Page 1

Tema glasila: ZVESTOBA RESNICI IN DRUG DRUGEMU Naš gost: pater Branko Cestnik Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Mt 25,21

Glasilo, letnik 12, št. 3, oktober 2013, ISSN 1855-2110


PSALM 91

ZATOČIŠČE POD BOŽJIMI PERUTMI Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi GOSPODU: »Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.« Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo. S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne.

Zares, ti, GOSPOD, si moje zatočišče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče; ne bo te zadela nesreča, udarec se ne bo približal tvojemu šotoru. Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen. Čez leva in gada boš stopal, poteptal boš mladega leva in morsko pošast. Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime. Kliče me, pa ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast. Z dolgostjo dni ga nasitim, pokazal mu bom svoje rešenje.

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.


Družina in Življenje

3

KAZALO

BESEDA UREDNICE

4

TEMA GLASILA: ZVESTOBA RESNICI

Petra Berčan, urednica glasila

6

NAŠ POGOVOR: p. Branko Cestnik

»Marsikdo sreča človeka, ki je dober, kdo pa najde človeka, ki je zvest?« (Prg 20,6)

12 PISMO P. PLATOVNJAKA: Zakonci, Jezus želi priti v vaš dom! 14 DUHOVNA POBUDA 16 STARŠEVSTVO: Starši, poklicani in poslani, da živimo zvestobo 20 DELOVANJE DRUŠTVA 30 ZAKONSKA SKUPINA Horjul 34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Niko in Irena Ličen

36 ROMARSKO POHODNIŠTVO 44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

Prav slednji stavek iz knjige Pregovorov je v meni zbudil radovednost. Pomislila sem namreč na to, kako mene osebno vidijo in doživljajo ljudje, ki me obdajajo. Sem v njihovih očeh dobra? Kaj pa zvesta? Seveda najprej pomislim na zvestobo sozakoncu. Pa mi ta nenazadnje dela še najmanj preglavic. Možu sem zvesta in zaradi tega v odnosu z njim varna. Zatakne se mi, če pomislim na zvestobo Bogu, na zavezo, ki jo sklenem z njim, potem pa me vsakdanje skrbi in obveznosti tako posrkajo, da postane moja zvestoba krhka. Res je, zvestoba ni čustvo, je odločitev, ki jo je potrebno vsak dan ozaveščati in negovati. Pa naj gre za zvestobo Bogu, sozakoncu, prijateljem, občestvu, delu … Tako je pred nami Zatakne se mi, če nova številka glasila, ki bo namenjena prav ZVESTOBI. pomislim na zvestobo Smo na začetku šolskega Bogu, na zavezo, ki jo sklenem leta, ko smo ponovno polni z njim, potem pa me vsakdanje načrtov, obljub, zavez, da skrbi in obveznosti tako posrkajo, bomo začeli znova in bolje … Saj sami vemo in se vedno da postane moja zvestoba krhka. znova in znova opominjamo, Res je, zvestoba ni da če sta Bog in naš odnos z čustvo, je odločitev. njim na prvem mestu, bo vse ostalo na pravem mestu. In potem se nam vsem dogaja, da ni vse na pravem mestu oziroma tako, kot bi si želeli! K pogovoru smo tokrat povabili p. Branka Cestnika, ki je o svoji zvestobi Bogu, čistosti, odločitvam spregovoril zelo jasno, in vas vabim, da si njegovo razmišljanje preberete in obogatite svoje mnenje, s katerim se potem lažje spopadamo na vsakdanjem terenu. Prav zanimivo so se tokrat opogumljali na počitniškem tednu v Veržeju in naše žene na Ženskem zajtrku. Veseli smo tudi zvestobe organizatorjev romarskih pohodov zakoncev Halas, ki sta prav s svojo zvestobo dokazala, da je nagrada velika. Doživela sta dvodnevni randi v hribih. Saj veste, kako pravi Jezus: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.« (Mt 25,23) in »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem (Lk 16,10). Vsa pričevanja tokratnega glasila te besede zelo potrjujejo. Tako vam želim, da bi znali biti zvesti svojim odločitvam, da bi znali biti v tem svobodni in da bi se znali zatekati k Resnici in črpati moč od Jezusa prav za vsako minuto svojega življenja. Vse dobro in blagoslovljeno šolsko leto vsem našim otrokom želim.


Družina in Življenje

4

ZVESTOBA RESNICI

Zvestoba resnici ali zvestoba Resnici Večkrat se mi je že zgodilo, da sem bil prepričan, da vem, kaj je resnica. Prepričan sem bil zaradi tega, ker sem določeno stvar sam doživel. Vendar pa me ta resnica po navadi ni pomirila ali razveselila. Primer tega je spor z ženo, ko vem, da imam v neki stvari prav, ker poznam resnico o tisti stvari, in želim slediti temu, kar se mi zdi prav oz. resnično. Vendar pa ta moja resnica ne pomiri spora in ne pripomore k najini medsebojni ljubezni. S tem najlažje ponazorim razliko med subjektivno resnico, ki jo doživljam na podlagi svojih občutkov, pameti, spomina itd., in Resnico, ki je Jezus. (Jn 14,6: Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«)

Vprašanje je, ali sta ti dve resnici kompatibilni. Menim da ne, ker me moja resnica zapira v lastni ego, medtem ko me Jezus nagovarja, da se odpiram nasproti drugim. (Mt 7,12: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!«) Kot ne moremo združiti egoizma in služenja, tako tudi ne moremo združiti resnice in Resnice, saj »nihče ne more služiti dvema gospodarjema« (Mt 6,24). Katera pa je prava izbira za ljubeč zakon? Pri tej odločitvi se lahko zanašam na lastno pamet ali pa recimo na Sv. pismo. Ker me je lastna pamet že večkrat pustila na cedilu (npr. vsakič, ko ne vem, kako pomiriti spor z ženo in vzpostaviti ljubeč odnos), se obrnem na Sv. pismo. Ker želim, da imava z ženo ljubeč odnos, hočem poiskati ljubezen. Našel sem jo v 1 Jn 4,8, ki pravi: »Bog je ljubezen.« Do te ljubezni pa lahko pridem le tako, da sledim Jezusu, ki pravi: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Jn 14,6) Ker pa je Jezus tudi življenje, pomeni izključevanje Jezusa na podlagi mojega egoizma smrt, kar se v mojem zakonu vidi tako, da kadarkoli hočem v zakonu uveljaviti le lastno resnico tako, da ne upoštevam svoje žene, takrat je ona zame ‘mrtva’. To vpliva na najin odnos, ki prav tako umira zaradi mojega egoizma. V nasprotju s tem pa Resnica v moj zakon prinaša odrešujočo milost, na podlagi katere se lahko borim proti padli človeški naravi, ki je v meni. (Jn 1,16: Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.) Kaj pa pomeni zvestoba in kako jo lahko povežem z R/resnico in svojim zakonom? Zvestoba pomeni tudi zavezo. Abraham je bil zvest Bogu, zato ga je Bog blagoslovil in mu dal obljubo. (1 Mz 17,2: Sklenil bom svojo zavezo med seboj in teboj in silno te bom namnožil.) Izraelci so skozi zgodovino izkazovali svojo zvestobo in nezvestobo tej zavezi v različnih preizkušnjah. Tudi Jezus nam ponuja zavezo, ki

temelji na naši veri. (Jn 11,25: Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«) Za vero pa velja, da ne zadošča sama po sebi, ampak se mora izkazovati v našem življenju. (Jak 2,26: Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.) V zakonu imam na podlagi zvestobe, ki sem jo obljubil svoji ženi, posebno priložnost, da svojo ljubezen konkretno izkazujem vse življenje. To lahko naredim le, če verujem v to, kar sem obljubil, pri čemer se moram ponovno odločiti med resnico in Resnico (ali je moja ljubezen do žene odvisna le od tega, kako jo trenutno sprejemam in kakšna je, ali pa v najinem zakonu priznavam tudi Božjo milost in delovanje), s čimer se ponovno vrnem na začetek. Kako pa naj izkazujem zvestobo Resnici v konkretni situaciji, ko se z ženo ne razumeva? Najprej bi želel, da bi si ohranil v zavesti Jezusove besede (Mr 10,9): »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« S tem po mojem mnenju že naredim bistven korak, namreč, da se ne zapiram v lastni ego (prizadetost/ranjenost/strah/napuh itd.), ampak da priznam obstoj žene in Boga. Pri tem mislim na to, da se zavedam, da moja žena ni samo ženska, v katero sem bil zaljubljen in ki je bila na poročni dan z mano, ampak da je z zakramentom poroke postala nekaj novega. Ta njena novost, ki izhaja iz Boga, pa zame ne sme biti nekaj abstraktnega (ali pa navada), ampak konkretna stvarnost, s katero je povezano bistvo mojega življenja. Na podlagi tega se ženi in Bogu z zaupanjem lahko odprem in izročim. Aljaž


Družina in Življenje

5

ZVESTOBA RESNICI

KRIZA VREDNOT Nahajamo se v krizi vrednot, za kar smo posledično krivi sami. Današnjo družbo lahko imenujemo družba tveganja predvsem zaradi sprememb na družbenih, gospodarskih, kulturnih, socialnih in političnih področjih. V družbi namreč prevladuje socialna negotovost, kar je povezano z vrednotami in moralo. Vse preveč je očitno, da se v današnji družbi cenijo ljudje s čim višjim statusom in s čim višjimi prihodki. Takšen način vzpenjanja po družbeni lestvici je bolj ali manj vsem znan. Delovanje prek vez in poznanstev je že kar nekaj običajnega. Na takšno delovanje naletimo že skoraj vsepovsod: v šolah, cerkvah, zdravstvu, na delovnem mestu, v različnih organizacijah … Vse preveč je med nami ljudi, katerim je materializem na prvem mestu. Nekateri so za dosego svojega cilja pripravljeni iti tudi preko trupel. Pa se vprašajmo: Ali je to prav? Kje je naša vest? Kje so naše vrednote, ki so nekoč nekaj veljale? Ali smo jih pozabili? Kakšno pot tlakujemo naši mladini, ki prihaja za nami? Se kdaj vprašamo, zakaj imamo toliko opraviti z različnimi odvisnostmi z alkoholom, drogami, zdravili, odnosi, računalnikom … Zelo težke so poti iz vseh teh težav in velikokrat se izkažejo za neuspešne. A ne bi bilo bolje delati na preventivi? Ampak le kako? Vrednote, kot so solidarnost, pravo prijateljstvo, ponižnost, spoštovanje, skromnost, prizadevnost, delavnost, pozitivna ambicioznost, so nekoč nekaj veljale, bile so samoumevne, bile so del družbe. Vsak posameznik bi si moral prizadevati za te vrednote, jih obuditi, ohranjati, živeti. Za uresničitev teh vrednot delajmo dobro in ne počnimo tega, kar sami ne bi radi doživeli. Poskušajmo okrog sebe iskati ljudi z globoko osebnostjo ter se zgledovati po njih. Jaz sem v nenehnem iskanju. Jelka Orgolič


Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR

BOG SI JE TO IZMISLIL, NE JAZ …

Branko Cestnik Tokrat smo k pogovoru povabili patra Branka Cestnika. Pastoralno je deloval kot duhovni pomočnik na klaretinski župniji v predmestju Milana, bil štiri leta študentski duhovnik v Mariboru, danes deluje v župniji na Frankolovem. Aktiven je tudi pri skavtih in na različne načine sodeluje v pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem. Njegove članke s pastoralno pedagoško vsebino lahko zasledimo predvsem v tedniku Družina. Ker sta njegov pogled in mnenje vedno zanimiva, smo mu zastavili nekaj aktualnih vprašanj in zaupal nam je veliko zanimivega …

Povejte nam kaj o sebi, o svojem otroštvu, kaj vas je zanimalo, kako ste preživljali mladost, kakšne spomine imate na svojo družino … Moja mladost je bila pisana. Na kratko: življenje na podeželju. Zgodnje uvajanje v kmečka opravila. Tragična smrt očeta, ko sem imel deset let. Selitev iz domače vasi v novo hišo. Tudi družina je takrat naenkrat postala drugačna: prej povprečna kmečka, tradicionalna, zdaj mati samohranilka z dvema otrokoma ter borba za preživetje. Pri štirinajstih odločitev za vojaški poklic. Potem vojaška gimnazija v Ljubljani, iz katere so me

v drugem letniku izključili. Nadaljevanje na gimnaziji na Ptuju. Veliko aktivnosti v ptujskem Klubu mladih, v ZSMS-ju, delovne brigade, zanimanje za umetnost in duhovnost, spreobrnjenje in vrnitev h katoliškim koreninam. Vmes nekaj težav z oblastjo. Vojaški rok v Zaječarju za bolgarsko mejo v kar težkih pogojih. Zelo sem hvaležen za vse. Zlasti pa za dar odprtosti za nove izzive. Meni ni bilo nič novega in izzivalnega težko. Že kot srednješolcu mi je bila všeč mednarodnost. Prijateljeval sem z mladimi Bosanci in Srbi, jih obiskoval, dobil kak obisk iz Avstrije. Hitro sem se tudi prilagodil, če je bilo potrebno zaslužiti kak dinar. Z nekajdnevnim pobiranjem steklenic na smetiščih sem na primer zaslužil za na


Družina in Življenje

7

morje. Delal sem za tekočim trakom v tovarni opeke, v skladišču sadja, popravljal zamrzovalnike na terenu ... Veliko sem bral, tako da mi je mama ponoči celo izklopila varovalko, da bi več spal. Potem pa sem nad posteljo namontiral svečo in bral naprej.

Kako ste v sebi prepoznali klic za duhovniški poklic? Kako danes doživljate svojo poklicanost in kako jo ohranjate živo? Svoj poklic sem odkrival skupaj z odkrivanjem Boga. To je šlo postopoma. Nekje v drugem letniku gimnazije sem začutil ta nemir v sebi, pri enaindvajsetih pa sem se dokončno odločil. Ravno zato, ker je šlo za sočasno spreobrnjenje in nisem zahajal v cerkveno okolje, je bila pot do poklica duhovno in psihološko dokaj naporna. Ko sem bil star skoraj 22 let, sem prvič javno ministriral. To je bil velik napor. Tista hecna kikla okoli kolen, tiste drže, tisti pogledi ljudi, njihovo ocenjevanje moje osebnosti,

Ko sem bil star skoraj 22 let, sem prvič javno ministriral. To je bil velik napor. Tista hecna kikla okoli kolen, tiste drže, tisti pogledi ljudi, njihovo ocenjevanje moje osebnosti, moja „komunistična“ preteklost ... moja „komunistična“ preteklost ... Lažje je nekomu, ki je od malih nog vajen zakristije in ministriranja. Obenem je bil ta pritisk dober: bolj sem se utrdil navznoter. Vedno sem si dejal: Bog si je to izmislil, ne jaz. To mi je pomagalo tudi kasneje. Ko sem kot mlad duhovnik dve leti maševal in pridigal v Rimu in Milanu, sem seveda imel tremo. Ne samo, ker sem govoril tujcem v tujem jeziku, temveč ker so nekateri bili zelo izobraženi, kakšen tudi znana italijanska osebnost s področja filma in medijev. Pa sem dejal: Bog si je to izmislil, ne jaz. Podobno se mi je zgodilo letos za veliko noč. Bil sem v Španiji. Tam imajo znamenite velikotedenske procesije, ko nosijo kipe po ulicah. Madridski predstojnik me je poslal pridigat v neko mestece ob atlantski obali, Cambados se imenuje. Sprejel sem, potem pa obžaloval. Kam rinem? Španščina mi ne gre ne vem kako tekoče. Žanr španskih velikotedenskih pridig je prav poseben, ljudski, baročni. Spet sem dejal: Bog si je to izmislil, ne jaz. In sem šel in bilo je v redu. Poklicanost vzdržuješ, če vedno veš, kdo je, ki kliče, in če se z Njim pogovarjaš. Nič drugače.

Kaj pa celibat? Dandanes dviguje prav odločitev za posvečeno neporočenost

veliko prahu, saj mnogi menijo, da bi bilo veliko bolje, če bi se duhovniki lahko poročili. Nam lahko zaupate vaše mnenje in vaše osebno izkustvo celibata? Redovniki nimamo celibata, pač pa obljubo čistosti. Nas brez te obljube ni. Redovništvu je bistveno, da si samski, neporočen. Drugače je s svetnim duhovništvom. To ne zahteva nujno celibata. Imamo katoliške duhovnike vzhodnega obreda, ki so poročeni, in nihče ne pravi, da so oni zato manj duhovniki ali pa celo, da bi bilo njihovo zakramentalno posvečenje neveljavno. Je pa močna tradicija v Katoliški cerkvi rimskega obreda, da so duhovniki neporočeni. Ta tradicija ni zgolj predpis, je tudi tip duhovnosti in sovpada z določenim dojemanjem Cerkve, zato je ne moremo na vrat na nos ukiniti. Nekateri teologi, med njimi znani dunajski profesor Zulehner, predlagajo naslednjo rešitev: da se zgledujemo po prvi Cerkvi. Takrat smo imeli tako samske kot poročene cerkvene starešine. Tip samskega je apostol Pavel, ki se posveča misijonu, tip poročenega najdemo v bolj stabilnih krščanskih skupnostih, npr. v Korintu. Zulehner zato govori o neporočenem „pavlinskem tipu“ duhovništva in o poročenem „korintskem tipu“. Ne vidi nobene ovire, da bi se ta dva tipa spet ne uvedla. „Pavlinski tip“ bi bil bolj za dinamična, misijonska in kontemplativna področja, „korintski tip“ pa za animacijo in vodenje rednih krščanskih skupnosti, na primer stabilnih župnij. Zadnje čase je zaslediti, da tudi kak rimski kardinal govori v tej smeri. Spremembe so možne, saj s tem ne spreminjamo dogem. Moje izkustvo celibata je sledeče: samskost za

Moje izkustvo celibata je sledeče: samskost za Božje kraljestvo je zate ali oblika sreče ali pa je bolje, da se ga ne greš. Božje kraljestvo je zate ali oblika sreče ali pa je bolje, da se ga ne greš. Ta tvoja samskost mora biti vir življenjskega zadovoljstva, tudi čustvenega, ali pa boš vedno nihal in se grenil.

