Page 1

Številka 1, letnik VIII, leto 2015 ISSN 1854-7796

Tanja Sivec Rutar

» in Soča bo krvava tekla «, Amalia Calvet Kurinčič, 2. a

Soška fronta je Kobarid zaznamovala in vpela v zgodovino 1. svetovne vojne. Čeprav je od takrat minilo že veliko časa, spomini ostajajo in nas opominjajo na nesmisel nasilja, opominjajo nas na vrednote miru, povezanosti, spoštovanja, upoštevanja različnosti, strpnosti in sočutja ter zavedanja, da je edina prava pot, pot k miru. S to mislijo smo se na šoli odločili, da se dejavno vključimo v vseevropsko počastitev stoletnice začetka 1. svetovne vojne. Tematiko smo vključili v pouk in jo spoznavali z različnih vidikov. Raziskovali smo zgodovino takratnega obdobja v kraju in okolici ter na različne načine izražali svoja občutja. Poskušali smo se vživeti v duše mladih vojakov, ki so odhajali v boj, iz katerega se večina ni vrnila. Ob branju pisem, ki so jih pisali, smo spoznavali njihove vrednote,

kot so domoljubje, ljubezen do bližnjih, zvestoba … In mogoče prav zaradi njihovega hrepenenja po nam danes samoumevnih dobrinah za trenutek obstali in se zamislili. Srečni smo lahko, da nikomur od nas ni bilo potrebno izkusiti vojne, in upamo, da nam ta izkušnja tudi nikoli ne bo dana. Srečni smo lahko, da krutosti vojne spoznavamo le s pomočjo spominov nam bližnjih, ob branju literature, ob fotografijah in ob drugih

pomnikih. Obletnico razumemo tudi kot priložnost ozavestiti pomen miru in priložnost, da razmislimo tudi o pomenu naših medsebojnih odnosov. Le z dobrimi odnosi bomo lahko premikali mejnike, dosegali cilje in ob tem ostali nepremagljivi v trdnosti in enotnosti. Melita Jakelj, ravnateljica

Zgodovina opisuje dogodke in procese, ki "zmotijo" vsakdanji ritem življenja in ga obrnejo na glavo. Ob takšnih dogodkih posamezniki izstopijo iz toka vsakdanjega življenja in postanejo tvorci zgodovinskih dejanj. Glede na posledice, ki jih takšni "veliki" dogodki pustijo za seboj, naslednji rodovi ovrednotijo pomen in naravnanost teh dogodkov. Zapišejo se v kolektivni spomin celotne skupnosti, pri

Jure Medveš, 3. a

dogodkih lokalnega pomena v spomin lokalne skupnosti, pri obširnejših procesih v spomin naroda ali celotne človeške skupnosti. Pri tem se rado zgodi, da "velika" zgodovina pušča ob

Miha Mašera, 1. a

strani številne usode ljudi, ki jih obravnava kot "množice" ali "ljudstvo". Več na strani 2

Leon Smrekar, 2. a


Eden takšnih dogodkov, ki je pretresel svet in docela spremenil politično in gospodarsko ureditev sveta, je bila prva svetovna vojna. Trenutno obeležujemo stoletnico svetovne morije v jarkih. Posledice prve svetovne vojne so zaznamovale svet vse do današnjih dni. S prestolov je odnesla zadnje kronane glave in v Evropi se je uveljavila parlamentarna demokracija. Z dežja pod kap je spravila stotino milijonov Rusov. Grožnja pred širjenjem komunizma je rodila še hujša totalitarna režima – fašizem in nacizem, ki sta pahnila svet v novo, še hujšo vojno. Po vojni so politiki v Parizu Evropo uredili predvsem po željah zmagovalk, kar je sprožilo nove travme pri poraženkah. Usodne posledice je vojna imela tudi za Slovence. Prvič v zgodovini smo na politično prizorišče stopili kot narod in ne več kot pripadniki zgodovinskih dežel. Po tisoč letih smo se odlepili od germanskega sveta in se povezali z južnimi Slovani v novo državo – Kraljevino SHS. Vendar je podla igra diplomacije od matične domovine za skoraj tri desetletja odrezala celotno Primorsko. Pred sto leti so bili naši kraji idilični kot danes.

Na ozkih ulicah in trgih so se srečevali ljudje pri vsakdanjih opravilih, vaščani iz sosednjih vasi so prišli v Kobarid opravit najnujnejše in se hitro vrnili k svojim čredam, poljem in sadovnjakom. A že čez leto dni teh krajev skoraj ne bi več prepoznali. Soško dolino je preplavila številna vojska, avstroogrski in italijanski vojaki so se vkopali v strelske jarke pod Krnom. Civilno prebivalstvo je bilo za tri leta izseljeno v begunstvo. Ob povratku so jih pričakali izropani in požgani domovi, uničeni sadovnjaki in zastrupljena polja. S trmo in z vztrajnostjo, ki je našim ljudem zapisana v genih, so obnovili ruševine in zacelili ranjeno zemljo. Kako je leta 1914 uspelo vladarjem evropskih držav spraviti v strelske jarke na milijone fantov in mož? Je šlo za slepo uboganje avtoritete ali za vero v pravičnost vojne? Morda jih je gnala nuja po sprostitvi vseh napetosti, ki so se nabirala v meddržavnih odnosih več desetletij? Zagotovo vzroka ne moremo iskati v sovraštvu med narodi. Sovražna čustva je med vojake zasejala šele vojna propaganda, ker se vojna ni in ni hotela končati. Dejstvo, ki so ga vojaki spoznali prepozno, je,

da so trpeli in krvaveli za interese tistih, ki so jih že pred vojno neusmiljeno izkoriščali. Vojna je vzklila iz pohlepa najbogatejših kapitalistov. Hoteli so si prisvojiti nova ozemlja, da bi še naprej izkoriščali delovno silo in izčrpavali naravna bogastva. Nobenega plemenitega cilja ni imela ta vojna. Ni se ozirala na žrtve in na posledice. Njim, ki so nosili glavno breme, vojni plen ni bil namenjen. Danes lahko rečemo, da večina Evropejcev že tri generacije živi brez izkušnje vojne. Odkar pomni pisana zgodovina Evrope, se to še ni zgodilo. In prav gotovo mi boste vsi pritrdili, če rečem, da te izkušnje čisto nič ne pogrešamo in želimo, da bi mir uživali tudi naši zanamci. Zakaj je pomembno, da se spominjamo in opominjamo? Le znanje nam lahko omogoči, da bomo prepoznali "gospodarje vojne" in jim, še preden bo prepozno, izrekli odločen NE! Naša odgovornost in dolžnost je, da izkušnjo miru varujemo in ohranjamo. Simon Skočir

PRVOŠOLCI, MALE IN VELIKE VOJNE, NEVARNOSTI IN SLIKANICA ANTON! V prvem razredu se v podaljšanem bivanju večkrat pogovarjamo o tem, da pravzaprav sami večkrat povzročamo male vojne s svojimi prepiri, tepeži, z neustreznim obnašanjem do drugih. Zato smo žalostni in nesrečni. Kako pa je bilo na pravem bojišču, smo izvedeli, ko smo prebrali slikanico o vojaku Antonu. Slikanica je napisana po resničnem dogodku, ki se je pripetil avtorjevemu dedku v jarkih na

bojiščih soške fronte. Ob stoletnici začetka te krvave morije smo tudi s pomočjo slikanice, ki ima zelo nazorne in prepričljive ilustracije, lahko podoživeli tisto, kar so dan za dnem

doživljali vojaki in civilisti v času vojne. Žal nekateri to doživljajo tudi danes. Mateja Černigoj Skočir

Kaj je zate vojna? Grdo obnašanje do drugega, da se tepemo, si nagajamo. To so majhne vojne. Izabela Melinc Streljanje, vojaki. Anej Raspet Da se ljudje med seboj borijo. Grozno je in meni je hudo pri srcu. Neja Šuligoj Vojaki se streljajo med sabo z različnimi orožji, vojaškimi vozili. Rastline umirajo in živali pobegnejo. Lukas Matelič Se med sabo tepemo, vojaki pa se streljajo s puškami in topovi. Rok Plesničar Vojaki se med sabo streljajo. Lea Ivančič Streljajo se vojaki, imajo tanke. Ampak streljajo se tudi Indijanci in kavbojci. Kevin Ivančič Ni dobro. Ljudje padejo in se "tučejo". Ivan Manfreda Ljudje se streljajo med sabo za denar. Larisa Komujnar

Ivan Manfreda, 1. a

Ali se je 1. svetovna vojna res zgodila? Kako veš? Vem po ostankih iz vojne. Izabela Melinc Po muzeju, ki smo si ga ogledali. Ker je tudi moj oče našel eno tako bombico. Anej Raspet Po ostankih iz vojne, po pripovedovanju ljudi, ki so to doživeli. Neja Šuligoj Ne vem, kdo je ustvaril vojno, v muzeju sem videl veliko ostankov: top, bombe, granate, puške, meče, nože, fotografije ranjencev, bolnih vojakov, operiranih. Lukas Matelič Vem po ohranjenih predmetih. Rok Plesničar Ja, res. To vem po filmih. Tinkara Mašera Ne vem, kako. Kevin Ivančič Tinkara Mašera, 1. a 2


Kaj iz pripovedi o vojaku Antonu bi doma najprej povedal staršem? Kaj si si najbolj zapomnil? To, da so vojaki včasih spali tudi stoje. Spomnim se, da ga je obiskala mama in da so vsi njegovi prijatelji umrli. Izabela Melinc Mama se je tako močno svetila v sanjah. Anej Raspet Sledil je sanjam, to ga je rešilo. Spomnim se tudi pisma, da mu je umrla mama. Neja Šuligoj Spomnim se prav cele zgodbe, vso bi povedal. Ja, in zdi se mi resnična. Lukas Matelič Kako ga je mama rešila. Rok Plesničar Ko ga je v sanjah obiskala mama. Tinkara Mašera V sanjah je videl mamo. Kevin Ivančič Zgodba se mi ne zdi resnična. Najbolj se spomnim tega, da je spal stoje. Luka Rot Mama ga je rešila, da ni umrl. Ivan Manfreda Spomnim se, da je imel svojo kaverno in se je rešil, vsi njegovi prijatelji so umrli. Larisa Komujnar Je tudi tebe že kdaj mama rešila pred nevarnostjo? Mogoče oče? Ko je bila moja sestrica še majhna, je nonotu skupaj s psom zbežala proti glavni cesti. Na srečo se je ravno takrat vrnil iz službe tata, da jo je ujel, da je ni povozil avto. Izabela Melinc Nekoč sem padel s kolesom, vendar me je tata nekoliko ujel, da padec ni bil še hujši. Anej Raspet Ko sem bila še majhna, mi je žogica ušla pod omaro. Splazila sem se za njo, vendar sem se z glavo zataknila in se nisem mogla rešiti. Rešil me je tata, ki je privzdignil omaro. Neja Šuligoj Ko sem bila prvič na morju in smo bili s starši na plaži, starša nista opazila, da sem se skobacala čisto do vode. Tata me ni več videl, vprašal je, kje sem, potem pa me je zagledal v vodi, kjer sem se skoraj potopila. Hitro me je rešil. Tinkara Mašera

Vika Marcola, 1. a

VSE VIDENE IN SLIŠANE GROZOTE NAS OPOZARJAJO, DA SE KAJ TAKEGA NE SME VEČ PONOVITI. Soška fronta se je začela 1915. Trajala je 888 dni in se končala z zmago avstroogrskih vojakov, prvo svetovno vojno pa so dobili Italijani. Zahtevala je 37 milijonov žrtev, od teh kar 35 tisoč Slovencev. V času prve svetovne vojne se je življenje v Kobaridu precej spremenilo. Šole in maše so bile v italijanskem jeziku. Italijani so v Kobaridu ustanovili tudi vzgojevališča, kamor so hodili predšolski otroci. Dokler so bili v Kobaridu Italijani, hrane ni manjkalo. Največ je bilo riža in makaronov. Siromaki so imeli hrano celo zastonj. O Italijanih in njihovih prehranskih

navadah kroži celo zgodba, kako so italijanski vojaki polovili in pojedli vse mačke naokoli, zaradi česar so se namnožile podgane. Prehranjevali so se tudi z govedom. Živalske odpadke so metali kar v potoke, prav tako pa so v potokih in koritih prali tudi umazana in okužena vojaška oblačila. S tem so onesnažili vodo, ki so jo ljudje uporabljali za pitje in hrano.

