Page 1

Zvon s hriba Z veseljem v “Aleluja” na koncu pa je vendarle velika noč

Zatajevanje Glasilo Doma sv. Jožef

številka 14, velika noč 2016


Kazalo Glasilo Doma sv. Jožef, velika noč 2016

MOGOČNOST VELIKONOČNIH ZVONOV 3

Velikonočna voščila ZATAJEVANJE Srednjeveškost zatajevanja Bog ima čas, ga imam tudi jaz? Najnižji Zatajevanje po Vincenciju

4 7 8 10

GOSTUJOČE PERO Meditacija o Božjem usmiljenju

14

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Z ljubeznijo in zvestobo se vse preživi Franckino pričevanje ob slovesu SADOVI USTVARJALNOSTI Pogovor s Francijem Kamenikom Nadomestni dom

Izdal: Odgovarja: Urednik: Fotografije: Oblikovanje: Tisk: Naklada: Celje, 2

15 18 23 26

Dom sv. Jožef Jože Planinšek CM, direktor Jure Levart Miha Lokovšek David Vrečko Atelje 64, d. o. o. 800 izvodov marec 2016 Fotografija na naslovnici: Lea Lokovšek


MOGOČNOST VELIKONOČNIH ZVONOV ki se ob vstajenjski procesiji ali po naše pri »gor vstajenju« prepletajo z veselo in razigrano »Alelujo«, je težko primerjati s čim veličastnejšim. Sploh pa, če gre še za lepo, s soncem obsijano pomladno nedeljsko jutro. S tem veselim sporočilom začenjamo novo številko našega glasila »Zvon s hriba«, s katerim vam skušamo nekaj tega razpoloženja prinesti tudi v vaše življenje. Vedno znova, ko boste brali te vrstice in kar koli iz njega, naj vam zadonijo glasovi zvonov, ki oznanjajo življenje, a imajo s seboj tudi našo dobro misel, molitve in željo, da bi vedeli, kako je življenje močnejše od smrti, in da ga ni velikega petka, ki ga ne bi zmagalo velikonočno jutro. V Domu sv. Jožef si vsi skupaj in vsak po svoje prizadevamo z našimi dejavnostmi za utrjevanje te zavesti vsem, ki tu živimo kot stanovalci ali župljani oziroma krajani, kakor tudi romarjem, obiskovalcem in udeležencem različnih prireditev ter zaposlenim; in to poslanstvo nam je v veliko veselje. Če pa nam z njim uspe prinesti v vaše življenje še vsaj nekaj velikonočnega, je veselje toliko večje. Naj bo čim več velikonočnega v teh dneh in vse do naslednje velike noči. Jože Planinšek CM, direktor

»Glas zvonov prelepo poje, ko zvoni vstajenja dan.« Zvonjenje na hribu, pri Sv. Jožefu odzvanja široko: tu stanujočim ali delujočim in se širi na mesto, deželo. Pretresa globlje, prikliče spomine. Ne glede na vlogo, ki nam je namenjena za letošnjo veliko noč, jo sprejmimo. Če nam je naložena, bomo dobili tudi moč in navdih, da jo bomo zmogli. Morda nam lahko k temu pripomore hvaležen spomin na vse bližnje, ki so nam nekoč pripravljali velikonočna jedila ali pa smo jim jih mi; so se z nami udeleževali procesije, blagoslova ognja? Morda lahko še mi danes komu ustvarimo nepozaben spomin, doživetje radostnega sporočila velike noči. Smrt je premagana, budi se novo življenje. »Upaj, upaj srce moje, pride enkrat boljši stan!« Irena Švab Kavčič, namestnica in ravnateljica varstva starejših

»Velika noč prebuja in drami, ne samo nas osebno, našega odnosa do Boga in sočloveka, ampak tudi naravo in vse, kar nas obdaja. Budi celo dan, premaguje temo in mraz … Tako vam želim, da nagovori tudi vas, celostno in trajno, v vseh globinah vašega življenja in dela.« Jure Levart, ravnatelj duhovno prosvetne dejavnosti

Ponižen, skromen, a poglobljen post naj prihaja v nas počasi, a hkrati mora biti vztrajen in odločen, le tako se lahko razvije v polno pričakovanje zmagoslavja velike noči. Postni čas – velikonočni čas naj bosta kot Bolero, ki se, sicer v svoji skromni spremljavi, nič kaj pompoznem začetku zelo vztrajno ponavlja in ponavlja, dograjuje z različnimi instrumenti, veličastno bogati vse do trenutka, ko po tristo taktih v vsem orkestru doseže vrhunec, kot zmagoslavje velike noči. Miha Lokovšek, programski vodja in koordinator Orglarske šole

3


ZATAJEVANJE Jože Planinšek CM

Srednjeveškost

zatajevanja

V sodobnem času je govoriti o zatajevanju dosti nehvaležno delo, saj v ušesih mnogih to zveni zastarelo ali pa celo srednjeveško. Slišati je kot nekaj, kar nima nič skupnega z današnjimi navadami in načinom življenja, s čimer lahko človek poseže celo na področje kratenja človekovih pravic. Ob nekoliko temeljitejšem razmisleku navad današnjih ljudi pa lahko dosti hitro ugotovimo in se začudimo, da stvar ni tako oddaljena in je vse prej kot srednjeveška. Morda zlepa nismo imeli v življenju toliko zatajevanja, kot ga je prav danes. Kaj vse je sodobni človek sposoben žrtvovati ali pa prestati za sledenje modnim tokovom, javnemu mnenju in predvsem za doseganje svojih ciljev. V duhu prestiža, obvladovanja in ospredja, kjer želi biti. Časi se tako glede na samo besedo zatajevanja niso kaj dosti spremenili, tudi glede njegove intenzitete ne; samo zatajevanje je po vsebini postalo nekaj povsem drugega in predvsem ni več krepost, 4

temveč samo še sredstvo za doseganje določenih lastnih ciljev. Zatajevanje je danes nujni »nebodigatreba«, sredstvo, ki ga sodobni človek glede na koristnost porabi, kolikor mu je to potrebno. Tako ugotavljamo, da zatajevanje sicer ostaja, lahko tudi v obilni meri, vendar ne več v službi človekovega darovanja drugemu, njegovega sočutja s sočlovekom in Bogom, temveč le kot sredstvo uveljavljanja lastnih interesov in služenja samemu sebi. Taka vsebina seveda nima nič več skupnega s krepostjo in je, kolikor živi, sprevržena.

“Kaj vse je sodobni človek sposoben žrtvovati ali pa prestati za sledenje modnim tokovom, javnemu mnenju in predvsem za doseganje svojih ciljev.”


ZATAJEVANJE

Vedno znova, ko premišljujem življenje Jezusa kot človeka sredi tega sveta, se mi zdi, da ga začutim najbolj resnično kot človeka v njegovi stiski sredi Getsemanija, kjer moli k Očetu; »Ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene« (prim. Mt 26,39). V tej njegovi prošnji se hitro najdemo, saj sredi naših preizkušenj velikokrat podobno zavzdihnemo in smo si blizu. Človek po svoji naravi pred naporom, stisko ali preizkušnjo najprej pomisli, da bi bilo najbolje, če ničesar izmed tega ne bi bilo. Toda Jezus, kot da bi se zgrozil nad tako mislijo, takoj doda: »Vendar ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi« (prim. Mt 26,39). Ko nam je po svojem doživljanju kot človek najbližje, nam hkrati sporoča, da, če želimo ljubiti, brez predaje ne bo šlo. To pokaže z največjim zatajevanjem v zgodovini človeštva, ko kot Bog ne izkoristi tega zase in za svoj umik trpljenju, temveč se kot tak umakne in gre v žrtev in trpljenje za naše odrešenje, in to on, ki mu kot Bogu tega zares ne bi bilo treba. V tej njegovi neskončni ljubezni do nas ljudi dobi zatajevanje svoj najvišji možni izraz, in to v službi meni, vsakomur izmed nas kot posamezniku in celotnemu človeštvu. Z njim gre za najčistejše in popolno darovanje v zgodovini človeštva, ki ga ljudje lahko, če smo iskreni, osupli celo dojamemo in nam je dano kot izziv na pot našega bivanja.

