Page 1

Zvon s hriba

1997

Glasilo Doma sv. Jožef številka 16, Jožefovo - Velika noč 2017

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

DOM SV. JOŽEF - LAZARISTI

2017


2

Kazalo

UVODNIK Domu so dali svoje srce Učlovečenje “tukaj in zdaj” Izzivom časa skušamo odgovarjati Dom sv. Jožef je izredno dragocen za mlado celjsko škofijo S sodelovanjem lahko skupaj zgradimo lepšo in boljšo družbo

3 4 5 6 7

VINCENCIJEVA ZAMISEL JE ODZIVNO ŽIVLJENJE Dom je toplo ognjišče S hvaležnostjo se veselimo Sv. Vincencij vidi stvari kot so in se jih konkretno loti Novim izzivom naproti Orglarska šola uresničuje svoje poslanstvo Duhovno zaledje delovanja Doma sv. Jožef Uresničevanje poslanstva je odvisno od zaposlenih Izobraževanje kot dodana vrednost Pastoralna usmeritev delovanja Doma sv. Jožef v preteklosti in danes Dom sv. Jožef v številkah

8 9 10 18 20 21 22 23 24 27

Z NAMI POVEZANI Svetilnik nad Celjem Domačnost in prijaznost na Jožefovem hribu Geštalt pedagogika na Jožefovem hribu Dom sv. Jožef v očeh raziskovalcev Za nas duhovnike je Dom velikega pomena

28 29 30 31 32

POGOVOR Z DRUŽINO BUT Bistveni v življenju so medsebojni odnosi

33

SADOVI USTVARJALNOSTI Vseposvojitev.si “Oh, ta resničnost.” Koncert in seminar s prof. Klausom Kuchlingom Hvaležna sem Bogu, da sem prišla med iskrene ljudi Utrinki iz Doma Hrib sv. Jožefa - srce našega kraja

36 39 40 41 42 43


Uvodnik

Domu so dali svoje srce

Življenje dvajset let starega Doma sv. Jožef, ki je zajeto na straneh praznične, jubilejne številke Zvona s hriba, želi odzvanjati v srcu, spominih in načrtih vsakega izmed nas, ki ga prebiramo. Spomine nam bodo pomagali obujati pomembni soudeleženci, ki so zaslužni za teh dvajset let in so Domu dali ne le nove in prenovljene prostore, dvorane in sobe, ampak predvsem svoje srce. Na prvem mestu je to gotovo g. Jože Planinšek, s katerim smo pripravili osrednji pogovor. Umeščenost naše ustanove tako v cerkveni kakor tudi družbeni prostor pa nakazujejo uvodne besede vodstva lazaristov, lokalne Cerkve in lokalne skupnosti. Vodilo, »Vincencijeva zamisel je odzivno življenje«, nakazuje naše bistvo in cilj, h kateremu težimo. Pot, po kateri stopamo do cilja, pa s svojimi prispevki izrisujejo naši sodelavci, stanovalci in prijatelji. Njihove osebne zgodbe, ki so nam jih zaupali nekateri zaposleni v razmišljanjih in družinskem pogovoru, izkušnje drugih sodelavcev in duhovna utemeljenosti našega dela so zagotovilo, da je naš korak proti cilju še bolj gotov in odločen. Še posebej smo veseli pozdravov in prispevkov predstavnikov sorodnih ustanov, ki so naši redni gostje. A ne le naši gostje, ampak tudi zvesti prijatelji. Hvala, ker ste z nami na poti. Zvon s hriba vsebinsko zaokrožamo, podobno kot vselej, s poglavjem »Sadovi ustvarjalnosti«, v katerem predstavljamo nekatere sadove našega dela. Želim vam prijetno prebiranje in naj vsebine v vas odzvanjajo ne le kot spomin na preteklost, ampak predvsem kot navdih za prihodnost, za katero se bomo vsi v Domu sv. Jožef skupaj z vami še naprej trudili. Jure Levart, ravnatelj duhovno-prosvetne dejavnosti

Izdal: Odgovarja: Urednik: Fotografija: Oblikovanje: Tisk: Naklada: Celje,

Dom sv. Jožef Jože Planinšek CM, direktor Jure Levart Miha Lokovšek, Lea Lokovšek David Vrečko Atelje 64, d. o. o. 1600 izvodov marec 2017

3


4

Uvodnik

Učlovečenje “tukaj in zdaj” Leto 2017 je zaznamovano s štiristoletnico vincencijanske karizme, v Celju pa z dvajsetletnico ustanovitve duhovno-prosvetnega centra Doma sv. Jožef. Dva dogodka v letu 1617 sta zaznamovala Vincencijevo življenjsko poslanstvo ter oblikovala njegovo duhovno pot in njegovo karizmo. Božja milost je v Vincencijevem srcu spodbudila, ob srečanju z duhovno revščino ljudi v vasi Folville ter materialno revščino v vasi Chatilion v Franciji, odločitev za delo in pomoč na obeh področjih. Torej delo, ki mora človeku, ki je v svojem bistvu od Boga brezpogojno ljubljen, vračati njegovo dostojanstvo, ki mu je dano s stvarjenjem. Ljudski misijoni, ki se jih je Vincencij lotil skupaj s sodelavci, hoja od vasi do vasi, od župnije do župnije, so bili prvi načini, s katerimi se je Vincencij lotil tega poslanstva. S svojo, od Boga darovano intuicijo je odgovarjal na znamenja časa, kar ostaja eden od temeljev vincencijanske karizme. Ljudski misijoni so eden od glavnih ciljev, zaradi katerih je Vincencij začel okoli sebe zbirati sodelavce, misijonarje in tako nehote, kot pravi sam, spodbudil rojstvo Misijonske družbe, Družbe misijonarjev. Ljudski misijoni ostajajo še kako aktualni tudi danes. Novi časi, nove okoliščine nam prinašajo nove izzive, hkrati pa tudi nove možnosti, s katerimi skušamo ljudske misijone oblikovati ter prilagajati današnjemu človeku in njegovim potrebam. Duhovno-prosvetni center Dom sv. Jožef je eden od oblik ljudskega misijona danes. Vodstvo Doma s številnimi in zavzetimi sodelavci že dvajset let nepretrgoma in vedno z novimi prijemi ter veliko iznajdljivostjo vodi ta »ljudski misijon«, ki ni omejen samo na eno vas ali župnijo, ampak zajema veliko širši prostor in se razteza na celotno Slovenijo ter celo preko njenih mej. Sv. Vincencij je za izhodišče svojega delovanja še posebej dojemal Božje učlovečenje. Ko je odkril resnico Jezusove prisotnosti v človeku in človeka v Jezusu ter jo vzel za svojo, se je svojega služenja lotil celostno. Za vodilo si je zastavil nalogo pomagati človeku, duhovno in materialno, saj pravi, da »ko pomagam človeku, ki je v potrebi, pomagam samemu Jezusu«. Tako lahko vsi sodelujemo pri Jezusovem učlovečenju v celotnem človeštvu, vsaki kulturi, družbi na sploh, narodu in vsakem človeku. V tej luči smo lahko vsi misijonarji. Dom sv. Jožef kot ena od oblik »ljudskega misijona« v sodobnem času je in ostaja orodje v Božjih rokah njegovega učlovečenja »tukaj in zdaj«, v današnji družbi, kulturi, narodu, človeku. Ko se tega dejstva veselimo, sem za storjeno delo iskreno hvaležen Bogu in vsem, ki ste ga storili, hkrati pa želim in prosim Gospoda, da bi odprti Svetemu Duhu sledili Božji previdnosti tudi v prihodnje. Vsi skupaj, z našo Družbo, kot orodje v Božjih rokah, nadaljujmo to delo z vedno novo iznajdljivostjo in bodimo Božji sodelavci njegovega učlovečenja »tukaj in zdaj« – to je moja iskrena želja in molitev ob prazniku. Tomaž Mavrič CM generalni superior


Uvodnik

Izzivom časa skušamo odgovarjati Pred dvajsetimi leti se je začelo novo poglavje v misijonski hiši na Jožefovem hribu. Dvajset let ni kakšna posebna okrogla številka, je pa vendar pomembna za nas, saj letos praznujemo tudi štiristoletnico vincencijanske karizme in delo, ki ga opravljajo sobratje lazaristi in vsi uslužbenci na Jožefovem hribu, poudarja, da vincencijanski način delovanja usmerja vsa njihova prizadevanja. Pred sedemindvajsetimi leti, 1. marca 1990, so vrnili staro misijonsko hišo poleg cerkve sv. Jožefa, ki je bila podržavljena po drugi svetovni vojni. Takrat je tedanje provincialno vodstvo lazaristov začelo razmišljati, kako obnoviti in osmisliti veliko stavbo, ki je bila v zelo slabem stanju. Sprejet je bil provincialni načrt, ki je opredelil, da bi na tem prostoru, ki je hkrati tudi matična hiša, kamor je blaženi škof Slomšek umestil lazariste, razvili duhovno-prosvetni center in bi tako s svojim delovanjem dali poseben značaj našemu delu na tem prostoru in vsej Cerkvi na Slovenskem. Najprej je zaživel dom duhovnosti, z dograditvijo doma za varstvo starejših in dodatnih dvoran pa je ta hiša dobila svojo dokončno podobo. Leta 2010 smo lazaristi pripravili pri Sv. Jožefu nad Celjem mednarodni simpozij ob tristopetdesetletnici smrti sv. Vincencija in sv. Ludovike. Geslo simpozija je bilo: Novi časi nam prinašajo nove naloge. Tem izzivom časa skušamo odgovarjati in se trudimo za to. V provincialnem dolgoročnem načrtu so zapisane smernice, kako bomo odgovarjali na te izzive. Razvijali bomo naše tri glavne postojanke, ki vsaka na svoj način odgovarja tem izzivom. V Celju je nastal duhovno-prosvetni center, v Ljubljani Študentski dom Vincencij, ki skrbi za vzgojo mladih, na Mirenskem Gradu pa dom duhovnosti, družinski center in delo z odrinjenimi v naši družbi, ki jim nudi možnost ponovne vključitve v normalno življenje. Prav gotovo lahko trdimo, da je pri Sv. Jožefu ta smer na dobri poti, saj Dom nenehno razvija in dodaja dejavnosti, ki odgovarjajo na potrebe našega časa. Kakor je sv. Vincencij sledil zahtevam in potrebam časa ter ponujal rešitve, tako lahko trdimo, da si na Jožefovem hribu prizadevajo pogumno stopiti novim izzivom naproti. Za Slovensko provinco Misijonske družbe je ta postojanka izrednega pomena. S svojim delovanjem v tem prostoru omogoča vsakemu in ne samo vernemu obiskovalcu priložnost, da se srečuje s krščansko duhovnostjo, kulturo in umetnostjo ter preko tega odkriva celostno podobo človeka. Ta hiša pomeni za nas lazariste trajen misijon, kjer z besedo in dejanji vseh v hiši na poseben način pričujemo in se trudimo, da bi veselo novico oznanjali vsakomur. Ob tej priložnosti bi se rad iz srca zahvalil vodstvu Doma, vsem uslužbencem in skupnosti lazaristov za vaše delo in vsa prizadevanja, da dejavnosti razvijate in z iznajdljivostjo iščete odgovore za nove izzive. Želim vam prijetno branje in obilo Božjega blagoslova, da bi s pogumom nadaljevali pot, ki se je začela pred dvajsetimi leti in se z vami nadaljuje! Pavle Novak CM, vizitator

5


6

Uvodnik

Dom sv. Jožef je izredno dragocen za mlado celjsko škofijo V obhajanje štiristoletnice karizme sv. Vincencija Pavelskega se vključuje tudi dvajseta obletnica delovanja Doma sv. Jožef v Celju. To je priložnost, da se nekoliko zaustavimo in premislimo, kaj nam pomeni ta ustanova, ki med nami živi vse od leta 1852, ko je bl. škof Anton Martin Slomšek na ta hrib poklical očete lazariste, duhovne sinove sv. Vincencija Pavelskega, ki so v romarskem svetišču sv. Jožefa začeli svoje misijonsko poslanstvo. Marsikaj se je dogajalo v tem času, še posebej, ko je bila leta 1960 ustanovljena župnija in je bila obnovljena misijonska hiša, okrog nje pa so zrasli drugi objekti, v katerih od 1997 domujejo ustanove, ki jih poznamo pod skupnim imenom Dom sv. Jožef. Ne znam si predstavljati, kako bi mlada celjska škofija lahko opravljala svoje duhovno poslanstvo brez ustanov in dejavnosti, ki jih gojijo in usmerjajo izredno bogati duhovni, pastoralni, zdravstveni, kulturni, družbeni, pa tudi narodno- zabavni programi, ki jih obsega dejavnost Doma sv. Jožef. Tu je najprej duhovno in misijonsko poslanstvo svetišča sv. Jožefa in članov Misijonske družbe, ki bogati pastoralo mesta Celje ter bližnje in daljne okolice. Tu je dom duhovnih vaj in pastoralno središče, kjer se zbiramo duhovniki ter različni pastoralni in liturgični sodelavci, molitvene in zakonske skupine, različna duhovna gibanja in ustanove vseh vrst, ki tu najdejo svoje mesto in priložnost za raznovrstne oblike izobraževanja, zorenja in pastoralnega izpopolnjevanja. Zelo dobrodošla je Orglarska šola s svojimi programi, bogata koncertna in druga gledališka dejavnost. Dragocena je prisotnost redovnic Hčera krščanske ljubezni in dobrodelna dejavnost, ki jo gojijo Vincencijeve konference. Zelo smo veseli uslug, ki jih nudi Dom za ostarele, in hvaležni še posebej za pomoč ostarelim in onemoglim duhovnikom. Sicer pa je najbolje, da vzamemo v roke Zvon s hriba – Glasilo Doma sv. Jožef in pogledamo, koliko lepega se dogaja na tem prijaznem hribčku. V imenu celjske škofije in tudi v imenu Cerkve na Slovenskem se zahvaljujem Misijonski družbi in še posebej vodstvu Doma sv. Jožef za izredno poslanstvo in mnogovrstno dejavnost za vsestranski blagor Cerkve v naši domovini. Moja čestitka pa je hkrati tudi iskrena prošnja, naj obilen Božji blagoslov, varstvo Božje Matere Marije in njenega ženina sv. Jožefa ter zgled in priprošnja sv. Vincencija Pavelskega in bl. škofa Antona Martina Slomška spremljajo in podpirajo to ustanovo in vse, ki skrbijo za duhovni utrip in plemenito poslanstvo Doma sv. Jožef, tako danes in Bog daj, da tudi jutri in še na mnoga leta. Msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof


Uvodnik

S sodelovanjem lahko skupaj zgradimo lepšo in boljšo družbo Ob dvajsetletnici Doma sv. Jožef V globalnem svetu, v katerem se povečujejo socialne razlike in se vse bolj poglabljajo človeške stiske, postajajo plemenitost, nesebičnost in skrb za bližnjega dragocene vrednote. Dom sv. Jožef je v dvajsetih letih svojega delovanja ravno s spoštovanjem teh vrednot prerastel v ustanovo, ki občankam in občanom ponuja več kot samo sodoben duhovno-prosvetni center. Svoje osnovno poslanstvo je postopoma razširil z orglarsko šolo in varstvom starejših, pri tem pa uspešno sledil izzivom sodobnega časa in ohranil občutek domačnosti, ki ljudem še posebej veliko pomeni. Vesel sem, da je Mestna občina Celje leta 1990, torej še pred sprejetjem zakona o denacionalizaciji, pomagala, da ste lazaristi dobili nazaj majhno hišo ob znameniti, skoraj štiristo let stari baročni cerkvi. Z vztrajnostjo in medsebojnim povezovanjem ste jo temeljito obnovili in dogradili ter vanjo z različnimi vsebinami vdahnili življenje. S svojimi dejavnostmi ste pomembno vplivali na razvoj številnih področij dela Mestne občine Celje. S tem mislim tudi na kulturo, ohranjanje sakralne dediščine, turizem in gostinstvo. To pa je seveda mogoče uresničiti samo z vodstvom in zaposlenimi, ki delajo v dobrobit vseh nas in verjamejo, da brez spoštovanja, sprejemanja drugačnosti, poštenosti in delavnosti ni mogoče ustvariti sveta, v katerem je vredno živeti. Kot župan še posebej cenim, da ste Domu vdahnili dušo in toplino in da ste si vedno prizadevali, da bi med vsemi ljudmi, ne glede na starost, raso in družbeni položaj, utrdili zavest, da sta ljubezen in srečna družina bistvo vsega. Samo v krogu družine bomo namreč našli moč in voljo, da bomo znali prisluhniti drug drugemu. Da se bomo znali povezovati, si pomagati in biti sočutni do ostarelih, bolnih in invalidov. Prepričan sem, da lahko, ne glede na to, s kakšnim delom se ukvarjamo, od kod prihajamo in kakšno je naše poslanstvo v življenju, s tesnim medsebojnim sodelovanjem in udejanjanjem sporočila sv. Vincencija Pavelskega skupaj zgradimo lepšo in boljšo družbo, v kateri bo več miru, svobode, solidarnosti in socialne pravičnosti. Ob dvajsetletnici delovanja vam iskreno čestitam in vam želim, da bi z veseljem nadaljevali svoje delo in med ljudi širili svoje dobre misli. Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

7


8

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Dom je toplo ognjišče Pred 165 leti so lazaristi, na povabilo blaženega škofa Antona Martina Slomška, prišli v Celje, da bi tudi na Slovenskem izvajali misijone. V zadnjem desetletju se njihovo poslanstvo širi tudi na področje skrbi za starejše. Z Varstvom starejših se je sklenilo intenzivno investicijsko obdobje in v vsebinskem smislu zaokrožilo dejavnost duhovno-prosvetnega centra. Vizija ustanoviteljev, uresničena po direktorju Jožetu Planinšku, je na hribu oblikovana v skupnosti lazaristov, stanovalcev Varstva starejših in uporabnikov drugih storitev z zaposlenimi ter župnijskimi sodelavci. Biti del takšne skupnosti pomeni biti del Doma; Doma, ki je v resnici dom lazaristov, vsem drugim pa poskuša biti dober in domač gostitelj, kjer se vsak počuti dobrodošel in sprejet. Je toplo ognjišče, kjer se ustav-

lja romar na svoji življenjski poti. Hvaležna sem, da sem del te skupnosti, ki danes praznuje dvajset let delovanja. Mnogi so jo ustvarjali in gradili še pred mojim prihodom v Dom, z nekaterimi smo bili tesno povezani, pa tega praznovanja ne doživljajo z nami. Tudi zaradi njihovega prispevka in truda vseh vključenih je blagoslovljena z razumevanjem, spoštovanjem, medsebojnim sodelovanjem in vpetostjo v življenje lokalne skupnosti. Upam, da bomo tega deležni tudi v prihodnje, da bomo lahko po najboljših močeh in v dobrobit vseh, ki se srečujemo pod okriljem sv. Jožefa, živeli odzivno življenje. Irena Švab Kavčič, ravnateljica Varstva starejših in namestnica direktorja

Hvaležna sem, da sem del te skupnosti, ki danes praznuje dvajset let delovanja.”


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

S hvaležnostjo se veselimo Dvajset let sicer ni veliko, pa vendar je čas, v katerem lahko veliko posejemo, ob pravi skrbi in negovanju pa še več požanjemo. Verjamem, da je blaženi Slomšek ob ideji in povabilu lazaristov na Jožefov hrib imel v mislih ravno pastoralno dejavnost, ki jo Dom vrši na način, kot ga narekujejo potrebe časa. Vendar pa sta poslanstvo lazaristov in potreba po duhovnosti prerasla v veliko več kot samo v pastoralno dejavnost. Kakor se Slomšek s hvaležnostjo veseli sadov vinske trte v eni izmed svojih pesmi, tako se tudi danes veselimo sadov truda in neštetih vloženih skrbi ter molitve vseh, ki so krojili oz. še krojimo dejavnost Doma, ko prihajamo na Jožefov hrib bodisi kot zaposleni bodisi kot udeleženci dogajanj in, verjamem, vedno odidemo izpopolnjeni ter duhovno prežeti.

Že od začetka delovanja Orglarske šole so vidni sadovi dela in prizadevanj naših učencev, ki po župnijah tudi zunaj meja celjske škofije bogatijo bogoslužja, pripravljajo koncerte in skrbijo za glasbeno kulturo domačega okolja, predvsem pa s formiranjem in vodenjem zborov, tako odraslih kot otroških, skrbijo za glasbeno in duhovno rast mladih. Ob vsem tem vas vabim, da se sadov vsakoletnega dela v naši dejavnosti pridno udeležujete, saj bomo le tako mogli skupaj uživati in duhovno rasti ob formalnih pa tudi povsem sproščenih srečanjih še v prihodnjih letih! Miha Lokovšek, ravnatelj Orglarske šole

Verjamem, da iz Jožefovega hriba vedno odidemo duhovno prežeti.”

9


10

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Bojim se trenutka, ko ne bom več sanjal. ”

Sv. Vincencij vidi stvari kot so in se jih konkretno loti Slavni Kierkegaard je zapisal: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej.« Z direktorjem in »dušo« Doma sv. Jožef, Jožetom Planinškom, ki to preteklost pozna do obisti, saj jo je dejavno ustvarjal, bova to dogajanje odkrivala in se o njej pogovarjala. Pa ne z namenom idealiziranja dosežkov, ampak predvsem zaradi življenja sedanjega trenutka in pogleda v prihodnost. Neverjetno je, kako človek po določenem času razume in dojema svoje besede, izrečene v preteklosti. Spominjam se tvoje »modrosti« izpred več kot deset let, ko si nekje približno takole zapisal: »V življenju veliko sanjam. Bojim se trenutka, ko več ne bom sanjal!« Te besede so bile izrečene v kontekstu načrta gradnje prizidka za dejavnost varstva starejših. Kako danes razumeš te besede in seveda, ali jih še vedno podpišeš?

Hvala, da si si jih zapomnil. Čeprav morda niti ne mislim nanje, še vedno razmišljam tako in sem tega vesel. Takrat sem jih izgovoril bolj v luči gradnje oz. stavbe, še ne toliko dejavnosti. Tisto je skoraj lažje. Je že res, da je težko, če ni sredstev in se je treba zadolževati, a nekaj raste in nastaja, kar je videti, s čimer bi se skoraj lahko tudi postavljal. Takrat sem bil morda malo pod pritiskom mnogih, ki so me doživljali predvsem kot gospodarja, zidarja,


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje menedžerja in podobno, jaz pa o sebi nikoli nisem imel take podobe. To niti nisem hotel biti, zato sem vedno znova, kljub tolikemu drugemu delu, želel tudi pastoralno delovati, biti na župniji ali pa iti na misijone. Pa se sanje, zdi se mi, s časom, ko manj ali pa nič ne gradim v materialnem smislu, hvala Bogu, niso končale. Še vedno se bojim življenja brez sanj, a strah počasi usiha, ker se staram in niti ni več veliko možnosti, ko bi bil lahko še brez sanj. Da, podpišem jih še danes, ker so sreča za človeka, še posebej za duhovnika, saj sicer ne vem, kako bi živel, bi bolj životaril.

sprejel v Celje in nam izročil domovanje na Jožefovem hribu, in nad Grobljami pri Domžalah. Od takrat me je zamisel Grobelj, kulturnega in duhovnega ter družabnega centra naših sobratov zlasti med obema vojnama, zelo zaznamovala. Kaj vse in kako je tam živelo, je nekaj izrednega in čudovit model pastorale, ne le takrat, temveč tudi za današnji čas. To sem nekako vseskozi vedel in verjel. Ko pa sem spoznal še Tinje na Koroškem z Jožetom Kopeinigom na čelu, pa je bilo verjeti v to ali pa sanjati o tem samo še lažje. Lahko bi rekel, pravočasno so prišle skupaj ideje; iz zgodovine Slomškova zamisel Jožefovega hriba in grobeljska izkušnja, ki je tam ni bilo več moč ponoviti ali oživiti, na drugi strani pa ravno ob pravem času provincialni načrt slovenskih lazaristov in zgled Tinj. Znašel sem se sredi vsega tega pa še vodstvo province mi je zaupalo in tudi to je bila milost, ki sem je bil vesel in sem zanjo iskreno hvaležen.

Pa vendar je prav, da se vrneva na začetek teh sanj, v vizijo – načrt slovenske province Misijonske družbe lazaristov. Ta dokument je dodobra zaznamoval vaše pastoralno delo. Kako konkretno v Celju? Velikokrat sem razmišljal, kakšno srečo imamo vsi, ki smo doživljali, na primer, slovensko osamosvojitev in nastanek naše, svoje države. Dano nam je tisto, o Tako ta načrt kot tudi tvoje delo črpata čemer so sanjali naši predniki stoletja in navdih iz Vincencijeve karizme. Kaj se ti to v dostikrat povsem brezupnih časih. zdi pri Vincenciju še posebej posrečeno? Osebno sem res vesel samega sebe v tem Zdi se mi, da danes povsod bežimo iz trenutku naše zgodovine, čeprav ni vse stvarnosti v teoretiziranje. Nobena naloga tako, kot bi si morda želel, a je milostno in ni več naloga, temveč je že takoj problem, ki vsemu navkljub zelo lepo. Tudi lazaristi smo ga je treba analizirati, soočiti s stvarnostjo nekako pravočasno in na pravi način izdelali in o njem pisati študije. Naloge so bolj naš provincialni načrt ter kar na osrednje ali manj postale problemi, s katerimi se mesto postavili misijonsko delo na sodoben ukvarjajo doktorske disertacije, ne pa izziv način, tudi v duhovno-prosvetnih centrih za delo. Spopad kot delo pride na vrsto ali centrih duhovnosti. Čas je pokazal, da je šele nazadnje, če sploh. Vincencij pa je bilo to vizionarsko, in spet je velika sreča konkreten, stvari vidi, kot so, in se jih loti, ne in milost, da se znajdeš ravno v takem trenutku in lahko postaneš del vsega tega. Hvaležen sem sobratom, ki so me potegnili v to, in lahko rečem, da so nudili okolje, kjer se je dalo sanjati in nato tudi ustvarjati. Hvaležen sem sobratom, ki Denacionalizacija nam je prinesla določene so me potegnili v to, in lahko možnosti in priložnosti, ki so se srečale še s rečem, da so nudili okolje, Slomškovo zamislijo in slutiti je bilo, da bo to moč izpeljati tudi v Celju. Ob diplomski kjer se je dalo sanjati in nato nalogi, ki sem jo naredil iz zgodovine naše tudi ustvarjati.” družbe na Slovenskem, sem se še posebej navdušil ob dveh stvareh, in sicer nad Slomškovo zamislijo z lazaristi, ki nas je

11


12

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

v teoriji, temveč konkretno z delom. Res se mi zdi, da je Vincencijeva zamisel odzivno življenje in to na vseh področjih, tako na duhovnem kot socialnem, kulturnem ali katerem koli. Pri tem pa je izredno to, s kakšno intenziteto odgovarja na probleme, resnično gara, a nikoli ne napada. Zdi se mi, da smo v tem danes zelo drugačni, po navadi že vso energijo porabimo za kritiziranje stvarnosti okrog sebe in nam je malo ali pa nič ne ostane za delo, s katerim bi lahko to stvarnost spreminjali. Vincencij pa dela, in ko vidi novo nalogo ali izziv, še bolj dela. Nič ga ne vrže iz tira in vedno ponavlja, to je treba storiti in onega ne opustiti. Seveda pa mirno in načrtno, brez zaletavosti in potrpežljivo, bo že čas prinesel svoje. Tu je Vincencij izreden in ne znam si ga predstavljati v neki miselni struji, kakšnem gibanju, sploh pa ne v kakšni vzhičeni duhovnosti. Večkrat poudarjaš Vincencijevo odzivnost na življenje, konec koncev je to tudi vodilo te številke Zvona in simpozija o Vincenciju v naši hiši. Tisti, ki te že dlje časa poznamo, vemo, da si sam izredno odziven na trenutke, dogodke in ljudi, s katerimi se srečuješ v življenju. Lahko tvegam idejo, da je tvoja odzivnost povezana z okoljem, iz katerega izhajaš – Zibike, kmečko okolje, delo na zemlji …

