Page 1

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

Pravi moški: kod ga iščem in kje ga najdem Kakšna učenka sem: čustvena Marta ali razumna Marija? Učljivost je več kot učenost NAŠ POGOVOR: Anita Šimonka: »Skozi padce in bolečino se največ naučimo« ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Žena se je zaljubila v drugega« ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Mojca in Marko Ferenčak: »Dobro je, da se poročiš mlad«

Glasilo, letnik 15, št. 3, september 2016, ISSN 1855-2110


»Bolečina in trpljenje morata priti v vaše življenje, vendar si zapomnite, da so bolečine, trpljenje in žalost samo Jezusov poljub – znamenje, da ste mu prišli tako blizu, da vas lahko poljubi.« »Če bom kdaj postala svetnica, potem bom gotovo 'svetnica temine'. Nenehno bom manjkala v nebesih – da bi prižigala luč tistim, ki na zemlji živijo v temi.« Sveta mati Terezija, prosi za nas!


Družina in Življenje

3

KAZALO 4

UČENJE: Pravi moški: kod ga iščem in kje ga najdem

5

Kakšna učenka sem: čustvena Marta ali razumna Marija?

6

Učljivost je več kot učenost

8

NAŠ POGOVOR: Anita Šimonka: »Skozi padce in bolečino se največ naučimo«

11 POSLUŠAMO MLADE: Moje telo govori 12 STARŠEVSTVO: Verouk: obveznost ali priložnost za zbližanje družine z Bogom? 13 KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA: Objem, ki vznemirja 14 TA STARI IN TA MLADI: Blagor taščam in tastom, kajti sadove svojega dela bodo uživali 15 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Žena se je zaljubila v drugega« 16 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Mojca in Marko Ferenčak: »Dobro je, da se poročiš mlad« 20 VILMINA SPODBUDA: Romantika je v redu, potem je pa na vrsti delo 22 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Na vrsti je »veliki servis« 24 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: V kateri zgodbi živim? 25 MINUTA ZA BOGA: Zasebna stvar – moja vera? 26 PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE: »Bogati naju podelitev življenjskih preizkušenj« 28 ZA VODITELJSKE PARE: »Počutiva se kot šolarčka in bova zapustila skupino« 30 DAJEMO NAPREJ: Amerika, dežela nasprotij 32 »Od Veržeja do Veržeja« 35 DAR ŽIVLJENJA 36 DANIJEV NAGOVOR: Bomo ponavljali razred? 38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

UVODNA BESEDA

Meta Halas, urednica glasila

Novosti Novost pride v vseh oblikah in trenutkih. Lahko je zaželena, lahko nenapovedana, lahko komaj že pričakovana, lahko nenadna in nehotena, lahko drobna, lahko korenita, lahko mimobežna, lahko pa »zareže do ločitve duše in duha« (Heb 4,12) in od nje ni povratka. Od vseh novosti, ki jih pišejo naše zgodbe, so najgloblje tiste, ki govorijo o novem življenju in smrti ali smrti in novem življenju. Ne glede na to, ali je »dobra« ali »slaba«, vsaka novost pomeni smrt starega, poznanega, prijetno navezanega in pomeni tudi prihod drugačnega, neznanega, boleče prilagajočega. To leto sem sama doživela dve veliki spremembi. V najini družini se je napovedal še en dojenček, zelo zaželen. Iz moje primarne družine pa se je poslovil moj oče, povsem iznenada. Spomnim se, kako sem dan pred očetovo smrtjo, ne da bi slutila njegov bližnji prehod v novo življenje, govorila Primožu o tem, kar mi je prišlo na misel: »Ta najin otroček sedaj že živi, ampak si predstavljaš, kakšno je njegovo življenje? Čisto drugačno od tistega, na katerega se bo moral navaditi, ko se bo rodil. Živel bo isto življenje kot prej, a na drugačen način. Verjetno bo pogrešal to plavanje v vodi, poslušanje šumenja in bitja srca, nenehno toplino in mehkobo. Ampak ko bo ugotovil, da lahko govori, prime igračko, in ko bo počasi shodil, bo videl smisel vseh svojih okončin in telesa. In tudi duha – čeprav manj otipljivo. In tega se potem lahko veseli. Verjetno je tako s smrtjo, le da v tistem življenju po smrti spoznaš še globlji smisel svojega telesa in duha. Živiš isto življenje kot prej, a na drugačen način. In tega se lahko veselimo.« Vem, da moj oče sedaj s svojimi zemeljskimi očmi ne more več prebrati teh vrstic, a verjamem, da jih lahko bere čisto na drugačen način, zato mu sporočam: »Rada te imam in hvala ti.« Na novosti se moramo vedno navaditi, a počasi. Jezus ve, da nas velike spremembe vržejo iz ustaljenih poti in od nas tudi ne pričakuje, da takoj prežvečimo celo kranjsko klobaso, ve, da nas bo za začetek nasitil tudi močnik. Zato je čisto v redu, da gremo z otroškimi koraki naprej in se z novostjo sprijaznimo. Tokratna številka revije Družina in Življenje tudi prinaša veliko novosti. Ustvarjalci upamo, da prijetnih, in se trudimo, da ne bodo prevelik zalogaj. Je že tako, da imamo pogosto raje »starino, ki je boljša«, in Jezus to ve, toda novo vino se mora »vlivati v nove mehove« (prim. Lk 5,33–39). Ko bo dozorelo, bo osvežilno in tega se lahko veselimo.


Družina in Življenje

4

UČENJE: Po moško

Pravi moški: kod ga iščem in kje ga najdem Globoka želja: biti pravi moški. Biti vreden vloge, ki mi je kot moškemu dodeljena – v družbi prijateljev, med sodelavci, v družini, ob ženi ... Toda, kakšen je pravzaprav »pravi moški«?  Spominjam se – bilo je v davnem času mojega otroštva – televizijskega oglasa za cigarete Marlboro. Kavboj nekje na divjem zahodu ponosno jezdi v večer. Odločen in trdno prepričan v svoje početje ima vse pod nazorom,

tridnevno bradico. Pozneje, ko se vozi za nekoliko počasnejšim avtomobilom, Pravega moškega povpraša za nasvet in ta mu govori, da je treba vozečo nepremičnino takoj prehiteti ter vozniku hkrati z zvočnimi in prstnimi učinki sporočiti, kar mu pač gre ... In tako čez dan vsakič, ko se moški glede česa odloča, ko mora kaj povedati ali narediti, prej preveri pri Pravem moškem iz slike. To vsakodnevno in neprestano dokazovanje moškosti – iskanje identitete – postane sčasoma samoumevno. Zdi se, da slika ni le slika, temveč neka resničnost, glas živega kavboja, poosebljenje Pravega moškega. In odločitve, ki jih z njim sprejemam, se zde tako naravne, iskrene, neoporečne.  

Moj heroj je … slepar!   Kot da to kaj šteje pri maši! In vendar z lahkoto nasedemo. Podoba s slike se namreč z leti prilagaja trendom, modi, postaja sodobnejša, privlačnejša, vplivnejša in prepričljivejša. Postaja tudi ostrejša, zahtevnejša, neizprosna, nestrpna, samovšečna, nečimrna. Vtika se tudi v najpreprostejša vsakdanja vprašanja in nemara imamo zaradi nje »prave« moške, ki se jim ne zdi moškega vredno razobesiti perilo, ostati doma z bolnim otrokom ali se odreči košarkarskim večerom in pivu s prijatelji, da bi bili več časa z ženo. Zaradi te podobe življenje tke žalostne zgodbe. Zaradi nje »tipični moški« ni pohvalna beseda. Moški s slike je slepar, lažnivec, prevarant. Danes na škatlici tistih cigaret beremo, da kajenje ubija. 

Kam naj se v cerkvi usede pravi moški? Živa podoba, ne le slika 

ko se neustrašno spopada z izzivi – kroti mustange, rešuje živali, čredo konj skozi travnike mirno vodi v staje. Njegovo ime je Uspeh, njegova drža Ponos. Pravi moški, ki kot zmagovalec brez odrekanj živi svojo svobodo.

Slika pravega moškega Vsak možakar si z leti naslika sliko »prave moškosti«. Ta ga kot vplivnež iz ozadja spremlja in usmerja. V to sliko se zazre že navsezgodaj, ko med britjem Pravega moškega iz slike sprašuje, če naj se brije do kože ali bi bilo bolj možato pustiti si

Naslednje pomembno vprašanje povprečnega kristjana, nedeljnika moškega spola je vprašanje cerkvene klopi. Kje torej Pravi moški pri sveti maši sedi? V naši domači župniji sem kot najstnik vedno zamujal. Med kesanjem sem torej vstopil in blizu vhoda ostal. Desno od mene je dogajanje spremljalo razpelo v naravni velikosti. Levo je bila pod korom postavljena – ločeno od ostalih sedišč – klop starešin. Tako sem jo vsaj jaz imenoval. Prostor za štiri osebe, za katerega se mi je zdelo, da neko nenapisano pravilo veleva, da nanj lahko sedejo le izbranci, »dedci« s kilometrino. Nanj se ne bi usedel, četudi bi bila klop povsem prazna in bi bil edini pri maši. Kot utrinek je mimo švignila misel: ko bom jaz starešina, me bo tam čakalo mesto za VIP. Pravi moški iz slike je prikimal.

Nasprotje prevare je resnica. Ko se je Pilat spraševal: »Kaj je resnica?«, se ni zavedal, da stoji pred Resnico. Pravi moški to spozna. Jezus postane njegov vodnik, edina avtoriteta pravega moškega. Z dopustovanja na Pagu se spominjam motorista, takega ta pravega, s Harleyjem, pivskim trebuhom, usnjem in pripadajočo železnino na obleki. Okrog vratu je imel obešen velik – pravzaprav ogromen – medaljon v čast Devici Mariji. Srečala sva se na poti v cerkev. Zares – pravi moški, ki se ne ozira na »sliko sveta« in gre ponosno na bojni posvet k Učitelju življenja in moškosti. Učitelju, ki mu pokaže ozko in strmo pot, polno izzivov in težav, in ga uči, kako se z njimi spoprijeti – takó, po moško.  Mitja Stantič


Družina in Življenje

5

UČENJE: Po žensko

Kakšna učenka sem: čustvena marta ali razumna marija? Žena, mati, hčerka, snaha, nečakinja, sestrična, župljanka, prijateljica, soseda … Vse te vloge in še mnoge druge v moji ženski naravi nihajo med likoma sester Marije in Marte, ki sta v goste sprejeli Jezusa in njegove učence. Obe sestri sta Učitelja z veseljem sprejeli. Medtem ko je Marija sedla k njegovim nogam in ga poslušala, si je Marta dala veliko opraviti s postrežbo (Lk 10,38–42).

Kadarkoli me je mož navdušen obvestil, da dobimo obisk, mi je vedno v glavo najprej vdrla misel: »Kaj jim bomo ponudili?« in ob tem sem že podzavestno v mislih brskala po kuhinjskih omarah.

Dobra ali le nespametna gospodinja?

Navdušeni nad oratorijskimi dogodivščinami najinih treh otrok mi kar naprej prihajajo na ustnice »mladinske« duhovne pesmi. Poznate Gloriino pesem Aleluja? »Dal si čisto mi srce, dal odprte mi roke, dal si čustva mi in dal si mi razum ...« V teh vrsticah se tako zelo najdem – sploh tam: dal si čustva mi in dal si mi razum – da se razumemo, točno v tem vrstnem redu. Predvidevam, da je Stvarnik ob načrtovanju moje pojave, za razliko od moževe, v zunanjo formo najprej skrbno položil čustva in šele nato razum. V Njegovi vsemogočnosti je predvidel, da bom le tako lahko ujemajoča se polovica mojemu možu, ki mi ga je namenil.

Ne vem, od kod mi predstava, da se bo nekdo pri nas dobro počutil, če bo dobro jedel. Zna biti, da sem jo ponotranjila že v otroštvu, ko mi je bila neskončno všeč pesem: »Veseli čas prihaja, ko mati zgodaj vstaja. 'Ma dos't skrbi in dost' trpi, ko v peč potico vsaja!« Torej lahko tovrstno vedenje pripišem geografskemu poreklu (Štajerska) in ljudskemu izročilu (koline). Naj bo to, seveda v šali, meni in meni podobnim v tolažbo. In tako sem po nepisanem, a vendar dodelanem scenariju tekala po hiši, improvizirala v kuhinji, občasno vmes še komu kaj zabrusila, z enim očesom nadzirala pospravljanje, ki je v pristojnosti otrok in pogledovala na uro v želji, da bi tiktakala počasneje. Mirne duše lahko rečem, da me je kot Marto v Lukovem evangeliju »skrbelo in vznemirjalo veliko stvari« (Lk 10,41). Nadzor nad mojimi mislimi in dejanji je v celoti prevzel paket vznemirjajočih me čustev – skrb, nervoza, občutek trenutne nemoči, ko nisem vedela, kje bi začela in kaj bi naredila najprej.

Prvi odziv na novico o obisku

Naredila bi vse, a potrebno je le eno

Imam čustva in razum

V naši hiši se, hvala Bogu, pogosto srečujemo s sorodniki, znanci in prijatelji. Glede na to, da sva z možem oba edinca, sva hvaležna, da imajo najini otroci možnost doživljati lepoto srečanj pod domačo streho, čeprav nimajo tet in stricev, bratrancev in sestričen.

Ko smo v začetku avgusta tako izvajali scenarij »Pospravljamo, pripravljamo«, sva se z možem uspela vmes še skregati. Ker sem bila vznemirjena in nervozna, sem mu malo glasneje dopovedovala, da »dobiti obisk« ni samo »pripraviti mizo in stole na zelenici«,

ampak še mnogo več (seveda sem s tem »mnogo« imela v mislih delo, ki sem si ga naložila sama). Mož me je na široko pogledal (moja nervoza mu je tako ali tako drug svet) in mi rekel: »Ne, pa ni! Vse kar potrebujemo imamo doma, bomo že znosili na mizo. Ti sedi z ljudmi, bom jaz vse zrihtal.« Mislim, da je evangelist Luka ob tem presrečen

pokimal. Še eni ženi in mami se je posvetilo. Potrebno je le eno – posvetiti se ljudem, ki pridejo.

Sem lahko hkrati Marija in Marta? Danes s tem pisanjem dokazujem in potrjujem, da sem sama dokaj neposlušna učenka svojega Učitelja, ki mi dokaj očitno nakazuje, da želi, da spoznam, da je v meni vse preveč samo Marte. Čutim, da sem dobila domačo nalogo, ki me spodbuja, da najdem obe sestri v sebi in jima dovolim, da zadihata s polnimi pljuči. Torej ravno prav Marte, ki bo v ljubezni in v veselju nad gosti znala sesti poleg Marije in z zbrano družbo doživeti lepoto bratskega druženja. Ampak, Gospod, nekaj pa vendarle lahko dam na mizo, kajne? :) Angelca Mlakar


Družina in Življenje

6

UČENJE: Duhovni pogled

Učljivost je več kot učenost Nekega dne sta dva profesorja najela majhno ladjo in se za sprostitev odpravila na plovbo prek prostranega in razglednega jezera. Med vožnjo sta zbijala šale in si privoščila tudi ladjarja: »Prijatelj, znate govoriti francosko?« »Ne, gospoda, nisem se učil.« Čez nekaj časa spet: »Se spoznate na matematiko?« »Draga moja, jaz poznam samo svojo barko in to jezero.« »O nesrečnik, izgubili ste polovico življenja!« Čez nekaj časa med smehom: »Poznate zgodovino naše domovine?« »Nikoli nisem hodil v šolo, gospoda. Znam samo veslati, krmariti in plavati.« Med pogovorom so nepričakovano zadeli ob čeri. Možakar se je trudil obvladati krmilo. Čez nekaj časa je vprašal profesorja: »Znata plavati?« »Ne,« sta odgovorila široko odprtih in prestrašenih oči. Ladjar se je rešil, profesorja sta v strahu kljub rešilnim obročem utonila. V pogovorih in spovedih velikokrat slišim: »Nisem si mislil, da se bo treba tudi sedaj toliko stvari učiti.« Ali pa: »Življenje te vedno znova uči.« Ali: »Mislil sem, da veliko vem, sedaj pa sem moram učiti stalno zaupati.« Človekovo življenje je hočeš nočeš plovba prek morja. Na tej plovbi sta pravzaprav le dve vrsti znanja. Eno je učenje, da bi se ponašal, nanj zanašal, ga imel kot zalogo, skratka učenje, da bi »držal v rokah«. Drugo je učenje, »da bi živel«, čim bolj živel. Tega ne moreš držati v rokah, ampak ga lahko le živiš, uporabiš ga, ko se znajdeš v vodi.

Apostol Peter – učenec Koliko stvari Gospod dopusti v našem življenju samo zato, da bi nas učil »plavati«. Še več. Želi nas naučiti

hoditi po vodi. Velikodušnemu Petru Jezus na morju pravi: »'Pridi!' In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu« (Mt 14,29). To je bila lekcija zaupanja. Kasneje je imel še veliko težkih učnih ur, v katerih je počasi spoznal, da še veliko stvari ne ve in se mora učiti zaupati. Peter nam je tako zelo podoben. So močni trenutki v življenju, ko si rečemo: Sedaj pa

vem, kako moram naprej. Kasneje se kakor pri Petru na dvorišču palače velikega duhovnika izkaže, da to ni zadostovalo (prim. Mt 26,75). In za nas je prav, da je tako! V Petru se lahko prepozna vsak mož in žena, vsak duhovnik, vsak oče, mati, stari oče in mati … Zakonsko in družinsko življenje je hoja po vodi.