S popolno zatajitvijo Božjega Sina samemu sebi in njegovo predajo Očetovi volji se je zgodilo odločilno dejanje človeške zgodovine, naše odrešenje. Pa kot da to še ne bi bilo dovolj, smo poleg odrešenja dobili tudi način najglobljega medsebojnega doživljanja, ki je sicer zahtevno, vendar odrešujoče in tisto, ki nas edino verodostojno uresničuje. Dve razsežnosti življenja sta namreč odločilni: občutek in zavest, da smo obdarovani, kar daje našemu življenju vrednost; nekdo ima za vredno, da nas je opazil in obdaroval, ne da bi si mi to zaslužili, in da se darujemo, kar daje našemu življenju smisel in polet, imamo za kaj živeti. Darovanje pa je vedno zatajevanje in temeljitejše kot je, bolj zareže v nas, lepše

“V tej Božji neskončni ljubezni do nas ljudi dobi zatajevanje svoj najvišji možni izraz, in to v službi meni, vsakomur izmed nas kot posamezniku in celotnemu človeštvu.” je. Ko se Bog daruje človeku, daje na stran svoj božanski privilegij in sprejema človeško betežnost in njegovo trpljenje, zatajuje vse, kar ima kot prednost in služi meni. Tudi človek v svojem darovanju drugemu, če je

5


ZATAJEVANJE

iskreno in resnično, pozablja nase, zatajuje svoje lastne interese in privilegije ter se veseli radosti in obdarovanosti drugega. Življenje v taki medsebojni izmenjavi dobiva smisel, polet in prekipevajoče veselje, pa ne kot na kaki plehki zabavi, ko se zelo hitro razblini, temveč z zarezo enega v drugega, kar pušča sled in iz česar je moč trajno črpati življenjske sokove za kvalitetno, ne le telesno, temveč tudi duhovno, preživetje. Izkušnja takega medsebojnega doživljanja pa lahko preveva tudi siceršnje naše odnose, ne le medsebojne, temveč tudi do stvari, zastavljenih ciljev, poklica, službe in podobnega, kar sicer ni na isti ravni, a je tudi lepo.

“Darovanje pa je vedno zatajevanje in temeljitejše kot je, bolj zareže v nas, lepše je.” 6

Ko je človek sposoben predanosti in navdušenja, ne le nad ljudmi in stvarmi, ki si jih je sam izbral, temveč tudi nad tistimi, ki mu jih je prineslo življenje in so naloga ali obveznost, morda celo zelo zahtevna, pa jih je sprejel za svoje, postane njegovo življenje ožarjeno in z njim on sam navdušenje za druge ter sonce svojega okolja. Skoraj zagotovo bi si težko predstavljali, da je lahko na prvi pogled sicer malo mračno in turobno zatajevanje vir takega in tako polnega življenja, če bi o tem ne razmišljali. Pa je in to edini resničen. V tej luči in samo v tej lahko razumemo mnoge Jezusove, sicer zelo zahtevne, a še kako resnične misli, kot so: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in …« (prim. Jn 14,24); »Če kdo ljubi domače bolj …« (prim. Lk 14,26); »Če kdo prime za plug in …« (prim. Lk 9,62); »Če hočete hoditi za menoj …« (prim. Mt 16,24) …


ZATAJEVANJE Sara Črepinšek

Bog ima čas, ga imam tudi jaz? Sedim v kavarni, poleg mene prijateljice, kava, sok, tortice in kolači. Pride natakar, naročim Sacher torto s kozarcem vode. Ko jo gledam, tako lepo pred seboj, premazano z marmelado v rahlem kakavovem biskvitu, mi možgani »odgalopirajo«. Ne zdržim več! Primem vilice in piknem. Pufff! Poleg mene prijateljice, kava, sok, tortice in kolači. Pred mano pa »samo« kozarec vode, ker tortice ne smem. Vedno znova ujeta v ene in iste sanje. Kako bi pojedla tisto Sacher torto, premazano z marmelado, s kupčkom smetane ob strani, če se da! Mahhh, grem v nov dan, slabe volje zato, ker ne morem pojesti tiste presnete torte. Jezna, ker ne morem pozabiti, kako dobre so. Jezna, ker mi Gospod pušča ta trn. Ko bi vsaj lahko pozabila. Le zakaj moram vse to stalno vlačiti s seboj? Vem, da ne gre za torto. Da gre za tisti občutek, ko se posladkaš, ko se »pocartaš« ... pri mami. Ko se čutiš ranljivega, pa veš, da si v varnih rokah mame. Vem, da gre za hrepenenje, za košček ljubezni, za en del, ki še ni odrasel in hoče kar naprej in naprej ... mamo. Bližino. Ljubečo Bližino. Varno Bližino. Spet med ljudmi, sredi vrveža. Najmlajši me cuka za hlače, pil bi. Vmes najstarejši hoče, da ga peljem na hokej. Hkrati naše dekle med igračami po dnevni sobi dela premete, na računalniku igra muzika. Vse v istem hipu. Vsi segajo v besedo drug drugemu, v meni narašča napetost. Sem nora jaz, ali je znorel svet? Zakričim. Nobenega posebnega učinka. »Prevzeti bo treba

nadzor,« mi odmeva po glavi. Razjarjena se lotim »urejanja« situacije. Mimogrede naderem vsakega posebej, jih pošljem po njihovih opravkih, dam piti najmlajšemu in v navidezno urejeni situaciji sežem po moji čokoladi. »Torta ravno ni, pa bo že,« si mislim. Nekaj sladkega sredi nevihte. Kratek, navidezen »oddih«. Ni minuta, ko je spet vse kot prej, čokolade pa ni več. Ah, kako imam rada vse pod nadzorom, red, urejenost. Da vse tiktaka tako, kot mislim, da je prav ... Pa pride trenutek, kot je ta, ko ugotovim, da je tole z nadzorom vse skupaj en sam pesek v oči. Da nimam niti sebe pod nadzorom, svojih hotenj, trenutnih prebliskov, kaj šele bližnjih. Da hočem od drugih to, kar niti sama še nisem. Ko pride do zatajevanja in odpovedi, nisem pravi naslov. Po dobrih dvajsetih letih sem se spomnila na knjigo, ki mi jo je na začetku najine skupne poti dal mož – Ljubezen in duhovna rast, S. Peck. Njegov najljubši del je bil tisti, ki govori o odlaganju zadovoljitve. Že takrat mi ni bila všeč! Zdaj sem jo spet vzela v roke. Mora res preteči dvajset let, da ugotoviš, kako prav in resnično je vse to? Govori o tem, da je treba opraviti najprej tisti del, ki je težak, naporen, in šele potem lažjega. Piše, kako težko je zatajiti slo po tem, da bi ugodil svoji trenutni potrebi, pa vendarle kako zelo pomembno je to. Seveda ne gre samo za tortice, ampak za življenje samo. Pri tem sem šele na začetku. Bog ima čas, ga imam tudi jaz? 7


ZATAJEVANJE Metka Klevišar

Najnižji

Ko so mi rekli, da bo tema te številke Zvona s hriba »zatajevanje«, sem najprej pomislila na knjigo Christiana Bobina »Najnižji«, ki je pred petnajstimi leti izšla pri Družini. Spet sem jo poiskala in videla, da sem takrat podčrtala veliko besedila, česar ne delam prav pogosto. Zdaj ga seveda ne bi več znala navajati, mi je pa v spominu ostala temeljna izpoved knjige, ki mi je tudi danes, po petnajstih letih, zelo dragocena. Danes bi sama to povedala morda z malo drugačnimi besedami, krajše in še bolj preprosto, ampak bistvo ostaja. Knjiga govori o svetem Frančišku Asiškem, o tem, kako je bil pripravljen vse izpustiti in v vsem postati najmanjši, da bi lahko sledil svojemu notranjemu glasu, ki ga je vabil k Bogu. Preko njega pa še mnoge druge. Ta knjižica je zame dokaz, kako lahko vse, kar prebereš, zori v tebi in ti pomaga razumevati življenje. Tudi če se ti zdi, da si na besedilo poza8

bil. Na svojevrsten način živi v tebi in ti pomaga naprej. Zdaj smo v postnem času in se pripravljamo na veliko noč. Vsako leto se tega veselim, bolj kot božiča. Tudi božič je lep praznik, ampak brez velike noči ne bi imel krščanske vsebine. Še prav posebno se vsako leto veselim obredov velikega tedna. Zdaj, ko sem tu pri Sv. Jožefu, se jih lahko v živo udeležujem, česar prej kar nekaj let nisem mogla. Višek vsega pa mi vedno pomeni velika sobota z vsem obredjem in vsemi berili. Z berili tako prehodimo vso pot od stvarjenja, izhoda iz Egipta, prerokov do Jezusa Kristusa in njegovega nauka. Vsako leto pa mi je središčno berilo iz 53. poglavja preroka Izaija, spev o Gospodovem služabniku. Tu navajam samo nekaj vrstic: »Ni imel ne podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož


ZATAJEVANJE

bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Iz 53,2–5). Prerok Izaija napoveduje Jezusa Kristusa, ki je prišel, čeprav Bog, med nas, postal eden od nas tudi v trpljenju in smrti, in po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Res je nekaj nedoumljivega, da je z nami takšen Bog. To je naročilo tudi nam vsem. Trpljenje ostaja velika skrivnost, ki ji nikoli ne bomo mogli priti do dna. Nam pa sam Bog v Jezusu Kristusu pokaže, kako se soočiti s trpljenjem. Tako, da smo solidarni drug z drugim, si pomagamo in se spremljamo, četudi je zelo težko. Tudi če včasih navzven ne moremo nič narediti, je velika »akcija« v tem, da ne zbežimo stran. V vsakem trenutku nas lahko spremlja zavest, da je Bog z nami, tudi v najtežjih

trenutkih. Ali pa morda takrat še toliko bolj kot prej. Ko berem Izaijevo besedilo, se mi zdi, kot da vidim velike množice ljudi, ki tudi danes po vsem svetu trpijo, na mnoge različne načine. Če verujemo v Ranjenega Zdravilca, vemo, da ni druge poti, kot da jih spremljamo v svoji majhnosti in nebogljenosti. Ne kot močni in tisti, ki vse vedo.