Sara Bric, 4. a

Ariana Tušar, 4. a

Italijani so v Kobarid prinesli tudi nov denar, liro. Takrat je iz Čedada v Sužid vozil vlak, ki je bil namenjen vojaškim potrebam. Danes lahko vidimo samo še ostanke železnice. Z Italijani je v naše kraje prišlo veliko dobrega, pa tudi slabega. Vse videne in slišane grozote nas opozarjajo, da se kaj takega ne sme več ponoviti. Rok Lavrenčič, 4. a

Elena Volarič, 4. a

Na kulturnem dnevu smo si poleg drugih stvari ogledali tudi stare fotografije Kobarida in okolice iz časa prve svetovne vojne. Samo središče Kobarida je bilo zelo podobno današnjemu, le hiše niso bile urejene tako lepo kot danes. Videla sem tudi kip domačega skladatelja Hrabroslava Volariča, ki so ga fašisti

po prvi svetovni vojni oskrunili in podrli. Na njegovem mestu danes stoji njegov doprsni kip. Ceste so bile makadamske, okolica Kobarida pa veliko manj poraščena. Tudi pobočje Gradiča, na

katerem je stala cerkvica sv. Antona je bilo golo. Zanimivi so se mi zdeli tudi tri mlini – elektrarna, ki je oskrbovala Kobarid in okoliške vasi z elektriko. Eva Konavec, 4. a

3


Film o prvi svetovni vojni je prikazoval boje. Vojaki so se bojevali v hudih vremenskih razmerah, v pomanjkanju hrane, vode in higiene. Boji so potekali noč in dan, granate so neprestano pokale. Uporabljali so tudi bojne pline. Bilo je ogromno žrtev. Vojaki so v zimskem času umirali tudi zaradi plazov. Zaradi vsega hudega so se pogosto zatekali k molitvi. Film je bil poln grozljivih prizorov. Aljaž Skočir, 4. a

Gal Gomilšček, 4. a

V okviru kulturnega dne smo obiskali tudi zasebno zbirko ostalin prve svetovne vojne. Zbirka gospoda Rustja se imenuje Alberto Picco, po hrabrem italijanskem vojaku. Gospod Rustja nam je povedal, da je svojo zbirko oblikoval skupaj s svojim sinom. V muzeju ima veliko zanimivih stvari: orožje, orodje, medicinske pripomočke,vojaško dokumentacijo in tudi osebne predmete vojakov različnih narodnosti. Predmete je našel v okolici Kobarida, Bovca in Tolmina, nekatere tudi z detektorjem kovin. Meni so bile najbolj všeč steklenice, bombe "paradajzarice", granate in bajoneti. Rebeka Hauptman, 4. a

V muzeju Alberto Picco sem videl čelade, nože, granate, ročne bombe, puške, zemljevide in še mnogo drugih stvari. Najbolj pa me je pritegnila bomba, ki je bila napolnjena s strupenim plinom. Gospod Rustja nam je povedal, da so take bombe morale eksplodirati v zraku. Ker je plin težji od zraka, se je spuščal proti tlom in pomoril vojake, ki so ga vdihovali. Gal Brežan, 4. a Daniel Šmid, 4. a

MUZEJSKA ZBIRKA ALBERTO PICCO Odločil sem se, da opišem muzejsko zbirko domačina Bojana Rustja. To zbirko sem že obiskal in bila mi je zelo všeč. Nanjo sem se spomnil, ko sem prebiral vojaško revijo Na fronti. Vhod v njegovo zbirko krasi plinska granata velikega kalibra, darilo prijatelja zbiralca. Za

narodnost ali državo.

Zbiralci so za ohranjanje dediščine zelo

Zbirka obsega številne in raznovrstne

pomembni, saj se brez njih večina ostankov prve

zbiranje se je navdušil pri Nadiži, kasneje pa ga je predmete, poseben poudarek pa je na smrti

svetovne vojne ne bi ohranila in bi propadla.

še bolj navdušil sin, ki je z drugimi fanti na ulici

podporočnika Alberta Picca, po katerem se

Vojna je imela velik pomen za svet in tudi velike

zbiral orožje in druge predmete. Najprej je

zbirka tudi imenuje. V zbirki je veliko zanimivih in

posledice, ki bi se jih moral vsak zavedati in si

zbirko uredil v drvarnici, kjer je prostora kmalu

dragocenih predmetov. Eden izmed njih je

želeti, da se kaj takega ne bi več zgodilo. Upam,

začelo primanjkovati, zato je imel nekatere

bronasta plošča s podobo Alberta Picca iz leta

da bodo tudi mladi živeli s tem zavedanjem.

predmete v hiši in celo pod posteljo. Ko pa je

1928, ki je krasila mavzolej na Krnu in je verjetno

Posočje leta 1998 stresel potres in je bilo veliko

najdragocenejša najdba oz. darilo. Še eno zelo

nosti in ob 100-letnici obeležja 1. svetovne vojne

zgradb porušenih, njegova hiša pa je bila

zanimivo darilo pa je lesena šatulja, ki jo je

podpiram obujanje spominov in razstav na te

poškodovana, je to izkoristil in dozidal prostor

izdelal ruski ujetnik, eden tistih, ki so gradili

strašne dogodke. Tudi sam imam manjšo zbirko

za svojo zbirko. Njegova zbirka je počasi rasla v

cesto čez Vršič. Narejena je iz macesnovih plasti,

predmetov iz obdobja 1. svetovne vojne.

muzejsko, zato jo je moral v skladu z zakonom

skupaj pa so zlepljene s pomočjo časopisa in

prijaviti in pridobiti dovoljenja za zbiranje

krompirjevega škroba. To sta le dva zelo

predmetov. Upravna enota Tolmin mu je šla pri

zanimiva predmeta iz te zbirke. V zbirki so še

tem zelo na roko, tako da je 27. 6. 2001 brez

vojaška keramična pipa, spominska betonska

zapletov odprl muzej . V muzeju je predmete

plošča, deske z vzpodbujajočimi napisi v

italijanskem zavzetju Krna in razporedil po

nemščini, dva italijanska telefona, topniška

vitrinah, tako da vsaka predstavlja svojo

merilna naprava in še marsikaj.

4

Tudi sam se zavzemam za ohranitev te dejav-

Jan Manfreda, 9. b


V MUZEJU MARCOLA Letos je stoletnica prve svetovne vojne, zato smo se učenci naše šole ob tej priložnosti odpravili v muzej Marcola. Ko je bila ura pol devetih, smo se odpravili v muzej. Sprejela nas je gospa Jožica. Po stopnicah, ki vodijo v muzej, so najprej šli otroci iz vrtca. Odprla so se vrata in skoznje je stopil Jožičin sin Marko. Povabil nas je v razstavni prostor. Začel je razlagati, da so se Slovenci borili proti Slovencem, saj je ene zavzela avstroogrska oblast, druge pa Italijani. Ogledovali smo si predmete iz prve svetovne vojne. Meni je bil najbolj zanimiv predmet, s katerim so si vojaki krivili brke. Uporabljali so ga tako, da so ta predmet dali nad ogenj, nato pa si z njim ukrivili brke. Tako so bili videti pomembnejši. Pritegnile so me tudi zanimive žlice. Na eni strani so lahko zajemali juho, na drugi pa so imeli vilice za meso. Zanimive so mi bile tudi posodice za črnilo in za tablete, granate, stare slike, značke, čutare. Skratka, v muzeju je bilo zelo lepo. Po malici smo imeli likovno umetnost. Narisati smo, kar smo si najbolj zapomnili. Jaz sem narisala avstrijsko kapo, posodico za tablete, staro sliko, medaljo, pripomoček za krivljenje brkov in vilice ter žlico. Narisala sem tudi nekaj čudnih kovancev.

Tereza Kokole, 2. r.

Ta dan je bil nepozaben. Večkrat se bom vrnila v ta muzej. Lara Lavrenčič, 5. r. PŠ Breginj

Sara Terlikar, 2. r. PŠ Breginj

Tevž Stamenković, 1. r. PŠ Breginj

Jakob Lavrenčič, 2. r. PŠ Breginj

KOSTNICA NAD KOBARIDOM Kostnico nad Kobaridom smo si šolske novinarke ogledale v sredo, 21. 1. 2015. Pred odhodom smo se v šoli pogovarjale o prvi svetovni vojni. Kostnica je bila zgrajena leta 1938 ob cerkvici svetega Antona. V njej so pokopani posmrtni ostanki italijanskih vojakov, ki so padli v 1. svetovni vojni v okolici Kobarida, Bovca, Rombona, Krna in Tolmina. Pot smo pričele pri portalu ob glavnem trgu v Kobaridu. Ob poti, ki vodi do kostnice, so

Bovec skupaj. Grozljivo velika številka! Z vrha kostnice sem občudovala razgled na

Žal tudi današnji čas ni brez vojn. Upam in želim si, da bi vedno več ljudi delalo za mir in da

postaje križevega pota, ki spominjajo na

mesto Kobarid in zelenomodro Sočo. Ob tem

ljudje med seboj ne bi bili sprti. Saj vojne

trpljenje, ki se je tod dogajalo pred stotimi leti.

sem si predstavljala, kako je bilo hudo pred

prinašajo samo trpljenje.

Čeprav sem kostnico obiskala že nekajkrat,

stotimi leti, ko je tod divjala vojna. Koliko

me vedno znova prevzame. Navdušuje že njena

trpljenja so morali prenašati vojaki, ki so se v

velikost, saj je največja v Sloveniji. Spredaj ima

težkih zimskih razmerah, slabo oblečeni in lačni,

veličastne stopnice, ki povezujejo tri terase,

borili po bližnjih hribih. Prebivalci v dolini so se

oblikovane v osmerokotnik. Na prvih dveh

morali zaradi fronte izseliti, postali so begunci.

terasah so niše s posmrtnimi ostanki padlih

Kako bi mi bilo hudo, če bi morala jaz zapustiti

vojakov. Niše so zaprte s ploščami, na katerih so

varen dom in bežati! Čeprav je bilo v 1. svetovni

imena vojakov. Nad vsako ploščo je napis

vojni pobitih veliko ljudi, čeprav je bilo veliko

″Presente″, kar pomeni prisoten. V kostnici so

trpljenja, ljudi to ni izučilo. Že čez dobrih dvajset

posmrtni ostanki kar 7760 vojakov. To je več,

let je po Evropi in nato tudi po naših krajih divjala

kot imata danes prebivalcev občini Kobarid in

2. svetovna vojna. 5

Neža Stres, 8. b

Pavla Kokole, 1. a


ULICE IN TRGI V KOBARIDU Pri pouku zgodovine smo se odločili, da se ob obletnici prve svetovne vojne umaknemo iz jarkov, pustimo ob strani bitke in velike osebnosti. Posvetili smo se vsakdanjemu, neopaznemu in samoumevnemu. Vsaka oblast, še posebej totalitarni režimi se zaveda, da najlažje zleze ljudem "pod kožo" s simbolnim jezikom, preko stvari, o katerih ne razmišljamo več in nam postanejo samoumevne. Primeren prostor za takšen način širjenja ideologije je poimenovanje ulic in trgov. Odločili smo se, da bomo raziskali, po kom nosijo imena ulice v Kobaridu in kdaj so bile ulice prvič poimenovane. Pred prvo svetovno vojno Kobarid ni imel ulic, pač pa hišne številke. Z numeracijo naselij je začela že Marija Terezija konec 18. stoletja in je povezana z uvedbo splošne vojaške obveznosti. S hišnimi številkami so dobili pregleden seznam morebitnih nabornikov. Prvič so kobariške ulice dobile imena kmalu po okupaciji italijanske vojske leta 1915. Časopis Slovenec leta 19171 poroča, da nova imena ulic zbujajo pri prebivalcih zle slutnje, da okupator ne namerava več zapustiti naših krajev. Imena ulic so se spreminjala in dodajala v letih italijanske oblasti po prvi svetovni vojni. Seveda so jih poimenovali po zaslužnih možeh in dogodkih iz italijanske zgodovine. Današnja Gregorčičeva ulica se je imenovala Via Montenero, Volaričeva pa Via XXIV. Maggio2. Današnji Trg svobode se je imenoval Piazza Vittorio Veneto po zadnji bitki med Italijo in Avstroogrsko, kjer so italijanske sile prisilile Avstro-Ogrsko k predaji. Ta bitka je bila 4. novembra 1917, zato so današnjo Manfredovo ulico poimenovali Via IV. Novembre. Ker vse poti vodijo v Rim, je današnja Mučeniška ulica postala Via Roma, po bližnjici pa si lahko po Via Friuli (današnja Krilanova) prišel v Furlanijo. Edina ulica, ki je ohranila podobnost z italijanskim poimenovanjem, je Goriška cesta, ki se je tedaj imenovala Via Gorizia3. V Kobaridu je bilo pred drugo svetovno vojno 16 ulic, danes pa jih imamo 17. Po koncu druge svetovne vojne, v začetku maja 1945, so naše kraje osvobodili partizani in angloameriški zavezniki. Eden prvih ukrepov nove oblasti je bilo preimenovanje ulic. Kljub številnim organizacijskim zahtevam, ki jih prinese konec vojne, je Krajevni ljudski odbor že maja 1945 sprejel predlog o preimenovanju ulic4. Prav to dejstvo kaže, da oblasti ni vseeno, kako se bo ulica imenovala. Glavni in edini trg so poimenovali Trg svobode, najbolj znane ulice so dobile imena po skladatelju Hrabroslavu Volariču in pesniku Simonu Gregorčiču ter Josipu Pagliaruzziju Krilanu. Svojo ulico je dobil tudi predvojni antifašist Andrej Manfreda, ki je tragično umrl v italijanskem zaporu tik pred koncem vojne. Večina ulic je dobila imena po padlih partizanih iz Kobarida. Ti so bili: Izidor Šarf, Franc Matelič, Franc Volarič, Milan Stres, Franc Stres in Janko Uršič. Markova ulica se imenuje po narodnem heroju Marku Redelonghiju. Mučeniška ulica je dobila ime po žrtvah, ki so jih novembra 1943 v tej ulici zverinsko mučili in ubili nemški vojaki.

Gregorčičeva ulica danes: na Šribarjevi hiši je ohranjena stara tablica s hišno številko, ki je bila v uporabi pred letom 1954.

Iz zapisnika 5. seje KLO Kobarid z dne 24. maja 1945 (Vir: PANG, Fond KLO Kobarid, fsc. 1)

V arhivskih virih se ni ohranil noben dokument, ki bi utemeljeval predloge KLO-ja po poimenovanju. Zavedati se moramo, da je bilo to v prvih dneh po vojni, ko je bilo potrebno poskrbeti za osnovne potrebe prebivalstva, za begunce, ki so se vračali iz zaporov in taborišč, za dogovore za zavezniško upravo, popis vojne škode, prevzem in organizacijo oblasti … 1

Slovenec, 15. 11. 1917 24. maja 1915 je Italija vstopila v vojno 3 PANG, Fond KLO Kobarid, fsc. 1 4 Isto kot 3. 2

6


Vojna loči sinove in starše. Pisma, pisma, pisma … Kje so mobiteli? Martina Zorč Melinc

Gregorčičeva ulica leta 1951 (Vir: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/lokacije/kobarid)

Leta 1976 je Posočje prizadel rušilni potres. Poškodovane in porušene so bile številne hiše v kraju. Po potresu se je izgled kraja precej spremenil. Nastali sta dve novi naselji. Na Memurjih je naselje stanovanjskih hiš dobilo ime po narodnem heroju Sergeju Mašeri. Novo montažno naselje na mestu, kjer je bilo prej staro pokopališče, pa je po referendumu prebivalcev ulice dobilo ideološko nevtralno ime Pri malnih po treh mlinih, ki so nekoč delovali nedaleč stran ob potoku Idrija.