Razmišljam o pojmu »prebujeni kristjan« in trdim: kristjan, ki zares veruje (ima z Jezusom oseben odnos), ve, da je odgovor na vse stiske in probleme Jezus Kristus. Ob tem se sprašujem, zakaj je danes v Cerkvi toliko »spečih« vernikov. Kje so prebujeni kristjani? Je morda kaj narobe z oznanilom (zagotovo


Družina in Življenje

8

ne!), z načini (modeli) oznanjevanja, neprebujenostjo oznanjevalcev …? Cerkev je vedno imela svoje oddaljene. Da so nekateri kristjani malo vstran od jedra in da živijo po svoje, ni nič novega. Krščanstvo ni sekta in nima mehanizmov, s katerimi bi ljudi bodisi prisililo, recimo, k redni nedeljski maši bodisi jih spodilo iz svoje sredine, ker ne hodijo k maši. Mi nismo „sekta čistih“. Katarstvo (ko samo moralno čisti smejo biti kristjani) in gnoza (ko so samo duhovno in intelektualno osveščeni pravi kristjani) sta za nas hereziji. Mi smo široka religija. Tako je vedno bilo. Kaj je danes posebnega? Danes je posebno to, da je rob večji od jedra; lupine na sadežu je veliko več kot mesa. Novo je to, da tisti, ki odhajajo, ne odidejo. Mnogim ni všeč cerkvena struktura, mašo označujejo za dolgočasno, so proti cerkvenim moralnim naukom, „šinfajo“ župnike ... in se tako oddaljijo od Cerkve. Vendar izstopijo pa ne.

Novo je to, da tisti, ki odhajajo, ne odidejo. Mnogim ni všeč cerkvena struktura, mašo označujejo za dolgočasno, so proti cerkvenim moralnim naukom, „šinfajo“ župnike ... in se tako oddaljijo od Cerkve. Vendar izstopijo pa ne. Po anketah se še vedno imajo za pripadnike Cerkve. To je zelo zanimivo. Po eni strani nas jezi, ker če misliš oditi, odidi pa bo mir; po drugi stani pa nas veseli, ker vidimo, da kar tako človek tudi noče zapustiti širokega cerkvenega naročja. Z eno nogo so tu in z eno tam. Situacija je nova in zato evropska Cerkev še vedno išče nek pastoralni pristop k temu. Tu nastopi razvpita nova evangelizacija, za katero še vedno ne vemo natančno, kaj je. Ker je vedno manj duhovnikov, zmanjkuje moči, da bi novo evangelizacijo zastavili iz sedanjih župnijskih struktur – to že vidimo. Ne vidimo pa jasno, kdo bo, če ne bo duhovnikov, tisti, ki bo peljal novo evangelizacijo. Izrisuje se odločilna vloga družine, zakonskega življenja, malih skupin ... Vse bolj se zdi, da bo slednje odločilno za prihodnost krščanstva na naših tleh.

Večkrat se zalomi že v zakonu oziroma družini, ko eden od zakoncev ima izkustvo vere in živega Boga, drugi pa ne. Potem se prične spretno vijuganje med tem, kako se držati zapovedi in cerkvenega življenja: ali moramo vsako nedeljo k maši, prejemati obhajilo

oziroma »obhajilo DA, spoved NE« ipd. »Svoboden kristjan« si rad marsikaj prikroji po svoje: »Če ne bodo našega otroka tu sprejeli k birmi, bomo šli pa drugam …« Zakaj v naši Cerkvi ni enoznačnih in jasnih odgovorov in smernic, kaj je prav in kaj ne? Kot sem pravkar dejal: splošno gledano je pastorala v krizi. Ni jasnega načrta. Ne samo v Sloveniji, temveč povsod po Evropi, kjer galopira sekularizacija. Zaenkrat imamo dve pastoralni liniji: ena pravi, da je treba vztrajati v široki in odprti pastoralni politiki in ljudem dopustiti dostope do zakramentov, če si jih želijo. Druga poudarja, da je treba te dostope zožiti. Obe liniji sta prišli do izraza tudi na zadnji sinodi oktobra lani v Rimu. In nobena ni pretehtala. Zdaj čakamo, kaj bo rekel papež Frančišek. Prvi imajo prav, ker množicam ne smemo braniti imeti vsaj nek minimum stika s Cerkvijo; drugi imajo prav, ker zakramentov ne smemo razprodajati – zakramenti niso običaji, to so dogodki srečanja z živim Bogom. Rešitev bo nekje vmes: množice ne poditi vstran, zakramentov ne razprodajati. Ljudi bo potrebno osveščati in vzgajati za iskrenost do samih sebe. Vsak bi moral zase vedeti. Idealno bi bilo, če bi oddaljeni kristjani razmišljali približno takole: če v naši hiši ne verujemo in ne molimo, ni prav, da silimo h krstu in obhajilu samo zaradi tradicije. Poglejmo, kje smo v odnosu do Boga in kam bi radi prišli. Potem bomo pogledali, ali se lahko dovolj pripravimo za sprejem zakramenta. Za župnije pa bi bilo idealno, če bi imele programe za spremljanje družin na poti k zakramentu. Nekakšen katehumenat.

Žal se prevečkrat dogaja, da tisti, ki je nič ali manj »veren«, v zakonu prevlada in vso družino potegne za seboj – v mislih imam šibko vero. Kako lahko svojo vero negujemo, jo (o)krepimo, da bomo močnejši in odločnejši? Kaj lahko


Družina in Življenje

9

v primeru nevernega sozakonca stori verujoči? Neveren ima danes več „družbene“ podpore kot veren, zato je nekoliko močnejši. Pred sto leti je bilo obratno. Veren je imel več te podpore in je nevernega potegnil za seboj. Točno zato, ker nismo „sekta čistih“, je že od vsega začetka bilo rečeno, da naj se verni poroči z nevernim, kristjan s poganom. To je veliko priznanje zakonski ljubezni. Zaupa se zakoncema, da bo njun ljubezenski odnos nekako nadomestil njuno skupno versko življenje. Pravzaprav, če bo ljubezen, bo tudi Bog, četudi ga eden od zakoncev zavestno ne bo priznaval ali se bo celo boril proti njemu. Če ni skupne vere, naj bo ljubezen. To je osnova. Naslednje vprašanje pa je vprašanje svobode. Zdravo ljubosumni moramo biti na versko svobodo tudi znotraj zakona. Če ti v družbi, v službi, v javnosti kdo prepove hoditi k maši, krši ustavno načelo verske svobode. Če mož ženi prepove iti v nedeljo k maši, prav tako krši načelo verske svobode. Vendar smo v tem primeru vsi tiho. Tega, da je svobodna za versko življenje, se naj žena zaveda in to naj možu dopove. Ljubezen, ki omejuje svobodo misli in verovanja, je ljubezen, ki se že podira. Prej ali slej bo ljubezen samo še krinka za obvladovanje sozakonca.

Krščanski zakonci in starši bi radi živeli vrednoto vere in jo prenašali na naše otroke, pa se glede tega soočamo z neurji in močnim tokom nasprotovanj. Kaj lahko zakonci storimo, da se bolj usposobimo za kljubovanje načrtnemu razdiranju naših svetinj, za plavanje proti toku? Mnogi, tudi dobri katoličani, so razočarani, ker so vzgajali svoje otroke za krščansko življenje, potem pa ugotovili, da jih je „tok“ preprosto odnesel drugam. Tako imenovani „tok“ je danes zelo močan. Gre za prevladujoči vzorec mišljenja in čutenja. Osnova tega vzorca je ideologija človekove osamosvojitve od Boga. Ko mladi zapusti katoliško družinsko okolje, brž ugotovi, da štrli ven, če

Ko mladi zapusti katoliško družinsko okolje, brž ugotovi, da štrli ven, če še veruje v Boga in hodi k maši. Začenja se počutiti čudno, češ, ali sem res še edini, ki še rabi živeti od pravljice o Bogu? še veruje v Boga in hodi k maši. Začenja se počutiti čudno, češ, ali sem res še edini, ki še rabi živeti od pravljice o Bogu? Češ, ali se ne bi tudi jaz poskušal postaviti na noge brez Boga? Tu ne gre za nobeno hudobijo, gre za vzorec, za poskus sreče, za način dojemanja samega sebe. Starši so seveda ranjeni. Največkrat se tolažijo, da je njihov otrok vseeno ostal dober, pošten, četudi ne hodi več v Cerkev. Ali pa, da to, kar je dobrega bilo pri otroku privzgojenega, ne more biti kar tako izbrisano in da bo prej ali slej prišlo na dan. Obe tolažbi sta na mestu. Na mestu je tudi drža, da otrokom še stojijo ob strani, četudi se z njihovimi odločitvami povsem ne strinjajo. Širše gledano pa je seveda čas za razmislek o verski vzgoji. Kakšen Bog je to, da ga več ne potrebujemo? Smo res vzgajali doma in v župniji k Bogu, ki potem, ko odrastemo, postane „nekoristen“? Nekaj ne „štima“ v naši verski vzgoji, v naši govorici o Bogu. Je preveč „pravljična“ in premalo mistična, kot trdijo nekateri? Je preveč abstraktna in premalo izkustvena? Skratka, odpirajo se velika vprašanja in pogumno bomo morali znati odgovarjati na njih.

Kaj lahko nam, zakoncem in staršem, ob začetku šolskega leta položite na srce? Da če ste obupali nad državo, nad gospodarstvom, nad svojimi duhovniki in škofi, ne obupajte v svoji ljubezni drug do drugega in v svoji predanosti za vzgojo otrok. Če boste to dvoje ohranili, boste pripravljali boljše čase tudi za cerkveno strukturo, za gospodarstvo, za državo. Pater Branko, najlepša hvala za vaše misli in bogate življenjske izkušnje, s katerimi ste nas obogatili. Želimo vam še veliko modrosti, poguma in Božje bližine pri vašem delu. Pripravila Petra Berčan


Družina in Življenje

10

USTVARJENO ZATE Zate sem ustvaril gore. Zakaj se ne odpraviš nanje? Podaril sem ti otroke. Zakaj nimaš časa zanje? Zate sem dal napisati knjige. Zakaj jih torej ne bereš? Zate sem dal narisati slike. Zakaj se ne ustaviš ob njih? Podaril sem ti prijeten glas. Zakaj vendar ne poješ? Podaril sem ti telo. Zakaj ga ne znaš ceniti? Podaril sem ti čute. Zakaj jih zanemarjaš? Odprl sem ti bogate izvire. Piti pa moraš iz njih sam!

MISLI O ZVESTOBI Za besedo zvestoba najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika eno samo razlago, ki se nanaša na odnos med moškim in žensko. Pridevnik zvest pa ima vsaj pet obširnih razlag za različna področja uporabe: za odnose med ljudmi, lastnosti človeka, ujemanje, skladnost s stvarnostjo.

(Martin Gutl)

V Svetem pismu gre vedno za odnos med Bogom in človekom in konkretnih primerov za obe besedi (zvest in zvestoba) je v teh odnosih zelo veliko. Mislim, da je zvestoba ena temeljnih vrednot, ki bi jo starši morali privzgojiti otrokom, kajti zdi se mi, da je to tisti temelj, na katerem lahko potem zidamo zaupanje. Brez zaupanja pa je človek nesrečen. Zakaj je to tako težko? Zakaj je težko biti zvest? Morda celo kdo ne razume prav, kaj naj bi to pomenilo. Saj se velikokrat ustavimo le pri zvestobi zakoncu. Zvestoba do moža mi pravzaprav ni nikoli delala preglavic. Že zelo mlada sem se odločila, da se bom poročila enkrat in za vselej, pa naj bo, kar hoče. Takrat še nisem poznala Boga in njegovega razmišljanja, a se mi je to vseeno zdelo vredno upoštevanja. Imela sem lep zgled pri svojih starših, torej sploh nisem razmišljala, da bi bilo to težko. Bila je enostavno odločitev. Morda se mi zato ni zdelo težko niti takrat, ko so bile med nama preizkušnje, ki so naju oddaljile med seboj. Poleg tega sem ugotovila še zanimiv mehanizem, ki je na zakon deloval kot varovalka: kadar sem šla kam brez moža, sem mu vedno povedala, kje sem in s kom sem. In vsekakor si nisem želela izgubiti njegovega zaupanja.

In kako vem, da mi je mož zvest? Moj mož je čudovito izpričal svojo zvestobo do mene, ko se je poslovil od društva, v katerem je vrsto let sodeloval. Odšel je z besedami, da je zvestobo do smrti prisegel samo svoji ženi in nikomur drugemu. Resnično je zrasel v mojih očeh.


Družina in Življenje

11

ŽIVETI S SVETIM PISMOM Ja, v družini je zvestoba med zakoncema gotovo najpomembnejša, če sva midva tista, ki sva osnova družine, ki sva zgled vsem v družini, ki družinske člane vzgajava, poučujeva in jim kaževa pot do Boga. Pa vendar je še toliko drugih odtenkov zvestobe: zvestoba prijateljem, delu, prepričanjem in načelom, domovini, narodu in vsekakor zvestoba Bogu. Ta bi morala biti ne le med zakoncema, temveč pri vsakem kristjanu posebej na prvem mestu. A jo je najtežje izpolnjevati. To je hkrati tudi zvestoba do sebe. Kako težko se odločim, da bi šla vsak dan k sveti maši. Kako težko zjutraj malo prej vstanem, da bi resnično začela dan z Bogom. Kako me kakšna sončna nedelja vabi ven, namesto v domačo cerkev. Ubogi otroci, ki so priče takim bojem, še posebej, kadar vidijo, da jim podležem. Kako naj jih nečesa naučim, jim nekaj privzgojim, če sama ne zmorem biti dosledna s seboj? Kajti v tem se kaže moja zvestoba ali nezvestoba: ko vem, kje je moje mesto v določenem času, pa me nekaj vleče drugam. Ko želim izpolnjevati Božjo voljo, pa nimam dovolj moči. Kakor je rekel apostol Pavel: »Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete.« (Gal 5,17)

Kako pa zvestobo uresničujem do prijateljev? V Sirahovi knjigi lahko najdem direkten napotek zase: »Rad imej prijatelja in mu ostani zvest, če pa boš izdal njegove skrivnosti, ne tekaj več za njim.« (Sir 27,17) Ja, rada imam prijatelje, rada imam cel kup ljudi in zelo se bojim in trudim, da ne bi koga prizadela. A se mi tudi to dogaja. Običajno takrat, ko si najmanj mislim. Potem pa me čaka težka in dolga pot, da se potrudim in ponovno gradim odnos na novih dejanjih zvestobe, ki vodijo v popolno zaupanje. Uh, to je pa včasih res težko. Vendar je vredno, kajti dobrih prijateljev ni nikoli preveč. Prav tako kot Boga. Tudi njega ni nikoli preveč, zato ga kličimo in se mu izročajmo, četudi zaznavamo svoje padce v odnosu do njega. »Saj On je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem.« (2 Tes 3,3) Zato, Gospod, prosim te, utrjuj vsa naša prizadevanja, da bomo lažje in raje vztrajali v zvestobi na vseh področjih, kamor nas boš vodil in ki nam jih boš pokazal. Naj bomo tudi na ta način tvoji pričevalci v tem svetu. Amen. Andreja Brumec


Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

ZAKONCI, JEZUS ŽELI PRITI V VAŠ DOM!

p. Ivan Platovnjak DJ

Ko se srečujem z zakonci, me včasih sprašujejo, kaj naj napravijo, da bi bil v njihovem domu še bolj navzoč Jezus Kristus. Seveda je poveličani Jezus Kristus navzoč vsepovsod, saj je pravi Bog in pravi človek, hkrati pa nam pušča svobodo. In dokler ga z vso svojo svobodo ne povabimo v svoj dom, v svoje življenje, v svoje odnose ne more v polnosti začeti uresničevati svojega odrešenjskega in posvečujočega poslanstva. Vedno znova me nagovarja srečanje Zaheja z Jezusom (Lk 19,1–10). Menim, da more ta odlomek postati tudi za zakonce »prostor« kjer lahko globlje spoznajo, kdo je Jezus in kakšen želi biti do njih, ter mu skupaj z Zahejem dopustijo, da vstopi v njihov dom in jim prinese odrešenje, življenje v izobilju. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika, a tudi od zakonskega para. Ni dovolj, da samo eden želi sprejeti Jezusa. Če ne želite sprejeti resnice, da Jezus sam želi biti vaš Odrešenik, Zdravnik, Prijatelj, Sopotnik, da vas on sam prvi išče, da si želi priti v vaš dom, potem pač ne bo mogel postati za vas to, kar on želi biti in v resnici je. Preden nadaljujete z branjem tega članka, ki ponuja konkretne korake, ki lahko omogočijo, da bo mogel Jezus to, kar je, postati tudi za vas, se najprej vprašajte: »Sem/ sva pripravljena sprejeti Jezusovo željo? Ga želim/želiva povabiti v svoj dom?« Če odgovoriš/ta pozitivno, potem je smiselno, da greš/sta naprej, sicer pa je bolje, da se ustaviš/ta kar tukaj.