“Nam pa sam Bog v Jezusu Kristusu pokaže, kako se soočiti s trpljenjem. Tako, da smo solidarni drug z drugim, si pomagamo in se spremljamo, četudi je zelo težko.” Tako se v tem postnem času pred menoj pojavljata dve podobi: podoba Ranjenega Zdravilca in podoba Najnižjega. Ni druge poti kot njuna, če hočemo resnično živeti. Samo ta pot vodi v vstajenje. 9


ZATAJEVANJE Anton Lavrič CM

Zatajevanje po Vincenciju Beseda krepost izhaja iz besede krepak. Krepost pomeni moč za nekaj, kar je dobro. Krepost zatajevanja predstavlja torej moč, s katero človek obvladuje samega sebe; svoje nagone in strasti, svoje čute in teženja, svojo voljo in svoj razum. Za obvladovanje samega sebe je potrebna velika moč in kolikor močnejše so v nekom njegove naravne danosti, ki ga poganjajo v delovanje, toliko večjo moč potrebuje za njihovo obvladovanje ali zatajevanje. Je nekaj podobnega kot pri avtomobilu; kolikor močnejši motor ga poganja, toliko močnejši mora biti tudi njegov zavorni sistem. In kot se mora voznik naučiti obvladovanja avtomobila in njegovih moči, tako in še bolj se mora človek naučiti obvladovanja samega sebe in svojih moči. In prav v tem ima krepost zatajevanja svojo nenadomestljivo vlogo. Vincencij je dobro poznal človeka, njegovo naravo in sile, ki v njem delujejo. Kadar tem silam ne postavlja več nobenih ovir, človek preneha biti njihov gospodar. Takrat izgubi oblast nad močmi svoje narave, jim podleže, se vda njihovi neobrzdani moči. In da se to ne zgodi, da se to zlo prepreči, v tem je vloga kreposti zatajevanja; obvladati moči svoje narave, imeti moč nad njimi, jih imeti 10

na uzdi, jim postavljati meje, jih usmerjati. Tako je ravnal naš Gospod z močmi svoje človeške narave. Nikoli se ni moglo zgoditi, da bi one zagospodovale nad njim in z njim upravljale mimo njegove volje. Vedno je imel sebe v oblasti, ali drugače povedano – vedno je imel moč nad svojimi močmi. In prav to je naš Vincencij občudoval na Njem, svojem Zveličarju, kakor ga je rad imenoval. Ko je v duhu imel pred seboj svojega, na križ razpetega Zveličarja, kako nemočen je v rokah svojih nasprotnikov, ki ga še zasmehujejo in izzivajo, češ: reši se, stopi s križa, če si Božji Sin, in verovali ti bomo, je prišlo Vincenciju na misel, kako vabljivo je moralo biti za Jezusa, da bi sprejel ta izziv, stopil s križa in se z močjo, ki jo ima, rešil iz njihovih rok. Kakšno zmagoslavje, ko bi se rešen iz objema križa pojavil v sijaju svojega veličastva in bi vsi vztrepetali pred Njim. Pa ni dopustil, da bi se ta moč v njem sprostila; ni ji dovolil, da bi se na tak način rešil ponižujočega stanja in neznosnih muk. Rajši je ostal v svojih mukah in na videz nemočen ter ponižan v očeh svojih nasprotnikov in vse takratne jeruzalemske javnosti. Odpovedal se je tej svoji moči, jo na nek način zatajil, ker je hotel biti zvest svojemu poslanstvu, in


ZATAJEVANJE

to prav v uri, ko je nastopil odločilni trenutek za odrešenje človeškega rodu. Če bi takrat tej skušnjavi podlegel in stopil s križa, bi izničil vse, kar je doslej storil; človeštvo pa bi moralo čakati na drugega Odrešenika. Večje zmage si veliki Skušnjavec in Upornik ne bi mogel želeti. Ta čudoviti zgled Božjega Zveličarja je Vincencij obrnil na svoje sobrate, člane Misijonske Družbe in jih v Splošnih pravilih nagovoril nekako takole: »Vsakdo naj se marljivo vadi v stanovitnem zatajevanju lastne volje in lastne sodbe in v mrtvenju vseh čutov; nikoli naj ne bodo navezani ne na opravila ne na ljudi ne na kraje ne na svojo domovino; odpovedo naj se tudi razkazovanju svojih sposobnosti in teženju po slavi.« Zatajevanje lastne volje: To pomeni – imeti moč nad svojim hotenjem in teženjem. Takšno moč je pokazal Jezus v tisti svoji getsemanski uri, ko je zmogel izstopiti iz svoje človeške volje in vstopiti v Očetovo: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« V življenju vsakega človeka se zvrstijo dogodki, ko je treba sprejeti, kar se njegovemu hotenju in teženju upira; ko je treba iti, kamor se mu ne da, in storiti, česar noče. Takrat ni lahko izstopiti iz svoje človeške volje, jo

nekako zatajiti in vstopiti na pot nedoumljivih Božjih načrtov, pa naj se mu javljajo po še tako nepričakovanih dogodkih, ali še tako različnih odločitvah človeških avtoritet. Kakšna moč je v taki, zavestno storjeni zatajitvi svoje volje, ko se človek v moči svoje svobode podredi temu, kar po svojem nara-

“Za obvladovanje samega sebe je potrebna velika moč in kolikor močnejše so v nekom njegove naravne danosti, ki ga poganjajo v delovanje, toliko večjo moč potrebuje za njihovo obvladovanje ali zatajevanje.” vnem čutenju ne bi hotel! Pomislimo samo na čas, ko se bomo v svoji smrtni uri znašli pred zahtevo, da se vdamo in sprejmemo neodložljivi odhod, pa naj se našemu naravnemu teženju še tako upira. Zatajevanje lastnega razuma: Enako kot volja nas določa tudi razum. V tej moči spoznavamo svet, iz sveta pa njegovega Stvarnika; sposobni smo oblikovati si mišljenje in ustvarjati sodbe: kaj je več in kaj manj vred11


ZATAJEVANJE

no; kaj moram in česa ne smem; kaj mi je dovoljeno in kaj ne … Če teh svojih sodb, ocen in mišljenj ne podvržem preverjanju, korigiranju, dopolnjevanju v stalni odprtosti za resnico in ob soočenju s sodbami in mišljenjem drugih, ki na isto stvar gledajo z nekim širšim uvidom, potem se lahko tako zaprem v svoj prav in se ga tako oklepam, da kljub očitnim razlogom nisem pripravljen odstopiti od svojega. Kolikšna moč je potrebna, da se človek tega oklepanja osvobodi, se odpre za resnico, odstopi od svojega prav, svojega mišljenja in sodb, jih korigira, in če je treba, tudi prizna, da je imel drugi bolj prav kot on. Zatajevanje čutov tipa, okusa, vonja, sluha, vida: Med temi peterimi čuti Vincencij poudarja še posebej sluh in vid. In v obeh se mora človek zatajevati; v pogledih in poslušanju, oziroma v radovednosti, ki usmerja naše poglede in naše poslušanje. Radovednost je človeku lahko v korist, lahko pa

12

tudi v pogubo. Vemo, kako je videti človek, ki ne more odtrgati svojih pogledov od privlačnih in njemu želenih stvari. Hočemo ali ne, srečujemo se s stvarmi, ki se vsiljujejo našim pogledom in nas mamijo nase. Pomislimo samo, kako vabljive znajo biti izložbe v prodajalnah in tržnicah. Zatajevanje pomeni moč, s katero obvladujemo svoje poglede, ko zmoremo iti mimo vsega, kar nas mika, kot da tega za nas ni. Radovednost pa ne mami samo pogledov, enako ali pa še bolj pritegne uho, da prisluhne tolikim različnim, za uho vabljivim in pikantnim novicam o škandalih, slabostih in padcih drugih, zlasti pomembnih in uglednih oseb. Zato »rumenemu tisku« zlepa ne bo zmanjkalo zvestih bralcev, elektronskim medijem in mobitelom pa ne vztrajnih odjemalcev. Zatajevanje je moč, ki jo uporabi človek, da odvrne svoje uho od vsega, kar ni vredno poslušanja in ga na kraju pusti praznega; nastavi ga pa vsemu, kar je vredno poslušanja in kar ga lahko samo bogati.