Težko si predstavljam kolikor toliko uresničeno življenje brez korenin, brez gnezda, pri tem pa niti ni tako zelo pomembno, kakšno je to gnezdo ali so korenine, kakor veliko bolj, da so. Z odraščanjem vlečemo iz obojega tisto, kar čutimo, da je bilo dobro, in se učimo ob tistem, kar čutimo,da je bilo morda narobe. Vse je človeku lahko v blagoslov ali pa v prekletstvo in samo od nas je odvisno, v kaj nam bo. Da, Zibika in dom sta zame velik blagoslov. Pa ne zaradi kakšne posebne romantike, te je bilo bolj malo, kakor veliko bolj zaradi pristnega in neposrednega okolja, kjer smo lahko bili to, kar smo, čeprav si pri tem nismo bili vedno všeč. Pa si tega nismo kaj dosti pripovedovali, izlivali kakšnih čustev in bili vzhičeni. Smo se pa in se še vedno zaznavamo. Meni se zdi najlepše, ko določenih stvari ni treba pripovedovati, ko jih kar zaslutim ali pa jih zasluti drugi. To ni bilo vedno enostavno, mi je pa danes izredno dragoceno, zato nimam rad poceni besedičenja. Lahko bi rekel, da nisem človek embalaže, zato imam lahko tudi težave. Bližje mi je konkretno. Tudi v oznanjevanju se mi zdi, da smo premalo pristni in preprosti, da polovico moči porabimo za ovinkarjenje in embalažo in nam je potem zmanjkuje za neposredno, čisto in jasno. Ne gre mi v glavo na primer duhovnost ali izobraževanje za izobražence, to je lahko le ponaredek pristnega. Kmečki človek je bil velikokrat sicer malo izobražen, a neverjetno moder. Zdi se mi, da bi bila modrost tista, s katero bi se Vincencij danes najbolj ubadal. Vincencijeva karizma, načrt lazaristov in tudi tvoja odzivnost so se torej združili pod streho ustanove – Doma sv. Jožef. Kot sam praviš, večkrat – predvsem pa v skrbeh –, ko so tudi noči kratke in prebedene, »pocukaš za rokav« svoje najljubše priprošnjike, ki tudi bdijo nad našo dejavnostjo. Kdo so ti in kaj se pogovarjaš z njimi? Sv. Jožefu, on ve kolikokrat, pravim: »Poglej, cerkev ti je tu posvečena, hrib se imenuje po tebi, Dom smo ti zaupali, dvorana se


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

imenuje po tebi, jaz nosim tvoje ime, daj, nas ja ne boš spregledal.« Zanimiva druščina svetnikov se je nekako povezala tu na hribu in so si pravzaprav zelo podobni. Vincencij je človek dela, ne govorjenja, to velja enako ali pa še bolj tipično za sv. Jožefa. Nobene besede ni zapisane v Svetem pismu, ki bi jo Jožef kdaj spregovoril, da bi bil mutast, pa tudi ne. Slutimo pa, da je bil delaven, zvest, notranje močan in prav zato tako blizu preprostemu človeku. Ni čudno, če so si ga toliki izbrali za zavetnika in tudi mi imamo srečo z njim, lepših poimenovanj in z globljo vsebino ne bi mogli imeti. Tudi sv. Emi smo posvetili zdaj zelo lepo kapelo v varstvu starejših in radi se ji priporočamo, tudi meni osebno je zelo blizu. Za nas niti ni toliko Ema Krška, kot bolj Ema Pilštanjska, torej naša, ki pozna naše kraje in ki ji tudi poslanstvo, ki ga vršimo, ni tuje. Še posebej pa mi je dragocena fizična prisotnost blaženih Slomška in Grozdeta v spravnem oltarju naše cerkev. Slomšek je sploh blizu Vincenciju in je bil izrazito navdušen nad njim; prav na hribu sta se srečala, zelo podobna v razmerju do svojih narodov in domovin. Kar je bil v svojem času Vincencij za Francijo, je bil Slomšek za naše kraje. Oba pa sta bila v sicer različnih časih tako dobro vanje postavljena, da sta enako zanimiva in sodobna tudi danes. To velja tudi za Lojzeta Grozdeta. Ko sem prebiral njegove

pesmi, sem bil presunjen, kaj je ta fant že v tako rani mladosti nosil v sebi, razmišljal in koval. Pomenljivo mi je bilo tudi to, kako so se mladi odzivali na njegovo misel, ko smo pripravljali recital o njem, in kako jih je nagovorila. Mi Slovenci imamo res srečo z našima blaženima Antonom Martinom Slomškom in Lojzetom Grozdetom. To nista lika v oltarju, daleč od človeka, to sta v življenje, svet in Boga vpeta človeka. Premalo ju izkoristimo. Da, poleg Matere Božje je kar nekaj svetnikov in blaženih, ki so nam še posebej blizu tu na hribu, se jim nenehno priporočamo in nam njihova prisotnost daje gotovost pri našem delu in zaupanje v prihodnost. Z njimi se človek lahko vse pogovori. Vem, da ti tudi veliko pomenijo številne molitve in žrtve posameznikov kot tudi skupnosti, ki nas in našo dejavnost neutrudno spremljajo in molitveno podpirajo. Kaj bi jim sporočil ob tej priložnosti? Dvajset let delovanja ni veliko, pa vendarle je pomenljivo in še zdaleč ni le sad neke iniciative, domiselnosti koga ali pa le naključij, temveč tudi predane molitve in žrtev, ki so vtkane v to hišo in dejavnost. Duhovno zaledje je izrednega pomena in zdi se mi, da pridobiva v zavesti ljudi, še posebej mladih. Kakor koli že, mladi radi

13


14

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje slišijo, da kdo moli za njih ali pa celo prosijo za to. To daje gotovost, notranjo umirjenost in zaupanje in človek ni v strahu, ker ve, da ni sam, da je z njim Bog, da so z njim svetniki, da so z njim drugi, ki molijo zanj. To je velika sreča in sem prepričan, da smo je pri našem delu v Domu vedno znova deležni, tako od ljudi, ki so nam blizu, ki nas imajo radi, in še posebej od mnogih, ki morda na zunaj ne naredijo česa takega, kar bi bilo videti, so pa vdani s svojo molitvijo, žrtvijo in dobro mislijo. Prav ob tej razsežnosti življenja je treba vedeti, da ne vemo, kdo je najpomembnejši pri kakšni stvari in na primer sad katerih je Dom sv. Jožef. Morda prav molivcev, ki ničesar na hribu niti niso doživeli ali pa videli. Mnoge tako iz župnije kot stanovalce ali pa od drugod, iz redovnih skupnosti, posameznike in celotne skupnosti slutim, vem zanje. Tudi naši stanovalci so zelo delovni na tem področju. Redno, čisto vsak dan skupaj molijo v lepem številu, rožni venec ali dva, po namenu naše ustanove, našega dela in tudi za vse, ki k nam prihajajo na različne prireditve in dogodke. Zavedam se, da vršijo enako ali pa še bolj pomembno poslanstvo, kot še tako dober

Začutil sem, da mora biti duhovno-prosvetni center v našem okolju najprej kraj dialoga med različno mislečimi” in slaven predavatelj, ki ga povabimo, da nam spregovori. To daje naši hiši značaj duhovnega žarišča, kjer imajo odločilno vlogo ljudje, ki jih javno mnenje marsikdaj že postavi na stranski tir, pa vendarle opravljajo izredno veliko in odločilno delo. Če in kolikor nam uspeva misijonskost naše dejavnosti, je to delo duhovnega zaledja, skritih duš od blizu in daleč, ki so zagotovo tako mogočna stavba, kot jo je sicer videti v naravi, in jubilej je praznik hvaležnosti še posebej vseh in za vse te. Mnogo je zgodb in usod tako posameznikov kot tudi skupin iz Slovenije in tujine, ki so se v tem času zavrtele v Domu sv. Jožef. Različni potrkajo in so sprejeti pod našo streho, od cerkvenih, pastoralnih pa tudi do sicer popolnoma civilnih ali javnih ustanov. Ampak zdi se, da se vsi, posebej še slednji nekje zavedajo ali pa vedo, da so vendarle sprejeti »pod cerkveno streho«. Mnogi temu rečejo odprtost, razumevanje drugačnosti, nam pa so ti ljudje še posebej dragoceni, a ne? Opazoval sem Dom prosvete v Tinjah na Koroškem, ki je hiša dialoga med slovensko in nemško govorečimi, ob tem pa v našem okolju čutil neko drugo razdvojenost. Začutil sem, da mora biti duhovno-prosvetni center v našem okolju najprej kraj dialoga med različno mislečimi in še posebej prostor, kjer ne delamo toliko na tem, da se razumemo, kot na tem, da se spoštujemo. Naša družba je sorazmerno močno razdeljena na zelo različnih področjih, tudi med cerkvenimi in necerkvenimi. Ne vem, zakaj bi se obojni ne mogli spoštovati, drug od drugega učiti. Zdi se mi, da bomo že


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje kar uspešni, če na primer necerkvenim ne bomo skazili podobe o Cerkvi. Naše okolje, zlasti starejša in tudi srednja generacija je polna predsodkov, pri mlajših je, hvala Bogu, tega že precej manj. Misijonski značaj naše dejavnosti je lahko zelo širok, morda je še posebej pomemben tam, kjer bi si najmanj mislili. Dostikrat vidimo določene probleme in se nam niti ne sanja, kje je njihov vzrok. Po navadi tam, kjer bi najmanj pričakovali. Razveseljivo je, ko človek ob različnih skupinah ali pa posameznikih, ki se nam zdijo daleč, spozna, da smo si veliko bližji. Skupaj moramo priti, si v neposrednosti zaupati in velikokrat lahko ugotovimo, da je vsa naša oddaljenost ali pa razdeljenost v predsodkih. Če naša hiša količkaj pripomore k razbijanju takšnih predsodkov, sem tega iskreno vesel, je že smiselna. Pri tem se ni treba prilagajati, se iti neko narejeno odprtost, skrivati verski značaj ali kakor koli skrbeti, da koga ne bi ogrožali, kakor veliko bolj biti preprosto čim bolj uresničeno to, kar si. Dom v naslovu ni slučajno in ne sme biti le tam zapisan, dom je kraj, kjer je vsak in vedno sprejet, tudi če je kdaj malo ali pa precej drugačen. To je vodilo, ob katerem vem, da smo še daleč do njegove zadostne uresničitve, a je vodilo, življenje je pa najprej in predvsem pot.

vprašanje. Vsi govorimo, kako smo pod pritiskom časa in potem je pač vse tako, kot je. Vendar to ne drži povsem. Lahko je malo časa, pa če ta vsebuje vse, kar so naštete kreposti, ga je povsem dovolj. Mar ne čutimo ljudi, s katerimi je lepo, in tudi če smo malo in poredko z njimi, nam pustijo sled, ki ostaja. Kot čutimo lahko tudi druge, s katerimi smo sicer dolgo skupaj in dlje ko smo, težje je, manj ostaja. Tudi v družini je podobno, ni toliko pomembno, koliko Večkrat poudarjaš, da se krščanska časa imamo za druženje vseh, kot kako se duhovnost začne v pristnem stiku s družimo. Ko dolžnost prežme duhovnost, človekom, da ga v danem trenutku vsebina in žar, to neha biti vprašanje, ker poslušaš in skušaš razumeti in se mu dolžnosti ni več, je le še življenje. Stvari, ki celostno posvetiš. To tudi večkrat so več kot le to, kar so, so prave za nas in poudarjaš sodelavcem v Domu. Kako torej za druge, so resnične in trajne. povezati vsakodnevno opravilo, dolžnost na eni strani in duhovnost na drugi? Poleg skrbi za sodelavce Doma si kot So bili časi in so bila okolja, verjamem, direktor tudi v nenehnem stiku z drugimi da so še, ko je bilo to nekaj samo po sebi organizacijami, tako na cerkveni kot umevnega, ko nihče ni o tem razmišljal, kaj civilni ravni. Katere od teh bi še posebej šele študiral, temveč je kar bilo. Tu se mi izpostavil? zdi Vincencij, naš ustanovitelj, neverjeten, Marsikaj me zanima in morda sem dostikrat največji. Njegove kreposti, ki so tudi naše vpet v preveč stvari, da potem nobena vincencijanske kreposti (preprostost, ni izvršena v polnosti. To je slabost, je pa ponižnost, krotkost, zatajevanje in tudi v tem določena prednost. Včasih se gorečnost), so odgovor na zastavljeno sprašujem, kako bi, če bi toliko različnih

15


16

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje stvari ne počel, vršil svoje poslanstvo v ustanovi, ki sama v sebi ne more živeti, temveč je usmerjena navzven. Sicer pa, kaj bi šele bilo, če bi dobil občutek, da sem kaj v polnosti izvršil. S popolnimi ljudmi težko shajamo. Tak je značaj tudi duhovniškega dela, človek mora biti poročen z njim, sicer bo imel vedno težave. Tu imamo duhovniki srečo, ker smo lahko povsem na razpolago svojemu poslanstvu, kar pa nam olajša prenekatero delo. Obstaja neka zakonitost, da več stvari ko počneš, lažje jih počneš, ker se mnoge prepletajo. To je podobno, zdi se mi, kot pri tujih jezikih. Če znaš le svojega, se ti zdijo vsi drugi neskončno težki in povsem neznani, nekaj, česar se bojiš. Ko znaš vsaj še enega, strah izginja in že zaslutiš naslednjega, ko jih nekdo zna več, se mu naslednji menda kar sami odpirajo. Ne vem, kaj bi posebej izpostavil od tega, kar še počnem. Močno me je zaznamovalo misijonsko delo, zato z veseljem urejam Misijonska obzorja in z njimi živim tudi to razsežnost. Zanimala me je literatura, saj sem želel in kakšen mesec celo študiral primerjalno književnost, zato mi je Mohorjeva zelo pri srcu, pa še kot Misijonska hiša v Celju je tudi ta Slomškova ustanova. Tvoja ljubezen je že od mladih kaplanskih let tudi ljudski oder, delo z mladimi in nasploh kulturno udejstvovanje. Kulturo dojemaš predvsem kot vstopno točko za pastoralo in oznanjevanje. Lahko to nekoliko bolj obrazložiš? Že dolgo časa se mi zdi, da je veliko več ljudi, kot si mislimo, tako ali drugače odprtih do Cerkve, morda celo pripadnih, čeprav jih dostikrat, nekaterih kar redno, ni k nedeljski maši. Maša ni več edini pokazatelj cerkvenosti, čeprav nikakor nočem reči, da je postala drugotnega pomena, še zdaleč ne. Zapoved nedeljske maše ostaja to, kar je. Vprašanje je le, kaj narediti z veliko skupino ljudi, ki ostaja zunaj nje, pa vendarle ne »zunaj Cerkve«, še posebej z mladimi. Verouk je že sam po sebi težko vprašanje, s samim izrazom spravlja vero na področje

učenja in jo nehote izriva iz življenja, kar bi sicer morala biti, oziroma preprosto je. Predstavljajte si, koliko mladih bo prišlo, če jih bomo povabili k verouku, sicer za odrasle ali mlade. Odgovor je hiter in dosti jasen. O vsem tečejo debate, so napisane študije, rešitev je pa malo. Tu, se mi zdi, je dobro pogledati v preteklost. Na župnijah so živele bratovščine, društva, ki so združevala ljudi, tudi mlade. Skoraj ni večje župnije iz predvojnega časa, ki bi ne imela svojega društvenega doma. To je tisto, kar me je nagovorilo v naših nekdanjih Grobljah in še marsikje. Sobratje in sicer duhovniki so bili tudi pevovodje, režiserji, avtorji tega in onega. Osebno sem prepričan, da je to pot tudi za danes. Zahteva sicer celega človeka, a ni zaman. Če pogledamo še stanje kulture danes, oziroma kaj se ponuja in prodaja kot kultura, začutimo, da je ukvarjanje z njo za misijonski nagovor sodobnega časa in prostora nuja. Tako zelo smo pod vtisom modernega, da smo postali že zakompleksani. Sam sem imel kar nekaj težav s tem, ko ničesar nisem razumel. Je treba kar malo poguma, da pobrskaš po preteklosti, sežeš po »preživelih« načinih dela, a ni zaman. So stvari, ki so vendarle večne, in tudi ljudje, še posebej mladi, niso tako drugačni, kot jih drugačne delajo študije, mediji in elitistični trendi. Druženje, a ne kot samemu sebi namen, temveč z globljim odnosom do soljudi, ob igri, resni ali zabavni, petju in ne nazadnje tudi ob hrani, je tisto, kar spreminja razosebljen in popredmeten svet in mu je verodostojna alternativa. Molitev in slej ko prej tudi maša za mnoge v njem postane del, ki ga ni več

Zapoved nedeljske maše ostaja to, kar je. Vprašanje je le, kaj narediti z veliko skupino ljudi, ki ostaja zunaj nje”


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje moč zanemariti. Smeri so se malo menjale, vsebine pa ostajajo iste. Včasih so ljudje, še posebej mladi potrebovali druženje, ko so se kje že počutili malo utesnjene v tradicionalni strogi katoliški vzgoji, danes pa preko druženja v različnih dejavnostih prihajajo v okvire, ki jih siceršnje okolje ne ponuja, a jih človek slej ko prej začuti kot nujo. Uprizoritev Slehernika je zaznamovala naš Dom, župnijo in tudi širše okolje. Nam lahko zaupaš kakšno posebno zgodbo, ki bo verjetno za vedno ostala v spominu? Zgodba je kar Slehernik sam in ni le za slehernega, temveč tudi za sleherni čas. Imel sem izkušnje z njim, vendar pred leti in v dosti tradicionalno katoliškem okolju. Močno sled je pustil na mladih oz. zdaj že odraslih v Šentjoštu nad Horjulom in tudi v meni. Ko sem prišel v Celje, se mi je zdel za to okolje nemogoč. A mi ni dal miru, dokler se ga nismo lotili. Imam srečo, da ko se nečesa lotim, v tisto tudi verjamem. Marsikdo je dvomil, ali bo to srednjeveško besedilo s svojimi moraliziranji doseglo sodobno, vsemu odtujeno, kot radi rečemo, mladino. Večina pa je verjela, še posebej vsi sodelujoči, in prišlo je do uprizoritve ter še štirih ponovitev v naslednjih štirih letih. Ni nam bilo jasno, katerih bo več na uprizoritvi, sodelujočih ali poslušalcev in gledalcev. Ena stvar pa mi je bila takrat povsem jasna: tudi če nikogar ne bo na uprizoritev, smo zmagali in uspeli. In smo, mlade in celo župnijsko skupnost je stvar nagovorila, pustila je sled, nekatere dodobra zaznamovala, pa še publike se je vedno veliko zbralo in to zelo dovzetne ter globoko odzivne. Takega nagovora ne zmore noben verouk, kaj šele pridiga, pa je lahko še tako izdelana. Gledališče, če je pristno, ni igra, je življenje, kot tudi vera ni neka drža, temveč življenje. Pa še nekaj bi rad poudaril, meni osebno je prav Slehernik in njegova uprizoritev, kakor tudi mnogi drugi dogodki z mladimi, pomagal k temu, da veliko bolj verjamem v mlade, kot bi verjetno sicer.

In zdaj na koncu, če se prepustiš svojim sanjam in nam jih zaupaš. Kako vidiš Dom sv. Jožef v prihodnosti? Ne vem, morda se sliši malo nenavadno, a jaz ga vidim vedno enako. Imam občutek, da se moje sanje o njem ali moj pogled nanj nič ne spreminja. Zagotovo se pa jaz spreminjam, česar seveda ne opazim sam, vidite pa drugi, kaj pa iz tega nastaja, ne vem več. Lahko bi rekel, da ga vidim, kot ga vidite vi, sodelavci, od vodstva do čistilke. Teh dvajset let delovanja Doma sv. Jožef je milost vas sodelavcev, ki ste oblikovali in zaživeli to ustanovo in v vas jo gledam. Pri tem pa velja za vse enako tisto, kar je Vincencij povedal svojim ob začetku naše družbe. Podobno smo razmišljali pred leti ob postopkih denacionalizacije, ko smo se odločili, da bomo vse vrnjeno premoženje preprosto vložili v dejavnost. In smo ga, pa še krepko smo se zadolžili. Dejavnost imamo, izzive tudi, voljo prav tako in ob priprošnji naših zavetnikov verjamemo v Božji blagoslov. Ta bo počival nad nami, če bomo pravi, če pa ne, bo poskrbel, da bomo usahnili, da bo lahko zrastlo kaj drugega, ustreznejšega. Tudi tu so stvari zelo preproste in razumljive. Pogovarjal se je: Jure Levart

17


18

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Ob dvajseti obletnici blagoslova hiše in ponovnega začetka delovanja lahko rečem, da se je skupnost sobratov v Celju ves čas zavzeto trudila za uresničitev poslanstva in Vincencijanske karizme.”

Novim izzivom naproti Pri svojih odločitvah in delu vedno želimo imeti kakšno znamenje ali spodbudo, da bi vedeli, ali smo se prav odločili in šli po poti, ki nam jo je namenil vsemogočni Gospod. »Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenja iz neba« (Lk 11,16). Jezusova beseda je jasna: »Kakor je bil Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov temu rodu« (Lk 11,30). Mlad duhovnik Vincencij je bil pred štiristo leti deležen posebnih znamenj. To je bilo 25. januarja 1617, ko je ljudem revne podeželske župnije spregovoril o pomenu dobre spovedi in o pomenu vere. Ob tem je opazil versko neznanje in duhovno revščino teh dobrih ljudi. Isto leto, le nekaj mesecev pozneje, je na drugi župniji videl veliko materialno revščino in dobroto mnogih, ki so želeli pomagati. Ta dva dogodka sta bila spodbuda za njegovo življenjsko poslanstvo, ki je bilo v tem, da

bo pomagal ljudem tako na duhovnem kot na materialnem področju. Zato je ustanovil družbo misijonarjev – lazaristov in družbo sester usmiljenk, ki že štiri stoletja družno lajšata duhovno in telesno uboštvo. Podobno je v 19. stoletju začutil blaženi škof A. M. Slomšek in se skupaj s sodelavci trudil pridobiti nove sodelavce. Sv. Jožef nad Celjem se mu je zdel primeren kraj, kamor je naselil misijonarje sv. Vincencija Pavelskega – lazariste. Njihovo poslanstvo in delo se je hitro širilo. Bili so dejavni na misijonih, duhovnih vajah, celodnevnih češčenjih in pri oblikovanju novih dejavnosti na različnih področjih. Sv. Jožef nad Celjem je tako postal kraj, kamor so ljudje hodili po duhovno hrano in okrepčilo v različnih življenjskih situacijah. To poslanstvo opravlja še danes in so ga bili deležni že številni rodovi. Časi so dobri in manj dobri. Tako je tudi za


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje lazariste in misijonsko hišo v Celju prišel čas trpljenja in želja po uničenju poslanstva, ki ga je skupnost pri Sv. Jožefu opravljala z vso ljubeznijo. Hiša je bila nacionalizirana, skupnost pregnana, več sobratov so zaprli. A božja pota niso človeška pota in tudi obratno ne. Bog v določenem času pokliče ljudi, jih navdihne z novimi idejami in poslanstvom. Ko so sobratje prestali zaporne kazni (Anton Rupnik), so se vrnili k Sv. Jožefu, se nastanili v zakristiji in vztrajali. Leta 1960 je mariborska škofija ustanovila Župnijo sv. Jožefa nad Celjem. To je bila priložnost za gradnjo veroučnih prostorov in stanovanja za župnika (1965). Ko smo leta 1990 od občine dobili vrnjeno podržavljeno misijonsko hišo, je bila prva misel, kako v sedanjem času uresničiti poslanstvo Misijonske družbe in nadaljevati delo naših sobratov pred drugo svetovno vojno. Sv. Vincencij v svojih splošnih pravilih Misijonske družbe pravi: »Naša mala Misijonska družba želi s pomočjo milosti in po svojih slabih močeh posnemati Gospoda Jezusa Kristusa v njegovih krepostih in v njegovem delovanju za zveličanje bližnjega … Potemtakem je njen namen: 1. skrbeti za lastno popolnost … 2. oznanjati evangelij ubogim … 3. pomagati duhovnikom …« (Splošna pravila 1,1). Z mislijo na Pravila in z danimi možnostmi smo se odločili za drzno potezo – obnoviti hišo za bivanje sobratov ter dom za duhovne vaje in druge dejavnosti. Veliko in zahtevno delo. Z Božjo pomočjo in zavzetim delom smo zmogli. Bogu in sobratom hvala! Ob dvajseti obletnici blagoslova hiše in ponovnega začetka delovanja lahko rečem, da se je skupnost sobratov v Celju ves čas zavzeto trudila za uresničitev poslanstva in vincencijanske karizme. Vsi sobratje, skupaj z mnogimi sodelavci, smo v teh letih skušali uresničiti znamenja Božje navzočnosti med nami in med ljudmi, h katerim smo poslani. Našo celjsko skupnost sestavljata dve »skupnosti«: trije sobratje bivajo v Dobovi (upravljanje treh župnij in pomoč

duhovnikom), šest sobratov pa pri Sv. Jožefu (vodenje Doma in vseh dejavnosti, ljudski misijoni, upravljanje treh župnij, poslanstvo v bolnišnici, zaporih in drugod ter pomoč duhovnikom po župnijah). Ali res zmoremo vse to? Z blagoslovom in pomočjo od zgoraj, z dobro voljo, medsebojno pomočjo in z bratsko povezanostjo vse to zmoremo! »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo,« pravi pregovor. Sobratje se redno zbiramo k molitvi, premišljevanju, če je mogoče tudi k skupni sv. maši in drugim pobožnostim ter k redni mesečni duhovni obnovi in priložnostnim družabnim srečanjem. »Tako tudi vi … govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni storiti‹« (Lk 17,10). Vsemogočni Bog naj nas in naše delo blagoslavlja, Brezmadežna pa varuje na priprošnjo sv. Jožefa, sv. Vincencija, naših družbenih svetnikov, svetnic in blaženih ter slovenskih blaženih: A. M. Slomška, Alojzija Grozdeta in drinskih mučenk. To je naša prošnja, želja in redna molitev. Skupaj bomo zmogli videti in uresničiti znamenja časa ter posredovati vincencijansko karizmo novim rodovom. Franc Rataj CM, superior

19


20

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Orglarska šola uresničuje svoje poslanstvo Začetek mojega sodelovanja z Domom sv. Jožef sega v leto 2005, ko so me povabili k izvedbi orgelskega koncerta v sklopu koncertnega cikla Glasba s hriba, leto pozneje pa sem začela poučevati orgle in predavati teoretične orgelske predmete. Na hribu sem preživela marsikatero soboto ob druženju z mladimi slušatelji Orglarske šole, ki spada v stalni izobraževalni program Doma. Šola uresničuje svoje poslanstvo izobraziti organista, ne le kot strokovnjaka, ampak tudi kot izoblikovano osebnost, ki bo svoje delovanje po župnijah opravljala zavzeto in požrtvovalno, predvsem pa z ljubeznijo. V sedanjem svetu potrošništva, ki se je globoko zakoreninil tudi v sodobno miselnost, poslanstvo šole vsekakor ni lahko. Če mladi rod preko učenja orgelskega instrumenta urimo poleg strokovnosti tudi v vztrajnosti, delovnih navadah, zaupanju ter ljubezni, naredimo za življenje posameznika največ. Že vrsto let od blizu spremljam delovanje te ustanove, ki vsekakor presega lokalno okolje in svoj program iz leta v leto širi, na-

dgrajuje in izboljšuje. Zelo rada se odzovem povabilu na koncert, izobraževanje ali predavanje, če mi seveda čas to dopušča. Pred lanskoletnim skokom v zakonski stan zato nisem niti pomislila, da bi odšla na tečaj za zaročence kam drugam kot na hrib. Pri Sv. Jožefu sem v teh dvanajstih letih doživela mnogo lepega in globokega, nešteto srečanj, prijateljstev, iskrenih pogledov in nasmehov ter čudovitih spoznanj ob odkrivanju podajanja lepot orgelske glasbe. S hvaležnostjo se oziram nazaj po prehojeni poti ob spoznanju, da sem osebnostno napredovala in postala boljši človek tudi zaradi tesnega sodelovanja z ljudmi iz Doma sv. Jožef nad Celjem. Vsem sodelavcem na čelu z direktorjem, g. Jožetom Planinškom, iskreno čestitam za prehojeno pot in jim želim še veliko dobro zastavljenih in izpeljanih projektov, predvsem pa Božjega blagoslova pri uresničevanju zadanega poslanstva. Andreja Golež Gruden


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Duhovno zaledje delovanja Doma sv. Jožef

Kar je duhovnega, je predvsem tam, kjer deluje Gospodov duh”

Delovanje Doma sv. Jožef temelji na njegovi povezanosti z Misijonsko družbo, ki je Dom ustanovila in ga tako pridružila svojemu poslanstvu, s tem pa tudi poslanstvu Cerkve. Zato je Dom v svojem delovanju vključen tudi v duhovno zaledje celotne Cerkve in njenih ustanov. Poudarek je na duhovnem zaledju, ki navzven sicer ni vidno, je pa še kako pomembno in učinkovito. Kar je duhovnega, je predvsem tam, kjer deluje Gospodov duh: ta poosebljena Božja moč, ki je bila na delu v življenju Jezusa iz Nazareta, zdaj pa predstavlja nosilno moč v delovanju Cerkve in njenih ustanov, med njimi tudi Misijonske družbe. Kjer ne deluje moč Svetega Duha, tam tudi ni učinkovitega duhovnega zaledja. Duhovno zaledje predstavljajo torej predvsem tisti stanovalci našega Doma, v katerih deluje Gospodov duh, ki jih od znotraj nagiba, da z molitvijo in vdanim prenašanjem vsakovrstnih težav podpirajo delovanje Doma. S tem namenom se v Emini kapeli vsak dan ob določeni uri zbirajo k skupni molitvi rožnega venca, ob sredah – dan posvečen sv. Jožefu – pa pridejo še v večjem številu, da pred izpostavljenim Najsvetejšim skupaj molijo rožni venec z litanijami sv. Jožefa ter prejmejo blagoslov z Najsvetejšim, potem pa pristopijo še k

vrhuncu vsega – obhajanju najsvetejše evharistične skrivnosti. Tako zbrani v moči Svetega Duha svoje molitve in trpljenje vključujejo v odrešilno moč enkratne Jezusove daritve na križu. Med stanovalci našega Doma so tudi osebe, ki veliko molijo na skrivnem v svojih sobah, nekatere po več rožnih vencev na dan, svoje trpljenje in nemoč pa na svojem telesu, vezanem na posteljo, izročajo Bogu kot svoje duhovne daritve. Tako na svojih bolniških posteljah pod vplivom Božjega duha z vdanim prenašanjem težav in z

Med stanovalci našega doma so tudi osebe, ki veliko molijo na skrivnem v svojih sobah, nekatere tudi po več rožnih vencev na dan, svoje trpljenje in nemoč pa na svojem telesu, vezanem na posteljo, izročajo Bogu.”

21


22

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

molitvijo sodelujejo pri delovanju Cerkve in našega Doma. V ta namen prejmejo na binkoštni praznik dar bolniškega maziljenja. Takrat se jih dotakne zdravilna moč Svetega Duha in jih okrepi, da bi mogli svoje trpljenje združevati z Jezusovim in tako prispevati svoj delež k duhovnemu zaledju Doma. V to duhovno zaledje dajo svoj prispevek tudi uslužbenci Doma in verniki iz Župnije sv. Jožefa, ki se čutijo povezane z Domom. Na prvo sredo v mesecu se skupaj zberejo

v cerkvi k molitvi in češčenju Najsvetejšega ter se dejavno udeležijo svete maše, da bi tako priklicali Božji blagoslov na delo svojega služenja in na celotno delovanje Doma. Vse te dejavnosti, ki jih omogoča le živa vera, predstavljajo tisto duhovno zaledje, brez katerega bi Dom sv. Jožef v svojem tako razvejanem delovanju ne mogel biti to, kar je. Anton Lavrič CM

Uresničevanje poslanstva je odvisno od zaposlenih V Pravilih Doma imamo zapisano utemeljitev našega delovanja. Ta vsebuje tako vizijo ustanovitelja kakor vzporedno s tem tudi oblikovanje zaposlenih. Usmeritev in poslanstvo ustanoviteljice Dom sv. Jožef vodita k takšnemu ustvarjanju in ohranjanju značilnosti svojega delovanja, da Dom ni nikomur konkurenca, temveč glede na potrebe časa in prostora le primerna dopolnitev. V to usmerja ves svoj trud in skladno s tem tudi osnovno strukturo ter oblikovanje in izobraževanje svojih sodelavcev. To se še posebej uresničuje s srečanji ob sredah pred prvim petkom v mesecu. Gre za čas, ki ga zaposleni poklanjamo oblikovanju poslanstva v ustanovi, Dom pa v skladu s tem in v želji po dobrohotnem sodelovanju vseh poklanja vsem zaposlenim dan sv. Jožefa, 19. marec, kot praznični dela prost dan. V Pravilih smo tudi zapisali, da sta doseganje ciljev in uresničevanje poslanstva Doma največ odvisna od zaposlenih. Oblikovanje in skrb za zaposlene spadata med temeljne naloge ustanovitelja. Podpiramo prijateljski odnos in se zavzemamo

za posameznikov osebni, duhovni in strokovni razvoj. Dobro in ustvarjalno delovno ozračje ne more nastati samo od sebe, zanj je potrebno aktivno prizadevanje vsakega zaposlenega. Okolje ustvarjamo zaposleni, vsak na svoj način. Najprej močno vpliva na nas, hkrati pa ga občutijo naši stanovalci in obiskovalci. Marsikdaj, posebej še po natrpanem delovnem dnevu, so prve srede lahko naporne, vendar nas obveza k prisotnosti na teh srečanjih opominja, da smo poklicani k bratstvu in skrbi za dobro vzdušje v skupnosti, čeprav bi raje počeli kaj drugega. Življenje v vsaki skupnosti namreč zahteva neprestan trud za vsakodnevno sprejemanje in medsebojno odpuščanje ter posledično za ohranjanje prijateljskih odnosov. Naše medsebojne odnose je treba negovati, zato si zaposleni po svojih najboljših močeh na srečanjih ob prvih sredah in tudi sicer prizadevamo graditi skupnost, kjer se bomo vsi skupaj – stanovalci in obiskovalci počutili sprejeto in prijetno. David Vrečko


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

“ Izobraževanje kot dodana vrednost Moj prvi obisk Sv. Jožefa v Celju sega v leto 1999, ko so me povabili, da bi predavala o spremljanju umirajočih, s čimer sem se ob svojem delu na Onkološkem inštitutu v Ljubljani največ ukvarjala. V naslednjih letih je sledilo še nekaj podobnih povabil, tako da sem lahko vedno bolj spoznavala, kaj vse se pri Sv. Jožefu dogaja. Takrat varstva starejših, Martinega doma, seveda še ni bilo. Vedno me je pripeljala kolegica Julka Žagar in ob vsakem obisku sva čutili, da je predavanje, ki sem ga imela, sicer koristno, ampak pri celotnem dogajanju je pravzaprav šlo za veliko več kot samo za predavanje. Vsi zaposleni so naju lepo sprejeli, po končanem predavanju pa nama je sam direktor, g. Jože Planinšek, pripravil večerjo. Ob tem smo se veliko pogovarjali in imeli sva priložnost, da dobro spoznava hišo. Zdaj vem, da takšne večerje ni pripravil

Vsi zaposleni so naju lepo sprejeli, po končanem predavanju pa nama je sam direktor, g. Jože Planinšek, pripravil večerjo.”

samo nama, ampak je tega deležen, če je le mogoče, vsak predavatelj in to daje vsemu skupaj prav poseben čar. Pred osmimi leti se je celotnemu kompleksu sv. Jožefa, kjer potekata duhovnoizobraževalna dejavnost in orglarska šola, pridružilo še varstvo starejših. Vse skupaj naj bi tvorilo celoto. V letu 2011, ko je že začelo delovati varstvo starejših, sva bili spet povabljeni, da bi se z osebjem doma trikrat pogovarjali o delu z umirajočimi in žalujočimi. Takrat seveda še nisva slutili, da bova kmalu postali stanovalki doma. V začetku leta 2013 sva zaradi moje vedno slabše gibljivosti začeli razmišljati o preselitvi v dom. Domove v Sloveniji sva kar dobro poznali, odločili pa sva se, čeprav Ljubljančanki, za Dom sv. Jožef v Celju. Preprosto zato, ker sva čutili, da bova tu najlaže nadaljevali svoje življenje precej

23


24

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Tu se srečujemo stari in mladi, tu se med nami pletejo nova poznanstva, tako da ob vsem tem Ljubljane sploh ne pogrešava.”

aktivno, tako kot bi želeli. Mislim, da je tu pri Sv. Jožefu v Celju edini dom starejših v Sloveniji, kjer so stanovalci doma lahko deležni tudi vseh programov duhovnoizobraževalnega središča. Seveda, če to želijo in če jim njihovo stanje dopušča. Zdaj sva že četrto leto tukaj in nama ni žal. Če se le da, se udeležujeva vseh izobraževalnih programov, kar nama je v veliko veselje. Zavedava se, da tu lahko živiva veliko bolj pestro in aktivno kot bi v Ljubljani. Večina poti zunaj doma mi je postajala vedno bolj nedosegljiva, tu pa je zbrano vse na enem mestu in zame dosegljivo. V duhovno-izobraževalnem središču Sv. Jožef je približno petsto raznih prireditev letno, za vse generacije. Od predavanj o različnih temah, raznih srečanj, koncertov in podobno. Na te prireditve prihajajo ljudje iz Celja in širše okolice, pa tudi od drugod po Sloveniji. Tu se srečujemo stari in mladi, tu se med nami pletejo nova poznanstva, tako da ob vsem tem Ljubljane sploh ne pogrešava. Po večini prireditev smo vsi povabljeni, da se v avli pred dvorano ustavimo ob kozarčku vina in nadaljujemo pogovor. Nekaj, kar današnjemu človeku prav gotovo zelo manjka. Pravzaprav gre za veliko več kot samo za izobraževanje. To je izobraževanje in druženje, kar je odlična oblika trajnega misijona v duhu sv. Vincencija Pavelskega.

Dejavnost Doma sv. Jožef od začetka dojemamo kot uresničevanje naše, vincencijanske karizme, kar uresničujemo z najrazličnejšimi programi, prireditvami in dogodki ter vse oblikujemo v neke vrste stacionarni in nenehni ljudski misijon, ki ga uresničujemo z Domom sv. Jožef in sodelavci znotraj njega, z Misijonsko hišo Celje in z njegovimi ustanovitelji, lazaristi.

Dejavnosti so zelo različne, a vedno podrejene temeljni viziji, ki jo oblikujemo v okviru pastoralnih usmeritev Cerkve v svetu, krajevne Cerkve ter kot odgovor na potrebe neposrednega in tudi širšega Metka Klevišar okolja na verskem, duhovnem, kulturnem,


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Pastoralna usmeritev delovanja Doma sv. Jožef v preteklosti in danes

izobraževalnem, družabnem, socialnem in drugih področjih. Pozorni smo še posebej na tradicionalne krščanske vrednote vseh prej naštetih področij, ki so v sodobni liberalistično usmerjeni družbi zapostavljene ali pa omalovaževane. V tem duhu nenehno skušamo delovati v smislu vincencijanske duhovnosti, ki smo jo strnili v naše vodilo: »Vincencijeva zamisel je odzivno življenje«.

načrtno in redno delo z vsemi zaposlenimi v Domu sv. Jožef za njihovo osebnostno rast in prenašanje poslanstva lazaristov v koncept dela tako duhovno-prosvetne dejavnosti kakor tudi varstva starejših;

Temeljna vodila ali področja našega delovanja bi lahko strnili v naslednje sklope:

duhovne vaje in obnove za najrazličnejše skupine laikov in duhovnikov od mladih do najstarejših;

umestitev tem pastoralne usmeritve posameznih let tako vesoljne kot krajevne Cerkve v neposredno in tudi širše okolje z najrazličnejšimi prireditvami in dogodki;

oblikovanje in izobraževanje pastoralnih sodelavcev; bralcev, kantorjev, organistov, krasilcev cerkva, vzdrževalcev cerkvenega perila, voditeljev posameznih skupin na župniji in podobno;

versko in duhovno izobraževanje najrazličnejših skupin in posameznikov, tako laikov kakor tudi duhovnikov;

redna vsakoletna priprava odraslih na prejem zakramentov krsta, obhajila in birme – katehumenat;

izobraževanje in oblikovanje organistov, ki redno poteka v okviru Orglarske šole sv. Jožefa, ki je sestavni del delovanja Doma sv. Jožef;

25


26

Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

redna priprava zaročencev na prejem zakramenta sv. zakona kakor tudi staršev in botrov na prejem krsta njihovega otroka; predavanja in delavnice za zakonce, starše, stare starše in druge skupine tako iz področja sožitja kakor vzgoje mladih; skrb za medsebojno povezovanje starejših, invalidnih in bolnih ter seveda njihovih svojcev in drugih z revijo Prijatelj, ki jo izdajamo zadnja tri leta; pri tem je v ospredju še posebej prizadevanje za rahločutnost celotne družbe do šibkejših in pomoči potrebnih; ponudba na temelju krščanskega pogleda na svet iz področja psihologije in sociologije za skupine in posameznike za osebno oblikovanje kakor tudi za reševanje družinskih, medosebnih ali pa osebnih stisk; oblikovanje hišnega in zunanjega zdravstvenega in negovalnega osebja na različnih področjih s posebnim poudarkom na paliativi; oblikovanje zainteresiranih posameznikov za nego bolnika na domu; ponudba predavanj in dogodkov ter razmišljanj na temo medvojnih in povojnih pobojev ter nenehna skrb za spravo znotraj našega naroda, ob tem pa tudi osvetljevanje zgodovine, ki je bila pri nas desetletja zamolčana;

najrazličnejša izobraževanja s področja humanistike in družboslovja s poudarkom zlasti na stvareh, ki jih druge ustanove ne ponujajo ali pa načrtno zanemarjajo; stalna skrb za žlahtno, tradicionalno in duhovno poglobljeno kulturno umetniško ponudbo najširši javnosti na področju glasbe, odrske umetnosti in likovne ustvarjalnosti; delo z mladimi, zlasti v okviru župnije, na igralskem, pevskem in drugih področjih, preko katerih mladi ohranjajo svojo pripadnost Cerkvi in župnijskemu občestvu ter se pri tem oblikujejo za življenje v Cerkvi; gojenje zdravega humorja in iskrenega veselja ob uprizarjanju najrazličnejših veseloiger in burk ter drugih različnih družabnih srečanj; skrb za zdravo in tradicionalno prehrano naših ljudi z najrazličnejšimi kuharskimi tečaji in delavnicami ter tudi predavanji in oblikovanje ljudi v kulturi prehranjevanja in pitja; romarska potovanja po domovini in tujini s stalno duhovno oskrbo in spoznavanjem krajev, zgodovine in duhovne dediščine; nudenje prostorov in hrane za udobno nastanitev najrazličnejšim skupinam, ki prihajajo k nam s svojimi programi.


Vincencijeva zamisel je odzivno življenje

Dom sv. Jožef v številkah Širjenju in razvejenosti programsko-pastoralne sheme je, hvala Bogu, posledično sledila tudi statistika, ki zajema število lastnih in gostujočih prireditev, število obiskovalcev, nočitve (pastoralne in nepastoralne) ter število izdanih obrokov. Petletno povprečje pokaže, da letno načrtujemo in izvedemo približno sto devetdeset lastnih prireditev (predavanja, seminarji, tečaji, koncerti), na katerih se zvrsti okrog sedem tisoč obiskovalcev. Tudi gostujočim skupinam, kot so romarske, župnijske, pastoralne skupine, pevski zbori, zaključene skupine ob različnih priložnostih (sedmine, obletna praznovanja), z veseljem odpiramo svoja vrata. Letno sprejmemo približno šeststo skupin. Za delovanje Doma kot celote pa so izred-

nega pomena tudi nočitve v Marijini hiši. Trudimo se, da imamo dom čim bolj zaseden, predvsem s skupinami, ki pri nas bivajo več dni. Tako beležimo približno osem tisoč sto nočitev letno. Veseli nas, da so nas nekatere skupine tako iz Slovenije kot iz tujine »vzele za svoje« in redno prihajajo k nam. Tako se letno v Domu zvrsti okrog dvajset do petindvajset tisoč ljudi. Med temi seveda niso všteti obiskovalci župnijskih maš in rednega župnijskega življenja. Vsem našim gostom kakor tudi mnogim posameznikom in organizacijam v Celju pa nudimo dobro in zdravo hrano. Tako naša kuhinja letno pripravi približno sto trideset tisoč obrokov, pri tem pa niso všteti obroki varstva starejših.

25000

8100

190

obiskovalcev

nočitev

lastnih prireditev

27


28

Z nami povezani

“ Svetilnik nad Celjem Na hribu sv. Jožefa se je pred dvajsetimi leti zgodil čudež, ki ga nihče ne more prezreti ali tajiti. Čudež se je zgodil najprej v srcih in v trdni volji nekaterih, ki so bolj zaupali božjim navdihom in priprošnji sv. Jožefa kakor človeški malodušnosti. Tako so vzvišeni legi nad grofovskim mestom vrnili prvotni namen in pomen, ki mu ga je namenil že škof Slomšek. Prvi in tudi sedanji ravnatelj ter duša vseh dejavnosti na hribu sv. Jožefa je Jože Planinšek, ki je svoje vizije premočrtno uresničeval. Najprej je bilo obnovljeno svetišče sv. Jožefa. Nato je dobil dolgo odtujeni samostan lazaristov novo privlačnost, ker je spet zbral duhovnike sv. Vincencija pod svojo streho. Lazaristi so se poleg ljudskih misijonov lahko spet posvečali sodobni evangelizaciji z bogato ponudbo duhovnih, kulturnih in izobraževalnih programov.

Kako rad in iz srca ter s prijateljsko povezanostjo želim, da bi Dom sv. Jožef ostal neugasljiv svetilnik”

Z domom za varstvo starejših pa je hrib sv. Jožefa svoje pastoralno in kulturno poslanstvo okronal z dodatno vrednostjo. Sv. Jožef nad Celjem ni samo hrib, temveč svetilnik, ni samo cerkev, temveč romarsko svetišče, ni samo hiša, temveč dom, ni samo izobraževalni center, temveč kraj duhovnosti in odprtih lin, če že ne neposredno v nebesa, pa vsaj v svetlejši jutri slovenskega rodu. Dom sv. Jožef, ki s svojim prijaznim ozračjem in s svojo prizadevnostjo služi ljudem – mladim in starejšim – nima para ne v Sloveniji, ne Avstriji, ne Nemčiji. Kako rad in iz srca ter s prijateljsko povezanostjo želim, da bi Dom sv. Jožef ostal neugasljiv svetilnik in nepreslišljiv zvočnik Jezusovega sporočila in zveste Gospodove obljube: »Jaz sem z vami vse dni« – ne samo naslednjih dvajset let! Jože Kopeinig, rektor Katoliškega doma prosvete Sodalitas


Z nami povezani

Domačnost in prijaznost na Jožefovem hribu

Kaj nas prepriča, da se vedno znova vračamo na Jožefov hrib. Prijazen sprejem, odnos zaposlenih, odlična hrana, urejenost prostorov, lepa okolica, mir, kapela, ...” Misel na Dom sv. Jožef nad Celjem vzbudi v meni ogromno lepih občutij in spominov. Je eden izmed milostnih krajev na moji življenjski poti. Od vsega začetka me navdušuje prijaznost osebja in zelo domače vzdušje. Prav gotovo ima za to največjo zaslugo g. Jože Planinšek in družina lazaristov, ki biva v hiši, pa seveda tudi vsi zaposleni, ki so predani svojemu delu. K Sv. Jožefu prihajam v različnih vlogah. Že vsa leta imamo profesorji Škofijske klasične gimnazije in vzgojitelji Jegličevega dijaškega doma v jeseni tukaj tridnevni seminar. Zadnja leta prihajamo na uvodni seminar ob začetku šolskega leta tudi z učitelji Osnovne šole Alojzija Šuštarja, ki deluje v našem Zavodu sv. Stanislava. Dom sv. Jožef je že tradicionalno kraj za mednarodne simpozije, ki jih že vrst let organizira Teološka fakulteta. Kaj nas prepriča, da se vedno znova vračamo na Jožefov hrib? Prijazen sprejem, odnos zaposlenih, odlična hrana, urejenost prostorov, lepa okolica, mir, kapela, prilagodljivost osebja za naše želje, ugodna cena ... Izredno bogat je tudi dodaten program, ki duhovno napaja ljudi iz bližnje in

daljne okolice. Večkrat sem bil na različnih srečanjih in okroglih mizah kot udeleženec ali kot obiskovalec. Dom sv. Jožef je zgled, kako ubirati poti nove evangelizacije, da bi usposobili kristjane za življenje po evangeliju. Hkrati pa s svojo dialoško odprtostjo omogoča tudi stik z drugače mislečimi in prispeva k izgradnji skupnega dobrega v širši družbi. Naj ob koncu omenim še Dom za starejše. Pobliže sem ga spoznal, ko sem prihajal na obisk k prijatelju duhovniku Janezu Zdešarju. Tudi te prostore napolnjujejo prijaznost, ustrežljivost, spoštljivost in predanost vseh zaposlenih svojemu poslanstvu. Všeč mi je, da je veliko aktivnosti, ki jih vodijo starejši drug za drugega in se tako čutijo koristne ter živijo polnejše življenje. G. Jožetu Planinšku sem iz srca hvaležen tudi za vse izredno koristne nasvete, ki mi jih je na podlagi bogatih izkušenj iz delovanja Doma sv. Jožef posredoval ob gradnji naše osnovne šole v Ljubljani. Vivat, crescat, floreat – Naj živi, raste in cveti tudi v prihodnje Dom sv. Jožef! Roman Globokar, direktor Zavoda sv. Stanislava

29


30

Z nami povezani

Geštalt pedagogika na Jožefovem hribu V začetku tega tisočletja (2001) smo se geštaltisti in geštaltistke v okviru rednega izobraževanja prvič zbrali na Jožefovem hribu nad Celjem. Od takrat smo v vaši ustanovi izvedli že nad šestdeset večdnevnih izobraževalnih procesov. Programa, ki obsega enajst srečanj, se udeležuje že sedma skupina. To pomeni, da je bilo vaše velikodušnosti deležnih že več kot dvesto naših udeleženk in udeležencev. V tem času je naše delo postalo prepoznavno tudi na mednarodni ravni. Tako smo leta 2012 v vaši ustanovi organizirali prvi evropski kongres za krščansko geštalt pedagogiko, na katerem se je zbralo okoli sto dvajset geštaltistk in geštaltistov. Udeleženci so bili tako navdušeni, da so se voditelji društev in inštitutov po Evropi odločili, da tudi naslednji kongres, ki bo potekal v začetku avgusta prihodnje leto, organiziramo pri vas.

Prvi in glavni razlog za našo željo po sodelovanju z vašo ustanovo je zagotovo gostoljubje, ki smo ga vedno znova deležni. Pogoji za delo so resnično odlični. Zelo smo hvaležni »kuhinji«, ki ob zelo dobri hrani upošteva vse naše »kaprice«. S hvaležnostjo občudujemo tudi »recepcijo«, kamor se radi zatečemo, ko imamo kake »posebne potrebe«. Tam dobimo vse – od kave do prenosnega usmerjevalnika za internet. Seveda smo veseli, da ste na pravi in lepi lokaciji – sredi Slovenije, na hribu z lepim razgledom ter s krasno urejeno okolico. Vse to prispeva, da se pri vas počutimo domače in lepo, kar nudi odlične pogoje za kakovostno delo. Ob voščilih k jubileju želimo vam in nam še veliko kvalitetnega in plodnega sodelovanja. prof. dr. Stanko Gerjolj, vodja izobraževanja

Prvi in glavni razlog za našo željo po sodelovanju z vašo ustanovo je zagotovo gostoljubje, ki smo ga vedno znova deležni.”


Z nami povezani

V očeh raziskovalcev, ki se v njem zbiramo, je Dom sv. Jožef nekakšen raziskovalni dom, ki znanstvenemu delu daje podlago domačnosti in družabnosti”

Dom sv. Jožef v očeh raziskovalcev Leta 2000 je Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Filozofskima fakultetama Univerze v Ljubljani in Univerze v Gradcu organizirala mednarodni Vebrov simpozij, ki se ga je udeležilo čez sto gostov iz Evrope, Amerike in Azije. Dom, ki je takrat s svojo ponudbo komaj stopil v javnost, je ob tem prvem večjem izzivu pokazal, da je kos organizaciji večjih znanstvenih zborovanj. Gostje so po enotedenskem zborovanju odhajali obogateni z novimi znanstvenimi spoznanji, pa tudi s kopico lepih doživetij, tako da so se nekateri v Dom še marsikdaj vrnili na počitnice, filozofi in teologi pa smo tam začeli organizirati vsakoletna novembrska mednarodna zborovanja, ki se zdaj vrstijo že trinajsto leto zapored. Izjema je bilo samo eno leto, ko smo zborovanje želeli preseliti v Ljubljano, da bi bili bolj v središču in bližje letališču. Takoj je bilo jasno, da niti središče niti bližina letališča ne odtehtata

miru in družabnosti, ki ju zmore ustvariti Dom sv. Jožef. Vsi smo si bili takoj edini, da se drugo leto ponovno srečamo v Celju. Tako je tudi bilo – in tako imamo v svojih načrtih za nadaljnja leta. Od lani smo novembrskemu srečanju dodali še majsko, namenjeno samo domačim raziskovalcem. V skupini tridesetih ali štiridesetih udeležencev jesenskega srečanja je vedno polovica udeležencev tujcev, ki se med nas nenehno vračajo prav zaradi lepih izkušenj v Domu, ki resnemu delu dodaja pridih počitnic – ker se tam počutijo kot doma, sproščeno, dobro sprejete in postrežene. V očeh raziskovalcev, ki se v njem zbiramo, je Dom sv. Jožef nekakšen raziskovalni dom, ki znanstvenemu delu daje podlago domačnosti in družabnosti, brez katerih bi naše raziskovalno delo ostalo suhoparno, vsekakor pa manj zanimivo. prof. dr. Robert Petkovšek, dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani

31


32

Z nami povezani

Za nas duhovnike je Dom velikega pomena

Po mnogih letih opažam, da se je dogajanje na tak ali drugačen način prijelo in mnogi se z veseljem udeležujejo raznovrstnih dogodkov na hribu.” Mesta Celja si brez dejavnosti na Jožefovem hribu ne znamo več predstavljati. Še ne dolgo nazaj je bila to le ena izmed celjskih župnij. Pravi preporod je župnija doživela z vrnitvijo Misijonske hiše, njeno obnovo in začetkom pastoralne dejavnosti. Tako kot je rastla stavba, tako so se začele širiti dejavnosti. V župnijah smo se razveselili zlasti tistih, ki so nam pomagale v pastorali – predvsem skupnih tečajev. Nekatere dejavnosti so prej potekale v Župniji sv. Danijela in so se sčasoma preselile na hrib. Tako se je najprej začela skupna priprava na poroko in krst, nato še katehumenat – priprava odraslih na zakramente. Že od vsega začetka so bili tečaji za bralce beril. Pozneje se je pridružila še orglarska šola ter razni praktični tečaji za mežnarje in krasilce cerkva. V sklopu Doma poteka množica različnih predavanj in srečanj, duhovnih vaj in skupin, ki so odprte za vse. Ponudba je odlična, vprašanje pa je, koliko jo v naših župnijah uporabimo. Po mnogih

letih opažam, da se je dogajanje na tak in drugačen način »prijelo« in mnogi se z veseljem udeležujejo raznovrstnih dogodkov na hribu. Veliko pripomore tudi velika informiranost tako na našem cerkvenem nivoju kot na civilnem. Dom nudi še druge dejavnosti: dom starejših, kuhinjo in kuharske tečaje, hišo za intenzivne pevske vaje zborov in razna druga srečanja, koncerte ter kulturna dogajanja … Vse to še dodatno pripomore k udeležbi čisto pastoralnih vsebin. Za nas duhovnike je velikega pomena tudi možnost preživetja varne starosti, ki jo Dom nudi starejšim, bolnim in onemoglim duhovnikom. Duhovno-prosvetno središče na Jožefovem hribu je nam vsem v veliko pomoč in spodbudo. Duhovniki si želimo, da bi se dejavnost nadaljevala in nas še naprej povezovala ter opozarjala na možnosti, ki jih nudi. Vinko Čonč, župnik v Šentjurju


Pogovor z družino But

“Bistveni v življenju so medsebojni odnosi” V tokratnem Zvonu s hriba smo k pogovoru povabili družino Ane But, ki je svojo pot v Domu sv. Jožef začela ravno na Jožefovo pred osmimi leti. Skupaj z družinskimi člani nam je odprla vrata v njihovo življenje, za kar se vsem zahvaljujemo.

Skupno življenje zahteva nenehno prilagajanje. Je kot pri rožah, če jih ne boš zalival, bodo ovenele, tako je tudi z življenjem v družini.”

Se lahko vaša družina našim bralcem podrobneje predstavi? Od kod prihajate, kje živite? Našo ožjo družino sestavljajo trije člani, mož Janko, sin Primož in jaz. Živimo v svoji hiši v Gabrovcu pri Kostrivnici. Mož je zaposlen v Celjski mlekarni, sin pa obiskuje tretji letnik medijske šole. Jaz še imam mamo, ki živi na mojem rojstnem domu na Velikih Rodnah v Rogaški Slatini, ter sestro Heleno. Mož pa izhaja iz Kostrivnice, z velike kmetije, ima še dva brata, sestro in mamo.

Potem pa so kmalu začela prihajati pisma, sledila so skupna druženja in tridnevni pohod na Triglav, ki pa je bil usoden, saj sva tam še posebej začutila, da spadava skupaj. Po treh letih sva se poročila. Glede poguma pa je bil mož v teh prvih korakih bolj korajžen.

Nam zaupate, kako sta se z možem spoznala in kako je »preskočila iskrica« med vama? Kdo je imel v teh prvih korakih več poguma? Z možem sva se spoznala na veliko soboto, ko sem šla s prijateljico Minko na pijačo. Tam je bil njen fant s svojim prijateljem (mojim sedanjim možem), ki je bil ravno takrat na dopustu, ker je delal skupaj s svojim stricem v Nemčiji. Tisto soboto sva si izmenjala naslove in telefonsko številko.

Družinsko življenje in skupna pot zahtevata kar nekaj prilagajanja, medsebojnega razumevanja. Kdo skrbi za kaj, kako si porazdelite delo? Skupno življenje zahteva nenehno prilagajanje. Je kot pri rožah, če jih ne boš zalival, bodo ovenele, tako je tudi z življenjem v družini. Pri nas se vsi trije trudimo, da je naš dom gnezdo ljubezni in topline, kjer smo vsi lepo sprejeti, skupaj s svojimi napakami in težavami. Naš dom

33


34

Pogovor z družino But

je za nas raj na zemlji, kamor se vsi radi vračamo, in z možem sva zelo vesela, ko vidiva, da se tega zaveda tudi najin sin. Na enem izmed mesečnih srečanj zaposlenih nas je pot zanesla v vaše kraje in pri vas doma ste nas prijazno sprejeli ter tudi pogostili. Kako usklajujete delo v službi z delom doma, ki ga verjetno tudi ni malo? Imamo hišo s kozolcem, od živali pa psa Tarzana in tri zlate ribice. Vsak dan se je treba skupaj dogovoriti in porazdeliti zadolžitve, ker zraven dela doma in v službi veliko časa namenimo moji mami, ki je v dvainosemdesetem letu in živi sama v hiši, je zelo samostojna, obdeluje vrt in njivo ter nas vedno znova razvaja s svojimi dobrotami in toplino. Pomagamo tudi moji sestri, mož pa včasih svojim. Nikoli nam ni dolgčas, vse se da narediti z dobro voljo in pozitivno naravnanostjo.

Znati moraš vzpostaviti domače vzdušje, kjer se vsi počutimo kot doma, še prav posebej pa naši stanovalci. To delo te zelo pozitivno zaznamuje.” času, ki ga ne namenite službi in domačemu delu? V prostem času se zelo radi družimo s prijatelji in sosedi pod našim kozolcem in se zavedamo, da imata počitek in druženje v našem življenju prav tako pomembno mesto kot delo. Radi gremo na kak izlet in, če se le da, vsako leto za en teden na morje. Večkrat gremo tudi na sprehod po naši okolici, v bližini imamo Boč, potok, lepe travnike in vse, kar potrebujemo za dobro počutje. Jaz pa sem edina v družini, ki zelo rada tudi berem in si pogosto vzamem čas za kakšno dobro knjigo.

A. M. Slomšek je nekoč dejal: »Delo in počitek zdravje nam ohrani, zmernost pa zdravnika v hišo priti brani.« Imate Prav v dneh, ko nastaja ta številka Zvona, lepo urejen vrt, okolico in kozolec, kjer je bo minilo osem let, odkar ste del kolektiva mogoče tudi prespati. Kaj vse počnete v Doma sv. Jožef. Kod vas je življenjska pot


Pogovor z družino But vodila, preden ste postali naša sodelavka? Da, pri Sv. Jožefu sem se zaposlila točno na Jožefovo, 19. marca 2009. Tako da bo zdaj že osem let, odkar sem tukaj. Prej sem bila zaposlena v steklarni v Rogaški Slatini, kot steklobrusilka in oblikovalka stekla. Na ta leta imam tudi zelo lepe spomine, to je bil kolektiv, ki je štel skoraj tisoč ljudi in še danes sem vesela vsakega izmed njih, ko ga srečam. Potem se je začela gospodarska kriza, ki je zajela tudi naše podjetje. Ker smo proizvajali luksuzne izdelke, se je prodaja zelo zmanjšala, začela so se odpuščanja, dvakrat po dvesto ljudi, in ker nisem hotela, da bom v času, ko bo mogoče prišla vrsta name, nepripravljena, sem ob delu naredila šolo za bolničarko in imela to srečo, da sem dobila zaposlitev, še preden sem postala tehnološki višek. Kaj vam pomeni delo bolničarke, kako vas zaznamuje, ko se srečujete s stanovalci? Vas je delo spremenilo? To delo je nekaj čisto drugega kot moja prejšnja služba. V njem moraš čutiti poklicanost, imeti moraš zelo veliko empatije in se znati sporazumevati neverbalno. Znati moraš vzpostaviti domače vzdušje, kjer se vsi počutijo kot doma, še prav posebej pa naši stanovalci. To delo te zelo pozitivno zaznamuje. Ko ste bili na začetku svoje poklicne poti, ste se odločili za zahteven poklic. Bi se danes z izkušnjami, ki jih imate, odločili enako? Kaj pa vem. Zagotovo bi se odločila za delo z ljudmi, ker me to zelo veseli, osrečuje in oblikuje. Vsak dan se pri delu med drugim srečujete z boleznimi, pa tudi z neverjetno voljo do življenja. Vas to bogati ali je to naporno, kako to vpliva na vaše življenje in družino? To srečevanje me zelo pozitivno bogati in vpliva na moje življenje. Pri tem delu spoznaš, kaj je bistveno v življenju, in to so medsebojni odnosi. Mi delavci damo veliko našim stanovalcem, a dosti več dobimo od njih, če le to znamo videti. Pri tem delu se

naučimo upati in spoznavamo, kaj v resnici šteje, kaj je minljivo in kaj ostane za nami. Ko se ozrete na prehojeno pot v Domu sv. Jožef, ali je kakšen dogodek, izkušnja, ki vam je še posebno ostala v spominu? V teh letih se je zgodilo zelo veliko dogodkov. Spoznala sem zelo veliko čudovitih ljudi in jih srečujem še danes, teh sem zelo vesela. Srečala pa sem se tudi s takšnimi, ki zrejo v drugo smer kot jaz, a se zavedam, da me prav ti še bolj oblikujejo. Pri večini ljudi opazim zelo veliko hvaležnosti. Ko me sprašujete po dogodku, mi je v posebnem spominu ostal dan, ko sem prišla v sobo dveh stanovalcev. Bil je avgust in gospod pri oknu me je vprašal: »A vi pa ne greste nič na dopust?« Jaz sem mu nato vsa vesela odgovorila, da čez dva dni. Nato pa sem opazila njegovega soseda, ki je začel jokati. Na vprašanje, ali ga kaj boli, mi je odgovoril, da ne, ampak da mu je hudo, ker me ne bo zraven. Oba sva v hipu vedela, kaj to pomeni. Gospod je prvi dan mojega dopusta umrl. Še bi lahko naštevala dogodke, ki so plačilo za našo srčnost in človečnost. Zato pa dragi moji, delajmo in želimo dobro drugim, kajti s tem smo že zagotovili dobro sebi. Pogovarjala se je: Kristina Podlesnik

35


36

Sadovi ustvarjalnosti

“ Vseposvojitev.si Gre za tiho prisotnost, ki se vedno znova priplazi v zavedanje in predstavlja eno od stalnic mojega notranjega sveta. Spomini prednikov so podobni saharskemu pesku, ki ga občasno, iz bog ve kakšnega razloga, v naše kraje prinesejo vetrovi z juga. Drobni pesek se nalepi na hišne terase in nas spominja na vonj daljnih, tujih in pozabljenih krajev. Spominjam se časov otroštva, ko je mama svojega umrlega brata omenjala zelo potiho, mimogrede, šepetajoče. Vem, da sem jo spraševala, kaj se je z njim zgodilo in zakaj je umrl. Veliko pozneje sem opazila, da njena zgodba spreminja barve kot kameleon in je vsakič nekoliko drugačna. V otroštvu sem bila prepričana, da je mamin brat Drago umrl v partizanih. Nikogar ni bilo, ki bi lahko povedal, kdaj je končal svoje življenje in kje je njegov prezgodnji grob, le mama je vedno znova jokala, ko je o tem

V mami so te izkušnje zajedle globoke rane, podobne kanjonu, ki se niso zacelile vse do danes. Starejša je postajala, večkrat je govorila o tem.” pripovedovala, in zdelo se mi je, da se je to zgodilo včeraj in žalovanje kot nevidna plast saharskega peska še vedno prekriva naš dom. Starša nista pred mano nikoli govorila o vojni in povojnem obdobju, pustila sta me rasti v času nedolžnega otroštva, Titovega pionirja, razcvetu idealizma in brezskrbnosti, česar tudi Dragova senca ni mogla prekriti. Zdi se mi, da sta to počela iz neotipljivega strahu, ki je bil vtkan v plazmo naše družbe. Spominjam se, da sva z mamo v zgodnjih devetdesetih letih, ko smo bili že bolj odprti in smo že kakšno leto živeli v mladi državi, hodili v Ljubljani po Miklošičevi in na improvizirani stojnici ob cesti zagledali tanke črne knjižice, ki so bile bolj podobne skriptam kot pravim knjigam. Še preden sem jih uspela vzeti v roke in pogledati, me je mama z zgroženim glasom potegnila stran in zašepetala:


Sadovi ustvarjalnosti »Tega nikar ne glej, ni dobro, te knjige je imel Drago in smo jih morali zakopati, da jih ne bi kdo našel.« Takrat sem prvič izvedela, da je bil Drago med tistimi fanti, ki so se bali komunizma in so prebirali literaturo, ki je svet seznanjala z grozotami, ki so se dogajale v deželah, kjer je bil komunizem že doma. Bil je prosvetljen, mlad fant, ki je tik pred začetkom vojne začel študirati violino na učilišču v Ljubljani, danes bi rekli, da je obiskoval pedagoško fakulteto. Mama je večkrat rekla: »Drago je bil najboljši med nami.« Danes v teh besedah zaslutim primes občutka krivde, ki sta jo verjetno čutila oba, mama in njen drugi brat, ker sta ostala živa. Leto pozneje je zaradi posledic bolezni umrla še njena mama. »Bolečina jo je pokopala.« Lahko si predstavljam trpljenje in strah štirinajstletnega dekleta, ki je ostalo na koncu vojne vihre samo z očetom, s spomini na umrlega brata, z izkušnjo izgube mame in brez novic o drugem bratu. Z očetom sta se odločila, da po vojni iz nemirne Dolenjske zbežita na Štajersko, od koder je bil oče doma. Prvič so ju ustavili blizu Laškega in sta se morala vrniti, v drugem poskusu pa sta se po naključju ali z globljimi nameni usode uspela prebiti in nista končala v žrelu Barbarinega rova. V mami so te izkušnje zajedle globoke rane, podobne kanjonu, ki se niso zacelile vse do danes. Starejša je postajala, večkrat je govorila o tem. Spominjam se obdobja, sedemdeset let po teh težkih dogodkih, ko je vsakič, ko sem jo obiskala, govorila o svojem umrlem bratu in ob tem še vedno jokala, kot bi se to zgodilo včeraj. Takrat sem slišala tudi novo, zadnjo zgodbo o njegovi smrti. »Sredi vojne so neke noči na naša vrata potrkali partizani. Zahtevali so, da odide Drago z njimi. Spominjam se le njegovega žalostnega pogleda, ko se je poslavljal od nas, spominjam se maminega joka, ki je odmeval po hiši, spominjam se človeka, ki je prišel po njega, vsi na vasi smo ga poznali. Brata so skupaj z drugimi fanti še isto noč ubili na koncu naše vasi.«

Gledala sem mamin objokani obraz in takrat nisem mogla jokati skupaj z njo. Bilo je preveč solz v vseh teh letih, preveč bolečine in preveč sovraštva, ki ni moglo odpustiti. Pojavil pa se je tudi mamin strah, da bo pozabila, da bomo spomin zakopali v enega od zasutih rovov mlade slovenske zgodovine. Zadnje mesece ne govoriva več o tem, mama se odmika in počasi odhaja v novi svet, tudi občutki niso več tako živi, kot so bili včasih. Spominjajo me na vodo, ki smo jo zaprli v plastenko. Včeraj sem jo vsa vesela poklicala in ji povedala: »Ali veš, da je Drago tudi uradno registriran med žrtvami vojnih in povojnih pobojev, z imenom, priimkom, rojstnimi podatki in rojstnim krajem, vse se ujema. Dobil je ime, žrtev je dobila priznanje in ime.« »Ali res, ubogi Drago,« je odgovorila mama in to je bilo vse, kar je še premogla spregovoriti iz svojega odmaknjenega sveta. V mene pa je privrela hvaležnost, da žrtve na vseh straneh dobivajo imena, da jih lahko posvojimo, da končno izjokam solze zase in za svojo mamo, da sprostim energijo v vesolje, da se poslovim od žrtev, da od-

37


38

Sadovi ustvarjalnosti pustim storilcu in da prosim Boga, da me pri tem vodi in mi pomaga. V rokah držim Dragovo violino, star instrument, ki ga je že precej najedel zob časa. Dotikam se še preostale raztrgane strune in nežno brišem prah, ki se je nanjo vsedel. Minilo je že veliko let in ne morem več občutiti vonja osebe, ki je igrala na ta instrument, ne morem si ga jasno predstavljati, vidim ga le skozi mamine oči, nekoliko idealiziranega, ponosnega mladega fanta, lahko pa verjamem, da je želel živeti in se iskati s pomočjo violine, ki sta jo mama in ded kot spomin nanj pripeljala iz Dolenjske. Mama jo je vsa leta hranila in skrivala pred tujimi očmi, zdaj pa vsa tiha in presušena leži v mojem naročju. Ali bi brez nje sploh lahko verjela temu spominu? Naenkrat se zalotim, da pričakujem od nje nekakšno sporočilo, namig, pa saj že vem, da ni dovolj, da posvojim le violino. Žrtve so bile tudi na oni drugi, prav tako tragični strani naše zgodovine, zaslepljeni in prestrašeni fantje in dekleta na vseh straneh, zaslepljen Dragov storilec, ki je moral vse svoje življenje živeti s svojimi spomini.

Gledala sem mamin objokan obraz in takrat nisem mogla jokati skupaj z njo. Bilo je preveč solz v vseh teh letih, preveč bolečine in preveč sovraštva, ki ni moglo odpustiti” Viktor Frankl, psihiater in psihoterapevt, oče logoterapije, je nekoč dejal, da odpušča vsem nacističnim oficirjem, s katerimi je bil v stiku kot taboriščnik v drugi svetovni vojni. Prepričan je bil, da niso ravnali s svobodno voljo in ne nosijo polne odgovornosti. V turbulentnem času ustvarjamo turbulentne spomine, nekoliko kaotične in zelo boleče, saj v takih časih prestopamo nevidne meje in segamo v tiste svetove, od koder je povratek težak in boleč, dejanja pa globoka in usodna. Metoda Vidmar Vengust


Sadovi ustvarjalnosti

“Oh, ta resničnost.” Objavljeno v: Križev pot žrtev Hude jame, Celjska Mohorjeva 2017 Foto: Tamino Petelinšek

V duhu strmim v rožni venec obsojenca na smrt v taborišču Teharje. Takrat mladega fanta, polnega moči, volje do življenja, zavednega Slovenca in zvestega kristjana. Neverjetna je zgodba teh oguljenih jagod, ki so neštetokrat polzele skozi njegove roke in spremljale molitev njegovega srca in uma. Verjamem, da ne samo zase in za svoje sotrpine, ampak tudi za njihove rablje. A takrat na začetku so polzele zanj, obsojenca, zapisanega Jami. V gozdovih v okolici Teharij, skozi katere je z bosimi nogami bežal pred smrtjo. Ime mu je bilo Janez Zdešar. Takole je zapisal: »Oh, ta resničnost. Saj sem vendar izvržek človeštva, preganjan, brez strehe; človek, katerega vsakdo, ki se mu zljubi, lahko ustreli! Obup mi je trgal dušo. Je sploh še vredno živeti? Šel bom in se javil, naj me ustrele, bo vsaj vsega konec! Pa me je predramila misel: glej, pravkar si prebiral jagode rožnega venca, ki ti ga je za lanski god podarila mama. Spremlja te že vse leto, v trenutkih sreče in obupa. Skozi Teharje si ga nesel, nesel ga boš skozi te težke dni in ga še pokazal mami. Bilo mi je lažje.« O Bog, kako težak, brezupen in moreč je križ obtožb in krivičnih sodb. Razčlovečijo obsojenca in omračijo

sodnika, ki misli, da je rešen, če si je umil roke. Tebe, Obsojenca, bo kmalu podrl … A vendar ljudje znova in znova s takšno lahkoto izrekamo in ponavljamo obtožbe, privoščljivo in nepremišljeno … Obsojamo sebe, bližnje, ljudi, ki jih sploh ne poznamo … Kaj je vendar v nas, da so sodbe in obtožbe postale tako rekoč naš vsakdanji kruh? Oh, ta resničnost! Naj nas molitev in prošnja Tebi, ki si bil tudi obsojen, dvigne nad to resničnost in pokaže smer od obsojanja k sprejemanju. Usmili se nas, o Gospod! Usmili se nas! Jure Levart

A takrat na začetku so polzele zanj, obsojenca, zapisanega Jami. V gozdovih v okolici Teharij, skozi katere je z bosimi nogami bežal pred smrtjo. Ime mu je bilo Janez Zdešar.”

39


40

Sadovi ustvarjalnosti

Koncert in seminar s prof. Klausom Kuchlingom Mesec februar so pri Sv. Jožefu začeli v znamenju glasbe. Sredin večer smo preživeli ob poslušanju koncerta iz sklopa Glasba na hribu, ki ga je izvedel Klaus Kuchling. Z izvajanjem najrazličnejših del, starejših in novejših, bolj in manj poznanih skladateljev, je v kar najlepši luči predstavil spekter zvočnih barv, ki jih premorejo tukajšnje orgle. »Vesel sem in počaščen, da lahko spet koncertiram v Sloveniji. Publika je tu, kot vedno, zelo navdušena in odprta, naklonjena tudi novi glasbi. Seveda pa je bilo čutiti, da imajo zelo radi Bacha in Mozarta, ki so ju poslušali z velikim veseljem in odprtim srcem,« je po koncertu poudaril organist. Koncertant od leta 1991 deluje kot profesor na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu. Svoj dar za poučevanje je delil z udeleženci seminarja v četrtek, ko se nas je ob orglah zbralo lepo število mladih, ki smo želeli nadgraditi svojo orgelsko igro. V cerkvi smo ob učenju preživeli dobršen del dneva in vsak je prišel na vrsto za individualni pouk s profesorjem. In kako

hitro mine čas v prijetnem vzdušju! Pokazal je izjemno močno voljo, zagnanost, potrpežljivost za delo z mladimi glasbeniki, kar je znal izraziti tudi s humorjem in neminljivim nasmehom na obrazu. Podal nam je nove smernice, tako za tehnično kot tudi muzikalno nadgraditev našega izvajanja, za kar smo mu udeleženci neizmerno hvaležni in upamo, da bomo še kdaj dobili priložnost za muziciranje z njim. Na Orglarski šoli sv. Jožefa pa so letos izvedli tudi delavnico »Gregorijansko petje pri bogoslužju«, ki jo je vodil prof. Gregor Klančič, ter tečaj ljudskega petja, ki ga je tudi letos pripravil mag. Tomaž Nagode. Na obeh izpopolnjevanjih je bilo videti in slišati kar nekaj znanja željnih udeležencev, ki smo ob prof. Klančiču spoznavali neizmerne lepote in uporabnost gregorijanskega koralnega petja pri bogoslužju, z mag. Nagodetom pa se s hvaležnostjo učili črpati iz bogate zakladnice slovenske cerkvene ljudske pesmi. Neža Ulaga, udeleženka


Sadovi ustvarjalnosti

Hvaležna sem Bogu, da sem prišla med iskrene ljudi V Domu sv. Jožef delam že dvajset let. Čeprav se zdi, da je to veliko let, mi je ta čas hitro minil. V svojem delu nisem nikoli čutila rutine, ampak je vsak dan prinesel novo doživetje. Vesela sem, da sem bila priča razvoju, ki ga je doživel Dom od samih začetkov. Potrebno je bilo veliko naporov in skupnega truda za dejavnosti Doma, kar ne bi bilo možno brez velike zavzetosti direktorja g. Jožeta Planinška in sodelovanja sobratov lazaristov. Delavci smo bili ves čas deležni njihovih spodbud za medsebojno sodelovanje, duhovo rast in odprtost do sočloveka. Vsa ta leta sem čutila posebno Božjo milost, da so me gospodje lazaristi sprejeli kot del svoje skupnosti in smo skupaj z drugimi sodelavci uresničevali svoje poslanstvo. Pred leti je Dom svoje poslanstvo razširil na

41

Vsa ta leta sem čutila posebno Božjo milost, da so me gospodje lazaristi sprejeli kot del svoje skupnosti.”

varstvo starejših. Zaradi širjenja programov se je tako povečalo tudi število delavcev. Pomemben utrip Doma predstavljajo gostje in varovanci, ki sem jih vsa ta leta srečevala in so obogatili moje delo s hvaležnostjo in prijaznimi odnosi. Ko se ozrem na pretekla leta, sem hvaležna Bogu, da sem prišla med iskrene ljudi, ki znajo ceniti človeka, prisluhniti njegovim težavam in mu dati dostojanstvo v celoti. Na nek način smo postali ena velika družina, ki jo sestavljajo različne generacije in v kateri si vsak po svojih močeh prizadeva za mir in blagoslov našega dela. Želim si, da bi tudi v prihodnosti pot nadaljevali v medsebojni povezanosti, skupni molitvi in predanosti Bogu. Jelena Dokmanac


42

Sadovi ustvarjalnosti

Utrinki iz Doma Metka Klevišar Velikokrat se spomnim na starega gospoda, ki je takole razmišljal o svojem prvem letu v domu: »Eno leto je duša hodila za menoj,« je rekel. Morda se res premalo zavedamo, kako velik korak je zapustiti svoje domače okolje in priti v dom starejših. Tudi če je vse lepo in v redu. Ni tako preprosto v visoki starosti priti nekam drugam, v čisto neznano okolje. Nič čudnega ni, če je »duša eno leto hodila za njim«. Upam, da zdaj ne hodi več. Gospa, stara čez devetdeset let, mi je tožila, da se zelo slabo počuti. »Pa pojdite k zdravniku,« sem ji rekla. »Saj ne vem,« mi je odgovorila, »stara sem že in vem, da bom morala kmalu oditi.« Potem je le šla k zdravniku in zdaj se počuti bolje. Vedno sem vesela, ko jo vidim. Tako malo starih ljudi reče, da bo treba enkrat oditi. Je pa veliko takih, ki bi za vsako najmanjšo stvar tekli k zdravniku in od njega pričakovali, da naredi čudež, odstrani vsako težavo. Gospa, ki je najprej živela v dvoposteljni sobi, mi je pripovedovala, kako zelo se je razveselila svoje sobe, samo njene. Kmalu potem pa je k njej prišla hči nekdanje sostanovalke in jo prosila, da gre z njo pogledat mamo, ker si to tako zelo želi. Šli sta in stara gospa je kmalu za tem umrla. V času skupnega bivanja se je med njima spletlo prav posebno prijateljstvo, o čemer pa nista nikoli govorili. Stara gospa je pred smrtjo želela še videti nekdanjo sosedo.

Življenje brez praznovanja bi bilo zelo pusto. Tudi v domu. Tega se zelo dobro zaveda star gospod, ki je pred kratkim praznoval triinosemdeset let. Dovolj zgodaj si je nabavil razne sladkarije, nekaj vina in sokov ter na rojstni dan pri telovadbi najprej pogostil celo skupino in nato še naslednjo. Popoldne pa je vse, ki so mogli priti, povabil na kratko praznovanje s pogostitvijo. Takšna praznovanja so v domu vedno dragocena.


Hrib svetega Jožefa - srce našega kraja Baročna cerkev na vrhu hriba nad Celjem je srce kraja in naše župnije. Preroška modrost blaženega Slomška, ki je 1852 na Jožefov hrib povabil lazariste, in njihovo požrtvovalno delovanje tako v okviru župnije kot Doma sv. Jožef so močno zaznamovali kraj vse do današnjih dni. Vsakodnevna sveta evharistija, zakramenti, molitve in živo občestvo so temelj življenja in delovanja vsake župnije. Cerkev sv. Jožefa je ob tem še priljubljeno romarsko središče, ob raznoterih duhovnoprosvetnih dejavnosti Doma, orglarski šoli in varstvu starejših pa smo kot župnijska skupnost pri svetem Jožefu deležni še mnogih dodatnih bogatih darov, ki močno presegajo delovanje običajne slovenske župnije. Dvajsetletna doba sobivanja vseh teh dejavnosti je po zaslugi vseh lazaristov, ki so delovali na Jožefovem hribu, v zadnjih dveh desetletjih pa predvsem direktorja Doma in duhovnika naše župnije g. Jožeta Planinška, močno oblikovala našo župnijsko skupnost. Relativno maloštevilno, a povezano in živo župnijsko občestvo po svojih močeh in sposobnostih odgovarja na številne priložnosti, ki jih na domačem cerkvenem pragu nudijo dejavnosti Doma. Pevski zbori, ministrantska skupina, veroučne skupine, Vincencijeva konferenca, bralci beril, molitvena skupina, krasilci cerkve, dramska skupina ... iz njih črpamo spodbudo in vedno nova znanja. To nas

Zato župljani toliko bolj vestno radi poskrbimo, da sta cerkev in okolica vedno urejeni, da se bogatih aktivnosti udeležujemo” v župniji povezuje, radi se vključujemo tudi v pripravo dogodkov. Župnijo in Dom čutimo in živimo kot eno. Hvaležni smo lazaristom, sestram usmiljenkam, zaposlenim, stanovalcem in obiskovalcem Doma in župnije, ki soustvarjajo bogastvo in lepoto vsega dogajanja na hribu. Tako je župnija vsakodnevno živa, svoje pastoralno delovanje in versko življenje pa dopolnjuje z dejavnostmi Doma tudi na področju dobrodelnosti, kulturnih in verskih vsebin. Dom sv. Jožef je slovenski katoliški Cerkvi res lahko v velik ponos. K sv. Jožefu se po svoj mir zatekajo in njegovi priprošnji predajajo številni verniki, romarji in obiskovalci iz vseh koncev Slovenije in tujine, saj skoraj ne mine dan, ko bi se tukaj ne odvijala kakšna prireditev ali srečanje. Zato župljani toliko bolj vestno radi poskrbimo, da sta cerkev in okolica vedno urejeni, da se bogatih aktivnosti udeležujemo, predvsem pa tudi z molitvijo kličemo blagoslov na dogajanje in vse, ki prihajajo k sv. Jožefu. Gotovo pa so dejavnosti Doma uspešne in odmevne tudi zato, ker gradijo na krščanskem stebru te župnije, kjer je središče svéta evharistija in molitev - prav to nam gotovo vsem vedno znova izprosi blagoslov pri delu in varno življenjsko zavetje vsem tukajšnjim bivajočim in obiskovalcem. Bog daj, da tako ostane tudi v prihodnje! Simon Ozvatič


Dvajset let delovanja Doma sv. Jožef je priložnost za veselje in medsebojno zahvalo tolikih, brez katerih ne bi moglo nastati nič. Praznujemo vsi, tisti, ki so gradili cerkev in hišo, vse ohranjali skozi zgodovino, se pri tem tudi borili, zlasti v težkih vojnih razmerah in povojnem času, ter ohranili poslanstvo vse do časa, ko je lahko zaživel Dom. Enako tudi vsi, ki smo Dom oblikovali, sobratje lazaristi, vsi, ki so ga fizično gradili, prvi in potem vedno novi in sedanji zaposleni, župnijsko občestvo, ki se je trudilo in sodelovalo ob nastajanju. Ne moremo mimo vseh, ki so in še molijo za blagoslov, kakor tudi vseh dobrotnikov. Svojstven pečat Domu dajejo obiskovalci prireditev, v zadnjih letih pa tudi stanovalci. Praznik nas dela eno družino, vse, ki smo se tako ali drugače znašli okrog tega žarišča; sedanji, pretekli, živeče in tisti v večnosti. Zato je to priložnost hvaležnosti Bogu in našim zavetnikom, hkrati pa vir upanja in spodbude za prihodnost, v katero se skupaj podajamo.

Spoštovani, Jožefovo je pri nas na hribu vsako leto, sicer sredi postnega časa, trenutek velikonočnega predokusa, skoraj nekaj podobnega kot Jezusova spremenitev na gori. Ne moremo pomagati, imamo tako mogočnega zavetnika, da moramo to storiti in prepričan sem, da nam Jezus tega ne zameri, saj mu je bil sv. Jožef tihi in zvesti rednik in le on ve, na kakšen način mu je služil v času njegovega odrešenjskega trpljenja. Letošnje Jožefovo pa je sploh posebno ob našem jubileju, zato smo tudi izdajo te številke našega Zvona s hriba pripravili že ob tem prazniku in ne ob veliki noči, kot sicer. Tako vam vsem, ki vas bodo dosegle te vrstice, pošiljamo z Jožefovega hriba najprej zagotovilo, da se vas spominjamo in molimo za vas ob prazniku sv. Jožefa, hkrati pa vam želimo globok in doživet postni čas ter dobro pripravo na velikonočne praznike. Velika noč pa naj potem še toliko bolj zasije v vaši notranjosti, po vaših družinah in skupnostih ter, Bog daj, tudi v našem narodu in domovini. Resnično, blagoslovljene praznike! Jože Planinšek CM, s sobrati lazaristi in sodelavci Doma sv. Jožef

Profile for Dom sv. Jožef Celje

Zvon s hriba, marec 2017  

Jubilejni Zvon s hriba, ki je izšel ob 20.obletnici Doma sv. Joef

Zvon s hriba, marec 2017  

Jubilejni Zvon s hriba, ki je izšel ob 20.obletnici Doma sv. Joef

Advertisement