Kako more Jezus priti v vaš dom? Povabim vas, da gremo skupaj po temeljnih korakih, ki nam jih nakazuje srečanje Zaheja z Jezusom. Molitev lahko opravljata skupaj, toda vsak zase, kajti nihče ne more teh korakov narediti namesto sozakonca, vsak jih mora osebno. Lahko si pri tem pomagata in si podelita medsebojno to, kar vama je preko molitve bilo darovano. Najbolje bo, če bosta to napravila na koncu, pri petem koraku ali pa pri refleksiji. (Molitev je napisana v prvi osebi ednine, da lahko vsak sam čim bolj osebno sledi tem korakom molitve, osebnega srečanja z Jezusom.) Prvi korak: Zavem se Božje navzočnosti v sebi in v sozakoncu ter prosim Svetega Duha, naj vodi to molitev, da bo resnično obrodila sadove. Priznam svojo nemoč in

Seveda je to odvisno od vsakega posameznika, a tudi od zakonskega para. Ni dovolj, da samo eden želi sprejeti Jezusa. prosim tudi Marijo in vse svetnike (še posebej tiste, ki so mi blizu) za pomoč, da bi mi izprosili potrebnih milosti, ki jih potrebujem, da bom mogel priti pred Jezusa takšen, kot sem, in mu dopustiti, da me obišče, ozdravi, oblikuje, posveti. Nato počasi preberem evangeljski odlomek: Lk 19,1–10. Nekaj časa (vsaj 10 minut) ostanem ob tem srečanju Zaheja z Jezusom in dopustim, da me to srečanje globlje nagovori in odpre v meni željo, da bi ga tudi jaz sam sprejel v svoj dom. Drugi korak: Ozaveščanje tega, kje sem, kaj se dogaja v meni v odnosu do mene samega, do sozakonca, do Boga in drugih. Prosim za milost, da bom zmogel odkriti in si priznati, kaj zaznamuje najin zakon. Poskušam biti čim bolj iskren. To mi bo pomagalo, da ozavestim svoje dejansko življenje, odnose, občutke, čustva itd. Najbolje je, da vzamem list papirja in začnem počasi zapisovati nanj vse, kar mi pride na misel. Poskušam biti čisto svoboden. Ne presojam, kaj bi moralo biti, kaj je prav, da bi bilo, da bi čutil, mislil, govoril … Le če bom čisto iskren in odprt do vsega, kar nosim v sebi, bo lahko Jezus vstopil v moj dom, v moj zakon in prinesel vanj to, kar je prinesel tudi v Zaharijevo hišo. Tretji korak: Jezus ne želi, da bi se najprej očistil vsega, kar je 'negativno', temveč želi prav v to vstopiti in prinesti odrešenje in posvečenje. Prav tako kot je želel stopiti v Zahejevo hišo, preden se je ta spreobrnil oz. kaj


Družina in Življenje

13

spremenil. Seveda pa je odvisno od mene, ali ga bom v svoji svobodi v to povabil in mu dopustil, da bo lahko začel vse to s svojo navzočnostjo preobražati. Počasi grem zopet skozi vse, kar sem zapisal v prejšnjem koraku, in v vse to, kar ob tem zaznavam v sebi, povabim Jezusa s svojimi besedami in z vero, ki jo premorem. Četrti korak: V veri sprejmem Jezusovo navzočnost v vsem, v kar sem ga povabil. Tudi če ne čutim nobene spremembe, verujem, da je vstopil. Zato se mu z vsem srcem in močjo zahvaljujem in ga slavim. Hkrati pa

Jezus ne želi, da bi se najprej očistil vsega, kar je 'negativno', temveč želi prav v to vstopiti in prinesti odrešenje in posvečenje. motrim Jezusa v vsem tem, kamor sem ga povabil. Kako se obnaša? Kaj dela? Kako ga doživljam? Kaj njegova navzočnost prebuja v meni? Peti korak: S čim želim odgovoriti na Jezusovo navzočnost v sebi? Zahej je napravil en sklep. Kaj bi jaz rad danes ponudil Jezusu? Kaj bi rad napravil jaz sam? Kaj bi rad napravil skupaj s sozakoncem? (Lahko znova preberem, kar sem zapisal pri drugem koraku, in izberem tisto, kar se mi zdi bistveno, da bi začel spreminjati, oz. čemur bi moral posvetiti več pozornosti.

Izberem samo eno stvar in še to takšno, ki je možna in je tudi preverljiva vsak dan ali vsaj vsak teden. Ko sta vsak zase izbrala, za kaj se želita še posebej truditi, si lahko vzameta še čas za to, da skupaj vidita, kaj je kdo zapisal pri drugem koraku. Poskušajta z vso spoštljivostjo sprejeti različnost vajinega doživljanja in razumevanja vajinega zakona. Tako bosta med vama mogla rasti zaupanje in odprtost za vajino različnost. Nato pa skušajta najti nekaj, za kar bi si lahko skupaj prizadevala in bi vaju moglo bolj zedinjevati.) Šesti korak: Če molita skupaj, potem lahko sedaj skupaj kličeta Jezusovo ime (lahko uporabita tudi litanije Jezusovega imena). Ob tem ga prosita, da blagoslovi vajine odločitve in vama da moč, da bosta vedno znova gledala njega, njegovo odrešenjsko navzočnost in moč, kajti le tako ne bosta omagala v svoji nemoči in obupovala nad seboj in sozakoncem. Če molita skupaj, bosta še v večji meri deležna Jezusove obljube tistim, ki ga prosijo v medsebojni edinosti. (Kdor pa je sam molil to molitev, jo tudi sam zaključi.) Refleksija – podelita si, kako sta doživljala molitev, kaj vama je bilo darovano, v čem vama je pomagala, da se bolj sprejemata in dopuščata, da postaja Jezus resnično navzoč v vajinem domu.

Če molita skupaj, bosta še v večji meri deležna Jezusove obljube tistim, ki ga prosijo v medsebojni edinosti.


Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

RESNICA NA KUPU PREDELANEGA GNOJA

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Letos nas je v Veržeju nagovoril p. Karel Gržan, ki je poudaril, kako je vsak odnos nenehno sprejemanje in spreminjanje. S svojim sočnim jezikom je v nas prebujal spomine na resnico, ki se v vsakem odnosu odslikava na svojstven način. Eden od sočnih izrazov, ki me je nagovoril, je bil ta, da se odnos ne sme nikoli zaparkirati, ker je vedno znova živ in dinamičen, predvsem zato, ker je potrebno vedno znova predelovat »naš gnoj«, to je tisto v nas, kar nam otežuje polno sobivanje in čemur se ne more izogniti noben odnos. Takrat sva rekla z možem, da če bi midva kdaj pisala knjigo, bi ji dala naslov »Na predelanem gnoju.« Ne, nič kaj romantično ne zveni in tudi življenje v zakonu ni sama romantika, je pa nekaj najlepšega in najboljšega, kar se nama je kdaj zgodilo. Seveda, če smo pripravljeni na stalno predelovanje in se »gnoja« in dela na gnoju ne bojimo in ne izogibamo. Po eni od takih težkih predelav so se mi spoznanja sama izlivala na papir. Jasne so mi bile stvari, ki se med nama dogajajo večkrat, kot bi si to želela. Sebičnost, nacepljena na rano/ranjenost, naju vedno potegne v jamo odtujenosti. Spoznala sva, da je vsaka rana v nama potrebna ozdravljenja, če ne želiva odnosa »zaparkirati« v naveličanost in grenkobo. Če ni obliža (razumevajočega objema), potem lahko iz take rane počasi izkrvavimo. Objema pa ni, če ni sočutja. In prav o tem sva z možem razmišljala ob knjigi p. Gržana. Kako lepo opredeli sočutje! Sočutje je to, da dovoliš, da rana tvojega bližnjega najprej izzveni v tebi in potem ji lahko podariš objem sočutja. Takega sočutja tako zelo čakam in hrepenim po njem od drugega, po navadi veliko bolj, kot sem ga sama pripravljena podariti. No, to pa je učni proces za vse življenje, učiti se, da rana tvojega bližnjega izzveni v tebi. Kako zahteven proces zanikanja samega sebe! Vsi smo ranjeni … Torej rane potrebujejo zdravljenje in nego. Tudi duhovne! K »zdravniku« pa se težko odpravimo in navadno odlašamo. Sprašujem se zakaj to odlašanje. Rane so vendarle del nas, navajeni smo živeti z njimi, navajeni

smo na reakcije, ki so posledica naše ranjenosti. Ko pa reagiram iz rane, po navadi niti ne premislim stvari, enostavno odreagiram po svojih trenutnih občutkih. Niti časa ne dam razumu, da bi pretehtal, kaj bi bilo boljše za najino sobivanje. Pa vendar mi tudi čustva s svojimi odzivi govorijo resnico o meni. Če ne bi trčila s

to rano ob tebe, mojega sopotnika, ne bi nikoli izvedela za to skrito resnico, ki je tako mojstrsko in lepo prekrita z neresnico v moji podzavesti. Ne, nisem se odločila za neresnico, ampak sem jo tja morala navleči, da sem z njo zakrila rano, po navadi prejeto že v otroštvu, da ne bi iz nje izkrvavela. Zaradi osnovnega nagona po preživetju se rana skrije v nezavedno in tam čaka na ugoden trenutek, da se razodene, ko te najbližji ob nesoglasju dregne


Družina in Življenje

15

vanjo. In te spet zaboli, znova in znova nova ali stara nepredelana rana, dokler se ne odpraviš do »zdravnika«, da ti postavi pravo diagnozo. Šele potem se pravi proces ozdravljenja lahko začne. Ne, ni še ozdravljeno, lahko pa se zdravljenje začne, če sodeluješ s protokolom, ki ti

Takrat sva rekla z možem, da če bi midva kdaj pisala knjigo, bi ji dala naslov »Na predelanem gnoju.« ga zdravnik predpiše, in se odločiš podrediti se njegovi oblasti. Njegova oblast pa je skrita v ljubečem pogledu, ki me vabi v svoj zdravilni objem. In ko dobim objem od njega, ki sva si ga vzela za tistega Tretjega v najinem odnosu, nama on omogoča preživetje.

Njegova Beseda me sicer zareže do kosti in razkrije rano, odstrani navlako in se kot zdravilni balzam razlije v obliki resnice na to rano. Resnica o meni sicer najprej zaboli, vendar pa ima moč, da me pošlje v objem tistega, ki mi ga je podaril kot Božji dar na začetku najine skupne poti, v objem sozakonca, ki je ranjen, kot sem ranjena sama, onemogel, kot sem onemogla sama, trmast, kot sem trmasta sama, in željan ljubezni, kot sem je željna sama. In tako prideva skupaj v svetlobo, splezava iz jame odtujenosti in se predava v sočutje, v razumevanje, v pletenje objemov in podarjanja sočutnih besed. Vse dokler ne pride na vrsto nova rana kot nova priložnost ozdravljenja, nov napor ljubezni in tako postajava vse bolj »nova«. Da, težko je »uhoditi« nove poti. Nove poti pa so dar Njega, ki vse dela novo. On je tisti delček med nama, ki najino ranjeno naravo lahko preoblikuje v ozdravljajočo skupnost. On, ki je Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta in je najino upanje.


Družina in Življenje

16

STARŠEVSTVO

STARŠI, POKLICANI IN POSLANI, DA ŽIVIMO ZVESTOBO O zvestobi z vidika starševstva sem doslej najpogosteje razmišljala kot o dragocenem daru, ki si ga zakonca podarjava vsak dan znova in hkrati hrepeniva, da bi ostal večen, saj s tem živiva lastno izpolnitev in obenem gradiva varno in trdno zatočišče svojim otrokom. V tem smislu besedo »zvest« razlaga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, saj pravi, da je zvest tisti, »ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga, oz. ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga«. Že s to razlago zgoraj navedeni vir nedvomno poseže tudi na področje vzgoje, kar podkrepi z naslednjimi besedami: zvest je tisti, »ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge; ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost; ki kaj vztrajno dela; ki je dolgo iskreno usmerjen do koga; ki je popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo.« Navedene besede lepo opredeljujejo bistvene gradnike vsakega odnosa, za katerega želimo, da bo trajen: ljubezen, naklonjenost, vztrajnost, zanesljivost, skrbnost, iskrenost, skladnost. Najbrž so za mnoge izmed nas to tudi tiste vrednote, ki jih kot starši želimo privzgojiti svojim otrokom. Ker pa vemo, da vzgajamo predvsem z

zgledom, vemo tudi, da je na tej poti marsikdaj težko. V svojem vsakdanjem življenju se vse prevečkrat znajdem v situacijah, ko ne zmorem in ne znam živeti zvestobe svojim vzgojnim načelom, željam, dobrim namenom. Pri zvestem izpolnjevanju vzgojnega poslanstva se srečujem z mnogimi ovirami v obliki hitenja, utrujenosti, prevelikih pričakovanj, občutkov nerazumevanja, nesprejetosti ter z različnimi izzivi, ki razgaljajo mojo samovoljo in samoljubje. V takih trenutkih moje misli, besede in/ali dejanja dobijo priokus ostrine, boja, grenkobe, užaljenosti, umika, česar se ob višku svoje reakcije sprva niti ne zavem. A že nekaj hipov kasneje vem, da sem ga spet polomila. Sledijo poskusi, kako se približati tistemu, ki sem ga ranila, kako znova vzpostaviti odnos. Pri tem

me čaka nov izziv, saj je vsak od najinih otrok tudi v procesu graditve odnosa povsem edinstven. Starejši je hitro pripravljen na pogovor in iskanje rešitev ter brez omahovanja sprejme opravičilo, drugi je navadno vsaj toliko vznemirjen kot jaz in potrebuje precej več časa, da umiri svojo čustveno napetost in se iz lastne prizadetosti premakne na točko, ki naju vodi k obnovitvi zaupnega odnosa. Tretji otrok se po nevihtnem dogodku najraje umakne v tišino, da se umiri z risanjem ali drugim ustvarjanjem, nato pa čaka, da pridem k njemu in se opravičim.

Človek je sam sebi najtrši oreh Sproščenost in razigranost otrok, ki se znova naselita v naš družinski živžav, sicer razelektrita ozračje, a pravega miru kljub temu še nekaj časa ni čutiti. Mogoče sem pri tem najtrši oreh prav sama, saj si težko odpuščam lastne pomanjkljivosti, predvsem pa vzgojne napake. Tako vedno znova okušam lastno krhkost, grešnost in spoznavam, da potrebujem Božji dotik, Njegovo usmiljenje in tolažbo. Zato se vedno bolj zavedam, da je moja odločitev za zvestobo oz. vztrajanje v naklonjenem odnosu nedvomno prvi in nepogrešljiv korak, ki pa zahteva tudi iskren trud in obilo Božje milosti. Verjamem, da sveti Pavel iz lastne izkušnje in Božjega razodetja zvestobo uvršča med sadove Duha (Gal 5,22). Okrepljena z Božjo besedo, ki me s psalmistovi besedami tolaži: »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi« (Ps 145,18), se vsak dan znova podajam na pot čim bolj zvestega in resničnega izpolnjevanja svoje poklicanosti v zakonskem in družinskem življenju. Pri tem me spodbujajo tudi starozavezne besede, ki zvenijo neverjetno aktualno kot otrokova prošnja staršem: »Še naprej nam ostanite vztrajno zvesti, mi pa vam bomo povrnili dobro, ki nam ga izkazujete.« (1 Mkb 10,27) mami


Družina in Življenje

17

OH, TE TAŠČE

IN POROČILA SE JE ŠE ZADNJA hČI! Poletje je minilo in poročila se je najina mlajša hči. Zet je bil že deležen napovedi, da bo sedaj on obravnavan v mojih pisanjih. In obravnava že teče. Lepo praznovanje poročnega sicer vročega dne se je naslednji dan prevesilo v začetno selitev hčerke k zetu, v dom njegovih staršev. Ja, takrat mi je steklo nekaj solz po licu, mešanica veselja in zavedanja, da je nekega obdobja v življenju najinih otrok konec. In prav pri tem bi se malo pomudila. Ko se je že vedelo za poroko, so naju ljudje spraševali, kje bosta živela. Ker sta še oba študenta in ker sta imela na razpolago ureditev stanovanja pri enih ali pri drugih starših, smo nekako pričakovali, da se bosta odločila med tema možnostma. Včasih me je preletela skušnjava, da bi le bila pri nas, a želela sem jo odgnati in pustiti pot njuni odločitvi. Mlada dva sta se zanimivo odločila in povedala, da bosta vzela obe ponudbi. In sicer bosta za začetek skupnega življenja izbrala tisti dom, kjer pozneje ne bosta živela. In to iz razloga, da se bosta vsak »enkrat« odlepila od svojih staršev. Sama sem bila nad odločitvijo prijetno presenečena. Tako bosta glede na sedaj sprejeto odločitev torej nekoč živela pri nas. Zdaj nama marsikdo reče, kaj bo, če si bosta kasneje premislila in se ne bosta vrnila. Naju to preveč ne skrbi. Tudi če bosta napoved spremenila, jo bova sprejela. Hčerki sva že pred poroko povedala, naj se svobodno odloči in naj se odločita tako, da bo za oba sprejemljivo. Ve, da jo bova imela enako rada ne glede na njeno odločitev. Tako čutiva tudi sedaj. Četudi je na samostojno pot stopila zadnja, se nama zdi prav, da ima pravico do svobodne izbire. Saj je zdaj pomembna njuna enost, ki jo bosta lažje zmogla, če jima ne bo potrebno ob tem upoštevati še pričakovanj staršev. Morda se zdi takšno razpredanje nepomembno. Marsikdo reče, da je neumno zgraditi hišo, potem pa noben od otrok ne bi ostal doma. Seveda še ob dejstvu, da sta se starša morala odpovedati številnim željam, otroci pa tega ne znajo ceniti. Na misel mi prihajajo primeri, ko mladi proti volji staršev odidejo. Ti jih sicer na razne načine skušajo obdržati doma. Če ne gre, so prizadeti in polni očitkov, da so jih otroci zapustili. Nekateri tudi zbolijo. A koristi od tega ni. Otroci se zaradi očitkov neradi vračajo, imajo pa občutek krivde. In odnosi so gotovo slabši, kot bi sicer bili. Vem, da sprejemanje ni lahko, a imamo se kam obrniti. Tudi takšne situacije lahko prinašamo pred Boga. Njegova milost nam pomaga naša pričakovanja spreminjati v sprejemanja odločitev otrok. Morda bom nekoč, ko bom

bolna in potrebna pomoči, mislila drugače. A zdaj čutim, da bodo takrat otroci naredili za naju, kar bodo lahko. V tem sva jim še lahko zgled pri še živečih starših. In že zdaj prosim Boga, da bova razumela in sprejela najine omejitve in omejitve družin najinih otrok. Sabina

ZA ZAKONSKI PAR Moj Gospod, pomagaj temu paru, da bosta on in ona eno samo srce, polno ljubezni. Podari jima življenje, v katerem bosta mogla biti eno samo srce v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni. Daj jima ljubezni za otroke, ki jih bosta imela, in vrata njunega doma naj bodo vedno odprta za uboge. Gospod, nauči ju skupaj moliti, da bosta tako mogla vedno ostati združena. (bl. Mati Terezija)


Družina in Življenje

18

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

»Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,21).

