, dr.med. je izpostavil, kateri so kriteriji kakovosti v komunikaciji v zdravstvu:

Pravilnost

Koristnost

Zanesljivost

Uravnoteženost

Razumljivost

Neodvisnost

http://www.biomedcentral.com/1471-2431/12/154, Communicating with parents about vaccination: a framework for health professionals 1

Pogovor, v katerem razkrijemo posameznikovo pripravljenost, da spremeni mnenje, temelji na principu transteoretičnega modela motivacijskega intervjuja. Sprememba mnenja poteka preko petih faz – predopazovalne, opazovalne, pripravljalne, faze delovanja in faze potrditve. Paciente oziroma starše lahko razdelimo v pet skupin; od brezpogojnega pristaša cepljenja, previdnega pristaša (oba v fazi potrditve), neodločneža (opazovalna, pripravljalna faza), poznega oziroma selektivnega pristaša (opazovalna faza) in popolnega nasprotnika cepljenja (predopazovalna faza). Vsaka od teh skupin ima svoje karakteristike in zahteva prilagojeno strategijo. Predvsem se moramo osredotočiti na skupine, ki zahtevajo dodatno prilagoditev komunikacije in med katere spadajo neopredeljene osebe, selektivni pristaši in nasprotniki cepljenja. Pri pacientu neopredeljenega tipa ali selektivnem pristašu cepljenja se poslužujemo prej omenjene strategije vodenja, predstavimo mu koristi in tveganja, ki jih prinaša cepljenje, predlagamo dodatno literaturo in ga naročimo na ponoven obisk ter mu tako damo čas za razmislek. Pri popolnem nasprotniku cepljenja se predvsem izognimo debati o cepljenju, vendar ga v primeru, da gre za starša, povprašamo o njegovem odnosu do obvarovanja otroka pred nalezljivimi boleznimi in o njegovem zaupanju v cepljenje. Predlagajmo mu ponoven obisk ambulante, skušajmo vzpostaviti zaupanje in

www.medicinec.si

presnovnik December 2013


12 Aktualno

ci stirje jezde apokalipse zdravstva

Sanjarjenje o sosedovi zelenici Jezdece zdravstva odnaša v galopu v tujino Maruša Borovšak

Z

agotovo ste že slišali za Ahilov lov na želvo. Hrabri grški junak se ji vedno približa le za polovico, čeprav teče mnogo hitreje od nje. Paradoksov pa ne najdemo zgolj v antični literaturi, temveč tudi v usodi slovenskih mladih zdravnikov. Medtem ko čakajo na zavodu za zaposlovanje, z grenkim priokusom poslušajo o pomanjkanju zdravnikov v naši državi. Je to res čas, ko se za mnogo naših zagnanih starejših kolegov končajo sanje? Na srečo slasten kruh preživetja v tujini zelo prijetno diši. Pa je to res edina in najboljša rešitev?

Trenutne razmere

Človek, star med 25 in 30 let, s kakšnim otrokom, kreditom in brez službe. Opis, ki ga lahko uporabimo za marsikaterega državljana naše domovine. V zadnjem času vedno pogosteje tudi za doktorja medicine, ki po zaključeni fakulteti in pripravništvu čaka na specializacijo. Slovenija je z 2,4 zdravnika na 1000 prebivalcev na repu evropskega povprečja. Nekateri viri navajajo celo, da je v Sloveniji polovica manj aktivnih zdravnikov kot v povprečnem izračunu, ki velja za vse države Evropske unije. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo tam v avgustu prijavljenih 197 doktorjev medicine in 15 specialistov, septembra skupaj 188, a poudarjajo, da se nekateri na zavod sploh ne prijavijo, ampak le čakajo na nov razpis za specializacije. Do zdaj so zdravniki brez službe ostajali v stiku s svojim poklicem tako, da so volontirali, kar jim je omogočilo, da so se lahko preizkusili na več področjih in našli smer medicine, ki jih je zanimala. Prav tako so lahko poglobili svoje znanje na izbranem oddelku in si pridobili izkušnje že pred specializacijo. Stvar pa je vse prej kot rožnata. Ker za delo niso bili plačani, so nekateri situacijo povezali z novodobnim sužnjelastništvom. Volonterstvo je trenutno v Sloveniji nezakonito in potrdilo o prostovoljnem delu ne prinaša več dodatnih točk pri prijavi na razpis specializacije. Druga rešitev je delo sobnega zdravnika, ki je po vrhu vsega še plačano. A kaj, ko so število prostih mest vsaj razpolovili. Če imaš srečo, lahko naletiš na razpis za službo za določen čas – na primer dveh mesecev –, a tudi tukaj prejmejo malo morje prijav.

Politika zaposlovanja

Po opravljenem zadnjem izpitu se »zabava« za mladega doktorja medicine šele prične. Včlaniti se mora v Zdravniško zbornico Slovenije (ZZS), kjer pridobi podatke o prostih mestih za pripravništvo. V tem času je redno zaposlen in prejema plačo. Po šestih mesecih s strokovnim izpitom v žepu mladi zdravnik čaka na razpis specializacij in upa na najboljše. Takrat se lahko prijavi na Zavod RS za zaposlovanje – kar sicer ne simbolizira spanja, čeprav v tem času potencial mladih zdravnikov bolj ali manj hibernira. Mladim do 30. leta, ki so bili v zadnjih dveh

December 2013 presnovnik

www.medicinec.si


13 Aktualno

letih redno zaposleni vsaj 6 mesecev, pripada nadomestilo za brezposelnost za obdobje dveh mesecev. Poleg nadomestila imajo plačano tudi obvezno zdravstveno zavarovanje in socialne prispevke. A kaj, ko se razpisi za specializacije objavljajo vsake pol leta ali še redkeje … Tako lahko mladi, zagnani ljudje z eno najvišjih stopenj izobrazbe sedijo doma na grbi svojih staršev ali partnerjev in čakajo na milost in nemilost naslednjega razpisa ali pa odidejo v tujino. Za drugo možnost se je odločil tudi Attila Nemeth, ki pravkar začenja s specializacijo kardiokirurgije v Tübingenu v Nemčiji. »Med Erasmus izmenjavo v petem letniku sem nekaj tednov opravljal prostovoljno delo na Kliniki za srčno, žilno in torakalno kirurgijo, kjer sem omenil, da me to področje še posebej zanima. Nekaj tednov po končanem volonterstvu so mi ponudili možnost obštudijskega raziskovalnega dela v svojem laboratoriju, letos spomladi pa so me povabili še k prijavi na spe- Attila Nemeth, cializacijo. Sicer bi z veseljem ostal in specializiral dr. med. doma, vendar sem našel področje v medicini, ki me izredno veseli, in ponudbo, da se izobražujem v vrhunski instituciji. Takšne priložnosti v trenutnih razmerah enostavno nisem mogel zavrniti,« opisuje svoj odhod.

Tujina

Trend odhajanja s trebuhom za kruhom ostaja in narašča, pa naj ga imenujemo »gastarbajterstvo« ali bolj sofisticirano, beg možganov. Tujina – prostor, kjer delaš ali bolje rečeno garaš, a si za svoj trud tudi cenjen in primerno plačan. Za zaposlitev v tujini potrebuje zdravnik Potrdilo o dobrem imenu, ki ga izda Zdravniška zbornica kot zagotovilo, da je kandidat član ZZS, torej zdravnik, in da ni v nobenem disciplinskem ali kazenskem postopku. V prejšnjih treh letih so takih potrdil izdali 195, samo letos pa jih bodo predvidoma več kot 100. Zanje zaprosijo zdravniki od 26. pa vse do 63. leta. O delu v tujini smo se pogovarjali tudi z Janom Stano, bivšim študentom naše fakultete in specializantom žilne kirurgije v Vogtareuthu v Nemčiji, ki o razlogih za svoj odhod pravi: »Glavni razlog za mojo odločitev je bilo prepričanje, da si lahko tam poleg kliničnih izkušenj in znanja pridobim tudi več izkušenj v operacijski dvorani. Predvsem na lokalnih klinikah, kot je ta, na kateri delam specializacijo, nas manjši kolektiv prisili, da pričnemo delo opravljati samostojno. Del odločitve, da se odpravim od doma, pa je zagotovo predstavljala trenutna okrnjena ponudba specializacij na področju kirurgije v Sloveniji.«

»Prednost, ki jo prinaša specializacija v Nemčiji, je v mojih očeh velika fleksibilnost izobraževanja. Ves čas specializacije je možna menjava med klinikami, kar omogoča še dodatno širino pri pridobivanju izkušenj. Glede na informacije, ki jih imam od kolegov v Sloveniji, dobivam občutek, da je v Nemčiji specializant bolj odvisen od samega sebe in mora nekoliko več dela in izobraževanja organizirati sam. V Nemčiji nimamo konkretnega mentorja, ki bi bil odgovoren za mladega zdravnika,« še omeni Stana. Kljub temu doda: »Po zaključeni specializaciji in nekajletnemu delu v tujini se želim vrniti v Slovenijo, vendar ne vem, kdaj in kako. Z namenom ohranjanja stika z matično univerzo in rodnim mestom sem se letos na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru tudi vpisal na podiplomski študijski programa Biomedicinske tehnologije.«

Kaj nas čaka?

V sredini novembra je izšel še letošnji drugi razpis za specializacije. Večina ponujenih možnosti je s področja primarne ravni zdravstva, saj so tam luknje najočitnejše. Od skupno 122 razpisanih mest jih 67 pripada družinski medicini, 18 pa pediatriji. Pričakujemo, da se bo na ta razpis prijavilo okrog 500 mladih zdravnikov. Kaj čaka preostale? Najverjetneje čakanje na spomladanski razpis, ko se bodo za svoje mesto borili še z novimi kolegi, ki bodo do takrat opravili strokovni izpit. Vsi vemo, da situacija ni idealna. Daleč od tega. A ohraniti moramo tudi kakšno zrno razuma in odgovornosti do družbe. Zdravniška zbornica ocenjuje, da izobraževanje enega študenta od vpisa na fakulteto do zaključene specializacije stane približno 300.000 EUR. Se vam ne zdi, da bi morali to državi povrniti? Takoj za tem pa se poraja novo vprašanje, ali si država sploh prizadeva zaustaviti naš odhod v tujino? Pa vendar – beg ni rešitev, zlasti ne dolgotrajna. Ne smemo se pustiti vplesti v meddržavno krajo intelekta, zagnanosti in delavnosti. Na naših od učenja utrujenih študentskih plečih leži naloga, da se poučimo o politiki zaposlovanja, poiščemo rešitve in se za njih borimo na skalpel.

Jan Stana, dr. med.

Nemeth in Stana opažata tudi določene razlike pri načinu izobraževanja in poteku specializacij. »V Nemčiji je primanjkljaj zdravnikov na določenih področjih medicine spodbudil spremembo razmišljanja, zaradi česar so razvili dolgoročne strategije, kako privabiti študente medicine, da specializirajo določeno smer medicine. To se pozna v zelo premišljeno strukturiranih programih specializacije, številnih možnostih dodatnega izobraževanja in predvsem v trudu, da z usvojenim znanjem po končani specializaciji ostaneš v tisti instituciji,« pravi Nemeth.

www.medicinec.si

presnovnik December 2013


14 Aktualno

ci stirje jezde apokalipse zdravstva Kdo se boji črnega moža? Senzacionalno! Razkrivamo šokantne podrobnosti odnosov med mediji in zdravniki! Matej Breznar

»Dragi študentje, če ne boste preverili tega, boste v časopisu.« Gube so se mu zarezale v čelo, kot bi se šele sedaj soočal z resničnostjo lastnih besed. Asistent, ki želi ostati neimenovan, je na kliničnih vajah svaril pred nevarnostmi sveta, v katerega se podajamo. To ni več zgolj borba za dobrobit naših pacientov, je borba za naše dobro. Ne učimo se zgolj za to, da bi pomagali drugim. Učimo se, da pomagamo tudi sebi, drugače nas bodo tožili. Nemara celo odpustili. Ali – bog ne daj – dali v časopis! Kdo je črni mož, ki se ga tako bojimo? Aljoša Peršak, vodja deska v uredniškem odboru časnika Večer, pravi: »Zgodbe se presoja po vsebinski plati, aktualnosti, resničnosti in odmevnosti. Pri odločanju upoštevamo veliko različnih faktorjev, zagotovo pa ne iščemo izključno negativnih ali pozitivnih zgodb. Menim, da so mediji odraz stanja v družbi.« Povedal nam je, da se zgodba najpogosteje začne s pismom ali klicem na uredništvo, včasih pa jo prinese novinar, čigar znanci so mu zaupali svojo izkušnjo. »Vsako zgodbo preverimo pri obeh vpletenih straneh, zato včasih do objave preteče tudi nekaj dni. Nikoli pa zgodbe ne objavimo takoj, ne da bi se prej pozanimali, ali sploh drži.« Prim. doc. dr. Jovan Miljković, nekdanji predstojnik oddelka dermatovenerologije, se ne strinja popolnoma: »Včasih se zgodi, da odnos medijev do zdravnikov ni korekten. Takrat prevlada populizem, ki ni v skladu s kriteriji novinarske etike poročanja, ki bi moralo temeljiti na dokazih. Zdravnike se prehitro javno obsodi, s čimer povzročijo veliko škode, ki je kasneje ni več mogoče odpraviti, četudi se izkaže, da zgodba ni točno takšna, kot so sprva pisali. Zdravniški poklic v veliki meri temelji na zaupanju. Če nepremi-

December 2013 presnovnik

šljeno uničite to zaupanje, trpi proces zdravljenja.« Mediji se morda lahko pozanimajo o drugi plati zgodbe, a zdravnik podrobnosti zdravljenja ne sme izdati. Ali mu tako ne preostane nič drugega, kot da preprosto molči? Špela Pavlin, sodelavka za odnose z javnostmi v UKC Maribor, osvetli problem: »Uspešno delovanje PR službe v obliki korektnega sodelovanja z novinarji ugodno vpliva na dobre odnose med zdravniki in mediji. Vsekakor pa so tukaj pomembni tudi drugi faktorji, kot so profesionalnost in pristop novinarjev ter izkušnje zdravnikov z njimi. Največ slabih izkušenj gre pripisati prirejanju informacij, ki jih novinarji dobijo od zdravnikov. Kar nekaj primerov obstaja, ko je zgodba dobila drugačen priokus, kot je bilo predstavljeno. Vsekakor pa to ne velja za vse medije, saj obstajajo medijske hiše, s katerimi korektno sodelujemo in teh težav ne zaznavamo.« Jana Juvan je novinarka časnika Večer in njene zadolžitve vkljuVečer večino odčujejo poročanje o dogajanju v mevnih zdravnizdravstvu, med drugim tudi o ških zgodb objavi zdravniških napakah. »Žal kazalna prvi ali drugi strani, ci in raziskave kažejo, da je tak tip zgodb v povpraševanju in je tudi medtem ko so pohvale na najbolj bran. Ljudi ne zanima tostrani šestindvajset v rubliko poročanje o sistemu – bolj jih riki Podlistek, pisma bralpritegnejo ljudje, ki so njegov secev. stavni del. Osebne zgodbe imajo večje občinstvo, ker se lahko bralci z njimi hitro poistovetijo. Pri tem je potrebno najti ravnovesje med povpraševanjem in ponudbo, saj lahko sicer hitro padeš v kategorijo rumenega medija.« Po razpoložljivih podatkih zgodb o nezadovoljstvu z zdravniki ni veliko. V uredništvo prejmejo največ eno prijavo na mesec.