ZATAJEVANJE

Zatajevanje navezanosti na opravila in kraje: Hočemo ali ne, ljudje smo vezani na opravila, ki jih moramo izvrševati. Med temi so taka, ki nam ustrezajo in jih radi opravljamo, pa tudi taka, ki so nam zoprna, se jih izogibamo, odlašamo z njimi, in če je mogoče, prelagamo na druge. Pri tem mora biti odločilna prednost, ki jo ima določeno opravilo; če ima prednost meni še tako zoprno delo, se bom tega resno lotil, čeprav me neko drugo bolj veseli. Spet kakšna moč je potrebna, da se človek zataji v tem, kar ga mika, in da prednost opravku, ki bi se mu najraje izognil. Nekaj podobnega velja za kraje in domovino, kjer radi živimo in delamo. Ko pa je treba

iti kam drugam, začutimo moč korenin, iz katerih se je treba izviti, da bi šli za klicem tja, kamor se nam ne da. Zatajevanje nagibov po priznanju, pomembnosti, ugledu: Ti nagibi so vrojeni v našo naravo, da bi nam bili v pomoč in nas za delo motivirali. Zato se tudi težkega in zahtevnega dela lotimo z neko vnemo, ker nam je le nekaj do tega, da se pokažemo, potrdimo, uveljavimo, si povečamo ugled in pridobimo ime. Menda ni človeka, ki bi bil do tega povsem ravnodušen. Če hočemo svoja dela opraviti s pravim in čistim namenom, potem smo postavljeni pred nalogo, da tisto, iz naše padle narave povzročeno iskanje sebe na nek način zatajimo, mu ne pustimo do veljave, ga obrzdamo, ker hočemo biti samo v službi dobrega zaradi dobrega, ne da bi pri tem iskali še kaj drugega. Temu smo zvesti še posebej takrat, ko delamo dobro, ne da bi bili opaženi ali pohvaljeni, prej celo deležni bolečih pripomb in opazk. V takih primerih gremo v zatajevanju morda najbolj do kraja. Naj končam z Vincencijevo mislijo, ki kaže prav na to zadnjo mejo v zatajevanju, ko trdi: »Ni dobro, če nič ne trpimo, ko delamo dobro!«

“Zatajevanje pomeni moč, s katero obvladujemo svoje poglede, ko zmoremo iti mimo vsega, kar nas mika, kot da tega za nas ni.” 13


GOSTUJOČE PERO dr. Janez Mlakar

Meditacija o Božjem usmiljenju Hrepenim po neskončnosti. Vse bi želel biti, vse doživeti, vse videti, vse imeti. Končni človek sem premajhen za neskončnost. Zato bi hotel biti kakor Bog. »Če bosta jedla od tega drevesa, bosta kakor Bog.« Adam je jedel od drevesa spoznanja. Vsi si želimo spoznanja. Zato smo izgnani iz raja. In zato spoznavam, da sem končen, nepopoln, umrljiv; grešen, sebičen, omejen, majhen. Kaj lahko za nas stori Bog? Če mi ne moremo postati bogovi, lahko on postane človek. Eden od nas. Tudi on živi, hrepeni in umira. In je človek, kakor mi. Ali po njem postajamo kakor Bog? Ali je tudi v moji majhnosti prisoten Bog? Ali je dosegljiv samo po moji grešnosti in ničnosti? Drugače se mu ne morem približati! »Bog se je učlovečil, da bi se človek pobožanstvil.« Tako kot bogočlovek: skozi hrepenenje, zapuščenost in smrt. In ko smo skesanega in ponižnega srca, nas Bog ne zavrže. Ni druge poti nazaj v izgubljeni raj. Skozi sprejetje svoje bednosti postanem dovzeten za obilnost Božjega usmiljenja. Dokler imam »nekaj«, ne morem imeti vsega. Dokler vem »nekaj«, ne morem vedeti vsega. Dokler sem »nekaj«, ne morem biti vse. Ko nič nimam, nič ne vem, nisem nič – samo grešnik – lahko dobim Vse. Takrat lahko odpiram ustnice in izkazujem Gospodu hvalo; čutim, da sem očiščen in bolj bel kot sneg. Na novo mi je ustvarjeno čisto srce in duh pokončnosti je obnovljen v meni. Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti in sprejmi mojo daritev. 14


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Predstavitev družine Marguč

Z ljubeznijo in zvestobo se vse preživi Družina Marguč

V Domu sv. Jožef nas je zaposlenih 73, nekateri se pogosteje srečujemo, drugi so bolj prepoznavni pri uporabnikih storitev. Zagotovo pa vsi poznamo Jurija (Jureta) Marguča. Njegovo odsotnost takoj opazimo, z dobro voljo nam reši vsako težavo. V tej številki Zvona nam je v soglasju z drugimi družinskimi člani odprl vrata v njihovo življenje, za kar se vsem iskreno zahvaljujemo. Poročila sva se 27. januarja pred šestindvajsetimi leti na dan, ki nas je presenetil z edinim snegom tisto zimo. Zato so nam Arclinčani postavili tri snežake. Bil je seveda le »hec«, ker »šrangajo« le, ko fant in dekle nista iz iste fare. Bila sva mlada, zaljubljena, pričakovala sva tudi najinega prvega otroka in začeli smo zidati novo hišo v Malih Dolah pri Jurčku doma. Jure je bil zaposlen v Opekarni Ljubečna kot elektrotehnik vzdrževalec. Bil je zelo iznajdljiv, kar mu je zelo pomagalo pri reševanju problemov tako v službi kot doma. Jaz sem se izšolala za veterinarskega tehnika, ker pa nisem dobila službe, sem se zaposlila kot strežnica v Splošni bolnišnici Celje. Zaposlena sem bila dobri dve leti, nato sem ostala doma, saj se je Jakiju pridružil drugi otrok Marko, potem pa še Andrej. Jurčkova mama Kristina in oče Jurij sta bila oba zaposlena doma kot kmeta. Oba sta

bila stara že čez šestdeset let, tako da je na hribovski kmetiji še kako prav prišla pomoč. Veliko dobrega so se otroci naučili v tistih prvih letih. Bili so ves čas zraven pri delu, na travniku, na njivi, v vozičku pred hlevom, v gozdu … Naučili so se potrpežljivosti, reda, vztrajnosti, tudi veseliti se, ko je bilo delo narejeno. Domov sta zelo rada prihajala tudi Jurčkova sestra Milena in brat Peter s svojima družinama. Bili smo zelo povezani, tako smo tudi večkrat skupaj praznovali, debatirali in prepevali. Otroci pa so po navadi zganjali norčije, pozimi na peči, poleti pa zunaj. Še zdaj pravijo, da se je bilo najlepše loviti med kupi sena na travniku. Jurček jim je naredil tudi smučarsko progo in vlečnico na mešalec. Po šestih letih se nam je pridružila prva deklica Sonja, ki smo se je zelo razveselili, še posebej stari oče. Kako so se mama Tin15