Zgornje besede so mi prišle na misel, ko sem od sodelavcev slišala kritiko, češ, da sem neodgovorna mama, ker nisem svoje hčere in njenega moža spodbudila, da bi že pred poroko zaživela skupaj in tako preizkusila, ali sta za skupaj; sicer je vsekakor bolje, da se razideta prej kot šele po poroki. Priznam, za trenutek sem ostala brez besed, potem nekaj zamomljala v odgovor in se sklicevala na zaupanje v Boga, a hitro utihnila, ko sem se soočila še z večjim

začudenjem. A vprašanje mi ni dalo miru, posebej še zgornje svetopisemske Pavlove besede ne. Saj nikoli nisem v njih videla navodila, da bi se morala zakonca pred poroko »preizkusiti«, a trn je začel bosti … Moj otrok, najina ljubljena hči, je prišla na svet po hudi preizkušnji. Po četrtem mesecu nosečnosti so mi morali odstraniti tvorbo, ki je rastla v meni hkrati z drobnim bitjecem. Sicer nezahtevna operacija je v času

nosečnosti pomenila težko preizkušnjo tako za naju z možem kot za najino prvorojenko. 'Kaj bo z otrokom?' sem spraševala, pa me je medicinsko osebje tolažilo, da bo vse v redu. 'Pa narkoza?' sem vrtala dalje. Čeprav je bil odgovor tolažilen, je v meni vseeno vse brbotalo od nelagodja in zaskrbljenosti. Z možem sva iskala možnosti, ki bi preprečile operacijo, a odgovor je bil odkrit: 'Če tvorbe ne odstranimo, tvegate, da otrok umre ali se rodi pohabljen!« Tako sem se na pragu dvajsetih podvrgla posegu. In, hvala dobremu Bogu, sva operacijo uspešno prestali. Obe. A za svojo prvorojenko v to nisem bila prepričana, dokler je po porodu nisem stisnila v svoje naročje. Prav zares, imela je vse prstke, obe ušeski, nosek in drobna usteca. Drugega v tistem hipu nisem potrebovala. Nobenega zagotovila, da je v redu tudi vse tisto, kar ni opazno na prvi pogled. To je in bo moj otrok za vse čase: brez preizkušanja in zagotovila, da je z njo vse v redu. Aleluja! In zdaj, na pragu njene zrelosti, ko sta se z zaročencem odločila, da združita poti in v svoj zakon povabita Boga, da jima bo pričeval o svoji ljubezni in odpuščanju, naj bi ju jaz, mati, spodbujala, naj drug drugega preizkušata? Je mar Pavel res to mislil, ko je izrekel gornji stavek? »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril,« (1 Mz 1,27) beremo v Svetem pismu. Če zaupam Bogu, potem zaupam tudi, da je moj mož/žena ustvarjen/a po Božji podobi. In vsako morebitno preizkušanje drug drugega že vnaprej bi v tem primeru pomenilo le to, da Bogu ne zaupam. A to še ni vse: pomenilo bi tudi to, da drug drugemu zakonca ne zaupata. In zakon, že v začetku postavljen na piedestal nezaupanja, nima dobre prihodnosti. Če sploh kakšno … Kot sva midva z možem sprejela svojo deklico, tako bo moral svojo ženo sprejeti tudi njen mož. Pa tudi ona njega. Že res, da zdaj, na pragu zakona, ne vesta točno, kaj vse bosta prejemala in dajala, a … mar ni ravno v tem čar neznanega, ki prihaja na začetku vsake nove poti? Zdaj se bosta učila sprejemati drug drugega, kasneje se bosta učila sprejemati svoje otroke in nekoč tudi svoje ostarele starše. In, če malce obrnem zgornje Pavlovo navodilo: »Kar je dobrega, dragi mladi, obdržite! Predvsem svoje zaupanje v Gospoda, ki vam je obljubil svojo pomoč.« Potem ne bo treba vsega preizkusiti. Tudi skupnega življenja pred poroko ne. Tanja Mlakar


Družina in Življenje

19

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

KJE BOM, KO BO TO ZARES POMEMBNO? NA LEVI ALI DESNI? Ste tudi vi »nagnjeni k razkazovanju«? Tudi vi kdaj mislite, kako ste dobri, zaslužni, vestni in redoljubni, in ko naredite kaj lepega, si želite, da bi drugi to opazili in vas za to pohvalili? Saj konec koncev to ni nič slabega in je človeško, kajne. Pa vendar Jezus »tistim na levici« pravi: »Proč izpred mene …« (Mt 25,41) Kako mi to izprašuje vest? Se zavedam, da imajo moje izbire vpliv na mojo večnost? Se zavedam, da je Bog pravičen in POZNA  VSE MOJE ODLOČITVE   (izbire)? Kako in za kaj oziroma za koga se odločam? Se zavedam, da ni srednje poti? Vem, da bo na dan sodbe vse na tehtnici? Ali mislim, da me bo Bog »spustil v nebesa« kar tako – na lepe oči? Opazim  »lačnega ali

žejnega ali popotnega ali nagega ali bolnega ali v ječi« (Mt 25,44)?

Za koga delam in se trudim? Če delam zase, četudi govorim »Gospod, Gospod …« (Mt 7,22), mi nič ne koristi. ŠŠ Kdo je danes zares »lačen ali žejen«? Mar ni moj bližnji največkrat lačen moje pozornosti, mojega časa, mojega trenutka zanj, mojega srca …? ŠŠ Kdo je danes »popotni«? Mar ni to vsak, ki izgubljeno tava skozi stres in kaos vsakdana in nima časa, da bi se za hip ustavil in premislil o sebi in svojih vrednotah? ŠŠ Kdo je v resnici »nag«? Mar niso nagi tisti, ki so oropani človeškega dostojanstva, in tisti, ki so jih popredmetili (žene, ki so zaradi lepote svojega telesa postale predmet trgovanja, namesto da bi bile deležne spoštovanja)?

ŠŠ In kdo so danes »bolni«? Mar niso ranjeni in bolni vsi zavrženi, nerazumljeni in zapuščeni, otroci, matere, očetje, možje in žene iz razbitih družin? Koliko je med nami zapuščenih, razžaljenih, ponižanih in objokanih, ki so doživeli krivico … ŠŠ In kdo je danes »jetnik«? Mar nismo jetniki vsi, ki molče prenašamo laži, podtikanja, sprenevedanja, krivice in preganjanja – napade na človekovo dostojanstvo? Mar nismo sužnji strahu, da nam bo vzeto še to malo, kar mislimo, da imamo? Fabrice Hadjadj pravi: »Resničen kristjan začneš postajati takrat, ko priznaš, da to nisi, oziroma še nisi – vsekakor ne tiste vrste, da bi se lahko razkazoval.«

Moj Gospod, danes mi pomagaj, da se bom prav odločil – da bom »na tvoji strani«. Danes mi pomagaj, da bom postajal resničen kristjan, da bom priznal, da te potrebujem – da sam ne zmorem. Danes daj, da bom dovolil tvojemu Duhu, da me vodi in krepča moje zaupanje in mojo vero vate! D. S. 


Družina in Življenje

20

DELOVANJE DRUŠTVA VERŽEJ 2013

Kdor tega ni doživel, ne more verjeti! Kljub veliki vročini smo to že tako nenavadno leto lahko od 2. do 9. avgusta v Marianumu v Veržeju spremljali pojav NLP. Moja žena je ta pojav čutila že mesece prej. Za moje pojme je bila nekoliko preobčutljiva, sumljivo mirna, pri meni pa so te lastnosti opazne šele po 9. avgustu. Na samem kraju dogajanja se je v dobri uri zbrala množica kakšnih 150 ljudi, od tega približno pol radovednih otrok. Takšno število običajno povzroči nerede, poškodbe in podobno, tukaj pa je vladal nekakšen poseben nered, v katerem so se otroci spoprijateljili, fantje so pletli kite in delali zapestnice, punce so izrezovale iz lesa, odrasli moški smo točili solze, ženske pa so svoje može celo hvalile. Noro! Med udeležence se je prikradla navada, da na prošnjo drugega vedno odgovorijo: Prav. Tudi otroci! Pojav je milo rečeno neobičajen. Sam NLP se je pojavil sredi tedna popoldan. Letel je kot pravo letalo in je bil bele barve, velikosti vrtne kosilnice, le precej tišji, izvajal pa je čudovite manevre v zraku. Pristal je v Štefanovih rokah, tako da je sedaj predmet preiskave tudi on. Posebej je potrebno omeniti NLP sindrom, ko je Andreja opazila luči na kapeli, ki nikoli ni bila osvetljena! Pričevanje je povzročilo solze celo pri moških osebkih, tipa Dani, Robi ipd. Karel Gržan in p. Marko sta govorila v čudni mešanici Božje modrosti in zemeljskega humorja. Namesto

resnega dela in morda prijaznega nasmeška na koncu smo se smejali med predavanji, resni pa smo bili kasneje, ko smo doumeli, da stvar sploh ni smešna! Čeprav se je dogajanje že končalo, bomo o morebitnih novih NLP (neverjetno lepih počitnicah) gotovo še poročali. NLP sodelavca Robi in Majda

BILI SMO PRVIČ V VERŽEJU Birki smo bili letos veržejski »prvčki«. Podali smo se v neznano, nikogar nismo poznali, nismo vedeli, kam točno gremo, kako bo tam in kaj lahko pričakujemo. (Pričevanjem prejšnjih udeležencev nismo preveč verjeli, ker so vsa po vrsti zvenela kot reklamno sporočilo za duhovni teden). Prvi dan smo se počutili izgubljene sredi množice, kjer so se vsi veselo pozdravljali in objemali. Otroci so stokali, da hočejo domov, in naju je mikalo, da bi se jim pridružila. Toda z vsakim dnem smo se počutili bolj sprejete pri ostalih družinah in vsak dan bližje Bogu. Pričakovala sem več pogovorov o vzgoji in manj molitve, a sprevidela sem, da je bilo obojega ravno prav. V vsakdanjem življenju imava dosti možnosti za pogovor o vzgoji, tako močan Jezusov dotik pa sva doživela le na duhovnem tednu.


Družina in Življenje

21

Hvaležna sva Bogu, da nama je dal pogum, da sva se upala prijaviti, hvaležna za iskrene pogovore z ljudmi, ki so postali najini prijatelji, hvaležna za priložnost, da skupaj narediva korak naprej v zakonu in poglobiva najino vero. Dragoceni so bili dopoldnevi, tako poslušanje predavanj kot debate v skupinah. Všeč so nama bili popoldnevi, ki smo jih preživeli z otroki ali v pogovoru z drugimi. Neverjetno: videli smo se prvič in si upali govoriti o svojih

najhujših bolečinah, ker smo vedeli, da nas bo sogovornik sprejel in začutil. Večeri, namenjeni branju Svetega pisma, so se nama zaradi dojenčice zdeli neizvedljivi, a je bilo vse v redu, saj je Bog tudi tu pomagal. Tako kot je pomagal najinim sinovom, ki so začetnemu nerganju navkljub »dovolili« (boljša beseda bi bila prosili), da še kdaj pridemo.

VERŽEJSKE MAJICE, PA SO DOBILE ŠE ENO POSLANSTVO … Da pa ne bi lepe »veržejske majice« nosili samo naši otroci, ki so se udeležili letošnjega Duhovnega tedna v Veržeju, smo nekaj majic poslali tudi na Madagaskar. Naš misijonar Tone Kerin jih je razdelil med svoje otroke in nastala je tale slika.

Po njihovih izrazih sodeč so se darila zelo razveselili.

Družina Birk


Družina in Življenje

22

ŽENSKI ZAJTRK

Prvi ženski zajtrk Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril ... Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. (1 Mz 27.31a) In zelo dobro je, da imamo žene svoje može, da jih lahko ljubimo, da se lahko od njih učimo. Ker smo začutile nov navdih, novo moč, nov veter v naših zakonih po tem, ko so oni pričeli s svojimi moškimi zajtrki, smo tudi me zaslutile, da potrebujemo nekaj podobnega. Pridno se učimo od svojih mož, zato smo se tudi same sončnega septembrskega sobotnega jutra zbrale na skupnem zajtrku. Srečale smo se v dvorani Slomškovega doma v Slovenski Bistrici, kamor nas je že od daleč privabljal prijeten vonj po vroči jutranji kavici. Zbralo se nas je okoli petdeset žena in tudi nekaj gospodičen, ki želimo tudi same prispevati k dobrobiti v naših zakonih in družinah, ker nam ni vseeno, v kakšnem svetu živimo in ga želimo izboljšati po svojih močeh. Čas je z nami radodarno podelila gospa Vilma Siter in nam predstavila nekaj pogledov oziroma navodil o tem, kaj lahko me storimo za vas, dragi možje, kaj lahko storimo za tiste, ki jih v življenju najbolj ljubimo. Predavala nam je o treh dolžnostih, ki jih imamo me kot žene in o katerih je tudi kasneje prosto tekel pogovor. To so ljubezen do svojega moža, pomoč možu in spoštovanje do njega. Ključni faktorji, ki bodo prinesli več harmonije v naše zakone. Ljubiti moža pomeni vsak dan na novo sprejemati odločitev, da ga ljubim, ker sva oba danes nekaj drugega, kot sva bila včeraj in kot bova jutri. Naj bo to vsak dan nov izziv v mojem življenju, ki ne bo odvisen od trenutnih čustev in počutja, ampak moja trajna odločitev. Ljubiti moža pomeni tudi stati mu ob strani, da postaja vedno bolj svet. Poklicane smo tudi pomagati možu povsod tam, kjer potrebuje dodatno spodbudo ali dodaten pogled, priti mu tudi nasproti s pravo besedo ali dejanjem. Da ga

pohvalimo tudi takrat, ko v njegovem opravljenem delu vidimo preveč pomanjkljivosti. In da smo pripravljene priti mu nasproti tudi pri spolnosti, da se lahko v popolnosti počuti in uresniči kot moški. Svojemu možu moram izkazovati tudi spoštovanje, in sicer zato, ker je moj mož, ne zaradi njegovih del. Za dela mu izrečem ali izkažem hvaležnost, spoštovanje pa mora čutiti zaradi svoje osebe. Takole smo poslušale in modrovale tistega lepega jutra. Ob koncu smo si podelile še nekaj vprašanj in osebnih izkušenj, potem pa se prepustile dobrotam, ki so čakale naše lačne želodčke. Tako je bilo to srečanje malo delovno, potem pa tudi malo za razvajanje princesk, kakor nas je imenovala Vilma. Ob koncu se želim iskreno zahvaliti vsem, ki ste gojile ter dovolj glasno in vztrajno izražale željo po ženskem zajtrku. Posebej se želim zahvaliti gospe Vilmi za čas in vse, kar je pripravljena deliti z nami v duhu poučevanja (mlajših) žena. Prisrčna hvala tudi vsem, ki ste mi pomagale pri konkretni pripravi in izvedbi: Majdi, Nataši in Aniti. Ker smo pa vendarle samo žene, ki potrebujemo ob sebi dobre in močne može, gre zahvala tudi Janku in Tomažu, ki sta pomagala pripraviti dvorano ter vsem vam, dragi možje, ki delite z nami svoja življenja, radosti in skrbi ter nas podpirate v naših prizadevanjih pri izgradnji boljšega sveta. Hvala tudi gospodu dekanu Francu Brglezu, da nam je omogočil to srečanje v Slomškovi dvorani. Andreja Brumec


Družina in Življenje

23

Zelo vesela in ponosna sem, da nam je uspelo pripraviti prvi Ženski zajtrk. Seveda gre velika zahvala Andreji za organizacijo in Vilmi, ki je pripravila prelepo predavanje. Mislim, da smo vse žene, ki smo bile na zajtrku, odšle domov bogatejše za marsikatero spoznanje. Vilma nas je spomnila predvsem na naše odgovornosti (da moža ljubimo, mu pomagamo in ga spoštujemo). Božji način reševanja problemov je najboljši. Zakon je neločljiv, je trajen odnos. Živimo v težkih časih, ko so mnoge družine na preizkušnjah, zato so takšna predavanja in vikend seminarji za zakonce nujno potrebni. Vsak dan je nova priložnost, da začnemo znova, seveda pa brez Božje prisotnosti in pomoči ne gre. Mislim, da je bil to dan, ki ga je naredil Gospod. Majda Leva

Želela bi se iskreno zahvaliti za organizacijo Ženskega zajtrka v soboto v Slovenski Bistrici. Res prava stvar. Ga. Vilma je ženska z veliko znanja in praktičnih izkušenj s področja zakonske problematike. Ima pravi pristop in energijo, da vse to na sproščen ter razumljiv način podeli z nami, ženami, ki smo včasih v zakonskem življenju tako zelo na suhem, da njene besede kar vpijamo kot gobe. Še bi potrebovali takšnih srečanj, ampak jasno je, da se zakonca Siter ne moreta raztrgati. Zaenkrat sem osebno

dobila dovolj močno spodbudo za nov začetek odnosa z možem, s katerim ne živim že več kot 10 let. Če bi imela to vedenje prej, verjetno najin zakon ne bi tako klavrno zašel. A od sobote dalje se mi je spet porodilo novo upanje. Bogu in vam hvala za to. Eva Mihelič