Kriza eksistence

Juvanova je mnenja, da čeprav ljudje radi berejo negativne novice, so jih počasi vendarle siti. Želijo si pozitivnih sprememb. Ampak vzemimo za primer, da bi želel pohvaliti izjemno delo svojega zdravnika in pokličem na uredništvo Večera. »V tem primeru bi vam svetovali, da napišete pismo in ga objavimo med pisma bralcev,« odvrne Peršak. Večer večino odmevnih zdravniških zgodb objavi na prvi ali drugi strani, medtem ko so pohvale na strani šestindvajset v rubriki Podlistek, pisma bralcev.

www.medicinec.si


15 Aktualno

Na strani prej lahko preberemo horoskop, na strani zatem pa TV-spored. Razlika v izpostavljenosti obeh objav je kričeče očitna. »Vendar to niso edine pozitivne stvari, ki jih objavimo,« dodaja. »Neredko pišemo o napredku v medicini in novih aplikacijah.« Vendar imajo tudi te novice srečo, če sploh prispejo med prvih deset strani.

predstojnik oddelka in včasih sem slišal naravnost absurdne in nemogoče pritožbe, čeprav jih splošno gledano ni bilo veliko. Prevečkrat se zgodi, da se nezadovoljni namesto na predstojnika oddelka obrnejo na najvišjo instanco – direktorja bolnišnice. To storijo zaradi bojazni pred neuslišano pritožbo,« dodaja dr. Miljković.

Svetlana Makarovič je pred nekaj leti v slovenski besednjak prispevala zloglasne »Slovenceljne« – škodoželjne, bogaboječe, zavrte pripadnike slovenskega naroda. Si zares želimo škodovati drugim? 8. avgusta je bil v Večeru objavPavlinova odgovarja: »Problem vidim v vsesplošni ljen članek z naslovom Bodite naravnanosti medijske politike v prekomerno objazahtevni do zdravstva, v katerem vljanje negativnih novic. Lahko bi rekli, da je razmerje kirurg dr. Miran Rems iz Splošne med negativnimi in pozitivnimi novicami že 4:1. Izgobolnišnice Jesenice ugotavlja, vor, da se slabe novice prodajajo, pa se mi zdi daleč da pacienti ne znajo uporabljati Foto: Rebeka Gerlič neprimeren. Dejstvo je, da mediji na nek način ustvarpritožbenega sistema. Čeprav jajo okvire tem, o katerih se bo vrtel vsakdan družbe, posledice pokornega molčanja Špela Pavlin, sodelavka za odnose in s tem vplivajo na javno mnenje.« Pavlinova je mnebolnikov v članku niso omenjez javnostmi v UKC Maribor nja, da medijski linč škodi tako tarči kot tudi družbi: ne, lahko pozoren bralec takoj »S takšnimi dejanji se situacije ne reši, saj so za to pristojne točno določepotegne vzporednice z našim člankom. »Ljudje ne ne institucije in organi.« zaupajo v sistem pritožb. Pacienti imajo velikokrat občutek majhnosti proti ogromnemu sistemu. Prepričani Je takšno poročanje slovenska posebnost? Morda izseljevanju mladih so, da se zaposleni v bolnišnici ne zmenijo za njihove zdravnikov v tujino botruje tudi odnos slovenske javnosti. Dr. Miljković pritožbe, zato jih niti ne vlagajo,« pravi Juvanova. pravi, da razlik med Slovenijo in tujino praktično ni. »Obseg poročanja Peršak dodaja, da je javni pritisk močnejše in učinmedijev o zdravnikih je v mejah normale. Odnosi so sedaj veliko boljši kot kovitejše orodje za doseganje določenih premikov v pred nekaj leti. Imamo naravnost izvrstno zdravstvo, ki ga ljudje ne znajo sistemu kot pa sistem pritožb. ceniti. Ob tem opozarjam, da moramo ločiti zdravstvo od zdravstvenega sistema, ki bi seveda potreboval popravke. Gre za organizacijske napake Napake se dogajajo povsod. Mladi študentje se učiin ne za krivdo zdravnikov, ki so pogosto razpeti med togim zastarelim jo pravila diagnostike in zdravljenja po strogem prosistemom in pacienti, ki terjajo spremembe.« tokolu. V nasprotnem primeru bodo morali prevzeti odgovornost za lastno malomarnost. »Tako je tudi Pregovarjanja o zastarelem zdravstvenem sistemu ne delijo zgolj poprav, pravila obstajajo, zato da rešujejo življenja. Če litike in zdravnike, temveč tudi zdravnike in paciente. Brezposelnost jih kršimo, sledijo posledice,« meni Juvanova. Dr. mladih zdravnikov, neurejena dežurstva, nižanje plač, stavke in skop Miljković z odgovorom ni zadovoljen: »Medicina ne razpis specializacij. Nezadovoljstvo se med ljudmi hitro širi. Z zdravnimore ozdraviti vsega. V procesu zdravljenja ostaja še kov na bolnike, z bolnikov na medije, z medijev na zdravnike. Dr. Miljveliko neznank, ki lahko kaj hitro privedejo do neželeković to vpne v širši kontekst: »Stanje duha je v Mariboru slabše kot marnih rezultatov. Človek ni stroj, ki mu zamenjaš del in sikje po Sloveniji. Eksistencialna kriza se kaže na vsakem koraku. Delajo nato deluje dalje. Pri zdravljenju zmeraj obstaja tvesamo še šole, policija in bolnišnica. Ljudje ne vidijo nobenih priložnosti za ganje, ki ga moramo zdravniki sprejeti kot del svojega razvoj, zato so razočarani, neučinkovitost sistema pa jih frustrira. Zaradi poklica. Vsakemu zdravniku lahko odkrijejo napake v neskončne birokracije se paciente od navsezgodaj zjutraj pošilja naokoli zdravljenju, če se le dovolj potrudijo in najdejo luknje po bolnišnici, kjer so zaradi številnih preiskav in čakalnih vrst prisiljeni osv pravilnikih.« tati vse do večera. Ljudje potrebujejo ventil in včasih smo ta ventil zdravniki.« Zdravniki in študenti medicine smo pogosto tarča kritik. Včasih upravičeno, velikokrat pa tudi po krivici. Očitajo nam, da se imamo za bogove v beBodite zahtevni (a na pravilen način) lem, vsemogočne in vsevedne diagnostične geniV letu 2012 je bilo na UKC Maribor vloženih skupno 412 pohval in 151 je. Hkrati pa od nas pričakujejo prav to – božansko pritožb. Od tega je bilo pritožb nad delom zdravnikov zgolj 7. V letošnezmotljivost. Vsi smo zgolj ljudje – ljudje s čutom njem letu pa je bila do oktobra vložena skupno 301 pohvala in 85 pridrug za drugega, z željo po izboljšanju in po skutožb, a pritožbe zoper zdravnike so bile vložene zgolj 3. Teh podatkov pnem dobrem. še nismo zasledili v nobenem mediju. Najprej nas v oči zbode razmerje med pritožbami in pohvalami. Število pohval nakazuje, da zdravniki v UKC Maribor delajo več kot zadovoljivo. Pritožbe, ki ne zaidejo v pritožbeni sistem, se morajo stekati drugam. Toda kam? »Devet let sem bil

www.medicinec.si

presnovnik December 2013


16 Aktualno

Dr. med., specialist komunikacije z mediji

Kaj sledi napaki in medijski izpostavljenosti? Novinarji skušajo preveriti drugo plat zgodbe, zato pokličejo vpletenega zdravnika. Juvanova opisuje sosledje: »Največkrat se skliče tiskovno konferenco, na kateri odgovarja direktor bolnišnice, ki nosi objektivno odgovornost. Načeloma zdravniki delo prepustijo PR oddelku, ki odgovarja namesto njih, na naše klice pa se pogosto ne oglasi. Tudi kadar zdravniki sami odgovarjajo, dobimo občutek, da so njihovi odgovori vnaprej pripravljeni.« Dr. Miljković v tem ne vidi nič spornega: »Povsem logično je, da bo zdravnik komuniciranje z mediji prepustil ljudem, ki se na to spoznajo. Nevešč zdravnik se lahko hitro narobe izrazi, kar bi se lahko obrnilo v citat v članku ali dokaz na sodišču.« »Vsekakor že imamo ustaljen scenarij, kako hitro in učinkovito reagirati na pobude medijev,« pove Pavlinova. »Prvi odziv je sporočilo, da se bomo o konkretni zadevi pozanimali znotraj naše ustanove in jim sporočili nadaljnje poteze. Na ta način preprečimo, da bi mediji vršili pritisk direktno na zdravnika, saj je njegova primarna skrb zdravje pacientov. Nadaljnji pogovori potekajo med PR službo in pristojnimi osebami, ki jih zadeva določena medijska tema. Po dogovorih znotraj ustanove sporočimo novinarjem naše odločitve.« In vnaprej pripravljeni odgovori? »Mislim, da se ne morem strinjati s tem, saj smo predstavniki za odnose z javnostmi izurjeni za komuniciranje v zelo širokem pogledu, še vedno pa nimamo strokovnega znanja o medicini. Naše delo in dolžnost sta lastne izkušnje o komuniciranju deliti z zdravniki ter z združenim znanjem ustvariti strokovno sporočilo.«

Tako novinarji kot zdravniki imajo moč dati življenje in ga hkrati odvzeti. Foto: i k oodvze(CC BY) Tako novinarji kot zdravniki imajo moč dati življenje in ga hkrati ti. Dogajanje spominja na neusmiljeno verzijo igre med dvema ognjema. »Narava medija je opozarjanje na nepravilnosti,« je prepričana Juvanova. »Ko bo medij izgubil možnost kritike, bo družba izgubila svobodo misli. Je gonilo razvoja in izboljšav.« Idealističen pogled na vlogo medijev zakriva temne plati slepega zaupanja javnosti v iskrenost poročanja medijev. Nesenzacionalnih in resničnih informacij željan bralec bo vedno podvomil v novinarjevo objektivnost. Tudi ob ravnokar prebranem prispevku bo za hip zastal, podvomil v pristranskost napisanega in se samostojno odločil, kdo se skriva za podobo črnega moža.

V vseh primerih PR svetovalec ne more biti na voljo in zdravniki bi morali poznati osnove pravilnega komuniciranja z bolniki in mediji. Besedam premalokrat pripisujemo pomembnost pri vplivu na potek dogajanja. Vajeni smo neposredne in iskrene komunikacije, ki nam lahko v teh primerih škodi. Zdravniki bi se morali zavedati tako morebitnih posledic, ki jih prinesejo nepremišljene izjave, kakor tudi pravic, ki jim pripadajo v tovrstnih situacijah.

Status quo

Odnos med mediji in zdravniki je bolj zapleten kot kadarkoli poprej. Mediji imajo moč ustvarjanja in uničenja javne podobe zdravnikov, zdravstveni sistem pa je del države, ki po očitkih nekaterih vpliva na poročanje medijev. Kdo koga »drži za jajca«? »Pri delu odnosov z mediji je pomembna predvsem beseda odnos, ki temelji na dolgotrajnem sodelovanju in ustvarjanju širšega družbenega pogleda na zdravstvo. Naše delo ni samo odgovarjanje na vprašanja, ampak je pri delu z novinarji potrebno tudi veliko proaktivnosti,« opiše sodelovanje Pavlinova.