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Dekleta iz družine Marguč

Pri sv. krstu

ka jezili, da je čisto nor in da jo čisto preveč razvaja. Zajtrk pri staremu očetu je bil pač najboljši. Takrat smo skupaj slavili krst in zlato poroko. V službi se je takrat ponesrečil Jurij. Bil je opečen po obrazu in desni roki. Bog nas je imel zelo rad, da se je vse dobro končalo. Čez tri leta se je napovedala Mia, kot zadnja pa se nam je pridružila Ana. Takrat je bil Jure že zaposlen pri Sv. Jožefu. Stari oče Jurij so se od nas poslovili leta 2007, ko pa je bila Ana stara tri leta, so se poslovili še mama Tinka. Na njiju in na njuno delo, besede in dejanja imamo lepe spomine. Velikokrat pa gremo na obisk še k mojima staršema in bratu Frančeku, ki skrbi zanju. Moj oče bo letos dopolnil 90 let, mama pa 89 let. To je na kratko naša zgodovina. Naš dan začne ati Jure. Vstane ob petih, nalije mleko, ga razvozi in ob sedmih je že na Jožefom hribu. Malo pred šesto se odpelje Jaki, ki je zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, kjer dela kot mladi raziskovalec. Potem vstanem jaz, se odpravim v hlev, in Andrej, ki pomaga v mizarski delavnici kot lesarski tehnik. Nato vstanejo dekleta, Sonja obiskuje drugi letnik Gimnazije Celje – Center in srednjo glasbeno šolo v Celju (klavir). Mia obiskuje 8. razred OŠ Vojnik ter glasbeno šolo, kjer igra klarinet. Ana je z letošnjim let-

om začela obiskovati prvi razred in se v šolo odpravi s kombijem. Marko je bil letos doma, ker zaključuje študij elektrotehnike. Dopoldne mi v hiši in okoli nje ter na kmetiji dela nikoli ne zmanjka. Okoli četrte ure se zberemo pri kosilu, pred katerim še vedno vsak dan zmolimo. Popoldne po navadi skupaj opravimo različna dela, nekateri domače naloge in pospravljanje po hiši, drugi pomagajo zunaj. Zvečer pa je pozimi v hlevu z menoj Jure, pa tudi Ana se že pridruži. Skoraj ne gledava televizije. Otroci pozimi bolj, poleti pa ta naprava pri nas sameva. Jure velikokrat s fanti debatira o različnih problemih, saj imajo podobne poklice in tem ne zmanjka. Iz njihovih pogovorov ne razumem ničesar, kot da bi govorili čisto drug jezik. Sonja se pogosto zapre v sobo s klavirjem in vadi. Mia najraje bere knjige, čemur se tudi sama včasih pridružim. Dokler Ana ni sama brala, sem ji zvečer redno na glas brala pravljice. Pred spanjem redno zmolimo večerno molitev in se zahvalimo za preživeti dan. Na počitnice hodimo na Pag, kjer zelo uživamo: kuhamo, se igramo, čofotamo, poslušamo škržate, dolgo spimo. Pravimo, da se za en teden odklopimo od civilizacije. Zahvaliti se moramo našim fantom, ki takrat gospodarijo doma. Z župnijo lepo sodelujemo in redno hodimo k maši. Naš duhovnik, g. Anton Perger,

16


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

je namreč zelo dober župnik in odličen pridigar. Po navadi doma preverimo, kako je kdo sledil pridigi. Verjamete mi lahko, da so odgovori velikokrat zelo zanimivi, za kar poskrbi pri naši hiši še posebej Marko, drugi pa mu vneto sledijo. Rada bi še opisala prav poseben dogodek. Moja šesta nosečnost se je končala pri četrtem mesecu. Na prvi petek, po vrniti iz bolnišnice domov, je k nam prišel naš g. župnik obiskati takrat nepokretnega starega očeta Jurija. Po molitvi so me vprašali, kako sem, pa sem odgovorila, da sem izgubila otroka. Ker pa niso dobro slišali, so rekli: »Hvala Bogu.« Še enkrat sem jim povedala, da ga ne bomo dobili. Pa so rekli: »Veronika, veš, imate že enega čisto malega angelčka pri Bogu.« In tisti trenutek je bil zame svet. Nisem bila več žalostna, saj so te besede spremenile moje mišljenje. Ob tem sem spoznala, kako pomembni so duhovniki, ko ozdravljajo naše bolečine, tolažijo, prinašajo v življenje Jezusa, nam povedo, da je Jezus med nami, saj to včasih izgubimo iz naše zavesti. Zelo smo povezani z našo kmetijo ter z naravo. Radi obdelujemo vrt, njivo, vinograd, travnike, skrbimo za živali. Ob tem najbolj spoznavamo božje darove in pomen življenja. Sveti Valentin ima ključe od korenin. Zdaj se Domačija Margučevih

že vidi, da se pretakajo sokovi življenja. Upanje. Veselje. Da, Božjo navzočnost občutiš v naravi. Veličina življenja je mogočna. Droben brst – začetek življenja. Tako je pri ljudeh. Ko je angel Mariji oznanil, da je spočela in bo rodila, se je prestrašila. Tudi mene je bilo strah, bila sem negotova, kar premakne te, in to vsakič znova. Postaneš odgovoren. Lepo pa je opazovati in biti soudeležen pri tem krogu življenja. Vedno znova se učiš: padeš, pa spet vstaneš in greš dalje. Letos so že pognale trobentice in zvončki, ki jih je cel hrib; da, Bog je velik in zelo živ med nami. Se vam ne zdi, da smo mi ljudje zelo majhni in slepi? Veliko noč praznujemo še tradicionalno. Žegen se v celoti pripravi doma: kruh in potico spečem v krušni peči, najmlajši pobarvajo jajca, starejši pa pomagajo pri kuhi drugih jedi in pripravi hiše na praznik. Hodimo k tridnevju. Na veliko soboto zjutraj Andrej prinese domov blagoslovljen ogenj, s katerim pokadimo vso hišo in zakurimo ogenj v krušni peči. Jedi pa po navadi k blagoslovu odnese ženski del. Nekateri gremo k vigiliji v soboto zvečer, drugi pa k vstajenjski maši v nedeljo zjutraj. Po vstajenjski maši pa se vsi skupaj zberemo pri velikonočnem zajtrku. Pogovarjala se je Irena Švab Kavčič Na romanju

17


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

FRANCKINO PRIČEVANJE OB SLOVESU Mineva že dvajset let, kar je sestra Francka Saje prišla na Jožefov hrib v tukajšnjo sestrsko skupnost in prevzela odgovorno delo višje medicinske sestre v celjski bolnišnici. Poleg tega se je vključila v življenje župnije in Doma sv. Jožef. Verouk najmlajših je postal njeno poslanstvo, pa tudi petja ali dela z mladimi, bolniki in številnimi drugimi skupinami in stvarmi si nismo znali več predstavljati brez nje. Z letom 2007 in nastajanjem še zadnje dejavnosti Doma sv. Jožef, varstvom starejših, pa je postala eden izmed njenih temeljev zlasti na področju nege in oskrbe, saj je bila vse do zdaj glavna sestra zdravstvene nege. Na naši sredi pred prvim petkom v mesecu februarju smo se v prvem delu pogovarjali z njo in v nadaljevanju ta pogovor delimo tudi z vami, ki ste vzeli v roke Zvon s hriba. To se nam zdi še posebej pomenljivo, saj je s. Francka zagotovo bolj zaznamovala Dom in zlasti varstvo starejših, kot se tega zaveda ona in vsi, ki smo bili ob njej. Občutja pred prihodom v Dom sv. Jožef? V bolnišnici sem delala na intenzivnem oddelku, kjer smo imele timske sestre v celoti odgovornost za tisti del oddelka, na katerem smo bile na izmeni. To je bila odgovornost za delo, za bolnike, tudi za sestre in sodelavce, ampak le takrat, ko si bil z njimi. Nisem pa imela drugih zadolžitev, kot so razporejanje delovnega časa in podobno, kakor tukaj; torej je šlo za neko delno odgovornost, sicer polno, vendar ne v takem obsegu kot tukaj. Malo sem pričakovala, da se bodo lazaristi s prošnjo za sodelovanje obrnili tudi na nas usmiljenke in da bom verjetno tudi jaz kakšna možnost, še zdaleč ne kot odgovorna, temveč kot medicinska sestra. Morda bi se celo sama ponudila, ker me delo s starejšimi res veseli in ostareli so bili tudi moja prva ljubezen, ki so mi pokazali pot do tega, da sem se odločila za poslanstvo sestre usmiljenke. Ko je resnično prišla prošnja za glavno sestro, 18

se je pa zataknilo. Najprej pri meni osebno, saj se mi je to zdelo nemogoče. Tako delo zahteva več administracije kot neposrednega stika s stanovalci, česar sem si bolj želela. Sčasoma sem nekako prišla do spoznanja, da me morda Bog kliče k novemu življenjskemu izzivu. Takrat sem bíla nekakšen notranji boj in se bala, da se ne bo izšlo tako, kot si želim. Končno sem v zaupanju sprejela izziv in v tem zaslutila, da me Bog kliče na to mesto, in če je to Njegova volja, bo že dal milost in blagoslov, da bo šlo. Ko so odločitev sprejeli tudi predstojniki, se mi je to potrdilo. Po teh letih dela v Domu sem zelo hvaležna, da je bilo tako. Presoja, ali je bilo uspešno ali ne, ni v mojih rokah, vendar zase vem, da so me ta leta zelo obogatila. Kako vidim Dom sv. Jožef, je opaziti njegovo drugačnost? Osebno mislim, da smo »posebni« v tem