Družina in Življenje

7

Duhovnikovo življenje je hoja po vodi. Ko to več ni, misliš, da s svojim znanjem in izkušnjami »obvladaš«, v resnici pa s tem nehaš biti učenec.

Hodi za menoj Čisto na koncu vajeniške dobe, po vstajenju, je Peter še enkrat slišal Jezusove besede: »Hodi za menoj.« Ko jih je na obali slišal prvič, jih je razumel kot vsi mi: Hoditi za Jezusom kot »narediti šolo«. Nekaj let in potem si pripravljen za poklic, potem – si mislimo – sledijo samo še izboljšave. Po tem, ko je drugič izpovedal vero, »ti veš, da te ljubim« (Jn 21,15), je kot zadnje navodilo slišal samo še: »Hodi za menoj.« In šele sedaj prvi papež razume, da to pomeni: vedno ostani učenec. Kako veselo živijo zakonci, ki so postali učenci. In kako nesproščeno tisti, ki mislijo, da se lahko usedejo na čoln svojih izkušenj in pridobljenega znanja. Dokler se ne »naučiš plavati«, si vedno v strahu za svoj čoln. Zato ga začneš obkladati z mnogimi varnostnimi sistemi.

Ob ženi, možu, otroku … se učim Kako močno me nagovarjajo sproščeni in vedri starši. Pa ne sproščeni le na zunaj, po značaju, temveč od znotraj. Tisti, ki so zmogli zapustiti čoln in se hode odpravili po morju. Ti starši so dokončno sprejeli pot učenja, ki predela strah. Otroci bodo neizmerno hvaležni staršem, od katerih jim ni bilo treba posrkati njihovega stisnjenega strahu. Preveč je groženj od vseh strani, preveč pričakovanj, da bi se zmogli kar tako izogniti prikritemu strahu. Edina pot je učenje. Vendar ne ono prvo, ne kopičenje znanja, da bi bili vnaprej pripravljeni na vsak možen življenjski udarec. Je prej odpoved kopičenju znanja, da bi ostali dovolj prazni. Kdor ima v sebi dovolj praznega prostora, se bo veliko naučil ob odraščajočem otroku, ob tako zelo različnem možu, ženi, v tako

drugačnem vzorcu prejšnje družine moža ali žene. Biti učljiv je veliko več kot biti učen. Nagovorijo me starši, ki so se morali soočiti s tem, da gredo njihovi otroci po drugih poteh, kot so pričakovali in upali. Dovolili so, da je zanje to postalo učenje in ne obžalovanje. Veliko stvari so izgubili s svojega čolna in preizkušnja jih ni obtežila, temveč naredila lažje, prožnejše in bolj prosojne. »Nisem se mogel upreti zgledu mojih staršev, prevzelo me je, ko sta se ob čustvenem potresu med nami tako spremenila. Postala sta drugačna in šla naprej.« Tako pripoveduje študent, ki je »razočaral« očeta in mamo s svojimi upornimi odločitvami. Otroci morajo videti starše v hrbet, ko gredo naprej in ne gledajo nazaj. To zmoreš le, ko gledaš nekaj pred seboj in postajaš učenec.

Božja modrost ni učena temveč učljiva Sveto pismo nam pripoveduje o neki drugi vrsti učenja. Pripoveduje o Božji modrosti. Ta ne kopiči, ampak se odpoveduje. Bog sam se v ljubezni odpoveduje svojemu vedenju, da daje prednost odnosu z nami in stvarstvom. Božja modrost ne naredi nekaj popolnega in potem pošlje v delovanje. Božja modrost je ustvarjalna, vendar ostaja z ustvarjenim v odnosu. Odpoveduje se zalogi znanja, da bi ostala gibčna in igriva. Božja modrost se je čisto na začetku igrala: »Ko je postavljal morju njegovo mejo, da vode ne prestopijo njegovega obrežja, ko je zarisoval temelje zemlje, sem kot njegov ljubljenček bila ob njem, se veselila dan za dnem, se ves čas igrala pred njim« (Prg 8,29–30). To ne pomeni, da nehamo z branjem knjig, udeležbo na predavanjih in seminarjih. Pomeni, da ob vsem tem ostajam moder in »gibčen«. Ostajam v veliki šoli življenja, ki je šola zaupanja. Znanja o odnosih, vzgoji, duhovnosti imamo lahko še vedno veliko, le skladiščeno je na drugačen način.

Nič ne pomaga vedeti, če prej ne živiš. Otroka lahko naučimo vseh spretnosti, ne naučimo pa ga »plavati«, to pomeni »živeti«. Drugega lahko vzgojim le tako, da se sam učim plavati sredi valov. Življenje samo poskrbi, da se je treba tega učiti tudi in še bolj v odrasli dobi. Prav je, da otroku omogočimo veliko znanja in spretnosti. Toda če smo ga naučili najprej živeti, tudi znanje ne bo potonilo v valovih. Vedri starši se učijo veliko izgubljati, da bi lahko še več imeli.

Brez Svetega Duha ne gre »Kajti kdo izmed ljudi ve, kaj je v človeku, kakor le duh človekov, ki je v njem? Tako tudi, kar je božjega, nihče ne pozna kakor le Duh božji. Mi pa nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kar nam je Bog milostno podaril (1 Kor 2, 11–12). Že v vsakdanjih pogovorih velikokrat slišim: »Kako blagodejno je, ko me razume nekdo, ki je sam šel skozi to. Nekdo, ki ni »probal«, tega ne razume.« Da bi razumeli Božje reči, potrebujemo njegovo izkušnjo. To pa nam posreduje Sveti Duh. On je življenje Boga. Samo Sveti Duh me lahko naredi za sina ali za hčer, saj me on uteleša v življenje Jezusa Kristusa. Samo on je Sin. In Sveti Duh nam posreduje to izkušnjo sinovstva. To pa je znanje, ki je veliko več, kot »skladiščeno« znanje. Je utelešeno, kar je neskončno več. Ko ostajam učljiv Svetemu Duhu, me on uteleša v telo Jezusa Kristusa. Tam se moja učljivost združi z učljivostjo drugih. Moje znanje je rešeno želje po uveljavljanju. Z učenjem ne iščem več sam trdnih tal pod nogami. Postajam odprt za hojo po vodi. Postajam del nove stvaritve. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). Rafko Klemenčič


Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

ANITA ŠIMONKA »Skozi padce in bolečino se največ naučimo« Anita zase pravi, da je najprej žena in mama, nato pa tudi ravnateljica in skupaj z možem Rajkom sodelavka DiŽ-a. Z nami je spregovorila o svoji družini, o tem, kako z Rajkom vzgajata otroke in drug drugega ter tudi o tem, kako nismo nikoli prestari za učenje. Kaj tebi osebno kot ženi in mamici pomeni družina? V svojem življenju sem v mnogih vlogah, a najprej sem in vedno bom žena in mama. Družina je najpomembnejši del mojega življenja. Vse izhaja iz nje in se vanjo steka. Je prostor veselja, joka, srečevanja, druženja, molitve, rasti, vzgajanja.

Nič v mojem življenju se ne zgodi, dokler tega ne podelim z Rajkom. Zagotovo me je zaznamovala moja primarna in tudi razširjena družina. Pri nas so bili otroci blagoslov. Starši so se pogovarjali z nami, nam bili v oporo. Ob vsakem izpitu sem poklicala mamo in jo prosila, naj z babico molita zame. S svojo molitvijo, pogovori, vzpodbudami me je nenehno spremljala tudi teta redovnica. Še danes živimo, dihamo skupaj. To je zasidrano v meni. Ko sem prvič zanosila, me je ob pogledu na modro črtico prevzel strah. Pomislila sem: »Zdaj?! Ni še čas za to.« Z Rajkom sva bila poročena, on brez zaposlitve, moja še ni bila zagotovljena, živela sva pri mojih starših v eni sobi. Toliko stvari sva želela še urediti, preden bi prišel na vrsto otrok. Po globokem vdihu pa sem v sebi začutila veliko veselje in radost. Gospod, ti že veš. Dva meseca pred porodom sem opravila strokovni izpit in dobila zaposlitev. Vsi smo se tako zelo veselili tega vnuka, prvega v moji in Rajkovi družini. Kmalu se je napovedal drugi otrok. Tri sorodnice, dobre prijateljice smo bile hkrati noseče. Kako smo se veselile življenja, ki je raslo v nas. Po treh mesecih pa se je moj otrok poslovil. Zelo, zelo me je prizadelo. Pa saj imaš Filipa, pa saj boš še imela otroke. Te tolažilne besede domačih in prijateljev so tako

bolele. Saj vem, a to bitjece sem izgubila! Svakinja je tisto leto rodila hčerko. Vsi pravijo, kako podobna mi je. Prav na poseben način jo imam rada. Vedno me spominja na mojega angelčka v nebesih. Filipu so se pridružili še Jure, Katarina in Pavel. Ko gledam nazaj, si rečem: vsak je prišel ravno ob pravem času. Tako zelo različni so si. Trudiva se z vzgojo. Hkrati pa čutiva, kako otroci »vzgajajo« naju. Nama pomagajo, da še naprej rasteva in se vedno znova prevetrujeva.

Tvoje (vajino) dejavno sodelovanje pri Družini in Življenju je za mnoge, s katerimi prihajata v stik, velik blagoslov. Je blagoslov tudi za vaju? Lahko govorimo o naključjih, a jaz sem vse bolj prepričana, da nas Gospod nenehno vodi in varuje. Po sedmih letih zakona sva imela z Rajkom prvo večjo krizo. Rajko je resno zbolel, jaz sem odhajala nazaj v službo po drugi porodniški, težave v moji primarni družini. Zelo hudo je bilo. In ravno takrat sem dobila v roke zloženko, ki je vabila na seminar Nepozabni trenutki za naju. Nekaj v mojem srcu se je zganilo.


Družina in Življenje

9

Rekla sem si, da morava iti. Rajko se je zelo upiral, češ, kaj pa nama je tega treba. A jaz sem vztrajala. In sva šla v Celje k sv. Jožefu. Seminar nama je spremenil življenje. Oba sva odkrila, da je naš Bog oseba, nekdo, s katerim se lahko pogovarjam, se mu potožim, ga prosim, se z njim tudi kregam, se mu upiram. Takrat sva stopila na novo pot. Počasi sva odkrivala, da sva midva, mož in žena, Rajko in Anita, dar drug drugemu. Da sva drug drugemu dana točno takšna, kakršna sva, z vsemi plusi in minusi. Učila sva se kregati in se pobotati, si odpuščati, učila sva se vzgajati najino četico … In to veselje, ki naju je napolnjevalo, ta spoznanja sva »morala« dati naprej. Ko te nekaj prevzame, enostavno ne moreš zadržati zase. Govoriš, vabiš, pridite, vstopite tudi vi! S tem, ko govoriva drugim parom o svoji poti vzponov in padcev, vedno znova usmerjava kompas najinega zakona v pravo smer.

Danes smo ljudje zelo zaposleni, in ko koga kam povabimo (predavanja, vikend seminarji, duhovni tedni za družine …), pogosto slišimo odgovor: »Nimam časa.« Kako ti, ki si tudi zelo zaposlena, usklajuješ potrebe družine, službe in prostovoljnega služenja drugim? Če je pri nama z Rajkom vse v redu, lahko delujem tudi na drugih področjih. Na vrhu lestvice so zato moj mož in najini otroci, naša družina. Prepričana sem, da bi bilo veliko srečnejših družin, če bi se na življenje v družini pripravljali (ne pripravili). To je proces. Najini vzorci iz primarnih družin znajo biti zelo različni, mogoče celo napačni. Zato stvari ozaveščava, dobro je vedeti, zakaj in s kakšnim ciljem nekaj počneva. Ni boljše naložbe za naju in najino družino, kot če greva vsaj enkrat na leto na enega od omenjenih dogodkov. Težava je v tem, ker je potrebno dvigniti ta zadnjo. Priznam, tudi jaz

si večkrat rečem, pa kaj mi je tega treba. Hitro najdem izgovore; sem zelo zaposlena, zdaj so na vrsti druge, pomembnejše stvari, pa najini otroci, kar naprej so sami … Toda še nikoli nama ni bilo žal tega časa. Vedno se je bogato obrestovalo. Zahtevna je tudi moja služba. Delo učiteljice, zdaj ravnateljice me izpolnjuje, počutim se koristna. S talenti, ki jih imam, živim tudi za druge in z drugimi. Priznam, zadnji dve leti sta bili zame in za vse moje drage naporni, ker sem menjala službo. Mnogo sem se morala učiti, delo je drugačno. Ampak ob podpori celotne, tudi razširjene družine je šlo. Povezanost z DiŽ-em je za najin zakon bistvena. Tu se srečujemo res pravi prijatelji, ki drug drugega opogumljamo, razumemo, smo bratje in sestre. Včasih je kar težko pravilno voziti skozi vse obveznosti. Potrebno je nenehno prilagajanje, mnogo potrpežljivosti. Zdaj, ko so otroci starejši, je lažje. Vsi smo odgovorni za naš dom. Vsak otrok je moral prevzeti svoj del obveznosti, kar se tiče hišnih

»Trudiva se z vzgojo. Hkrati pa čutiva, kako otroci 'vzgajajo' naju.« opravil. Seznam del z natančnim opisom in časovno razporeditvijo je v našem domu nekaj normalnega. Delo mora biti opravljeno, izgovorov ni. Moj velik dosežek je, da sem se naučila stvarem, ki niso resnično pomembne, reči ne. Brez slabe vesti in obžalovanja.

Tokratna tema našega glasila je učenje. Ti si po poklicu profesorica matematike in si vrsto let poučevala na Gimnaziji Ljutomer. Kakšen je tvoj osebni odnos do znanja?

Ko sem zaključila študij matematike, me je prešinila misel: »Matematik sem? Ko pa je v matematiki še toliko, česar ne znam!« Zdelo se mi je, kot da sem osvojila šele osnove. Učenje se šele začenja … Od dijakov sem mnogokrat slišala: »Profesorica, kje bomo mi to potrebovali?« Moj odgovor je bil vedno: »Če nekega znanja nimaš, ga tudi uporabiti ne moreš, kajne? To, kar se učimo zdaj, je osnova za nekaj, kar nas pripelje naprej, mogoče do tistega, kar bo za nas uporabno in pomembno.« Matematika je veliko več kot le računanje. Pridobljeni »matematični« način razmišljanja uspešno izkoriščam na mnogih področjih življenja. V bistvu res ne gre samo za učenje določene snovi oz. predmeta. S tem, ko pridobivamo znanje, se širi naš zorni kot, vsebine z različnih področij začnemo povezovati. Sama opažam, koliko znanja, ki sem ga dobila pri delu v DiŽ (delo z ljudmi, nastopanje, priprava pričevanja), lahko uporabim pri delu v šoli. Z znanjem, ki sem ga pridobila na različne načine, se počutim samozavestna, tudi gotova, da delam prav.

Včasih so rekli, kolikor znaš, toliko veljaš. Ko gledam karikaturo odnosa staršev do otrokovega uspeha v šoli pred 50 leti, se sprašujem, če to danes še vedno drži?


Družina in Življenje

10

oblikujeva. Kako se ti učiš ob tvojem Rajku?

Vprašajmo se, kaj želimo za našega otroka. Da bo samostojen, sposoben živeti in preživljati težave ali da bo za vedno naš »otroček«? Nobena vzgoja takrat ni prijetna! Kaj sporočamo našemu otroku, če so naše metode prelaganje odgovornosti, iskanje krivca v drugem? Starši bi morali vzroke za slabe ocene iskati pri svojem otroku in sebi. Ima naš

»Moj velik dosežek je, da sem se naučila stvarem, ki niso resnično pomembne, reči ne.« otrok, ko pride iz šole, urnik: določen čas za sprostitev, za učenje, za spanje? Smo odstranili računalnik iz otroške sobe in nadzorujemo njegovo uporabo? Je v času učenja telefon na polici v dnevni sobi? Ali otrok upošteva navodila učitelja? Se uči sproti, dela domače naloge? Ali otroku sporočam, kakšen privilegij ima, da lahko hodi v šolo? Nergam čez učitelje ali jih podpiram v njihovih prizadevanjih? Izsiljujem pri učitelju pozitivno oceno ali vidim morebitni popravni izpit kot priložnost za rast mojega otroka? Ali svojega otroka učim, da je potrebno za svoja dejanja prevzeti odgovornost, nositi posledice? Skozi padce in bolečino se največ naučimo.

Človek je socialno bitje in se v polnosti uresničuje v odnosih. Najboljše okolje za to je zakonski odnos med možem in ženo, kjer se drug ob drugem oba nenehno

Bila sva soseda, sošolca, naklonjena drug drugemu skoraj celo mladost. Kar nekaj časa sva »hodila skupaj«. Imela sva občutek, da se zelo dobro poznava. Kmalu po poroki so se pojavila prva večja nesoglasja. Počasi sva spoznavala, da sva si zelo različna. Spotikala sva se ob »brezveznih«, vsakdanjih stvareh, malenkostih, ki pa lahko povzročijo hude razdore. Z leti in izkušnjami sva se naučila, da je pomemben čas, ko si pogledava v oči, se poslušava, začu-

tiva, sva razumljena. Upoštevava, da sva moški in ženska, vsak na svojem planetu; da vedno obstaja tudi moj del krivde; da ne napadam in razdiram, ampak gradim. Potrebno se je truditi in razčiščevati stvari – se piliti in brusiti. To je vsakdanje opravilo, a ta trud je bogato poplačan.