Učenci osmih in devetih razredov so raziskovali biografije ljudi, po katerih so poimenovane ulice, ter poskušali izvedeti čim več o življenju v kraju v 20. Rušenje hiše na Volaričevi ulici po potresu leta 1976

stoletju. Učenke foto krožka pa so fotografirale utrip in izgled današnjega

(Vir: arhiv šole)

Kobarida in nastal je čudovit dokument. Več o naši raziskavi si lahko ogledate na razstavi ob dnevu odprtih vrat ali preberete v posebni publikaciji, ki jo bomo izdali. Simon Skočir

Ali ste vedeli, da: – so v času italijanske oblasti hišne številke ostale enake kot pred vojno. Tako se ni vsaka ulica začela s številko 1; – so ulico Pot sv. Antona leta 1954 preimenovali v Pot na Gradič, saj je Komunistična partija odstranjevala vsa imena, ki so bila povezana s Cerkvijo; – so ob dokončanju numeracije naselij leta 1954 prišle v veljavo kovinske rdeče tablice z belim robom. Prej so bile bele z modrim napisom. Na nekaterih hišah so še ohranjene. Izdelovala jih je tovarna Emo Celje; –

se najmlajša ulica v Kobaridu imenuje Industrijska cesta?

7


1914 – ŽENSKE NA PREDVEČER VOJNE V Fundaciji poti miru v Posočju je bila od julija do novembra 2014 na ogled razstava z naslovom 1914 – ženske na predvečer vojne. Razstava je bila razdeljena na dvanajst kratkih sklopov: zakonodaja, morala, izobraževanje deklet, skrb za ženske in otroke, rodnost in smrtnost, ženska družba, žensko časopisje, trg ženske delovne sile, bolniške strežnice, preskrba z živili in begunke. Podrobneje sem si ogledala sklop bolniške strežnice, saj me je zanimalo, kako so v tistem času oskrbovali ranjene vojake. Razstava je bila opremljena z veliko slikovnega gradiva. Vključevala je

bodo preživeli noč, ali se bodo vrnili k domačim … Podobne dvome so

kratek film in predmete, ki so bili najpogosteje v lasti žensk v takratnem

doživljale tudi ženske. Nestrpno so pričakovale novice o vojni, hotele so

času. Prikazovala je veliko statitičnih podatkov: število rojstev, število

izvedeti, ali so njihovi možje, bratje, očetje še živi, koliko časa še bodo

smrti, število bolničark, število ženskih časopisov in revij …

morale same preskrbovati sebe in otroke. In ta zorni kot mi je všeč. Ker

Razstava mi je bila zelo všeč, saj je vojno pokazala s čisto drugega

sem tudi sama ženska, mi je zanimivo vedeti, kaj so počele moje prednice

zornega kota, z zornega kota žensk. Do sedaj sem vojno poznala le z

leta 1914. Dea Manfreda, 8. b

moškega, vojaškega vidika. Vojno sem si predstavljala le kot skrivanje po jarkih in bunkerjih, z veliko orožja in streljanja, spraševanja vojakov, ali

Z modro barvo sprala si krvavo sled, a spominov ne. Damjana Nanut

Ninsei Perat, 4. a

Tinkara Terpin, 8. a 8


SLOVENSKI PISATELJI IN PESNIKI MED 1. SVETOVNO VOJNO Slovenski pisatelji med 1. svetovno vojno Prva svetovna vojna je Slovencem, še posebej pa Primorski, ki je bila tri leta zaledje soške fronte, prizadejala veliko škode. Konec te vojne pa je zaznamovalo še veliko drugih pomembnih dogodkov, kot sta nastanek države SHS in smrt Ivana Cankarja, ki je osrednja osebnost slovenske moderne. Čas vojne pa je bil tudi čas, ko so ustvarjali nekateri najpomembnejši pisatelji slovenskega rodu. Ivan Pregelj in Anton Novačan sta bila pisatelja, ki sta ustvarjala tudi med prvo svetovno vojno, a se nobeden od njiju ni posebej posvečal tematiki vojne. Anton Novačan je bil vojak na soški fronti, ki se je pozneje preselil v Argentino, kjer je napisal zgodovinsko dramo Herman Celjski. Ivan Pregelj, ki je živel na Mostu na Soči, pa je med prvo svetovno vojno napisal knjigo Tolminci, ki govori o tolminskem puntu. Bolj pomembni za to obdobje so pisatelji Ivan Matičič, Vladimir Levstik in Ivan Cankar, ki so svoja dela namenili prav opisu grozot prve svetovne vojne. Ivan Matičič je bil vojak drugega planinskega polka avstroogrske armade, o čemer je napisal tudi knjigo Na krvavih poljanah, ki vsebuje opise bitk prve svetovne vojne. Prav tako je napisal knjigo Moč zemlje (oziroma Pripoved vasi), ki govori o idiličnem življenju prebivalcev Otav na Koroškem med vojno. Vladimir Levstik je avtor knjige Gadje gnezdo (ali Povest iz dni trpljenja in nad), ki govori o kmečki družini med prvo svetovno vojno in o narodno zavedni in odločni materi Kastelki. Ivan Cankar je kot začetnik moderne književnosti pri nas zelo pomembna osebnost slovenskega slovstva. Pisal je tudi med prvo svetovno vojno in nam zapustil zbirko črtic, ki govorijo prav o prvi svetovni vojni, z naslovom Podobe iz sanj. Ta zbirka je bila njegova zadnja knjiga, izšla pa je leta 1920. Posebej pomembna je črtica Gospod stotnik, ki jo je Cankar napisal leta 1917, v njej pa se prepleta strah pred trpljenjem in smrtjo z osrednjo temo vojne. Cankar je umrl leta 1918, istega leta kot se zaključi prva svetovna vojna in književno obdobje slovenske moderne.

Fran Saleški Finžgar je bil še en zelo pomemben avtor, ki je deloval med prvo svetovno vojno. Bil je slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec, ki se je rodil 9. februarja 1871 v Doslovčah, umrl pa 2. junija 1962 v Ljubljani. Poleg svojega najbolj znanega dela Pod svobodnim soncem je napisal tudi knjigo Prerokovana (ali Slike iz svetovne vojne), ki je začela izhajati v delih v reviji Dom in svet. Knjiga prikazuje življenje in trpljenje kmečkih ljudi v zaledju fronte med prvo svetovno vojno na Gorenjskem. Knjiga je prvo knjižno izdajo dočakala leta 1924. Razdeljena je na pet povesti, ki imajo različne naslove. Lovro Kuhar, znan pod psevdonimom Prežihov Voranc, je bil slovenski politik in zelo pomemben slovenski vojni pisatelj. Rodil se je 10. avgusta 1893 v Podgori, umrl pa 18. februarja 1950 v Mariboru. Med drugim je napisal tudi delo Doberdob (ali Vojni roman slovenskega naroda), ki je pravzaprav edini pravi roman o prvi svetovni vojni. Opisuje tragično umiranje slovenskih fantov na bojiščih, predvsem na soški fronti. Knjiga ima štiri poglavja, ki so poimenovana predvsem po krajih, kjer se zgodba odvija. Zelo pomembno delo, nastalo med prvo svetovno vojno, je tudi knjiga Črna vojna, ki jo je napisal Davorin Ravljen, slovenski pisatelj in novinar. Rodil se je 7. novembra 1898 v Šoštanju, umrl pa 26. junija 1965 v Ljubljani. Leta 1938 je napisal knjigo Črna vojna, ki se dogaja v letih 1917 in 1918, ko mladi študent Peregrin Napotnik služi v pisarni v črni vojski na Gornjem Štajerskem, kjer piše dnevnik. Opisuje lakoto, mraz, bolezni, življenje v vojski ... V spominu mu ostanejo fantje,

Neja Fon Luznik, 2. a

ki so jedli sol, da bi hirali in jim ne bi bilo treba v vojsko, nadrejeni, ki so vojake tepli, slovo od tistih, ki so odšli na fronto ... Najbolj si zapomni upor v Judenburgu (knjiga Doberdob), saj je voditelje srečal in bil ob njihovi usmrtitvi navzoč. Ti dogodki ga navdajajo z željo po svobodi. Peregrin umre na strehi vlaka v predoru, ko se z ostalimi vojaki vrača domov. Zadnji med avtorji, France Bevk, pa je še posebej pomemben za nas Primorce. Rojen je bil v Zakojci pri Cerknem. Po poklicu je bil učitelj, a je zelo kmalu začel pisati knjige. V času fašizma je bil nekajkrat zaprt, leta in leta pa policijsko nadzorovam, a se ni umaknil v Jugoslavijo, ampak je vztrajal med svojimi primorskimi ljudmi, vse do priključitve Primorske k Sloveniji in Jugoslaviji. Med njegove najbolj znane povesti in romane spadajo: Kresna noč, Hiša v strugi, trilogija zgodovinskih romanov Znamenja na nebu ... Veliko je pisal o narodnostnih težavah. V časih fašizma se je moral skrivati za psevdonimi (tako je leta 1938 v Ljubljani pod imenom Pavle Sedmak izšla knjiga Kaplan Martin Čedermac). Čeprav je začel bolj javno delovati med drugo svetovno vojno, pa je nekaj knjig napisal tudi med prvo, na primer roman In sonce je obstalo. Prva svetovna vojna nam ni pustila samo groznih spominov in opustošenja. Kot lahko vidimo, imamo prav iz tega časa zakladnico neprecenljive literature, ki so nam jo zapustili slovenski pisatelji in pesniki. Jerneja Koren, 9. a

Romina Sovdat, 2. a

9


Pesniki med 1. svetovno vojno Že pred 1. svetovno vojno in med njo so se v Evropi pojavile nove umetnostne in slovstvene smeri, ki so v marsičem nasprotovale moderni. Pri nas se je v 20. letih najbolj uveljavil ekspresionizem, ki je bil tudi svojevrsten odsev razmer, kakršne je povzročila vojna. Prvi med pomembnejšimi pesniki je Igo Gruden, ki se je rodil leta 1893. Leta 1920 je izdal pesniško

pogum in upanje.

sporočilnosti, je napisal v slogu ljudskih pesmi in

Joža Lavrenčič se je rodil v Kredu leta 1890.

so izhodišče za kasnejšo čustvenorazpoloženjsko

zbirko z naslovom Primorske pesmi, kjer piše o

Župnik ga je poslal v semenišče, da bi po materini

liriko. Zanjo je po Berniku značilna ˝harmonična

primorski Istri in Krasu med vojno ter poziva k

želji postal duhovnik. Študiral je slavistiko in

razpoloženjskost, vedrina, sproščena

uporu zoper italijanske osvajalce. V prvem

latinščino v Gradcu in leta 1915 doktoriral. Kot

senzibilnost ob naravi ter privzdignjeno

poglavju zbirke opisuje kmečko, ribiško in

gimnazijski profesor pa je poučeval v Ljubljani,

ljubezensko čustvo (Smrt v polju).˝

kamnoseško življenje Nabrežincev. V drugem

Trstu in Gorici. Med 1.svetovno vojno je pisal

poglavju pa je predvsem opisoval smrt v frontnih

pesmi z vojaško in begunsko motiviko (Goriški

slovenski umetnostni zgodovinar, arheolog

jarkih (pesem Elegija). Bil je klasičen sonetist, saj

psalm, begunci).

konservator, pesnik in profesor. Študiral je na

je v pesmih ohranjal jambski enajsterec. Ena od

Naslednji pesnik je Stanko Majcen (1888).

Vojeslav Mole se je rodil 1886 v Kanalu. Bil je

Dunaju, v Krakovu in v Rimu ter leta 1912

njegovih bolj znanih pesmi je Sonet pri svetem

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v

doktoriral na Dunaju. Na vzhodni fronti je bil ujet

Križu.