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

smislu, da imamo naše ljudi res radi. Ne bi rada drugih označila za slabše, vendar toliko dobre volje, prizadevnosti, čuta za naše uporabnike, če tako rečem, … vse to je potrditev, da dosegamo naše prvotno upanje in vizijo. Se zavedamo ali ne, smo »cerkveni« ali ne, dejstvo je, da ko služimo ljudem, služimo Bogu, in da je delo za ljudi tudi delo za Boga oziroma delo Ljubezni, take, čisto konkretne. Večkrat se pogovarjamo in razmišljamo o novih konceptih dela s stanovalci, vendar osnova mora ostajati enaka; naklonjenost do ljudi, pozitiven pristop, preprosto ljubezen z malo in véliko, to je naša Vincencijanska karizma, ki smo si jo zastavili, jo dosegamo, a smo z njo tudi vedno na poti. Ta globlji vzgib v naši hiši bolj ali manj vsi nosimo v sebi, sicer ne bi bili tu. V to sem prepričana in to želim tudi za vnaprej. Občutja ob odhodu? Stanovalci mi pravijo, pa tudi kdo od sodelavcev: »Zakaj nas zapuščate?« Pravzaprav vas ne zapuščam, ampak samo odhajam. Mislim, da je v teh izrazih velika razlika, ker ko bom telesno drugje, bom v molitvi in mislih še vedno ostala z vami, ker bo tukaj ostal precejšen del mojega srca. Rekla sem, da so starejši moja prva ljubezen, Dom sv. Jožef pa je moja posebna ljubezen. To je bilo obdobje, ki se ne bo ponovilo v nikakršnem pogledu več in je res nekaj pomembnega, silno dragocenega, zato pravim, posebna ljubezen, s katero bom naprej živela, še posebej zato, ker me čaka delo, ko ne bom več delala na tem področju, na katerem delam že 25 let. Ne bom ne na zdravstvenem področju ne na socialnem, manj bom z ljudmi, skrbela bom sicer za sosestre, morda bolj z administracijo v pisarni ... Če bi šla v nek drug dom in bi se mu popolnoma predala, bi verjetno še nekaj ljubezni ter spomina ostalo za Dom, ampak ne toliko. Ker pa se podajam v delo, ki me s tega vidika služenja ne bo tako zaposlovalo, vas bom še toliko bolj spremljala v mislih in molitvah, saj sem, kot sem že rekla, tu pustila res velik del sebe.

Občutki, ko sem zaznala, da je pred mano nov izziv? Ko sem slišala za novo nalogo, je v meni najprej odmevalo: »Nemogoče, ni govora, da bi pustila, kar zdaj počnem.« Pa ne toliko, da bi pustila ravno to delovno mesto, temveč bolj, da bi pustila delo z ljudmi. Za nekaj podobnega sem že bila naprošena pred 20 leti, pa sem rekla: »Pustite me še tu pri tem delu.« Pri nas ni tako, zdaj pa greš ali pa ne greš, in takrat sem izrazila željo, da bi še rada ostala pri tem delu, in se ni bilo treba pogajati, saj so me predstojniki razumeli, tako sem to delo nadaljevala. Priznala sem si, da mi je bilo od takrat darovanih še 20 let. In kdo sem jaz, da si bom vse življenje izbirala, kaj bom delala? Mi namreč poleg čistosti, uboštva in pokorščine naredimo še zaobljubo služenja Bogu v ubogih. Seveda pa je to služenje lahko neposredno ali pa tudi posredno preko raznih drugih del. V velikih skupnostih nam mora nekdo skuhati, oprati, voditi administracijo in ekonomijo. Vsa ta leta so sestre to delale, ko sem bila jaz nekje 19


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

drugje – kjer sem želela biti. Vedela pa sem, da so bile tudi sestre, ki bi bile rade na mojem mestu, pri takem delu, pa jim to ni bilo dano. Delo so sprejele, kjer je bilo treba. Seveda pa sem dala obljubo pokorščine, kar preprosto pomeni: ko me moji predstojniki, moji nadrejeni za nekaj prosijo, nekaj želijo, jaz to razumem, da mi Bog preko njih pokaže, kaj želi od mene. In če sem 25 oziroma 27 let svojega poklica rekla, da temu verjamem, potem moram to pokazati še z življenjem, tudi takrat, ko je težko. Zato sem potem sama pri sebi rekla, da ne morem reči ne. Ne bi bila mirna, če bi rekla ne, ker bi imela občutek, da iščem to, kar meni ustreza. Za nas sestre naj bi veljalo, da je vse, kar delamo, darovano Bogu. Ni pomembno, ali gre za pisarno, pralnico, kuhinjo ali delo na oddelku. Vsako delo moraš tako osmisliti in vsa leta se o tem pogovarjamo, od mladih let, zdaj pri starih, »abrahamovih« letih pa je tudi čas, da sprejmem nekaj tega, kar na prvi pogled sicer ni meni po volji. Mislim pa, da se toliko poznam, da bom to, kar bom sprejela, počela z vso predanostjo, brez nejevolje, zagrenjenosti ali z odporom, in bom skušala dati največ od sebe, tako kot vsa ta leta. Kaj je bilo najlepše, kaj pa težko …? Včasih se sama sebi čudim, ko se ustavim kdaj pa kdaj ob kakšnem manjšem dogodku,

koliko mi pomeni. Pred kratkim sta šli dve naši stanovalki po recepciji. Pozdravila sem ju in imenovala po imenih. Obe sta začudeno obstali in rekli: »A vidiš, da ve, kako nama je ime!« Njun izraz na obrazu mi bo ostal za vselej v spominu. Nekdo ve, kako mi je ime. Res vam polagam na srce, dajmo ohraniti navado klicanja in pozdravljanja po imenu, ker nenazadnje, kar priznajmo si, ime si je težje zapomniti. Seveda s predpono gospa, gospod. Priimke si je nekoliko lažje zapomniti, ampak človek sem najprej po imenu. Tudi jaz sem sestra Francka, še rajši Francka, kot samo sestra. Sicer pa mi je najdragocenejši sij iz oči stanovalcev. Večje potrditve, ki mi pogreje srce, ni treba. Je pa to umetnost, naša srčna umetnost, da prepoznamo te vzgibe v njih, ki nam povedo, kako smo tudi mi njim dragoceni. Ne samo po tem, kar jim naredimo, ampak kakšen je naš odnos do njih. Oni čutijo, koliko so nam vredni, in nasprotno. Težka doživetja? Nedavno sem doživela hud napad svojcev. Bil je krivičen, tak, ki razvrednoti ves trud in vsa prizadevanja. Ne samo mojih, temveč tudi in morda predvsem nas vseh. Jaz sem sicer odgovorna, vendar sama ne morem nič in krivična obsodba je krivična do vseh in seveda tudi ponižujoča. Drugo je, kadar je nezadovoljstvo svojcev upravičeno. To je treba razlikovati. Kadar je upravičeno, se opravičim, sprejmem in povem, da se bomo potrudili stvari izboljšali ... Naj dodam še utrinek, ki sem ga nedavno doživela. Dve naši stanovalki sta se srečali na recepciji in ena pravi drugi: »A si slišala, da sestra Francka odhaja?« In druga ji odgovori: »Kaj? A odhaja? A si je dobila fanta?« Izziv pri mojem delu z ljudmi? Najpomembneje je, da smo drug drugemu spodbuda pri skupnem prizadevanju za dobro naših stanovalcev, da smo jim s svetlim pogledom v prihodnost upanje in veselje, in to vsakemu posebej na svoj način. Nevarnost rutine je velika, saj navadno pride prikrito. Na to moramo zares paziti, da znamo opaziti