December 2013 presnovnik

www.medicinec.si


17

ci stirje jezde apokalipse Hrana za množice avstva r d z Odločitev o obroku je odločitev o zdravju

Aktualno

Ina Ülen in Eva Nike Cvikl

Z

a trenutek se ozrimo v zgodovino, v preteklost našega rodu, ki nam z gensko doto daje temelje za zdravje in bolezni v sedanjosti. 99 odstotkov časa našega obstoja smo pripadniki človeškega rodu živeli povsem drugače – meso smo jedli le občasno. Celo v najbolj industrializiranih državah je mesna prehrana doživela razmah šele pred stotimi leti. Začela se je z izumom hladilnika in potrošniško družbo. Meso jemo (pre)večkrat na dan, ob tem pa tudi predelano hrano in nasploh takšno hrano, ki si tega imena sploh ne zasluži. Smo s tem prešli na model prehranjevanja, ki dejansko škodi našemu zdravju? Medtem ko ima več kot polovica Slovencev prekomerno telesno težo in povišan holesterol in so bolezni srca in ožilja najpogostejši vzrok smrti, se po drugi strani naši čuti ponovno prebujajo in v porastu je osveščenost o izvoru in sestavi hrane. Vse več ljudi spoznava, da postopno opuščanje mesa v prehrani in celo prehod na vegetarijanstvo ni modni trend, ampak v vseh pogledih koristna in humana odločitev. Po najbolj zanesljivih ocenah naj bi bilo v razvitih državah danes okrog 10 odstotkov prebivalcev, ki se prehranjujejo vegetarijansko, česar za Slovenijo sicer ne moremo trditi, vendar tudi pri nas to število narašča, kar je posledica vse večjega zavedanja o dobrobiti takšnega načina življenja. V grobem bi brezmesno prehrano lahko razdelili na lakto-ovo vegetarijanstvo (v nadaljevanju vegetarijanstvo), ki vsebuje tudi jajca, mleko in izdelke iz njih, in veganstvo, kamor sodi zgolj uživanje živil rastlinskega izvora. Stališče ameriškega strokovnega združenja AND (Academy of Nutrition and Dietetics), ki združuje najbolj priznane prehranske strokovnjake iz ZDA, je, da so vegetarijanski načini prehranjevanja, vključno z vegansko prehrano, zdravi, prehrambeno-fiziološko zadostni, obenem pa zagotavljajo zdravstvene koristi pri preprečevanju in zdravljenju določenih bolezni. Ustrezno načrtovana vegetarijanska prehrana naj bi bila primerna za posameznike v vseh življenjskih obdobjih, tako med nosečnostjo in dojenjem kot tudi za otroke vseh starosti, mladostnike in športnike. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije priznava, da raziskave kažejo na manjše tveganje nastanka civilizacijskih bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 2, debelost, bolezni srca in ožilja, rak, pri vegetarijancih kakor pri ljudeh, ki uživajo meso. To potrjujejo tudi krvne preiskave, saj imajo vegetarijanci nižje vrednosti LDL holesterola in nižji krvni tlak. Dodajajo, da do znižanja tveganja za nastanek kroničnih bolezni pride, ker se s tako prehrano zaužije manj nasičenih maščobnih kislin in holesterola, več pa sadja, zelenjave, polnovrednih žitnih izdelkov, oreščkov, stročnic, prehranskih vlaknin, vitaminov in mineralov, karotenoidov, flavonoidov in drugih zaščitnih snovi. Tudi univ. dipl. inženirka živilske tehnologije Ksenija Ekart, vodja Oddelka za prehrano in dietetiko Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, se strinja, da je vegetarijanstvo danes priznano kot uravnotežena, pestra, varna in celo varovalna prehrana, in potrjuje trditve glede blagodejnega učinka tovrstne prehrane na zdravje. Kitajska študija, katere avtor je T. Colin Campbell, ena najcelovitejših študij o prehrani, kar jih je bilo kdajkoli opravljenih, sklene 27 let raziskav z močnimi dokazi o povezavi med živalskimi proizvodi in boleznimi – osteoporozo, boleznimi srca in ožilja,

www.medicinec.si

diabetesom in tudi rakom.

Zakaj prav meso?

Razloge, zakaj je meso v očeh številnih še vedno nujno potrebno živilo in nepogrešljiva sestavina vsakodnevnega jedilnika, lahko iščemo v tradiciji in navadah ljudi, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi prehrambena industrija pridobitna dejavnost ter kot taka podvržena temeljnim zakonom trga – želijo zavzeti čim večji delež tržišča in pridobiti čim več dobička ob minimalni porabi sredstev. Mesna industrija je v Združenih državah Amerike trenutno najmočnejša in edina, kjer lahko najdemo več kot 6000 tovarn, specializiranih za predelavo mesa. Samo leta 2011 so v teh tovarnah zaklali in predelali več kot 8 milijonov piščancev, 34 milijonov krav in drugih kopitarjev, 246 milijonov puranov in 119 milijonov prašičev. Skupno to prinese več kot 170.000 ton čistega mesa v enem letu. Te številke že same po sebi pričajo o izjemni količini denarja, ki se obrne v mesni industriji – sama industrija pa prispeva letno vsaj 6 % rasti bruto proizvoda na prebivalca ZDA. Ni torej težko uganiti, da tako pridobitna industrija uživa veliko podporo vlade. Seveda gre zgolj za primer ene države, vendar ta ni zanemarljiv (ZDA namreč vsaj 20 % svojega mesa izvozijo na tuje trge), predvsem pa ilustrira dejstvo, da je dobiček pomemben dejavnik pri odločanju vlade neke države o tem, kakšen življenjski slog bo

presnovnik December 2013


18 Aktualno

podprla. Ob tem nikakor ne smemo zanemariti politike v ozadju vsakega odnosa med tržno dejavnostjo in državo – mesni lobi je zagotovo izjemno močan, medtem ko regulatorni organi za nadzor mesne industrije trpijo za isto boleznijo kot medicincem nekoliko bolj poznana industrija zdravil: vodilne pozicije v regulatornem sektorju zavzemajo nekdanji vodilni obrazi iz industrije. Obe področji sta tesno prepleteni, tako osebno kot profesionalno, kar vodi do izjemno razrahljane in industriji po godu prikrojene zakonodaje in izvrševanja le-te. Vendarle ostaja vprašanje – ali smo prebivalci le lutke v rokah države in njene pridobitne dejavnosti, ki nas lahko z dobrim oglaševanjem prepriča v odločitve, katerih sicer ne bi sprejeli? Seveda si tega ni prijetno priznati, ampak morda bi utegnilo biti res. Vsakemu izmed nas je danes jasno, od kod pride meso. Po eni strani obsojamo mučenje živali in onesnaževanje okolja, po drugi strani pa se nam živinoreja zdi povsem samoumevna in prav meso je eden največjih svetovnih virov onesnaževanja. In kar je bistveno, poudarjamo pomen zdrave prehrane, a mesa ne prepoznamo kot ogrožajočega dejavnika za naše zdravje. Kako se torej večina ljudi sooča s to dihotomijo? Mag. Marko Čenčur trdi, da je odgovor preprost: z izgovori.

Kaj pa mleko?

Tudi druga prehrana živalskega izvora ima svoja tveganja. Vse več raziskav kaže na škodljivost kravjega mleka. Mleko ima sicer res visoko vsebnost kalcija, vendar ni njegov najboljši vir. V njem namreč kalcij ni v ugodnem razmerju z drugimi minerali, absorpcijo motijo postopki predelave, predelani mlečni izdelki pa zakisajo telo in običajno vsebujejo mnogo maščobe. Obstajajo povezave med količino mleka, ki ga ljudje v določeni državi letno konzumirajo, in količino obolenj kosti, ki jih v tisti državi beležijo na letni ravni. Države z najmanjšim vnosom mleka imajo tudi najnižjo raven števila obolelih za osteoporozo – med njimi je tudi Kitajska. Raziskovalci z Medicinske fakultete Univerze Yale so v poročilu iz leta 1992 pojasnili, da živalske beljakovine, v nasprotju z rastlinskimi, povečujejo stopnjo zakisanosti v telesu. Da bi telo to zakisanost nevtraliziralo, začne uporabljati kalcij, ki je zelo učinkovita baza. Na koncu vzame telo kalcij iz kosti, pomanjkanje kalcija jih slabi, s čimer se poveča stopnja tveganja za zlome. Ob tem ne smemo pozabiti, da je izvor mleka ne samo živalski, ampak v večini zahodnega sveta predvsem industrijski. V kapitalistični prostotržni ekonomiji je namen vsake industrije pridelati največ za minimalno vrednost investicije. Da bi povečali količino proizvedenega mleka, so kmetovalci v preteklosti začeli kravam injicirati goveji rastni hormon,

December 2013 presnovnik

ki poveča izločanje mleka za kar 11–16 %. Negativni učinki injiciranega hormona so vidni na samem govedu, saj se znatno poveča verjetnost za mastitis, zmanjša se plodnost teh živali ter poveča incidenca bolezni skeleta in vezivnih tkiv pri govedu. Raziskave so sicer pokazale, da kljub temu da se goveji somatotropin izloča v kravjem mleku, to ne vpliva na zdravje ljudi, ki to mleko zaužijejo. V Evropski uniji že več kot desetletje govejega hormona za komercialno rabo ni več dovoljeno prodajati, v ZDA, kjer je to sicer dovoljeno, pa so številni proizvajalci mleka umaknili z rastnim hormonom obogateno mleko iz prodaje zaradi nezadovoljstva potrošnikov. Druga sestavina, ki se v mlečni industriji (pa tudi v mesni) še zmeraj rutinsko uporablja, so antibiotiki. Živali v mlečni industriji živijo v neza-

Foto: hjhipster (CC BY)

vidljivih pogojih, katerih pomembna značilnost je predvsem, da veliko živali živi na zelo majhnem prostoru (ponovno z namenom redukcije investicijskih stroškov v proizvodnjo). V takšnem okolju se bakterijske okužbe izjemno hitro širijo, posebej v primerih, kadar higiena hlevov ni vzdrževana pravilno in krave celo življenje preživijo dobesedno stoje v lastnih iztrebkih. Da bi okužbe preprečevali, živino pogosto hranijo z antibiotiki, ki se nato izločajo v mleku in jih ljudje zaužijemo, kar pa ima spet negativne posledice na naš prebavni sistem in naravno floro v telesu.

Kaj torej sploh lahko jemo?

Človek je biološko klasificiran kot vsejed, vendar se to pogosto napačno interpretira. Čeprav je vsejed, to ne pove nič o tem, kakšna naj bi bila optimalna ali priporočljiva prehrana zanj, kot se vse prepogosto skuša sklepati zgolj iz te klasifikacije. Način, ki bi zanesljivo določil optimalno človekovo prehrano, je primerjava različnih tipov prehrane in analiza vpliva le-teh na zdravje. Primerjava je pokazala, da v človekovi prehrani ne glede na fizične atribute meso ni bistven del optimalne prehrane. Človekova tako imenovana vsejedost skratka velja za irelevanten dejavnik pri njegovi odločitvi za ali proti uživanju mesa. Vendarle pa je jasno, da je število obolelih zaradi nenalezljivih bolezni v zadnjih desetletjih poraslo veliko bolj kot kadarkoli prej v zgodovini. In ravno za ta tip bolezni je značilna njihova povezanost z življenjskim slogom posameznika in njegovo prehrano. Ljudje v zahodnem svetu jemo več in naša hrana je bolj mesna, predelana, kemična in nezdravo pripravljena kot kadarkoli v preteklosti.

www.medicinec.si


19 Aktualno

Debelost je bolezen sodobnega časa, ki je dramatično narasla med letom 1990 in danes. Skupaj z debelostjo je narasel odstotek srčnožilnih bolezni in diabetesa, ki pomembno vplivajo na kvaliteto in dolžino življenja. Večanje odstotka bolnih in za delo nezmožnih ljudi pa ima občuten vpliv na ekonomsko produktivnost naroda ter na posameznikov življenjski standard. Namesto da bi ljudje delali, obiskujejo zdravnike. Namesto da bi si z denarjem omogočali kvalitetno življenje, plačujejo račune zdravstvenih storitev. In statistike kažejo, da je debelost vse bolj bolezen sloja prebivalcev z nižjimi dohodki – tistih torej, ki jih stroški bolezni še posebej prizadenejo. Sam zase pa govori podatek Svetovne zdravstvene organizacije, da je kar 80 % nenalezljivih bolezni mogoče preprečiti s spremembo življenjskega sloga. Če bi ljudje to le zmogli ali znali.

Prehrana bolnika

Bolezen, kolikor neprijetna in žalostna življenjska okoliščina že je, pa je lahko tudi opozorilo na napake v načinu življenja in dodatna motivacija za pozitivne spremembe. Kako je torej poskrbljeno za zdravo prehrano bolnikov v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor? Ekartova opaža vpetost v tradicijo tudi pri bolnišnični prehrani. Navaja, da je pri bolnikih meso predvideno za zajtrk, kosilo in velikokrat tudi za večerjo. Na 1000 bolnikov se dnevno v povprečju porabi 450 kilogramov mesa (in ob tem 400 kilogramov zelenjave). Dodaja, da to sicer ni povsem v skladu s sodobnimi priporočili, vendar naj bi po njenem mnenju na ta pojav vplivalo tudi naše okolje, kjer obroka brez mesa dejansko sploh ni. Ob brezmesnih večerjah v UKC denimo opažajo več vrnjene hrane kot takrat, kadar je pri obroku meso. Največja obiskanost jedilnice v UKC, tudi s strani zaposlenih, pa je takrat, kadar je na meniju »tradicionalno slovensko kosilo« – ocvrt piščanec in pečen krompir. Razmerje med prilagoditvijo potrebi, užitku bolnikov in na drugi strani izboljšanju njihovega zdravja bi se vendarle moralo usmerjati k poudarku na slednjem.

Tudi zdravniki sami torej ne sledijo smernicam zdrave prehrane in zato se seveda poraja vprašanje – ali so (in bomo) zdravniki dovolj ozaveščeni o odnosu med hrano in zdravjem, da bi lahko primerno svetovali svojim bolnikom? Jedilnik vsakemu hospitaliziranemu bolniku izbere oziroma priporoči njegov zdravnik, pa vendar med študijem medicine nimamo posebnega predmeta, ki bi obravnaval zdravo prehrano – ali odnos med zdravjem in hrano nasploh. Kot pravi tudi Ekartova, bi zdravnik moral biti svojim bolnikom vzor pravilnega in zdravega življenjskega sloga, da pa lahko to dosežemo, bi se morali zdravega načina življenja bodoči zdravniki začeti privajati že v času študija.

Za dobro počutje

Odločitev o zdravju je v naših rokah. Razumevanje znanstvenih dokazov o kakovostni hrani kot orožju proti boleznim ni pomembno le za izboljšanje zdravja, temveč ima posledice na delovanje celotne družbe. Kljub moči teh informacij, kljub upanju, ki ga ustvarjajo, in kljub nujni potrebi po razumevanju vpliva prehrane na zdravje so ljudje še vedno zmedeni. Ključen vzrok je v načinu ustvarjanja informacij o zdravju, v ogromni količini različnih smernic, priporočil, diet, reklam in celo nasprotujočih se mnenj zdravnikov. Hrana pa povzroča tudi občutek ugodja, tako telesnega kot duševnega. Vendar moramo zdravje povezati z dolgotrajnim dobrim počutjem in se ga naučiti ločiti od kratkoročnih užitkov. Po premisleku torej lahko ugotovimo, da ni nič tako dobro, kot je počutiti se dobro.

Ampak od kod naj dobim … Beljakovine?

Maščobne kisline?

Železo?

Vitamin B12?