Prepričan sem, da imamo danes vsi veliko priložnosti za učenje – predvsem mislim na učenje dobrih medsebojnih odnosov. Nikoli ne bomo »dovolj izobraženi« možje in žene, očetje in mame, stari starši … Kako ti gledaš na to? Meniš, da lahko postajamo boljši? Res je. Dokler človek dela, se uči, tudi živi. Kako zanimivo je bilo opazovati našo takrat petletno Katarino, ko je učila svojega dedka rokovanja z računalniško miško. In kakšno veselje je dedku, ko Katarino uči vrtnarjenja! Sobivanje mladih in starejših je izredno pomembno. Moji in Rajkovi starši so se udeležili seminarja Nepozabni trenutki

za naju. Zanimivo je bilo opazovati njihove odzive. Čeprav imajo dolgo kilometrino zakonskega življenja, so zadovoljni ugotavljali, da ni nikoli prepozno. Presenečeni so bili, da se za dobre medsebojne odnose lahko učimo. Da obstajajo tehnike, ki v praksi delujejo. Splača se jih uporabljati! Analizirali so preživeta leta v zakonu in videli, da še vedno lahko kaj spremenijo in izboljšajo. Njihova izkušnja seminarja je prinesla svež veter v naše odnose. Še bolj smo si naklonjeni, še bolj se trudimo imeti dobre, pristne odnose. Pogovor teče, smo potrpežljivi in razumevajoči drug z drugim. Od prizadevanj za dobre medsebojne odnose imamo največjo korist mi sami. In zagotovo to izkušnjo prenašamo na naše delovno mesto in na vsa področja, kjer delujemo. Postajamo magnet. Ljudi privlači nekdo, ki v ospredje ne postavlja vedno le sebe in svojih potreb.

Kaj bi kot ravnateljica osnovne šole ob začetku šolskega leta želela položiti na srce možem in ženam oziroma staršem? Učitelji in starši imamo vsi isti cilj. Otroka želimo pripraviti na samostojno življenje, mu pomagati, da bo postal odgovoren, samostojen posameznik, opremljen z veščinami in znanjem. Da bo znal in hotel živeti svoje sanje, doseči svoje cilje. Uspešni bomo le, če bomo delali z roko v roki, se pogovarjali, se poslušali, si zaupali. Če bomo potrpežljivi, če bomo prisluhnili otroku, mu včasih dali čas. Nič ni narobe, če otrok kdaj doživi neuspeh, mu je hudo. Naša naloga je, da mu pomagamo priti iz bolečine, mu pokazati pot. Anita, iskrena hvala za ves tvoj trud in da si z nami podelila svoje znanje in izkušnje! Pogovor sem pripravil Dani Siter


Družina in Življenje

11

POSLUšAmO mLADE Si že kdaj šel mimo kakšne hiše, ki je imela razmetano dvorišče, nepokošeno travo in na sploh neurejeno okolico? Ali pa mimo take, katere okolica je bila zelo urejena in prav lepa? Kaj si pomislil ob eni in kaj ob drugi? No, predvidevam, da so bili občutki ob drugi verjetno bolj prijetni.

mOJE tELO gOVORi Obleka ne naredi človeka Kot si mnenje ustvarimo, ko gremo mimo hiše, si ga tudi, ko gremo mimo človeka. glede na človekovo zunanjost (po navadi najprej opazimo obraz in oblačila) dobimo o človeku prvi vtis in si (običajno podzavestno) oblikujemo mnenje o njem, o njegovi osebnosti. Lahko nas oseba pritegne, se nam zdi prijetna in prijazna ali pa nas odbije. Kljub temu da si vsi ljudje ustvarjamo mnenja o drugih, je pomembno, da ne delamo zaključkov. Zavedati se moramo, da je človek veliko več, kot obleka. Da človeka spoznamo, ni dovolj, da vidimo, kako je oblečen. Čeprav pregovor pravi, da obleka naredi človeka, to ni vedno res. Obleka ima zagotovo zelo veliko težo pri oblikovanju prvega vtisa (v tem primeru je pregovor resničen), vendar se je potrebno izogniti obsojanju, ki je lahko zelo boleče. Kot mi druge, tudi drugi ocenjujejo nas in si o nas ustvarjajo mnenja glede na prvi vtis, ki ga dobijo. Ljudem okoli sebe s svojo zunanjostjo in tudi obnašanjem o sebi kar naprej nekaj sporočamo in dobro je, če se tega zavedamo. Ne moremo se izogniti temu, da nas ljudje ocenjujejo, lahko pa poskrbimo, da s svojo zunanjostjo sporočamo resnico.

Obleka lahko uniči človeka Velikokrat vidim nedostojno oblečena dekleta. Opazim, da s svojo

zunanjostjo pritegnejo poglede marsikoga, toda nisem prepričana, da si želijo poželjivih pogledov. Zagotovo si vsak človek želi pozornosti in ljubezni. Ampak take pozornosti, kot si je želimo, ne bomo dobili s pomanjkljivimi oblačili. Dekleta, če si želimo pravega moškega, potem ga zagotovo ne bomo dobile z velikim dekoltejem, kajti pravi moški ve, da ženska, ki se spoštuje, svojega telesa ne razkazuje. Z obleko povemo, kakšen odnos imamo do svojega telesa. Če ga spoštujemo, se bomo oblekli dostojno in s tem ljudem okoli sebe sporočili, da nismo lutka v izložbi, ampak človek, ki ga je treba spoštovati. Če namreč sami sebe ne spoštujemo, kako nas bodo drugi?

»Obleči spoštljivost« Kako naj verjamem, da ima človek rad svoje telo in ga spoštuje, če pa polovico površine njegove kože prekrivajo tetovaže? in kako naj verjamem človeku, da spoštuje svoje telo, če vanj vnaša škodljive substance? Kako naj verjamem dekletu, da spoštuje svoje telo, če je pomanjkljivo oblečena in se tako nastavlja poželjivim pogledom? Ali da ima rada svoj obraz, če pa ga pretirano prekriva z ličili? Jaz takim ljudem težko verjamem, ker lažejo svojemu telesu.

Svoj odnos do telesa lahko primerjamo z odnosom do prijatelja. Če imam prijatelja rada in ga spoštujem, ga ne bom želela skrivaj spremeniti. in tako je tudi s telesom.

»Nihče ni popoln.« Kdo to pravi? Ja, tudi sebe sem to že večkrat slišala reči. Res, nismo popolni kakor Bog, ker smo grešni. A če pomislim, je to pogosto le stavek, s katerim opravičujem svoje napake. Kaj pa moja zunanjost – je popolna? V Božjih očeh zagotovo. Bog je vsakega ustvaril z ljubeznijo. Vsakemu je podaril telo, ki ni enako prav nobenemu drugemu telesu. Vsak izmed nas je prava umetnina. in ko Umetnik ustvarja, je nezmotljiv in prav vse naredi z razlogom. Čeprav se mi kaj skozi moje oči zdi kot napaka, je v Božjih očeh to verjetno ena izmed edinstvenih stvari na mojem telesu. Se pa bomo verjetno vsi strinjali, da npr. mozolji niso videti ravno edinstveno. in naj se zjutraj ob pogledu na novo izboklino sredi čela še tako jezim, izginila ne bo. Kaj pa lahko naredim? No, pomaga, če se nasmehnem. in nasmeh je verjetno veliko bolj opazen, kot pa moj novi mozolj. Kdo bi si mislil, da lahko z nasmehom, ki je posledica novega mozolja, nekomu polepšaš jutro – nasmeh je namreč nalezljiv. (še dobro, da niso tudi mozolji! ) Ema Verdinek


Družina in Življenje

12

STARŠEVSTVO

Verouk: obveznost ali priložnost za zbližanje družine z Bogom? Zakorakali smo v novo šolsko in veroučno leto. Priznam svoj napačen pristop do obiskovanja verouka. Zamočila sem na celi črti. Nisem hodila za Njim. Verouk sem jemala kot obvezo, sedaj pa verjamem v vez zbliževanja otroka in celotne družine z Bogom.

Prenehala sem hoditi k verouku, pri otrocih ne želim ponoviti te napake Kaj se mi je zgodilo? Bili smo večja generacija otrok, in da ni bilo gneče v veroučni učilnici, je bilo obiskovanje časovno razdeljeno v dve skupini. Eni so hodili v župnišče takoj po pouku (rekli smo jim vozači, ker so bili vezani na avtobus), drugi pa smo šli po pouku takoj domov in popoldne nazaj na veroučno uro (to smo bili »ta bližnji«). Moja želja zaradi razmer v družini je bila, da bi hodila z vozači. Nisem bila slišana, saj je gospod takrat vztrajal, da naj pridem v popoldansko skupino. Moja takratna vloga v družini je bila pomoč staršem v obliki varstva mlajšega bratca. Preprosto ga nisem mogla pustiti samega doma pri njegovih dveh letih, zato sem prenehala hoditi k verouku.

Vem, da sem zamudila zbliževanje z Bogom Takrat ni bilo nikogar, ki bi me pošteno potrepljal po rami in mi rekel: »Hodi za menoj.« Ni bilo vzpodbude s strani staršev, okolja in konec koncev potrditve mojega notranjega glasu in volje. Zdi se mi, da je bilo moji mami vseeno, oče se o veri in o hoji za Jezusom z menoj ni nikoli pogovarjal. Napaka. Ko pogledam nazaj, si rečem: »Oh, le kaj sem zamudi- la.« Želim si, da bi se starši takrat o mojem »problemu« glede

verouka pogovorili z gospodom in menoj. Verjamem. da bi se našla ustrezna rešitev ali vsaj dogovor. Čas je, da sebi odpustim ta velik greh, da spustim to krivdo ter da sledim Najvišjemu in veri sedaj, tukaj in zdaj. Iz tistega obdobja v sebi nosim občutek zamude zbliževanja z Njim.

Od prevažanja otrok do preživljanja časa z Jezusom Večkrat slišim nekatere starše: »Ah, kaj ta verouk, le še ena obveznost, še en strošek več ob brezplačnem šolstvu. Priznam, včasih sem ob tem hitrem tempu tudi jaz tako zmotno mislila. Čas je, da pogledamo drugače. Sedaj z veseljem otroke vozim k verouku (sodelujemo tudi z ostalimi starši pri prevozu otrok), ker vem, da moji otroci verouk potrebujejo, jaz pa si tisti čas, ko jih čakam, lahko vzamem šolsko uro zase. Včasih je ta čas namenjen klepetu z ostalimi starši in ja, tudi ostali starši pravijo: »Potrebujem to urico zase.« V vsem tem času pa menim, da je prav, da zase najdem eno zdravo mejo in kdaj rečem »tudi« ne kavici in klepetu (ah, ta moja razvada) ter grem tisti čas v mir in tišino, v cerkev – brez slabe vesti, da bi se s tem »obsedla« od duhovnosti. Da se pogovorim s seboj, z Njim.

Preko verouka se Bogu ne bliža samo otrok Začnimo veroučno leto drugače in se vprašajmo, kaj lahko v tisti šolski uri naredimo zase, za svoje otroke, vnuke. Tudi domača naloga v veroučnem zvezku je lahko čas za sodelovanje in pogovor z otrokom ter za povezovanje z Bogom … Če imamo več otrok lahko otroka k verouku pelje mama, drugič oče, pa tudi kakšnim starim staršem bodo molitev za družino ali samo tišina, mir v cerkvi dobro godili. Srečno veroučno leto, polno srečanj z Jezusom vam želim. Branka Petrovčič


Družina in Življenje

13

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Objem, ki vznemirja

Po obisku svete maše sem ob pozdravu objela sorodnico iz tujine, ki poletja preživlja v naši bližini. »Aha, si se spomnila, da potrebujem objem,« je ob tem rekla. Pozneje sem že stopila iz maminega avta, a spet vstopila vanj in objela še mamo, rekoč, da tudi nje nisem že nekaj časa objela. »Saj me res še nisi objela, odkar si se vrnila z duhovnih vaj,« je takoj ugotovila. Tako sta me obe povedli k razmišljanju o mojih objemih.

Ko se prepustim Božjemu objemu … Res je, da sem takrat, ko se počutim bolj duhovno napolnjena, tudi bolj radodarna s svojimi objemi. Sicer nisem nikoli sodila med tiste ljudi, ki jim veliko pomenijo dotiki in s tem telesni stik z drugimi. Vedno sem bila raje bolj zadržana glede tega. A trditev, da se ljudje ne spreminjamo, pač ne drži in tudi na tem področju se je moj odnos v zadnji tretjini mojega življenja precej spremenil. V spominih se rada vračam v svojo preteklost, od daleč brskam po svojih občutkih in doživetjih in skušam dati drugim to, kar sem sama morda v določeni starosti ali trenutku pogrešala.

Objemam otroke … Kot majhna sem se branila telesnih izrazov nežnosti. Pozneje jih mogoče zato nisem prejela tudi takrat, ko sem po njih hrepenela, a nisem tega nikoli pokazala. Redni objemi tako niso namenjeni otrokom le, ko so manjši. Z raznovrstnimi dotiki pozornosti nadaljujem tudi pri večjih. Hočem jih naučiti, da za objem niso nikoli preveliki, saj lahko dotik, ki izraža sočutje in ljubezen, omili marsikatero težavo. To sem tudi sama sprejela kot način izražanja ljubezni in pozornosti. Navadno se objemov ne brani nihče od otrok, le včasih pade kakšen

komentar. »Bo dovolj?« rad povpraša eden, medtem ko drugi pravi: »No, no, mama, saj je v redu.«

… objemam moža Moje razmišljanje se ustavi pri objemih, ki si jih podeliva z možem. Njihova raznolikost je zelo pestra. Eni so tisti, ki nastanejo po končanem večjem delu, mogoče po prihodu iz službe, v trenutku, ko se konča hitenje tistega dne, in so kot osvežilen požirek studenčnice. Ob takem objemu si malce oddahneva drug ob drugem, kot bi si izmenjala bremena in jih potem lažje nosila. Potem so tu tisti, ki sodijo že malce v navado, pa romantični, ki nastanejo na kakšnem zmenku, ko se počutiva kot mlada zaljubljenca. Seveda so tudi taki, ki so namenjeni le temu, da se malo pogrejeva, pa drugi, ki so znak odpuščanja …

Ko te pustim brez objema … Med vsemi posvetim svojo pozornost objemom, ki nastanejo v tihoti večera ali noči, ustavim se pri tistih, ki se ne zgodijo. Pomislim na dni, ko je možev objem poln pričakovanja in moči, sama pa si v tistem trenutku ne želim odgovoriti nanj. Kaj storim? Izgovor, da boli glava, je doma že v šalah, zato je marsikdaj po krivici sprejet kot laž. Večerna utrujenost je navadno tudi nekaj, na kar imava z možem precej različna pogleda, in čeprav se zelo trudi razumeti, kaj to je, verjetno tega nikoli ne bo zares dojel. Kam padejo besede, da si v tem trenutku želim le nežen objem in ničesar več? Kaj predstavlja možu požirek, ko bi na dušek izpil celo steklenico? Kakšni boji se takrat odvijajo v najinih mislih in telesih? Tu ni poražencev. Je le zmagovalec – sočutje, vdanost, ki sledita trenutnemu obupu, razočaranju … Odpuščanje, razumevanje ... Hvala Bogu, ki naju je naučil (in naju še uči), da nisva sebična pri telesnem izražanju ljubezni. Hvala ti, ljubi mož, ker me poskušaš razumeti tudi takrat, ko te ne želim vznemirjati le z objemom nežnosti. Veš, da se trudim, da bi bilo objemov, ki se ne zgodijo, čim manj.