Mariboru in leta 1908 maturiral. Po enoletni

in poslan v ujetništvo v Sibirijo, kjer je nastala tudi

Naslednji od pesnikov je Rudolf Maister (1874). vojaški službi pa je odšel na Dunaj študirat pravo,

njegova zbirka Tristia ex Siberia (1920). V pesmih

Med 1. svetovno vojno ga je prizadela usoda

iz katerega je leta 1915 doktoriral. 1. svetovno

te zbirke se prelivajo ljubezen, domotožje in

fantov, ki so se vojskovali ter nesreča goriških

vojno je najprej preživel na fronti, nato na

misel na smrt.

beguncev (Gospa z gore, Nazaj pa jih ni). Po vojni

zdravljenju, na koncu pa v avstroogrski upravni

pa so bile pesmi napojene s koroško in primorsko

vojaški službi v Beogradu.

bolečino (Naši mejniki) v njih pa je vendarle čutiti

Vita Hrast, 9. a

Prve pesmi, ki so bile preproste po vsebinski

Uporabljeni viri in literatura obeh preglednih prispevkov: SLOVENSKA kultura v XX. stoletju. (2002). Ljubljana: Mladinska knjiga. BARBARIČ, N. (2013). Literarne zgodbe iz slovenske književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Luč nas osvetljuje,

ZADRAVEC, F. in I. GRDINA. (2004). Sto slovenskih pesnikov. Ljubljana: Prešernova družba.

svetloba nam riše pot,

SLOVENSKA leposlovna književnost. (1992). Maribor: Obzorja.

mi pa imamo MIR. Anej Skočir, 3. a

PESNIKI IN PISATELJI, KI SO V SVOJIH DELIH PISALI O 1. SVETOVNI VOJNI Vasja Klavora: Plavi križ Vasja Klavora je bil rojen 29. januarja 1936 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Valjevu v Srbiji, kamor je bila družina izgnana med drugo svetovno vojno. Obiskoval je nižjo gimnazijo v Tolminu in višjo gimnazijo v Kranju. Študij je zaključil na medicinski fakulteti. Po zaključenem služenju vojaškega roka se je zaposlil na Kirurškem oddelku Splošne bolnišnice v Šempetru pri Gorici. Leta 1991 je pri založbi Lipa izšla njegova prva zgodovinska knjiga Plavi Križ,

so udrle v jarke in tam povzročile zmedo, in na koncu še napad pehotnih

ki opisuje potek soške fronte na bovškem bojišču. Priprave na spopad so

enot. Drugačen red boja sta imela le dva napada. Eden je bil avstrijski

potekale naskrivaj proč od oči zunanjega sveta. Po napovedi vojne Italije

napad na Čuklo, ki je bila zelo pomembna vzpetina, saj je omogočala

Avstro-Ogrski so prebivalci Bovca in okoliških vasi dobili ukaz, naj takoj

neposreden napad na Rombon, najpomembnejši hrib na tem območju.

odidejo in vzamejo le najpomembnejše stvari s seboj. V zmedi, ki je nastala,

Zanj so potekali najbolj krvavi spopadi. Avstrijski napad na Čuklo je potekal

saj jim niso natačno povedali, kako dolgo bo vojna trajala, ne kam se

brez topniške predpriprave. Drugi napad je bil preboj avstroogrskih in

morajo umakniti, so mnogi svoje imetje zakopali na dvorišča in ga zazidali v

nemških enot, tako imenovani "Čudež pri Kobaridu". Pri tem so poleg

zidove. Župan občine Bovec je tako vse občinske dokumente spravil v lesen topniškega obstreljevanja za predpripravo uporabili tudi plin. Tega so sod, ki ga je zakopal pred mestno hišo. Begunce so potem pošiljali v

vsebovale plinske granate, označene s plavim križem. Vsebovale so

različna taborišča. Ob začetku fronte so imeli Italijani veliko premoč,

dušljivce in kloroarzin. Granate, označene z zelenim križem, pa so

vendar tega zaradi neodločnosti niso izkoristili. Skoraj vsi boji na soški

vsebovale fosgene in disfosgene. Tenej Manfreda, 9. b

fronti so potekali po usklajenem redu. Najprej se je napad začel s topniškim obstreljevanjem, to je lahko trajalo tudi po več ur in je imelo namen rušenja utrjenih položajev in žičnih ovir. Temu je sledil napad naskakovalnih enot, ki 10


Vasja Klavora: Koraki skozi meglo Ob stoletnici prve svetovne vojne je naša skupina pri slovenščini dobila

so se poskušali prebiti po strmi kotanji proti planini Pretovč, vendar so jih

nalogo, da o tem kaj preberemo, napišemo, da intervjuvamo posameznike,

branilci zmeraj uspešno zaustavili. Kasneje je črnovojnikom priskočila na

ki imajo svojo zbirko … Sama sem prebrala knjigo Vasje Klavore Koraki

pomoč še tretja avstroogrska armada. Ker se je strma kotanja začela polniti

skozi meglo. V knjigi je podrobneje opisal soško fronto in dogodke iz naših

s trupli italijanskih vojakov, so tisti, ki so preživeli, začeli bežati, kar pa so

krajev in okolice. Italijani so v prvih dneh zapravili svojo največjo priložnost

opazile tudi italijanske višje vojne oblasti. Morale so ukrepati, zato so na

preboja. Vendar pa so zasedli Kobarid, ker so se vojaki in uradniki umaknili

Libušnje poslale močan oddelek karabinjerjev. Ubežniki so to opazili in se

v notranjost. Eden najpomembnejših dogodkov tistih dni je, da so 24. 5.

začeli izogibati Libušnjem, skrivali so se tudi po hišah kmetov, tem pa to ni

1915 zjutraj avstroogrske enote vrgle v zrak sto petinšestdeset let star

bilo všeč.

kamnit Napoleonov most. 25. 5. 1915, preden so Italijani vkorakali v

Četrtega junija 1915 pa so avstroogrske enote dokončno razbile

Kobarid, so se krajani odločili, da pošljejo podžupana Juretiča in dekana

italijanske enote in preživeli vojaki so začeli bežati v dolino. V Smasteh so

Peternela njim naproti, da se poskušata pogoditi, da prizanesejo kraju in

se srečali s karabinjerji, na katere so v strahu začeli streljati. Streljali so tudi

krajanom. Oba so nekaj dni pridržali kot talca, potem pa so ju izpustili. Kljub na zasilni italijanski lazaret, za kar pa so obtožili nedolžne domačine. temu so se Italijani pokazali kot kruti izvrševalci. Kobarid pa so poimenovali

Karabinjerji so skupaj z italijanskimi vojaki polovili šestdeset nedolžnih mož

Caporetto.

in jih dobro zastražene prepeljali čez Sočo v Idrsko. Na mostu, pod katerim

Že prej omenjenega dekana Jurija Peternela so večkrat obtožili

teče potok Drganjšček in čez katerega je speljana glavna cesta od Bovca do

vohunstva. Tudi po časopisih so o njem širili razne neresnice, čeprav ga

Tolmina, so se ustavili in može postavili v vrsto. Začeli so jih zasliševati,

vojaško sodišče ni obtožilo. Poleg dekana so aretirali in ustrelili še mnoge

vendar nihče ni razumel, saj so govorili v italijanščini. Rablji so sprva dobili

druge ljudi. Najbolj kruto kaznovanje pa je bilo desetkanje. Zgodilo se je

ukaz, naj ustrelijo vsakega drugega, kasneje je neki višji general, ki je prišel

tudi v naših krajih, in sicer v Idrskem. Povod za kruto desetkanje pa se je

mimo, preklical ta ukaz in izdal novega, in sicer, naj ustrelijo vsakega

zgodil nekaj dni pred ustrelitvijo. Potem ko so Italijani zasedli vasi na

desetega. Tistega dne je umrlo šest nedolžnih mož. Vendar je to le en

desnem bregu Soče, so se pri nadaljnem preboju na avstroogrske

primer izmed mnogih primerov krutega desetkanja.

obrambne položaje na obrobju Krnskega pogorja, planine Sleme in Mrzlega

V tej knjigi spoznamo, kakšne grozote so se dogajale v tistih časih v naših

vrha, obotavljali. Te položaje je branilo le okrog dvesto črnovojnikov –

krajih. Mislim, da si noben človek ne more predstavljati, kaj so krajani in

vojakov rezervistov, ki so imeli za boj le nekaj strojnih pušk. Italijani so se

vojaki prestajali v tistih časih. Knjiga Koraki skozi meglo pa je tudi zanimivo

naposled le opogumili in vse svoje napade usmerili na Mrzli vrh in proti

delo, saj vključuje podatke iz zelo različnih virov. Ana Kurinčič, 9. b

planini Sleme, saj bi le tako prišli v dolino Tolminke in do Tolmina. Večkrat

Vasja Klavora: Škabrijel Avtor knjige Vasja Klavora se je večkrat odpravil na Kostanjevico, kjer se

zavezniki, da bi prebili avstroogrsko obrambo ob Soči in se tako prebili v

je posvetil premišljevanju o preteklosti. Pogled pa mu je uhajal na dolino

notranjost Slovenije in do Trsta. A zastavljenih ciljev niso dosegli.

reke Soče, kjer je opazoval naselja, ceste, železnico, mostove … Misli so se

Avstroogrska vojska je v čepovanski dolini zgradila oskrbovano skladišče in

mu ustavile ob državni meji, ki je po drugi svetovni vojni tako ''čudno''

sistem tovornih žičnic, ki so potekale od Predmeje do Ajdovščine, na drugi

razdelila prebivalce Gorice in okolice. Med drugo svetovno vojno je bila

stani pa celo do Lokavca. Končna postaja tovornih žičnic je bila v Gorenjem

tudi njegova družina izgnana, vendar ne oče ne mati nista otrok pozabila

Lokovcu. Iz skladišča so oskrbovali vojaške enote po celem levem bregu

učiti slovenskega jezika. Opisuje, kako je po vojni med Solkanom in

Soče in hribovje severno od Gorice. V Čepovanu so zgradili bolnišnico, kjer

Šempetrom zraslo mesto Nova Gorica, kjer zdaj živi že tretja generacija

so oskrbovali ranjene vojake. Aprila 1917 je v Čepovan prispel tudi avstrijski

prebivalstva.

cesar Karel, ki ga je fotografiral 17-letni Franc Mlekuž. Te fotografije so

Nekega dne pa je na Kostanjevico prišel avtor knjige z vojaško karto iz

ohranjene še danes. Kljub vojnemu stanju pa niso vojaki pozabili na zabavo.

obdobja 1. svetovne vojne. Zanimalo ga je, koliko se je območje

Uredili so si prostor, poimenovan ''Svinjak'', kjer so predvajali

spremenilo, saj so potekali siloviti boji po okoliških hribih. Italijanska vojska

kinopredstave, gostovale pa so tudi razne gledališke skupine.

je hotela osvojiti Gorico. Potekale so številne soške bitke in zadnja –

Vsak dan pa so se vrstili žalostni dogodki – smrti, tako da se je

dvanajsta je bila za italijansko vojsko pogubna. Edino enemu hribu –

pokopališče nad Čepovanom prehitro polnilo. Poleg vseh padlih sta na

Škabrijelu, hribu smrti, se niso hoteli odpovedati. V strahovitih bojih na

pokopališču pokopana dva vojaka, ki sta umrla za posledicami kolere.

hribu so bili zmagovalci tisti, ki so se uspeli rešiti iz krvavega pekla.

Zaradi te bolezni so morali cepiti vse prebivalstvo v okolici. Na tem

Avtor je zbral in prebral gradivo o Škabrijelu ter podrobno opisane

pokopališču je bilo pokopanih 2500 padlih vojakov. O tem priča spomenik v

dogodke izdal v knjigi Škabrijel. V prvem poglavju opisuje razmere na

obliki piramide. Hana Volarič, 9. b

celotnem bojišču, kjer sta avstroogrska vojska in italijanska vojska utrpeli hude izgube. Italijani so se hoteli povezati s francoskimi in angleškimi 11


Tajda Jarc, 9. a

12


Andrej Čebokli – pesnik in pisatelj iz Kreda V okviru obeležitve prve svetovne vojne smo pri skupini slovenščina 1 spoznali slovenske pesnike in pisatelje, ki so v svojih delih pisali o prvi svetovni vojni. Vsak učenec je imel nalogo, da izbere enega izmed njih, se seznani z njegovimi deli in pripravi referat ter ga predstavi kot govorni nastop. Moja naloga je bila, da kar se da natančno predstavim domačina Andreja Čeboklija iz Kreda. Andrej Čebokli se je rodil 27. novembra leta 1893 v Kredu. Izkusil je težko

Dnevnik

otroštvo, goriški zavod in šolo, maturo potem pa še bedno življenje v

Andrej Čebokli je v svoj dnevnik pisal od junija 1916 do marca 1919. Zapisi obsegajo dva zvezka zelo rednega pisanja. Jezik je zelo barvit, z veliko starinskimi izrazi, med njimi pa je tudi kar nekaj prevzetih besed. V dnevniku ni veliko slovničnih napak razen občasnega izpuščanja strešic in pik na i-jih. Rokopis, ki je lepo zapisan, je pomemben za zgodovinarje. Po eni strani zelo natančno opiše dogajanje na bojišču, po drugi pa sporoča svoje zamisli za ustvarjanje po vojni.

strelskih jarkih. Kot mladenič se je javil v avstrijsko vojsko, da bi finančno pomagal materi in da bi okusil življenje vojaka ter spoznal nove kraje in ljudi. Kot študent je veliko bral. Segal je po zelo kakovostni literaturi, in to vseh tem; od zgodovine pa do politike. Bral je dela domačih pa tudi tujih avtorjev. Po končani vojni je nadaljeval s študijem v Ljubljani, kjer je kasneje tudi poučeval slovenščino in italijanščino. Med počitnicami leta 1923 je

Na soški fronti

odšel okrevat v domači Kred, a ga je revmatizem, ki si ga je nakopal na

V vojno se je z Gornje Štajerske odpravil z vlakom, da bi finančno pomagal svoji materi, ki jo je imel neizmerno rad. Poleg tega pa se je veselil spoznavanja novih krajev in ljudi ter dejstva, da se bo boril ob reki svoje mladosti, Soči. Pot je z vlakom pričel v Weizu, nadaljeval do Gradca, potem do Zidanega Mostu in še prek Opčin do Prvačine, od koder je peš nadaljeval do Gorice. Iz Gorice se je dan po prihodu s svojim oddelkom odpravil v Solkan na bojišče. Dnevi na frontni črti so minevali brez večjih posebnosti z vsakodnevnim obstreljevanjem in žvižganjem šrapnelov nad glavo. Ob vseh grozotah vojne pa je še vedno občudoval naravo, še posebej reko Sočo, ki jo je v nočni mesečini zelo doživeto in slikovito opisal. Vendar so mu misli zatavale tudi k nedolžnim ljudem, ki so hiteli, se selili v mirnejše kraje … Obenem pa je čutil velik prezir do deklet, ki so varale svoje fante in se kar razdajale vojakom. Čebokliju so dodelili najtežjo nalogo, da odloči o usodi beguncev. Veliko jim je pomagal in jih raje kot v begunski tabor v Lipnici, pošiljal v svobodo. Po dobro opravljenem delu je dobil prosto. Proste dni je izkoristil za obisk domačih in znancev. Zelo je bil srečen ob ponovnem snidenju z domačimi, še bolj pa je bila vesela družina. Vendar bi kaj kmalu odšel v jarke, kjer bi se moral izmikati šrapnelom, če se ne bi postavil zase in podaljšal svojega bivanja z družino.

fronti, premagal. Umrl je 17. 10. 1923 v Kredu, kjer je tudi pokopan. Njegova literatura zajema različne sloge: od realizma do ekspresionizma. Njegova umetniška pot se je začela v časih vojne, kar pa je zelo vplivalo na njegovo delo. Dnevnik je zapisal na podlagi osebnih izkušenj zelo prepričljivo in dognano. Čebokli je napisal malo pesmi na vojno tematiko, nekatere so bile objavljene, druge ne. Menil je, da poezija ni njegovo področje, zato je ni vključeval v svoj dnevnik. Težko mu je bilo najti svojo originalno pot – iskal jo je v različnih tematikah. Najbolj je bil prepričljiv v Prologu k Peklu na zemlji, v katerem je veliko iskrenosti in doživetosti. Ta pesem je bila vsem v svarilo in opozorilo o vojni. Čeboklijeva proza je zelo realistična. V njej opisuje življenje vseh prebivalcev: od najrevnejših pa do najbogatejših. V prozi prikazuje, s kakšnimi problemi se sooča ljudstvo (lakota, varanje, ljubezen, vojne muke …). Pisatelj vsa dejanja zelo doživeto in že kot prej povedano realno opiše. V nekaterih proznih delih je dokazal velik literarni dar.