Pogosto so obravnavane z velikim strahospoštovanjem, so rdeča nit, ki povezuje prejšnja in sedanja znanja o prehrani. Veliko ljudi beljakovine še danes enači z mesom. Argument, da lahko le z mesom dobimo nujno potrebne beljakovine, je v srži napačen. Raziskave kažejo, da raznolika rastlinska prehrana lahko zagotavlja vnos vseh devetih esencialnih aminokislin pri zdravih odraslih. Pomembno pa je, da hrana, ki jo zaužijemo, vsebuje vse esencialne aminokisline v dovolj velikih količinah.

V večini rastlinske hrane je celo veliko več železa kot v mesu. Železo se iz mesa sicer resda bolje absorbira v telo kot tisto iz rastlinske hrane, vendar to ne vpliva na pomanjkanje železa pri vegetarijancih, kakor tudi naj ne bi prišlo do pomanjkanja selena in cinka.

Industrializacija kmetijstva je z vpeljavo novih kultur in spremembo pogojev reje nevede povzročila neravnotežje med maščobnimi kislinami in s tem vplivala na kakovost mesa in mlečnih izdelkov. Razmerje med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami se spreminja slednjim v prid, njihov večji delež v hrani pa bi naj v splošnem spodbujal vnetje, strjevanje krvi in rast celic.

Vegetarijanci zaužijejo dovolj vitamina B12 z mlečnimi izdelki, jajci in z vitaminom B12 obogateno hrano. Ves vitamin B12, ki je na voljo danes, je bakterijskega izvora, saj kemično proizveden ne obstaja. Gre pravzaprav za edino komponento prehrane, ki naj bi jo vegani nadomeščali.

Rastlinska prehrana vsebuje vse ključne sestavine, ki jih človeško telo potrebuje za normalno delovanje, kot so beljakovine, železo, celo maščobne kisline in pomembni mikroelementi. www.medicinec.si presnovnik December 2013


20 Intervju

Asist. Andrej Bergauer je letošnji dobitnik Priznanja dr. Zore Janžekovič iz vrst visokošolskih sodelavcev za pedagoško delo. December 2013 presnovnik www.medicinec.si Foto: JH


21 Intervju

Sprehod po sinusoidi ultrazvočnega valovanja Una Mršić

V

času dežurstva, ko se čas vije kot presta, je energičen in nasmejan specializant splošne kirurgije odrezal kos svojega časa in mi ga ponudil. Po nekaj začetnih šalah sva zgradila sproščeno ozračje in pripravila teren za klepet o čemer koli: »Predstavljaj si, da delaš v urgentni ambulanti, jaz pa sem prišel k tebi s tromboziranim hemoroidom. Prosim, tikajva se! Zmenjeno?« Si gotovo eden najbolj priljubljenih asistentov na naši fakulteti. Tvoja angažiranost, volja do poučevanja in kreativnost so se nas zares dotaknile, zato si na predlog Študentskega sveta MF in Komisije za podelitev nagrad, priznanj in pohval postal letošnji dobitnik Priznanja dr. Zore Janžekovič iz vrst visokošolskih sodelavcev za pedagoško delo. Kaj je bilo tisto, zaradi česar si se odločil, da boš del svojega časa namenili poučevanju študentov medicine? Za nagrado sem izvedel danes zjutraj od naše medicinske sestre, ki bi morala to skrivnost strogo varovati pred mano, a preprosto ni več zdržala. Če sem povsem iskren, sem zelo vesel in počaščen ob podeljenem priznanju, največjo vrednost zame pa ima povratna informacija. Slaba ali dobra. Če mi nekdo reče: »Poslušaj, Bergi, to si pa zdaj povedal tako, da se bog usmili,« se bom še bolj potrudil in razmislil, kako naj razlago popravim. Nagrade najbrž ne bi prejel, če študentje ne bi opazili in pohvalili mojega dela, za kar sem – to moram priznati – resnično počaščen. Na pedagoško pot sem stopil iz dveh razlogov. Prvi je gotovo ta, da sem imel in na svojo srečo še imam izjemno dobre mentorje. Cela serija izvrstnih učiteljev me je naučila ogromno stvari, tako neposredno, kakor tudi posredno. Včasih so me potisnili v smer, kamor sicer sam ne bi zavil. Drugi razlog pa je preprosto občutek dolžnosti. Kadar sem v stiku s študenti ali zdravniki pripravniki, vedno rečem: »Poglejte, vsega ne vem. Kar znam, vam bom pokazal, česar pa ne znam, pa lahko skupaj poiščemo.« Ali moraš biti dr. znanosti ali specialist z najmanj deset let izkušenj, da lahko učiš in poneseš svoje neko naprej? Jaz menim, da si v trenutku, ko nekaj obvladaš, to dolžan učiti druge. Pa naj gre za zamenjavo povoja ali nastavitev intravenskega kanala. Če bomo vsi čakali na visoko akademsko strukturiran proces izobraževanja, bo znanje prihajalo v prevelikih bolusih, da bi ga lahko asimilirali. Imeti moramo trajno intravensko kapalno infuzijo znanja. Na vajah iz kirurgije uporabljaš napredne in izredno kreativne metode poučevanja. Kako si se jih domislil? Obstaja ogromno knjig in tečajev na temo poučevanja, a gre žal velikokrat za navadne floskule. Pritegnila pa me je naravnost fantastična knjiga Brain Rules Johna Medine, ki govori o delovanju človeškega spomina. Pravi, da moraš vsako informacijo povezati z neko emocijo. Ko pride k meni na vaje skupina študentov, za katero lahko na prvi pogled rečem, da bo vsak čas umrla od dolgočasja, skušam ugotoviti, kaj jo postavi na noge, motivira in predvsem, kaj v skupini sproži čustveni odziv. Lahko gre za katero koli čustvo, tudi za gnus. Bistvena je namreč vpletenost limbičnega sistema. Ko to ugotovim, skušam čustva povezati z določenimi informacijami. Vedno, ko bodo študenti občutili to emocijo, ki v spominu ostane zelo dolgo, bodo posredno pomislili tudi na z njo povezane podatke. Po dosedanjih izkušnjah lahko rečem, da ta tehnika kar dobro funkcionira. Na modelu femoralnega trikotnika

www.medicinec.si

zagotovo (smeh). Pogosto si pri delu s študenti pomagaš z uporabo tabličnega računalnika, mobilnega telefona, ultrazvoka … Si že od nekdaj navdušenec nad tehniko? Jaz pravzaprav tehnike ne uporabljam, temveč jo zlorabljam. Primarni namen ultrazvoka (UZ) je diagnostika, jaz pa skušam doseči Image Guided Problem Based Learning, termin, ki ga uporabljava skupaj z asistentom Gregorjem Prosenom. Gre torej za učenje, ki ga vodijo slike. UZ je za to primeren zlasti zaradi svoje neškodljivosti, dostopnosti, prenosnosti in ponovljivosti. Preko sinestezije nas dvigne na višjo raven razumevanja. Združita se taktilni občutek, ko otipaš trebuh in primeš sondo, ter vizualni občutek, ko pogledaš človeka in opazuješ sliko na ekranu. Tako smo dobili orodje za učenje klinike in anatomije, ki ti pomaga na enostaven način poiskati mesto za izvedbo ledvenega poklepa ali pot, po kateri poteka aorta. Nočem naučenega odgovora v obliki anatomsko-topografskih odnosov. Želim, da vi nagonsko veste, kje se kaj nahaja. Izredno dejaven si tudi znotraj zdravniškega društva Winfocus, katerega cilj je izboljšati primarno zdravstveno raven in urgentno medicino z uporabo »point-of-care« ultrazvoka (POCUS). Za kakšno obliko diagnostike gre? Najprej moram povedati, da ne gre za radiološki UZ, ki je samostojna diagnostična slikovna modalnost, pri kateri se radiolog orientira in postavi diagnozo primarno na osnovi slike. Pri POCUS najprej naredimo anamnezo, usmerjen klinični pregled in postavimo delovne diagnoze. Nato skušamo v množici enostavnih, a visoko specifičnih in senzitivnih diagnostičnih testov poiskati takega, ki bi naš seznam možnih diagnoz zreduciral na minimum. POCUS je torej zgolj podaljšek kliničnega pregleda, s katero se lahko prepričamo, da ne bomo skozi sito – torej domov – spustili nekoga z življenje ogrožajočim zdravstvenim stanjem. Worst – first! Najnevarnejše diagnoze je potrebno najprej potrditi oz. ovreči. POCUS to zelo dobro omogoča, a le pod pogojem, da ga pravilno uporabimo. Ne smemo kar vreči mreže in čakati, če se bo nanjo kaj ulovilo. Če bomo vsa-

presnovnik December 2013


22 Intervju

kega, ki vstopi v našo ambulanto, z ultrazvokom pregledali brez pametnega kliničnega vprašanja, je podobno, kot da smo ga naročili na vse možne laboratorijske preiskave. Dobimo torej veliko število lažno pozitivnih rezultatov. Če klinik vzame v roke sondo, to še ne pomeni, da se lahko poslovi od dobre anamneze in kliničnega pregleda. Profesor Flis mi je na začetku moje zdravniške poti dejal, da ni prav nič pomembneje kot to, da greš bolnika dejansko pogledat. Z očmi, rokami, vsemi čutili. Winfocus je svetovna organizacija, ki cilja predvsem na dežele tretjega sveta. Po kakšnem ključu je torej zaživela v naši državi? Drži. Winfocus ima v mislih predvsem dežele, kjer si CT-ja ne morejo privoščiti in kjer niti zdravnika ni. Njihova osnovna ideja je naučiti medicinsko sestro ali zdravstvenega tehnika, kako uporabljati UZ, narediti nekaj slik ali filmov in jih preko satelitske zveze pokazati zdravniku. Zdravnik jo vodi, kako naj obrne sondo, in ji naroči, kako naj na podlagi izvida ukrepa. Organizacija želi omogočiti dostop do zdravstvenih storitev najširši množici ljudi. Če smo povsem iskreni – dostop do medicinske tehnologije, kakršne smo vajeni mi, ima manj kot 11 % svetovne populacije. Slovenija za Winfocus torej ni pretirano zanimiva, je pa Winfocus zanimiv zanjo. Pri nas je namreč problem v pretirani uporabi dragih in relativno nevarnih preiskovalnih metod. Pomembno je, da se najprej, kadar je to smiselno in varno, poslužimo varnejše in enostavnejše diagnostike. Winfocus je uporaben predvsem v okoliščinah, ko radiologa ni na voljo, uporaba usmerjenega ultrazvočnega pregleda pa smiselno nadgradi ukrepe ali celo reši bolnikovo življenje. Si zadovoljen s trenutnim uspehom tega društva? Želim več. Zadovoljen bom takrat, ko bo uporaba ultrazvoka za zdravnike tako samoumevna kot avskultacija. Sicer se mi poraja vprašanje, ali dovolj zdravnikov uporablja stetoskop … To, da je nekaj preizkušeno dobro, žal še ne pomeni, da je dovolj v uporabi. Študentje medicine se z ultrazvokom seznanimo malce pri radiologiji, izbirnem predmetu propedevtika in na tvojih vajah iz kirurgije. Se ti zdi, da je znanje študentov s tega področja ob zaključku študija zadostno? Definitivno imate mariborski študentje medicine več znanja o ultrazvoku kot marsikje v tem delu Evrope. Po svetu ni veliko fakultet, ki bi imele ultrazvok vgrajen v svoj program. Pri nas se to na srečo dogaja. Začelo se je zelo sporadično in nepovezano pri različnih predmetih, dolgoročno pa si želimo stvar spraviti na skupni imenovalec v obliki šest let trajajočega kurikuluma. Šele takrat bomo lahko

December 2013 presnovnik

rekli, da imajo naši doktorji medicine osnovno znanje s tega področja. Pravo učenje pa se bo takrat šele začelo. Ne glede na to, v kako ozko specialistično področje se boste spustili – še vedno boste v prvi vrsti zdravniki. Gledati je potrebno človeka kot celoto, zato mora pridobljeno znanje ultrazvoka ostati. Jaz se na primer najbolj ukvarjam z ultrazvokom žil, kljub temu pa me zanima, kako se pogleda srce ali kako se vidijo žolčni kamni. Več kot očitno je, da gojiš do ultrazvoka močno strast. Kje si se naučil tako spretnega rokovanja s sondo? Lahko bi rekli, da včasih izpadem kot nekakšen fanatik. Ampak v resnici nisem. Če ni smiselno, ne bom vzel sonde v roke. Nad ultrazvokom sem se navdušil že kot študent, ko sem v sklopu vaj iz interne medicine krožil na oddelku za gastroenterologijo. V mistični sobici primarija Skalickega sem spoznal, kako fantastično je preprosto položiti sondo na trebuh in videti stvari. »Saj ne gre za neko veliko strupeno stvar, ki je ne bi mogel narediti še kje drugje,« sem sanjaril. V tisti sobici sem »dobil droge«. Nadaljevalo se je na žilni kirurgiji, kjer je bilo velikokrat vse vezano zgolj na klinično sliko in bi bilo tako koristno pogledati, kje točno kaj leži. S sondo v roki sem si rekel: »V žilni kirurgiji pa to res ni slaba stvar!« Zlasti takrat, ko v drugi roki držiš pisalo in si lahko vse označiš. Šele tretji korak je bil Winfocus. Do takrat so ultrazvok trebuha opravljali le radiologi ali gastroenterologi. Ko se je ozavestilo spoznanje, da ti kot specialist katere druge specialistične smeri medicine morda res ne vidiš vsega, vidiš pa določene ključne podatke, ki te uspešno usmerjajo dalje, smo naredili velik korak naprej. Če je res potrebno, lahko še vedno pokličemo radiologa, da naredi radiološki UZ in nam pomaga izbrati pravo diagnostično metodo. Večina zdravniških poklicev je torej v tesnem stiku z delom radiologa. Kakšen je odnos med vami? Ključna je komunikacija. Kako naj radiolog ve, kaj naj išče, če mu ti ničesar ne poveš? On bo sicer šel po protokolu in v svoje delo vložil vse svoje znanje, a če bi mu ti povedal vsaj tri stavke več, bi lahko bila skupaj uspešnejša. Z Winfocusom drugi kliniki nikakor ne odžiramo kruha radiologom. Dajemo jim le več informacij. Smisel diagnostike ni v tem, da se naredi, temveč v tem, da nam pomaga pravilno ukrepati in zdraviti. Z veseljem lahko povem, da z radiologi tkemo vedno trdnejše vezi. Obveščamo jih, kako so potekale operacije in kaj smo med posegom odkrili. Tudi v času študija lahko opazite – več ko je komunikacije, bolj smiselno je delo. Morda se včasih zdi, da za pogovor porabimo preveč časa. Toliko enostavneje bi bilo reči: »Pojdi in naredi.« Če pa pogledaš širše, ugotoviš, da je na dolgi rok dela veliko manj. Po končani Medicinski fakulteti v Ljubljani si se zaposlil v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru. Od leta 2008 dalje opravljaš specializacijo iz splošne kirurgije. Se specialistični izpit že bliža? Bliža se s hitrimi koraki. Kroženje bom zaključil v mesecu maju in nato me čaka še izpit. Upam, da ga bom uspešno opravil. Moram se še veliko naučiti. Na kraj pameti mi ne pade, da bom takrat vse obvladal. Saj veste, Chuck Norris lahko pije vodo iz pipe na dušek, jaz pa žal ne. Zavedam se, da vsega ne bom znal nikoli. Upam, da me bo na izpitu elitna družba kirurgov spoznala za dovolj dobrega. To je namreč namen specialističnega izpita – starejši kolegi te potrdijo in te vzamejo za svojega. Vsekakor se bom potrudil in upam, da mi bo uspelo.

www.medicinec.si


23 Intervju

jeti dejstvo, da je življenje ena velika sinusoida. Včasih ima človek več časa za konjičke, spet drugič manj. Tudi v gledališče ne hodim več tako pogosto kot nekoč, saj moj sin Jakob še ni dovolj velik, a tudi to se bo sčasoma spremenilo. Knjige – zanje pa si vzamem čas! Pogosto si privoščim tudi kakšno tako, ki sem jo že večkrat prebral.