Alenka Brožič


Družina in Življenje

14

TA STARI IN TA MLADI

Blagor taščam in tastom, kajti sadove svojega dela bodo uživali Včasih se zdi, da kar ne znamo ozavestiti, da je eno obdobje z našimi otroki za vedno minilo. In da je tako tudi prav. Starši smo v obdobju odraslih otrok zopet odgovorni le za svoje življenje, ki ga tudi edini lahko spreminjamo. Otroci morajo hoditi lastno pot. Tudi če ta za nas ni (najbolj) sprejemljiva, je bolje, da je ne kritiziramo in ne poskušamo usmerjati, saj jo s tem odraslim otrokom le otežujemo. Obenem na takšen način ne živimo svojega življenja, zato tudi ne moremo biti zadovoljni. Zato blagor taščam in tastom, ki vedo, da biti tašča in tast pomeni, da: ŠŠ vama je bil podarjen otrok, ŠŠ sta z njim lahko hodila (v večini primerov) vsaj dvajset let življenja,

ŠŠ sta otroku v tem (dovolj ali ne) dolgem sopotništvu predala vse, kar je bilo za vaju pomembno in kot sta to najbolje vedela in znala, ŠŠ je vajin otrok odrasel človek, ki je že prevzel (sicer pa jo bo lahko le z vajinim umikom) odgovornost za svoje življenje, ŠŠ je vajin otrok z nekom postal eno. Vajin odrasel otrok (in njegova družina) zato ne potrebuje več: ŠŠ vajine stalne razpoložljivosti, ŠŠ vajinega nadzora, ŠŠ vajinih samoiniciativnih nasvetov in popravkov. Potrebuje pa: ŠŠ da je sprejet kot vama enakovreden odrasel človek, ŠŠ občutek, da je vama dobro, pa ne zato, ker on živi vajina pričakovanja, ampak zato, ker vidva znata živeti drug z drugim,

ŠŠ da mu z enako iskrenostjo naredita, kar vaju prosi, kot tudi odrečeta, če je tako za vaju prav. Zato, draga tašča in tast, blagor vama, če ne bosta pozabila, da: ŠŠ sta v življenju vajinih otrok naredila že veliko in lepo delo, ŠŠ je gotovo mnogo tega, na kar sta lahko ponosna, tisto, na kar nista, pa prepustita Božjemu usmiljenju, ŠŠ je prišlo obdobje, ko sta dolžna skrbeti, da vama je dobro (v to dobro gotovo sodijo tudi prijateljski stiki z odraslimi otroki in njihovimi družinami). Ta kratek sestavek sem zopet najprej napisala zase, za naju, da bi te besede uspela živeti. Enako želim vsem vam, ki vas že krasi naziv tašča, tast. Sabina Majcen


Družina in Življenje

15

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Žena se je zaljubila v drugega Poročena sva 11 let, imava dva otroka. Mislil sem, da nama gre lepo, a me je žena pred dvema mesecema šokirala z izjavo, da ima drugega, sodelavca v službi in da želi ločitev. Pred Bogom sem ženi obljubil zvestobo in bi rad obljubo držal. Sam ne želim iskati druge ženske. To bi trpljenje otrok le poglobilo. Prijatelji iz cerkvenih krogov mi pravijo, naj potrpim, da jo bo minilo. A s sodelavcem se redno sestajata. Nekaj bi moral ukreniti, a ne vem kaj in kako. Klemen Dragi Klemen, zavedam se, da je primerov, kot je vaš, danes veliko, čedalje več. Družba, v kateri živimo, ima na nas močnejši vpliv, kot se ga zavedamo. Počasi, po kapljicah, se nam preko medijev, tudi nedolžnih klepetov, v zavest in podzavest vsiljujejo podobe, polresnice, pravzaprav laži, ki vnašajo v naša življenja zmedo in posledično trpljenje. Veliko zmede je na področju čustvenega doživljanja. Res je, da zanemarjanje čustev in tlačenje občutkov v notranjost lahko naredi veliko škode in pripelje celo do bolezni. A v tem je le del resnice. Če le slepo sledimo čustvom, nas to popelje do napačnih odločitev. Ko se znajdemo pred tako pomembnimi odločitvami, nam najbolj pomaga, če svoj pogled upremo v prihodnost. Vprašajmo se, kako bi odločitev vplivala na otroke, na njihov odnos do zveze med moškim in žensko, na občutek varnosti, kako se bodo s tako dediščino prebijali skozi življenje. Še več: pogledati moramo še naprej – do vnukov in pravnukov. Zaljubljenost se lahko zgodi tudi poročenim. To vemo in s tem niti ni nič narobe. Pomembno je, kaj s tem »norim« čustvom naredimo. Lahko ga negujemo in pustimo, da nas vodi, lahko pa ga vzamemo kot opozorilo, da se je med naju priplazila najbolj zahrbtna bolezen družin – odtujenost. Videti je, da se je žena odločila za nego zaljubljenosti, vi imate pa priložnost, da ga vzamete kot opozorilo – da se vi spremenite. Očitno sta oba spregledala opozorilne znake večletne in počasne

odtujenosti, ki se kažejo v nezadovoljstvu, osamljenosti, razočaranju in občutku, da ne “pišeta več iste življenjske zgodbe”. Ne bo dobro, če ničesar ne storite. To že ugotavljate. Veliko mož bi si na vašem mestu preprosto dalo “zeleno luč”, da ga začnejo lomiti še sami. To bi bil sicer zelo človeški odziv maščevanja, ki pride najprej na misel, ko smo prizadeti. A vi veste, da bi tak odziv prinesel še več bolečin, še posebej otrokom. Vesela sem tako zrelega odnosa. Zdaj je čas, da se začnete boriti za svojo ženo in to po moško. To pomeni, da se najprej zavedate svoje prednosti pred tekmecem. Vi ste tisti, ki vam je žena obljubila, da bo živela z vami, vi imate z njo dva otroka, obenem pa ste vi tisti, ki si mora ponovno priboriti njeno naklonjenost. Mi je všeč primer, ko je znanec v podobnem položaju kot ste vi, obiskal svojega tekmeca, mu povedal, da ve, kaj se dogaja, ter mu jasno in na glas povedal, da se ne misli odpovedati svoji ženi, obenem pa pribil, da se bo zanjo boril do konca. Naj jo raje kar takoj pusti na miru. Hkrati je ženi predlagal, naj vsaj mesec dni ne dela nobenih odločitev. V tem času je želel ženi pokazati, da mu je žal, ker je ni že prej “slišal”, ji prišel naproti v njenih potrebah, da obžaluje svoje nerazumevanje ženskih

potreb, da je zdaj pripravljen delati drugače. V roke je vzel knjižico Izziv ljubezni, ki se mi zdi dober pripomoček. Knjiga vsebuje dobro premišljen načrt in naloge za 40 dni. Kot je znanec pripovedoval, skoraj do polovice, 20 dni torej, ni bilo nobenega odziva, težko se je prebijal skozi svoje dvome in težko je sprejemal njene zavrnitve. Zanj je bilo odločilno, da je na pomoč povabil prijatelja, ki mu je stal ob strani – z nasveti in molitvijo. Ob tem ga je bodril, da ni klecnil in odnehal. Zagotavljam vam, da se je vredno boriti. Tega smo žene vesele. Tudi vaša bo. Potem bodo pa na vrsti druge teme, kot na primer odpuščanje. Pri Družini in Življenju vam obljubljamo molitveno podporo – nas in naših molivcev po celi Sloveniji. Gotovo jo bosta oba zelo potrebovala. Vilma Siter

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.


Družina in Življenje

16

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

»Dobro je, da se poročiš mlad« Mojca in Marko Ferenčak Odpravila sem se v Novo mesto k mladima zakoncema Mojci in Marku, da smo (ob kavi in rogljičku) poklepetali o njuni poti, ki ju je vodila od študentskih let do poroke in družine. Povprašala sem ju o tem, kako gledata na zakrament zakona in kako usklajujeta družinsko življenje s precej zanimivim poklicem – čebelarstvom. Kako se spominjata začetkov vajine skupne poti – kako sta se spoznala in kaj je bilo tisto, kar vaju je pritegnilo drug pri drugem? Marko: Bila sva proti koncu fakultete in jaz sem priredil kar veliko zabavo, ker sem odhajal na šestmesečno prakso v Nemčijo. Skoraj si ne upam povedati, koliko ljudi sem povabil. (Mojca: 150, a prišla jih je polovica.) No, malo več, ker so prišli še nepovabljeni :). Tako sem dobil SMS od Mojce, ali lahko pride tudi ona z dvema prijateljicama, in seveda sem ji pritrdil, ker sem si mislil, da 'punc ni nikoli dovolj'. Čeprav se na zabavi nisva prav veliko pogovarjala, sem jo pa opazil, in ko se je poslavljala, mi je rekla, da bi se z mano še kdaj splačalo dobiti – kot povabilo na kavo. Čez en mesec sva se potem dobila v Ljubljani na kosilu in šla še na sladoled pri Tromostovju. Takrat pa sta prišla neznana moški in ženska in naju povabila k snemanju reklame za nemško televizijo za Persil, ker rabijo statiste. Jaz sem takoj rekel, da me ne zanima, Mojca

pa jima reče: »Ja, zakaj pa ne.« Ko sta si že zapisovala njene podatke, sem pomislil, da če gre ona, grem pa še jaz. In smo naslednjo nedeljo res šli snemat reklamo in tam sva se pa že malo bolj spoprijateljila. Mojca: Jaz pravzaprav nikoli nisem hodila nepovabljena na zabave in tudi nisem veliko »žurirala«. Takrat pa sem kar šla, celo brez sošolke nazadnje. Še zdaj ne vem, kako sem si to sploh upala. Vsak par ima svojo zgodbo in ta najina sem mi prav zaradi tega še zdaj zdi tako neverjetna, da sem potem razmišljala, da je kar očitno, da je Nekdo hotel, da se najdeva ravno midva. Tudi najini družini sta si izjemno podobni: pri obeh je bilo pet otrok, štirje fantje in eno dekle, oba sva tretja po vrsti … Pri Marku me je pritegnil njegov nasmeh, dobra volja … (Marko: Jaz moram pa reči, da obratno.) Po navadi je tako, da nas privlačijo nasprotja, ker jaz sem bolj tiha in zadržana, Marko pa bolj zgovoren. Upala sem, da imava podobne vrednote, ker sem

vedela, da je hodil na škofijsko gimnazijo … kar sicer ni vedno merilo. Marko: Mojca mi je bila všeč, pomembno pa mi je bilo tudi, da izhaja iz dobrega okolja. Pravijo, da je dobro malo pogledati, iz kakšnega gnezda je človek – to ni tako nepomemben podatek. Spet pa ni samo to in ni stoodstotno zanesljivo. Najini začetki so bili lepi, kolesarila sva po Ljubljani, spoznavala prijatelje drug od drugega, res je bilo romantično. Bili so nepozabni popoldnevi, ko sva hodila na kosila in večerje s študentskimi boni … skratka, ni bilo še recesije :).

Kdaj sta se potem poročila in si ustvarila družino? Mojca: Hodila sva dobri dve leti in se maja 2011 poročila. Pri 25 sva se kar začela pogovarjati o poroki. Ne spomnim se točno, kako sva odprla to temo. Marku se ni nič kaj mudilo, jaz pa sem mu rekla, da ne potrebujem zaročnega prstana …


Družina in Življenje

17

Marko: Jaz se spomnim, da je Mojca začela to temo. Večina parov hodi po več let in sem nekako pričakoval, ne vem zakaj, da bo tudi pri nama tako. Zdaj pa vem, da ne potrebuješ dolgoletnega prijateljevanja pred poroko. Mislim, da lahko človeka zelo hitro spoznaš v tolikšni meri, da vidiš, ali boš z njim lahko živel. Mojca: Jaz pri 25 nisem hotela hoditi 7 let, oba pa sva čutila, da je tako prav. Začela sva hoditi na enoletno pripravo na zakon tukaj v župniji, čeprav še nisva imela datuma poroke. Takrat je bil v naši župniji še župnik Anton Marinko in to so bila res dobra, konkretna srečanja. Marsikaj se še danes spomniva od te priprave. Gospoda Marinka sva tudi prosila za pridigo na poroki. Leta 2013 se nama je rodil Marcel, lani pa še Vid. Poročila sta se torej mlada, ko večina mladih ne razmišlja o poroki – kako sta se vidva v »današnjem« svetu odločila za ta skupni korak? Kakšna je bila takrat vajina osebna, finančna situacija? Marko: Če pomislim na študentska leta, vidim, da sem takrat super živel – imel sem štipendijo in delal preko študentskega servisa. Zaradi tega se nisem obremenjeval z denarjem. Mislil sem si, če mi gre tako dobro že sedaj, zagotovo bo potem padla še kakšna dobra služba. Bila sva kar optimista in naju finance niso skrbele. Drugače pa sva celo življenje rasla v takem duhu, da je zakon lepa stvar: moja starša sta imela zelo ljubeč odnos drug do drugega in otroci smo to gledali. Kolikokrat nam je oče rekel, da naj imamo mamo radi, kadar smo bili kaj poredni. Mislim, da sva oba dobila lep zgled in nama je zaradi tega lažje. Sva samo malo prekopirala in še kaj svojega dodala. Mladi se mogoče danes zato tako težko odločijo za zakon, ker nimajo te izkušnje ali pa vere v dober zakon. Mojca: Midva si nisva predstavljala življenja brez tega zakramenta, ker verjameva, da je samo v zakonu možna takšna prava darovanjska ljubezen, kjer si lahko daš vse in kjer zgradiš stabilno okolje za vzgojo otrok.

Zdi se mi tudi, da se kot zakonec bolj potrudiš, ker te nekaj zavezuje. Dve nedelji nazaj sva poslušala zelo lepo pridigo pri frančiškanih: »Če boš dal Boga na prvo mesto, bo vse drugo na pravem mestu. Zagotovo bodo potem na drugem mestu človek in odnosi.« Tako sedaj gledam na najin zakon in poroko: ker sva se poročila in dala Boga v ospredje, sva lažje potem šla čez vse prepreke in težave. Morda res še nimava nove hiše, v resnici nama pa nič ne manjka in se lahko veseliva zdravih otrok in drug drugega. Včasih smo Slovenci preveč obremenjeni z miselnostjo, kaj vse moramo imeti, v resnici pa ne potrebujemo veliko in hitro pozabljamo, kaj pravi Sveto pismo, ko govori o zakladih v nebesih, ne na zemlji. Mislim, da je dobro, da se poročiš mlad, ker takrat ne študiraš preveč na te stvari. Drugače postaneš lahko preračunljiv. Midva sva na vse gledala tako: »Bo že.« In saj je. Morda malo drugače, kot sva si sprva zamišljala, pa vendar lepo. Oba izhajata iz kar številčnih družin. Kako sta povezana s svojima primarnima družinama? Marko: Preveč, če se pošalim :). Po poroki sva imela dve možnosti – da bi živela pri Mojci ali pa pri nas. Oba sva bila praktično brez denarja, Mojca je sicer delala kot pripravnica v Zdravstvenem domu Novo mesto, jaz sem ravno diplomiral in še nisem imel službe. Odločila sva se, da bova tukaj v Novem mestu v hiši Mojčinih

staršev. Rekla sva si za pol leta in si uredila to sobo, v kateri smo zdaj, pa je minilo leto, dve … letos že 5 let :) Kar počasi smo začeli širiti to naše stanovanje spodaj, sobo za sobo, in si ga sproti urejati. Hvala Bogu se razumemo z njenimi in z mojimi. Dandanes opažam tega sožitja med generacijami in tudi sorojenci vedno manj. Mojca: Veliko nas je, kar lahko pomeni veliko lepih odnosov. Je pa tudi veliko obveznosti, veliko pozornosti, veliko praznovanj – to je sicer lepo, ampak sedaj že razmišljava, da bilo dobro malo združiti kakšna praznovanja, ker se tega kar nabere, vikendov pa zmanjka. Si tudi pomagamo, dela je veliko in včasih imava slabo vest, če tukaj recimo nekaj delajo, mi pa bi radi nekam šli. To so take manjše ovire, drugače pa smo zelo povezani.

Kakšno je vajino skupno ali družinsko versko življenje? Mojca: Nočem reči, da sva midva popoln par, velikokrat se tudi skregava in greva tudi skregana spat, čeprav v Svetem pismu piše, naj sonce ne zaide nad tvojo jezo. Ampak do zdaj sva se še vedno pobotala in mislim, da je veliko vredno že to, da se zavedava, kaj je prav, in da se trudiva za dobro. Ne moreva reči, da bereva skupaj Sveto pismo, ker je to bolj poredko, včasih pa ga. Molimo pa skupaj z otroki – vedno zvečer, včasih pa tudi midva potem še posebej. Zjutraj pa bolj na hitro – jutranja molitev in križek, ker se mudi v službo. Marko: Eni izmed najlepših trenutkov so nedelje, ko gremo skupaj k maši. Frančiškani v NM imajo res lepe pridige, po maši pa greva od tam v kavarno in potem malo predebatirava. Tam si odpreva aplikacijo Lekcionar na telefonu in še enkrat prebereva Božjo besedo in se pogovarjava o tem, kakšne misli so se nama utrnile ob pridigi. To nama je perfektno, zraven pa se še malo razvajava, ker sva oba strastna »kofetarja« in si rada privoščiva ta luksuz.


Družina in Življenje

18

je vseeno dobro, ker otroci vidijo, da ni kar tako odsoten, ampak da dela. Vlogo mame vidim v tem, da poskrbi za prisotnost očeta v družini, kljub temu da ga ni veliko doma. Večkrat se spomnim še iz priprave na zakon, ko je gospod Marinko povedal, da je njegova mama vedno znala ustvariti prisotnost očeta kljub njegovi večmesečni odsotnosti in to se tudi jaz sedaj trudim. Je pa drugače to tudi zelo lepa služba. Lepo je, ker je povezan z naravo in včasih si mislim, kako mu je prihranjena marsikatera skrb s takšnimi in drugačnimi sestanki in marsikatera »družba«, ki je v kakšnih službah lahko moteča za zakon. Če bi na primer pel in bi veliko časa preživel seveda tudi s pevkami … saj mu zaupam, a sem bolj mirna, ker vem, da je pri čebelah :).

Rekla sta, da je čebelarstvo način življenja. Je to verjetno takšno delo, v katerega je tako ali drugače vpeta vsa družina?