20


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

drobne dragocene trenutke, ki nam dajejo novo veselje za tisti dan in za naprej. To mi je bilo vedno v izziv. Iz prejšnje službe se spominjam, kako me je prav rutina skrbela. Na intenzivnem oddelku so bolniki navadno na aparatih in nismo imeli neposrednega stika z ljudmi, zato je bila nevarnost, da postanemo »robot med roboti«, še večja. Morala sem si stalno ponavljati, da delam z ljudmi. Sama sebi sem si dopovedovala, da moram počlovečiti medicino, kar je sicer širša misel, a žal večkrat le v zraku. Ta izkušnja od prej me zdaj še bolj opozarja na to, da kadar delamo z ljudmi, obstaja vedno nevarnost rutine, in to potem jemlje veselje in voljo. Če si bomo prizadevali, da naše delo ne bo postalo rutina, potem nas bo, eno z drugim, navdajalo z zadovoljstvom in veseljem, izpolnitvijo, in to ne samo 10 let, ampak lahko 20 in več ..., do upokojitve. Če ne bo življenje prej prineslo drugega izziva, tako kot meni. Kam sedaj grem? Včeraj me je na srečanju nekdo vprašal: »Sestra Francka, ali res odhajate na Madagaskar?« Ja, vse mogoče se ob takih priložnostih pojavi, sliši, ali kot radi rečemo, govori. Najprej grem za pol leta v Pariz, nato pa se

vrnem v Šentjakob ob Savi. Tam imamo sestre glavno hišo za Slovenijo, kjer vodimo administracijo, ekonomijo, … torej vse, kar se tiče sester, se dogaja tam. Kaj točno bo moje delo, si še ne predstavljam povsem. Rekli so mi, da se bodo določene stvari sproti pokazale. Imam pa veliko željo in prizadevala si bom, da ne bi bila samo in povsem v pisarni oziroma »med papirji«. Delala bom s sestrami, a se bom trudila, da bom delala tudi z drugimi ljudmi. Kolikor bom lahko, se bom rada vključila v župnijo, v verouk ... Z veseljem se bom, če bo možno, ukvarjala z Aninim skladom, ustanovo, ki se posveča apostolatu družin z več otroki. Če bi se samo v to podala, bi bilo še in še možnosti za delo z družinami. Da sem na mnogih področjih aktivna? Morda. Eno večjih bolečih soočenj v življenju mi je bilo spoznanje, da sem omejena, da ne morem početi vsega, kar bi rada, kolikor bi rada ... Verjetno podobno misli vsakdo, recimo znotraj družine, kaj vse bi še rad z družino ustvaril, doživel, kako naj bi se razvijala, bogatila in napredovala, a naleti na časovne, finančne ter človeške meje. In tukaj vidim, kako se staram. Včasih se mi zdi, da sem bila neizčrpna, zdaj pa nisem več. Sodelujem tudi 21


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

pri gibanju Vera in luč, kjer delamo z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami; to bi rada delala še naprej. Težko lovim ravnotežje; kadar si na več mestih, ni vedno preprosto – ali si na več področjih malo ali pa na manj področjih popolnoma; gre za iskanje prave mere. Kaj bo drugače? Vsaka sprememba vedno lahko prinese veliko dobrega. Tudi s spremembo glavne sestre v varstvu starejših Doma sv. Jožef bo tako, zlasti če boste sestri Simoni pri tem pomagali. Simona ima veliko potencialov v sebi, ki jih bo lahko v sodelovanju z vsemi uresničevala, in verjamem, da bo ob tem vzklil tudi kakšen nov, posodobljen, novejši način oz. model dela znotraj te dejavnosti Doma. Bodimo odprti izzivom. Nič naj ne bo »pribitega«, dokončno ustaljenega. Vsi skupaj smo v teh letih polagali temelje, ki imajo v sebi določeno moč. Kot glavna sestra sem skušal dati najboljše, kar sem imela in znala, Simona pa ima spet kaj drugega v sebi, kaj drugačnega, kaj novega, in to lahko zelo obogati delo in življenje v hiši. Temu moramo biti v tem trenutku še posebej odprti.

22

Beseda za sklep? Še posebej bi poudarila in vas vse v hiši povabila k sodelovanju, po vseh dejavnostih Doma sv. Jožef. Vsaka služba mora biti na svoj način enako vključena, enako pomembna. Osebno se mi zdi zelo dragoceno v našem Domu, da smo tako pripravljeni drug drugemu pomagati. Sami ste že izkusili na drugih delovnih mestih, kaj vse se dogaja in ... To, da smo mi tako usmerjeni v skupno dobro vseh naših stanovalcev in obiskovalcev, je dragocenost, ki jo negujte, ohranjajte in nadgrajujte. Morda sem premalo dala vedeti, kako vse cenim. Vidi se, še posebej v drobnih pozornostih; bodisi na recepciji bodisi v kuhinji, pralnici ... Zavedajmo se, da dobro dobro izzove. Ko si pomagamo, kjer drug drugega potrebujemo, je lepo, osrečujoče, ko pa si stojimo ob strani še malo bolj, kjer ni ravno nujno, je še veliko več vredno. Tam se začenja polnost in veselje našega skupnega dela in poslanstva. Zapisal: Jože Planinšek


SADOVI USTVARJALNOSTI Osebne zgodbe in razmišljanja naših stanovalcev

Pogovor s Francijem Kamenikom upokojenim rudarjem

“STAN RUDARSKI, BODI NAM POZDRAVLJEN” Stan rudarski, bodi nam pozdravljen, stan rudarski, to je naša slast, v znoju vročem in brez sončne luči delat’ svoji domovini čast. Gospod Kamenik, zelo smo veseli, da ste nam pripravljeni zaupati svojo poklicno zgodbo – rudarsko zgodbo, ki vas je gotovo zaznamovala za celo življenje. Hvaležni smo še toliko bolj, ker nas bolj malo pozna rudarski poklic, ki je gotovo zanimiv in poln lepih, a tudi težkih prigod. Za začetek naj vas vprašam: Ali ste kdaj zapeli svojo rudarsko himno, ko ste se odpravljali v jamo, ali pa vam to zveni preveč pravljično? Ne, prepevali žal nismo veliko, posebej pa ne, ko smo se odpravljali v jamo. »Duška« pa smo si dali ob našem rudarskem prazniku, 3. juliju, takrat smo prepevali, tudi znamenite rudarske godbe so igrale …

Kako ste se odločili postati rudar? Na pobudo in po zgledu strica, ki je bil rudar, sem se tudi sam odločil za ta poklic. Po končani osnovni šoli mi je predlagal in uredil brezplačno šolanje in bivanje v dijaškem domu, ki ga je upravljal Premogovnik Velenje. Razmere so bile takrat težke, doma ni bilo denarja in možnosti šolanja, zato sem sprejel stričevo pobudo, da postanem rudar. Preselil sem se v Velenje, se izšolal in po šoli zakorakal v rudarski stan, ki sem mu bil zvest tako rekoč vse svoje poklicno življenje. Kako je potekal vaš delovnik? Najprej moram poudariti, da je rudarjenje izrazito skupinski poklic. 23


SADOVI USTVARJALNOSTI

Francijev delavnik ob pogonskem motorju na V jami namreč sam ne zmoreš nič. Rudarji smo vedno delali v skupinah, navadno po trideset sodelavcev na okopu in petnajst na pripravah. Čeprav je bilo delo težko in zahtevno, je bilo prijetno ravno zaradi sodelavcev in solidarnostnega duha, ki je vladal med nami. Delali smo na tri izmene, včasih, ob slabih pogojih, ko so nas ogrožali voda ali mulj in pritiski kamnin ali plini, pa celo na štiri izmene. V takšnih primerih je bil tempo resnično naporen, zato smo se fantje menjevali tudi na štiri izmene. Spominjam se svojih začetkov, ko je bil rudnik še zelo neopremljen s tehnologijo in orodji, ki so rudarju v pomoč. Takrat smo delali tudi še s krampi. V sedemdesetih letih smo dobili prva pnevmatska ali hidravlična kladiva, kar je pomenilo velik preskok in razvoj našega rudnika. Na kakšni globini ste opravljali delo? Osebno sem najgloblje delal na globini okrog 400 metrov, na območjih, kjer je danes Velenjsko jezero, pa smo kopali na globini med 24

odkopu 160 in 200 metrov. Danes, predvsem zaradi tehnologije, pa rudarji kopljejo celo globlje od 400 metrov. Največja težava na takšni globini so veliki pritiski, ki lahko v vsakem trenutku povzročijo nesrečo, zato je previdnost še kako potrebna. Kaj spada k rudarski opremi? Najprej bi rekel čelada in svetilka – brez nje si dobesedno v temi in ne moreš ničesar. Poleg uniforme pa je nepogrešljiv samovarovalni komplet, ki ga uporabiš v primeru vdora plina oz. pomanjkanja kisika in te reši do umika do prvega zračnega jaška in s tem dotoka svežega kisika. Brez tega kompleta se v trenutku zastrupiš. Ali ste bili osebno kdaj udeleženi v kakšni resnejši nesreči? Osebno, hvala Bogu, ne. Pogosto pa sem se soočil z vdorom vode ali mulja, tudi škripanje in spuščanje podpornega stropa mi je »domače«. Takrat smo se hitro umaknili in se vrnili, ko so se razmere stabilizirale. S


SADOVI USTVARJALNOSTI

strupenimi plini, hvala Bogu, nisem imel nikoli resnejših težav.

menjena tudi podoba Velenja in Šaleške doline.