Jan Manfreda, 9. b

Drago Sedmak: Življenje v Kobaridu med prvo svetovno vojno Ta raziskava priznanega zgodovinarja Draga Sedmaka, kustosa v goriškem muzeju, pojasnjuje življenje v Kobaridu in odnos italijanskega okupatorja do domačinov. Ta raziskava priznanega zgodovinarja, kustosa v goriškem muzeju Draga

poslani na več front. Življenje v Kobaridu je zaradi mobilizacije vojne in skrbi

Sedmaka, pojasnjuje življenje v Kobaridu in odnos italijanskega okupatorja

za svojce na bojiščih zamrlo. Vrstile so se samo dobrodelne prireditve (zbi-

do domačinov. Pri zbiranju podatkov se je opiral na ustanove in

ranje oblačil, hrane, obutve za svojce na frontah in denar za Rdeči križ,

posameznike. Najpomembnejši viri so mu bili župnijski urad v Kobaridu,

družine in sirote). Vojni stroj je zahteval vedno nove vojake in nabori v

pokrajinski arhiv iz Nove Gorice, malo semenišče v Vipavi, Goriški muzej,

Kobaridu so se kar vrstili. Z bojišč so začele prihajati vesti o zmagah,

Kobariški muzej in Muzej novejše zgodovine ter posamezniki kot razlagalci

porazih avstrijskega orožja, pa tudi o vesti o obolelih, pogrešanih, ranjenih

ali lastniki fotografij in vojnih ostalin. V tistem času je kobariška občina štela in mrtvih. Domačini v okupiranem Kobaridu teh novic niso mogli prebirati. 9163 prebivalcev, ki so bili slovenske narodnosti in rimskokatoliške vere.

Izvedeli so jih šele iz pisem, ki so jih dobivali s pomočjo mednarodnega

Kraj je premogel 11 trgovin z mešanim blagom, trgovca z lesom, 2 trgovini s Rdečega križa s sedežem v Švici. Kasneje so se posluževali časopisnega kožami, 5 manufaktur, trgovino z modnim blagom, pisarniškimi

poizvedovanja. Kobariški možje so se borili v Rusiji – Karpatih, v Galiciji, na

potrebščinami, prodajalno vina in 2 železnini ter več obrtnikov. Kobarid je

fronti s Črnogorci, in na Madžarskem. Po italijanskem napadu na Avstro

imel tudi pošto, občino, brzojav in veliko cesarskih ustanov, zdravnika in

Ogrsko maja 1915 so se župljani kobariške župnije šli bojevat na soško

domačo lekarno. Delovala je 4-razredna šola in vadnica za srednje šole. Kot

fronto in v Tirole. Italijanska vojska je v noči s 23. na 24. maj 1915 prestopila

večji obmejni kraj je imel Kobarid več vojašnic. V njih so bili nastanjeni

mejo na Matajurju in Stolu ter zjutraj v Robidišču dvignila prvo italijansko

pripadniki sedmega bataljona in pripadniki planinskih polkov, ki so vadili po

zastavo na avstrijskem ozemlju. Italijanski vojaki so se do 25. maja zbirali v

bližnjih hribih. Od 26. julija 1914 do prvih dni v avgustu so v Kobaridu

Sužidu in preplavili ves kraj. Vest o italijanski vojni napovedi so domačini

mobilizirali može in fante do 38. leta. Leto kasneje pa so morali na bojišče

izvedeli 23. maja 1915 okrog 22. ure. To je bil znak za preplah. Ljudje so

tudi možje do 50. leta. Nekateri se niso nikoli več vrnili, ker je življenjska

začeli zakopavati in zazidavati dragocenejše stvari. Mnogi so zbežali v

usoda hotela, da so popadali na ruskem, kasneje na soškem bojišču, ali pa

zaledje. Avstrijska vojska je tiste dni pred začetkom vojne z Italijo

umrli v ujetništvu. Možje in fantje s Kobariškega so bili kot vojni obvezniki

premožnim kmetom zaplenila živino. 24. maja zjutraj so zadnji umikajoči 13


se vojaki za seboj razstrelili Napoleonov most čez Sočo, v upanju, da bodo

tudi s proženjem kamnitih plazov. Prvi italijanski vojak je padel pod streli

tako preprečili zasledovanje Italijanov. Italijanska stran je bila razočarana

črnovojnika iz zasede na Ozbenu. Obe vojski v Krnskem pogorju sta se

nad sprejemom, saj nikjer v zasedenih krajih niso visele italijanske zastave.

močno okrepili in do 4. julija je padlo že blizu 4000 vojakov. Zaradi velikega

Ljudje so bili do njih zadržani. Na takšno obnašanje do sovražnikove vojske

števila žrtev si je prizorišče ogledal general poročnik grof Luigi Cadorna,

so bili domačini pripravljeni, saj jih je dekan pozval, naj se pri odnosu do

načelnik italijanskega vrhovnega poveljstva, da bi sam ugotovil stanje na

sovražnika ne obnašajo surovo, ker bi bilo to v njihovo škodo.Prav tako naj

bojišču. Tudi za prebivalce Kobarida so bili to težki časi, saj so živeli v

so mirni v primeru, če bi se Italijani morali umakniti. V kar pa dekan ni verjel, pomanjkanju, neobveščenosti in strahu. Civiliste na levem bregu Soče pa saj je svojim faranom priporočil molitev, ker od nikjer drugod ni mogoče

tudi iz Idrskega in Mlinskega so pregnali v begunstvo. Nekaj so jih naselili v

pričakovati pomoči. V Kobarid so pritekale nove in nove italijanske enote. V

Breginjskem kotu, večino pa so izselili celo v južno Italijo. Ljudje, ki so ostali

okolici so imeli topove, pripravljene na strel. Že drugi dan so poklicali vse

v Kobaridu, so morali govoriti italijansko, tudi pošta je bila cenzurirana. Kraj

kobariške veljake in jih za več ur zaprli zaradi suma, da delujejo proti

je začel dobivati italijanske ulice, brali so lahko samo italijanske časopise.

Italijanom. Po treh dneh se je večina italijanske vojske preko lesenega

Razpustili so slovenske občinske uprave in postavili svoje. Zaradi ukinitve

Napoleonovega mostu premaknila v Krnsko pogorje. 23. maja je cesar

slovenskih šol in neorganiziranosti so otroci začeli hoditi v šolo šele

Franc Jožef izdal na Dunaju razglas, v katerem je pisalo o italijanski

spomladi 1916. Učili so jih italijanski učitelji ali vojaki. Ker otroci niso znali

nezvestobi, o lakomnosti po slovenski zemlji in drugih incidentih na mejah,

italijansko, so se le stežka sporazumevali. Pomagali so si s fotografijami,

ki bodo kaznovani. Črnovojniki so imeli organizirane straže in so opazovali

veliko je bilo sprehodov in pogozdovanj.

lijanske premike, zato so se pred Italijani umaknili v Krnsko pogorje. Zaradi Tina Bric, 9. a

slabe oborožitve so prihajajoči italijanski vojski onemogočali napredovanje

Peter Stres: Streljanje vaščanov sosednjih vasi 24. maja 1915 na binkošti je italijanska vojska

Dvajset metrov iz vasi so zavili čez hudournik

pokopališče. A to niso bile edine civilne žrtve. Po

prestopila mejo na Matajurju in tako se je začela

Drganjšček in jih postrojili v vrsto. Stotnik se je

nedolžnem, brez razloga, so ustrelili moža in

soška fronta. Italijani so doživljali poraz za

odločil za desetkanje (decimacije) in tako so

ženo pri delu na polju pri Smasteh, izginila sta

porazom, za poraze pa iskali krivce med nič

odbrali vsakega desetega. Izjemo so naredili le

brata iz Ladri, pa Janez Ručna iz Smasti 10 in še in

slutečimi domačini. To se je zgodilo tudi 3. junija,

pri mladem dijaku iz Kamnega. Tako so 4. junija

še. V spomin prvim civilnim žrtvam soške fronte

ko so italijanski vojaki bežali s Krna in med vso

1915 v Peričici, gledajoč svoje domove, umrli

so v Idrskem pod okriljem organizacije TIGR

zmedo začeli streljati na lastno bolnišnico, vso

Jakob Malingoj, Jože Kurinčič, Ivan Fratnik, Matej

odkrili spomenik.

krivdo pa so prevrnili na domačine. Tako so

Smrekar, Matej Sokol in Alojz Faletič. Vojaki so

orožniki polovili od 61 do 66 mož in jih odpeljali

zaukazali ustreljene pokopati v skupen grob.

proti Idrskemu. Tam so jih zaprli v vaško

Mašo za pokojne so lahko imeli šele po vojni, leta

mlekarnico in jih zjutraj peljali proti Tolminu.

1920. Istega leta so jih tudi prekopali na

Gašper Uršič, 9. b

DNEVNIŠKI ZAPISI VOJAKOV Dnevnik vojaka Ivana Rombon, 27. januar 1915 Zbudili smo se v mrzlo jutro. V bunkerju smo že tretji dan zaradi snežnega zameta. Ves čas se trudimo odkopati, a snega je veliko. Hrane nimamo veliko, počasi nam je bo zmanjkalo. Pomoči ni od nikoder.

Bovec, 5. februar 1915 Pred tednom dni smo se uspeli rešiti iz zameta. Odpravili smo se v dolino. Bilo je zelo mrzlo in hoja po snegu zahtevna. V dolini so nas vse premražene odpeljali v bolnišnico. Vsi smo imeli hude ozebline. Sovojaku so celo odrezali prste na nogi. Zdaj smo dobro, vsi smo hitro okrevali. Sporočili so nam, da gremo čez mesec dni ponovno v boj. Matic Rot, 9. b

Matic Rakušček, 8. a 14


Dnevnik, zapisan na fronti

Puška na rami, s pištolo za pasom, pogumno v boj. Ula Božnik, 4. r. PŠ Smast

Krn, 3. 3. 2015 Prvi dan smo prišli na fronto ter se ustalili v jarkih in se pripravili na obstreljevanje. Včeraj ni bilo vse tako mirno kot prvi dan, saj smo se obstreljevali od jutra do večera. Umrlo je pet naših tovarišev in približno dvajset nasprotnikov. Krn, 4. 3. 2015 Bilo je precej strašno, saj so šrapneli zadeli štiri tovariše ter mene. Dva sta umrla takoj, mene ter druga dva pa bodo jutri premestili v bolnišnico. Čedad, 5. 3. 2015 Danes na poti v bolnišnico sta umrla tudi druga dva tovariša, jaz pa bom premeščen na domača tla. Matija Smrekar, 9. b

Dnevnik vojaka na fronti Idrsko, 15. maj 1915 Danes, 15. maj, odhajam na AO stran, saj so me vpoklicali kot 23-letnega hlapca iz Idrskega. Ne znam opisati tistega trenutka, ko sem prejel poziv za vojsko. Spreletel me je srd, strah, a kaj sem mogel. Krn, 26. maj 1915 Danes pišem drugič, saj sem dobil pismo domačih. Ob pogledu nanj me je oblila vročina. V drugi vrstici je pisalo, da se bom bojeval proti svojemu lastnemu očetu, ki ga je vpoklicala Italija.

Puške pokajo in vojaki padajo, kri povsod je že.

Rombon, 19. oktober 1915 Prej kot danes nisem uspel pisati, saj nas ženejo kot živino. Boj se je že hudo vnel in jaz sem postal hud morilec. Danes verjetno zadnjič pišem, saj mi je zmanjkal ves papir, zato naj najditelj ve, da sem jaz, Ivan Mežina, živel in se bojeval za boga in domovino.

Ivana Lišter, 4. r. PŠ Smast

Gašper Uršič, 9. b

PISMA S FRONTE Kobarid, 11. 3. 1915 Draga žena in otroci, zelo vas pogrešam in upam, da je pri hiši vse v redu. Tukaj v jarkih ni miru, po več tednov se obstreljujemo z Italijani. Tukaj z mano je veliko znancev, skupaj se lepo zabavamo. Zadnje čase, sodeč po obstreljevanju, mislim, da se pripravlja nekaj velikega. Zato te prosim, da to pismo shraniš, saj je to hkrati tudi moja oporoka. Vse imetje zapuščam tebi in otrokom. Kar imam dolgov, jih poplačaj. To pismo uporabi le, če umrem na tej fronti. Če se to zgodi, želim tudi to, da se ponovno poročiš in za mano ne žalujete preveč. Tvoj ljubljeni mož Ivan Tenej Manfreda, 9. B Kristina Ivančič, 8. a

Kobarid, 9. 12. 1916 Najdražja mati! Po dolgih mesecih molka se vam spet oglašam. Kako ste doma? Se je brat že vrnil? Je kaj vesti o njem?