Mojca, ti si zobozdravnica, Marko pa inženir agronomije, sedaj profesionalni čebelar in svetovalec za FFS. Kako si se, Marko, navdušil in odločil za čebelarstvo (in ne na primer za petje, ker si tudi dober pevec) in kako si na to gledala ti, Mojca? Marko: Po enem letu je Mojca dobila službo v Brežicah, jaz sem potem delal v več službah. Agronomi smo zanimivi od aprila do zadnjih trgatev, potem si pa odveč. Tako sem leta 2013 začel s čebelarstvom, ker je prodaja medu aktivna prav med zimo. Brat Rok je že čebelaril v Brežicah, kjer je veliko prostora in smo že imeli en čebelnjak in sem pravzaprav od njega prevzel. Je pa tudi pri tej službi veliko minusov. Ni

fiksnega delavnika, zahteva ogromno časa. Kar se tiče družinskega življenja, je trenutno zelo naporno. Letos smo začeli tudi z uvajanjem v vrtec. Zavedam se, da mora biti družina na prvem mestu, ampak intenzivno biti s čebelami in intenzivno z družino je zelo zelo težko. Mojca: Na začetku nisva ne jaz, ne Marko točno vedela, kaj bo to prineslo. Večkrat je bilo kar težko, še sedaj je Marko včasih po več dni skupaj odsoten, otroka ga takrat ne vidita. Težko tudi načrtujemo dopust, ker je veliko odvisno tudi od vremena in narave dela. Marko je začel čebelariti praktično iz nič, potrebuje še veliko opreme, kar vzame poleg časa tudi veliko denarja. Vendar sem to odločitev spoštovala, ker mi večkrat pride na misel Pavlovo navodilo, naj žena spoštuje moža. In tudi rada pomagam pri različnih opravilih. Mislim, da

Marko: Ja, je ogromno dela, ki se ga ne da nadomestiti z nekimi roboti. Se trudim, da bi vsi to lepo sprejeli, Mojca se mora pravzaprav še najbolj truditi, ker gre res veliko časa. Vsako leto je lažje. Prvo leto je bilo res zelo težko, ker nisem imel nobenega stroja, vse je šlo na roke. Dobra plat pa so gotovo tudi ti jesenski in zimski meseci, ko se samo delo s čebelami praktično konča, začne se prodaja in imamo malo več časa tudi drug za drugega. Sicer je delo čudovito. Zdajle bom šel na primer na 48-hektarsko njivo cvetoče ajde. Tam lahko nekaj časa samo občudujem to lepoto stvarstva in se čisto umirim. Tega v pisarni ne moreš. Čebelarstvo pa združuje tudi najini družini, ker so to že tako vsi sprejeli, da mi takrat, ko imam največ dela (ko npr. točimo med) radi pomagajo. Mojca: Otroka sta sedaj seveda še premajhna, da bi veliko pomagala. Marcela je sicer že vzel s seboj na delo za nekaj časa in upam, da bova znala otrokom predati naprej tudi to vrednoto – ljubezen do dela. Tudi mi smo pomagali na kmetiji, ko smo bili


Družina in Življenje

19

majhni, in je res, da delo zbližuje in povezuje. Imamo se zelo lepo, kadar gremo na kakšen izlet ali piknik, ampak dragoceni so tudi trenutki, ko delamo skupaj, ko se učimo tudi discipline, vztrajnosti in se veselimo skupnega napredka. Nekako moraš usklajevati oboje in ne zaiti v eno ali drugo skrajnost.

Kaj je bilo tisto, kar bi želela, da so deležni tudi vajini otroci, bodisi ker sta to sama prejela kot majhna, bodisi ker sta sedaj ugotovila, ko že imata otroke, kaj bi jim rada dala? Mojca: Oba z Markom sva staršem hvaležna za dobro versko vzgojo. Že od malih nog je bila molitev in aktivna pomoč v župniji vpeta v naš vsakdan, tako da si ne predstavljava življenja brez Boga. To bi rada dala najinim otrokom. In da bi imeli samospoštovanje. Tega otrok ne bo dobil s pretiranimi darili ali pretiranim hvaljenjem – tako bo postal samo pretirano samozavesten, ne bo pa se cenil in se veselil življenja. Želiva si, da bi se zavedali lastne vrednosti kot Božji otroci. Da bi znali videti lepe stvari v življenju, da bi živeli veselo in odgovorno. Marko: In pa, da bi jih privadila delati. Tudi preko čebelarjenja bi jih rad naučil vztrajnosti in natančnosti. Kot pravi sv. Avguštin: Moli in delaj. Da bodo znali delati in se znali tudi veseliti. To se mi zdi najpomembnejše – vera in delo. Ker potem ti v življenju vse uspe. Vidim nekatere ljudi, ki so izredno sposobni, inteligentni in tudi materialno močni, a propadajo. Vsako delo se jim zdi prevelik napor, vere pa tudi nimajo in zelo trpijo. Mojca: Pri delu pa je pomembno tudi to, da se znaš pravi čas ustaviti. Trudiva se, da bi jima pokazala tudi vrednoto nedeljskega počitka, ko se delo ustavi. Kar se pa tiče prepoznavanja talentov, sta najina otroka sicer še oba predšolska, vendar že razmišljava o tem, kam ju bova usmerila. Dandanes se mi zdi, da

se od otroka zahteva vse več – biti dober športnik, obvladati tuje jezike, igrati inštrumente … Rad bi jim čimbolj razširil obzorja, a kaj, če jih boš zagrenil? Veliko je tudi knjig o vzgoji in mislim, da je dobro kakšno prebrati, ampak življenje z otrokom te pripelje tudi v situacije, ko kot dober oče ali mama ne veš, kaj bi naredil. Zato večkrat tudi moliva skupaj in prosiva Jezusa, naj on popravi tisto, kar midva v dobri veri (da delava prav) narediva narobe. Prosiva, da bi naju usmerjal pri vzgoji.

Mojca: Dani nama je lani poslal sporočilo – klic na pomoč, da skupina v Brusnicah potrebuje voditeljski par.

na primer zelo težko, tukaj pa lažje uspeva. Mi smo res udje Jezusove Cerkve in takrat sem to začutila kot poslanstvo, da moram nekaj narediti in tudi prepričati moža :). Marko: Jaz nisem bil preveč navdušen na začetku, ampak samo zaradi časa, ki ti ga vzame. Pripraviš se za srečanje, vzameš si čas, potem pa ne pridejo vsi pari … Žal je pa res tako, da manjka prostovoljcev. Kader v Cerkvi na Slovenskem je podoben kadru v Čebelarski zvezi – povprečna starost Slovenskega čebelarja je tam nekje 60 let. Manjka nam aktivnih ljudi. Treba je tudi osebno povabiti ljudi, drugače ne bo nihče prišel. Marsikdo ima gotovo željo, a brez povabila ne zbere poguma … Je pa res dobro tudi to, ko sva se pripravljala na

Na začetku smo bili skupaj štirje pari, na koncu pa trije, ker je eden odnehal. Bomo videli, kako bo šlo naprej. Bil je kar izziv – včasih se je bilo težko organizirati. Drugače pa je koristno, ker so tudi starejši pari in so naju te njihove izkušnje zelo bogatile. Jaz sem si v bistvu tega želela že zaradi naju, in ker res verjamem, da se ti na koncu vse dobro povrne. Predvsem pa čutim, da moram kot kristjan nekaj dobrega narediti za širjenje veselega oznanila in Božjega kraljestva na zemlji. V službi je to

srečanje, sva bila kar nekako primorana vzeti si čas in se pogovoriti o temi, o kateri se mogoče sicer ne bi toliko. Vodenje skupine je za naju zagotovo pozitivna izkušnja, ker sva se sama tako veliko naučila. *** Mojca in Marko, hvala vama za vajin dragoceni čas in te iskrene besede. Naj vama Bog obilno povrne za vse dobro! Intervju sem pripravila Meta Halas.

Sta tudi voditeljski par zakonske skupine. Kako sta sprejela to nalogo?


Družina in Življenje

20

vilmina SPOBUDA

Romantika je v redu, potem je pa na vrsti delo

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Skoraj vedno, ko se z Danijem peš odpraviva na kakšno pot, se nama »dogaja«. Vedno se najde priložnost, ki nama osvetli kakšen življenjski nauk. Letos sva se na morju peš odpravila od Malinske do mesteca Krk. Ob cesti, na kateri je promet zelo zgoščen in glasen, je speljana kolesarska pot, ki nima prostora za pešce. Kolesarjev sicer ni bilo veliko, so pa bili tisti, ki so švigali izza najinih hrbtov, zelo hitri. Pojavili so se nenadoma in zaradi hrupa s ceste jih je bilo nemogoče slišati. Ko se je zgodilo, da je eden od kolesarjev švignil le par centimetrov mimo mene, ki sem hodila za Danijem, nisem imela niti toliko časa, da bi zakričala: »Hej, pazi!«. Tudi če bi, bi bilo prepozno. Dojela sva, da sva varna le, če se strogo drživa desne, če se drživa začrtane poti in niti za milimeter ne zaideva na levo polovico kolesarske steze. Tako sva hodila vse do Krka.

Živeti odnos v zakonski zvezi – za zmeraj, do zadnjega vdiha Med potjo so mi na misel prihajali stavki, ki sem jih pred kratkim prebrala v knjigi o rasti v zakonu in o tem, kako so danes drugačni časi. Spomnila sem se na našo visoko postavljeno vizijo, da bomo »povzdignili vrednoto krščanskega zakona, da bodo vsi zahrepeneli po njem«. Četudi vemo, da mnogi danes ne stopajo več v zakon, da si puščajo – četudi navidezno – svobodo, vemo,

da si še vedno želijo ljubiti, biti ljubljeni, biti srečni. Ja, včasih je pomenilo 'biti poročen' tudi vrsto ugodnosti – od preskrbljenosti, varnosti, ugleda, do tolažbe v težkih časih, zdaj pa mnogi mislijo, da je vse to možno tudi brez dajanja zaveze in da za to ni potrebna tako jasno začrtana pot, kot je življenje v zakonski zvezi. Stari vzorci – izgleda – se ne obnesejo več, mi v Družini in Življenju pa govorimo o vrednosti krščanskega zakona. Precej neskladno! Pred nami je zato

težka naloga, da nekako pokažemo, kaj pomeni 'biti poročen', kako lepo, osrečujoče in poživljajoče je to, pa četudi »stopamo po omejeni poti, če se strogo držimo desne«. Kot midva na poti v Krk ... Gotovo vsi poznamo kakšen zakonski par, ki v vseh obdobjih, tudi v pozni starosti, z izkazovanjem nežnosti jasno pokaže, kako lepo jima je bilo, jima je in jima še bo. Kako lepo sta to izrazila naša pričevalca Bojan in Sara: »Živeti odnos v zakonski zvezi – za zmeraj, do


Družina in Življenje

21

zadnjega vdiha – je odločitev slehernega novega jutra posebej.«

Napačna romantika in nestvarna pojmovanja Od nekod, morda preko raznih romantičnih filmov in »limonad«, so se tudi pri nas počasi usidrala mnenja kot: 'zaljubljenost sama po sebi je vstopnica za srečo' ali da se 'medsebojni odnosi razvijejo sami od sebe, če bom le našla pravega' ali 'z nama je nekaj narobe, ker zakon pa res ne bi smel biti nekaj tako težkega'. Mnogi pari si domišljajo, da je nekaj zelo narobe v odnosu, če se razburkajo naša čustva z bolečino. Mnogi se kar ustavijo in razidejo še preden so sploh stopili na pot prave ljubezni. Nekje sem slišala tole misel: »Sva že večkrat ugotavljala, da nama je po 40. letu v zakonu lepše kot kdajkoli prej in kakšna škoda bi bila, če bi šla že prej narazen.« Romantika je v redu. Midva z Danijem jo imava rada, ker obnavlja upanje med nama, a vendar sama romantika še ne

pelje proti pravemu cilju, ki je v tem, da ostajava zvesta drug drugemu, še več, da zavestno gradiva najino razmerje, ki daje rezultate. Želiva razvijati odnos osebne zaupnosti in ga povzdigniti na raven ljubečih in spoštljivih odnosov. Do zadnjega vdiha.

Pred nama je pač naloga, ki jo je treba opraviti To, da sva zelo drugačna, ne le kot moški in ženska, pač pa tudi po značaju, ne pomeni, da ne moreva živeti skupaj. To pomeni le, da je pred nama naloga: da razlike med nama, med njegovo moško in mojo žensko naravo, med mojo in njegovo sebičnostjo, med mojo in njegovo ranjenostjo … pač premostiva z zavestnim in zavzetim delom. To naju počasi vodi do edinosti. To občutiva. To naju vodi do one edinosti, ko še vedno ostaneva to, kar sva, ko lahko »igrava vsak svojo melodijo, a v harmoniji«, ko sva lahko »vsak svoja obala, a med nama valovi isto morje«.

To ne pomeni, da bom jaz – ženska postala bolj moški in mu bom zapovedovala, to ne pomeni, da bo on moral pozabiti na svojo moškost in me v vsem razumeti po žensko. To pomeni, da se bova spoštovala takšna, kot sva, različna, polna nepredvidljivih reakcij, pa vendar pripravljena vedno znova si reči: »Odpuščam ti, vem, da si dobronameren, da me nisi hotel prizadeti. Sprejemam te in ti želim, da se razviješ v bolj srečno in bolj zdravo osebnost, kot si bil, ko sva se spoznala.«

Pot prave ljubezni … … je pot, sicer še ožja kot kolesarska steza na Krku in veliko nama je prihranjenega, če si jo začrtava z večno veljavnimi izrazi ljubezni, ki jih sv. Pavel omenja, ko pravi: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Kor 13,4–8). Papež Frančišek v spodbudi 'Radost ljubezni' te izraze dobro »prevede«, da postanejo otipljivi, jasni in zelo uporabni. Priporočam, da si jih preberete in … udejanjite. Še posebej mi je všeč stavek, da se mora ljubezen uveljaviti bolj v dejanjih kot pa v besedah. Kako močno sem to občutila, ko mi je moj dragi mož uredil in pripravil prostor za moje likovno ustvarjanje!  Pot prave ljubezni je tudi 'nekaj storiti za drugega, četudi je to naporno, izreči pohvalo in prositi za odpuščanje'. Kako zelo drugačen je pogled na življenje, kadar razumem, da so celo najini konflikti lahko tista »pognojena zemlja«, na kateri zrastejo sadovi medsebojnega sprejemanja, ko se naučim, da kljub raznim nesporazumom še vedno delujeva kot eno, kot tim. Ko se zjutraj tesno objameva in si zaželiva lep dan, povabiva drug drugega na zmenek in se potrudiva, da redno obiskujeva zakonsko skupino. Tudi to priporočam!


Družina in Življenje

22

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Na vrsti je »veliki servis« Avto danes ni več luksuz, kot je bil nekoč, pač pa je nuja. Vsak dan ga uporabljamo, vsak dan se z njim vozimo v službo ali trgovino, z njim vozimo otroke v šolo in v vrtec, občasno se z njim peljemo tudi h komu na obisk ali celo na izlet … In sem pomislil, kaj ta moj avto »pričakuje« (zahteva) od mene. Če nič drugega zahteva reden servis, redno menjavo olja, filtrov, zavornih oblog, enkrat letno ga peljem na tehnični pregled in ga na novo registriram … Priznam, da mi niti na misel ne pride, da mu vsega tega ne bi »privoščil« – pa ne zaradi moje velikodušnosti, pač pa zato, ker nimam druge izbire in ker vem, da če bom jaz do njega prijazen, bo tudi on »prijazen do mene« in se bom varno in dobro vozil še naprej. Ob takem razmišljanju pa me je naenkrat zabolelo in »zadelo«! Avto – neživa materija – je predmet, pa sem do njega tako »ljubeč in prijazen«. Kako pa sem ljubeč in prijazen do sebe, ki sem tudi materija? In sem celo živa materija! Nikakor nisem in tudi ne bi hotel biti predmet! Sem OSEBA – živa oseba, ki potrebuje še več ljubeče pozornosti in še več prijaznosti kot avto, ki je predmet. Zgodba pa se tu ne konča, pač pa se nadaljuje: tudi moja žena je oseba in tudi ona potrebuje veliko ljubeče

pozornosti in prijaznosti! Če torej na naju in najin odnos pogledam skozi »prizmo vzdrževanja avtomobila«, se zgrozim. Sem sploh opazil, da pri nama že kar nekaj časa utripajo razne kontrolne lučke: »engine fault« (okvara motorja)? Kdaj sva nazadnje »menjala olje in filtre«? Kdaj sva bila nazadnje »na tehničnem«? Kako sploh še »voziva«?

Pobeg iz ponorelega sveta Se tudi vam kdaj dogaja, da »vozite z rezervo«, ali pa se vam zdi, da bo v »mašini« zdaj zdaj zmanjkalo olja in bo »zaribala«, da ne bo šlo več naprej? Iz dolgoletnih izkušenj vem, da se nama to večkrat dogaja, da se počutiva »iztrošena«, da imava vsega »poln kufer«, da bi rada vsaj za kratek čas »pobegnila iz ponorelega sveta«, kot je v svojih vtisih po vikend seminarju Nepozabni trenutki za naju zapisal Marko. Priznam, da si večkrat zaželim, da bi si lahko vzel nekaj trenutkov

samo zase, da bi mogel »izdihniti« odvečno navlako, ki se je v preteklih mesecih (ali letih) nagomilila v meni in »vdihniti« novo moč in novo upanje (veliki servis pri avtomobilu je prav to: novi jermeni, filtri, črpalke, napenjalci …). Želim si, da bi lahko vsaj za kratek čas odložil težka bremena in vsaj za nekaj časa »izklopil« skrbi vsakdana ter se posvetil sebi in osebi, ki mi največ pomeni. Za nas moške je značilno, da moramo vse dobro premisliti, narediti analizo stanja in se na podlagi nje odločiti, kaj želimo storiti. In ko vemo, kaj moramo storiti, to tudi storimo! Gornja primerjava najinega odnosa z vzdrževanjem avtomobila je zame in


Družina in Življenje

23

za mnoge može, ki jih poznam, dovolj tehten razlog, da moram tudi jaz nekaj storiti za najin odnos. Saj najin odnos ne more »laufati« kar sam od sebe, če zanj primerno ne skrbim.

Gospodje, vi ste na potezi! V naši kulturi je zelo razširjena miselnost, češ da žena podpira tri vogale, mož pa enega, če sploh ga. Priznam, da me taka miselnost moti in jezi. Priznati moram, da sem nagnjen k temu, da bi tudi jaz mislil (tako so me učili), da je žena odgovorna za vzdušje v hiši, vzgojo otrok, gospodinjska opravila …, sam pa sem odgovoren za materialno preskrbljenost moje družine, za urejenost okolice doma, vzdrževanje avtomobila … Že že, pa tudi ne! Mislim, da taka »delitev«

dela, pristojnosti in odgovornosti danes več ne ne zdrži, ker moškega »izriva« iz bistvenega – mu veliko jemlje. In kaj je bistveno? Bistveni so odnosi! Bistveno je počutje celotne družine. Bistveno je zadovoljstvo vseh članov družine – moje, ženino in zadovoljstvo otrok. Zato vabim može, da zberete pogum (vem, za to bo potreben poseben pogum) in poskrbite za »veliki servis« za vaju z ženo. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju je prav to! Je »veliki

servis« odnosa med možem in ženo, je pobeg iz vsakdanjika in skrbi, ki jih v današnjem tempu življenja ni malo, je čas, ki ga vidva investirata v vajin odnos – v vajino srečo in srečo vajinih otrok. Ali kot je po takem vikend seminarju zapisal že prej omenjeni Marko: »Z ženo še nisva nikoli toliko storila za naju kot na tem seminarju.« Dragi mož! Ti si na potezi! Naredi ti prvi korak in povabi ženo! Povej ji, da je to sicer korak »v neznano«, vendar veš, da morata ta korak preprosto storiti. In vedi, to je za pogumne. Bodi pogumen in naredi nekaj velikega za vaju!

Dani Siter


Družina in Življenje

24

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

V kateri zgodbi živim? Ljudje so zelo vajeni reči, »da po smrti ni še noben nazaj prišel«. Obsmrtna doživetja, ki jih ljudje doživijo v trenutkih klinične smrti nam morda kažejo, da temu ni čisto tako. Predvsem pa nam kažejo, da ljudje, če živimo samo za »tukaj in zdaj«, živimo v napačni »zgodbi«.

Pogled za zaveso smrti Obstajajo teme, ki me od nekdaj zelo zanimajo. Ena takšnih so poročila o obsmrtnih doživetjih. Gre za doživetja ljudi, ki so doživeli nekaj, medtem ko so bili klinično mrtvi oz. na pragu smrti. Morda se spomnite izjemne zgodbe 4-letnega dečka, ki je med operacijo slepiča srečal Jezusa. Srečal se je tudi s svojim pradedkom, ki je umrl pred 30 leti in ga takrat seveda ni poznal,

kasneje pa ga je prepoznal na fotografiji. Fantič se je srečal tudi s svojo starejšo sestro, ki je v spontanem splavu umrla že pred rojstvom. Fantkovo pričevanje o neverjetnih podrobnostih, ki jih sicer nikakor ne bi mogel poznati, je bilo tako prepričljivo, da je njegov oče napisal uspešnico Nebesa so resnična, po kateri so posneli tudi istoimenski film.

Podobnih pričevanj je na tisoče. Da so verodostojna, pričevalci dokazujejo z natančnimi opisi medicinskih postopkov, ki jih je v času »smrti« na njihovih negibnih telesih izvajalo medicinsko osebje. Najpomembneje pa je, da so ljudje, ki jim je bila dana še ena priložnost, po takšnem doživetju postali dosti bolj osredotočeni na to, kar želi Bog in želijo kar najbolj širiti sporočilo, da je Bog ljubezen.

Zgodba, ki jo živim vsak dan Ta doživetja mi kažejo, kako omejen je moj pogled, kadar ga usmerjam samo v »tukaj in zdaj«. Torej v svet, v katerem sicer vsak dan živim. Saj veste – dopoldan služba, popoldne pa družba. Otroška družba, seveda. Ob ženi s popoldansko službo mora imeti očka v glavi precej stvari – kdaj pobrati otroke iz šole in vrtca, na katero dejavnost jih dostaviti ob kateri uri in podobno. Čez vikend sledi pospravljanje, košnja trave, obrezovanje žive meje, morda kak izlet, pa je leto naokoli. Poleti na morje in tako gre lahko življenje iz leta v leto, iz desetletja v desetletje mimo. Žal pogosto ne da bi se človek zares ustavil, razmislil o tem, kaj je zares bistveno.

Zgodba, kot mi jo narekuje družba Danes smo vajeni živeti brez razmisleka o tem, kaj je bistveno. Živimo v nekem času in v neki »zgodbi«, ne da bi zares razmislili, čigava ta

»zgodba« je. Ko tu govorim o »zgodbi«, ne mislim neke pravljice, pač pa tisto temeljno pripoved, znotraj katere živimo svojo življenjsko zgodbo. Danes nam želijo »prodati« to zgodbo in nas obenem še prepričati, da gre zares za našo zgodbo. Gre za zgodbo potrošništva in uživaštva, ki nas po vseh možnih »kanalih« prepričuje samo, da moramo to in ono stvar, užitek, zadovoljstvo, celo ta in oni odnos imeti takoj in brez truda. Živimo v času, ko nas skuša neko trgovsko podjetje s tremi identičnimi televizijskimi reklamami v enem reklamnem bloku prepričati v to, kar v ozadju reklame prepeva hipnotični glas: »To mi je všeeeč.« In trgovine, ki so v vseh slovenskih krajih pred nekaj leti zrasle kot gobe po dežju, so polne. Polne dopoldne, polne popoldne in polne zvečer. Pa še za praznik.

Kateri zgodbi zares pripadam? Težava je v tem, da ljudje običajno ne razmislimo dovolj, kateri zgodbi pripadamo. Ne razmislimo, katere so tiste resnice, v katere zares verjamemo in kaj nam je resnično všeč. Tak razmislek seveda ni enostaven, vendar je enostavno nujno, da o svojih življenjskih načelih dobro razmislimo. Šele potem lahko rečemo, da imamo oblikovan zares svoj svetovni nazor, da vemo, v kateri zgodbi živimo. Svetovni nazor je sicer nekaj, kar ima prav vsakdo. Gre za miselni okvir, skozi katerega posameznik razume in si razlaga vse, kar se mu v življenju dogaja. Vendar pa ni nujno, da je ta domišljen. Če brez razmisleka sprejmem za svoje vse, kar mi družba in mediji ponujajo »na pladnju«, zlahka postanem njihov plen.


Družina in Življenje

25

Moja zgodba je zgodba Svetega pisma Vesel sem, da se mi pri mojem svetovnem nazoru ni potrebno zanašati zgolj na trenutno popularno mnenje. Še celo na obsmrtna doživetja ne. Vesel pa sem tudi, da takšna doživetja moj svetovni nazor vendarle potrjujejo.

Potrjujejo, da je zgodba Svetega pisma, ki sem jo spoznal, o njej razmislil in jo vzel za svojo, verodostojna. Zgodba, ki jo pripoveduje Sveto pismo mi pove, da sem v resnici del večje, boljše, bolj razburljive zgodbe, kot mi jo skušajo prodati sodobne reklame. Zgodbe, ki pove, da svet ni plod brezsmiselnega naključja, ampak ima svoj smisel in namen; svoj začetek, pa tudi svoj

konec. Če to zgodbo odkrivam z rednim branjem Svetega pisma, bom lažje ugotovil, kdo v resnici sem. Našel bom svojo resnično identiteto – da sem nekdo, ki ga ljubi Stvarnik vsega, kar obstaja. Na podlagi številnih drugih osebnih zgodb – primerov dobre, pa tudi slabe prakse, ki jih ta knjiga, ki

je nastajala v obdobju več kot 1.300 let, prinaša – bom v življenju lažje sprejemal pravilne in dobre odločitve, ki bodo usmerjene v dobro prihodnost – tisto neposredno, ki me čaka »za vogalom«, kot tudi tisto, ki me čaka za zaveso večnosti. Tako bom počasi, dan za dnem dopustil, da me sam Stvarnik vesolja počasi spreminja in me kot največji umetnik »obdeluje« z dletom Božje besede, da bi se s tem, ko od mene odpade vse, kar je odvečno in nepotrebno, na koncu razkrila čudovita umetnina, kakršno si je zamislil pred začetkom časov. To pa je zanimiva zgodba, ki ima svoj smisel in ki jo z veseljem živim in odkrivam! »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Flp 1,6). Benjamin Siter

MINUTA ZA BOGA

»Zasebna stvar –moja vera?« Veliko kristjanov meni, da se njihovo vedenje ne tiče nikogar drugega kot le njih samih. A Sveto pismo zelo jasno zanika to predstavo, podobno kot napačno idejo o »obsojanju«. Drug pred drugim moramo biti ponižni, drug do drugega usmiljeni in dobrosrčni, krotki in potrpežljivi, nikoli ujedljivi in arogantni (prim. Ef 4). Vendar smo še vedno odgovorni za to, da obsodimo greh in po potrebi izgrajujemo grešne vernike. In pričakovati moramo, da bodo tudi drugi kristjani storili enako za nas. Mt 18,15: Jezus nam naroča, naj posvarimo tiste, ki grešijo proti nam. Lk 17,3: Naj pograjamo grešnika in mu tudi odpustimo, ko se pokesa. Gal 6,1: Opomniti moramo tistega, ki je zašel na napačno pot, pri tem pa paziti, da tudi sami ne zaidemo. Še na veliko drugih mestih nam Sveto pismo govori, da je naloga

Cerkve (in s tem vsakega kristjana), da presoja grešna dejanja in vzgaja grešne kristjane. 1 Kor 5,12–13: Jasno pravi, da je treba soditi tiste, ki so znotraj Cerkve.

Ponižna svarila iz ljubezni so del naše odgovornosti, da drug drugega spodbujamo k veri (prim. 1 Tes 5,11). Vera je osebna stvar, ni pa zasebna. Prirejeno po 1-Minute Bible Love Notes

»Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne, vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov.« (Jak 5,19–20)


Družina in Življenje

26

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE

»Bogati naju podelitev življenjskih preizkušenj« Tam dol na Dravskem polju ena zakonska skupina je, šest let se že srečuje, Rače – Cirkovce. Tako bi lahko prepevali v naši zakonski skupini, v kateri se nas zbira pet parov, vestno pa nas spremlja gospod Janko Strašek, župnik iz Cirkovc. Tokrat smo nekateri člani spregovorili o tem, kako poteka naše delo, kakšne sadove nam prinaša, kaj bi lahko še izboljšali in kaj nam pomeni duhovni spremljevalec. Nataša in Tomaž: Nista posebej razmišljala, da bi šla v zakonsko skupino. »Na praznovanju rojstnega dne enega izmed otrok smo se starši začeli o tem pogovarjati in je padla odločitev o ustanovitvi zakonske skupine. Za naju sta glavni vodili najin odnos, ki je iz leta v leto lepši, ter povezanost z Bogom. V tem času sva razvila precej pristnih in globokih prijateljstev z drugimi zakonskimi pari v skupini. Bogati naju podelitev življenjskih preizkušenj ter reševanje težav z drugimi zakonci v skupini. Zelo podpirava prisotnost duhovnika, gospoda Straška, ki se rad pridruži zakonskim srečanjem. Njegovo znanje in globoka vera vsem pomagajo pri odgovorih na teološka vprašanja. Na srečanju dobimo tudi domačo nalogo – vprašanja, ki jih zakonca sama predelujeva čez mesec doma. Pri tem obnoviva

temo ter o njej bolj poglobljeno razmišljava. V naši skupini imamo čas za duhovni del, ki mu sledi družabni del in tak način nama odgovarja. Tudi ideja o »obveznem« zmenku se nama zdi odlična, ker nama pomaga pri odmiku od vsakdanje rutine. Prijatelji, ki niso vključeni v nobeno zakonsko skupino, na najino

vključenost gledajo s spoštovanjem in odobravanjem. Midva pa sodelujeva v župniji tudi kot župnijska sodelavca. Zakoncem, ki se težko odločijo za sodelovanje v zakonski skupini, bi z veseljem povedala o najini večji povezanosti in poglobljenem odnosu, ki sva ju midva izkusila in pridobila na tak način.«


Družina in Življenje

27

Majda in Robi »V zakonsko skupino sva se vključila po obisku Temeljnega vikend seminarja. Velikokrat pa sem že prej o tem razmišljala, ker so v župniji, kjer sem odraščala, bile že tri zakonske skupine. Želela sva si druženja s podobno mislečimi pari, ki jim krščanske vrednote niso tuje, da bi naredila korak naprej v najinem odnosu. Srečanja naju duhovno bogatijo in hkrati se trudiva za boljši odnos med nama. V zakonski skupini utrjujemo medsebojne odnose in odnos z Bogom, beremo odlomke iz Svetega pisma, drug drugega spodbujamo, se eden od drugega učimo. Iskreni pogovori, razmišljanja in odprtost pa bogatijo in povezujejo vse zakonske pare, zato se poglabljajo naša prijateljstva. Zmenki se mi zdijo zelo pomembni, saj si takrat vzameva res čas samo za naju, čeprav nama vedno ne uspe iti na zmenek. V začetku delovanja skupine ni bil prisoten duhovnik, kasneje se nam je pridružil g. Strašek. Mislim, da je njegova prisotnost zelo dobrodošla pri razumevanju odlomkov iz Svetega pisma, dragocena so njegova osebna razmišljanja in pogledi s teološkega vidika. Zelo sva hvaležna za voditeljski par, ki nas vodi skozi srečanja, z nami vztraja in nam pomaga razvozlati marsikatero uganko, ki ji sami nismo kos. Vključitev v zakonsko skupino bi predlagala vsem zakoncem, ki želijo narediti nekaj za izboljšanje svojih odnosov in odnosa do Boga.«

Anita in Sebastijan razmišljata takole: »O priključitvi h kateri od zakonskih skupin sva razmišljala kar nekaj časa. O tem sva se pogovarjala tudi z drugimi pari, ki sva jih poznala. Potrebovala sva izmenjavo izkušenj z drugimi pari ter iskanje novih poti za kvalitetnejše sobivanje. Odločilna je bila potreba po pogovoru in zbližanju s partnerjem. V pogovorih na srečanjih zakonske skupine se spomniva na kakšne

stvari v najinem odnosu, ki sva jih majčkeno pozabila oz. potisnila v ozadje. Odkar obiskujeva zakonsko skupino, sva pridobila veliko, zlasti pozornost do partnerja, znava se ustaviti, večkrat pa si vzameva čas le za naju, hodiva na zmenke, ki se nama zdijo zelo dobra stvar. Konflikte rešujeva lažje in hitreje. Kot družina se znamo ustaviti, več časa posvetimo pogovoru. Izboljšati si želiva še tisti del, ki vključuje vprašanja za osebno in skupno premišljanje doma. Duhovnik je na srečanjih dobrodošel, ker podaja svoje vidike in poglede ter nas bogati po duhovni plati. Stvar, ki naju včasih zmoti, je, da občasno zdrsnemo ven iz teme, ki jo obravnavamo. Sicer bi bil najin predlog za še bolj privlačna ali povezujoča srečanja kakšna pesem za uvod ali zaključek. Prav tako naju pri maši zelo nagovori pozdrav miru s stiskom rok in morda bi lahko nekaj podobnega uvedli tudi v zakonski skupini. Glede na to, da v naši župniji deluje več zakonskih skupin, pogrešava kakšno skupno letno srečanje vseh. Za vodenje sva hvaležna Andreji in Janku, ki sta prevzela to zahtevno nalogo. Opravljata jo zelo dobro in odgovorno. Midva izkušenj z vodenjem nimava. Zgodilo pa se nama je tudi tole: pred srečanjem zakonske skupine sva imela konflikt. Bila sva v dilemi, ali sploh oditi na srečanje. Nato sva kljub temu odšla, ker se nama je zdelo to pomembno. Po srečanju sva se pogovorila, rešila konflikt in bila zadovoljna, da sva bila na srečanju. Vsem parom obiske zakonske skupine vsekakor priporočava, ker naju bogatijo in so izboljšali najin odnos in komunikacijo.«

Andreja in Janko: Nekega dne naju je poklical Dani Siter in rekel: »Tam blizu vas je pa en par, ki je bil na seminarju za zakonce in bi si želel v zakonsko skupino. A bi lahko stopila z njima v stik?« Po potrditvi nama je pustil telefonsko številko. Z Majdo smo »bili na vezi« potem nekaj let. Končno je napočil primeren čas in Majda nama je sporočila datum prvega srečanja nove zakonske skupine. Zdaj ji pravimo Cirkovce – Rače, ker pari prihajajo iz teh dveh župnij. Vesela sva, da so naju sprejeli medse in še bolj naju veseli, ko lahko vidiva, kako se zakonci med seboj vedno bolj razumejo in hkrati duhovno rastejo. Gospod Janko Strašek nam odstira zaklade Božje modrosti na primeren, vsem razumljiv način. Medsebojno zaupanje nas vodi tudi skozi preizkušnje, ki jih kdo v skupini doživlja. Takrat se združimo v molitvi in tudi v konkretnih pogovorih in drugih načinih pomoči. Moški se skupaj udeležujejo moških zajtrkov in duhovnih vaj, prav tako žene. Letos pa pričakujemo, da se nam pridruži še en ali dva nova zakonska para. Aleluja, hvala ti, Gospod!