Foto: Vojko Flis

Če bo vse po sreči, bom tudi v bodoče delal na oddelku za žilno kirurgijo. Je tvoj načrt za prihodnost že jasno izoblikovan? Če bo vse po sreči, bom delal na oddelku za žilno kirurgijo. To delo me namreč najbolj veseli, kar pa nikakor ne pomeni, da me druge smeri ne pritegnejo, ravno nasprotno. Prof. Flis mi včasih celo reče, da bi bilo dobro, če bi se bolj posvetil žilni kirurgiji. Saj ima prav, včasih me res malce odnese. Te je kdaj odnašalo ne zgolj lateralno od žilne kirurgije, temveč tudi v tujino? O tujini vsak kdaj razmišlja. To možnost bi izbral takrat, ko ne bi bilo nobene druge izbire ali pa bi bila ponudba tako dobra, da je ne bi mogel zavrniti. A še takrat bi konkretno premislil. Ko imaš otroke in kredite, moraš včasih razmišljati bolj pragmatično. Pa se ti zdi, da je možnosti za zaposlitev v Sloveniji trenutno dovolj? Da. Sicer res ni tako rožnato, kot je bilo pred nekaj leti, a menim, da dobimo po hiperbolizaciji medijev vtis, da je situacija bolj črna, kot je v resnici. Za zdravnika, ki hoče delati, se bo delo vedno našlo. V tem, da se nekateri odločijo za odhod v tujino, tudi ne vidim problema. Kaj pa sploh je tujina? Naša zahodna medicina je bolj ali manj povsod enaka. Jaz nase ne gledam kot na neko državno investicijo. Odgovoren si v prvi vrsti zase in za svoje paciente. Če je za tvojo strokovno in osebnostno rast nujno potrebna zamenjava ladje in kapitana, potlej si dolžan to storiti.

Sta ti poezija in proza osmislili delo v medicini? Vsekakor. Včasih študentom tudi na vajah – za nekatere je to morda malce čudaško – predlagam nekaj naslovov v branje. Stvari v medicini in praktično v vseh poklicih, ki jih vzameš resno in ne zgolj kot delo, terjajo velik angažma in nemalo žrtvovanja. Nujno je, da svoj poklic osmisliš. Odgovoriti si moraš na vprašanje: »Zakaj sem jaz sploh tukaj in kaj želim doseči?« Ljudje so si v stoletjih, odkar je beseda zapisana na papirju, na to vprašanje vedno znova odgovarjali. Ko si zelo utrujen in brez volje, ti lahko nekdo iz prejšnjega stoletja pomaga poiskati odgovor. Jaz brez literature in umetnosti nasploh ne bi znal smiselno živeti. Na prvi slovenski literarni on-line reviji Locutio sem zasledila kar nekaj tvojih pesmi. Jih še vedno pišeš? Napisati pesem ni mačji kašelj. Najprej moraš napisati prozo, jo centrifugirati, odliti supernatant, vzeti usedlino in iz nje narediti kromatografijo. Samo določene delčke pobereš iz kolone in jih pravilno razporediš. Na koncu pa včasih sledi še elektroforeza. No, vsaj jaz tako pesnim, za kar je potrebno kar precej časa. Čas pa je pri meni dobrina, ki mi je poleg denarja vedno primanjkuje. Upam, da se bo situacija spremenila, saj pesmi neizmerno pogrešam. Včasih pride vzgib, ki v obliki proze ugasne nekje v tem zapletenem procesu.

Bergi priporoča ...

Delovni dan specializanta kirurgije, ki je med drugim tudi oče, je gotovo naporen. Kako ti uravnavaš obveznosti? Tako, da včasih česa ne naredim. Na obeh straneh. Predvsem se mi zdi pomembno, da se ne obsojaš, če kdaj zamudiš kakšen rok. Če si zadaš preveč stvari, včasih česa ne postoriš. Idealno bi sicer bilo, da že na začetku oceniš, kaj je izvedljivo in kaj ni. A če planiraš tako, kot da igraš tetris, potem marsikdaj ne narediš tistega, kar bi sicer lahko. Včasih se splača iti malce časovno na nož, saj se lahko iz tega izcimi kaj zelo dobrega.

Ljudje v belem in Dnevnik žene v belem Andre Soubiran

V preteklosti si bil izredno aktiven na področju literarnega ustvarjanja. Nastopal si v English Student Theatre, objavljal svoje pesmi, igral klaviaturo … Kje v tvojem življenju ima umetnost svoje mesto danes? Z bendom sem moral žal prenehati, saj časovno preprosto ni bilo več izvedljivo. Moram pa priznati, da igranje zelo pogrešam. Skušam spre-

Sto let samote - Gabriel Garcia Marquez

www.medicinec.si

Better: A Surgeon's Notes on Performance in Complications: A Surgeon's Notes on an Imperfect Science in The Checklist Manifesto: How to Get Things Right - Atul Gawande Die Patienten - Jurgen Thorwald Stepni volk - Herman Hesse Spec Ops: Case studies in special operations warfare: Theory and practice - William H. McRaven Umetnost vojne - Sun Tzu

presnovnik December 2013


24 Na tujem

Foto: JH

Od betona do umetnih src in vsepovprek Jan Hansel

E

verything's big in Texas je prva stvar, ki se jo že med vožnjo z letališča s taksijem naučiš o najbolj divji zvezni državi ZDA. Prve asociacije so me, morda zaradi mojega ozkega portfelja svetovnih popotovanj, spomnile na Indijo. Glamur holivudske Amerike je v Houstonu dodobra skrit in fasada kulture, kot tudi večine poceni grajenih enonadstropnih amerikank, je veliko bolj načeta od tiste, ki jo izvažajo globalno. Vendar pa poleg vsega tega izvažajo tudi ogromno inovacij in znajo, za razliko od neke podalpske dežele, kar največ iztržiti iz perspektivnih kadrov ter zagotoviti kvalitetno razvojno okolje.

Dva meseca sta bila dinamična in polna dogodivščin, saj smo imeli priložnost pri delu opazovati svetovne mojstre v sami zibelki kardiokirurgije – Texas Medical Centru. Le-ta se ponaša s 100.000 zaposlenimi zdravstvenimi delavci, od tega je 15.000 zdravnikov. Center je neke vrste mesto v mestu, kvazifuturističen konglomerat modernih nebotičnikov, kjer so zdravstvene storitve, podobno kot najnovejša igralna konzola, kapitalistična komoditeta.

kirurgu, glasbeniku, izumitelju, podjetniku, čarovniku, znanstveniku, raziskovalcu in profesorju. Pod svojim imenom ima že več kot 150 mednarodnih patentov za kirurške naprave in tehnike, čez dan bolnikom vstavlja VAD-e (angl. ventricular assist device), ob četrtkih zvečer pa s slepim črnskim klošarjem in blues legendo Little Joejem Washingtonom »jamma« na bas kitaro. Billy Cohn, šef oddelka za minimalno invazivno kardiokirurgijo na Texas Heart Institute, je zmešan. Na srečo pa mi je zadnje dni moje prakse v Houstonu posvetil uro časa in mi dovolil pobrskati po svoji glavi.

Tu se je pod rokami Michaela DeBakeyja, Dentona Cooleyja in mnogo drugih v drugi polovici 20. stoletja rodilo nešteto novih posegov, naprav, instrumentov in tehnik. Mesto, kjer so zdravniki zares bogovi in imajo že za časa življenja po hodnikih bolnišnic postavljene ogromne kipce svojih podob v razmerju 2:1.

»Zelo rad sem podjetnik, rad dodajam vrednost, rad sestavljam ekipe. Vse te stvari izredno rad počnem. Ves čas menjavam vloge in mislim, da je moja dodana vrednost prav to – da sem hibrid. Poskusil sem se zgraditi tako, da obvladam več kot eno disciplino, in to mi je dalo zares edinstven in drugačen pogled na svet. Menim, da je zadovoljstvo glavna metrika, ki jo je potrebno upoštevati pri sprejemanju odločitev glede tega, kaj boste počeli in kako boste preživeli življenje. Udejstvovanje na področjih, kjer uživate, se zabavate ter ste stimulirani in nagrajeni za delo.«

Vendar bi se rad v tem prispevku posvetil zgolj enemu izmed petnajst tisočih, neverjetnemu kardio-

December 2013 presnovnik

Če boste na YouTube vpisali njegovo ime, boste našli odštekan pod-

www.medicinec.si


25 Na tujem

vig, ki sta se ga lotila z njegovim mentorjem O. H. Frazierjem, in sicer prvo človeško vstavitev umetnega srca s popolnoma kontinuiranim pretokom. Po približno 70 implantacijah v kravje torakse je bil leta 2011 čas za pravi preizkus. Vendar kot vemo, je Amerika dokaj stroga s svojo FDA (Food and Drug Administration). Ali pač? »Ravno to je problem! Nismo imeli odobritve s strani FDA ali česa podobnega, kar nam je tudi povzročalo nekaj težav. No, ne ravno težav. Rekli so: »Hej, dečki ...« Izkazalo pa se je, da je bilo vse – no, skoraj vse –, kar smo vstavili v prvega pacienta, odobreno za implantacijo s strani FDA. Šlo je pravzaprav za dve Foto: JH srčni črpalki, ki sta bili povezani z ročno izdelanima stožcema iz dakrona, mrežico za rekonstrukcijo herDr. Cohn pokaže, kako je na lončkih iz kantine testiral svojo novo napravo nije in nekaj šivi. FDA ne zdravi. Oni povedo, kaj lahza vstavljanje VAD portov. ko vstaviš v nekoga in česa ne. Ne glede na vse pa so se odločili, mislim, da primerno, da moramo narediti Dr. Cohna sva z Attilo, našim diplomantom, ki je kakšno manjšo študijo, preden nadaljujemo z implantacijami,« navihano tudi bil tisti mesec na Texas Heart Institute, spoznadeli svojo izkušnjo s FDA. la kak teden prej v kleti inštituta ob uspavanem prašiču. Z dvema katetroma je bil globoko v femoralni Najbolj me je presenetil macgyverski pristop dr. Cohna, ki je prvo umeveni in arteriji svinjskega pacienta, kolegu ob mizi tno srce sestavil in sešil kar sam doma v garaži. pa je kazal en popolnoma nov poseg – transluminal vascular access ali arteriovenska fistula brez noža. »Vse je ročno zašito in skombinirano iz stvari, ki smo jih kupili na spleEnega izmed najbolj rutinskih posegov žilne kirurgitu. Črpalke so HeartMate II turbine, ki smo jim sneli vtočne in iztočne seje za dializne bolnike je postavil na glavo in ga naregmente ter jih nadomestili s temi ročno izdelanimi stožci in enim majhnim dil zares minimalno invazivnega na sila preprost natitanovim delcem, ki je bil izdelan s strojem.« čin. Dva katetra je v žili pod diaskopijo aproksimiral, vklopil magnete v katetrih in tako približal žili, za Stvaritev je 23. marca 2011 pristala v prsnem košu Craiga Lewisa, goskonec pa je z majhno elektrodo koaguliral steni žil poda s sistemsko amiloidozo. Ko mu je amiloid načel srce, ni imel več in ustvaril anastomozo. KISS – keep it simple, stupid. nobene druge možnosti za nadomestilo srčne funkcije. Po vstavitvi se je naslednji dan zbudil in živel še dodatnih 40 dni – brez pulza in s konstantnim tlakom. Morda se to zdi malo, a zavedati se je potrebno, da ga je nazadnje pokopala odpoved vranice. Srce je delovalo brezhibno. Med pogovorom mi je dr. Cohn razkazoval svojo grozovito razmetano pisarno in miselni preskoki so naju peljali od ukradenih koščkov betona iz Hirošime in Koloseja do tridimenzionalnih modelov ogromnega kolesa, ki ga je pomagal ustvariti za festival Burning Man. V vsem tem navideznem neredu pa je bila neka sistematičnost.

