V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI ne da ničesar!« Ravno v tej ravnodušnosti je ost zastrupljenosti. Je kot zastrupljena limanica, na katero se Slovenci, žal prepogosto tudi kristjani, vse prevečkrat »nalimamo.« Ravnodušnost pa se najprej rodi
“Veliko večja kot telesna zastrupljenost je slabokrvnost našega srca.” v našem srcu, je osebna odločitev oziroma neodločitev, šele nato družbena. S tem so centri moči in odločanja, z njimi pa tudi institucije vedno bolj oddaljeni od konkretnega življenja in vsakdana svojih državljanov. Celo tako oddaljeni, da nas afere odgovornih v teh institucijah niti ne ganejo več. Ta oddaljenost pa je idealna za populistične politike »stila Robin Hood«, ki se je s somišljeniki pustolovsko uprl skorumpiranemu kralju, vzel bogatim in dobrine razdeli med reveže. No, verjetno ste ugotovili, katerega pustolovca imam v mislih v slovenskem primeru. Njegov brat ravnokar bije bitko v Grčiji … Kondicija ali pa obolelost demokracije torej v svoji osnovi ni odvisna le od tre-
20
nutne vlade, ampak smo tudi državljani pri tem procesu ključni akteriji. Demokracija ni danost, dana enkrat za zmeraj, ampak je produkt nenehnih zavzemanj in naporov. Vsaka generacija jo mora znova odkriti in se zanjo zavzemati, je cilj, ki ga nikoli ne dosežemo, ampak se nam vedno umika. Če kot državljani obstanemo in zamahnemo z roko, postane demokracija obolela in postarana. Kaj ima torej post, čiščenje lastnega telesa in duše skupnega z družbenim življenjem? S postom čistimo odnos do samega sebe in s tem tudi do drugih. Jezusov post v puščavi in skušnjave, ki jih je tam zavrnil, so bile sicer res osebne, a njihova razsežnost je bistveno družbena. Oblast nad drugimi, bogastvo in užitek se najprej porodijo v našem »zastrupljenem« srcu, a Jezus jih je gladko zavrnil. Prav je, da ga pri tem posnemamo, ali kot pravi avtor v slavnem, skoraj dva tisoč let starem Pismu Diogentu: »Kristjani živijo v mesu, a ne po mesu. Mudijo se na zemlji, njih domovina pa je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo ostale. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih in jih vendar obsojajo, more jih in jih s tem oživljajo …«