Zemlja se vrti, vojna nastala je zdaj,

Naš bataljon se je v tej hudi zimi zadržal v skalah Krna. Visoko nad Sočo mislim na vas. Pred snegom, mrazom in granatami smo zavetje dobili v kavernah. Kar dobro mi je, mati, zame ne skrbite. Vsak dan, ko ležem k počitku, se vas spominjam v molitvi. Boga prosim, da bi vsi živi in zdravi dočakali svobodo in trenutek našega ponovnega srečanja. Lepo vas pozdravljam. Vaš France Hana Ivančič, 9. b 15

skrite se za mlaj. Tija Gregorčič, 4. r. PŠ Smast


Ana Koren, 9. a 16


OROŽJA, UPORABLJENA V 1. SVETOVNI VOJNI Domen Matelič, 9. b

PEHOTNA OROŽJA Navadni vojaki (pehotniki) so na začetku vojne uporabljali puške repetirke z nabojniki, ki so držali pet nabojev. Po vsakem strelu so jo morali repetirati, od tod je dobila tudi ime. Proti koncu pa so začeli uporabljati tudi ročne bombe in metalce plamenov.

MITRALJEZI Velik vpliv na vojno so imeli tudi mitraljezi. Zaradi svoje zanesljivosti, kakovostne izdelave in zelo hitrega streljanja so lahko v le nekaj sekundah ubile cele bataljone vojakov. Edina slabost mitraljezov je bila, da so streljali tako hitro, da se je cev tako segrela, da so jo morali obdati z rezervoarjem, ki je z vodo hladil cev, da se ni stopila, in zato je bila strojnica težja. Verjetno najbolj poznan mitraljez iz 1. svetovne vojne je britanski Vickers.

TOPNIŠTVO Topništvo je imelo pomembno vlogo v 1. svetovni vojni, saj so lahko z njimi z velike razdalje uničili jarke in utrdbe. V 1. svetovni vojni so imeli Nemci z 150mm in 210mm havbicami veliko več moči kot antantne sile, ki so premogle le 75mm in 105mm havbice. Za krajše razdalje so kasneje izumili še minomete. Topove so v glavnem polnili z dvema vrstama izstrelkov. To sta bila eksplozivni (za uničenje bunkerjev) in šrapnelni izstrelek (za uničevanje pehote, skrite v jarkih).

17


PLINI Ker se fronta, kljub temu da je padlo ogromno mož, ni premaknila za več kot nekaj sto metrov, so Nemci, da bi hitreje napredovali, začeli uporabljati ubijalske pline. Bili so delno učinkoviti, a jih zaradi psiholoških učinkov niso nikoli več uporabili. Uporabnost plina pa se je končala z iznajdbo plinske maske. Največ so uporabljali plina klor in fosgen.

TANKI V 1. svetovni vojni niso imeli posebne vloge. Izdelovati so jih začeli proti koncu vojne in so oblikovani tako, da so lahko zlahka prečkali rove in polja žic. Tudi mitraljezi jih niso mogli poškodovati. Ker pa so bili počasni, so bili lahka tarča za topništvo. Britanski tanki so imeli po en top na straneh, medtem ko so imeli Nemci samo en top spredaj.

LETALSTVO Letala so najprej uporabljali za risanje zemljevidov in za opazovanje frontnih linij. Kasneje so jih uporabljali za bombardiranje, a so bila zaradi omejene količine bomb (bile so le ročne bombe s stabilizatorji) in nenatančnosti bolj ali manj neuporabna. Uporabnejši so bili cepelini, saj so bili tišji, nosili so več bomb in bili bolj natančni, vendar pa jih je lahko sovražnik onesposobil z enim samim zadetkom.

MORNARICA Vojna na morju je bila zelo pomembna zlasti za Veliko Britanijo, ki je ob začetku vojne zaloge dobivala le preko morja, saj je otoška država. Zato sta pred vojno obe strani začeli razvijati mogočne bojne ladje. Ker pa so bile ladje nenadomestljive, ni nobena stran tvegala večjega pomorskega spopada. Zato so se vedno bolj uveljavljale podmornice, ki so se lahko neopaženo pretihotapile v pristanišče in uničile katerokoli ladjo, kar je prisililo nasprotno stran, da izumi protiorožje za uničevanje podmornic, kot so globinske bombe in sonarji. 18


Bum se sliši iz

,

začenja se zlomljena

ljudi

preveč izgubljenih duš in položenih

.

in potem: Nikoli več si ne bomo segli v

saj tega

konec je in vsak svojo gre.

Nina Koren, 9. a 19


LITERARNI KOTIČEK Tema

Vojak strelja, pok, na staro jablano in

Sam v kaverni temni. Prestrašen bijem boj.

zraven se smeji. Jaka Gorjan, 4. r. PŠ Smast

Izgubljen v obilju temnih misli. Osamljen preživljam noč. Po poti gredo, Misli moje so samotne, ko zaslišim puške strel.

pogumno korakajo, sovražnik beži.

Tema. Tajda Fon, 3. r. PŠ Smast

Nika Uršič, 9. b

Hana Ivančič in Ana Svetičič, 9. b

20


PRIPOROČAMO VAM V BRANJE Učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo smo za vas pobrskale v šolski knjižnici med knjigami, ki prinašajo vojne zgodbe in vam pripravile nekaj spodbud za branje. Nismo vam želele razkriti celotne vsebine, da bi zgodbe o vojni za vas ostale napete in zanimive. Bratova vojna Knjiga Bratova vojna, ki jo je napisal priljubljeni novozelandski pisatelj David Hill, se odvija v času prve svetovne vojne, leta 1914. V Evropi je pravkar izbruhnila največja vojna, kar jih pomni svet. Dva novozelandska brata, William in Edmund, dve tako različni zgodbi iste vojne. Prvi, William, se takoj javi za vojsko, drugi, Edmund, pa je proti vojni in zavrne nošenje orožja. Starejši William se uri v bojevanju, Edmunda pa zaprejo. Oba, tako William na urjenju, kot Edmund v zaporu, se spoprijateljita z ljudmi, ki mislijo podobno, kot mislita onadva sama. Nenadoma se oba znajdeta na francoskih bojiščih, v strelskih jarkih, med šviganjem krogel … Toda njuna izkušnja zamaje njuno prepričanje in postavi na preizkušnjo to, v kar sta verjela … Več si lahko preberete v knjigi, ki jo je založila založba Miš leta 2014. Knjigo bi posebej priporočala vsem, ki bi radi kaj več izvedeli o vojni. Pa prijetno branje! Tinkara Terpin, 8. a

Nekoč Prebrala sem knjigo Nekoč, pisatelja Morrisa Gleitzmana. Založila jo je založba Miš leta 2011. V knjigi nastopajo glavne in stranske književne osebe. Glavne osebe so: Feliks, Zelda, Dodi, Barni, stranske pa: Mati Minka, Jamikel, Ruth, Haja, Jakob, Janek, nacistični vojaki. Kraj dogajanja je Poljska. Dogajalni čas pa je sedanji. Feliks je otrok, ki živi v sirotišnici in vsak dan upa, da ga bosta prišla iskat starša, saj sta mu pred nekaj leti, ko sta ga pripeljala v sirotišnico, to obljubila. V nadaljevanju zgodbe se Feliks odloči za pobeg, da bi poiskal starše. Na poti reši tudi deklico, ki so ji ubili starše in zažgali hišo. Nadaljevanja knjige vam ne povem, če vas mika izvedeti, kaj se je zgodilo, si preberite sami. Knjigo priporočam vsem, ki bi radi izvedeli, kako so otroci tistega časa doživljali vojno skozi svoje oči, in vsem, ki želite vsaj malo poglobiti znanje o 2. svetovni vojni. Nuša Rutar, 9. a

Potem Druga knjiga trilogije avtorja Morrisa Gleitzmana je izšla pri založbi MIŠ leta 2011. Glavne književne osebe so Zelda in Feliks (oziroma Violetta in Wilhelm) ter Genia. Stranske osebe so Gabriek, Hitlerjeva mladina, gospod Krol, gospa Placzek in judovski deček. Zgodba se dogaja na Poljskem med 2. svetovno vojno. Desetletni Feliks in šestletna Zelda skočita iz vlaka, ki je namenjen v nacistično taborišče. K sebi ju vzame Genia, ki jima je kot mati. Povesta ji, da je Feliks jud, Zelda pa sirota nacističnih staršev. Genia jima spremeni imeni. Zdaj sta Wilhelm in Violtta. Priskrbi jima tudi dokumente. V mestu Wilhelm spozna dečka Cyryla, ki sumi, da je fant jud. Na paradi se spoprijatelji tudi z dečkom iz Hitlerjeve mladine. Wilhelm razmišlja, da bi odšel, saj Genia in Zelda z njim nista varni. Dečka iz Hitlerjeve mladine prosi, če bo lahko varoval Zeldo. Toda preden odide, se zgodi nekaj strašnega … Knjigo priporočam v branje vsem, ki imate radi napete in razburljive knjige. Opisano je tudi trpljenje in vojne grozote, zato naj je raje ne berejo tisti, ki bi jih to preveč prizadelo. Neža Stres, 8. b

Zdaj Knjiga Zdaj se za razliko od prvih dveh Gleitzmanovi knjig Nekoč in Potem, dogaja v 21. stoletju in sicer v Avstraliji. Spremlja dogajanje zdaj osemdeset let starega Felixa in njegove vnukinje Zelde. Nosi enako ime, kot dedkova prijateljica med holokavstom. Vnukinja Zelda se tega zaveda in ji skuša biti čim bolj podobna. To pa vodi v vrsto težav, kot so ustrahovanje starejših deklet ali celo gozdni požar. Knjigo priporočam v branje vsem, ki so vam všeč družinske zgodbe in imate radi preprost in tekoč jezik. Dea Manfreda, 8. b

Dnevnik Anne Frank Dnevnik Anne Frank je resnična zgodba, ki se je dogajala med drugo svetovno vojno. Našli so ga šele po vojni in ga ohranili. Albert Širok je knjigo prevedel v slovenščino. Anna Frank je začela pisati dnevnik junija 1942. Stara je bila 13 let. Dnevnika ni pisala vsak dan, vendar ga je pisala redno. Pisala ga je za Kitty. Knjigo vam priporočam v branje, saj je zanimiva in spoznaš lahko, kako so ljudje živeli med vojno. Lepo jo je brati, saj vsak stavek nosi avtoričino dušo, ljubezen in strah. Žana Zalašček, 7. b

21


Anton! Lucija in Damjan Stepančič sta zapisala zgodbo po resničnem dogodku. Knjigo je izdala založba Miš leta 2014. V ospredju je vojak Anton. Star 19 let je moral v vojno na soško fronto. Njegov rojstni kraj Ljubljana se mu je zdel neskončno daleč. Ko je bil v vojni, je doma umrla njegova mama. Neke noči ga je celo obiskala. Kljub trdi temi jo je razločno videl, saj je rahlo sijala. Skočil je pokonci. Mama se je napotila ven in on ji je zakričal, naj gre, saj bo, v nasprotnem primeru, takoj ustreljena. Klicala ga je: „Anton, Anton!“ Več vam ne izdam. Knjigo si preberite sami. Je kratka, hitro razumljiva in zanimiva. Diana Uršič, 7. b

”ZAKAJ LJUDJE ZAČENJAJO VOJNE, ČEPRAV VEDO, DA SE BO ZGODILO TOLIKO ŽALOSTNIH STVARI? ″ Nagrajeni prispevek literarnega natečaja v kategoriji učencev drugega triletja. Nočno nebo so parali slepeči zeleni bliski. Ledeno modre krogle so lebdele nad planjavo in metale srhljivo luč na pokrajino.

