Vincencijeva pot 2, 2018

Page 1

številka 2 | september • 2018

Vincencijeva pot G l a s i l o

v i n c e n c i j a n s k e

d r u ž i n e

Papež Frančišek, predsednik Pahor in monaški knez v podporo delu Petra Opeke. Franc Rataj - novi vizitator lazaristov Dom Svete Katarine Misijonar zlatomašnik


»Vincencijanska družina – kdo smo in kje se nahajamo?« Misijonska družba – lazaristi (CM)

Skupnost duhovnikov in bratov, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Njen glavni namen je oznanjevanje evangelija in služenje ubogim. Vizitator: Franc Rataj CM Naslov: Maistrova 2, 1000 Ljubljana Telefon: 01/230-24-64 E-pošta: cm.provincialat@rkc.si Spletna stran: http://www.lazaristi.si Hčere krščanske ljubezni – usmiljenke (HKL)

Skupnost sester, ki sta jo ustanovila sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. Njihovo poslanstvo je služenje najbolj potrebnim in ubogim. Vizitatorica: s. Francka Saje Naslov skupnosti: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče Telefon: 01/562-90-10 E-pošta: hkl.provincialat@rkc.si Spletna stran: www.usmiljenke.si Marijine sestre čudodelne svetinje (MS)

AMM – Otroci Brezmadežne (OB)

Laiško združenje, ki povezuje otroke in odrasle. Namen: češčenje Device Marije, posnemanje njenih kreposti in življenje po evangeliju. Naslov združenja: Dom sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje Odgovorna oseba: Franc Rataj CM Naslov: Trg 7. julija 8, 8259 Dobova Telefon: 041/723-691 E-pošta: franc.rataj@gmail.com Spletna stran: www.amm-brezmadezna.rkc.si Vincencijeva družina

Laiška skupina, ki deluje po Vincencijevi karizmi sprotne spontane pomoči in služenja ubogim po zgledu usmiljenega Samarijana. Voditeljica: Monika Klašnja Naslov: Runkova 12, 1000 Ljubljana Telefon: 01/505-10-66 POVEZANI Z VINCENCIJANSKO DRUŽINO: Anin sklad

Vrhovna predstojnica: s. M. Irma Makše Naslov: Hrenova 10, 1000 Ljubljana Telefon: 01/422-46-50 E-pošta: ms.vrhovno.vodstvo@rkc.si Spletna stran: http://marijine-sestre.rkc.si

Ustanova, katere člani so odločeni, da bodo številčnejšim družinam stali ob strani in poskušali nositi del bremena, ki ga nosijo starši teh družin. Predsednica ustanove: Marija Šterbenc Kontaktna oseba: Alen Salihović Naslov: Poljanska 6, p.p. 2064, 1000 Ljubljana Telefon: 01/231-56-08 E-mail: ustanova.anin.sklad@gmail.com Spletna stran: http://www.anin-sklad.si

Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (DP VZD)

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI)

Mednarodna laiška katoliška organizacija, ki jo je ustanovil blaženi Friderik Ozanam. Njeno poslanstvo je živeti ljubezen do ljudi, ki so na robu družbe.

Mednarodno gibanje, ki ga je ustanovil oče Henry François. Namen gibanja je povezovanje bolnikov in invalidov v duhu gesla: »Vstani in hodi«. Voditelj: Tone Planinšek Naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon: 041/384-324 E-pošta: tone.planinsek@guest.arnes.si Spletna stran: http://bratstvo.si

Skupnost je nastala na slovenskih tleh in jo je ustanovila s. Leopoldina Brandis. Njihovo prvo poslanstvo je skrb in pomoč bolnikom.

Kontaktna oseba: Simona Stegne Naslov: Plečnikov podhod 1, 1000 Ljubljana Telefon: 040/753-425 E-pošta: info@drustvo-vzd.si Spletna stran: www.brezdomec.si Marijanska vincencijanska mladina (MVM)

Mednarodno laiško združenje mladih. Namen združenja je, da bi mladi v vsakdanjem življenju uresničevali evangelij in bili pripravljeni pomagati drugim. Kontaktna oseba: s. Vlasta Tacer Naslov: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče Telefon: 031/503-011 E-pošta: mvm.slovenija@gmail.com

Študentski dom Vincencij (ŠDV)

Dom, ki sprejema študente iz vse Slovenije in jim nudi prostor za bivanje, študij, duhovno rast in druženje v času študija. Ravnatelj: Tilen Prinčič CM Naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon: 01/431-13-50 E-pošta: ravnatelj.sdv@gmail.com Spletna stran: sdv.lazaristi.si


Kazalo

1

V tej številki lahko preberete:

Uvodnik Franc Rataj CM

2 Vesel sem, da sem duhovnik 8 Novi vizitator 9 Duhovna obnova VD

G

ospodova milost in varstvo Brezmadežne naj bo vedno z nami vsemi!Prav lep pozdrav vsem sodelavcem in vam, ki boste vzeli v roke Vincencijevo pot. Revijo, ki je namenjena vsem, ki nas sv. Vincencij nagovarja in se trudimo njegovo poslanstvo – karizmo širiti v današnjem svetu. Morda se nam zdi, da v ta namen naredimo premalo ali pa celo nič, saj mislimo, da Bog od nas želi in pričakuje več. Toda Stvarnik nas pozna. Postavil nas je v ta čas za sodobno oznanjevanje veselega oznanila, ki se že 2000 let oznanja svetu, vsaki generaciji posebej. Vsaka generacija ima svoje želje, videnja in potrebe. Vsi mi - Vincencijevi in vsi, ki se ob sv. Vincenciju ter ob naših mučencih, svetnikih in blaženih navdihujemo za lajšanje trpljenja, za srečo in zveličanje duš, smo poklicani za danes in za jutri. Vrsto let sem se po župnijah trudil biti Vincencijev in si prizadeval za poslanstvo, ki sem ga prejel kot kaplan, župnik, dekan ter dve leti kot duhovni pomočnik na župniji. Sedaj sem postavljen za odgovornega za vse Vincencijansko delo, za oznanjevanje, pomoč in sporočanje veselega sporočila odrešenja današnjemu svetu. Kot vizitator slovenske province Misijonske družbe – lazaristov vas vse lepo pozdravim, želim ter vabim k zavzetemu sodelovanju, z roko v roki, saj smo vsi Božji otroci, ki nas Brezmadežna vabi in želi spremljati, opogumljati v premagovanju strahov pri delu, ki nam ga je namenila Vsemogočna Ljubezen. V tej številki so spodbude, dogodki in čudovita doživetja članov naših Vincencijanskih družin in ustanov. Z veseljem jo prelistajmo! Mogoče nas bo kakšno premišljevanje, kakšna misel, dogodek ali odmev spodbudil za novo sodelovanje z nami. Vsem želim zavzeto sprejemanje poslanstva in izvrševanje dela na svojem delovnem mestu. Praznik sv. Vincencija pa naj bo praznik zahvale in Božje spodbude za naprej, da bo naše poslanstvo uspešno in učinkovito v današnjem svetu. Blagoslovljen praznik sv. Vincencija (27. september) voščim! Bog vas živi, Brezmadežna pa varuje in vodi. Pozdravljeni! