Page 1

Zvon s hriba Gorečnost

Glasilo Doma sv. Jožef

številka 13, božič 2015


Kazalo Glasilo Doma sv. Jožef, božič 2015

UVODNIK Ogreto in zagreto v novo leto

3

GOREČNOST Gorečnost po Vincenciju Goreči grm “Hočeš druge vneti, moraš sam goreti” Gorečnost pri delu

4 7 9 10

GOSTUJOČE PERO 11

Rachmaninoff V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Z ljubeznijo in zvestobo se vse preživi Jurij Gorjanc “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje.” V življenje in ne v Barbarin rov Moč nemoči Sodelavci Doma razmišljamo o svojih adventnih željah Recepcija se pripravlja na božič Pričevalci Božjega usmiljenja Romanje v Santiago de Compostela SADOVI USTVARJALNOSTI Utrinki iz varstva starejših

Izdal: Odgovarja: Urednik: Fotografije: Oblikovanje: Lektoriranje: Tisk: Naklada: Celje, 2

Dom sv. Jožef Jože Planinšek CM, direktor Jure Levart Miha Lokovšek David Vrečko dr. Tanja Ozvatič Atelje 64, d. o. o. 800 izvodov december 2015

15 18 20 21 23 24 26 28 33 34-38

Fotografija na naslovnici: Peter Škrlep


Uvodnik Ogreto in zagreto v novo leto Ko se nam oko zaustavi ob naslovnici pričujoče trinajste številke našega Zvona s hriba, zadiši. Po domačnosti, ki izhaja iz obreda kajenja, in tudi po ognjišču, ki zaznamuje človeštvo že od vsega začetka; še posebej pa po naših krajih, kjer zna zima tudi močno stisniti. Ognjišče, prvotno sredi edinega prostora prastarega bivališča naših prednikov, preko tistega v črni kuhinji, kasneje ujetega v peči, ki jo še zasledimo na kmetih, in utesnjenega v kuhinjskem štedilniku, do sodobnega, sicer že bolj okrasnega kot uporabnega v kaminu dnevne sobe, ostaja najlepša možna prispodoba doma in družine. Pomenljiva prispodoba sodobnega, v marsičem precej hladnega, če ne kar ledenega časa. Pa ne le prispodoba, tudi danes še vedno ogreje in ogreje drugače kot vse kasnejše nadomestne grelne naprave. Prostoru prinese ne le toplino, temveč tudi vonj domačnosti, z običajem kajenja ob vseh treh svetih večerih, ki se je vedno začel prav pri njem, pa tudi občutek skrivnostnega dvigovanja človeka k Bogu in k bližnjemu. Gre za nekaj izredno lepega, toplega, domačega in obvarujočega pred ledenim, za nekaj, kar zagotavlja varnost, sprejetost in domačnost. Skratka, domače ognjišče za vse in vsemu navkljub še vedno pomeni isto, vsi čisto točno vemo, kaj, in ognjišča ne moremo razumeti brez ognja, brez plamena, brez darovanja izgorevajočega. S toplino človeškega je enako. Kot je ognjišče s svojo prijetnostjo srce človekovega bivališča, je človekovo srce žarišče vseh njegovih razsežnosti. Iz njega izhaja toplina, ki jo kot ljudje žarimo v okolje, v katerem vsakdo izmed nas s svojo gorečnostjo pripomore k temu, da to ostaja in, kjer je treba, postaja domače in človeško. Nič druga ne ogreva svetá, saj je svet že od stvarjenja zaupan človeku, danes, v tem trenutku in okolju pa nam oziroma še bolj točno: meni.

Jože Planinšek CM Sveti Vincencij Pavelski, ustanovitelj lazaristov, se je tega v svojem času globoko zavedal. V tem duhu je na enem izmed nagovorov misijonarjem zelo sočno povedal: »Ali naj mi ostanemo kakor zapečkarji brez poguma in brez gorečnosti? Ali bomo gledali, kako se drugi izpostavljajo nevarnosti za božjo službo, mi pa bomo boječi kakor mokre kure? O beda, o slabost!« Če bi pisal Miklavžu, bi mu zaupal dve želji. Povedal bi mu, da sem rad doma in da mi je najlepše, ko čutim ali pa slutim toplino okolice, ki je zagreta za dobro in za človeško. Če ima in kolikor ima možnosti, da bo tako, naj se potrudi, kolikor le more. Prosil bi ga pa še eno stvar. Rad bi toliko notranje ožarjenosti, moči in gorečnosti, da bi k temu vsaj malo pripomogel tudi jaz. Zdi se mi najlepše biti na toplem in žareti toplino, biti obdarovan in znati darovati. Naj za sklep stopim še v stvarnost. Malo je pritisnila zima, pravzaprav nič novega, že velikokrat je. Mi pa prav v njej, hvala Bogu za to, še posebej čutimo prijetnost naših ogretih bivališč. Ne bilo bi prav, da bi ostali, po Vincencijevo, kar za pečjo. Če je tudi siceršnja stvarnost hladna, če kultura bolj posega po absurdu in smrti kot po rasti, življenju in večnosti, tudi ni pretirano novo. So pa na novo zastavljene naše naloge in poslanstvo. Leto usmiljenja nam jih še posebej kaže in prinaša, gorečnost pa bo ravno pravšnja krepost, da ne bomo kot, spet po Vincencijevo, le mokre kure. Pa bi, tako sebi kakor vsem vam, ki so vas dosegle te vrstice in vse, kar nam prinaša pričujoči Zvon s hriba in po njem njegovi ustvarjalci, zaželel za praznike in leto pred nami istega. Topline in gorečnosti. To naj nam nakloni novorojeno Dete.

3


GOREČNOST Anton Lavrič CM

Gorečnost

po Vincenciju Med peterimi krepostmi naše Misijonske družbe in vseh, ki se vidijo med »Vincencijevimi«, ima posebno mesto krepost gorečnosti. Vloga te kreposti je v tem, da vnema naša srca za čast Boga in za zveličanje ljudi. Po Vincenciju je med temi krepostmi gorečnost sicer na poslednjem mestu, pa ne zato, ker bi bila manj pomembna od ostalih, ampak ker vse druge povezuje in pomeni njihov vrhunec. Vincencij jo primerja z ljubeznijo in trdi, da je gorečnost tisto, kar je v ljubezni do Boga najlepše in najčistejše. In ko ljubezen poistoveti z ognjem, pravi, da je gorečnost njegov plamen; ali ko jo vzporeja še s soncem, se mu gorečnost javlja kot žar ali kot žarek sonca. Vincencij postavlja gorečnost na isto raven kot ljubezen, ker se od nje ločiti ne da. Kot se plamen ne more ločiti od ognja, ne žarek od sonca, tako se tudi gorečnost ne more ločiti od ljubezni. Podobno razmerje velja tudi v odnosu med gorečnostjo za Božjo čast in gorečnostjo za zveličanje ljudi. Obe gorečnosti sta med seboj neločljivi. Kajti Božja slava se razodeva na človeku, ki je, rešen iz oblasti smrti, postal nesmrten. Po izražanju sv. Ireneja je Božja slava živ človek; človek, ki je iz smrti prešel v življenje. Ni torej mogoče biti goreč samo za zveličanje ljudi, pa biti brezčuten za Božjo čast. Prav tako ni mogoče, da bi človek gorel 4

le za Božjo čast, ne pa za zveličanje ljudi. Do tega videnja in razumevanja gorečnosti je prišel Vincencij ob čudovitih zgledih svojega Zveličarja; ko ga je vsako jutro imel v molitvi pred seboj, vpijal vase njegove besede, se navzemal njegovega duha in se mu dal pritegniti. Prevzelo ga je vse, kar je na njem videl in dojel; že to, da ni našel v njem ničesar, kar bi kazalo, da želi ugajati ljudem in si pridobiti njihovo naklonjenost; prav nasprotno, šlo mu je vedno le za to, da bi srca ljudi približal Bogu, njihovemu Očetu; samo da bi zaupali vanj, ga vzljubili in mu dajali čast. Vincencij je ganjen, ko vidi Jezusa tako vnetega za Očeta, ko postavlja v središče svojega oznanjevanja vedno le Očeta, ko v vseh svojih delih za zveličanje ljudi išče le poveličanje svojega Očeta. Tak je že njegov prihod na svet, ko je postal eden od nas in se rodil v hlevu, odraščal in živel v neznatnem Nazaretu, šel na pota k ljudem in se končno podal proti Jeruzalemu, kjer ga bo pot zvestobe Očetovi volji vodila skozi največje možne preizkušnje. In na tej poti se ne bo ustavil pred ničemer, niti pred sramoto križa, niti pred tesnobo zapuščenosti, niti pred bolečino umiranja in smrti. Ob pogledu na vse to se Vincencij ves prevzet sprašuje, kaj neki ga je gnalo, da je šel tej »svoji uri« tako odločno in nezaustavljivo naproti.


Odgovor najde samo in edino v ljubezni; v ljubezni, ki gori v njem s tako silnimi plameni, da jih nobene ovire, nobene vode ne morejo pogasiti. Žeja ga po tem, da bo Oče proslavljen v vsem, kar bo storil in kar bo pretrpel za zveličanje ljudi. Po tem ga bo žejalo, dokler se vse to ne zgodi. Kako bi ob vsem tem mogel Vincencij ostati hladen, ne da bi se vnel in se čutil poklicanega slediti tako čudovitim zgledom svojega Učenika. Pa tudi Jezus, ki je prišel, da vrže ogenj na zemljo, je našel v Vincenciju pripravljeno srce, da je mogel vreči vanj ogenj svoje ljubezni. Od takrat naprej ga žar ljubezni ni pustil na miru, ni mu dal, da bi se ustavil na doseženem, ampak ga je priganjal k vedno novim delom za Božjo čast in za zveličanje ljudi. Če se je Vincencij v življenju česa bal, je bil to strah, da bi začel uspehe in hvalo ljudi pripisovati sebi, ne pa Božji moči, brez nje bi ne mogel storiti ničesar. In tega se ni bal toliko zase, bolj za Misijonsko družbo. Nič kolikokrat je svoje sobrate svaril v bojazni, da bi pri svojih sicer hvalevrednih delih začeli popuščati tistemu neugnanemu nagnjenju, ko gre človeku bolj za svojo kot za Božjo čast, bolj za svoj ugled kot za zveličanje ljudi, bolj za svojo uveljavitev kot za rast Božjega Kraljestva. Vincencij je preveč dobro poznal tiste temne globine

človeških src, ki jim lahko kdaj podležejo tudi svete osebe, ko jim stopi v glavo dim prazne človeške hvale. Ob neki priliki je priznal, da je v molitvi prosil Boga, naj Misijonsko družbo zatre, če s svojim delovanjem nič ne prispeva k Njegovi slavi. Če bi torej v Misijonski družbi začelo prevladovati iskanje prestiža in uveljavitve, da bi se vse bolj ukvarjala sama s seboj in se od tega ne bi hotela odvrniti, bi po Vincenciju s takim ravnanjem začela izgubljati razlog za svoj obstoj.

Vincencij jo primerja z ljubeznijo in trdi, da je gorečnost tisto, kar je v ljubezni do Boga najlepše in najčistejše. Gorečnost je torej v očeh Vincencija ena najpomembnejših kreposti. Po njegovem bi se misijonar brez gorečnosti sprevrgel v obžalovanja vredno karikaturo. Lahko rečemo, da spada gorečnost k apostolski identiteti našega Vincencija in s tem tudi vseh Vincencijevih. Brez te zavzetosti ali gorečnosti za Božjo čast in zveličanje duš bi izgubili razlog za svoj obstoj. Ko gre za Božjo čast in zveličanje ljudi, Vincencijevi ne smemo biti mlačni, popustljivi, boječi, ampak pogumni, vztrajni, zavzeti. To je stvar, za 5


GOREČNOST

katero moramo goreti in se ji z vsemi močmi posvečati. V nas mora plamteti ogenj, ki ne pusti, da bi se ustavili na doseženem, ampak nas priganja, da bi storili še več in bolje, kot smo doslej. Pri tem ne smemo prizanašati sebi, ne se držati nazaj; kajti ni dovolj, če samo mi ljubimo Boga, pa nič ali premalo naredimo, da bi ga spoznali in vzljubili še drugi. Zavzetost za Božjo čast in za zveličanje ljudi nas ne sme pustiti na miru, ampak nas mora vedno znova priganjati k iznajdljivi in vztrajni dejavnosti.

Lahko rečemo, da spada gorečnost k apostolski identiteti našega Vincencija in s tem tudi vseh Vincencijevih. Toda pri svoji apostolski zavzetosti Vincencij ni bil nikoli zaletav. Nikoli se ni dal voditi neki slepi gorečnosti. Preden se je česa lotil, je vse dobro premislil. Kot prvo si je postavil vprašanje, ali ga k temu in temu delu kliče Bog? Pozoren je bil na dogodke, da bi v njih odkril znamenje Božjega klica. Pri tem si je izostril jasne kriterije, po katerih je odkrival znamenja Božje volje. In tem znamenjem je vedno zavzeto sledil. Zato je bila vsa njegova tako zagreta dejavnost zgolj odgovor na Božji klic. Bog je tisti prvi, ki nekaj začenja, mi pa se temu Božjemu delu pridružimo. Vincencij ni ničesar v naprej načrtoval, ne Bratovščin krščanske ljubezni, ne naše Misijonske družbe, ne Družbe hčera krščanske ljubezni, ne Torkovih konferenc, ampak je premišljeno in pozorno sledil dogodkom in se jim dal voditi. Tako si je prislužil vzdevek, da je mistik dogodka; človek, ki je vedno na preži, da ne bi spregledal znamenj, ki mu jih Bog pošilja. Zato tudi k naši apostolski gorečnosti spada budnost in pozornost na znamenja časa, ne pa neka nepremišljena gorečnost ali pa slepa zaletavost. Zgled gorečnosti nam sveti ne le iz Vincencija, ampak tudi iz življenja našega 6

mučenca, bl. Lojzeta Grozdeta. Kot dijak klasične gimnazije in član Katoliške akcije je bil ves zagret za Božjo stvar. Kaj vse je storil, da bi srce tega ali onega sošolca

Zato je bila vsa njegova tako zagreta dejavnost zgolj odgovor na Božji klic. Bog je tisti prvi, ki nekaj začenja, mi pa se temu Božjemu delu pridružimo. vnel za Kristusa; kleče je zanj molil pred tabernakljem, kdaj pa se celo postil. V eni svojih pesmi pravi: »V meni gori, naj razžari se kot kres vrh gore; da bo vsa srca zajelo, zate jih vnelo, da vse bo slavilo Tvoje ime.«


GOREČNOST Metka Klevišar

Goreči grm

Ne vem, kaj bi napisala o gorečnosti. Tudi ne vem, ali bi zase lahko kdaj rekla, da sem goreča. Pogledala sem v slovar slovenskega knjižnega jezika, kaj piše tam. Gorečnost pomeni veliko prizadevnost ali navdušenje. Navadno lahko gorečnost vrednotimo kot nekaj zelo pozitivnega, lahko pa je gorečnost tudi nekaj pretiranega in negativnega. Gorečnost pri svetnikih je gotovo nekaj, kar nas lahko navdušuje in vabi k posnemanju. Ampak kaj pomeni gorečnost zame osebno, za moje življenje? Težko bi rekla zase, kdaj sem za nekaj tako navdušena, da bi lahko veljala za gorečo. Morda kdaj, pa se tega še sama

ne zavedam. Včasih tega niti ne pokažem, ker to, kar meni veliko pomeni, ni nujno tako dragoceno tudi za druge. Ko sem o tem premišljevala, mi je prihajal na misel goreči grm, ki igra zelo veliko vlogo tudi v mojem življenju. Da bi to bolje razložila, moram najprej navesi besedilo iz Druge Mojzesove knjige, na katerega se vse skupaj nanaša: »Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjanskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Horeb. Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal GOSPODOV angel. Pogledal je, in glej, grm je gorel s plamenom, a ni 7


GOREČNOST

zgorel. Mojzes je rekel: ‘Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!’ Ko je GOSPOD videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: ‘Mojzes! Mojzes!’ Rekel je: ‘Tukaj sem.’ Bog je rekel: ‘Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.’ Potem je rekel: ‘Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.’ Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga« (2 Mz 3,16). Odkar se dobro zavedam, se vrtim okrog tega Gorečega grma. V različnih obdobjih ga morda dojemam različno, gre pa vedno za isto: približujem se temu Gorečemu grmu, Bogu, pa ga ne morem nikoli zgrabiti in imeti v posesti. Vedno je pred menoj kot cilj, pa ostaja kljub vsem prizadevanjem nedosegljiv in velika skrivnost. Prav zaradi tega Gorečega grma je moje življenje drugačno, kot bi bilo brez njega. Vse temeljne življenjske vrednote se ravnajo po njem, kar mi 8

Ko je GOSPOD videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: ‘Mojzes! Mojzes!’ Rekel je: Tukaj sem.’ Bog je rekel: ‘Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja’ seveda včasih bolj, drugič spet manj uspeva. Lahko samo upam, da bo ta Goreči grm vedno ostal pred menoj in mi bo pomagal tudi v trenutkih, ko se bom poslavljala s tega sveta. Vsak človek je svet zase in vsak se tudi na svoj način približuje Gorečemu grmu. Za mnoge bi gotovo lahko rekli, da so pri tem goreči. Ne moremo pa se približevati drugače, kot da smo pri tem zelo ponižni. In vsak si mora sezuti sandale z nog, ker stoji pred Svetim. Predstavljam si, da biti goreč v tistem pozitivnem pomenu besede pomeni biti goreč, navdušen na tej poti h Gorečemu grmu.


GOREČNOST Irena Švab Kavčič

“Hočeš druge vneti, moraš sam goreti” Begavi pogled gospe na vozičku. Ujame moje oči in se mirno zazre vanje. Čaka. Bom kaj rekla? Molčim. Čutiva se. V sekundi mimohoda. Spomnila me je Vincencija Pavelskega. Ko mislite, da ste naredili vse, pojdite in storite še več.

Čaka, da mu odkrijem ogenj, ki je bil vame položen; mnogo, mnogo pred tem izzivom. Gorečnost ni nekaj mojega. Gorečnost je dar, da zmorem zase, za druge – »nekaj lepega za Boga!«

Odhitim. Gneča. A pogled me spremlja, čeprav oči že dolgo ni Dragi bralci, obudimo jo v času milosti, v pred mano. adventu, za prihod Novorjenega, ki prihaja k Slišim hitre korake. Ritem rutine priganja. nam, v mrzli svet. Prikliče mi Mater Terezo. Na ulice ni dovolila sestram, ki tja niso mogle prinašati upanja. Hitim. Danes imam še toliko postoriti. A ta globok pogled … Trka. »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč, ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust« (Raz 3,15-16). Nekako ga potlačim. Saj Jezus počaka, odpušča in vedno sprejme, kar koli že damo. Oči pa so še kar tam. Celo Slomška so priklicale. »Hočeš druge vneti, moraš sam goreti!« Te oči, ta pogled se ne umakne. Kliče, čaka. Ne nadleguje. Samo čaka. Morda bo danes tisti dan, ko bom ob njem za sekundo postala in spregledala. 9


GOREČNOST Vladka Lukač

Gorečnost pri delu Edinstvena človekova lastnost je to, da lahko dela. Koliko jih je, ki si želijo delati, pa zaradi določenih vzrokov, fizičnih ali psihičnih, ne morejo. Zato je pravzaprav privilegij, da človek lahko dela. Nikoli ne bi smeli reči, da ima nekdo privilegij, če mu nečesa ni treba narediti - to namreč izkazuje nečloveškost. Kot pravi slovenski pregovor: delo krepi človeka. Seveda pa mora biti tudi tukaj prava mera. Če pri delu pretiravamo, lahko zapademo v deloholizem in avtomatizem ter se pri tem sploh ne zavedamo samega sebe. Velikega pomena je tudi, da delo lahko opravljamo z veseljem in izkazujemo neke vrste gorečnost pri delu; se pravi, da delo opravljamo z navdušenjem in nekim notranjim žarom. Seveda je tudi delo, pri katerem nismo najbolj navdušeni in si ga je potrebno zato še posebej osmisliti. Včasih so ljudje opravljali tudi različna težka dela z namenom, da so lahko preživljali svojo družino. Smisel njihovemu navdušenju pri delu so bili torej njihovi domači. Tomaž Kempčan v svoji knjigi Hoja za Kristusom pravi: »Goreč in marljiv človek je na vse pripravljen.« Če pogledamo na vse skupaj z vidika antropološke medicine, pa je za človeka 10

izrednega pomena, da lahko razvija svojo kreativnost. Vsak človek je poklican v življenje z namenom in s ciljem. Vsak ima svojo življenjsko nalogo, svoje sposobnosti in talente, ki jih mora razvijati. Delo in ustvarjalnost množita talente in odnašata nesmisel. Človek se v svojem razvoju nikoli ne sme ustaviti. Če človek ne napreduje in se ne spreminja, ne ustvarja ničesar novega, počasi začne stagnirati in izgublja smisel. Človek nikoli ni tisto, kar je, ampak tisto, kar šele lahko postane. Gorečnost se izkazuje v kreativnosti, da se v vsem išče nekaj novega, da se gleda naprej. Človek je lahko kreativen v sebi in v svetu. Če mu je kdaj onemogočen razvoj v svetu, v službi, v svoji okolici, lahko vedno dela na sebi, razvija sebe in postaja popolnejši in boljši. Življenje ni statika, ampak dinamika, ki človeka vsestransko razvija. Vsaka, tudi najtežja življenjska situacija je izziv za razvoj. Nikoli se ne smemo zaustavljati na dogodkih, ki nam jemljejo pogum, ker se lahko utopimo v morju negativnosti. Vedno obstaja izhod, vedno lahko gledamo v prihodnost. Vsak človek ima v sebi svoje talente, svoje vrhunske sposobnosti. Odkrivajmo jih, množimo in goreče razdajajmo naprej.


GOSTUJOČE PERO Metoda Vengust

Rachmaninoff Spočita in z novo pridobljeno energijo sem se prvega dne v avgustu vrnila nazaj na delo. Na poti sem opazovala rosno pozno poletno jutro, v katerem so že vstajale meglice in se nežno ovijale okoli grmičkov. S pridihom rahle tesnobe in obžalovanja, da se končuje poletje, sem razmišljala o delu v psihiatrični bolnišnici. Delo psihiatrinje sem imela vedno rada. Prva leta sem bila strastno predana svojemu delu in lahko rečem, da sem ga opravljala z valom zanosa, iz katerega sem črpala pogum in energijo pri spoznavanju ljudi in njihovih usod. Pa vendar sem tista zadnja leta v psihiatrični bolnišnici že čutila utrujenost, ki je bila deloma povezana z boleznijo, ki se je, čeprav še neodkrita, že pričela razraščati. Vedno bolj me je tudi dušilo dogajanje v sami bolnišnici, občutki in jeza ljudi, ki niso razumeli svoje bolezni, stiske svojcev, ki so bili prepogosto nemočni opazovalci, in stiska s časom, ki ga je bilo vedno premalo. Po jutranji viziti sva si z oddelčnim zdravnikom izmenjala še najnujnejše podatke in si tako predala delo. Zanj je to pomenilo zasluženi dopust, zame pa ponovni pričetek in spoznavanje ljudi, ki so bili na zdravljenju. Okoli poldneva je k meni privihrala gospa v šestdesetih letih. Nekoliko zasopla je sedla in rekla: “Kar naravnost vam bom povedala. Sem

Viktorija L. O meni in zgodovini moje bolezni si lahko vse preberete v vaših spisih. Ko sta bila z zdravnikom na viziti, ste se mi zazdeli kar simpatični in občutek sem dobila, da bi me lahko razumeli, vendar jaz za pripovedovanje o sebi nimam več veliko časa. O tem sem več let pripovedovala dr. K., ki me je dolgo tudi zdravil in mi priznal, da je moje doživljanje sveta neobičajno in se ga tudi s psihiatričnim znanjem ne da v celoti razložiti. K vam pa sem prišla zato, da me spustite domov. Poglejte, sem na odprtem oddelku, oblečena sem v svoja oblačila in lahko bi odšla kadar koli, vendar želim, da se poslovimo kultivirano in brez zamer.” “Kam pa se vam tako mudi?” “Mudi se mi, ker moram izpolniti še svojo nalogo v tem življenju, ki ne bo več dolgo. Vem, to čutim na načine, o katerih vam ne morem in nočem pripovedovati, ker boste rekli, da sem nora. Lani sem prebolela raka na desnem jajčniku, po tistem sem bila tudi obsevana in sem imela kemoterapijo, teles11


GOSTUJOČE PERO

no si še nisem čisto opomogla in vsak dan moram trenirati, saj se pripravljam na treking v Peruju v juniju naslednje leto. Nimam več veliko časa in tudi vaša zdravila me utrujajo.” “Zakaj pa ste sploh v bolnišnici?” “Ker so mi stvari ponovno ušle izpod kontrole in se je moj sin prestrašil in me pripeljal sem. Jaz pa ne morem ostajati tukaj zato, da bo on miren in brez skrbi, opraviti moram še svoje naloge in to se mora zgoditi v Peruju, v Andih, na to se že dolgo pripravljam.” “Kaj pa se bo tam zgodilo?” Pričela sem se spraševati, kakšne so njene namere, in pomislila, če morda ne namerava obredno končati svojega življenja na posvečenih tleh Machu Piccha. “Ne, ne, nič takega,” je nekoliko nestrpno odgovorila, kot bi mi brala misli. “Celo življenje sem si to želela in preden umrem, bi si rada to željo izpolnila.” Na hitro sem pregledala zapisnike o njej. Večkrat je že bila zdravljena v različnih psihiatričnih bolnišnicah zaradi shizoafektivne psihoze, psihoze, pri kateri je nekoliko ugodnejši potek bolezni kot pri shizofreniji. Nazadnje jo je pripeljal sin, ker je slečena hodila po bližnjih travnikih. Lahko bi se začela z njo pogajati, lahko bi uporabila njene besede, da občasno izgublja samokontrolo in je še prezgodaj za odpust, lahko bi jo vprašala, zakaj se je slekla, lahko bi poklicala njenega sina, namesto tega pa sem rekla: “Kaj boste pa naredili, da boste svoje vedenje imeli v prihodnje bolj pod kontrolo?” “Ja, ja, saj vem, kje sem naredila napako in zakaj me je odneslo, in tega ne bom več ponovila,” mi je hitela zagotavljati. Pričeli sva se pogajati glede zdravil. Odmerki zdravil so se ji zdeli previsoki, zdravila jo bodo preveč ovirala pri njenih treningih in kljub temu, da sem vedela, da je to tisti odmerek, ki ga je v tem obdobju zdravljenja potrebovala in da na dan odpusta tega ne spreminjamo, sem bila skupaj z njo pripravljena o tem razmišljati in na koncu pristala 12

na kompromis, morda tudi zato, ker sem bila prepričana, da tudi tega ne bo jemala. Zahvalila se je za razumevanje in odšla proti vratom, nenadoma pa se je obrnila in prišla nazaj. “Še nekaj bi vas prosila. Ali bi se lahko pri vas naročila na kontrolo, pa ne prav hitro, morda čez kakšne tri mesece?” Nekaj časa sva se nepremično gledali. Bolniki s psihotično motnjo potrebujejo veliko časa, da pričnejo vzpostavljati terapevtski odnos, neugodno je stalno menjavanje terapevtov in v njeni želji nisem videla pravega terapevtskega smisla, prej izmikanje in nesprejemanje bolezni in zdravil. Bolnikov tudi ne naročamo šele tri mesece po hospitalizaciji, temveč bistveno prej, da lahko spremljamo psihično stanje in proces prilagajanja v domačem okolju. Kljub temu pa sem brez besed prikimala in poklicala v ambulanto, da jo naročijo v času, ki si ga je sama izbrala. Po njenem odhodu sem nemo obsedela in se spraševala, kaj se je zgodilo. Videla sem jo prvič, o njej nisem imela nobenega podatka, le zapise bolnišničnih zdravljenj. Hospitalizirana je bila v več slovenskih psihiatričnih bolnišnicah in v diagnozo nisem dvomila. Zdravnik, ki jo je vodil do sedaj, je še ni nameraval odpustiti, saj bi mi to na viziti povedal. Zavestno in pod kontrolo sem prekršila vsa pravila, ne da bi dobro razumela, zakaj se je vse to zgodilo, pa vendar sem imela globoko v sebi občutek, da sem to morala storiti in da bo z njo vse dobro.


GOSTUJOČE PERO

Vrtinec dela me je ponovno posrkal vase in na Viktorijo sem pozabila do prve srede v oktobru, ko sem imela napovedano ambulantno delo. Že zjutraj sem se zbudila s pričakovanjem svojega štiridesetega rojstnega dne, z mešanico občutkov, z veseljem, brez prevelikega samoizpraševanja. Počutila sem se še mlada, sicer večkrat utrujena, vendar zdrava. O bolezni nisem razmišljala. Zdelo se mi je, da je še vse življenje pred menoj. Prva je prišla na pregled Viktorija. Po prijaznem pozdravu je iz svoje torbe izvlekla tri predmete. Najprej je pred mano razgrnila bel prtiček pravokotne oblike, izvezen in obrobljen z modro nitko. Dajal je vtis, da se je nekomu pri vezenju zelo mudilo, deloval je nekoliko površno in neurejeno, podobno kot je delovala tudi Viktorijina zunanjost. Pogledala sem njene razmršene lase in zanemarjeno oblačilo in zazdelo se mi je, da se Viktoriji ne zdi posebno pomembno, kakšna je njena zunanjost in kaj si drugi mislijo o njej. “Ta prt sem vam izvezla zato, ker je vaša barva modra kot so modre vaše oči. Na njem lahko spijete skodelico kave, ki jo imate radi, ali pa skodelico čaja, kar je še boljše. Na njem sem vam izvezla tudi nekaj vrčev za vodo, ker je voda vir zdravja. Modra pa vedno potrebuje še rdečo, zato vam na njo polagam rdečo piramido.” Izvlekla je majhno in lično, iz kartona narejeno piramido in jo položila na prtiček. “Piramida ima globlji, večplastni pomen. Je simbol posvetitve in prehoda v višje, duhovne dimenzije. Tudi sama bi se rada duhovno pripravila in zato potrebujem treking v Andih. To ste sprejeli in za razumevanje se vam zahvaljujem. Podarjam vam še svojo zadnjo knjigo in če jo boste prebrali, me boste morda še nekoliko bolje razumeli.” V roke mi je položila štiristo strani knjige, ki je nosila njeno ime, in povedala, da je to njena četrta in zadnja knjiga, ker, kot že vem, ne bo več dolgo živela. “Preden grem, pa bi vam rada predala še neko sporočilo. Trenutno se na delovnem

področju čutite nekoliko ujeti, utesnjeni in ne vidite izhoda, a kmalu se bo to spremenilo in dosegli boste tisto, kar ste si želeli …” Nekoliko je pomolčala. “Vidim tudi vaše osebno življenje, vendar vam glede tega ne bom nič povedala, ker bo bolje, da vam to pove življenje samo.” Nekaj časa sva nemo obsedeli in zavedala sem se, da ves čas nisem spregovorila niti besedice, da je bila ona tista, ki je vodila najino srečanje, da se je postavila v vlogo vedeževalke in mi je, verjetno ne po naključju, prišla prva čestitat za štirideseti rojstni dan. “Na koncu pa vas še prosim, da me spustite. Zdravil ne bom več jemala, za preglede pa nimam časa. Če bi se srečali v kakšnih drugih okoliščinah in v drugem času, bi se verjetno lahko bolje spoznali, sedaj pa je za to že prepozno.” Kakor hitro je prišla, tako hitro je tudi zapustila prostor. Kasneje sem se spraševala, če sva si sploh podali roke. Na hitro sem prelistala njeno knjigo in zazdelo se mi je, da je podobna njeni zunanjosti, delovala je miselno nekoliko razmetano in neurejeno, bila pa je spoštljivo obsežna, vsebinsko bogata, kot vrelec, iz katerega voda priteka prehitro in se razliva na vse strani. 13


GOSTUJOČE PERO

Ko sem se tistega dne vračala domov, sem se odločila, da o tem srečanju še dolgo ne bom z nikomer spregovorila, ne, pustila ga bom v svojem srcu, da zori in dozori, in pustila bom življenju, da mi pokaže, kaj je to srečanje sploh pomenilo. Pet let kasneje sem sedela v neki učni skupini v Washingtonu. V dneh, ko je potekal ameriški psihiatrični kongres, sem se prijavila na enodnevni seminar z naslovom: Duhovno v psihiatriji. Delali smo tudi v skupinah in v naši skupini nas je bilo kakšnih osem udeležencev. Vodil nas je profesor psihologije iz San Diega. Pripovedovali smo si o najbolj nenavadnih dogodkih, ki smo jih doživeli kot zdravniki, lahko pa smo opisovali tudi nenavadne izkušnje, ki smo jih morebiti doživljali kot bolniki. Vlogi zdravnika in bolnika se lahko menjujeta, tudi mi smo enkrat na eni in drugič na drugi strani tega odnosa. V skupini sem se počutila dobro in varno, zdelo se mi je, da sem srečala sorodne duše in z lahkoto sem se sprostila. Spomnila sem se na Viktorijo in zgodbo živo in doživeto pripovedovala samim neznancem, ljudem, ki sem jih videla prvič, v glavnem psihiatrom iz različnih delov sveta, in iz njihovega odziva sem vedela, da je zgodba dozorela in se kot zreli sadež izluščila iz mene. “Kaj se je z njo zgodilo?” so me vprašali. “Dobro leto kasneje mi je po naključju, če naključja sploh obstajajo, prišel v roke izvod našega mestnega časopisa. Pritegnil me je naslov o trekingu v Peruju in prebrala sem drobno reportažo o skupini, ki se je iz našega mesta podala na to tritedensko pot. Med njimi je bila tudi Viktorija. Kasneje sem izvedela, da je nekaj mesecev po prihodu domov umrla zaradi posledic raka.” “Ali je bila po srečanju s teboj še kdaj v bolnišnici na zdravljenju?” “Ja, še enkrat, vendar zelo hitro odpuščena, zdravil ni jemala. Osebno pa je nisem videla nikoli več. Nekaj mesecev po najinem srečanju se mi je odprla priložnost za delo drugje in bolnišnico sem zapustila.” 14

Sergej Rachmaninoff

Ko smo tako vsak pri sebi tiho razmišljali in so nam vedno nova vprašanja rojila po glavi, se je oglasil zdravnik iz ene od skandinavskih držav. “Spomnil sem se na svoje doživetje. Šlo je za mojega umirajočega očeta. Že dva dni je bil odsoten, nekoliko nemiren in z nami ni več kontaktiral. Vedeli smo, da umira. Družina je bila ob njem. Pridružil se nam je sobni zdravnik, ki je s seboj prinesel CD in predlagal, da očetu v zadnjih urah predvajamo Mozarta. Na hitro smo se posvetovali, nenadoma pa je spokojnost prostora prerezal očetov ostri in rezek glas. Bila je ena sama beseda - Rachmaninoff. Osupli smo se obrnili k očetu, ki nas je za trenutek pogledal z jasnimi očmi in odločnim pogledom, že minuto kasneje pa se je ponovno zazibal v odsoten in nemiren spanec. Oče je bil ljubitelj tega ruskega skladatelja in to je bila njegova zadnja želja. Naslednji dan je umrl.”


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Predstavitev družine Vrhovšek

Z ljubeznijo in zvestobo se vse preživi V letošnjem božičnem zvonu smo k pogovoru povabili družino Jelke Vrhovšek in jih ujeli še pred pripravami na prihajajoče praznike. Prav v dneh, ko nastaja ta številka Zvona, se bodo natekla štiri leta, kar ste del kolektiva Doma sv. Jožef. Kod vas je življenjska pot že vodila, preden ste postali naša sodelavka? Ja, res je. Ta štiri leta so minila, kot bi mignil. Je pa čas preds tem tudi mineval z neverjetno hitrostjo. Moj osnovni poklic je cestnoprometni tehnik. Po opravljenem obveznem praktičnem delu v nekdanji Železarni Štore sem se zaposlila v oddelku financ nekdanje Kovinotehne Celje in tam ostala vse do takrat, ko jo je prevzel Merkur iz Kranja. To so bili težki časi, saj smo vedeli, da služb v novem podjetju ne bomo dobili vsi. No, kolo sreče se je obrnilo meni v prid in tako sem ostala v Merkurju. Po desetih letih pa se je tudi v tem podjetju zaradi že znanih dogodkov začelo vse »sesedati« in tako sem skupaj s še dvesto sodelavci v letu 2011 ostala brez službe. Bilo je hudo, a sama sem to sprejela kot nekakšno »drugo možnost«, se z dano situacijo sprijaznila in seveda iskala novo priložnost za zaposlitev. Vse dotlej, ko ste mi jo dali pri svetem Jožefu

Kaj vam pomeni delo strežnice, kako vas zaznamuje, ko se srečujete s stanovalci? Mogoče tudi nekoliko pod vidikom osrednje teme tokratnega Zvona, gorečnosti? Delo strežnice je zelo raznoliko in zahteva veliko tako fizične kot tudi psihične kondicije. Mene delo z ljudmi osrečuje, daje mi novih spoznanj. Tega pa nisem vedela, dokler nisem začela delati v domu. Zato sem si v teh letih zelo prizadevala, da bi ohranjala lep odnos s stanovalci. Premnoge njihove življenjske zgodbe se te dotaknejo, da o njih razmišljaš tudi izven delovnega časa. Sv. Marta, ki je tudi zavetnica našega varstva starejših, je bila iskrena, požrtvovalna in najbližja prijateljica ter vedno Jezusu zvesta. V hišo njene družine se je Jezus vedno rad zatekel in bil vedno deležen pristne, nenarejene domačnosti in gostoljubja. Kako vidite poslanstvo zaposlenih v varstvu starejših danes? Mislim, da je osnovno poslanstvo zaposlenih, da stanovalcem zagotovimo »dom«, kajti 15


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

ki se ga takrat žal nisem mogla udeležiti. S tem so mi izkazali hvaležnost za vse, kar sem naredila za njih v vseh teh letih. In še enkrat, tudi na tem mestu – hvala jim.

to okolje to za njih tudi je. Dom pa naj bi bil topel, svetel, prijazen. Zaposleni opravljamo dela, ki bi jih za svoje starše morali opraviti njihovi otroci. Vemo, da je danes to večinoma nemogoče, saj je tempo življenja neusmiljen. Zato sem prepričana, da naši stanovalci in seveda njihovi svojci znajo naš trud ceniti. Zaposleni ne poznamo vikendov in praznikov, vsak dan je napolnjen s hitenjem, in to vse za dobro naših stanovalcev. Žene in matere z vašim poklicem običajno v službi, v družini in nasploh v življenju “strežete“. Prav zaradi tega znate vsako pozornost, ki je namenjena vam, še posebej ceniti. Ste nam pripravljeni razkriti kakšen primer izkazane hvaležnosti za vašo ljubezen, ki vam je še posebej ostal v spominu? Res je, mame in žene smo po veliki večini ustvarjene za to, da skrbimo za svoje bližnje v vseh možnih smereh. Zato velikokrat sebe dajemo na stran. Ko se nam zgodi kakšna pozornost, pa smo toliko bolj vesele in presenečene. Hvaležnosti je vsekakor bilo skozi življenje kar nekaj, včasih tudi kar tako, mimogrede. Mi je pa bilo najbolj toplo in lepo pri srcu letos, ko sem praznovala svoj 50. rojstni dan in so me moji domači presenetili s potovanjem v Dubrovnik, ki sem ga imela željo videti, pa nikoli ni bilo prave priložnosti. Ta želja pa je tlela že od maturantskega izleta, 16

Z možem pozorno spremljata dogajanja v Domu sv. Jožef. Vajina pot mora biti tlakovana s kar nekaj skupnimi interesi, saj vaju večkrat vidimo na kakšnem predavanju, koncertu ali delavnici. Kaj v dogajanjih našega Doma vaju nagovarja, kaj vama dajejo? Ali bi jih priporočili (in kako) še drugim? Dokler nisem pričela delati v Domu, niti nisem vedela, da se tu dogaja toliko različnih prireditev. Edina stvar, za katero sem vedela, je bil kuharski tečaj, na katerem sem kar nekajkrat sodelovala. Že takrat sem nekdanje sodelavke spodbujala, da bi se tudi same udeležile česa takega. No, pa so rajši počakale, da sem sama prinesla zapiske in smo potem vse predelale. S pričetkom zaposlitve pa sem začela spremljati dogodke in res rada pridem, če le imam čas, na katero od prireditev. Ko sem moža prvič pripeljala na enega od dogodkov, mu je bilo všeč, zato zdaj nekako zaupa v moj izbor. Mislim, da je preveč vloženega truda in časa v posamezne projekte, da bi ljudje ne izvedeli za njih, zato tudi sama obveščam svoj krog prijateljev in znancev, v kolikor vem, da je kaj za njih zanimivega. Zelo sem bila letos vesela, ko je prijateljica pripeljala iz Radeč kar nekaj oseb na ogled Slehernika in vsi so bili navdušeni nad videnim. Skupna pot in življenje v družini zahteva kar nekaj prilagajanja, medsebojnega razumevanja. Vaš mož je po poklicu strojni tehnik. Kdo je pri vas doma tisti, ki se bolj “spozna“ na male gospodinjske aparate in belo tehniko v kuhinji? Ha, ha. Spoznava se oba - jaz jih znam uporabljati, mož pa popraviti. No, v resnici je drugače. Velikokrat kar sam od sebe katerega od njih uporabi in moram povedati, da mu ni težko pomagati pri gospodinjskih opravilih. To pa je prinesel, hvala Bogu, že od doma.


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Starši radi rečejo “moji otroci so moja sreča“. Imate dva otroka, mladostnika. Kako sta spletla skupno pot in vanjo vtkala še njiju? Najina pot se je pričela pred dobrimi 34 leti, ko sva se spoznala takrat še kot mladostnika. Doma sva bila iz iste vasi, a se nisva poznala. Sama sem takrat kot šestnajstletnica stopila v folklorno društvo, ki je delovalo v naši vasi. Mož je takrat že plesal, iskrici sta preskočili in se je »vnelo«. Seveda sva potem morala prestati marsikatero preizkušnjo, med drugim njegov odhod v takratno JNA, a z ljubeznijo in zvestobo se vse preživi. Po njegovi vrnitvi sva potem še naprej plesala v skupini, dokler se nisva leta 1988 poročila. Rodil se je sin Matic, počasi sva pričela graditi skupni dom, leta 1996 pa je v našo sredino prišla še hči Maruša in sreča je bila popolna. Seveda z rojstvom otroka pridejo nove skrbi in obveznosti, to vedo vsi starši. Bilo je veliko veselja in radosti, to pa je tisto, česar se največkrat spomniš. Zdaj sta že oba odrasla, sin je že v službi, v prostem času pa rad vrtnari po načelu biodinamike, njegovo načelo je, da bi se vsaka družina morala samooskrbeti z zelenjavo. Moram reči, da mu počasi uspeva. Hči je letos postala študentka, tako da se počasi popkovina trga tudi pri njej, vendar kot mami in oči sva še vedno tista, na katera se oba rada obračata po nasvete in to je lep občutek. Seveda sva se in se še vedno tudi midva ogromno naučiva od njiju.

večdnevni izlet. Drugače je pa čez leto dosti dela zunaj, okoli hiše in na vrtu, tako da mi dela nikoli ne zmanjka, prej časa. Smo tik pred prazniki, v adventu, ki latinsko pomeni prihod. Kako se v vaši družini pripravljate na prihod Novorojenega? Adventni čas je res najlepši čas. Prične se neko vznemirljivo pričakovanje, prihod Miklavža, hiša diši po sveže pečenem pecivu in potici, nabiranje mahu, priprava na izdelavo jaslic in postavljanje božičnega drevesca, polnočnice in seveda sam božič kot praznik. Predvsem pa poskusimo umiriti same sebe, se še bolj posvetiti svojim bližnjim. Naša navada je tudi pripraviti adventni venček iz zelenja, ki raste okoli hiše, na katerem potem prižigamo svečke vsako nedeljo ob kosilu, ko smo vsi zbrani. Ob koncu bi vsem zaželela mnogo dobrega in lepega ter najvažnejše – zdravje. Pogovarjal se je Miha Lokovšek

Vaše sodelavke so mi prišepnile, da v prostem času radi zahajate v hribe, imate lepo urejen vrt, predvsem pa radi tudi plešete. Kaj vse počnete v času, ki ga ne namenite samo službi? No, tu so se pa malo uštele. V hribe grem res zelo redko, več mi pomeni morje. Po horoskopu sem rak, zato mi je voda bliže. Čas, ko nisem v službi, pa seveda namenim gospodinjskim opravilom, rada kaj dobrega skuham ali spečem, kar imajo moji domači zelo radi. Izredno rada preberem kakšno knjigo, kaj bolj lahkotnega. Rada greva tudi na kakšen 17


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Jure Levart

Jurij Gorjanc Dr. Jurij Gorjanc, zdravnik, kirurg in gorski reševalec, je poslušalcev polni Jožefovi dvorani približal svoj notranji svet ljubezni do alpinizma in pomoči sočloveku. Gore so del njegovega življenja. Ljubezen do njih mu je bila položena v zibel, saj je bil že njegov stari oče alpinist in gorski reševalec, kot tudi njegov oče. Doživet in duhovno bogat večer, v katerem je predavatelj prepletal svoje izkušnje iz alpinističnih odprav, reševanj ponesrečencev v gorah in svojega bogatega življenjskega in duhovnega izkustva, nas ni postil ravnodušnih. Jurij Gorjanc pravi, da so gore prispodoba življenja. Gore vodijo v najboljšem pomenu k sebi, vendar isto kot k sebi vodijo stran od sebe, k bližnjemu, tvojemu soalpinistu. Vodijo k sebi, kadar greš tja iskat smisel, in stran od sebe, ko na gorskih poteh iščeš bližnjega, sočloveka, ki potrebuje mojo pomoč. »Gore so, podobno kot življenje in vsakodnevno delo, resna stvar. Absolutno resna. Kot delo v bolnišnici, s kirurškim nožem, zahtevajo gore najvišjo stopnjo resnosti in odgovornosti.« Dr. Gorjanc pravi, da ga ravno ta resnost in odgovornost vodi k pozitivni duhovni drži. 18

V predavanju se je gost izogibal ameriškemu načinu razmišljanja o gorah, ki se hvalisa v frazi “I was there” (Tukaj sem bil, to sem dosegel). Ne, Gorjanc se ne ponaša s svojimi preplezanimi osemtisočaki, čeprav bi se lahko. Kot sam pravi, takšen pogled ne vodi k globinam, ampak ostaja na površju. Bližje mu je drža Angležev, ki radi rečejo: “I had a great time” (Imel sem se lepo). Imel sem se lepo, zbližal sem se s prijateljem, občudoval sem Božje stvarstvo … Podobno kot morje spoznamo v očeh mornarja, ki je večina svojega življenja preživel na morju, gore spozna-


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Jurij Gorjanc je kirurg v bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu pri Glini. Je gorski reševalec, zdravnik letalec na Brniku in v Avstriji. Je pa tudi alpinist, član več alpinističnih odprav, med drugim tudi himalajske odprave Dava Karničarja, ko je ta smučal z vrha Everesta. Magisterij je opravil iz raziskovanja visokogorskih omrzlin, kjer so preizkušali domnevo, da lahko s potapljanjem prstov rok in nog v mrzlo vodo ugotovijo, ali je nekdo bolj ali manj nagnjen k omrzlinam prstov rok ali nog. Raziskovanje nadaljuje na doktorskem študiju. Poskuša izdelati model napovedi, s pomočjo katerega bi posamezniku z določeno verjetnostjo napovedali ogroženost za nastanek „Iz gorskih vršacev se vedno vrnem drugačen, omrzlin. Vsako jesen se kot prostovoljec kot bi na vrhu lahko nekaj pustil, kar me teži, odpravi v dežele tretjega sveta, kjer skupaj in nazaj prinesel nekaj, kar gotovo ni od mene, s svojimi kolegi iz Evrope operira revne in ampak je zame od Boga. Tako to deluje. In to pomoči potrebne. je tisto, kar lahko potem prinašam drugim.“

foto: arhiv PZS, Franc Miš;

mo v očeh alpinistov, ki jih imamo Slovenci veliko in na katere smo res lahko ponosni. V njihovih očeh je življenje, pa čeprav mnogih ni več med nami (Šrauf, Zaplotnik, Humar …). Spregovoril je tudi o strahu, ki ga doživlja na odpravah ali pa na helikopterskih reševalnih akcijah. Strah premaga tako, da se skuša osredotočiti na človeka, ki ga takrat rešuje, ki ga je še bolj strah in je popolnoma odvisen od njega. Na življenje gleda kot na absoluten dar, kar v njem vedno znova prebuja hvaležnost. Ravno hvaležnost omogoča, da stopimo iz sebe, podobno kot v gorah. In v tem je zanj sreča.

19


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Jure Levart

»Velikokrat sem v krizi, včasih na natezalnici preizkušnje, koliko biti zdravnik, koliko biti dober, koliko biti plemenit, navsezadnje, koliko znati. Pri tej dilemi mi mnogokrat pomagajo mamini nauki. Eden izmed njih se glasi, tako, kot se glasi prva zapoved Jezusa iz Nazareta: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ta zapoved je obsesija mojega življenja, ki me nenehno spodbuja in iritira, kajti zelo lepo je imeti rad nekoga, ki ti je blizu. Ljubiš samo enega, še tistega včasih zelo težko. Imeti vse ljudi rad, tudi tiste, ki niso v nobenem smislu prijazni do V enem od po petih pogovornih večerov tebe in jim drugi strani celo poma-z nadškofom prof. dr. Antonom Stresom, ki gati in odpuščati, to pa je tisti boj s to ga je moderiral Levart, je beseda tekla mistično vizijoJure sveta, ki je tako rekoč o vrednotah in človekovih krepostih. Gost je moja latentna obsesija.« pojasnil izvor in različne vrste vrednot. Vred»Človek biološka, sonote so to, je karpsihološka, nas gradi, kar človeka dela cialna in entiteta. Napotrebe. katerčloveka, in duhovna zadovoljujejo človekove emkoli področju štirih parametrov Ločujemo naravne, teh duševne, družbene in skrene, se zamajejo vsi ostali. Zato je duhovne vrednote. Ko govorimo o krizi vrednot, največkrat mislimo na krizo treba biti do ljudi, ki pridejo po duhovnih pomoč, vrednot. danes ni toliko, da ni vredskrajno Problem pravičen.«

»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje« (1Kor 13,13)

s tem, da je človek, vrednota, ga to ne dela dobrega. Dobrega ga dela njegova lastna krepost!« Krepost je na nek način »usposabljanje nas samih za dobro, da nam dobro delo postane rutina, nekaj samoumevnega.« Tega nam danes žal manjka v veliki meri, saj prevečkrat prevladuje teoretiziranje o dobroti, poštenju … kot pa praktično udejanjenje letega. V krščanskem ključu poznamo štiri kardinalne kreposti, ki izvirajo že od Aristotela, to so: razumnost, pogum ali srčnost, zmernost not, ampak, da ni enotnih vrednot, da vlada in pravičnost. Vse te kreposti pa je Jezus nasplošna zmedenost, ki izvira iz grobega sub- dgradil z absolutnimi krepostmi: vero, upanjektivizma in permisivizma. Danes so v zahod- jem in ljubeznijo. Ljubezen pa je še posebej nem svetu najbolj na udaru ravno krščanske krščanski fenomen, saj bi brez ljubezni ne bilo vrednote, očitno je, da Evropa postaja vse ničesar, niti nas ne, saj nas Bog ni ustvaril po bolj poganska. pravičnosti, ampak iz čiste ljubezni. V drugem sklopu smo razmišljali o kreposti. Tomaž Akvinski pravi, da »četudi je človek že 20


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Strokovni simpozij Jure Levart

V ŽIVLJENJE IN NE V BARBARIN ROV V nedeljo, 15. novembra 2015, smo sklenili dvodnevni simpozij, posvečen velikemu duhovniku, Slovencu in teharskemu beguncu dr. Janezu Zdešarju. Janez je namreč zadnja leta svojega bogatega življenja preživel v Domu sv. Jožefa – varstvu starejših, kjer je pustil neizbrisen pečat.Že samo dejstvo, da si je za kraj zadnjega dela svojega življenja izbral ravno naš dom, ki je v bližini taborišča Teharje, od koder je kot mlad domobranec skupaj s svojimi prijatelji pobegnil, je pomenljivo in sporoča, da je dr. Zdešar v svoji notranjosti predelal vse grozote, ki jih je doživel, in odpustil tistim, ki so mu stregli po življenju. Na dvodnevnem simpoziju, ki smo ga naslovili »V življenje in ne v Barbarin rov«, so se zbrali njegovi prijatelji in poznavalci Zdešarjevega življenja ter dela. Vsak je s svojega vidika osvetlil njegovo delo in njegov doprinos pri delu

v izseljenstvu kakor tudi Cerkvi na Slovenskem ter v vsem slovenskem narodu. Predavanja je pričela zgodovinarka in Zdešarjeva prijateljica dr. Tamara Griesser Pečar, ki je osvetlila predvsem njegovo izredno ljubezen do domovine. Ob osamosvojitvi Slovenije ji je zaupal: »Moje življenjske sanje so se uresničile.« Takrat, leta 1990, se je prvič po letu 1945 na povabilo Peterletove vlade vrnil v Slovenijo. Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič se je dotaknil dejstva, da je jugoslovanska Udba dr. Zdešarja neprestano nadzirala, najizraziteje ravno v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Udba se je posluževala raznovrstnih pristopov, ki jih je predavatelj tudi navedel. Dr. Zdešar se je tega dejstva zavedal in bil ves čas svojega delovanja izrazito pazljiv in diplomatski. 21


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

V okviru simpozija smo obhajali tudi sv. mašo pri sv. Ani nad Teharjami, za vse teharske žrtve. Sv. mašo je vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, ki je v svoji pridigi poudaril aktualnost sprave v našem narodu. Po maši smo prisluhnili priložnostni akademiji, ki so jo oblikovali mladi iz župnije Celje – sv. Jožef in Fantje z Jožefovega hriba. Sobotni dan smo sklenili z razmišljanji dr. Maksimilijana Matjaža o Zdešarjevem razumevanju in oznanjevanju Božjega kraljestva. Predavatelj je poudaril, da je pokojni živel in žarel za Božje kraljestvo med nami. Predstavil je tudi misli in teze iz njegovega doktorata, ki je govoril ravno o Božjem kraljestvu. Zdešarjev naslednik msgr. Janez Pucelj je v svojem referatu osvetlil vlogo svojega predhodnika med duhovniki v izseljenstvu. Zdešar ni bil samo njihov duhovnik, ampak tudi prijatelj, socialni delavec prevajalec, vedno pripravljen pomagati …

22

V nedeljo smo prisluhnili razmišljanju o dr. Janezu Zdešarju in njegovem doprinosu za Cerkev na Slovenskem. O tem je predaval njegov prijatelj in zaupnik dr. Roman Globokar, direktor Škofovih zavodov, institucije, kateri je Zdešar prav tako izdatno pomagal. Tako dr. Globokar kot naslednji predavatelj, mag. Blaž Otrin iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, sta izpostavila tudi Zdešarjevo izredno skrb za materialno in finančno pomoč Cerkvi na Slovenskem. Kot zanimivost je mag. Otrin navedel akcijo, v kateri je dr. Zdešar zbiral denar za – novega mercedesa – za nadškofa Vovka. Otrin je urejal tudi bogat Zdešarjev osebni arhiv, ki ga je zapustil Nadškofijskemu arhivu. Ravno zaradi občutljivosti tem in vsebin v tem arhivu je pokojni dr. Zdešar pred smrtjo izrazil željo, da njegov osebni arhiv ni dostopen do leta 2045. Tudi to priča o njegovi veličini.


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Irena Švab Kavčič

Moč nemoči S prihodom zdravnic Metke Klevišar in Julke Žagar v Dom sv. Jožef smo paliativnemu pristopu v vsej naši dejavnosti lahko namenili še več pozornosti. Vse od oktobra 2013 se redno, vsak drugi ponedeljek, z različnimi udeleženci pogovarjata o življenju in smrti. V letu 2014, ko smo gostili šolo dodatnih znanj Korak za korakom, sta pomagali vzpostaviti kontakt s specialistko paliativne medicine Urško Salobir, ki deluje v Veliki Britaniji. Ne nazadnje sta zaslužni tudi za naslov simpozija Moč nemoči, ki smo ga konec leta 2014 namenili soočanju nemoči človeka in moči medicine ob poznavanju in upoštevanju etičnih načel, ki naj pomagajo v komunikaciji z bolnikom in s svojci. Med drugim je takrat simpozij pospremila želja mag. Mateje Lopuh, da bi nam pri delu v paliativnem pristopu bilo dano, da bi prepoznali silno moč, ki je skrita

v nemoči. Človek namreč nikoli ne izgubi duhovnih vrednot, lahko pa jih včasih ne prepozna. Tudi njena ugotovitev nas je vodila k pripravi prvega modula v okviru izobraževanj Moč nemoči, ki smo ga uvedli z doc. dr. Sebastjanom Kristovičem na temo Logoterapevtski pristop k duhovnosti pri delu s paliativnimi bolniki. Udeleženci izobraževanja, med katerimi so bili tudi zaposleni v Domu sv. Jožef, so ga zelo dobro ocenili in izrazili željo po nadaljevanju. Sledeč našim ciljem na področju duhovnosti in etike v paliativni oskrbi in tudi željam udeležencev dosedanjega izobraževanja tako v pomladnih mesecih z dr. Tanjo Ozvatič pripravljamo nov modul: Komuniciranje pri delu s paliativnimi bolniki in z njihovimi svojci. 23


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Sodelavci Doma razmišljamo o svojih adventnih željah Dragocenost srečevanj ob sredah pred prvim petkom izžarevajo tudi spodnje izbrane misli posameznikov med nami. Vsak si je namreč na našem srečanju vzel čas zase, se ustavil, razmislil in zapisal. Med sv. mašo, pri darovanju, smo misli položili na oltar. Neprecenljiva izkušnja v trenutku tišine, v času, ko žal vse nori in hiti … Bodi vedno v »krču«, vedno v pričakovanju, kakor smučarski skakalec tik pred vzletom s skakalnice; tako te hudo, ki iz časa do časa pride, nikoli ne preseneti; pričakovanje – »krč« na dobro in lepo pa te tako vedno ohranja Čas adventa, ki je čas pričakovanja, meni mladega, poskočnega in polnega energije! pomeni čas upanja IN zaupanja. UPANJA in Sicer pa duhovno bogatega adventa ti želim! zaupanja: - da sta dobrota in ljubezen močnejši od zla, tako pri nas kot po vsem svetu, - da se je vredno truditi za nekaj dobrega, Želim ti, da bi strah dobil noge in zbežal stran, kar ostane očem nevidno, v prepričanju, da da bi pogum dobil svoj glas, se niti najmanjši vzgib dobrega ne izgubi v da bi beseda izrečena nikoli ne bila bob ob prazno – v nič … steno in da bi bil srečen v tem, kar postajaš. Bog te blagoslovi! 24


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Dragi Miklavž! Daj oči tistim, ki ne vidijo. Daj ušesa tistim, ki ne slišijo. Daj roke, da bodo tudi tisti, ki jemljejo, dobili nekaj nazaj. Predvsem daj miru, notranjega zadovoljstva in otroškega pričakovanja.

Za svojo družino želim, da bomo zdravi in mirno živeli. To želim tudi drugim družinam. V službi pa želim čim manj taborov in da bi se razumeli in prisluhnili drug drugemu, kajti tega primanjkuje

Želim si, da bi naprej živeli v miru in ljubezni, Želim si, da bi mi bili v tem svetu z »norim da bi naši otroci, vnuki, pravnuki nikoli ne tempom« podarjeni trenutki miru, sreče in doživeli nič hudega in slabega. veselja! Dragi Miklavž, če tole slišiš, mi pa prinesi tudi eno veliko čokolado (z lešniki ali brez).

Želim si, da bi se vsak posameznik v našem kolektivu počutil izpolnjenega in srečnega v delu, ki ga opravlja.

Naj bo naše zaupanje med sodelavci res iskreno in pristno. Bodi to, kar si, saj navidezna neiskrenost se slej ko prej hitro izkaže. Zaupaj vase in v Boga, ker za dežjem vedno posije sonce.

Dovolj časa za uresničitev vseh želja!

25


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Recepcija se pripravlja na božič »Harryja Potterja« oz. igralca Daniela Radcliffa so pred kratkim prepričali k sodelovanju v igrani šali. Za eno uro je moral zamenjati receptorja v nekem podjetju. Izziv pa je bil za igralca bolj kot ne mučna izkušnja. V vlogi se namreč nikakor ni znašel. Nepredvidljivost in hitro menjavanje situacij sta ga popolnoma zmedla. ˝Pod tako velikim pritiskom sem. Ne vem, kako to zmorete,˝ je pripomnil Daniel.˝To je tako zelo težko!˝ No, pa ni tako zelo težko, če delo opravljaš z veseljem, če imaš rad ljudi in jim zato rad pomagaš. Ja, gre za pomoč soljudem. Vsak, ki k tebi pride ali pokliče, ima neko željo ali prob26

lem, ki kliče po rešitvi. Ko s tem vstopi, smo mi na recepciji njegov prvi stik z našim Domom. Naš odnos do njega mu je prva garancija in spodbuda, da bo svoj problem uspešno rešil. Tudi če se to potem ne uresniči, mu ostane ta prvi vtis, ki je kot tako opevana prva ljubezen, ki menda nikoli ne mine. Naša vloga in želja je, da se vsak stanovalec in obiskovalec počuti sprejeto, varno in domače. K temu nas spodbuja tudi poslanstvo našega doma - Doma sv. Jožefa, ki pisan z veliko začetnico zveni že kar malo nebeško. Saj res, ali ne molimo v očenašu »kakor v nebesih, tako na zemlji«?! Ustvariti domačnost je nekaj velikega. Iz


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

doma namreč vsi izhajamo in po njem vedno hrepenimo - hrepenimo po nebeški domovini. To pa je tudi bistvo božiča kot najlepšega praznika. Nanj se pripravljamo, ga pričakujemo in se ga veselimo ves advent, da ne rečem vse leto. Bolj kot srečo in veselje delimo, več ju tudi sami nazaj dobimo. Res je duhovna priprava na božič v adventu bolj intenzivna in njen spremljevalec je adventni venček. Vendar če nimamo duha adventa (pričakovanja in hrepenenja) vedno v sebi, bo božič nedoživet, zlagan - zaigran. Ljudje pristnost začutijo, zato se trudimo zanjo. Bodimo iskalci in oznanjevalci veselega oznanila skozi vse leto, vse življenje. Takšno je čutenje nas, ki delamo na recepciji, da čas adventa vršimo skozi vse leto s pomočjo naših stanovalcev in vseh ostalih služb v Domu. Hvaležni smo za delo, ki nam to omogoča, in se veselimo, kadar nam uspeva. Vesel božič z najlepšimi željami, recepcija Doma sv. Jožef.

27


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Jože Planinšek CM

Pričevalci Božjega usmiljenja V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI Po posebnem prazniku Božjega usmiljenja, ki ga je uvedel sveti Janez Pavel II., in s tem sorazmerno močnim poudarkom na tej skrivnosti naše vere je aktualni papež Frančišek sedaj razglasil izredno sveto leto Božjega usmiljenja in zanj napisal posebno bulo z naslovom svetega leta Obličje usmiljenja. Začeli smo ga z letošnjim praznikom Marijinega brezmadežnega spočetja in sklenili ga bomo prihodnje leto s praznikom Kristusa Kralja vesoljstva. Morda se zdi, da gre za neke vrste nadaljevanje tega pontifikata iz prejšnjega, vendar bi bili prehitri v takšnem razmišljanju. Bula o razglasitvi ni najprej kakšna razlaga skrivnosti Božjega usmiljenja ali Usmiljenega Jezusa, temveč je kar pot Cerkve, ki jo želi začrtati. Iz nje je čutiti ne toliko razlaganje nekih teoloških vsebin, temveč veliko bolj način življenja, kjer se Božje usmiljenje kot odrešenjsko dogajanje razliva po Cerkvi na človeštvo kot skupnost in na človeka kot posameznika. Svetoletna vrata nam bodo priložnost, da bo odrešenjsko dogajanje Božjega usmiljenja do nas ljudi moglo priteči kot hrana in pijača na pot sodobnega sveta in človeštva.

Resnično usmiljenje je sočutje Ko povsem laično in kot človek razmišljam o usmiljenju, prihajam do spoznanja, da gre za držo, ki pritiče samo Bogu. Ljudje in posredno tudi stvarstvo smo vzajemni, ne moremo in ne smemo se postavljati eden nad drugega, usmiljenje pa nekako to vsebuje. Ko je namreč nekdo usmiljen z drugim, je v privilegiranem položaju. Mi pa smo enaki med seboj, bratje in sestre, in hitro nas lahko zanese, da na to pozabimo in začnemo gledati na drugega z umiljenjem, kjer se nam drugi smili. Tega pa človek, zlasti s svojim dostojanstvom in zrel, ne mara. Iz odnosa do invalidnih ali bolnih lahko začutimo, kako so pogosto pozorni prav na to. Ljudje tudi kot starejši ali onemogli težko sprejemamo, da bi se komu smilili oziroma da bi moral biti kdo usmiljen z nami. Takšna doživljanja v naših medsebojnih odnosih hitro pripomorejo k temu, da postane eden za drugega revež, usmiljenja potreben in tako ali drugače slej ko prej drugorazreden.

28

Morda se zdi, da je tako in to razmišljanje le neko teoretiziranje, vendar mislim, da je pomembno. Živimo v občutljivem svetu, kjer je človekovo dostojanstvo krnjeno, odnosi pa so pogosto zelo popredmeteni. Prav v tej značilnosti časa in okolja smo v duhu nove evangelizacije poklicani k misijonarjenju. Nove evangelizacije si namreč ne moremo predstavljati kot nove v vsebini in sporočilu (evangelij je vendar eden in vedno isti), temveč v načinu oziroma glede na človeka,


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

prav malenkosti so največkrat tiste, ki lahko nato tudi grdo zavajajo. Vzemimo neko drugo področje, kjer, recimo za greh rajši uporabljamo izraz spodrsljaj ali kaj podobnega. Hitro se navadimo na to, spodrsne nam poTomaž Špidlik usmiljenje iz latinščine opre- gosto na gladkem terenu, ledu ali blatu in to deli kot besedico dveh korenov: misereor, kar ni nič posebnega; ob tem pa, ne da bi se zapomeni sočutje, in cor, kar je srce. Usmiljen je vedali, sprejmemo tudi greh kot nekaj povtorej tisti, ki ima sočutno, usmiljeno srce. Zato, sem običajnega in nič posebej tragičnega. nadaljuje, duhovni pisatelji predlagajo naslednjo opredelitev: »Usmiljenje je sočutje z bedo drugega, žalost zaradi njegovega stanja.« Tudi Bog ubere sočutno pot Predmet tega sočutja, še pravi Špidlik, pa je do neke mere tudi celotno stvarstvo. Takšna Samo Bog je v pravem pomenu besede lahko opredelitev se mi zdi zelo pomembna in prim- usmiljen, ker je izven nas, ker smo mi njegovo erna in torej v naših medsebojnih odnosih stvarstvo – a tega ne uveljavi. Neha ali pa celo pomeni predvsem sočutje. Škoda, da smo to noče biti usmiljen, temveč v Jezusu stopi med besedico kar malo spregledali v našem go- nas, postane eden izmed nas, naš brat in s vorjenju, tako v naših medsebojnih odnosih tem solidaren z nami, preprosto sočuten. Svekakor tudi v razmerju do naše vere. Zdi se to leto, redno ali izredno, nadaljuje tradicijo mi, da drugače nagovori Marija kot sočutna, starozaveznih svetih let, ko se je vse vrnilo na kakor pa žalostna; ali Jezus kot sočutni, kakor prvotno, na tisto, kot je od Boga zamišljeno. pa usmiljeni. Gre sicer za malenkosti, vendar Papež Frančišek zagotovo ne razglaša sicer ki jo v različnih obdobjih in okoljih tem primerno sprejema. Čas nam tako prinaša vedno nove naloge, na katere pa lahko odgovarjamo le iz vedno istega vira, in sicer iz Evangelija.

29


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

izrednega svetega leta zaradi folklore, tradicije ali dobrega vtisa, temveč kot je čutiti v Buli o napovedi zato, da bi Jezus spet zaživel med nami in v nas, da bi prišla življenjsko do izraza njegova solidarnost s človekom in svetom. Iz dveh razlogov, se mi zdi, vzame za začetek leta Marijin praznik njenega brezmadežnega spočetja. Najprej nam je to simbol, da pripravimo pot za izlitje Boga v svet, kot je bila Marija primerna pot za prihod Božjega Sina in je s svojim »zgodi se« postala danica, zarja odrešenja. Po drugi strani pa je v svoji obvarovanosti pred izvirnim grehom povsem na razpolago in nič zase, temveč le milostna, Brezmadežna. Drugačna je od Adama in Eve, ki rajskega, kar jima je dano, ne praznujeta, ne delita, temveč se ukvarjata s tistim malenkostnim, česar sicer nimata, in to tako dolgo, dokler si ga ne vzameta in se ne izločita iz raja. Nočeta biti sočutna, solidarna, na istem, temveč ju zavede vzvišenost, diši jima usmiljenost iz privilegiranosti. Udarjeni smo na lastnino, osebno nedotakljivost, obteženi smo s samim seboj, kakršne nas je napravila imovina, ki si jo, kjer se le da, nabiramo in se z njo v vseh njenih razsežnostih postavljamo, ki pa nas nato kot »last«, kar je sicer nemški izraz za težo, bremeni in mrcvari nas življenjski izraz. Sveto leto vrača v prvotno zamisel človeka in svet, zato je še kako primerno za trenutek, ki ga živimo. Ni sicer starozavezno, je pa krščansko in zato še toliko bolj zahtevno. Prežeto ni s predpisi, česar bi se še znali lotiti, predvsem pa v moči česar bi se lahko marsičemu izmuznili, temveč z ljubeznijo, kjer pa ni stranpoti. Mi duhovniki in seveda vsi kristjani pa smo orodje temu zahtevnemu poslu, kjer ni izmikanj. Odpiramo svetoletna vrata, papež v Rimu, škofje po stolnicah in bazilikah, v Celju imamo prav posebna sredi katedrale. Vendar pa smo neposredna in operativna vrata za odrešenjski vstop Jezusa v sodobni prostor in čas mi, ki pa nismo, kot Marija, brezmadežni.

30

Povabljeni smo na praznovanje Kakorkoli, nihče izmed nas ni odločilen, pa vendarle pred nas stopajo naloge in drže, ki nam morajo biti izziv. Rad bi jih poudaril nekaj, ki se mi zdijo še posebej pomembne, da ne bomo bolj napota kot pomoč na pragu svetih vrat. Da se bo Božje usmiljenje lahko dotaknilo ljudi okrog nas na sočuten način, se ga moramo najprej mi razveseliti in ga praznovati. Obdarovani smo z neskončno božjo dobroto, ki si je nismo zaslužili, zato se je pa lahko toliko bolj veselimo. Papež Frančišek je začel svoj pontifikat z okrožnico Veselje evangelija, kar je pomenljivo. Človek se mora razveseliti najprej samega sebe, da se ga lahko razveseli drugi. Če sebe ne bomo veseli, kako naj bodo nad nami navdušeni drugi. Enako velja za Odrešenje. Ko nas prevzame veselje, da smo odrešeni in to začnemo praznovati, postajamo to tudi drugim. Praznovanje ni nič drugega kot zavest, da sem obdarovan, in deljenje tega, s čimer sem obdarovan. To je Marija, njena milostnost in njena brezmadežnost. Zato je pomembno, da sveto leto ni spomin, tudi ne le neko obhajanje, temveč predvsem in najprej praznovanje, ki prežari okolje, v katerem smo in kjer praznujemo. Tu nam je solidarnost še kako pomembna, če smo namreč v preizkušnji lahko še sorazmerno dolgo sami, v praznovanju in veselju tega ne zmoremo niti trenutek; sicer smo v tistem trenutku najnesrečnejši. Naše usmiljenje mora izhajati iz spoznanja neskončne obdarovanosti, ki nas sili, da jo razsipavamo z drugimi, in niti za trenutek pri tem ne pomislimo, da dajemo kaj od svojega, temveč samo prejeto razdajamo naprej. Morda na prvi pogled težka naloga, pa po drugi strani vendarle neizmerno osrečujoča, saj v njej zaslutimo in doživljamo lahkotnost lastnega bivanja. Odrešenje ni za nikogar izmed nas, temveč po nas za druge in prav zato tako zelo tudi za nas.


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Spoštovanje je pomembnejše od razumevanja O Božjem usmiljenju nam govori kar nekaj evangeljskih sporočil, ki so nazorna in konkretna. Dotaknil bi se le očeta v priliki o izgubljenem sinu. Ta usmiljeni oče je neskončno spoštljiv do svojega sicer izgubljenega sina. Ko Jezus govori, da ga je od daleč zagledal, nam hoče povedati, da ga je stalno gledal, da nikoli ni umaknil pogleda od njega, da torej ni izgubil vere vanj, da nad njim ni bil razočaran; kajti če bi bil razočaran, potem bi se obrnil stran. V svoji izgubljenosti je bil sin lahko tudi zločinec, povojni morilec, zagrizen

komunist, izgubljen in perverzen mladostnik, iztirjen duhovnik, anarhičen politik … kar koli, s čimer se srečujemo danes. Ni ga razumel, ni ga mogel sprejeti v njegovih ravnanjih, ga je pa spoštoval. V resničnem in verodostojnem usmiljenju, sočutju ni razočaranj. Ta nastajajo iz nepoznavanja sebe, človeka, ki je v svojem bistvu tisti, ki razočara. Pot svetništva je spoznanje lastne nebogljenosti in grešnosti in ne v perfektnosti. Razočaranje je najbolj dejanski del nas ljudi in temeljni razlog za odrešenje, zato je smešno in neresno biti nad kom razočaran, ko pa smo sami utelešeno razočaranje. Sodobni človek pa je ujetnik strahu, da bo razočaral, zato je začetek njegovega odrešenja v sočutju, ki ga zasluti ob sebi in se ob njem začne čutiti varnega, sprejetega in spoštovanega, kar je izhodišče za sožitje in spravo, če je potrebna. V strahu še tako uravnovešen človek počne neumnosti, v varnem in uresničenem okolju pa še tak divjak ostrmi nad sprejetostjo. Sveti Vincencij Pavelski, svetnik in človek z neizmernim posluhom za katero koli človeško bedo, zavetnik karitativnih dejavnosti v Cerkvi, je svoje delo zelo učinkovito gradil na peterih krepostih, kjer so prve tri usmerjene v nagovor sočloveka in v razelektritev medsebojnih odnosov ter k prebujanju dostojanstva v slehernem človeku. To so: preprostost, krotkost in ponižnost. Drugi dve, gorečnost in zatajevanje pa sta tisti, ki pomagata pomirjenega in nagovorjenega človeka dvigovati k Bogu. Spodbuda za spravo Sveto leto Božjega usmiljenja je v svojem bistvu tudi spravno leto, kar je za Cerkev na Slovenskem še posebej pomenljivo. Tudi resnična sprava je lahko le tridimenzionalna in je brez vključitve Boga ni, ne glede na to, kako kdo svojega Boga imenuje. Bog je naš Stvarnik in Odrešenik, ob tem pa neskončno usmiljeni oče, ki nikoli nikogar izmed nas ne 31


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

odpiše. Sveti smo mu in to vsakdo izmed nas osebno, zato smo le njegovi in ne drug od drugega, kot si to včasih umišljamo in tako predmetimo naše medsebojne odnose. Naša medsebojna razmerja tako niso najprej in pred vsem v razumevanju, kot si vedno znova želimo, temveč v spoštovanju. Če drugi ni moj, je Božji in svoj. Ga sicer težko razumem, a ga toliko bolj spoštujem, ker je sveta stvar. Ko prekinem spoštovanje, nastane razdor, ker sem zavrnil njegovo počelo, in ne moreva si blizu, dokler mi spet ne postane svet in Božji. Zato resnična sprava poteka le preko Boga. On meni prvi odpušča, me razume in sprejema, je solidaren z menoj in po vsem, kar mi daje, nato nekaj dajem tudi jaz drugemu, svojemu bližnjemu, in če je treba, mu v sočutju odpuščam. Tu nihče izmed nas nič ne dela ali daje iz svojega, temveč samo iz Božjega, zato mora najprej vzpostaviti stik z njim, šele nato je možen z bližnjim. Tudi škode ne delamo najprej drug drugemu, temveč žalimo Boga, katerega last je sleherni izmed nas in tudi tisti, ki ga zavračamo ali pa sovražimo. Seči si v roke in se tako spraviti je prej folklora kot pa resno in poglobljeno delo za sožitje, zato je to sorazmerno lahko in seveda največkrat jalovo početje. Kaj se je rodilo iz sedaj že legendarnega stiska rok dveh vidnih predstavnikov slovenskega javnega in cerkvenega življenja v Kočevskem Rogu? Ta milostnost Božjega nagovora mora dobiti mesto v slehernem, da ta lahko mirno stopi do drugega, ga sprejema, razume in mu pomaga in, če je tudi v drugem, postaja plodna. Ne morem mimo dveh, ki se mi zdita model in primerna, da ju omenim. Janez Zdešar in Peter Opeka imata veliko skupnega glede na medvojno in povojno dogajanje, Zdešar neposredno, Opeka po očetu. Oba imata, človeško gledano, upravičene razloge za jezo, prizadetost in užaljenost nad krivicami, ki so se jima zgodile; a sta tako lahkotna, nič obremenjena s tem in prosojna v svojem bivanju, nikakor pa ne brezčutna. To je velik Božji dar, je karizma, zdi se mi, ena najpotrebnejših za 32

današnji prostor in čas, a samo Bog in onadva vesta, kako sta do nje prišla. Za sklep tega razmišljanja tako ne morem drugače naprej kakor s povabilom, najprej sebi in tudi vsem, da vsi odpremo vrata svojega srca, se spogledamo s svojo revščino, si priznamo, kje smo, in pustimo, da v nas stopi Božje usmiljenje. To nam bo omogočilo sočutje z vsemi okrog nas, odpravilo pohujševanje nad drugimi in utrdilo v spoznanju, da smo sami najprej vredni pohujšanja drugih nad nami in njihovega sočutja. Samo v takem razpoloženju ni več prostora za jezo, sovraštvo, zamero ali revanšizem in je prostor za razumevanje, posluh, spodbudo in prijateljstvo, ki lahko tudi boli, kar je ljubezen. Z zakramentom spovedi pa bomo z Božjo pomočjo dobili pogum, da bomo spoznano zmogli tudi sprejeti in iz svoje revščine v pravi meri gorečnosti celo kaj narediti za druge.


V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI David Vrečko

Romanje v Santiago de Compostela Jakobova pot ali El Camino je skupno ime za več poti, ki vodijo do grobnice apostola Jakoba na severozahodu Španije, v Santiagu de Compostela. Gre za eno, poleg Jeruzalema in Rima, od treh najstarejših in najbolj obiskanih romarskih poti, na katero se vsako leto poda okrog pol milijona ljudi z vsega sveta. Do Santiaga vodi več kot 20 različnih poti, od tega so štiri klasične, najbolj znana in priljubljena pa je francoska pot (Camino Frances), ki se začne v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na francoski strani Pirenejev, dolga je 800 kilometrov. Tisti, ki se nanjo podajo peš, potrebujejo približno 30 dni, da prispejo do cilja. Po prihodu v Santiago pa se romarji navadno podajo še do “konca sveta” ali Finnistere, kraja na zahodni obali Španije, kjer so zaradi njegove lege ob oceanu včasih verjeli, da se tam zemlja konča. Od tod izvira tudi simbol Jakobove poti, školjka, ki so jo romarji tukaj vzeli in prinesli nazaj domov. Školjka je včasih veljala tudi za dokaz, da si romanje opravil. V Domu sv. Jožef smo se konec avgusta letos tudi sami podali na to pot. Sedemnajst romarjev je se je iz Celja odpeljalo do zagrebškega letališča, od koder so odleteli v Barcelono, kjer so se vkrcali na nočni vlak. Po celonočni vožnji so prispeli v Pomferrado, ki je 205 km oddaljena od Santiaga in kjer so začeli svoje romanje peš.

Romarji so pot do cilja prehodili v osmih dneh oziroma v osmih dnevnih etapah, ki so bile dolge med 25 in 40 kilometri. Vsak dan so hodili od 7 do 12 ur. Spali smo v romarskih zatočiščih, ki ležijo ob poti in ki so kar precej zasedena. Za telesno in duhovno hrano je skrbel Jože Planinšek. David in Grega pa sva se na pot podala dan prej s kombijem, poskrbela za rezervacijo prenočišč, prtljago in sicer za vse potrebno, da je vse teklo, kot je treba. Po osmih dneh so romarji prispeli v Santiago, se udeležili romarske svete maše natanko opoldne, kot je navada, nato pa so se podali, sicer v tem delu s kombiji, še proti Finnisteri. Časa za počitek ni bilo prav veliko, saj so že naslednji dan odleteli spet nazaj do Zagreba in domov. Ena izmed najstarejših romarskih poti je s svojo duhovno močjo prežela vse nas. Vsak, ki se je nanjo podal, je imel svoj razlog in svoja pričakovanja. Zadovoljni obrazi ob ponovnem snidenju romarjev ob predstavitvi poti v Domu sv. Jožefa v nedeljo, 29. septembra 2015, pričajo, da prav nihče nad romanjem in sporočilom ni bil razočaran. Več o romanju in o dogajanju na poti si lahko pogledate na naši spletni strani www.jozef.si. Zaradi velikega zanimanja bomo naslednje leto romanje ponovili, vsa mesta pa so že zasedena.

33


SADOVI USTVARJALNOSTI Osebne zgodbe in razmišljanja naših stanovalcev

Kam gremo? Mirko Rutar Že od nekdaj se filozofi in državniki trudijo odkriti najboljši način vladanja državi. Poskusov je bilo veliko, zlasti na socialistični strani, a noben ni bil uspešen. Kapitalizem se je začel konec srednjega veka z razvojem industrije, zasebne lastnine in s trženjem. Nekateri kapitalistični podjetniki so bili včasih res kruti, saj so izžemali delavce do onemoglosti. Danes to skoraj ni več mogoče, zlasti kjer je uvedena parlamentarna demokracija, ko lahko poslanci izglasujejo ustrezne zakone in določijo davke za pretirano bogatenje. Pa tudi sindikati imajo pri varovanju delavcev precejšnjo moč. Po osamosvojitvi naše države smo vsi upali, da bomo končno imeli sodobno in pošteno državo, a nam že skoraj 20 let vladajo pristaši komunizma, ki niti to niso, ko gre za polnjenje svojih žepov. Že v nekdanji Jugoslaviji po letu 1945 je vladajoča kasta poskrbela predvsem zase in svoje privržence. Oni so imeli svoje privilegije, svoje trgovine, svojo UDBO, svoje medije, s katerimi so ljudem solili pamet o gnilem kapitalizmu, o veri, ki da je opij za ljudstvo itd. Po letu 1991 so se malo potuhnili, a obdržali svoj vpliv na vseh področjih. Oni so bili vešči v politiki, obdržali so večino vodilnih mest, šolali svoje otroke in vnuke, ki so zasedli položaje v javnih službah, ki so se bohotno širile in širile čez vse meje, in dobivali so tudi visoke državne plače za malo ali nič dela. Imeli pa so v rokah tudi skoraj vse časopise, radie in televizije ter denar. Ljudje so vedno bolj nezadovoljni z našo vlado, čeprav nam še ne gre tako zelo slabo, saj tujini še nismo začeli vračati dolgov. Mnogi se pritožujejo tudi zato, ker drugi z manj dela zaslužijo več kot oni. Zelo boleča pa je visoka brezposelnost, ki je nastala zaradi slabega gospodarjenja in neustrezne zakonodaje. In 34

kako naprej? Pot iz vseh teh težav so gotovo volitve, ki se morajo izvesti najmanj na vsake štiri leta. Najslabše ravnajo tisti, ki sploh ne gredo volit, saj dajo s tem možnost zmage tistim, ki si ne želijo sprememb. Volivci levega pola hodijo pridno na vsake volitve in ob izdatni podpori medijev in abstinenci desnih volivcev vedno znova tudi zmagajo. Samo pričakovanje ostalih, da se bo samo od sebe kaj spremenilo, je nesmiselno, zato se je pač treba potruditi in hoditi na volitve, saj je to tudi naša dolžnost.

Poroka V maju 2014 sta se v Domu sv. Jožef poročila naš stanovalec Karli Malgaj in njegova izvoljenka Jožica.


SADOVI USTVARJALNOSTI V varstvu starejših se trudimo za domačnost in sprejetost Sara Črepinšek

Športne igre stanovalcev V sredo, 3. 6. 2015, smo se v družbi šestih stanovalcev odpravili na športno-družabne igre, kamor so nas povabili organizatorji iz Pegazovega doma Rogaška Slatina. Štirje stanovalci so aktivno sodelovali v metu kocke, spretnostni vožnji z invalidskim vozičkom, metu na koš in sestavljanju sestavljanke, dve stanovalki pa sta prejšnji dan pomagali pri pripravi navijaških transparentov. Zagotovo smo pustili dober vtis, k čemur so pripomogli naši slamniki in navijaška vnema s transparenti. Bili smo uspešni, saj smo se počutili odlično, dobre volje ni manjkalo, za nas pa so lepo poskrbeli tudi z dobrim kosilom. Domov smo se vrnili polni lepih vtisov in z odločitvijo, da prihodnje leto zopet sodelujemo.

35


SADOVI USTVARJALNOSTI V varstvu starejših se trudimo za domačnost in sprejetost

Ko zadiši po kostanju Bilo je hladno oktobrsko dopoldne in sonce se ni in ni hotelo prikazati izza oblakov, zato smo se skupaj s stanovalci odločili, da si kostanjev piknik tokrat pripravimo kar v domu, na toplem. Kmalu je po vsej avli zadišalo po kostanju, tem sladkem pečenem jesenskem sadežu. Ob odličnem moštu in mladem vinu, brez katerih pravega piknika pač ne more biti, smo skupaj zapeli kar nekaj narodnih pesmi. Dobra volja, petje in smeh, vse to je zaznamovalo naše druženje, ki smo ga zaključili z odličnim posladkom, za katerega je poskrbela naša fizioterapevtka Darja.

Zajtrkuj kot kralj

Baletna pravljica

Znan slovenski rek pravi: “Zajtrkuj kot kralj, kosi kot kmet in večerjaj kot berač.“ Tudi letos, ko Slovenija že četrto leto zapored obeležuje dan slovenske hrane, so bile pri nas mize polne dobrot tradicionalnega slovenskega zajtrka (kruh, mleko, maslo, med, jabolka), seveda vse domačega izvora. Najboljša hrana je namreč tista, ki je pridelana v naši okolici in ima kratko pot od njive do krožnika.

Prav poseben dan, poln baletnih variacij in zgodb o zgodovini baleta so nam pripravili plesalci iz plesne šole Harlekin. Zagotovo so največ čudenja in aplavza ob odličnih nastopih vseh mladih balerin poželi prikazi za nas nemogočih skokov in različnih figur. Ob tem pa smo izvedeli tudi nekaj o osnovnih pozicijah in sestavljanju koreografije za posamezne nastope.

36


SADOVI USTVARJALNOSTI V varstvu starejših se trudimo za domačnost in sprejetost

Priprave na adventni čas Družili smo se ob izdelovanju adventnih venčkov, ki so nastajali iz zelenja in različnih naravnih okraskov. Med seboj smo se povezovali prostovoljci Vincencijeve konference, stanovalci in njihovi svojci, farani in zaposleni. Z dobro voljo smo poskrbeli, da so svoj venček prejeli tudi tisti, katerih roke niso več tako spretne.

Obisk sv. Miklavža z njegovim spremstvom Vsako leto težko pričakujemo prihod Miklavža. Tudi letos je obiskal Dom sv. Jožef, da bi obdaril pridne otroke, stanovalce in zaposlene. Spremljali so ga angeli, ki so prepevali pesmi in pomagali z obdarovanjem ter parklji, ki so s svojim nemirom opozarjali nagajive otroke. V Kardinalovi dvorani so mu v pozdrav mladi in otroci pripravili kratko igro. Prav nestrpno in z veliko mero spoštovanja so Miklavža in

njegovo spremstvo pričakali najmlajši. Čeprav je bila pot do prejema darila za nekatere otroke malce mučna, ker parklji nikoli ne dajo miru, so bili na koncu presrečni. Miklavž s spremstvom se je nato odpravil med stanovalce Doma sv. Jožef in marsikomu so parklji, ki so ga spremljali, zatresli tla pod nogami.

37


SADOVI USTVARJALNOSTI

Strokovna ekskurzija zaposlenih V oktobru smo se sodelavci Doma sv. Jožef odpravili na strokovno ekskurzijo v Mengeš. Namen je bil obiskati dva domova starostnikov – državni Dom počitka Mengeš in Dom sv. Katarine, ki ga upravljajo sestre usmiljenke. Želeli smo spoznati obe ustanovi, njun način dela, predvsem pa izmenjati tako pozitivne kot negativne izkušnje. Za naše delo je gotovo dobrodošlo, da svoje pristope in načine dela primerjamo z drugimi, to nas nagovarja tako k zavedanju in h krepitvi lastne identitete ko tudi k ovrednotenju dela ustanove kot celote in vsakega posameznika. “Dobro je, da smo imeli možnost obiska dveh domov v Mengšu. Tako preko drugih še bolj spoznaš sebe in svoje delo pri zagotavljanju kakovostnega in varnega dela za naše stanovalce. Veselimo se že »vrnjenega« obiska.” Anja Gobec

“Zelo me je nagovorila misel v časopisu Doma počitka Mengeš: »Oskrbovani so nemočni ljudje, ki čakajo in so vedno tam. Ne morejo se več boriti za svoje pravice, so odvisni od nas in le še tiho spremljajo, kar jim nudimo mi, zato jim naklonimo nežen dotik ali objem, lepo besedo ali nasmeh.” Špela Padežnik

“Že sama vožnja v Mengeš je bila čudovita, duhovni poklic usmiljenke pričela naša sestra na začetku smo zmolili in zapeli za srečno Francka. Zato je bil obisk še toliko bolj zanvožnjo in dan. Naš vodič g. Planinšek nas je s imiv in doživet.” Edita Hohler podrobno razlago znamenitosti ob poti vodil do Mengša. Izvedeli smo, da je prav tu svoj 38


Pomenljive obletnice nas čakajo Ob praznikih je pomembno, da se zavedamo, kako je naše temeljno povabilo v ta svet s stvarjenjem zamišljeno kot povabilo na praznovanje. Človek je bil po Božji zamisli postavljen v raj, na praznovanje, pa tega ni znal ceniti in si je z grehom praznovanje zapravil. Z Jezusom in njegovim odrešenjskim delom smo zopet povabljeni, vsako nedeljo znova, na praznovanje srečanja z njim in preko njega tudi s samim seboj, saj sebe kot človeka po Božji zamisli lahko odkrijemo le, ko poznamo Jezusa. Te dni praznujemo Jezusovo rojstvo, ne za to, da bi obhajali njegov rojstni dan, temveč predvsem zato, da bi se mi v njem in po njem na novo rodili, postali ljudje, kjer smo razčlovečili. V tem duhu lahko razumemo tudi vsa druga praznovanja. Lazaristi ali Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega bomo v januarju leta 2017 stari že štiristo let. Na Jožefovem hribu pa smo tudi nekako sredi pomembnih obletnic. Prav te dni bo dvajset let, kar smo se vselili v obnovljeno, po denacionalizaciji vrnjeno misijonsko hišo, drugo leto za Martinovo bo dvajset let, kar smo začeli z delovanjem Doma sv. Jožef, leta 2017 pa bo za Jožefovo dvajset let, kar smo slovesno blagoslovili obnovljeno hišo in vso našo dejavnost. Veliko veselja nas čaka, z njim pa tudi mnogo izzivov. Primerno se bomo zaustavili ob napovedanih obletnicah, jih praznovali s hvaležnostjo za postorjeno in jih vzeli kot izhodišče in spodbudo za v prihodnje. Že sedaj se veselimo, da bomo vse to doživljali in praznovali tudi skupaj, še posebej dragoceno pa nam bo, če se bomo ob teh obletnicah še močneje duhovno podpirali. Na hribu redno molimo za vse vas, ki se tako ali drugače dosegamo, in vas priporočamo svetemu Jožefu, vi pa se tudi spomnite na nas in na naše delo, da bomo postajali čedalje bolj ena družina. Tako bodo prazniki, ki nas čakajo, še lepši.

PRIPRAVLJAMO SE 400 - LETNICA MISIJONSKE DRUŽBE - LAZARISTOV

20 - LETNICA DOMA SV. JOŽEF

1916 - 2017

1997 - 2017


Božič s Slovenskim oktetom

Dom sv. Jožef, petek 25. decembra 2015, ob 16. uri Vstopnice (15€) so na voljo na recepciji Doma sv. Jožef ali v trgovini Celjske Mohorjeve družbe v Celju.

“Kot je ognjišče s svojo prijetnostjo srce človekovega bivališča, je človekovo srce žarišče vseh njegovih razsežnosti. Iz njega izhaja toplina, ki jo kot ljudje žarimo v okolje, v katerem vsakdo izmed nas s svojo gorečnostjo pripomore k temu, da to ostaja in, kjer je treba, postaja domače in človeško.” Blagoslovljen božič in srečno novo leto! Jože Planinšek s sobrati lazaristi in sodelavci

Profile for Dom sv. Jožef Celje

Zvon s hriba božič 2015  

Zvon s hriba božič 2015  

Advertisement