Nadaljevanje zgodbe: Njegov sosed David, ki je imel v lasti vodnega zmaja, je takoj začel gasiti. To je bil poseben zmaj, ki je vsrkal vodo izpred jeza in jo potočil v vas. Vaščani so se vrnili in takoj začeli seštevati škodo, ki je nastala. Največ škode je zmaj povzročil Frinotu, ki je imel v lasti veliko lesa. Nato so sklicali svet. »Imam idejo,« je rekel pametni vaščan Skron. »Frino naj zdeli les.« »Naročil sem petsto »Urno, urno,« je orkinja priganjala svoja otroka. delavcev, ki bodo škodo popravili.« In res je bilo tako. Ampak zgradili so še več, celo obzidje iz kamnov Desetletni Thalk je hrabro zadrževal solze, a se Švistovega rudnika. Tako se je ta vas spremenila v grad. Skron je postal kralj. Ko so napadli zmaji, pa mu je glas vseeno zatresel, ko je zaklical: »Že Skron ni vedel, kaj narediti. Nato je poklical vojsko ter komaj branil napad. Takoj so ustanovili vojsko z greva.« Zdelo se mu je, da mora materi in dve leti orožjem, kot so katapult, oven, mušketa, lok, puščice, meč, sulice … Lepega dne napadejo vas troli. starejši sestri nuditi videz čvrstosti, saj je bil »Vojska, v napad!« zavpije kralj. Vojska napade. »RAAAAAAAAAA!« zarjuje trol. »AAAAAAAA!« zadnji moški v družini. Oče in skoraj polnoletni zavpijejo vojaki in se skrijejo v grad. »Ne morem verjeti, sram me je!« zavpije kralj. Nato se odloči brat sta se odšla borit pred tremi polnimi lunami. napisati navodila in jih predati vojakom. Preda jim navodila: KAKO BRANITI GRAD Nihče ni vedel, kaj je z njima in drugimi vaščani, ki Preden naredite karkoli DVIGNITE DVIŽNI MOST! ZLIVAJTE NA NJIH ŽIVO APNO, KAMENJE, VRELO so se odzvali na kraljevi poziv k orožju. Njihovi VODO. Skratka vse, kar imaš. POZORNI BODITE NA KOPALCE ROVOV. Postavi vodo na obzidje, če se pokrajini je bilo doslej prizaneseno, a zadnjih trese UKREPAJ! NIKOMUR NE ZAUPAJ! Bodite pozorni na kmete v preobleki. nekaj dni so na obronkih visokega gorovja opažali Ko jim je to pokazal, so ga imenovali za glavnega čistilca stranišč. Ko so naslednjič napadli grad vsaj ni zmaje. Ti so preleteli zasnežene vršace, medtem bilo zmajev, ampak vojaki. Kakšna sreča, da ni bilo treba čistiti stranišča. Ampak ta vojska je bila ko so armade sosednjega kraljestva skozi osrčje pametnejša. Začeli so čakati. Po treh dneh niso naredili čisto nič, oni pa so stradali. Končno so se pogorja potovale po škratjih rudnikih. domislili. Naredili so ladjo in ker so bili blizu morja, so odpluli ter si tako prinesli hrano. Tako so lepo zmagali ter dosegli prvo ozemlje. Tam je bilo polno njiv, sadja, živali … Bili so zelo srečni. Vojake so Zaslišalo se je oddaljeno rjovenje. Thalk je opazil, prepričali, da je ostala z njimi. Napadli so njihov prejšnji grad ter ga porazili. Tako so postali zelo kako temo reže curek ognja. napredni ter izjemno borbeni grad daleč naokoli. Nekega dne sreča očeta in ta se takoj vrne domov. Očetu je povedal vso zgodbo, ki jo je doživel. Oče mu je začel pripovedovati. Ko je nekega dne stražil, »Zmaj! Pridi, K'daka!« Sestro je zgrabil za roko in ga je ugrabil zmaj ter ga odpeljal v njihov grad. Tam je bil suženj zmajem. Nekega dne je padel v jo povlekel proti gozdu, kamor so se poskrili vodnjak ter našel ogromno zlata, nakita, hrane, vode, rubljev, smaragdov in kristalov … Ampak v tem vaščani. vodnjaku je imel skrivališče kralj zmajev. Želel jih je vzeti, a ga je napadel kralj zmajev. Hitro je splezal iz »Pusti me!« mu je zabrusila nazaj. »Znam sama.« vodnjaka in pobegnil stran v skrivališče, v votlo drevo, ki je raslo v bližini vodnjaka. Tam je bila v zemlji Ko so bili varno v zavetju dreves, je obstala, se luknja. Začel je ponovno kopati rov, da bi prišel do vodnjaka. Ko je prekopal rov do vodnjaka, so ga zasukala in iz tula na hrbtu vzela puščico. Vpela jo zasačili kraljevi pomočniki. Komaj jim je ušel, saj so bili izredno veliki in močni. Ker so bili preveliki, niso je v lok in namerila v temo. Vse okoli nje je mogli skozi rov. Splezal je na drevo ter v daljavi opazil trdnjavo. Pritekel je do trdnjave in tukaj sta se potihnilo. Svet se je zabrisal. Ostali so le ona, lok, srečala. Oče mu je povedal, da je brata ujel kralj zmajev in ga z lisicami pripel k steni v vodnjaku. Bil je puščica in bližajoči se curek ognja. Švist. zelo jezen, saj ga je brat učil mečevanja. Sklical je svet, da naredijo načrt. Dogovorili so se, da bodo Oddaljeno rjovenje. Curek ognja se je sunkovito poslali pehoto vojakov s Thalkom na čelu v grad zmajev, da rešijo brata. Oče mu je natančno opisal zasukal. Zadela je cilj. pot do drevesa tako, da je niso zgrešili. Ko so prispeli, je zagledal rov, o katerem mu je pripovedoval oče. V rov so zalučali kamen, da preverijo, če so stražarji in kralj prisotni v vodnjaku. Zaslišal je le krik Zmaj se je prekopiceval čez polja, a še vedno brata, saj ga je kamen zadel v nogo. Razveselil se je, da je še živ, ter se po rovu priplazil do njega. Brat bruhal plamene. Zagona mu je zmanjkalo tik pred je bil vklenjen v zmajske verige. Zaslišal je čuden zvok. Nad bratovo glavo je opazil temno odprtino. vasico. Orkovske matere, otroci in starci, ki so Pogledal je še enkrat ter opazil gorečo kroglo, ki se je bližala bratovi glavi. Hitro je izvlekel nož ter njegovo kotrlikanje nemo opazovali izmed poskušal odkleniti verige, v katere je bil vklenjen brat. Pritekel je pomočnik s pomanjšanim katapultom dreves, so v en glas zajeli sapo olajšanja, toda v roki. V katapult je naložil kamen in pomeril proti verigam. Kamen je zadel verigo bratove desne roke, luskinasta zver je zmogla še poslednji izbruh nato je izstrelil še tri in brat je bil osvobojen. Ravno pravi čas, saj je goreča krogla prišla skozi odprtino plamenov. Sočasno z njegovim smrtnim krikom je in treščila na tla, kjer je prej stal brat. Skozi rov so se vrnili iz vodnjaka in se nato skupaj z bratom vrnili vasico zajel ogenj. domov v trdnjavo. Medtem so zmaji napadli trdnjavo. V trdnjavo se niso mogli vrniti, ker so jo obkrožali zmaji in njihovi Thalk se je naslonil na hrapavo lubje zavezniki troli. Vojska je bila prestrašena zaradi prejšnjih napadov. Zato so se slabo borili in ta boj starodavnega hrasta in zdrsel proti tlom. Plameni izgubili. Nenadoma je z vseh smeri prišla vsa cesarjeva vojska. Ker jih je bilo veliko in so bili dobro goreče vasi so se svetlikali v njegovih solzah. izurjeni in oboroženi, so hitro pregnali zmaje daleč stran. Tako je bil grad rešen in vsi so uživali mir in svobodo pod cesarjevo oblastjo. Zaklad pa še danes počiva v zasutem vodnjaku pod cerkvijo svetega Boštjan Gorenc - Pižama Antona v Kobaridu. Žiga Fon, 5. a 22


PRISPEVKI V ANGLEŠČINI In a war there is a lot of hate, but there may also be love.

We made war and now we pray for peace.

Andraž Koren, 9. a

Anže Borjančič, 9. a

We heard a loud noise, a dull thunder and the last words of soldiers. Anej Murkovič, 9. a

Guns were shooting and she was scared she will lose everything. Nina Koren, 9. a

Janez Razpet, 3. a

The wind of war blowing across my face. The storm is coming.

We are walking through the valley of darkness and blood. I want to go home.

Igor Uršič, 9. a

Running through the lines, watching people die in vain. What the hell is going on?

The bombs are falling, the machine gun is shooting. Oh, Jesus. Help me! Uroš Terlikar, 9. a Nika Uršič, 3.a

The forest in fire, the air in smoke, the animals in fear and people in war.

Everything is still, animals and plants but people fight. Klavdij Ivančič, 9. a Nena Kalanj, 3. a 23


Tuesday, 20/4/1915 Dear mother, I'm writing from a military ditch, which looks like something you could only imagine in your worst nightmare. There are dead bodies everywhere, covered in dirt and mud and it's raining all the time. Soldiers can't even move because it's so cold and the bullets are falling from the sky just as often as raindrops. I haven't eaten a real meal probably since I came here. If I sum up, it's like I'm in hell. Just that this hell is called Gallipoli. I hope things at home aren't as bad as here. I suppose you suffer in Australia as well, and I wish I could do something about it, but they don't even let me write you a letter more than once a month. I don't really know what's happening around the world, so I can only hope military attacks haven't reached Australia yet. And I hope they never will. We are planning some huge attacks in a few days and in a way that scares me because I don't know if I will survive them. But then I think ” if death could really be worse than existing here in this shaft full of mud, starved and cold all the time”. So, mother, I don't know what to say to you; that you should hope for me to survive the battle march, or that you shouldn't cry when you don't get a letter next month. But I have to return home. For you and for the whole family. I can't write to you about anything important, because our commanders are always afraid that Turkish units will confiscate our mail and find some secret information. They read all of our letters before they send them anywhere, and they throw any suspicius ones away. So I'm sorry if there aren't any news in the letter, but I don't want the letter to end up in a trash bin.

Diana Uršič, 7.b

They are calling our troop right now, so I have to go, but I will write you as soon as possible. I hope this letter doesn't get lost or destroyed, and I hope you will write to me back soon. Lots of love, Alfred Jerneja Koren, 9. a

Gallipoli, 22/3/1915 Dear mother,

My soul is eternal.

I'm sitting in a cold ditch while writing this, tears burning my eyes of the thought of how much I miss you and the rest of my family. It's hell out here, and I have thought to myself many times ”is it even worth it?” Wouldn't it be easier for me and for all of you, who worry about me every day if I just died? But the thought of my daughter and son keeps me alive. I can't imagine not seeing them ever again. So please tell them that I misig miss them, I miss them so incredibly much that my heart hurts and tell them that I love them, and that I am going to try my best to survive, just so I can see them and hug them again, but if I don't make it... I want you to take care of them, and raise them into good and kind people.

The world outside is confusing. My soul is peaceful.

Moja duša je večna. Svet je nemiren in krut. Živim v miru. Tanja Sivec Rutar

Now I'm going to tell you what has happened since we came here. We arrived here on the Gallipoli peninsula on the 29th February with a lot of battleships, I think there were about 30 of them. Then we tried to bombard the Turkish ship. The bombarding wasn't very successful, but we did destroy some of their fortress artillery, which seemed like a good thing at the time. Our plan is to force the Turks to withdraw from the war and to open a maritime route to Russia. The main attack began on the 18th March, Eighteen battleships gathered at the narrowest part of the Dardanelles to bombard the Turkish forts, which had avoided the preliminary fire...and then it suddenly turned out to be a disaster. The French battleship Bouvet set sail on a landmine, which had been put there ten days earlier by the Turks. The boat flipped over after a few minutes with all the crew on deck. That happened a couple of days ago, and since then things have calmed down a little bit, but who knows the next attack could happen in a minute, so I'm going to finish my letter here and tell you again that I love and miss all of you. Please pray for me to come home soon and see all of you. The last thing I want you to do is to tell my father that I miss him and love him so much, even though we had had a big fight right before I left. Tell him also that I'm sorry for all the hurtful things that I said to him. I hope we’ll get to see each other soon.... With love, Frederick Vita Hrast, 9. a 24


Dear mother, Now when I am writing this, it is peaceful and dark outside, but I am thinking about light, about you and I pray that I will arrive home in one piece. During the day we fight, lead bullets are flicking from all sides, God forbid that I would be hit in my head, but even if it hits me, dear mother, don't cry for me. All night I am listening to my comrades crying for their families that they left in the native Australia. All night I am listening to the shouts of unfortunate souls who are suffering and praying to see their homeland once again. Mother, do you remember Pierce when we went waltzing matilda and we sang all day long? He's gone. Poor man was struck by a shell and he lost both his legs and his left hand, believe me, we fought until the end. Even if this is the last sentence I had written to you, please tell Rose that I still love her and that, if I come back, I will marry her. And my dear mother, promise me that if I don't come back, you'll take care of all eight brothers and sisters. With love, Your son, Joseph Laraana Kalčič, 7. a Nuša Rutar, 9. a

18th January 1915 Hi, Mathew,

Nič več ne preklinjava, jaz in Franz, moj kamerad. Simon Skočir

me and my family hope you're OK. I hope you will get this letter and read it. I don't know if you got the news but our grandfather passed away two weeks ago. We were quite depressed. In the village you can hardly see anyone outside. People are staying at home. Now there is also a contagious disease that has killed two people and also the animals are getting sick. So as you can see people are worried and sad. I know you only left a few months ago, but it is so boring here on the farm without you. I hope this war ends soon. It's winter and I know the conditions are bad. Every single day we wake up in fear. I am going to end this letter and I hope we will hear from you soon. We miss you. Love, Monica Nika Uršič, 9. b

Dear mother, after quite a long time I'm writting to you again. It is Christmas Eve. I am in a small ditch together with some other soldiers. It is very cold here. We are scared. The enemies are somewhere close to our position. It is Christmas tomorrow and I miss you very, very much. I would like to be with you. There was a terrible battle a few days ago. A lot of friends of mine died. We are hungry, chilled and tired. We don't know how long we will survive. We hope there won't be any battles tomorrow. We lit a small candle, we prayed and sang Holy night tonight. What about you? Did you make a walnut roll? Please, send me a letter and let me know if there is anything new at home. I really hope this war will end soon. I wish to come home and see our farm again. I wish you a Merry Christmas and a Happy new year. Love, Mathew Tjaž Volarič, 9. b

25

Dir Caporetto es anomenar l'infern dins el paradis.

Kobarid je pekel, greh, pohota v raju. Aurora Calvet Mañas


Somewhere in France, 19th November, 1915 Dear family, Im writing this letter for all of you because we might not see each other again. Here at the frontline, the conditions are pretty bad. There is mud everywhere because it is raining all the time. It’s freezing cold out here as well, so I have a small request for you. Could you please send me a pair of socks and a warm sweater? I could use a tin or two of food as well, because the military meals are minute. Even though I didn’t know anybody here, I’ve made friends with a few very brave and kind men. Our generals said that there’s a big offensive coming, so the cannons and rifles are firing more and more – all day and almost all night. Last, but not least: please do not be too sad if I die. That’s the way life goes. Some people simply need to die for the others to live on.

Vidi črn oblak. Plava čez jasno nebo. To ni nevihta. Melita Jakelj

Best wishes and lots of love, your George Jan Manfreda, 9. b

Dearly beloved, Zdaj si, zdaj te ni. Goro zledeni vihar. Je top. Ni Boga.

Zdaj si, zdaj te ni. Reka krvava žila. Utrip življenja – krik.

Zdaj si, zdaj te ni. Razčlovečene oči. Ideja slepi.