Na Ženskem zajtrku sem se prvič srečala z gospo Siter. V dobri uri njenega nastopa nas je ponovno osvestila o našem poslanstvu žene v zakonu. Izpostavila je tri pomembne dejavnike: da moramo moža ljubiti, mu biti v pomoč in ga spoštovati. In to je vse, kar bi morale imeti žene pred očmi pri našem delu in dejanjih. Predavateljica je tudi podajala primere iz svojega zakonskega življenja tako, da smo se nemalokrat tudi same videle v podobni situaciji. Bogu hvala za njeno iskreno podelitev izkušenj z nami. Predavanje gospe Siter me je obogatilo in mi dalo zaupanje, da lahko z Božjo pomočjo in zavedanjem svoje vloge v zakonu veliko pripomorem k srečnejšemu in popolnejšemu zakonskemu življenju. Hvala gospe Andreji za organiziranje tega jutra in naj ji bodo naša razmišljanja in pohvale v spodbudo za nadaljnje delo. Nataša Šuman


Družina in Življenje

24

Vtisi so še sveži in živi. Določene modre misli z Ženskega zajtrka že pridno širim naprej. Pa preidimo na bistveno. Pred nekaj meseci sem izvedela, da se na letni ravni dobivajo možje na tako imenovanem Moškem zajtrku. Ko sem prvič izvedela za to novico, sem bila prijetno presenečena. Česa podobnega v našem prostoru namreč še ni bilo. Začela sem se spraševati, zakaj se ne bi izpeljal še kak tak ženski dogodek. In moja želja se je uresničila. V soboto, 7. 9. 2013, je v našem kraju potekal prvi Ženski zajtrk. To sem si vzela v čast in se ga seveda z veseljem udeležila. Vsako soboto v letu se v Sloveniji veliko parov odloči pred Bogom izreči usodni da. Ko slišim poročno glasbo in trobljenje avtomobilov, se vedno vprašam: »Ali bosta zares dolgo srečna vsaj pol toliko kot sta danes? Kako dolgo bosta zdržala skupaj?« Če ne prej, se resne težave žal začnejo ravno ob prihodu otroka. Majhnega nedolžnega bitjeca, ki mora ob prepirih in ločitvi staršev neizmerno trpeti. Bitjeca, ki iz dneva v dan hrepeni po normalni družini, po obeh starših, ki se med seboj ljubita in spoštujeta. Velikokrat se zakonca odtujita drug od drugega, ne da bi se tega sploh zavedala. V takšnem stanju se največkrat eden od zakoncev, ponavadi mož, začne zatekati k alkoholu, k drugim ženskam in podobno. Okolica na koncu seveda krivi njega, češ, kako je neodgovoren, žena pa tako ljubeča in mu vse naredi. Nihče pa se ne vpraša, kaj se je z njim dogajalo, da ga je pot pripeljala tako daleč. Kako je v tem primeru svojo vlogo odigrala žena? Dvomim, da mož, ki dobi s strani svoje žene dovolj ljubezni, potrditve in spoštovanja, zaide tako daleč. In točno temu smo se posvetile na prvem našem srečanju. Perečemu problemu, ki vedno bolj uničuje naše družine. Všeč mi je bilo ravno to, da se nismo posvetile le ženski kot bitju, pač pa njenim odgovornostim v zakonu. Osebno sem mnenja, da bi tako moški kot ženske pred sklenitvijo zakonske zveze morali vsak posebej poslušati par vsebin o svoji vlogi ter o medsebojnih odnosih. Upam, da bo Ženski zajtrk zaživel tako kot Moški. Le tako bomo lahko opravile tisti del naloge, ki nam ga nalaga življenje: učiti naprej druge ženske, da bodo njihovi zakoni resnično srečni. Petra Lozinšek

Mene se je Ženski zajtrk zelo dotaknil. V današnjem času je res tako, da ženska več ne ve, katero mesto ji pripada v družbi. Vse bolj naj bi bile enakopravne moškim, vendar to ne gre. Ženska identiteta je ženska rodnost. Moški in ženska skupaj boljše funkcionirata kot samski moški. Že v Svetem pismu piše, da je Bog naredil moškemu pomoč – žensko. Gospa Vilma Siter je lepo povedala, kakšne odgovornosti ima žena do moža: ga ljubiti, mu pomagati, ga spoštovati. Zelo zanimiva je bila prispodoba gospe Vilme, da je zaljubljenost Božja »finta«, da nas spravi skupaj, da pred Bogom rečemo da. Ne vemo pa, v kaj smo se podali … Vsak dan znova se moramo truditi za uspešen zakon in tudi Boga moramo povabiti v svoj zakon. Še posebej je poudarila, da ko pride do kakšnih prepirov, mora ženska prva narediti korak in stopiti naproti moškemu ter se mu opravičiti, čeprav ji ponos to preprečuje. Res, lepo je bilo na Ženskem zajtrku, saj smo si po predavanju še same med sabo podelile svoje izkušnje in izmenjale mnenja. Tudi organizatorji so se zelo lepo potrudili. Hvala lepa vsem za trud, še posebej pa hvala našemu Gospodu, ki vedno bdi nad nami. Tea Rojs-Dominko

Konec avgusta me je prijetno presenetila elektronska pošta moje študijske sošolke Anite: vabilo na 1. Ženski zajtrk. Brez pomisleka sem jo prosila za dodatne informacije in si takoj na koledarju označila termin, da ne pride vmes kaj drugega. Zelo sem se veselila srečanja in tudi daljše vožnje z avtomobilom popolnoma sama; nihče ni moledoval za lulat, nihče ni kričal, da je lačen, žejen, da bo bruhal … in bila je glasba, molitev, sprostitev po mojem okusu. O, kako je prijalo! No, pa sem prišla. V prijetno jutro v žensko družbo. Pričele smo s toplim čajem, dišečo kavo in hrustljavimi rogljički ter s kopico objemov in izmenjavo besed. Organizatorka Andreja nas je pozdravila in vsaki stisnila dlan. Vilma pa


Družina in Življenje

25

nas je v predavanju spomnila na POSLANSTVO ŽENE. Meni je še posebej ostal v spominu stavek, ki mi je tudi dal potrditev: »Samo jaz se lahko vedno znova in znova z novo močjo na primeren način trudim za našo družino.« Potem pa je sledil božanski zajtrk. Bilo je tako lepo, da smo jedle tudi z očmi. Želela sem vse po malo poizkusiti. Uživala sem v vsakem grižljaju in še zdaj, ko pišem, imam usta polna sline. Zraven smo klepetale, se smejale … … in potem sem začutila, da imam dovolj in pogrešam svojega moža in svoje »knedle«. Bilo je zopet čisto preprosto; nobenega pakiranja, spraševanja, ali smo šli že vsi lulat, ali nismo česa pozabili, kajti bila sem samo jaz. Odpeljala sem se proti mojemu ljubemu domu v naročje mojih najdražjih. Ooo, kako je prijalo! Mija Šušteršič

Na začetku moram kar priznati, da sem malo zavidala našim možem, ki so že imeli priložnost udeležiti se Moških zajtrkov. Željo po Ženskem zajtrku in svojo zavist sem podelila tudi s prijateljico, ki je prav tako potrdila podobna razmišljanja. In glej, ni minil mesec dni … Bog naju je uslišal, dobili sva povabilo. Sploh ni bilo dvoma, ali imam čas, preprosto našla sem si ga. Polna navdušenja sem se skupaj s prijateljicami in s svojo mamo odpravila na težko pričakovani in seveda prvi Ženski zajtrk. Dobra energija v zraku je bila že pri samem prihodu. Vedela sem, da bo krasno, saj: »kjer ljubezen je, tam prebiva GOSPOD.«

Prečudovita Vilma nam je krasno pričevala življenjsko zgodbo našega vsakdana. Res je bilo dobro slišati, da smo ženske »princeske«, ki pa se vsekakor moramo zavedati, da vloga princeske ni samo biti lepa, urejena in čaščena. Princeska mora v svoji gracioznosti tudi pokazati, zakaj si zasluži ta naziv. Predvsem je naloga nas žena biti podpora in opora našim možem, saj le na takšen način delujeva kot celota, v kateri pa je obvezno in na prvem mestu imeti odnos z živim Bogom. Le takrat smo sposobni hoditi po pravi poti življenja (kajti brez njega hitro zaidemo). Ali sem vedno in povsod spoštljiva, sem se morala kar hitro sama vprašati, ko sem z vso vnemo poslušala Vilmo. Res mi tega včasih primanjkuje. Hitreje kritiziram kot pohvalim. In ravno iskrenih pohval moj mož premalo dobi, čeprav vem, da si jih zasluži. A ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti, saj kjer je volja, tam je pot, in kjer je pot, stoji naš GOSPOD z vso gorečo ljubeznijo in čaka, da jo sprejmem in v polni meri dajem naprej svojemu najdražjemu. Rebeka Ravš

Res sem vesela, da smo to izpeljale, in molim, da bi vsaj kakšno zrno semena padlo na plodna tla in obrodilo za našo domovino tako zelo potreben sad. Lepo je delati v Gospodovem vinogradu s predanimi ljudmi. Želim vam vsem skupaj obilo Božjega blagoslova pri vsem, kar počnete, in Božjega varstva na vseh vaših poteh. Vilma Siter


Družina in Življenje

26

DELOVANJE DRUŠTVA

Srečanje v Lovranu nas je ponovno napolnilo z mirom in veseljem Kjer so zbrani bratje in sestre, ki v srcu dobro mislijo in so se za edinost v zakonu in družini pripravljeni odpovedovati sebi, ne more biti drugače kot lepo. To trditev smo znova potrdili možje in žene, ki smo se zbrali na sedaj že tradicionalnem vikend seminarju za zakonce v Lovranu. Zakoncem iz župnije Ljubljana – Moste, ki jih je spremljal njihov novi župnik gospod Božidar Ogrinc, se je pridružilo še nekaj »zunanjih parov«. Po petkovi predstavitvi smo v soboto dopoldne takoj odrinili na globoko. Premišljevali smo o razlikah med moško in žensko naravo, o tem, kako in zakaj na določeno stvar jaz gledam tako, ona drugače, zakaj v raznih življenjskih situacijah hote ali nehote trčiva drug ob drugega, se prizadeneva in raniva … Nobena skrivnost ni, da nič, kar se med nami in v nas dogaja, ne gre v pozabo. Važno je le, kako se takih »odrgnin, zlomov ali infekcij« lotiva in kaj oziroma kdo nama pri tem lahko najprej in najbolje pomaga. In ko smo tako veslali vedno globlje, nismo mogli mimo orodij, ki nam jih je za medsebojne odnose dal na razpolago naš Stvarnik, naš Arhitekt, ki najbolje ve, kako delujemo, kaj nas rani, prizadene in zakaj, česa se moramo varovati in izogibati, kako nam lahko pomaga spoznanje, da v stiskah in težavah nikoli nismo sami, saj je ob nas vedno in povsod naš Pomočnik (Tolažnik), za katerega je Očeta prosil sam Odrešenik in Gospod, ki nas ni zapustil sirot … (Jn 14). In prav v tem, da je z nami oziroma v nas vedno prisoten naš Pomočnik (Sveti Duh), je skrivnost in čar našega krščanskega življenja. Žal se vsi mi, ki se imenujemo in smo kristjani, premalo zavedamo tega dejstva in se premalo zatekamo k njemu po pomoč. Zaradi tega ostaja ta duhovna komponenta našega življenja tako krhka in slabotna – mislimo namreč, da moramo sami skozi vse življenjske stiske, da moramo sami odpuščati, ljubiti, izkazovati dela usmiljenja ... Sicer pa smo domov odhajali prepričani, da vse besede tega sveta ne morejo opisati osebnega izkustva srečanja z živim Bogom. In mi smo to izkustvo doživeli in smo Bogu za to neizmerno hvaležni.

D. S.


Družina in Življenje

27

DELOVANJE DRUŠTVA

REGIJSKA SREČANJA 20. JUBILEJNO Regijsko srečanje za voditeljske pare in duhovne asistente Začetki Regijskih srečanj za voditeljske pare in duhovne asistente segajo v leto 2004. Lahko rečemo, da so jih narekovale potrebe, saj so voditeljski pari neredko naleteli na težave, ki so presegale njihova znanja in izkušnje vodenja oziroma moderiranja skupin. Postalo nam je jasno, da moramo večkrat priti v neposreden stik z voditeljskimi pari, jim prisluhniti in skupaj z njimi poiskati odgovore na vprašanja, ki so se pojavljala »na terenu«. Poleg vprašanj, ki so se dotikala dinamike dela v zakonskih skupinah, smo kmalu spoznali, da smo vsi voditeljski pari nenehno potrebni vedno novih duhovnih spodbud. Oblika regijskega srečanja se je s časoma ustalila. Srečanje je bilo vedno sestavljeno iz dveh delov: prvi del je bil namenjen osebni duhovni poglobitvi (vedno smo izbrali odlomek iz Svetega pisma in nanj »odmevali« – drug drugemu smo podelili, kaj nam po prebrani besedi Bog govori), drugi del pa je bil bolj tehnične oziroma organizacijske narave – sproti smo poskušali reševati nastale probleme in smo pri tem drug drugega bogatili.

Ko smo se spraševali, kako pogosta naj bi bila regijska srečanja, smo prišli do zaključka, da je prav, da se srečamo dvakrat v letu: na začetku koledarskega in na začetku šolskega leta. Tako je bilo letošnje jesensko JUBILEJNO Regijsko srečanje že 20. po vrsti. Zahvaljujem se vsem, ki so se tega lepega jubilejnega srečanja udeležili, vsem, ki so zanj prispevali: ženam, ki so se trudile in so v svojih kuhinjah pripravile razne dobrote, možem, ki so prinesli žlahtno kapljico, in duhovnikom, ki so za nas in naše družine darovali sveto mašo. Sicer pa je najbolj razveseljujoče dejstvo, da ne obupujemo, temveč smo pripravljeni še naprej Bogu na oltar prinašati svoj čas, svoje imetje in svoje talente. Saj se konec koncev zavedamo, da nič, kar smo in kar imamo, ni naše, pač pa Božje. Hvala ti, Gospod, da smemo biti tvoje priče. Dani

NOVA CERKEV Le kaj te lahko bolj izpolni kot srečanje z brati in sestrami? Tisočletja stara modrost, ki so jo zapisali modri in bogaboječi možje, se na vsakem koraku potrjuje še danes. Pravi takole: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj.« (Ps 133,1) Tisti, ki imamo to izkustvo, vemo, da je to možno samo zaradi tega, ker nas vse povezuje isti Duh in ista Ljubezen. Takšno srečanje človeka napolni, izpolni in okrepi, zbistri in zjasni njegov pogled, mu da novih moči in v njem prebudi novo upanje

… Hvala vam, dragi in ljubljeni bratje in sestre, da ste prišli, da smo znova

odhajali kot veseli bratje in sestre v Kristusu.


Družina in Življenje

28

DELOVANJE DRUŠTVA

KRŠKO V Krškem je potekalo prvo v nizu petih jesenskih Regijskih srečanj za voditeljske pare in duhovne asistente. Ker gre tokrat za 20. Regijsko srečanje, smo ga želeli posebej obeležiti, zato smo ob tem pripravili priložnostno praznovanje in smo vsako regijsko srečanje obeležili s sveto mašo. Zbralo se nas je kakih 20 udeležencev iz Bele krajine, Brežic, Škocjana, Krškega, Radeč … Začeli smo s sveto mašo, ki jo je v zahvalo za delo, ki ga smemo že toliko let opravljati za naše zakonce in družine, daroval br. Marko Senica. Nato smo blagoslovili nove prostore, ki jih ima DiŽ od letošnjega julija v najemu od Občine Krško, po odmoru pa smo nadaljevali z našim delom. Zakonca Siter sta podala glavne smernice in cilje delovanja zakonskih skupin s poudarkom na osebni formaciji voditeljskih parov. Pogovor, ki se je razvil, je bil povezan predvsem s skrbjo nekaterih prisotnih zaradi

»ugašanja« določenih zakonskih skupin. Prisotni smo poskušali ugotavljati vzroke tega pojava in se pri tem spomnili besed papeža Frančiška, ki opozarja, da ne gre toliko za množičnost, pač pa za kvaliteto tistih, ki so zvesti in kljub napadom in raznim razdiralnim trendom vztrajajo. In kaj je kvaliteta? Zaupljiv in živ oseben odnos z Bogom, ki ga lahko negujemo z vsakodnevnim branjem in izpolnjevanjem Božje

besede, z rednim zakramentalnim življenjem in s povezovanjem z občestvom verujočih. Prisotni smo se razšli okrepljeni in opogumljeni za nove izzive, ki so pred nami, in si obljubili, da bomo ostali v molitvi drug z drugim povezani ter bomo še bolj zaupali besedam psalmista, ki pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.« (Ps 127,1) Marija

»Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.« (Neh 8,10) Gospod po prerokovih besedah tudi nas spodbuja in tolaži z isto tolažbo: »Ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.« (Neh 8,10)

Udeleženci srečanja smo se strinjali, da so te besede zares namenjene tudi nam. Spoznavali smo njihov globlji pomen in se z novo gorečnostjo in novim upanjem zazrli v izzive, ki so pred nami, saj smo prepričani, da nas Bog ne bo zapustil samih, da nam bo še naprej kazal pot, da bo z nami ali »v oblačnem stebru ali v gorečem ognju« … Naša zaveza in obljuba ostajata enaki: še naprej mu hočemo ostati zvesti, mu biti na razpolago z vsem, kar smo in kar imamo …; še naprej mu hočemo dovoliti, da v nas in po nas dela, da nas spreminja in oblikuje po podobi svojega Sina.

VIPAVA


Družina in Življenje

29

DELOVANJE DRUŠTVA

LJUBLJANA Povabljeni smo, da smo svetilniki na čereh niča! Vsi zbrani smo pokazali veliko mero srčne zavzetosti za naše delo in se poskušali zavedati pomena Jezusovih besed: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.« (Jn 15,16) Smo le orodje v Božjih rokah, orodje, ki ga on uporablja. Če smo pa njegovo orodje, vemo, da on sam dobro skrbi za svoje orodje. In če nas je on izvolil in skrbi za nas, nas je tudi on postavil »da bi bili z njim in bi nas pošiljal oznanjat« (Marko 3,14) – tako kot nekoč Petra in Janeza: »Videli so Petrovo in Janezovo

pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom.« (Apostolska dela 4,13) Druženje z Jezusom je bilo, je in ostaja naše temeljno poslanstvo. Vse, karkoli delamo, v besedi ali v dejanju, vse delamo v njegovo večjo

čast in slavo. Saj se v njem gibljemo in smo. Povabljeni smo, da smo svetilniki na čereh niča, da vsem, ki nam jih na pot pripelje Božja previdnost, povemo, da sta razloga za naše veselje mir in upanje Jezusa Kristusa.

ker v zakonskih skupinah rastemo in se izgrajujemo, ker na tej poti nismo sami, ker nas druži pristno prijateljstvo, ker najin odnos postaja žlahtnejši, ker se imava vedno bolj rada, ker to vidijo in čutijo najino

otroci … Ker naju povezuje Ljubezen, ki je vez popolnosti (Kol 3,14) …To je bilo nenazadnje glavno sporočilo regijskega srečanja v Vipavi in radi ga ponesemo tudi vsem vam.

VERŽEJ Ker hodimo v zakonsko skupino, hodimo v šolo življenja! Zakonci, ki se povezujemo v zakonskih skupinah DiŽ, z veseljem pričujemo vsem, ki nas želijo zasmehovati in zbadati, češ, da je danes krščanstvo zvodenelo, da nima moči … Naša odločitev za zakon postaja iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto močnejša. Zakaj? Zato, ker hodimo v šolo življenja,


Družina in Življenje

30

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA HORJUL Kot strela z jasnega je pred tremi leti prišlo povabilo k vodenju horjulske zakonske skupine. Preplavljali so naju mešani občutki. Veselje, ker sva se veselila spoznati nove ljudi, in dvom, če bova znala in zmogla voditi skupino. Vsi pomisleki in strahovi pa so izpuhteli že po nekaj srečanjih. Spoznala sva, da odlomek iz Svetega pisma »kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20), res drži. Po uvodni molitvi je med nami Sveti Duh, ki nas povezuje v edinosti. Med nami se zabrišejo razlike v letih in kilometrini v zakonu, in kar se je na začetku zdelo kot ovira, postane prednost in izziv pri našem razmišljanju. Za naju je to vzporedna zakonska skupina s kar nekaj leti razlike glede na datum začetka. Sprva se je zdelo, da se bodo stvari ponavljale, saj smo v Horjulu začeli s temo, ki sva jo midva že predelala. A sva hitro ugotovila, kako malo sva napredovala in kako hitro se stvari pozabijo. Na tej zakonski skupini imava priložnost, da stopiva korak naprej v razumevanju drug drugega, spoštovanju, podpori, da drug v drugem uzreva tisto, kar je lepo, Božje, in sva si iz dneva v dan bližje. To nama bo uspevalo le s trdim delom (domače naloge!), molitvijo in vero. Prepričana sva, da s sodelovanjem v zakonski skupini veliko več pridobiva, kot pa zmoreva dati. Mojca in Branko Rebernak Kakšno leto po poroki sva začela intenzivno premišljevati o vključitvi v zakonsko skupino. Tako je naneslo, da sva, sicer stanujoča v Ljubljani, padla v novo nastalo zakonsko skupino v Horjulu. Po 3 letih “sobivanja” čutiva v skupini dobrodejno klimo, zaupanje in spoštovanje. Zakonska skupina nama pomeni predvsem podarjen čas sozakoncu, izmenjavo izkušenj in misli z drugimi zakonci, rast v veri ter pomoč in podporo za »plavanje proti toku«. Vsakokrat nama poda zanimive teme za najin nadaljnji skupni globlji pogovor, preko katerega se kaliva kot osebi/sozakonca/kristjana. V tem času, ko vsi samo hitimo in “ni časa”, pa nama pomeni tudi “brco v rit”, da narediva konkretne stvari in ne samo debatirava o njih (v to kategorijo spadajo tudi mesečni zmenki .) Všeč nama je, da smo pri skupini tako raznovrstna druščina – od zakoncev, ki smo komaj dobro začeli to pot, do tistih že malo bolj izkušenih. Vidiva, da tudi zaradi zakonske skupine napredujeva pri gradnji najine edinosti in skupnosti; kraja, kjer je prisoten on – naš Stvarnik, Odrešenik in Tolažnik.

Urška in Andraž Slakan O zakonski skupini sva razmišljala že med obiskovanjem priprave na zakon, saj sva želela nadaljevati pot, ki nama je nudila boljše medsebojno razumevanje. Zakonska skupina nama pomeni priložnost za poglobitev najinega odnosa. Teme, ki jih obravnavamo na srečanjih, nama pomagajo, da se učiva poleg vsakdanjih stvari pogovarjati tudi o nama in si kljub vsem obveznostim vzeti čas tudi drug za drugega. Ker sva še čisto na začetku zakonskega življenja, nama je zelo zanimivo poslušati starejše, bolj izkušene pare, ki pripovedujejo, kako se soočajo s takšnimi in drugačnimi ovirami, poleg tega pa se zelo dobro počutiva v krogu ljudi, ki so se pripravljeni za zakon potruditi. Kar pa se nama zdi bistveno, je to, da zakonska skupina pomaga rasti v veri. Skozi branje svetopisemskih odlomkov spoznavava, kako lahko pomagava drug drugemu, da bova zmogla držati obljubo, ki sva jo dala na poročni dan. Petra in Blaž Prosen Sva zakonca Burjek in prihajava iz okolice Horjula. Letos bova poročena 7 let in imava 3 hčere, tako da je moški del blažen med ženami. Preko dobre znanke sva izvedela za Temeljni vikend seminar v Celju, ki ga organizira Družina in Življenje. Po oklevanju sva se vendarle odpravila in moški del je ob vprašanju, ali je kdo tukaj pod prisilo, dejal, da je. Seveda je možinja debelo pogledala, a do konca vikenda sva bila oba popolnoma prevzeta in zaljubljena kot prvošolčka. Ker pa to traja le nekaj tednov, dni, sva videla, da bova potrebovala še kakšno vzpodbudo, zato sva šla v Crikvenico že prihodnje leto. Vse močneje se je oglašala misel o vključitvi v zakonsko skupino, saj mesečni biseri popestrijo in opominjajo ter nam dajo misliti, da se ne izgubimo v svetu norije, hitenja in nervoze. V Crikvenici smo se pogovarjali z Danijem in Vilmo, nakar se je Dani spomnil, da v Horjulu trije utečeni pari iščejo interesente, ki bi se jim priključili. Tako sva s seboj potegnila še en par in za začetek nas je bilo pet. V skupini nas je sedaj sedem parov. Štirje z malo več izkušnjami zakona in trije malo bolj zeleni. Med seboj se ves čas dopolnjujemo, si odpiramo poglede in se imamo fino. Z gotovostjo lahko trdiva, da nama je Družina in


Družina in Življenje

31

Življenje oz. Dani in Vilma dodobra pretresla življenje in da nama zakonska skupina nudi oporo in podporo na najini zakonski poti. Bogu hvala! Janja in Jure Burjek Sva Gabrijela in Peter z Vrzdenca. Poročena sva 15 let. V zakonsko skupino sva prišla lani na povabilo Mateje in Roberta. Skupina naju je zelo lepo sprejela. Že po nekaj srečanjih sva si rekla, da je to nekaj, kar bo bogatilo najin zakon. Všeč nama je, da s pomočjo odlomkov Svetega pisma spoznavamo pomen zakonskega življenja. Čeprav si ob majhnih otrocih težko vzameva čas za skupino, na koncu vedno rečeva, bilo je lepo in da se vidimo prihodnji mesec. Gabrijela in Peter Bastarda Kar veliko let je že minilo, odkar se nas je v naši župniji prvič zbralo nekaj parov z željo, da preko zakonske skupine poglobimo odnos med seboj; najprej v paru in nato v skupnosti, kjer skupaj prihajamo do Boga. Preko vzponov in padcev v našem delovanju smo zadnja leta zgradili trdno skupino, kjer vedno znova najdeva veliko spodbud za rast najinega odnosa. Letos sva se veselila 20. obletnice poroke. Bogu sva hvaležna za prehojeno pot, ki ni bila vedno lahka. Hvaležna sva mu za dva podarjena otroka, za to, da se še vedno vsak dan veseliva drug drugega in najine medsebojne povezanosti, ki pa je seveda občasno na preizkušnji. Tudi k temu, da skušava vedno znova »priti nazaj skupaj«, sprejeti drug drugega tudi takrat, ko je to težko, pripomorejo naša mesečna srečanja, kjer imava čas, da razmisliva o različnih vidikih najinega vsakdanjega življenja in tako lažje razumeva drug drugega. V času, ko najina otroka odraščata in postopoma vedno bolj uhajata iz družinskega gnezda, občutiva, da je najina povezanost še toliko bolj pomembna. Kar malce naju je presenetila najina zbeganost ob tem. Zavestno sva morala spet najti stvari, ki jih bova sedaj, ko sva pogosteje spet sama, počela skupaj. Tako sva letos doživela prvi »samostojni« dopust, kjer sva res imela čudovito priložnost, da sva se začutila, uživala v času, ki sva ga imela drug za drugega na pretek, kar v hitrem vsakdanjiku ni mogoče. Veseliva se najine prihodnosti in prosiva Boga za blagoslov in varstvo, da bova lahko še naprej gradila in obnavljala odnos, ki bo osrečeval naju in tudi ljudi, s katerimi se vsak dan srečujeva. Majda in Matjaž Keršmanec

Sva Robert in Mateja, poročena 20 let. Zakonsko skupino obiskujeva že od njenega začetka, to je 10 let. V skupino sva se vključila z željo srečevati se s pari, ki skušajo za svoj odnos narediti nekaj več. Na vsakem srečanju naju navdušuje spoznanje, kako Božja beseda nagovarja vsakega drugače. Hvaležna sva za vsa ta spoznanja. Sprva je bila naša skupina bolj majhna in je štela samo tri pare. Včasih smo že skoraj obupali, vendar vseeno vztrajali. Po nekaj letih smo od naših srečanj želeli nekaj več in pot nas je pripeljala do sedanjih voditeljev Branka in Mojce. Predstavila sta nam drugačno delovanje zakonske skupine, lahko rečeva, da bolj zanimivo in dinamično. Zakonska skupina sedaj šteje sedem parov, za kar smo zelo hvaležni Bogu. Hvala Mojci in Branku, da sta pripravljena sodelovati z nami in nam podariti svoj dragoceni čas. Robert in Mateja Gabrovšek


Družina in Življenje

32

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

PIKNIK RADEŠKE ZAKONSKE SKUPINE Konec maja smo v radeški skupini zaključili tretje leto naših srečevanj in dela po gradivu Družina in Življenje. Takrat smo se dogovorili, da se, tako kot lani v poletnem času, srečamo na pikniku. In res, naš načrt smo uresničili že v nedeljo, 16. junija. Vsi člani zakonske skupine smo se dobili popoldne. Nekaterim so se pridružili tudi njihovi otroci. Bilo je zelo vroče popoldne, a smo že nekako našli senco in osvežitev.

MOLITEV ZAKONCEV

Malo bolj so se potili tisti možje, ki so bili zraven žara in so pripravljali mesne dobrote.

Gospod Jezus!

S skromno pozornostjo smo se spomnili našega voditeljskega para Darinke in Tomaža in se jima zahvalili za ves trud in molitev, ki ju vlagata v delo za blagor naših zakonov.

Poklical si naju, da bi drug z drugim, s srcem v srcu hodila po poti, ki si nama jo namenil. Tukaj sva! Tvojo pot, ki je dostikrat zavita, strma, naporna … želiva hoditi drug z drugim. Želiva biti tvoje znamenje vsem, ki bodo hodili pot evangelija. A najprej želiva biti drug drugemu znamenje edinosti, enosti. Naj bodo najine besede blagoslov, najini pogovori hrana odnosa, najina drobna vsakodnevna opravila vir skupnih načrtov. Hvala ti za vse dobronamerne besede, ki sva si jih povedala v tem preteklem mesecu. Pa hvala tudi za besede, ki so težko padle; naj jih tvoja ljubezen spremeni v blagoslov. Hvala za vse ljubeče poglede in nešteta drobna, vsakodnevna opravila, ki naju družijo. Hvala ti, Jezus, da si združil najini življenjski poti. Delaj iz naju orodje medsebojne ljubezni, da bi v dvome najinih otrok in vseh ljudi, ki jih bova srečevala, skupaj prinašala luč resnice. Amen.

(Na koncu molitve zakonca drug drugega pokrižata na čelu.) Marina in Andrej Sraka – zakonska skupina Jakobski Dol

Piknika se je udeležil tudi naš gospod župnik Miro, ki nas vse leto zvesto spremlja in nam na naših srečanjih deli duhovno hrano v obliki razlag in razmišljanj. Prav posebej pa smo bili veseli, ko nas je tisto popoldne obiskal tudi Dani Siter. Veselo je poklepal z vsemi, posebno pozornost pa je namenil tistim, s katerimi se osebno še ne pozna dobro. Vse je lepo povabil na Temeljne in Nadaljevalne vikend seminarje. Sicer pa smo se trije pari v preteklem letu udeležili Nadaljevalnih vikend seminarjev v Crikvenici. Celotna zakonska skupina je bila tudi na duhovnih vajah v mesecu januarju pri jezuitih pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Tako smo s piknikom lepo zaključili bogato in pestro leto in že z veseljem pričakujemo novih srečanj v jeseni. Miran Prnaver


Družina in Življenje

33

DIŽ – DRUŠTVO V JAVNEM INTERESU Verjamemo, da se vsi, ki od blizu doživljamo programe DiŽ-a (Temeljne vikend seminarje, Nadaljevalne vikend seminarje, Duhovni teden za družine v Veržeju in ne nazadnje zakonske skupine, ki se srečujejo po programu DiŽ), zavedamo, da iz tega naslova prejemamo veliko. Bog je dopustil in želel ter zakonca Siter poklical v to delo, a kljub velikodušni in izdatni pomoči prostovoljcev vsega dela ne zmoreta več sama. Sedaj se je pojavila priložnost v obliki pravice, ki jo ima vsak zaposleni, in sicer, da 0,5 % dohodnine razporeja po svoje. Če posameznik s podpisom obrazca na davčnem uradu teh sredstev ne razporedi dobrodelni organizaciji, ta sredstva ostanejo državi! Od leta 2012 ima tudi društvo DiŽ status društva v javnem interesu, s čimer smo postali upravičenci dotacij iz naslova 0,5 % dohodnine. POMEMBNO: Če se boste odločili delež dohodnine nameniti DiŽ-u, naj vam pojasnimo, da je od junija 2013 društvo DiŽ tudi uradno objavljeno v Uradnem listu RS. Do takrat lahko izpolnjene obrazce pošljete enemu izmed regijskih koordinatorjev (ali ga oddate voditelju vaše zakonske skupine), ki jih bo nato poslal pristojnemu davčnemu uradu. Po uradni objavi pa lahko podpisan obrazec tudi osebno pošljete na pristojni davčni urad. Naši regijski koordinatorji so na voljo za vsa podrobnejša vprašanja. Njihove kontaktne podatke lahko dobite na http://www.diz.si/ sodelavci/regijski-koordinatorji ali pri Daniju Siterju (siter.dani@gmail.com ali 041 770 200). Veseli smo, da nas podpirate pri našem delu. Naj vam Gospod obilno povrne! Hvaležni sodelavci DiŽ

Vabilo na duhovne vikende za zakonce v Ignacijevem domu Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom »Eno v različnosti«

od 13. do 15. december 2013.

Skupaj bosta odkrivala, kako je vera v Boga ključ polnosti vajinega zakonskega življenja in spodbuda, da gresta naprej. Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Če si želi kakšen zakonski par vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi izven teh razpisanih terminov. Vedno se najde prostor med tednom pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je vedno toliko Božjega miru, čeprav je sredi mesta, da si lahko naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot. V našem domu duhovnosti prirejamo tudi druge programe z duhovno vsebino: duhovne vaje s postom, odmik za moške, svetopisemski vikend, prirejamo tudi silvestrovanje nekoliko drugače, ipd.. Zato vas vabimo, obiščete našo spletno stran ali pokličete ga. Sonjo. Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-poti na naslovu ignacijevdom@ gmail.com. Več informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah na spletni strani: ww.ignacijevdom.si


Družina in Življenje

34

VODITELJSKI PAR

ZAKONCA NIKO IN IRENA LIČEN Niko in Irena Ličen živita v naselju Gradišče v Ajdovščini. Poročena sta 39 let in imata tri odrasle otroke ter sta stara starša dvema vnukoma. Pred šestimi leti sta se v zakonsko skupino Ajdovščina vključila bolj iz vljudnosti kot iz prepričanja, pred tremi leti pa sta prevzela vodenje zakonske skupine v župniji Kamnje na Vipavskem. Danes sta za to odločitev Bogu hvaležna. Se lahko našim bralkam/bralcem na kratko predstavita (od kod sta, koliko otrok imata, zaposlitev …)? Niko: Poročena sva 39 let in pred 30 leti sva si ustvarila domovanje v naselju Gradišče v Ajdovščini. Devet let smo živeli pri ženinih starših v župniji Šturje (del mesta Ajdovščine). Sam izhajam iz bližnje vasi Budanje. Rojen sem v delavski družini, kjer je bila vera močno tradicionalno in s strahospoštovanjem zakoreninjena. V zakonu so se nama rodili trije otroci: David (38 let), Matej (33 let) in Tadeja (29 let). Sva tudi že stara starša

Niko: Beseda zvestoba je zame kot svetinja, ki sem jo prejel ob sklenitvi svetega zakona. Je močan temelj najinega zakonskega odnosa. Ne predstavljam si živeti v »lažnem« – nezvestem odnosu. dvema vnukoma: Oskarju (8 let) in Jonu (5 let). Po poklicu sem ekonomist, danes upokojen, vso delovno dobo sem preživel v Tekstilni tovarni v Ajdovščini, ki danes kot mnoga podjetja v Sloveniji doživlja žalostno usodo tajkunskega prevzema. Irena: Izhajam iz župnije Šturje. Rojena sem v delavski družini in sem najmlajša od petih sester. Verska tradicija je po mamini strani bila prisotna, močan verski čut pa mi je pustila mamina gluhonema teta, ki je živela skupaj z nami. Zelo rada je prebirala Sveto pismo in mi vedno govorila, da moramo biti dobri, ker Bog vse vidi. Ta podedovani verski čut sva z možem prenesla tudi v najino družino. Poklic trgovke sem z veseljem opravljala, dokler se nisem pred nekaj leti upokojila.