Foto: JH

www.medicinec.si

Med kasnejšo prezentacijo je pojasnil, da je idejo dobil pri posttravmatskih spontanih fistulah, kjer ni šivanja, anastomoze pa vseeno vzdržijo. Seveda so po nedolžnih pujskih sledili še nedolžni Paragvajci. Menda Paragvaj nima hudo stroge regulative v smislu ministrstva za zdravje, zato je postal v zadnjih letih meka za medicinske eksperimente. Bolniki tudi niso plačani, jim pa ameriški »dohtarji« nudijo eksperimentalni tretma A-klase. Ob vprašanju o iskanju finančnih sredstev za take projekte se je na dan prikradel čarovnik Billy Cohn. »Kar sam najraje naredim, je filmček. Tehnologijo, ki jo imam, moram predstaviti v kar se da pozitivni luči. S kamero moram poiskati prave kote in prefrigano montirati kadre, da vse poteka bliskovito in gladko. Spravi filmček in prototip pred financerja! Četudi je zadeva sranje, mora ujeti domišljijo tipa z denarnico. In na koncu je zadeva videti kot reklama. In tip pravi: »Hej, to je pa kar kul.« Nekega dne bo tudi dejansko kul. Nato pa moraš biti navijačica za svoj projekt in ga prodati z entuziazmom. Če sam ne verjameš vanj, ne bo vanj verjel nihče.«

presnovnik December 2013


26 Na tujem

tem preprečili veliko inzultov in rešili ogromno življenj. Seveda tega ne smem reči, ker je FDA odobril poseg zgolj za ligacijo mehkih tkiv, in ne smemo bolnikom govoriti, da preprečuje kapi. Vsaj dokler ne dokončamo študije, ki je trenutno v teku. Zelo sem ponosen na to tehnologijo in zaradi nje ponoči laže spim.« Druga inovacija, ki pa je še zgolj v povojih, je mehanizem za hujšanje. Ugotovil je namreč, da precej bolnikov s sindromom medianega arkuatnega ligamenta, pri katerem pride do zapore celiakalne arterije, shujša za 20–30 kilogramov. Zmanjšan pretok krvi do želodca povzroči bolečino. Bolnik se po preprostem fiziološkem mehanizmu skuša bolečini Foto: JH izogniti, zato zmanjša vnos hrane. Tako si je Billy zamislil napravo, s pomočjo katere preko katetra vsta»Kam sem že dal tisto vizitko? Ah, mogoče je pod tem umetnim srcem.« vi v celiakalno arterijo penico z volumskim spominom in jo začasno zamaši, dokler bolnik ne shujša. Sam je zagovornik teorije, da moraš za eno dobro Nato po nekaj mesecih penico tudi zlahka odstrani. idejo imeti deset slabih. Dodaja pa, da več, kot je idej, več je tudi dobrih idej. Inovativen način fistule je zaenkrat, sodeč po študijah na Paragvajcih, obetaven. Nič zaprtih, zelo lepe žile, hitra uporabnost. Kar pa ne pomeni, da je vsaka ideja tako dobra. »Na področju razvoja medicinskih tehnologij se je v zadnjem času uveljavil en pregovor, in sicer: Hitro utopi kužka. Ko vidiš, da ideja ali projekt ne teče v pravo smer in si zares izčrpal vse možnosti za izboljšave, hitro prekini in pojdi dalje.« Med pogovorom je izpostavil še dve zanimivi ideji, na kateri je zelo ponosen. Prva je že uporabljena v praksi, medtem ko je druga še v povojih in jo bo morda doletela usoda nesrečnega psička. Ker ima dr. Cohn veliko afiniteto do redkih zemeljskih magnetov, je lepega dne enega kar pojedel. Nato pa je O. H. Frazierja prosil, da mu z drugim kar preko kože trebuha poišče, kje je pristal. Tako je del ileuma malce približal površini, kar je lahko kar ugodno za minimalno invazivno nameščanje prehrambenih fistul. Je pa idejo peljal še korak dlje, na domač teritorij – srce. Kot vemo, je pri atrijski fibrilaciji povečan potencial za nastanek trombov, ki lahko nato povzročijo možgansko kap. Trombi najraje nastajajo v avrikuli levega atrija, zato je šel z enim magnetom preko femoralke v atrij, z drugim pa med rebri do prvega magneta, ju približal, ustvaril most, preko pa speljal kavbojski laso, s katerim je avrikulo ligiral. Tako je zmanjšal možnost za nastanek tromba in možganske kapi s pomočjo minimalno invazivne metode. »Do danes smo opravili 1.500 posegov, trenutno pa jih naredimo približno 100 na mesec. Mislim, da smo s

December 2013 presnovnik

»Kulture inoviranja se lahko priučite. Morda zdaj rečete, da ne vidite nobenih problemov, a zelo verjetno nekje tičijo. Preden izračunaš x, si moraš zamisliti preostanek enačbe in jo dobro poznati. Povsod so priložnosti, v katere ljudje zrejo cele dneve, a jih preprosto ne vidijo. Gre za disciplino dojemanja vsakdanjih stvari kot problemov.Tudi v medicini, čeprav gre za drugačno paradigmo, je potrebno na svet gledati skozi ta filter. Nekdo reče: OK, ko delaš ta postopek, naredi to, potem ono, nato ta korak, potem pa daj sem noter za 24 ur ... In takoj rečeš: »Zakaj?« Je 24 ur v hladilniku, zato ker pač pridejo zadevo preverit samo ob jutrih? Mogoče bi lahko pustil samo 30 minut. Secirajte stvari na prafaktorje in ugotovite, zakaj je tako, kot je, kje so pomanjkljivosti in frustracije v postopku in tako boste našli prostor za inovacijo.« Če vam vse to zveni tako iluzorno in ameriško ter v našem okolju popolnoma neverjetno, imam dobre novice. Na srečo se tudi mariborska scena za inovacije prebuja iz dolgega spanca. Trenutno je na primer v teku projekt Demola, ki povezuje interdisciplinarne ekipe pri kreiranju inovativnih poslovnih rešitev. Prav tako pa imamo razvojne centre, kot so Raz:UM, Tovarna Podjemov in razne start-up dogodke v naši regiji. Torej situacija res ni tako mračna. Kakšen pa je po mnenju Billyja Cohna recept za uspeh? »Bodite strastni do svojih projektov, disciplinirani pri premišljevanju, obkrožite se s posamezniki, ki so pametnejši od vas. Zmeraj premislite, skicirajte, opazujte projekte in tehnologije izven svojega področja. Glejte, kaj drugi počenjajo v svojih disciplinah, in poiščite možnost za spoj idej. Nenazadnje je inoviranje kot igranje violine. Vsak dan jo zgrabiš in vadiš neutrudno. Izumljanje ni samo posedanje naokrog in čakanje, da te udari strela.« Saj pravim – zmešan.

Če si želite slišati pristno teksaško govorico, ki sem ji s svojim prevodom v slovenščino zagotovo storil krivico, ji prisluhnite s pomočjo te QR kode. www.medicinec.si


27 Osebno

Foto: Thomas Hawk (CC BY)

Mogoče sva se včeraj srečala ... NN

K

valitete zdravnika presegajo okvir učnih sposobnosti, kopičenja podatkov in znanja. V opis profesije sodi širina, strpnost, družbeno-socialna zrelost in sočutje, ki iz obrtnika anesteziologije, kirurgije, pediatrije, nevrologije naredi dobrega zdravnika. Sprejemanje raznolikosti ljudi, ki se bodo k nam zatekli po pomoč, ni omejeno na njihove zdravstvene probleme in predsodki nas lahko ovirajo pri korektnem opravljanju izbranega poklica. Zgodba anonimnega pisca nas ponese skozi življenjske izkušnje osebe, ki stremi za ciljem, nekoč postati dober zdravnik. Njegovim bodočim bolnikom in sodelavcem bo pomembno predvsem to, pri bralcih medicinske revije pa lahko njegova pripoved spodbudi razmišljanje, ali smo svoji zdravniški osebnosti sposobni dodati elemente strpnosti, ki niso izraženi v študentskem indeksu.

Uredništvo Presnovnika

Mogoče sva se včeraj srečala na hodniku našega faksa, UKC-ja, v knjižnici ali na kateri od mariborskih ulic. Morda sva se pozdravila ali celo spregovorila nekaj besed. Prepričan pa sem, da nisva govorila o pomembnem delu mene. O tem, da sem gej. Čeprav se o gejevstvu precej govori, ostaja tema nekakšen tabu. Zato tudi vsi tisti, ki jih o tej temi marsikaj zanima, o njej nimajo koga vprašati. Če pa se slučajno pripeti, da se kateri od njihovih prijateljev opogumi in razkrije svojo skrivnost, ga kot mali otroci zasujejo s kupom vprašanj in, ne da bi vedeli, s svojo radovednostjo poglabljajo mit o istospolni usmerjenosti. Vsak posamezen gej je namreč drugačen od ostalih in ne more odgovoriti na vprašanja v imenu vseh gejev. Eni radi poslušajo pop, drugi metal, nekateri uporabljajo kar nekaj kozmetike, drugi praktično nič, medtem ko so se eni v otroštvu igrali z barbikami, so imeli drugi raje avtomobilčke. Tako kot vsaka druga skupina ljudi tudi ta ni homogena. Tudi ti in tvoji prijatelji niste enaki zgolj zaradi tega, ker vam je všeč nasprotni spol.

www.medicinec.si

V upanju, da s svojo izkušnjo osvetlim vsaj del teme, bom začel zgodbo čisto na začetku. Dekleta me niso nikoli privlačila, čeprav so bila zanimiva in zabavna družba. V času osnovne šole sem se družil s kar nekaj dekleti in precej manj fanti. Zaradi heteronormativnosti naše družbe, njenega pritiska, pritiska vrstnikov in ker sem (bil) precej dovzeten za pričakovanja okolice, sem si tudi jaz želel dekle. Vendar ob tem nikoli nisem občutil močnejših čustev. Moje zmedene želje so po spletu okoliščin pripeljale do tega, da sem nekega dne po elektronski pošti izpovedal »ljubezen« srednješolski prijateljici. Ves čas odraščanja je bila ena mojih največjih želja, da bi se neko jutro zbudil strejt ali da bi se vsaj v meni postopoma začele dogajati spremembe, ki bi omogočile, da bi se nekoč poročil z žensko, imel hišo, dva otroka in psa. To se ni nikoli zgodilo. Ne-

presnovnik December 2013


28 Osebno

koč sem celo zgooglal nasvete, kako postati strejt, in stric Google je postregel s kar nekaj predlogi, ki pa niso pomagali. Tako je obdobje zanikanja po prihodu na fakulteto še zmeraj trajalo.

bližjimi. Postopoma je bilo teh prijateljev vedno več in v njihovi družbi je tako prijetno, počutim se tako svobodnega, da je druženje z drugimi osebami postalo nelagodno. Kljub temu nisem pripravljen, da bi mojo skrivnost poznali vsi.

Kljub zanikanju sem ves čas s kotičkom očesa opazoval fante in redno prebiral blog Glavca, ki je projekt Društva za integracijo homoseksualnosti. Na začetku mi je bila misel na odnos s fantom neprijetna. V gimnaziji sem sicer tu in tam sanjaril o poljubih in spolnih odnosih. Idejo, da bi svoje življenje delil z moškim in ne z žensko, pa sem sprejel postopoma. Sprva si take situacije sploh nisem mogel predstavljati.

Pri odločanju, komu razkriti ta del sebe, sem previden in trenutno sem se odločil, da svoje spolne usmerjenosti ne bom razkril staršem. Ob misli na razkritje staršem se mi osvobajajoči občutki mešajo z veliko mero strahu. Strah v kosti mi nažene dejstvo, da njihovega odziva ne znam predvideti. Morda bi me sčasoma sprejela ali pa bi postal doma začasno nezaželen in bi moral predčasno postati finančno neodvisen. Čeprav na dom in starše nisem močno navezan, ne bi rad spoznal, kako je biti izgnan iz lastnega doma.

Foto: wpgrothko (CC BY)

Ves čas, ko so se v meni odvijale bitke med tem, kar je »prav«, »normalno«, »družbeno sprejemljivo«, in tem, kar si želim, sem hodil po istih ulicah in hodnikih kot ti. Včasih zamišljen, drugič nasmejan. Bitke morda niso bile izrazite, vendar so bile ves čas prisotne in so se stopnjevale, ko so se jim pridružili zunanji pritiski. Poizvedovanja okolice – Katera punca ti je všeč? Kdaj boš pripeljal kakšno punco domov? Zagotovo imaš punco, ampak ne poveš. – so mojo psihološko situacijo dodatno zapletla. Rezultat bitke je bil v tistem trenutku 2 proti 1 za heteroseksualnost. Logika je velevala, da bi se moral razviti v spodobnega heteroseksualnega študenta medicine. Svojo pravo podobo sem dal v oklep in jo zakopal globoko v kletne prostore zavesti, ampak notranjih vzgibov ni bilo mogoče zanemariti. Ko sem začutil, da študentsko okolje ne obsoja, in zasledil vedno več informacij o tem, da nekateri geji v Sloveniji in tujini živijo normalno življenje, sem začel počasi sprejemati tudi svoja občutja. Ko sem si končno brez odpora priznal, da sem gej, je bil najbolj zapleten del za mano.

Zelo verjetno si sebi že zatrdil, da ne poznaš nobenega geja ali lezbijke. A to nikakor ne pomeni, da v tvoji družbi ni ne gejev in ne lezbijk. Morda je med njimi ravno tvoja najboljša prijateljica. Mogoče je sošolec, ki mu tega nikdar nisi pripisal. Mogoče bo pripravljen jutri ali čez nekaj let. Nikar ne drezaj vanj. Ne sili ga v priznanje. Počakaj, kajti ljudje se začnemo s svojo spolno usmerjenostjo ukvarjati v različnih obdobjih življenja. Nekateri so pri trinajstih že povsem sprijaznjeni z dejstvom, drugi pa šele pri tridesetih začnejo razmišljati, da imajo o sebi morda napačno podobo. Ob koncu bi rad povedal, da je opisano le delček mene. Nisem samo gej. Moje druge vloge so večino časa pomembnejše in bolj izrazite. Po končani fakulteti bom za marsikoga v prvi vrsti zdravnik, za nekatere prijatelj, za druge zgolj znanec. Vloga geja bo ostala za pogovor z izbranimi prijatelji in za mojega partnerja. To je hkrati razlog, zakaj se pod prispevek ne bom podpisal. Želim, da osebne stvari ostanejo zasebne. Skromno pa upam, da bo moj zapis komu odprl oči, zbistril misli ali ogrel srce. Vsekakor se ti bom tudi ob naslednjem srečanju, ne glede na to, na katerem hodniku ali ulici bo, nasmehnil in te pozdravil.