Družina in Življenje

28

ZA VODITELJSKE PARE

»Počutiva se kot šolarčka in bova zapustila skupino« Takšen odziv smo prejeli od gospe iz ene od naših zakonskih skupin: »Nekajkrat sva bila na srečanju DiŽ-eve zakonske skupine, a jo bova žal zapustila. Naš voditeljski par nima pojma o skupinski dinamiki. Voditelja se obnašata, kot da smo šolarčki, brez čuta do nas, kot da je edini cilj srečanja predelati lekcijo. Meni se zdi, da je pomembno, da se o vprašanjih lahko izrečemo vsi, ki to želimo, in ne samo eden ali nobeden. Zdi se mi, da bi morala voditelja tudi nekaj narediti za gradnjo zaupanja med nami, da bi delala na odnosih med nami.«

Draga gospa, zahvaljujem se vam za odkritost in vaju spodbujam, da še ne zapustite zakonske skupine. Kako prav imate! Ta voditeljski par v resnici dela škodo.

Ne samo asimetrija v trikotniku … Vodenje ljudi ni težko. Večinoma. Ga je pa včasih težko prenašati, če voditeljski par nima občutka za ljudi, kot se kaže recimo iz zgornjega odziva. V prejšnji številki revije Družina in Življenje sem pisal o trikotniku, za katerega je odgovoren voditeljski par: posameznik – skupina – cilj. Zdi se, da je voditeljski par v zgornjem primeru močno zanemaril posameznika – ljudje sploh niso mogli priti do besede in izraziti svojega mnenja. Res je. Zdi se, da je voditeljski par zanemaril odnose v skupini. Zakonca bosta očitno odšla, sčasoma pa najbrž še drugi. Res je.

… voditeljski par je zgrešil bistvo Zdi se, da voditeljski par daje prednost cilju. Kar pravzaprav ni slabo, četudi je zelo enostransko. Saj vendar moramo imeti cilje! Zdi se, da je voditeljski par postavil učinkovitost – da se do konca predela snov, pa naj stane kar hoče – tako visoko, da je zanemaril posameznika in skupino. To pa ni res! Voditeljski par je preprosto … zgrešil cilj. Ni namreč cilj srečanja predelati celotno snov v odmerjenem času, pač pa je bistvo rast odnosa posameznik-Bog ter rast odnosa med zakoncema. To dvoje. Cilj vsakega posameznega srečanja zakonske skupine je, da zakonca prideta domov »opremljena« z vsaj enim spoznanjem, ki ga dobita – bolj kot iz gradiv – iz osebnih izkušenj drugih zakoncev. Izmenjave osebnih izkušenj pa tu ni bilo ali pa jih je bilo izredno malo.

Pod »točko razno« Se sprašujem, kaj bi lahko gospa iz zgornjega primera lahko storila. Zdi se, da sta z možem prišla na novo v skupino, ki je že prej delovala in so bili zakonci slabe skupinske dinamike že vajeni. Pa sta se z možem odločila, da jo raje zapustita, kot da se ubadata z »izobraževanjem« voditeljskega para. V resnici bi kot nova člana težko uspela. Pa vendar, zakonske skupine ne rastejo za vsakim vogalom. Vsake, ki razpade, je škoda, za vsako se je vredno potruditi. Morda bi gospa in njen mož pod »točko razno« (verjetno bi morala prositi zanjo) spregovorila o svojih – poudarjam svojih – občutkih. K izražanju občutkov bi lahko povabila še druge. Najbrž bi s tem odprla bolečo točko, ki ne tišči samo njiju, pač pa tudi druge. Morda bi dobila podporo za to, da se kaj spremeni. Morda bi se voditeljski zakonski par v resnici poskusil spremeniti. Verjamem, da ljudje slabega ne delajo nalašč, pač pa skoraj vedno v nevednosti, zaradi pomanjkanja spretnosti ali pomanjkanja izkušenj. Morda bi voditeljski par prepustil mesto drugemu. Morda, morda, morda … bi delovalo, morda pa ne. Vsekakor se mi zdi, da je vedno treba nekaj narediti, da se zakonsko reši.

Kako bi pa voditeljski par kaj takega lahko preprečil? Preprosto. Predlagam, da voditeljski par na koncu vsakega srečanja doda kratko »točko razno« in s tem ustvari nekakšen »varen čas in prostor«, kjer ljudje lahko spregovorijo o svojem počutju. Šele izrečenega se lahko zavedamo, šele takrat se lahko ustvari priložnost za izboljšavo. Aleš Čerin


Družina in Življenje

29

MISEL

POPOTNICA Bodi drzen, ne predrzen, bodi trmast, sebi zvest. Na križiščih se ne ustraši strmih in samotnih cest. Ne, kar si želiš in hočeš, stori vedno, kar je prav. Delaj dobro in ne čakaj, da za to bo kdo kaj dal. Vedi, da udarec rani, a beseda bolj boli, da srce, ki se razdaja, je srce, ki bolj trpi. Sin, potrebna je korajža biti Božji volji vdan, a ves svet in vse vesolje je velika Božja dlan. Gregor Čušin


Družina in Življenje

30

DAJEMO NAPREJ

Amerika, dežela nasprotij Kadarkoli kam potujeva, imava vedno »oči na pecljih« – nenehno oprezava za vsebinami in programi, ki bi lahko obogatili srečevanja naših zakonskih skupin, pa tudi naše vikend seminarje za zakonce. Tudi letos julija, ko sva zopet potovala po Ameriki, ni bilo nič drugače. Letos so naju tja povabili prijatelji, ki so nama pred sedaj že več kot šestnajstimi leti pomagali, da sva stopila na pot, po kateri hodiva še danes, skratka da sva se odločila in sva najini življenji v celoti posvetila delu z zakonci in družinami. V času najinega bivanja v Ameriki sva obiskala tudi prijatelje, ki živijo v Filadelfiji, Baltimoru in v bližini Washingtona. Dogovorjeno pa je bilo, da naju bosta prišla v Washington obiskat prijatelja Ray in Marf, ki pa sta morala zaradi zdravstvenih razlogov to možnost opustiti, zato pa sta nama plačala letalski vozovnici do Floride in sva jih potem šla midva obiskat. Na Floridi sva videla le del mesta Orlando, slišala pa sva veliko zgodb o aligatorjih, ki jih je veliko in predstavljajo vedno večjo nevarnost za prebivalce (tudi tiste v mestih).

Timonium, predmestje Baltimora Za Timonium gotovo ne bi nikoli slišala, če ne bi bil omenjen v knjigi Prenovitev, ki je lani v slovenščini izšla pri založbi Emanuel (Toplo priporočam duhovnikom in vsem, ki imajo radi svojo župnijo!) in sva jo z velikim zanimanjem prebrala. Gre namreč za knjigo, ki sta jo napisala Michael, župnik župnije Timonium, in njegov laiški sodelavec Tom. V tej knjigi opisujeta prenovitev župnije, ki se je zadnjih petnajst let z njima vred prenavljala (in se še vedno prenavlja). Ker sva bila tako blizu, sva želela to »čudo« osebno od blizu videti. In tako sva bila v nedeljo, 17. julija, tam pri maši. Kljub temu da gre za mlado župnijo, ki je nastala šele v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je le-ta, ko sta vanjo prišla župnik Michael in pomočnik Tom, umirala.

Spoznala sta, da bosta morala nekaj bistveno spremeniti – najprej pri sebi, potem pa tudi pri ljudeh. Trdo in načrtno delo z mnogimi, večkrat tudi neuspelimi poizkusi in Božja milost so počasi začeli dajati sadove. Pri prenovitvi sta najprej usmerila vse svoje napore v iskanje izgubljenih – tistih, ki so v preteklih letih Cerkev zapustili. Glede sprememb, ki sta jih uvajala, sta bila zahtevna, zato sta večkrat naletela na neodobravanje in nasprotovanje med farani. Vendar sta vztrajala. Danes župnija Timonium zopet raste – iz meseca v mesec se jim pridružujejo taki, ki želijo postati udje žive, živahne in rastoče Cerkve. Če vas zanima več o najinem obisku Timoniuma, lahko preberete članek, ki je bil objavljen na portalu »Casnik.si«, in nosi naslov Izkustvo prenovljene Cerkve. Sicer vam pa zagotavljam, da vam ne bo žal, če boste knjigo Prenovitev tudi


Družina in Življenje

31

sami prebrali. Ko boste začeli, ne boste mogli nehati.

Narodno svetišče Janeza Pavla II. Ko sva se nekaj dni zadrževala v Pasadeni, ki je blizu Washingtona, sva najino gostiteljico Beth prosila, da naju je zapeljala v Washington, kjer sva si ogledala čudovito Narodno svetišče Janeza Pavla II. Verjetno to svetišče ne bi bilo nič posebnega, če ne bi lansko jesen tam ustvarjal naš rojak, pater Marko Rupnik s svojimi sodelavci, ki je omenjeno svetišče »oblekel« v prečudovit mozaik. Nama je vsebino mozaika in teološko ozadje čudovitih podob razložil mladi gospod Tim Saccoccia, uslužbenec tega čudovitega svetišča in diplomant Papeškega inštituta Janez Pavel II. – področje zakonske zveze in družine. Če boste kdaj potovali v Washington, vam ogled tega svetišča zelo priporočam.

Obisk laiške organizacije Christ Life v Baltimoru Pot naju je vodila tudi v Baltimore, ki je sedež nadškofije, ki ima nekaj več kot 3,2 milijona prebivalcev. V Baltimoru sva obiskala laiško katoliško organizacijo Christ Life (Kristusovo življenje), ki z vso podporo nadškofa Lorija svoj apostolat udejanja tako, da verne (duhovnike in laike) usposablja za delo

evangelizacije, ki je temeljno poslanstvo Cerkve. Srečanje z voditeljem in ustanoviteljem Davom Nodarjem in njegovim pomočnikom Petom Ascosijem naju je opogumilo, potrdilo v veri in nama dalo novih moči in novega zagona. Spoznala sva, kako resnične so Jezusove besede, ko pravi: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8). Zato je temeljno vprašanje nadškofa Lorija vedno: »Ste rojeni iz Duha? Je Jezus vaš osebni Odrešenik in Gospod?«

Praznovanje 40. obletnice prijateljske organizacije Family Life Glavni namen najinega letošnjega obiska Amerike pa je bil udeležba na praznovanju 40. obletnice delovanja velike prijateljske mednarodne organizacije Family Life. Praznovanje je bilo sestavljeno iz dveh delov in je potekalo od ponedeljka, 25., do petka, 29. julija. Prvi dnevi so bili namenjeni srečevanju in poročilom o delu mednarodnih ekip, katerim sva se pridružila tudi midva. Predstavniki številnih držav iz celega sveta smo se srečevali, navezovali prijateljske stike, se pogovarjali o izzivih, s katerimi se v posameznih državah srečujemo, molili in snovali načrte, kako začeto delo nadaljevati in kako v Duhu in Resnici razbirati znamenja

časa ter odgovarjati na različne potrebe ljudi, ki so nam poslani na pot. Ko smo se družili, spodbujali, poslušali mnoga pričevanja in zgodbe, smo bili, čeprav nas je bilo skoraj 800, ena velika svetovna družina – družina, ki ima enega Očeta in enega velikega brata Jezusa Kristusa. Ponosno sva zastopala »barve Slovenije«. Ko sva bila povabljena k besedi, sva z navdušenjem pričevala o naših zakonskih skupinah, o dobrih voditeljskih parih, o številnih zelo dobro obiskanih vikend seminarjih za zakonce, o predavanjih oziroma pričevanjih, ki jih pripravljamo povsod po naši domovini … Pripovedovala pa sva tudi o številnih izzivih in potrebah, ki od vseh nas, ki želimo zakoncem in družinam stati ob strani, zahtevajo vedno večjo pripravljenost in razpoložljivost. Ko smo se poslavljali, smo si obljubili molitveno podporo, pa tudi podporo v smislu podelitve raznih materialov in primerov dobre prakse. Zato, vsemogočni Gospod, ti blagoslavljaj vsa prizadevanja in napore tvojih pričevalcev po svetu, ki želijo tvoje ime poveličevati med zakonci in v družinah. Ti se proslavi po njihovem delu in služenju. In prosim te, Gospod, tudi nam v Sloveniji pridruži vedno več gorečih pričevalcev, takih, ki bodo srčno oznanjali tvojo dobroto in ljubezen in pričevali o lepoti poročenosti. Dani Siter


Družina in Življenje

32

»Od Veržeja do Veržeja« Letošnji Veržejski duhovni teden za družine je bil drugačen kot prejšnja leta. Drugačen zato, ker ni bil eden, ampak sta bila kar dva! Ker so bile kapacitete prvega tedna zasedene že v januarju, smo poprosili letošnje goste, če bi se nam v Veržeju lahko pridružili dva tedna zapored. Kljub temu da so potrdili, je bilo potrebnega nekaj poguma, da smo razpisali še en termin. Vedeli smo namreč, da Danija in Vilme del tega tedna še ne bo iz ZDA. No, na koncu se je odločitev izkazala za zelo pravilno, saj so bili udeleženci zelo zadovoljni tudi s preostalo DiŽ-evo ekipo – Eriko, Alešem in Benjaminom. V prvem tednu se je v Veržeju zbralo 22 družin, v drugem tednu pa kar

32 družin z otroki. Zanje je skrbela lepa četica prizadevnih animatorjev in njihovih pomočnikov, ki so ob dopoldnevih poskrbeli, da smo lahko starši prisluhnili našim gostom.

Ljubeči odnos ne pride sam od sebe V soboto nas je obakrat obiskal pater Karel Gržan, ki nas je nagovoril v svojem stilu in nas razpoložil za dobro. »Naj se imamo fajn,« nas je nagovarjal, in naj si privoščimo »čas sočnosti« – v mislih je imel čas počitka, ko se najprej ustavimo »ob samem sebi« in srečamo sebe, nato pa drug ob drugem in tako izkusimo notranjo bližino drug drugega. To še posebej velja za zakonca, ki si na ta

način postajata vedno bolj blizu – si vedno bolj pripadata in vedno bolj vstopata v intimo drug drugega. Taka ljubeča bližina med možem in ženo je najin temeljni kapital, ki pa v najin odnos ne pride sam od sebe. Zanj si je treba nenehno prizadevati – nenehno delati. Pravzaprav gre pri tem za garanje, ki v prvi fazi pomeni, da moram najprej sprejeti samega


Družina in Življenje

33

sebe v svoji realnosti, da bom lahko sprejel tudi drugega v njegovi.

Poklicani k zvesti improvizaciji Sobotni večer je s svojim uvodnim razmišljanjem pred branjem Svetega pisma obogatil Benjamin, ki je poudaril »Božji vidik« pri pisanju Svetega pisma. Sveto pismo je s pomočjo knjižice Vstopi v dramo Svetega pisma predstavil kot »dramo« v petih dejanjih, katere avtor je Bog in v katero smo vključeni tudi kristjani današnjega časa. Ker poznamo vseh pet dejanj (1. stvarjenje, 2. padec, 3. zgodovina izvoljenega ljudstva, 4. Odrešenikov prihod na svet, 5. čas Cerkve) in njen zaključek (konec časov, kot ga opisuje knjiga Razodetja), smo poklicani, da v svojem času živimo na način

»zveste improvizacije«. To pomeni, da vsak od nas v lastnem življenju in okoliščinah živi svobodno in obenem zvesto, saj vendar poznamo Avtorja, ki je nas in svet, katerega del smo, poklical v bivanje. Nato je s konkretnimi primeri in zgodovinskimi dejstvi orisal tudi razmere antičnega sveta s poudarkom na dogodkih, ki so bili povezani z nastankom in življenjem mesta Filipi v tedanji Makedoniji. V obeh tednih smo namreč prebirali Pavlovo pismo Filipljanom in ta uvodna predstavitev nam je njihov svet naredila dosti bolj domač.

Otroke pripraviti na plovbo Nedeljsko dopoldne je s svojim predavanjem zaznamoval naš

sodelavec in prijatelj Aleš Čerin, ki nas je v predavanju Starši — roparji izkušenj svojih otrok popeljal skozi izzive našega starševskega poslanstva, ki so danes občutno večji in težji, kot so bili pred desetletjem ali dvema. Otroke je slikovito primerjal z ladjo, ki je v pristanišču na varnem, vendar ni narejena »za pristanišče« – ladja je narejena za plovbo po morju, ki je lahko večkrat tudi zelo razburkano. Tako kot ladjo moramo tudi mi naše otroke pripraviti za »plovbo« po širnem in večkrat nevarnem morju življenja – da bodo zdržali viharje in mogočne valove, ki jih prinaša življenje. Ko je govoril o otrocih, je ponovil stavek, ki smo ga slišali že od patra Gržana: »Kar otrok zmore, mora!« Aleš nam je z mnogimi primeri opisoval in utrjeval prepričanje, kako resnične so besede patra Gržana, kako veliki reveži so tisti otroci (nekateri stari že 30 ali več let), ki jim nikoli ni bilo »nič treba«, ki so imeli tako »dobre« mame, ki so vse za njih in namesto njih naredile ... Ozaveščal nas je še o raznih načelih odgovornega starševstva, kot so: načelo postopne rasti, načelo pravice do napak, načelo kreativnosti in reševanja problemov itd.