V kateri zakonski skupini sta člana oz. voditeljski par? Kaj vama pomeni zakonska skupina?

Pred šestimi leti, ko se je ustanavljala zakonska skupina v Ajdovščini, sva se bolj iz vljudnosti kot iz prepričanja vključila vanjo. Ker je bilo takrat za nama že 33 let zakona, sva menila, da sva na tem področju že veliko zamudila. Pred tremi leti sva na prošnjo gospoda župnika Rafka Klemenčiča prevzela vodenje zakonske skupine v župniji Kamnje na Vipavskem. Danes se za to odločitev Bogu zahvaljujeva, saj nama je prinesla privilegij in blagoslov, ker sva v zakonskih skupinah našla prijateljsko zavetje in ker z Božjo pomočjo lažje kljubujeva preizkušnjam in viharjem v družini. Naučila sva se, da se je možno in potrebno vedno znova spreminjati v dograjevanju medsebojnih odnosov, da je možno iskati nove poti v zakonu, predvsem pa biti na razpolago v služenju mladim družinam, ki začenjajo svojo novo pot. Najine izkušnje tako z veseljem prenašava na mlajšo generacijo.

Kaj vam pomeni beseda zvestoba in kako jo zagovarjata v današnjem svetu nezvestobe? Niko: Beseda zvestoba je zame kot svetinja, ki sem jo prejel ob sklenitvi svetega zakona. Je močan temelj najinega zakonskega odnosa. Ne predstavljam si živeti v »lažnem« – nezvestem odnosu. Zvestoba mi pomeni umiranje lastni sebičnosti, krepitev medsebojnega spoštovanja in poglabljanje ljubezenskega odnosa ter ostati zvest sebi in drugemu tudi v preizkušnjah in težkih trenutkih. V »nezvestobi« zame pristen odnos


Družina in Življenje

35

Irena: Vsaka nezvestoba, pa naj bo v besedi ali dejanju, slej ko prej pusti nepopravljive posledice. ni mogoč, ki žal največkrat vodi v moralni propad družine in naroda. Irena: Zvestoba mi pomeni, da sem brezpogojno zvesta obljubi, ki sem jo dala ob sklenitvi sv. zakona možu. Zame je še več – biti zvesta besedi, svojim otrokom, vnukom, prijateljem … Pomeni mi to, da se lahko vsak name zanese. Vsaka nezvestoba, pa naj bo v besedi ali dejanju, slej ko prej pusti nepopravljive posledice.

Kako sta zvesta svojim določitvam skozi prizmo odnosov do samega sebe, do sozakonca, do Boga, do otrok, do prijateljev? Ali vedno postavljata predse Gospoda? (Ps 16,6: Vedno postavljam predse Gospoda, ker je na moji desnici, ne bom omahnil.) Ko sva se pred desetimi leti vključila v molitveno občestvo Prenova v Duhu in prišla do osebnega odnosa z Jezusom Kristusom kot Odrešenikom in Gospodom, sva prejela milost odpuščanja, zahvaljevanja tudi za težave in preizkušnje ter blagoslavljanja tistih, ki te prizadenejo. V tej luči Božje milosti tudi zvestoba na vseh področjih medsebojnih odnosov dobiva poseben odsev. Lahko rečeva, da je Gospod na najini desnici, nanj se obračava v vsakodnevni zakonski molitvi in nanj prelagava probleme, ki so po človeški plati včasih nerešljivi … Odkar to redno prakticirava, lahko rečeva, da molitev dela čudeže.

Kako sta zvesta Cerkvi v času, ko jo pretresajo afere? Kako jo, na podlagi Resnice, ki jo poznata, zagovarjata?

Na afere v Cerkvi gledava z bolečino v srcu, vendar naju to ne odvrača od zvestobe Cerkvi. V tem času naju še posebej nagovarjajo Jezusove besede, ki jih je izrekel apostolu Petru: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.« Če verjamemo tem besedam, verjamemo v neomajno Božjo ljubezen in odpuščanje.

Ko sva se pred desetimi leti vključila v molitveno občestvo Prenova v Duhu in prišla do osebnega odnosa z Jezusom Kristusom kot Odrešenikom in Gospodom, sva prejela milost odpuščanja, zahvaljevanja tudi za težave in preizkušnje ter blagoslavljanja tistih, ki te prizadenejo. Kako sta skrbela/skrbita za versko vzgojo svojih otrok in kako jim posredujeta Resnico? Otrokom sva z besedo, predvsem pa z zgledom poskušala vcepiti verski čut in Resnico. Danes so vsi trije odrasle osebnosti, ki živijo svoje življenje in imajo v marsičem tudi svoje poglede, ki se vedno ne skladajo z najinimi. Podpirava jih z molitvijo in z zgledom. Sva pa prepričana, da On ostane zvest tudi, če se mu kdo trenutno izneveri. Najlepša hvala za vajine besede, predvsem pa za zgled, ki ga dajeta našim bralcem. Intervju sva pripravila Cvetka in Oton Bogdan


Družina in Življenje

36

ROMARSKO POHODNIŠTVO

Dvodnevni romarski pohod na Črno prst in Vogel ali najin dvodnevni randi Za romarski pohod smo določili 12. in 13. avgust in napoved vremena je bila lepa. Teden pred tem je bilo nekaj telefonskih klicev možnih udeležencev, ki pa iz takih ali drugačnih razlogov morda ne bodo mogli priti. Kakšnega duhovnika nisva posebej prepričevala, da bi šel z nami, sva pa povabila, vendar ni bilo kakšnega navdušenja; verjetno res ni bil primeren čas. V ponedeljek so nama še zadnji odpovedali oziroma za en par nisva bila gotova, ali bo šel ali ne. V Bohinjski Bistrici zjutraj ni bilo gneče, razen krav, ki so se v čredi ob spremstvu pastirjev pomikale na pašo. Sonce je prav prijazno in s primerno toploto po tisti neznosni letošnji vročini grelo in ožarjalo vrhove. Tako je torej to: sama bova šla in si oblikovala ta 2 dneva v hribih. Že dolgo ni bilo tako. Na koncu prvih pašnikov sva pojedla zajtrk in odmolila Angel Gospodov, potem pa odrinila z najinim tempom na pot. V nama je vse bolj rasla zavest, da je to pravzaprav dar in ne žalostna situacija ali razočaranje, ker pač nihče drug ne gre. Vse bolj sva čutila, kako premalo časa si sicer vzameva drug za drugega, ne da bi naju stalno vznemirjala bodisi misel na kaj drugega ali drugo delo bodisi skrb za koga ali kaj … Tu pa sva bila sama sredi Njegovega stvarstva in na poti, ki naju je spodbujala k pozornosti drug do drugega. Pot do vrha je zahtevala nekaj napora, ampak podarjenih nama je bilo veliko lepih razgledov in ob njih lepih spominov, ki sva jih priklicala iz let, ko sva se skupaj potepala po hribih. En velik dar na tej poti je bilo tudi to, da se nama ni nikamor mudilo, kajti čakalo naju je prenočišče v Jelinčičevi koči na Črni prsti. V času kosila sva prispela na vrh in počitek

nama je zelo dobro del. Potem pa sva imela možnost v tej lepi katedrali Božjega stvarstva moliti rožni venec za vse zakonce in družine DiŽ. Tako smo bili povezani in tudi naša Dani in Vilma sta naju poklicala. Res sva se počutila kot en delček neke družine, ki priviligirano hodi tu zgoraj. V torek zjutraj sva odrinila, ko se je delal dan. To je šele nekaj lepega, opazovati, kako sonce postopoma prižiga vrhove naših Julijcev z očakom Triglavom na čelu. Ko sva hodila po grebenu proti Voglu sva ves čas imela na desni razgled na triglavsko pogorje, na levi pa na primorsko stran. Poseben užitek pa je bilo občudovati bogastvo čudovitega gorskega cvetja. Toliko planik v enem dnevu še nisva videla. Gospod naju je torej sprehajal po svojih vrtovih in nama naklanjal lepot zvrhano mero. Poleg tega pa še čas, ki ga je bilo dovolj, da sva doživela, kako lepo je, če lahko, če ti je dovoljeno ali če dovoliš, da te Gospod obsipava s svojimi darovi in ne gledaš kar naprej na uro, na telefon, na mimoidoče ljudi … V dolino sva se spustila z gondolo, počakala na avtobus in tako spet prišla v Bohinjsko Bistrico, kjer sva imela avto. Bogu sva hvaležna za ta 2 dneva, ko naju je vodil tudi po poti medsebojne bližine. Vsekakor pa nisva obupala nad pohodom v naslednjem letu. Verjetno bomo kar v naprej določili datum in seveda tvegali vremensko situacijo. Marija in Ivan


Družina in Življenje

37

ROMARSKO POHODNIŠTVO NAPONEDNIK

SVETI TRIJE KRALJI NAD ROVTAMI V soboto, 16. 11. 2013, bi še zadnjič v tem letu odrinili na romarski pohod, in sicer na Sv. Tri Kralje nad Rovtami. Z izhodiščne točke bomo odšli ob 9. uri zjutraj. Izhodišče bomo še določili in bo objavljeno vsaj teden dni pred odhodom na spletni strani diz. si. Pot je dolga približno eno uro in pol, seveda pa se do Sv. Treh Kraljev da priti tudi z avtomobilom, če bi kakšna družina del poti prehodila in del prevozila z avtom. Več informacij bo torej objavljenih teden dni pred odhodom na spletni strani! Se že veselimo v upanju, da nas bo kaj več kot poleti … Romarsko pohodniška druščina


Družina in Življenje

38

STARO DREVO Pod starim drevesom sedim, z rokami objemam kolena in srkam trenutke tišine in tvoje svete bližine. Pravijo, da te ni. Pravijo, da čas celi rane in da pride spet veselje tudi zame. Pod starim drevesom sedim, zaprem oči, odplavam na globoko, povzpnem se visoko. Pravijo, da spet sanjam, da sem slabotna in naj zberem moči, čeprav te več ni. Pod starim drevesom sedim, oblaki me ponesejo v tvojo bližino, v tvojo novo domovino. D.K.


Družina in Življenje

39

PRIPOROČAMO V BRANJE Dva koraka po mokri mivki Anne-Dauphine Julliand; Družina, 2012 Založnik o knjigi: Začne se na plaži, ko Anne-Dauphine opazi, da njena hčerka nekoliko negotovo stopa in obrača eno nogico navzven. Po številnih pregledih zdravniki ugotovijo, da ima Thais redko gensko bolezen. Tik pred tem je praznovala svoj drugi rojstni dan, a ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja. Avtorica svoji hčerki obljubi: »Imela boš lepo življenje. Ne takšnega, kot ga imajo druge deklice. Imela boš življenje, na katerega boš ponosna. In nikoli ne boš pogrešala ljubezni.« Knjiga pripoveduje o tej obljubi in o lepoti te ljubezni. O tem, kar zakonca, družina, prijatelji in varuška zmorejo narediti in podariti. Ko življenju ne moremo dodati dni, dodajmo življenje dnevom.

Globine, ki so nas rodile Alenka Rebula, Mohorjeva založba, Celovec, 2010 Dr. Blaž Mesec v spremni besedi: ' Očarajo nas zavzetost, pronicljivo vživetje in dialektika – razpostavljanje nasprotij, logika krožne vzročnosti in neredko prav biblična dikcija. Avtorica se izrecno zavzema najprej za notranje samoprečiščenje vzgojiteljev, šele nato za spreminjanje postopkov ravnanja z otrokom. »Otroci nas vabijo v prerojenje.« Občudovanja vredno delo, za katerega bi želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje. V svojem pisanju je avtorica objektivna, neprizanesljiva in zahtevna – nič olepševanja in izmikanj – stvari, tudi tragične, poimenuje z njihovimi pravimi imeni. Je stroga in stvarna, vendar čuteča, prizadeta in zavzeta. S tem nadvse jasno odgovori vsem, ki v imenu pravice do drugačnosti zagovarjajo vsakršno vzgojno poljubnost.''

Zmagati v duhovnem boju Pierre Descouvemont, Založba Emanuel, 2009 Založnik o knjigi: V trenutku, ko si želimo, da bi napredovali v duhovnem življenju in se za to tudi odločimo, se kmalu začnemo srečevati z različnimi težavami: naveličanost, pomanjkanje časa, dvomi, skušnjave ... Svetniki imenujejo to izkušnjo duhovni boj. Priznani francoski avtor nas s pomočjo mnogih primerov iz življenja svetnikov, zgovornimi karikaturami in duhovitimi verzi uvede v skrivnosti duhovnega boja. Bralec se bo zlahka prepoznal v opisanih primerih, ki mu bodo pomagali, da se sooči z velikokrat zakritim vidikom duhovnega življenja in najde odgovore na konkretne življenjske situacije. Izbor knjig: PN


Družina in Življenje

40

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

POPOLNI DOM V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas (1 Pt 1,3–4). Vsi hrepenimo po polnosti: odličen dom, popoln mož, popolno telo, popolna služba, popolna Cerkev ... Leta 1976 se je naša družina preselila iz Dallasa v Little Rock, kjer smo kupili majhno rumeno trisobno montažno hiško z verando in belimi polkni. Bila je daleč od popolnosti – bila je umazana, zatohla in prašna. Toda po dobrih šestih mesecih nenehnega dela in preoblikovanja je bila naša hiška čisto v redu za majhno štiričlansko družinico. Spominjam se, da nas je, ko je Ashley praznovala drugi rojstni dan, obiskal moj oče. Takrat mi je pomagal preurediti njeno sobico. Kako sva se smejala, ko sva šla v trgovino z gradbenim materialom iskat neke kratke letvice, saj sva upala, da bova z njimi zatesnila (zamašila) luknje, ki so nastale po vogalih med stenami in stropom. Po sedmih letih in še treh otrocih je postala naša srčkana mala hiška tako natrpana, da smo se počutili kot prebivalci Hongkonga. Želja po popolnem domu je bila še vedno v nama in je kmalu botrovala odločitvi, da smo se preselili na zahod – med gozdove. Zdelo se nam je, da smo na robu sveta, tam nekje Bogu za hrbtom. Za selitev je bil to ravno pravi čas, saj se je, preden smo spakirali svoje kovčke, napovedala že Laura.

Ko bi vedeli, koliko stvari se je v teh nekaj letih nabralo! Napolnili smo dva polna kamiona prtljage: s seboj smo vzeli gugalnice, vse plišaste igrače in lutke, Barbarin slikarski pribor, mojo ribiško in lovsko opremo ... In čeprav se je sprva zdelo, da je bila ta selitev za našo družino prava odločitev, se je kmalu izkazalo, da tudi ta nova hiša ni bila popolna, prav tako niso bili popolni najini otroci, ne sosedje, ne midva z Barbaro … Kakorkoli že, midva z Barbaro sva nehala iskati popolne hiše, ljudi in tudi ne iščeva več popolnosti pri naju dveh. Po Božji milosti nama postaja vedno bolj jasno, da je samo Bog popoln in da bo edini popoln kraj neposredno povezan z našo zadnjo selitvijo – to bo naše končno domovanje, ko bomo z Bogom preživljali večnost v nebesih.

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Pogovarjajta se o tem, kako si predstavljata nebesa.

Molita, da bi mogla biti na tej strani nebes zadovoljna s tem, kar od Boga prejemata, in bi nikoli ne ljubila ničesar bolj kot njega samega.


Družina in Življenje

41

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

MOLITVENO OBZIDJE Mi pa smo molili k svojemu Bogu in proti njim postavljali stražo podnevi in ponoči. (Neh 4,3) Po eni od radijskih oddaj, v kateri sem zopet govoril o ključnem pomenu zakonske molitve, ko mož in žena skupaj molita kot par (upam, da v teh zapisih ta poudarek močno čutite, saj je prav zakonska molitev ključnega pomena za uspeh vašega zakona), sem od nekega gospoda prejel pismo, v katerem je podal povsem nov pogled na zakonsko molitev. Njegove misli so me močno nagovorile in spodbudile. Takole je napisal:

Ko sem bil otrok, smo živeli v majhni trisobni montažni hiški, v kateri ni bilo mogoče preslišati staršev, kako sta vsak večer pred spanjem skupaj glasno molila. Tako sem se, dokler nisem odrastel, povsem navadil poslušati molitve, prošnje in zahvale naših staršev, ki sta jih kleče ob svoji postelji vsak večer za vse nas pošiljala pred Božji prestol.

so malta, ki je potrebna za zamašitev razpok med kamni. Ko mi molimo, Bog zapolni vrzeli, kar zid, ki ga mi gradimo, močno okrepi. Ta mož je imel prav. Ni popolnih staršev. Ni nezmotljive in popolne starševske strategije, ki bi delovala v vsakem primeru. Je pa molitev. In je Bog. In v trenutkih, ko smo mi pripravljeni ponižno priznati svojo nemoč, se sprosti Božja moč, ki je močnejša in bolj učinkovita kot vsi starševski priročniki tega sveta. Ko torej vi »gradite svoje obzidje«, ga dobro zatesnite z molitvijo. In opazujte, kako vas bo Bog sam varoval pred sovražniki. Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

Ko sem se pred nekaj leti sam srečeval z raznimi strategijami starševstva in jih primerjal s strategijami mojih staršev, sem prejel to miselno podobo: starševstvo sem videl kot obzidje, ki ga starši gradimo iz različnih kamnov. Nekateri so podobni tistim, ki so jih uporabljali naši starši, drugi so čisto drugačni. Kakorkoli jih zlagamo, med vsemi temi različno oblikovanimi kamni vedno ostajajo razpoke in vrzeli. In tako noben zid, ki ga gradimo, ni popoln. In tu vstopi molitev. Tiste molitve – kot na primer molitve, ki so jih moji starši leta in leta zvesto pošiljali proti nebu –

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Pogovarjajta se o spremembah, ki jih je Bog prinesel v vajini življenji, ko sta se odločila za vajino skupno zakonsko molitev.