Nisem samo gej. Moje druge vloge so večino časa pomembnejše in bolj izrazite. Po končani fakulteti bom za marsikoga v prvi vrsti zdravnik, za nekatere prijatelj, za druge zgolj znanec. Vloga geja bo ostala za pogovor z izbranimi prijatelji in za mojega partnerja.

Kar nekaj časa pred prvim outiranjem se je v meni izoblikovala odločitev, da želim osebno spoznati kakšnega geja, vendar sem potreboval veliko časa, da sem spoznal nekaj posameznikov, ki so o svoji spolni usmerjenosti odkriti, in med njimi našel novega prijatelja. Kmalu sem skrivnost delil tudi s svojimi starimi, »normalnimi« prijatelji. Vsaj s tistimi naj-

December 2013 presnovnik

www.medicinec.si


29 Osebno

Foto: Lisa Rosario (CC BY)

Ko z Guytonom v roki ugotoviš, da pod tvojim srcem bije še eno Sreča, ki jo prinese otrok v tvoje življenje, in trenutek, ko se tega zaveš, spremeni vse – postaneš mama Jelka Žnideršič

J

elka Žnideršič je študentka 3. letnika in od oktobra lani ponosna mamica sina Jana. Že več kot eno leto uspešno krmari med obveznostmi študija in sladkimi dolžnostmi, ki jih prinaša materinstvo. Njena zgodba razkriva odgovore vsem radovednežem, ki se sprašujejo, kako je mogoče imeti v življenju kariero in družino hkrati, ter razbija mite študentov, ki ne verjamejo, da poleg knjig in uspeha na faksu obstajajo stvari, ki osrečujejo iz dneva v dan in ne samo med izpitnimi obdobji. Ob prijateljskih pogovorih o družini, faksu, karieri, poroki in ostalih podobnih temah sem največkrat pomislila, da si sama želim dobro službo z ne preveč napornim delovnim časom, lepo hišo z velikim vrtom, najboljšega moža na svetu in pol ducata otrok, ki bodo vsi pridni in poslušni. Verjetno sem s tem opisala želje kar nekaj mojih sovrstnikov. Vendar nisem nikoli pomislila, da je pot do uresničitve teh želja lahko tudi obratna. Najprej dober mož in otroci, šele nato služba in hiša.

In točno tako se je tudi zgodilo

Po končani srednji šoli sem se vpisala na medicinsko fakulteto in se po uspešno opravljenem prvem letniku poleti poročila. Imela sva sanjsko poroko, še lepše poročno potovanje, nato pa je spet prišel oktober in z njim študijske obveznosti. Otroka nisva načrtovala, saj me je ob misli na študij in otroka kar zvilo. Ampak kot pravijo starejši, človek obrača, Bog obrne. Tako sem tudi jaz nekega dne v februarju ugotovila, da sem noseča. Doživela sem velik šok in zagrabila me je panika. Jurij, moj mož, pa ravno nasprotno. Novice se je tako razveselil, kot da bi mu povedala, da je zadel na loteriji. Njegova reakcija me je spravila v boljšo voljo, mi dala novo energijo in tolažbo, da bo vse dobro, da bova že zmogla. Počasi

www.medicinec.si

sem se tudi jaz začela veseliti prihajajočega sončka in če se sedaj spominjam, lahko rečem, da je bil čas nosečnosti nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo.

Oktobra se je rodil najin Jan

Vpisana sem bila v tretji letnik, vendar sem se že na začetku leta odločila, da ne bom opravljala interne medicine, saj zahteva preveč časa in energije. Tudi na predavanja ostalih predmetov na žalost nisem hodila, saj me je novorojenček potreboval vsaki dve uri. Hodila sem na vaje in obvezne seminarje, medtem pa je nanj doma pazil Jurij, ki je bil absolvent in je svoje obveznosti laže prilagajal otrokovim potrebam. Res sva imela srečo in jo še imava, da je Jan popolnoma nezahteven in priden otrok. Ni imel krčev niti kakšnih drugih težav, rad je jedel in nasploh ni veliko jokal. Ponoči se je do šestega meseca zbujal vsake tri ure, ampak kot mama se hitro navadiš na pol manj spanja – sicer pa tako ali tako nimaš izbire.

presnovnik December 2013


30 Osebno

Najtežji trenutki ali bolje rečeno novosti, ki jih je sin prinesel v moje življenje, so bile noči, ki sva jih skupaj z možem prebedela ob njem. Kar naenkrat je bila tu cela kopica obveznosti – pisanje seminarskih nalog, izredno dolgočasni obvezni seminarji in lačen Jan. Sedaj ko je konec našega prvega »skupnega« študijskega leta, imam opravljene vse izpite razen interne medicine. Ocene so sicer slabše, kot so bile v prejšnjih letih, vendar sem zadovoljna. S študijem sem imela ravno toliko dela, da sem ostala v formi z učenjem, hkrati pa sem imela dovolj časa za Jana. Res je, da sem se morala ponovno vpisati v tretji letnik, ampak po zakonu mi pripada dodatno študijsko leto, kar pomeni, da se vpišem v letnik, kot da se še nikoli nisem. Z odločitvijo, da izkoristim to možnost, sem si precej olajšala delo in tako lahko več časa posvetim družini. Kot študentki z otrokom mi pripadajo še dodatni boni za prehrano in dodatno leto Zoisove štipendije – in upam, da bo temu res tako. Trenutno živiva v privatnem stanovanju. Jurij je doštudiral in se zaposlil, zato sva se morala izseliti iz študentskega doma, v katerem sva prebivala lansko leto.

Študij z otrokom ni tako naporen, kot se sprva sliši. Sama menim, da več, kot imaš dela, bolje si razporediš čas – nekaj ur na dan se efektivno učiš, ostali čas pa nameniš svojim domačim. Moji kolegi vedo, da sem bila še zadnji teden pred rokom poroda na vajah in tri tedne po porodu spet prišla nazaj. Torej – vse se da, če se hoče. Res mi ni žal, da vzgajam otroka med študijem. Zanj imam veliko več časa, kot bi ga imela v službi. Vsi trije smo bolj sproščeni, še vedno hodimo na zabave in srečanja, saj nama Jan ne prestavlja nobene resne omejitve. Če nama bo le dano, bova z veseljem sprejela še enega otroka. Zdaj vidim, da je mogoče študirati in se igrati, biti študentka in mama, prijateljica in žena, le prave ljudi je potrebno imeti ob sebi in dovolj poguma, da si upaš živeti svoje sanje.

Pod peresom življenja Za nekoga je preprosto življenje. Dogodek, ki se ga nejevoljno spominja ali trenutek neizmerne sreče, ki ga neučakano želi deliti z drugimi. Izkušnje študenta, zdravnika ali osebe, ki se skriva pod profesionalno preobleko, so zanj lahko le del vsakdana, skozi katerega se je prebil in ga je na življenjski poti preprosto moral sprejeti. Vendar ob dotiku peresa ob papir lahko izkušnje ponovno oživijo in bralca popeljejo na pot razmišljanj, spoznanj in odkritij. Pobrskajte po morda že zaprašenih straneh spomina in pospremite bralce Presnovnika skozi svet misli in občutkov, ob katerih se bodo potopili v nova razmišljanja, spremenili mnenje ali se zgolj iskreno nasmejali. Sprejmite toplo pobudo in se v prihajajočih mrzlih dneh ovijte v odejo s presom v roki. Napisane zgodbe ali le utrnjene ideje nam pošljite na presnovnik@medicinec.si.

Jelka, Jan in Jurij

December 2013 presnovnik

www.medicinec.si


31 Razvedrilo

Z

Drugi del: Povej mi nekaj lepega Dobruška Černela Lejla je stala pred omaro in nestrpno prestopala z ene noge na drugo. Balkon je imela na široko odprt kot vedno, kadar je želela v sobo spustiti nekaj svežega zraka, ki se je z večerno zarjo vsakič tako skrivnostno vil čez Dravo in objemal bližnje hiše, iz minute v minuto bolj razsvetljene. Že nekaj časa ni bila zunaj, zato je skoraj pozabila, ali se v njeni omari za vsemi razvlečenimi črnimi jopicami in temnimi kavbojkami, ki so jo stiskale in ji pomagale zadrževati vso v njej nabrano žalost, sploh skriva še kaj primernega. »Te moti, če si tukaj posušim lase?« je v sobo zakorakala Deja, oblečena v staro trenirko, ter ne da bi počakala na odgovor, že vklopila sušilnik poleg svoje postelje in sedla. Lejla je samo odkimala, tako kot vsakokrat, stopila na prste in izvlekla edine hlače, ki niso bile iz modrega jeansa. »Če rabiš kakšno majico, lahko pogledaš še v moji omari,« se je prijazno ponudila. Deja je bila tiste vrste cimra, za katero si celo preostalo življenje hvaležen študentskim domovom, da so jo našli in strpali ravno v tvoj apartma. Študirala je glasbo in bila vrhunska pianistka, z dolgimi prsti seveda, na račun katerih se je Lejla včasih znala pošaliti. Svoje čarobne melodije je širila tudi izven naših meja. Če si pogledal in primerjal njuni mizi, je bilo z izjemo cvetličnih lončkov in namiznega koledarja težko najti kakšno podobnost. Na Dejini se je bohotila klaviatura, neskončni kupi notnega črtovja, Lejlina miza pa je grozila z debelimi bukvami, raznobarvnimi post-it listki, praznimi skodelicami kave in milijoni markerjev, na katere se je med podčrtovanjem snovi tako navezala, da jih je s težkim srcem vrgla v smeti. Čeprav bi si marsikdo mislil, da glasbenik in zadrt študent medicine ne sodita skupaj, sta

www.medicinec.si

punci z vsakim dnem dokazovali nasprotno. Lejla je Deji kuhala čaje, v zimskih obdobjih v njih stresala paracetamol z limono in na vsake toliko poslušala njeno dihanje, za vsak slučaj, če bi bili slučajno slišni kakšni piski in pokci. Deja se ni čez to nikoli pritoževala, vedela je, koliko medicina pomeni njeni cimri. Vesela je bila, da se lahko na trenutke posodi v znanstvene namene ali pa je bila to samo odkupnina za tistih nekaj minut na teden, ko ji je ona težila z novo komponirano skladbo, kljub temu da se je potihem zavedala pomirjajočega učinka svojih prstov, ki jim je vsakič znova uspelo izvabiti prave melodije za Lejlino otožno podobo. Postali sta res dobri prijateljici, skoraj sestri, ki je nikoli nista imeli. »Ja, in kam jo naj dam?« se je nasmehnila Lejla, medtem ko se je njeno retorično vprašanje izgubilo v brnenju sušilnika za lase. Odločila se je, da ne bo komplicirala s cunjami. Oblekla je sive hlače, mornarsko majico in preden je obula udobne teniske ter se odpravila v Satchmo, je še stopila pred ogledalo, razkuštrala lase, vlila nekaj barve svojim licem, s svinčnikom obrobila oči in na koncu še rahlo poudarila ustnice. Bila je pripravljena. Vsaj zdelo se ji je tako.

presnovnik December 2013


32 Razvedrilo

Katarina jo je že čakala pred študentom. Objeli sta se in še preden ji je uspelo pohvaliti njeno novo frizuro, ji je Katarina že hitela razlagati najnovejše čenče, ki so zaokrožile po fakulteti. Lejla se je po dolgem času sprostila. Ob prihodu v Satchmo, kjer se je že trlo njenih sošolcev, ki so se pomešali med znane in malo manj znane obraze, jo je prevzel domač občutek sproščenih medicinskih zabav. Nalezla se je smeha in nerodnih plesnih gibov kolegov, v družbi katerih je pozabila, da je karkoli drugače, da so se stvari spremenile, da se je ona spremenila. »Kaj boš pila?« je zakričala Jana, da bi preglasila glasno glasbo iz osemdesetih, ki se je ravno vrtela. »Jeger colo,« je odvrnila, »kot vedno,« se zasmejala, dvignila roke v zrak in se zlila s preostalimi plešočimi postavami, ki so se sprostile v ritmih in odplavale daleč stran od vseh prihajajočih dolžnosti in nalog. Od nekdaj je uživala v družbi prijateljev, ki so to postali že v drugem tednu prvega skupnega oktobra. Kljub temu da so se nemalokrat odtujili drug od drugega, vsak pod težo lastnih skrbi, so nekje globoko v sebi vedeli, da lahko računajo na vzajemno pomoč in da so ne glede na vse bili na koncu oni tisti, ki so se zares razumeli. Študenti z istimi problemi, z napakami, zgodbami, vrlinami, ki so jih bogatile, delale posebne in združevale v celoto, v skupino ljudi, katere posamezniki ne bodo nikoli več enaki, ampak bodo vedno del nečesa večjega, močnega. Del pravega prijateljstva. Ko je glasba postala preglasna, dogajanje okrog nje pa preveč zamegljeno, se je Lejla odločila, da je čas, da dvigne svojo jakno iz garderobe in se počasi odpravi proti zavetju študentske sobice. Brez da bi se poslovila od plešočih in nasmejanih sošolcev, se je z jakno opotekla po stopnicah navzgor in stopila v svežo pomladno noč, ki je že rahlo dišala po poletju in obljubljala višje temperature. Namuznila se je ob pogledu na razsvetljeno zvezdnato nebo in sama pri sebi zamrmrala nekaj o lepem, jasnem jutrišnjem dnevu. »Se že odpravljaš?« je spregovorila senca za enim izmed stebrov. Žerjavica je še zadnjič zablestela, nato pa poletela v bližnje betonsko korito v družbo preostalih cigaret, ki so se vztrajno nabirale čez noč. Ko je stopil proti njej, je v polsvetlobi ulične svetilke prepoznala znani pogled, ki je že od nekdaj povedal manj, kot bi si želela izvedeti. »Ja, dovolj je bilo za danes.« Z nasmehom se je trudila prekriti, kako jo je zeblo, ko je vsa prepotena od plesa in gneče stala zunaj in strmela vanj, ki ga je cel večer na skrivaj zaman iskala med množico. »Pridi, te bom pospremil,« jo je prijel okrog pasu in nežno potisnil v smeri proti križišču, še preden bi mu lahko oporekala. Lejlin študentski dom je bil nekaj sto metrov vstran in Ažbe je včasih parkiral avto na parkirišču v bližini, da potem ni imel daleč na zabavo. Nikoli ni pil, ko je vozil. Predvidevala je, da je tudi danes z avtom. Nekaj korakov sta molče stopala po Koroški cesti, dovolj blizu, da je Lejla zaznala znani vonj. Mešanico citrusov in mošusa, ki je bil vedno tam in ga ovijal v nekaj posebnega, v nekaj, kar je obljubljalo varnost