Tonight, on Christmas Eve, my thoughts are filled with memories of you. It's late and I should join my mates who are singing Christmas carols, but instead, I decided to write this letter for you. Everything has changed since I left you and my family behind, and joined the army. Honestly, I think it doesn't even feel like Christmas anymore. I really miss you. We're high in the mountains. It's snowing and it's quite cold. In times like this, I wish I could be home with you. But you know what they say: ”Life is a gift. With every single breath we are given an opportunity to be and to do better. No more looking over your shoulder, your best lies ahead.” And with ”best” I mean you, my family. You are the reason I don't give up. Even in the toughest times you're the source of happiness that brings smile to my face, and keeps me going. I'm doing this for you. My country, my friends and you. Please, don't worry about me, I'm fine. At nights like this, I usually have late night conversations with my mates so I'm not feeling lonely at all. Please, pray for me! And remember: you will always be on my mind, even though I have a million things to worry about. Yours faithfully, Gigi Hana Ivančič, 9. b

Petra Škrjanc

Pomlad se budi. Tišina odzvanja v krvavih srcih. Rdeča cvetica in rdeča kri. Nadja Šuligoj Kunilo

Barva narave, rdeče polje maka, svoboda je svet. Irena Stergar

Metka Perinčič, 8. b

26


27


VOJNA NI RAČUNALNIŠKA IGRICA, V KATERI IMAŠ VELIKO ŽIVLJENJ Intervju z Boštjanom Lužnikom, kustosom v Kobariškem muzeju. Kobariški muzej je med najbolj obiskanimi in prepoznavnimi muzeji v

tudi po vojni prišlo do novih izumov, do novih stvari, ki so se lahko

Sloveniji. Zakaj je po vašem mnenju tako? V čem je čar Kobariškega

uporabljale v dnevnem življenju. Težko govorimo o vojni in na drugi strani o

muzeja? V čem se razlikuje od ostalih?

pozitivnih posledicah. Vseeno pa je prišlo do novega zavedanja družbe o

Čar tega muzeja je predvsem zgodba, ki jo predstavlja. Predstavlja jo na

tem, kakšne grozote je prinesla prva svetovna vojna.

drugačen način kot drugi slovenski muzeji. Po drugi strani pa je tudi

Ali so bila v zadnjem času odkrita še kakšna nova dejstva in spoznanja

pomemben, ker predstavlja tematiko, na katero so nekateri narodi, npr.

glede dogajanja med prvo svetovno vojno?

Italijani, zelo navezani. Za njih je Kobarid sveti kraj, prva svetovna vojna,

Tukaj bi odgovoril na malo drugačen način. Predvsem Slovenci smo na

tako imenovana "velika vojna", je zanje zelo pomembna. Od ostalih

novo odkrili prvo svetovno vojno, ker se je v zadnjih letih, zaradi

muzejev v Sloveniji se razlikuje predvsem po tem, da je specialistični muzej,

povečanega zanimanja ob obeleževanju stote obletnice začetka prve

ne regionalni. Posvečen je res zelo specifični tematiki.

svetovne vojne, tudi interes javnosti za prvo vojno povečal. Zaradi tega so

Letos obeležujemo 100-letnico prve svetovne vojne. Na kakšen način jo

se začele odkrivati nove tematike, začele so izhajati nove publikacije.

boste obeleževali v muzeju?

Predvsem pa je zanimiv ta interes, ki ga do takrat prva svetovna vojna in

V muzeju, kot vsako leto, pripravljamo novo občasno razstavo na temo

soška fronta v slovenskem narodnem prostoru nista imeli. Zanimanje se je

italijanske vojske v Zgornjem Posočju. Otvoritev bo oktobra 2015.

zelo povečalo, kar se kaže tudi z novimi publikacijami, z novimi raziskovalci,

Pripravljamo tudi nekatere posodobitve v stalni razstavi. Izpostavil bi

ki se ukvarjajo s prvo svetovno vojno. Povečal se je nabor znanja in nabor

multimedijsko projekcijo 12. soške ofenzive na maketi. Največji dogodek bo

vsebin, ki jih lahko o prvi svetovni vojni danes predstavimo javnosti.

leta 2017, ko bo koncert vojaških godb vojsk udeleženk prve svetovne

Kako ocenjujete poznavanje te tematike med lokalnim prebivalstvom? Ali

vojne na kobariškem trgu pod dirigentsko palico maestra Mutija iz Italije.

smo dobro seznanjeni s tem obdobjem zgodovine?

Ali je zaradi obletnice v muzeju večji obisk?

V Sloveniji na splošno in tudi med lokalnim prebivalstvom je najbolj

Da. Povečan je obisk predvsem italijanskih gostov, v preteklem letu za okoli poznana druga svetovna vojna. Veliko lokalnih prebivalcev se niti ne 7000 obiskovalcev več kot leto pred tem. V letošnjem letu pričakujemo še

zaveda, kakšna velika tragedija se je tukaj pri nas dogajala, koliko mladih

nadaljnjo rast. Letos je namreč obletnica vstopa Italije v prvo svetovno

fantov je tukaj umrlo, koliko živali je bilo uporabljenih, koliko materiala se je

vojno. Že prvi meseci v letu 2015, glede na rezervacije skupin in dosedanji

tukaj uporabljalo. Seveda se je z obletnico, z večjo popularizacijo v medijih,

obisk, kažejo, da se bo letos ta rast še nadaljevala.

javnost začela bolj zanimati za to tematiko. V zadnjih letih se kaže povečano zanimanje in poznavanje te tematike.

Kateri predmet oziroma eksponat iz muzeja bi lahko izpostavili kot najbolj zgovoren, pomemben?

Ali se je od otvoritve Kobariškega muzeja kaj spremenil odnos prebivalcev

Več predmetov v muzeju je zanimivih. Imajo svojo zgodbo, ki na svoj način

do kulturne dediščine, povezane s prvo svetovno vojno?

predstavljajo, določen del vojne. Mogoče bi na tem mestu izpostavil

Na to vprašanje bi odgovoril iz osebne izkušnje. Sam sem še relativno mlad

zaporniška vrata v črni sobi, na katerih so izvirni zapisi zapornikov v

in sem bil ob otvoritvi Kobariškega muzeja še osnovnošolec. V mojih daljnih

različnih jezikih: italijanskem, nemškem in ruskem jeziku.

spominih je shranjen spomin na otvoritev nekega muzeja … spomnim se obiska tega muzeja z družino. Kasneje sem zaradi mojega zanimanja za

Katere so bile po vašem mnenju najpomembnejše posledice, ki jih je

zgodovino začel študirati različno literaturo. Ker je bil muzej posvečen prvi

prinesla prva svetovna vojna?

svetovni vojni in soški fronti, me je zanimalo, kaj se je v naših krajih

Najpomembnejša posledica je bila ta, da se je Evropa preuredila v smislu

dogajalo. Po eni strani je mogoče na moje zanimanje vplival ta muzej, po

novih držav. Nastale so nove države. Po prvi svetovni vojni je prišlo tudi do

drugi strani pa tudi literatura, ki je začela izhajati na to tematiko.

velike gospodarske krize. Veliko držav je bilo prizadetih zaradi dogajanja v prvi svetovni vojni: domovi so bili porušeni, možje so umirali na fronti, tako

Kaj bi želeli sporočiti učencem naše osnovne šole?

da ni bilo delovne sile, ki bi delala v tovarnah, in prišlo je do velike krize. Na

Učencem bi želel sporočiti, da je vojna ena velika tragedija. To ni

drugi strani pa je prišlo do vzpona totalitarizmov, kot sta fašizem v Italiji in

računalniška igrica, v kateri imaš veliko življenj. To so resne stvari. Vojno je

nacizem v Nemčiji, z dvema voditeljema, s Hitlerjem in z Mussolinijem.

treba spoznati, vedeti, kakšne tragedije prinaša, se o njih dobro poučiti in se o tem pogovarjati, jo sprejeti in se boriti, da ne pride do novih vojn v

Ali je vojna prinesla tudi kakšne pozitivne posledice? Se je kaj spremenilo

svetu.

na bolje po vojni? Čas prve svetovne vojne je prinesel kar nekaj napredka in novih izumov.

Zahvaljujeva se vam za zelo izčrpne in zanimive odgovore.

Tudi sama vojna, če pogledate npr. orožje ali opremo, ki so jo vojaki Neža Stres, 8. b, in Tinkara Terpin, 8. a

uporabljali v prvi svetovni vojni, se je v času trajanja vojne razvijala. Zato je 28


NAŠI KRAJI DANES – ŽIVETI NA KOBARIŠKEM Kobarid je izjemno mirno in prelepo mestece ob vznožju gore Krn in modrozelene reke Soče. V Kobaridu obiskujem osnovno šolo. Življenje tu je mirno, a nikoli dolgočasno. Med letom se odvija veliko sejmov in

na krvavo 1. svetovno vojno.

festivalov, na katerih sodelujejo tudi glasbene in

v nogometu in košarki, starejši proti starejšim in

Živim v vasi Staro selo, v okolici Kobarida.

druge skupine iz vse Slovenije. Najbolj znan je

Staro selo je majhna gručasta vas, na zahodni

Kobariški sejem, ki se ga udeleži veliko ljudi, tako

strani Kobariškega blata, s cerkvico in z igriščem.

domačinov in okoliških vaščanov, kot tudi tujcev.

Največja atrakcija je igralnica Aurora, kamor

mlajši proti mlajšim. Čistilna akcija je tretji dogodek, na katerem pomagamo vsi vaščani. Zavedam se, da imam srečo živeti v tako lepem okolju. Natalia Jelić, 9. b

Vedno je zabavno in traja dolgo v noč. Naravne in zahajajo predvsem naši sosedi, Italijani. Vsako zgodovinske znamenitosti uvrščajo Kobarid med

leto imamo v vasi dva ali tri pomembnejše

bisere Slovenije. Reka Soča, kot naravna

dogodke. Prvi je, ko ''pastirji'' pripeljejo ovce s

znamenitost, in kostnica na Griču kot opomin

Stola in okoliških hribov, drugi pa je tekmovanje

Dolina Soče Tu s kajaki drvijo, z rafti se vrtijo in padalci vsak dan letijo.

Tu ribiči lovijo soške ribice, poleti pa v Nadiži plavajo ljudje.

Srce moje v dolini Soče je vse dni in noči do konca dni.

Jan Marksl, 9. b

Manca Ivančič, 8. a

Matajur

Sonce je upanje, toplo nam je pri srcu.

Matajur vabi me prijazno na svoje pobočje,

Mi rastemo!

na travnike zelene, med skale visoke.

Živa Marcola, 3. a

Lepota gorska, ki tu obdaja me, zapolni mi dušo in srce. Sonce žari svetlobo, Matic Berginc, 9. b

toploto, juhu! To je veselje! Anika Kurinčič, 3. a

29


Pod Krnom Draga moja rodna vas, rad te imam na ves glas. Nad tabo mogočen Krn stoji, ki skrivostno posebnost daje ti.

Življenje daje mnogo mladih in sposobnih ljudi, ki pomagajo živeti ti, narava obdaja te s prekrasnimi vrhovi in slapovi in z zelo lepimi cveticami.

In ti krasno sprejemaš nas in glas o tebi sega čisto do vse dobrih ljudi, cerkev mogočna stoji in v njej moli veliko ljudi.

A, kaj naj si mislim, prelepa Tina Koren, 8. a

vasica pod Krnom leži in to si ti.

Primož Kurinčič, 6. b

Domovina O, preljuba domovina, v tebi ptički mi pojo, v tebi veter mi šumi,

Moja domovina

v tebi potok žubori. Visoke so naše planine, temni so zeleni gozdovi,

O, preljuba domovina,

široke so naše ravnine,

jaz v tebi sem se rodila,

šumeči so gorski slapovi.

nikdar te ne bom zapustila, ti si moja domovina.

Mogočna so stara mesta, strnjene so gorske vasice,

O, preljuba domovina,

široka je mestna cesta,

ti moja si edina,

ozke so poljske stezice.

nikoli ne bom zapustila vod, teh hribov in planot.

Vse to je moj kraj,

Ema Šuligoj, 6. b

tu rad živim, vse to je moj raj, tu se veselim.

Nejc Sivec, 6. b

30


MIR Vsakdo potrebuje mir. V šoli, službi, družini … Mir je želja vseh. Da pa bi dosegli mir, se moramo najprej kot posameznik pomiriti, biti usklajeni sami s seboj in nato mir razširjati med druge. To je čas, ko se končajo konflikti in zmaga razum. Za mir skrbimo sami in dokler ga bomo vzdrževali nam bo lepo. Zato se moramo truditi in biti vztrajni, ker je mir največje bogastvo! Neža Stres, 8. b

Mir potrebujemo vsi. Potrebujemo ga za delo ali preprosto za počitek. Če ne bi imeli miru in sprave, naš svet ne bi bil takšen, kot je danes.

Verstva, kot sta budizem in hinduizem, so razvila posebne vaje in meditacije, ki ljudem pomagajo doseči notranji mir. Hindujci verjamejo v reinkarnacijo in ji s temi vajami poskušajo ubežati, saj jim je življenje preveč stresno in kruto. Lara Korošec, 7. a

Obstajajo tudi ljudje, ki ne delajo samo za svoj mir, ampak jim ni vseeno tudi za mir preostalega sveta. Poskušajo doseči konec vojn in lakote.

Dea Manfreda, 8. b

Potujem k miru. Med svetlobo in senco. Zbiram svetlobo. Martina Kozorog Kenda

KOLOFON ali zapis osnovnih podatkov o časopisu Časopis Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid Prispevke lahko pošljete na: knjiznica@os-kobarid.si

Urednica: Martina Kozorog Kenda Uredniški odbor: Bojana Baskar, Aurora Calvet Mañas, Mateja Černigoj Skočir, Nika Eržen, Martina Koren, Sandra Kozorog Košuta, Damjana Nanut,Tanja Sivec Rutar, Simon Skočir, Sabina Sovdat, Irena Stergar, Petra Škrjanc, Nataša Špolad Manfreda, Božica Špolad Žuber, Tatjana Terlikar, Marinka Velikonja, Jasmina Žagar Nascivera Oblikovanje in prelom: Petra Škrjanc Fotografije: arhiv Osnovne šole Simona Gregorčiča Kobarid Lektoriranje: Nataša Špolad Manfreda, besedila v angleškem jeziku Tanja Sivec Rutar Tisk: ARTPRO d. o. o. Izdala OŠ Simona Gregorčiča Kobarid, Gregorčičeva ulica 18 a, 5222 Kobarid.

maj 2015

31


Polona Sivec, 9. b 32

2015 05 14 slavckov odmev  
2015 05 14 slavckov odmev  
Advertisement