Praktično o teoriji – spola


Družina in Življenje

34

V obeh tednih nam je kar tri dni svojega časa namenila tudi vodja Družinskega centra Dlan iz Murske Sobote Mojca Belcl Magdič, ki v Rimu pripravlja doktorat iz teorije spola. To nam je na začetku tudi predstavila in nas ozavestila o nevarnostih, ki jih ta prinaša našim otrokom v vzgojno-izobraževalnem procesu. Teorija spola je zelo kompleksna »veda«, ki je od leta 1950 v nenehnem razvoju. V osnovi predstavlja skupek različnih družboslovnih ved (ženske študije, študije spola, sociologija, filozofija, antropologija, politične študije, medijske študije, lezbične in gejevske študije, queer teorija ipd.). Hkrati je povezana s političnim aktivizmom in ženskim ter LGBT lobijem, ki trdita, da je dosedanje dojemanje spola in spolne usmerjenosti napačno. Kljub temu da si zgoraj omenjene študije večkrat med seboj nasprotujejo,

vseeno ostaja osrednja teza teorije spola: spol in spolno usmerjenost si posameznik določi sam. In to je teorija, ki skozi šolstvo prodira v naše življenje in življenje naših otrok. Starši smo si v zelo zanimivih pogovorih v majhnih skupinah izmenjali izkušnje in se obogatili s praktičnimi nasveti, kako se takšnim vplivom upreti v vsakdanjem življenju. Zadnji dan pa nam je Mojca predstavila lepšo plat, ko nam je predstavila lepoto poročenosti v povezavi lastne poročne zgodbe s teologijo telesa.

Številne drobne radosti Celotno doživetje obeh tednov v Veržeju so povezovale in bogatile svete maše gospoda Petra Pučnika, salezijanca, ki je od lanskega poletja direktor Doma Marianum v Veržeju. Peter je poskrbel še za vse kaj drugega kot le zanimive

pridige; pri številnih spovedih in pogovorih je »čistil« duše, se srečal z animatorji, stregel za šankom pri »Štrku« in poprijel za harmoniko. Sreda je bila obakrat prost dan. Družine so se razkropile po Pomurju, nekateri pa so se podali tudi preko meje v Avstrijo, na Madžarsko in Hrvaško. Zvečer se nam je pridružil gost presenečenja – obiskal nas je čarovnik Džon, ki je otroško in odraslo publiko očaral s celo kopico inovativnih trikov, ki jih nikakor nismo mogli »pogruntati«. V drugem tednu nas je sicer doletela tudi bolezen, ki nam je dala priložnost za vadbo v eni od temeljnih kreposti – potrpežljivosti. Kljub temu smo ob sončnem vremenu vsako popoldne našli čas za kopanje v Banovcih, kolesarjenje, obisk adrenalinskega parka ali katere od drugih številnih zanimivosti. Ena od mamic je ob slovesu rekla: »Pri nas čas merimo »od Veržeja do Veržeja«. Torej, naslednje leto, Veržej spet na svidenje! DiŽ-eva ekipa


Družina in Življenje

35

DAR ŽIVLJENJA ZOFIJA ŽEMVA Sporočamo, da se je 5. 5. 2016 naši družini pridružila mala Zofija. Zelo smo je veseli in se Bogu zahvaljujemo za ves blagoslov! Sestrice so se še posebej razveselili bratci Martin, Danijel in Frančišek. Hvaležna mami Marjeta in ati Andrej Žemva

LUCIJA MERZEL »Angeli, angeli, angeli. Ne išči jih visoko na nebu, okoli sebe se ozri. Angeli, angeli, angeli. Poglej, globoko poglej v otroške oči. Mar niso tam angeli?« Nežnost, milina, ljubezen – s temi besedami bi lahko opisala Lucijo, našega angelčka, ki je prišel na svet 24. avgusta. Bogu hvala za obe najini čudoviti deklici! Družina Merzel

OSKAR SIMONČIČ »Da si lahko brezskrben otrok, moraš imeti skrbno mamo in ata. Da si lahko vesel otrok, moraš imeti še sestro in brata. Dobro je še, če imaš mačko, psa, drevo in reko. Ni pa tako pomembno, da imaš računalnik, motor in moderno obleko.« (N. Maurer)

Veselimo se vsakega življenja, ki nam je podarjeno! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.

Bogu hvala, da nas je povezal v tako srečno družinico. Maja in Pavel Simončič


Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Bomo ponavljali razred? Ko končamo formalno izobraževanje ter imamo v roki dokument (spričevalo, diploma, magistrska naloga, doktorat …) in smo na pragu novega življenjskega obdobja, začnemo iskati primerno službo, začnejo se drugačne obveznosti in odgovornosti, ki so običajno težje, kot so bile one, povezane z učenjem in izpiti. Očitno je učenje proces, ki traja celo življenje, menjavajo se le »predmeti« in učitelji.    Pred leti sem prodajal knjige in srečeval razne ljudi: take, ki veliko berejo (leposlovje, strokovno literaturo, periodiko …), pa tudi take, ki sploh ne berejo ali pa berejo le časopise (Dnevnik, Lady, Športske novosti ...), poslušajo radio ali gledajo poročila. Spominjam se, da se je kdaj kdo celo pohvalil, češ da je bila zadnja knjiga, ki jo je prebral, tista, ki jo je moral prebrati za obvezno čtivo … V takih primerih me je vedno srbel jezik in sem se komaj zadržal, da nisem rekel: »Se vam pozna!« Toliko o izobraževanju. Ko danes pogledam svet okoli sebe skozi pregovor, ki pravi: »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si!«, sem žalosten, ko vidim, da se toliko ljudi »zaparkira« v ozka

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ spoznanja in ne vidijo »preko«. Svoje mnenje ali svojo predstavo o določeni temi ali stvari so si nekoč sami ustvarili (vprašanje je, ali so si jo res sami ustvarili ali pa jim je kdo to »njihovo mnenje« spretno podtaknil) in se tega celo življenje držijo kot pijanec plota: »Jaz že vem, kako je to! O tem me ne bo nihče prepričal, da se motim!« Gre za ljudi, ki niso učljivi. »Vse vedo« o človeku, družbi, politiki, življenju, smislu bivanja, medsebojnih odnosih,

vrednotah, veri, Bogu … Kako težko se je s takimi pogovarjati!

Ponavljali so razred Pred dnevi sem poslušal, kako je ena vnukinja razlagala drugi, češ da je bil »ta in ta« lansko šolsko leto njen sošolec, zdaj pa ne bo več, ker bo razred ponavljal. In sem se čudil, saj nisem vedel, da se to danes še vedno dogaja. V mojih časih je bilo tega veliko. In sem pomislil, da lahko tako »šolsko dogajanje« prenesemo tudi v naše družine in v naše medsebojne odnose. Tudi možje in žene smo »šolarji« (učenci), saj se celo življenje učimo spoznavati in sprejemati samega sebe in drug drugega, se spoštovati in ljubiti, si pomagati in se podpirati. Pa se večkrat zdi, kot da določene lekcije še nismo predelali in jo moramo vedno znova ponavljati. Pa nam »ponavljanje« ni povšeči, zato se mu hočemo izogniti in iščemo izgovore in opravičila, češ: »Nisem vedel. Nisem te razumel. Nisem imel dovolj časa zate, bil sem preveč zaposlen, da bi te zaznal …«       

Učitelj pride, ko je učenec pripravljen Trudimo se, da bi naše odnose in drug drugega postavili visoko na lestvico vrednot, da bi v zmedi


Družina in Življenje

37

trenutka človeške zgodovine spoznali pravi pomen zakonske zaveze in družine. Pripravljeni smo se učiti in smo bolj ali manj učljivi. Zato mi je v veliko veselje, da smem med nami prepoznati dobrega učitelja, ki nam ga je v tem trenutku poslal Bog – to je papeža Frančiška. toliko nam ima ta mož povedati! Svoja praktična, koristna in ljubeča znanja je pripravljen nesebično deliti z nami. Bog ga je obdaril z darom razločevanja, da zna kot prerok razbirati znamenja časa in nas opozarjati na nevarnosti in pasti. Smo torej »sošolci« v razredu papeža Frančiška! Kako lepo!

Kako razumem, da želi biti Bog aktivno navzoč v najinem odnosu? tako, da te njegove navzočnosti ne jemljem kot neko »nadzorništvo« nad mojim obnašanjem – ne gre za beleženje mojih napak in seštevanje negativnih točk v mojo obsodbo, pač pa gre za »opcijo«, ki mi je vedno na voljo. Pri tej opciji gre za »vir moči«, na katerega se lahko v vsakem trenutku priključim in iz njega črpam moč. Kot bi mi Bog hotel reči: »glej, tukaj sem zate. Pokliči me, ko me boš potreboval. Vedno sem ti na razpolago, vendar te

Vedra hiša Papež Frančišek nas uči na poseben način: ob sredah ima v Vatikanu posebne sredine avdience, letos – v letu usmiljenja – ima tudi posebne sobotne avdience, sicer nas pa poučuje tudi preko svojih apostolskih spodbud. Ena takih, ki je namenjena prav nam zakoncem in družinam, je Amoris Laetitia (Radost ljubezni, Družina 2016). V tej spodbudi papež Frančišek spregovori o družini kot o vedri hiši. V mislih ima družino, kjer člani sedejo za praznično mizo (vsaj ob nedeljah naj bo ta miza posebej praznična in naj se ob nedeljah za mizo zares zbere cela družina) in kjer je v središču zgodba ljubezni med očetom in materjo, zgodba ljubezni para, ki ljubi. ta zgodba je najina zgodba – zgodba najine ljubezni. in prav ta zgodba je podoba živega Boga, ki je ljubezen: »troedini Bog je občestvo ljubezni in družina je njegov živi odsev« (AL 11). S tem nam hoče papež Frančišek povedati, da Bog sam želi biti del te najine zgodbe, pa ne le nek pasiven del, pač pa zelo aktiven del, ki je vedno in povsod prisoten. S to svojo prisotnostjo po zakramentu svetega zakona, ki sva si ga nekoč pred njim podelila, želi Bog dati najini zgodbi svoj pečat.

ne silim, da delaš po moje. Odločitev je še vedno tvoja.« Sam globoko v srcu vem, da mi želi Bog pomagati, ko ne gre, ko se zatakne, ko nimam lastnih moči, da bi rekel oprosti in bi objel ljubljeno osebo, ko tako težko najdem tiste čarobne besede 'ljubim te' ... Ne vem, kako vi, ki to berete, doživljate vaše odnose. Sprašujem se, ali se morda tudi vam kdaj zdi vaš odnos naporen. tudi vam kdaj zmanjka moči in se vam zdi, da ne boste zmogli? tudi vi kdaj težko potrpite in se morate ugrizniti v jezik, počakati tri sekunde in premisliti, preden »izstrelite« besedo, da ne bi še bolj ranili, da ne bi še bolj plesali plesa strahu …?

Kako dolgo bom še ponavljal? Večkrat se sprašujem, kako dolgo bom moral sam še ponavljati to lekcijo, kako dolgo se bom moral še

učiti in prepoznavati simptome nemoči v svojem odnosu? Sprašujem se, kako to, da sem na tem področju tako trdoglav, da te na videz preproste lekcije po toliko letih zakona še vedno nisem predelal, da še vedno delam iste napake … in ko papež Frančišek govori o vedri hiši, vem, da je le-ta možna tam, kjer se oče in mati ljubita, kjer sta si naklonjena, tam, kjer oba zaupata Bogu in se obračata nanj v stiskah, ko jima zmanjkuje moči za gradnjo odnosa, tam, kjer se oba zavedata psalmistovih besed: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, stražnik zaman čuje.« (Ps 127) V tej luči Božje naklonjenosti morem razumeti besede, ki mi jih je nedavno rekla moja žena: »Prosim te, bôri se zame!« Priznam, da v tistem trenutku teh besed nisem dojel, saj sem bil tudi sam »priklenjen na svoje občutke« – bil sem jezen in zdelo se mi je, da nisem bil slišan, da me ni hotela poslušati in razumeti ... Ko sem jo vprašal, kako naj se zanjo borim, mi je rekla: »tako, da prideš pome in me objameš. ti to zmoreš, ker si moški.« takrat sem spoznal, da mi Bog za to nalogo ponuja roko. Spoznal sem, da mi želi dati na razpolago svojo ljubezen in svojo (po)moč, da želi biti prisoten v meni in v najinem odnosu prav v takih trenutkih, ker ga prav v takih trenutkih tudi najbolj potrebujeva. Ali kot je rekel pri poroki našega sina prijatelj duhovnik: »Ko gre vse dobro, ne potrebujete Ljubezni (Boga) – takrat zmorete sami. Ljubezen (Boga) potrebujete takrat, ko ne gre, ko ne zmorete sami. takrat ga pokličite!« in prav ta del lekcije bi si rad zapomnil – ta del lekcije bi rad usvojil. Zato, dragi Bog, pomagaj mi, da bom učljiv in se bom pripravljen učiti, da ne bom zaparkiran v svoje znanje in svoje občutke, ki so včasih tako nenaklonjeni dobrim odnosom.


Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

PISMA BOGU Dragi Bog, brala sem Sveto pismo, kaj pomeni »spočet«? Nihče mi noče povedati. – Anja

Dragi Bog, pri verouku sem slišala, kaj vse delaš. Kdo pa dela namesto tebe, ko greš na počitnice? – Jana

Dragi Bog, ali si res neviden ali je to samo trik? – Lucija

Dragi Bog, je res, da oči ne bo prišel v nebesa, če bo doma govoril iste besede kot takrat, ko igra Dragi Bog, včasih mislim nate tudi, kadar ne nogomet? – Anita molim. – Peter Dragi Bog, si hotel, da žirafa tako izgleda, Dragi Bog, ali je bilo to po nesreči? – Darko mislil sem, da oranžna in vijolična ne pašeta skupaj, dokler nisem videl sončnega zahoda, ki si ga naredil v četrtek. Bilo je kulsko! – Erazem

Dragi Bog, ali ne bi bilo bolje, da bi namesto, da ljudje umirajo in moraš vedno delati nove, kar obdržal te, ki jim imaš zdaj? – Cvetka Dragi Bog, kdo riše črte okoli držav? – Jan Dragi Bog, bil sem na poroki in dala sta si lupčka kar v cerkvi. Je to v redu? – Nik Dragi Bog, zakaj si ti ljubosumen Bog? Mislil sem, da imaš vse. – Robi Dragi Bog, hvala ti za bratca, ampak hotel sem imeti kužka. – Simon

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (meta. halas@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (dani@diz.si, 041 770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Dajemo naprej, Danijev nagovor, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spobuda, vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, alenka.brozic@gmail.com), Ema Verdinek (Poslušamo mlade, ema.verdinek@gmail.com), Sabina Majcen (Ta stari in ta mladi, sabinamajcen61@ gmail.com), Meta Halas (Tema glasila, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, meta.halas@gmail.com), Andreja Brumec (Predstavitev zakonske skupine, andreja.brumec@gmail.com), Marija Halas (Odgovori na vprašanja, marija.halas@krka.biz), Benjamin Siter (Živeti s Svetim pismom, benjamin@diz.si), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin.si). Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, Aleš Čerin, zakonca Ferenčak, Dani Siter, Bernardka Rupnik (naslovnica), Jože Pečjak, Klemen Lajevec. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov. Glasilo je brezplačno. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623,  koda namena: OTHR,  namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!


Družina in Življenje

39

VABILO na nadaljevalni seminar

IZ MLAČNOSTI V GOREČNOST Kakšno je navdušenje med nami kristjani? O tem, kako premagati mlačnost, ki se je med nas zalezla, in se »opremiti« z navdušenjem, bomo govorili na Nadaljevalnem seminarju Iz mlačnosti v gorečnost. In ne bodimo »mlačni«, ko se bo treba odločiti za vikend v dvoje in z Gospodom. Pridite, bomo skupaj zajemali iz neusahljivih studencev veselja in navdušenja!

Možni termini:

Š21. – 23. oktober 2016, Life Center, Crikvenica

Š11. – 23. november 2016, Life Center, Crikvenica

Š25. – 27. november 2016, Life Center, Crikvenica

VIKEND SEMINAR JE LAHKO TUDI IZVRSTNO DARILO

Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par, ki vključuje vse stroške seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).


Program DiŽ za leto 2016 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 30. sep- VSi SEmiNARJi: tember – 02. oktober 2016, Hotel Rogla na Rogli Več na www.diz.si. Prijave: erika@diz.si

2.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, 21. – 23. oktober 2016, Life center, crikvenica

3.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 28. – 30. oktober 2016, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

4.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, 11. – 13. november 2016, Life center, crikvenica

5.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, 25. – 27. november 2016, Life center, crikvenica

Na vikend seminarje in ali duhovni teden za družine se prijavite po prijavnici na spletni strani www.diz.si/seminarji. V kolikor potrebujete dodatne informacije pišite na erika@diz.si ali kličite 041/459 666 (ga. Erika). Vse dodatne informacije najdete na spletni strani www.diz.si.

Družina in življenje - glasilo 9/16  

Gradimo odnose za katere je vredno živeti.

Družina in življenje - glasilo 9/16  

Gradimo odnose za katere je vredno živeti.

Advertisement