December 2013 presnovnik

in toplino. »Si še v istem apartmaju?« jo je vprašal. »Sem, ja, v dvanajstki, tretji štuk, prva vrata na levo, druga soba z desne,« je začela blebetati. Zasmejal se je, jo objel čez ramena in stisnil k sebi. »Vem, katera soba je.« Preden bi mu uspelo povedati še kaj, se mu je Lejla spretno izvila iz objema in ga resno pogledala. »Ažbe, zdaj je vse drugače.« Nista zaustavila koraka, da bi se pogovorila, ampak sta složno zakorakala navzdol po stopnicah in tako z glavne ceste zavila v študentsko naselje, ki je bilo preveč mirno za to, kar je predstavljalo. Tišino sta prekinjala samo utripajoča lučka v napisu Kopališče Pristan, ki je grozila, da jo bo vsak čas pobralo, in maček, ki je stekel izza avtomobila na drugo stran ceste, ko sta šla mimo proti Lejlinemu vhodu. »Ne, pa ni,« ji je odgovoril z brezbarvnim glasom. Pogledala ga je in vedela, da misli resno. »Samo en papir več imam. Ni me treba klicati gospod doktor, če ti je nerodno,« jo je nežno boksnil v ramo, da jo je skoraj malo zaneslo. Za hip je bila vesela, da je bil eden izmed redkih, ki je ni opominjal na temne skrivnosti njene družine, ki je ni pomiloval. Ampak vedela je, da ni tako. Vse se je spremenilo. »Dve leti je minilo od takrat,« je še dodal. Lejla je po torbici pobrskala za ključi in stopila v preddverje študenta, brez da bi ga sploh ošinila s pogledom. Naenkrat ji ni bilo več mar zanj. Ni ji bilo mar, kaj si bo mislil, ko je pred njegovim nosom poklicala dvigalo in molče poslušala zvok, ki ga je spuščal, medtem ko se je vozil v pritličje. »Lejla,« jo je nekoliko grobo prijel za roko in jo obrnil proti sebi. Pogled je še vedno sklanjala, da ji je moral privzdigniti brado in jo skoraj prisiliti, da ga je pogledala. »Pojma nimaš, kakšni sta bili ti dve leti,« mu je skoraj zabrusila skozi stisnjene zobe. »Vem, da ti ni bilo lahko,« jo je brez popuščanja prijema posedel na stopnišče, ki je vodilo v zgornja nadstropja. Dvigalo je s škripajočim zvokom odprlo svoja vrata in razsvetlilo prostor. Ažbe je šel za eno leto delat v tujino, kjer je opravil

www.medicinec.si


33 Razvedrilo obvezno prakso iz kirurgije – pogoj za pristop k zadnjemu izpitu. Sedel je poleg nje in poslušal njeno nemirno dihanje, ki se je počasi vračalo nazaj na normalne frekvence. Nekaj dolgih sekund sta samo sedela drug poleg drugega, vsak zatopljen v svoje misli, dokler ni Lejla svoje roke ovila okrog njegovih in se z glavo naslonila nanj. »Povej mi nekaj lepega,« je zašepetala. Ažbe je prepletel roke z njenimi, se nasmehnil in globoko zajel sapo, preden je dejal: »Sestre na anesteziji so še kar simpatične.« Lejla se je zasmejala in v smehu dvignila glavo. Za hip so se njune oči srečale in še preden je Lejli uspelo umakniti pogled, je zašepetal: »Pri meni se ni nič spremenilo, Lejla,« in jo prvič po dveh letih pobožal po obrazu točno tako, kot je to znal samo on.

In oskarja prejme … Ocena aplikacije Prognosis: Your Diagnosis Lana Švegl Sposobnost, ki nam jo je čas študija uspešno priučil, je čakanje. Čakanje, da se bodo ocene le pojavile na AIPS-u, čakanje, da se bodo kirurgi spomnili, da skupina študentov pred vrati vendar čaka na vaje, in čakanje v vrsti pred fotokopirnico, pri čemer se sprašuješ, ali so med tistim zanemarjenim kupom papirja tudi tvoji zapiski. Večina nas je že doživela razsvetljenje, da telefoni v naših žepih in torbicah preprečujejo smrt zaradi dolgočasja, aplikacije na njih pa to počnejo bolj ali manj uspešno. Aplikacija Prognosis: Your Diagnosis je izjemno popularna medicinska aplikacija, ki se je v 10 dneh po objavi na spletu povzpela med prvih 10 najbolj oboževanih aplikacij za bodoče in že obstoječe zdravnike ter tam tudi ostala. Ne glede na to, ali imate dostop do Wifi povezave ali žrtvujete svoje mobilne podatke, je namestitev aplikacije brezplačna

www.medicinec.si

in ne traja več kot 7 sekund. Vendar če boste po namestitvi samozavestno izklopili internetno povezavo, se boste znašli v letu 1950 s kupom črno belih virtualnih pacientov, do njihovih primerov pa ne bo mogoče dostopati. Da bi potovanje v času preprečili ter se izognili abstinenčni krizi, ko boste brez dostopa do interneta in boste pomoč pri kratkočasenju zares krvavo potrebovali, se splača načrtovati in v naprej naložiti zajetno vrečo primerov. Aplikacija nam ponuja primere z različnih področij medicine ter zagotavlja, da pediater ne bo izvedel preveč o kirurških posegih, kirurg pa se lahko izogne možnosti, da bi se po naključju naučil kaj novega o interni medicini.

presnovnik December 2013


34 Razvedrilo

Dopušča nam izbiro med celotnim, mešanim naborom primerov in med kategorijami Medicine, Surgery, Gynecology & Obstetric in Pediatrics. Če se v tem trenutku sprašujete, kakšna bi lahko bila razlika med kategorijo, ki zajema vse primere v medicinski aplikaciji, in kategorijo, poimenovano Medicine, vas je potrebno poučiti, da slednja v bistvu vsebuje primere pacientov, ki bi v bolnišnici ležali na oddelku interne medicine. We learn something new every day. V posameznem primeru se morate prebiti čez štiri zavihke, od katerih le dva zahtevata vaše aktivno sodelovanje. Pod zavihkom History boste našli v 3 do 4 stavkih skopo opisan problem pacienta, kar običajno ne pusti občutka zadoščenja. V zavihku Examine vas bo pričakala karikatura bolnika, ki je obkrožen z rdečimi puščicami. Te zagotavljajo, da kadar na koncu puščice piše systolic murmur, nihče ne pomisli, da bolniku šumijo podplati. Z zavihkom Investigate vas aplikacija prvič vključi v obravnavo bolnika, tako da vam prepusti odločitev, katere od štirih ponujenih preiskav boste opravili. S sprejeto odločitvijo vam aplikacija poda rezultate preiskav, kar pa razkrije eno večjih nevšečnosti v aplikaciji, saj so laboratorijske vrednosti podane v enotah CU klasifikacije in ne v enotah SI, ki so v naših bolnišnicah splošno priznane. Ta spodrsljaj je v novejših primerih, objavljenih v zadnjem letu, delno odpravljen, tako da so rezultatom pridružili referenčne vrednosti. Kadar se boste lotili reševanja starejših primerov in niste podedovali spominske kapacitete Rain Mana, pa boste potrebovali dodatno aplikacijo, v katero boste lahko pokukali in poiskali referenčne vrednosti. V zadnjem zavihku Mange so vam

ponovno ponujene štiri možnosti, med katerimi se odločite o zdravljenju virtualnega pacienta in s tem prestopite ciljno črto primera. Finish! Aplikacija vaš trud odlikuje z ZU, U ali MU in vas nagradi z dostopom do obsežne ter z referencami podprte diskusije o primeru. Kadar ste torej ujeti v nesmiselnem čakanju, vam Prognosis: Your Diagnosis ponuja primere, ki so zanimivi in dovolj kratki, da z njimi ne bodo imeli težav niti ljudje z ADHD. Idealističnih predstav o interaktivnem učenju s pomočjo virtualnih pacientov aplikacija kljub vsemu ne more zadovoljiti, saj je najbolj edukativni del aplikacije široka diskusija, za branje katere potrebujete zvrhano mero potrpljenja. V trenutkih dolgočasja, v katerih bi vas pekla vest, če bi preprosto posegli po Angry Birds, v trenutkih, ko si želite obnoviti nekaj medicinskih dejstev s prebiranjem dobro napisane diskusije o izbranem primeru ali se preprosto želite odsotno poigravati z možnostmi preiskav in zdravljenja virtualnega pacienta, vam bo vendar v uteho, da se nekje na vašem telefonu skriva zadovoljiva rešitev. Prognosis: Your Diagnosis za svojo inovativnost in zaradi pomanjkanja interaktivnosti morda ne bi prejela oskarja, vsekakor pa bi se prebila med nominirance zanj.

OCENA: Pozitivno Brezplačna aplikacija, medicinska dejstva podprta z viri, enostavna uporaba Negativno Minimalna interaktivnost, CU enote laboratorijskih vrednosti

Nagradna križanka V drugi številki Presnovnika vas čaka tudi nagradna križanka. Obrazec za vnos gesla križanke boste našli na spletni strani www.medicinec.si/presnovnik pod zavihkom Križanka. Prav tako pa lahko za dostop do obrazca poskenirate kodo, vnesete svoje podatke in pravilno rešitev.

S pravilno rešitvijo se potegujete za: • • •

Littmann Master Classic II SE stetoskop Essentials of Kumar & Clark's Clinical Medicine (5th Ed) Echo made easy (2nd Ed)

Izžrebali bomo tri srečneže, ki bodo prejeli nagrade. Obilo užitkov pri reševanju in ponovno vabljeni k branju Presnovnika v naslednjem koledarskem letu!

December 2013 presnovnik

www.medicinec.si


35 Razvedrilo GOZDNATO SREDOGORJE STRAH PRED JAVNIM V ZAH. DELU NASTOPOM ČEŠKE

ZAREZA, REZANJE

IME NOGOMETAŠA KARIĆA

PRIPADNIK DINARSKE RASE

MEHIŠKI IGRALEC (MANUEL)

NACE, IGNACIJ

IZDELOVAL. OPEKE

ZMAGA PRI BOKSU, KNOCKOUT

IME PEVCA HRIBARJA

TANKA KAMNITA PLOŠČA ZA POKRIVANJE STREH

POT, ULICA NA BARJU SEČEKRVNOST, ZASTRUPITEV KRVI S SEČEM NAJTANJŠI PRST NA ROKI IGRALEC ŠERBEDŽIJA

KEMIJSKI ZNAK ZA AMERICIJ

LUNINO ŠTEVILO

VEČ SRN, SRNE

ANGLEŠKI REŽISER LOACH

ZVARJENO MESTO

HUDA BOLEZEN

NAPITEK IZ ZELIŠČ

PALIČASTA BAKTERIJA PAS PRI KIMONU

MOKROTA OBER

PETER ANDRE

AM. IGRALKA GARDNER MENCINGER. ROMAN

OBJESTNO, LAHKOMISELNO DEJANJE

IZLOČEK ŽLEZ Z NOTRANJIM IZLOČANJEM ITALIJANSKA REKA, PAD

ČLOVEK, KI RAD PREVARA DRUGE

PREBIVALCI VASI

IME RUSKE OPERNE PEVKE NETREBKO

NARIT KUPČEK

ENAKI ČRKI OSKAR KOGOJ

NEMŠKI SKLADAT. (WERNER)

ROBEC

PODLOŽNIŠ. DELO V FEVDALIZMU

ENERGIJSKA STOPNJA ATOMA ALI MOLEKULE

KATJA JEVŠEK

LOPOV, KRADLJIVEC

ANGLEŠKI SKLADATELJ IN PIANIST (THOMAS)

SPISEK NAPAK ZBOROVANJE ZNANSTVENIKOV

SLOVENSKI IGRALEC (VLADIMIR)

PODLAGA, OSNOVA

PRITOK VOLGE OPIS, PRIKAZ

LJUBITELJ ROKOVSKE GLASBE

KITA V ANATOMIJI

KEM. ZNAK ZA RUTENIJ

STANE SEVER

PREBIVALEC IZOLE

IME IGRALKE FURLAN

MAJHNA STAJA IVER, TRŠČICA DRŽAVA V AFRIKI (KAMPALA) BOLGARSKO MOŠKO IME

MESTO V MALIJU V AFRIKI

EGON ZAKRAJŠEK

IME IGRALKE KRAJNC IME SOCIOLOG. ZADNIKAR

POŽELENJE, STRAST GL. MESTO LATVIJE

ŠP. IGRALKA SASTRE

AMERIŠKO OTOČJE V PACIFIKU

VELIKA SLAŠČICA

SODOBNIK KELTOV

JUŽNOAMER. INDIJANEC

AM. PEVEC WILLIAMS

KRATICA ZA DOKTORJA

ALKOHOLNA PIJAČA

OČE

ODPRTA TELESNA POŠKODBA

FINSKO JEZERO (ENARE)

AM. IGRALKA DEREK

ALENKA PINTERIČ

POTEPUH, KLATEŽ

ORGANSKA. SPOJINA IZ ALDEHIDOV IN ALKOHOLOV

STROKOVNJAKINJA ZA ZGRADBO TELESA

POKRIT PREHOD SKOZI POSLOPJE

Lahko si priborite nov Littmann-ov stetoskop ali eno izmed uporabnih dveh knjig! Vse, kar morate storiti, je, da rešite križanko, odčitate navpično slikovno geslo in ga vnesete v obrazec. Tako boste svojo zbirko obogatili s koristno žepnico ali stetoskopom, kar vam bo zagotovo prišlo prav na vseh točkah poklicne poti.

www.medicinec.si

NAGRADNA KRIŽANKA

Avtor: Vladimir Milovanović NAJETO PERO

AM. IGRALKA (JULIA)

presnovnik December 2013


36 Razvedrilo

December 2013 presnovnik

9 772335 365000

www.medicinec.si


Presnovnik [December 2013]