Rudarjenje je fizično naporno delo. S čim ste se navadno okrepčali, kakšen je bil jedilnik vaše malice? Brez četrt kilograma kruha in mastnih rebrc si ne predstavljam malice v rudniku. Seveda malica ni bila servirana, ampak si jo preprosto vzel iz svoje torbe in zelo na hitro pojedel.

V Šaleški dolini so zaradi pogrezanja nastala tri jezera: Škalsko, Velenjsko in Družmirsko. Sam pa se še spominjam časov, ko so bile na teh območjih cele vasi. Takšna vas je bila na primer Stare Preloge. Danes od nje ni ostalo nič, razen starih fotografij. Kaj hočeš, več kot stoletno izkopavanje lignita je pustilo posledice in je neizbrisno zaznamovalo prihodnost Šaleške doline. V najboljših letih smo izkopali celo več kot 5 milijonov ton lignita, drugače pa je bila normalna »letina« okrog 4,5 milijone ton izkopane rude. Seveda se to mora nekje poznati.

Čemu taka hitrost? Če si želel, da tvoja malica ostane normalne barve, to pomeni, da ne počrni od prahu, si jo moral pojesti zelo na hitro. Drugače se je obarvala z delci prahu od premoga, ki pa ni preveč okusen in ne tekne (smeh). Seveda tudi nismo obedovali za mizami, ampak navadno kar stoje ali sede na kakšni polici. Sicer pa so bili prašni delci velik problem, ne samo pri obedovanju, ampak tudi sicer. Rudnik je poln prahu, mikroskopskih delcev premoga, ki se dobesedno vtre v tvojo obleko in kožo. Da ga nismo preveč vdihavali, smo se rudarji znašli – žvečili smo tobak, ki nas je prisilil, da sline nismo požirali, ampak smo jo izpljunili. Tako nismo požirali niti tobaka niti prahu. Včasih se je komu pripetilo, da ga je celo pogoltnil – o posledicah ne bi govoril – so bile pa kar neprijetne … Rudarji pa z izkopi niste spreminjali pokrajine samo pod zemljo. Posledično je spreFrancijeva delovna skupina na odkopu

Če bi se še enkrat odločili, ali bi ponovno prijeli za rudarski kramp? Šel bi nazaj; zaradi dobre družbe in dobrih pogojev za delo bi se še enkrat odločil, da postanem rudar. Nam zaupate, kakšen je avtentičen rudarski pozdrav? »Srečno« je naš pravi knapovski pozdrav, pri nas nisi slišal pozdrava »Zdravo«. Srečno torej, gospod Kamenik, hvala za pogovor in naj vas še naprej spremlja sv. Barbara, zavetnica rudarjev. Pogovarjal se je Jure Levart Odprtje kapele sv. Barbare pri kamnolomu

25


SADOVI USTVARJALNOSTI Osebne zgodbe in razmišljanja naših stanovalcev

Nadomestni dom Staranje je nezadržen proces, ko človek z leti vedno manj zmore in zato postaja vedno bolj v breme svojcev. Ta problem se je v zgodovini različno reševal; v ospredju je bilo predvsem pomanjkanje hrane za preživetje. Tako so se npr. ostareli in onemogli Eskimi na Grenlandiji ponoči na tiho splazili iz iglujev, se ulegli zunaj na led in se pustili zmrzniti, da mladi družini ne bi odjedali hrane za preživetje. V neki pokrajini na Japonskem pa je bila visoko v hribih Dolina smrti, kamor so odhajali onemogli starši. Tiste, ki niso mogli več sami iti ali niso hoteli iti, so tja spravili sinovi, jih tudi zvezali in odnesli. Tam so jih že čakali krokarji, da jih pospravijo. Pri nas je bila v Vojniku leta 1891 zgrajena deželna hiralnica, kjer so usmiljene sestre skrbele za ostarele in onemogle reveže vse do leta 1960, ko se je tja naselila psihiatrična bolnišnica. Že kmalu po vojni pa so se pri nas začeli ustanavljati domovi za starejše, ki jih je v Sloveniji že blizu 100, na celjskem pa okrog 20. Eden takih domov je tudi naš Dom sv. Jožef, kjer vzorno in prijazno skrbijo za nas. Kuhinja je odlična, hrana domača in pestra, za moj okus morda malo preveč začinjena, ampak ljudje smo različno navajeni in nemogoče je vsem ustreči. Pri kosilu dobimo tudi kozarec vina in nekateri so prepričani, da je uživanje zmernih količin vina zdravo in neškodljivo. To drži, če ne prestopimo meje. Vseeno pa je dobro vedeti, da je alkohol strupen za telo, tako kot tudi nikotin, kofein in vsa druga poživila. Vse te substance prisilijo naše telo k aktivnejšemu delovanju, s čimer se telo prej izčrpa, postaja bolj okorelo in togo. Obsklepne sluznice izločajo manj maziv in sklepi se hitreje obrabljajo. Pri kadilcih so pljuča zakajena, pri pivcih mora srce neštetokrat prečrpati odvečno tekočino po telesu in jetra se povečajo, ker morajo nevtralizirati alkohol. Vse te škodljive razvade pogosto 26

pripeljejo tudi do rakavih in drugih obolenj. Večina nas starejših dobro ve, kako je bilo včasih revnim težko preživeti. Danes sodobno kmetijstvo poskrbi, da je dovolj hrane in ni treba trpeti lakote. Smo pa vsi preveč razvajeni in zahtevni, zato je verjetno le še vprašanje časa, koliko udobja v domovih si bodo lahko privoščili tisti, ki niso poskrbeli za zadostne dohodke, saj bosta država in občina tudi vedno bolj varčni. V našem domu imamo tudi številne dejavnosti, tako da vsak najde kako razvedrilo zase in čas vse prehitro mineva. Zdi se, da v sodobnosti čas hitreje mineva, da se danes v petih letih zgodi več, kot se je včasih v petdesetih. Tudi domovi se pospešeno posodabljajo in novejšo verzijo doma naj bi sestavljale gospodinjske enote, kjer naj bi bilo 8–10 večinoma enoposteljnih sob, v katerih bi lahko imel stanovalec tudi kaj svojega pohištva, da bi se lažje navadil na novo okolje. Kolikor se le da, naj bi se zaposleni prilagodili vsakemu in ugodili njegovim željam oziroma potrebam. V enoti naj bi bil večji dnevni prostor s kuhinjo in gospodinjo, ki bi vodila enoto in kjer bi čez dan bivali vsi stanovalci ter opravljali razna dela. Z gospodinjo bi se dogovorili, katero jed bi naročili v glavni kuhinji in kaj bi sami pripravili oziroma skuhali, pa potem tudi pomili in pospravili. Stanovalce bi bilo treba spodbujati, da bi vsak sam naredil tisto, kar zmore, kar rad in lahko dela, da se bo počutil bolj koristnega in pomembnega. Tu bi čez dan živeli vsi kot ena velika družina, se pogovarjali in si pomagali med sabo, sodelovali pa bi tudi drugi zaposleni, prostovoljci in svojci, da bi bili tako vsi čim bolj zadovoljni. Mirko Rutar


400 - LETNICA MISIJONSKE DRUŽBE - LAZARISTOV

20 - LETNICA DOMA SV. JOŽEF

1916 - 2016

1997 - 2017


DAN ODPRTIH VRAT DOMA SV. JOŽEF

petek, 20. maja 2016 od 16. ure dalje VABLJENI!

Varstvo starejših

DOM SV.JOŽEF Dom sv. Jožef - varstvo starejših (Martina hiša), je del široke palete življenja na Jožefovem hribu. Zaposleni si skupaj s stanovalci, njihovimi svojci, zunanjimi sodelavci ter prostovoljci prizadevamo za uresničevanje poslanstva našega ustanovitelja - lazaristov. To pomeni, da oskrbo in zdravstveno nego izvajamo s poudarkom na duhovnih vrednotah, srčnosti in medsebojnem povezovanju. Martina hiša v Domu sv. Jožef vam omogoča kakovostno preživljanje starosti, v prijetnem bivanjskem okolju. Našim stanovalcem poskušamo pribljižati in ohranjati način življenja, kot so ga nekoč živeli v svojem življenjskem okolju.

Zavod DOM SV. JOŽEF - Duhovno prosvetni center, Plečnikova 29, 3000 Celje

www.jozef.si

Zvon s hriba marec 2016 ebook  

Glasilo Doma sv. Jožef, Zvon s hriba, marec 2016

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you