Prosita Boga, naj vama pomaga, da bi v letih, ki so še pred vama, mogla na prste ene roke prešteti večere, ko ne bosta našla časa za skupno molitev.


Družina in Življenje

42

DAR ŽIVLJENJA DAVID KADUNC Avgusta naju je s svojim prihodom razveselil mali junak David. V najin vsakdan ta mali sonček vsak dan prinaša novo toplino in Bogu sva zanj neizmerno hvaležna. Tina in Miha

ERNEST PETELINŠEK Časi so prežeti z medijsko hipnozo, ki nas sili v pesimizem, apatijo in nezaupanje v vseh plasteh našega življenja. Ko družba izve, da prihaja četrti otrok, so mnenja deljena. Nekaj se jih muza, a ne izdavi, drugi so ogorčeni, češ, v kakšen svet jih boste rodili in ali ne veste, da obstajajo načini, ki ... Nekateri pričnejo takoj preštevati in računati doklade in izdatke, skoraj kot če bi načrtovali gradnjo vikenda ali kupovali gliser. K sreči pa je večina takih, ki so veseli, čeprav sami morda nimajo štirih otrok ali pa jih niti ne morejo imeti. Verjameva, da smisel življenja ni v preračunavanju prihodkov ali odhodkov, čeprav je slednjih vedno preveč. Nenačrtovanega Ernesta sva sprejela z nasmeškom nad plusom na testu nosečnosti, saj čutiva, da je edino, kar nas pelje naprej, naša ljubezen, ki pa ni omejena s proračunom. Seveda so v odnosu tudi inflacije in deflacije, zato je dobro, da imava zgoraj veliko prijateljev, ki poskrbijo, da je končna bilanca ljubezni vedno večja, kot si sama priznava. Na podlago treh sva tako sprejela Ernesta, ki smo ga poimenovali po še živečem vzorniku. Podobno kot Justina. Frida je pričakovala sestrico Greto, Oton pa je upal na bratca. In ga je dobil. Frida in Oton sta zavestno spremljala rast trebuščka, posebno ob večerih sta ga rada oljila in se smejala ob kolcanju in premikih, vidnih na površju. Prisotna sta bila tudi na ultrazvoku in vsak po svoje ugibala spol. Justinu pa je bil najbolj všeč izbočen popek. Hvaležna sva, da nama je bila zaupana še ena dušica, zaenkrat pretežno spečega fanta. Le kaj bo iz njega? Ko gledava svoje otroke, si je težko predstavljati, kakšni bodo čez pol stoletja in kaj bodo delali. Upava, da bodo glasniki dobrega.

Lucija in Tamino

JULIJA ŠPITAL Močna vera, želja in upanje so nama uresničili sanje. Z nama je najlepša deklica Julija. Nič drugega nimava sporočiti kot to, da sva presrečna in hvaležna tudi našemu angelčku v nebesih, da pazi na nas. Hvala za vse vzpodbudne želje in molitve. Brez tega bi bilo nemogoče ... Srečna starša Anja in Metod

JAKA ŠMID Zahvaljujem se Gospodu, ker sem tako čudovito ustvarjen. Čudovita so tvoja dela. (Ps 139,14) Urška in Matej sta postala srečna starša malemu Jaku. (14. 7. 2013) Srečna babi Lili in dedi Filip


Družina in Življenje

43

MIRIAM DOGENIK Lepo pozdravljeni! Ime mi je Miriam in sem živi dokaz, da Gospod tudi danes dela čudeže! Kljub neobetavni zdravniški diagnozi sem sredi vročega poletja s svojim prihodom razveselila atija Jerneja in mamico Sabino in postala sonček sredi njunega življenja. Pridno rastem in sem vir radosti za vse okoli sebe. Miriam

VERONIKA KASTELEC Od 28. septembra smo bogatejši – imamo Veroniko. V trenutku je osvojila srca vseh: Monike, Petre, Katarine, Anje, Andraža, Žiga in seveda mamice Martine ter očka Petra. Bogu hvala za ta čudež življenja in ljubezen ter povezanost med bratci in sestricami!

OSKAR RESNIK 16. septembra sem na svet prijokal živ in zdrav. S tem sem seveda razveselil cel svet okoli sebe, še najbolj pa se hvalita z menoj moja mami in ati. Sicer še ne vem, kaj to pomeni, ampak pravita, da sta dobila Oskarja za glavno vlogo. Menda se z menoj hvalijo tudi stari starši, čeprav so oni Oskarja prejeli za stransko vlogo .

ZALA HORZELENBERG Že zvedavo opazujem svet okoli sebe! Pri tem me zabavajo sestrica Iza, mami Petra in oči Matej. 

KATARINA ZAVEC Primož objema sestrici. Po Božji milosti se nam je januarja rodila Katarina, maja pa smo končno posvojili Leo. Hvaležna družina Zavec


Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

BOG ME NE OBSOJA Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Želji, da bi bil zvest načelom in zadanim ciljem, da bi v polnosti izpolnjeval Božjo voljo, sta v meni vedno bolj prisotni, hkrati pa me realnost vedno bolj pritiska k tlom, kjer se moram soočiti s spoznanjem, da me bodo notranji boji spremljali, dokler bom živ. Tako moj idealizem velikokrat »pade na izpitu«, ko se soočim s svojo nemočjo in s svojo slabotnostjo, ko že mislim, da sem kaj dosegel, pa mi »zmanjka tal pod nogami« in znajdem v globoki luknji razočaranja ves »popraskan« od svoje grešnosti, in medtem ko si ližem rane, vpijem s Petrom: »Gospod, reši me!« (Mt 14,30) In me reši. Pošlje mi Jacquesa Philippe-a, po katerem mi pove: »Nujni pogoj za notranji mir je to, kar imenujemo dobrohotnost!« (Išči mir in mu sledi, Založba Emanuel, str. 23) Potem mi govori o »trajni naravnanosti« človeka, ki se je odločil, da bo bolj kot vse ljubil Boga in bo iskreno želel vselej dajati prednost Božji volji pred svojo … In prav ta misel je bila in je zame osvobajajoča in odrešilna. Bog dobro ve, da nisem in ne morem biti

popoln (vsaj na tej strani večnosti ne). Bog pozna moje srce in ve, da si nad vse želim, da bi mu bil všeč: »Zakaj on pozna našo sestavo, spominja se, da smo prah.« (Ps 103,14) Po apostolu Pavlu je celo zapisal: »Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.« (Rim 7,18) In če Bog ve, da sem prah, in če ve, da hoteti je v moji moči, delati pa ne, potem me on sprejema takšnega, kakršen sem, in me ljubi takšnega, kakršen sem. Kako osvobajajoče in odrešujoče!

Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, ko sem nezvest svojim idealom in svojim mnogoterim obljubam (samemu sebi, Bogu, ženi, sodelavcem …)? Bog me ne obsoja! Kaj se zgodi, če nisem vedno nasmejan in dobre volje, čeprav vem, da drugi prav to od mene pričakujejo? Bog me ne obsoja. Kaj se zgodi, če zjutraj ne vstanem ob uri, kot sem upal, da bom, ali pa je upala moja žena? Bog me ne obsoja. Kaj se zgodi, ko tolikokrat ne morem zadržati kritične besede ali navala jeze, ki se v meni sproži, ko je moje pričakovanje neuresničeno? Bog me ne obsoja. Kaj se zgodi, ko se razočaran zaprem v svoj svet in mislim, da se je ves svet zgrnil name – kaj se takrat dogaja v meni in kaj si takrat želim? Takrat si nikakor ne želim, da bi me kdo obtoževal ali obsojal. Pa se prav to dogaja. Apostol Janez nas poučuje v Razodetju: »Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.« (Raz 12,10) V resnici se ne obsojam in ne pomilujem sam, pač pa me obsoja in obtožuje »obtoževalec«. In kdo je ta obtoževalec? To je »veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet« (Raz 12,9). Njemu ni všeč,


Družina in Življenje

45

da se jaz počutim dobro, da se počutim ljubljenega in sprejetega. Njemu ni všeč, da sem srečen in izpolnjen. Ni mu všeč, da me nebeški Oče tako ljubi, da je dal zame svojega edinorojenega Sina (Jn 3,16) ... Zato si izmišlja vedno nove zvijače in mi nastavlja zanke, v katere me želi ujeti … In na žalost se mu jaz v svoji nemoči in brezbrižnosti dam ujeti in zapeljati – padem v temo greha … Začnem se ozirati po napakah drugih in kmalu pozabim, da imam tudi svoje. Največkrat in najraje se mi to zgodi v odnosu do meni najljubše in najbližje osebe – do moje žene. Zakaj? Kako je to mogoče? Zakaj me včasih na njej vse moti? Zakaj me včasih vsaka njena beseda (ne le izrečena,

Kaj se zgodi, ko sem nezvest svojim idealom in svojim mnogoterim obljubam (samemu sebi, Bogu, ženi, sodelavcem …)? Bog me ne obsoja! tudi neizrečena) zaboli in se nanjo odzovem z napadom? Pravijo, da je napad najboljša obramba. Je to res tudi v tem primeru? Prepričan sem, da ni. Ti, Gospod, si, ko si na križu trpel največje bolečine, rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 24,34) Gospod, daj mi spoznati tvoja pota, daj mi spoznati tvojo ljubezen in tvoje odpuščanje, da ne bom taval v temi greha. Posveti v moje srce z lučjo svoje besede. Ti veš, kako hrepenim po tebi in po tem, da bi bil s teboj, da bi s teboj hodil vsak trenutek mojega življenja. Veš pa

tudi, iz česa si me naredil (da sem prah), in veš, da brez tebe ne morem ničesar storiti (Jn 15,5). Zato ti hvala, da me opogumljaš po besedah Jacquesa Philippe-a, da si zadovoljen z mojo dobrohotnostjo. Daj, da bom v tem našel še več moči za dobra dela, še več poguma za pričevanje o tvoji ljubezni, še več navdušenja nad tem, da si ti živ in da me nikoli ne zapustiš, da si ti zvest, četudi sem jaz nezvest (2 Tim 2,13).

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@ diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@ gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@ guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina. majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: družina Ličen, zakonca Halas, Andreja Koren, Zvone Podvinski, Ivan Hočevar, Bojana Novljan, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!


Družina in Življenje

46

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Na sodišču:

(vir: internet)

(O – odvetnik, P – preiskovani) O: Kakšno opremo ste imeli v avtomobilu v času trčenja? P: Guccijevo trenirko in copate Nike. O: Ta vaša bolezen, myasthenia gravis, ali vpliva na vaš spomin? P: Da. O: Na kakšen način pa vpliva? P: Se ne spomnim. O: Ne spomnite se. Ali nam lahko kot primer navedete katero od stvari, ki se je ne spomnite? O: Ali ste bili navzoči, ko so vas slikali? O: Doktor, ali ste preverili pulz, preden ste začeli z obdukcijo? P: Ne. O: Ali ste preverili krvni pritisk? P: Ne. O: Ali ste preverili dihanje? P: Ne. O: Ali potemtakem obstaja možnost, da je bil pacient še živ v času, ko ste pričeli obdukcijo? P: Ne. O: In kako ste lahko v to prepričani, doktor? P: Zato, ker so bili njegovi možgani v kozarcu na moji mizi. O: Ampak ali obstaja možnost, da bi bil pacient kljub temu še živ? P: Da, lahko bi bil živ in bi nekje opravljal delo odvetnika. O: Ste bili sami ali ni bilo nikogar? O: Ste vi ali vaš mlajši brat padli v vojni? O: Ali vas je ubil? O: Koliko sta bili vozili oddaljeni med sabo v trenutku trčenja? O: Bili ste tam, dokler niste odšli, je tako? O: Kolikokrat ste izvršili samomor? O: Ona ima tri otroke, ali ne? P: Da. O: Koliko je fantov? P: Nobeden. O: Pa deklic? O: Pravite, da stopnice vodijo dol v klet? P: Da. O: Ali se je možno po teh stopnicah povzpeti tudi navzgor? O: Kako se je končal vaš prvi zakon? P: S smrtjo. O: Čigavo smrtjo? O: Kako bi opisali to osebo? P: Bila je srednje rasti, z brado. O: Je bil to moški ali ženska?


Družina in Življenje

47

VABILO NA JESENSKE NADALJEVALNE SEMINARJE Naslov seminarja bo Živeti danes v môči Duha. S to témo želimo vstopiti v skrivnost poslanstva in delovanja Svetega Duha ter osvetliti in skupaj iskati odgovore na pogosta vprašanja mnogih kristjanov, ki želijo živeti avtentično krščansko življenje, pa se na poti duhovnega zorenja večkrat znajdejo pred raznimi ovirami in se jim zdi, da se borijo z mlini na veter, da se je vse nekam zagozdilo in se ne premakne nikamor … Dejstvo je, da je danes nam kristjanom težko živeti pravo krščansko življenje, saj smo sodobni kristjani izpostavljeni mnogim napadom hudega. Zato ni čudno, da se vsi sprašujemo, kako sredi življenjskih pretresov zdržati in ohraniti vero, kako priti do cilja, da bi mogli nekoč s Pavlom reči: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Kot vsi Nadaljevalni seminarji so tudi letošnji jesenski Nadaljevalni seminarji Živeti danes v môči Duha namenjeni zakoncem, ki se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev in želijo v svoji osebni duhovni rasti narediti naslednji korak v veri. Ker se nekateri že prijavljate(jo), je sedaj pravi čas, da se odločite, kateri termin vam in vaši družini najbolj odgovarja, in se čim prej prijavite. Kot vedno tudi tokrat ne bomo imeli nobenih omejitev glede števila otrok. Sami presodite, ali se želite bolj posvetiti drug drugemu in duhovni formaciji ali želite, da bo ta seminar doživetje za vso družino. Z nami bodo animatorji in duhovniki, bratje kapucini. Jesenski termini seminarjev Živeti danes v môči Duha: Š 8.–10. november 2013 (prostih je še nekaj mest), Š 22.–24. november 2013 (POLNO), Š 29. november–1. december 2013 (prostih je še nekaj mest). Informacije in prijave: www.diz.si/prijavnica oziroma erika@diz.si. S seminarji na to temo bomo nadaljevali tudi v prihajajočem letu 2014 – termini bodo objavljeni v prihodnji številki glasila.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti. Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo. Več informacij na telefon: 041 770 200.

DruštvoDružina in Življen

je

Gradimo odnose, za kat ere je vredno živeti

NEPOZABNI TREN UTKI ZA NAJU

Draga

Ana in Janko! 

Vsak človek na poseben na čin nosi svoje najdražje v  srcu. Tudi mi vaju, draga Ker želimo naše veselje  Ana in Janko.   ob vajinem jubileju na pos eben način izraziti,smo  poklonimo posebno da se odločili, da vama   rilo (izkustvo), ki mu nek ateri pravijo “duhovni iz odmik”, v bistvu pa gre ziv”,drugi “romantični   za vikend seminar za za konce z naslovomNEPO ZABNI TRENUTKI ZA NA ki ga bosta skupaj doživela JU,  . Seminar bo od  petka 25. do nedelje 27.  oktobra 2013 v hotelu Be li Kamik v Njivicah na ot Z željo, draga Ana in Jan roku Krku.  ko, da bi vajina ljubezen še  naprej cvetela in bi bil va ki vaju spremljamo in ima jin odnos za vse,         mo radi, še naprej »nale zljiv «, va ma želimo obilo medsebo razumevanja in kličemo ŠE jnega   NA MNOGA SREČNA, ZD RAVA IN ZADOVOLJNA LE TA!  DARILNI     BON 

»Ljubezen je potrpežljiv a, dobrotljiva je ljube zen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdr ažiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, vesel i pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikol i ne mine.«

(1 Kor 13,4-8)

Vajini


Program DiŽ za leto 2013 Št. Dogodek

Opombe, informacije in prijave

1. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 8.–10. www.diz.si/prijavnica oziroma november 2013, Life Center, Crikvenica erika@diz.si ŠE NEKAJ PROSTIH MEST! 2. Sobota, 16. 11. 2013, romarski pohod na Svete Tri Kralje nad Marija in Ivan Halas (041 616 534) Rovtami. Odhod ob 9. uri z izhodiščne točke. Več informacij bo teden dni pred odhodom na spletni strani www.diz.si 3. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 22.–24. www.diz.si/prijavnica oziroma november 2013, Life Center, Crikvenica erika@diz.si POLNO! 4. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 29. www.diz.si/prijavnica oziroma november–1. december 2013, Life Center, Crikvenica erika@diz.si ŠE NEKAJ PROSTIH MEST! OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti internetne prijave, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (ga. Erika). Prosimo, kličite med 16.00 in 20.00 uro. Hvala.

Diz glasilo 3 13  

Glasilo društva družina in življenje. Odnosi za katere je vredno živeti.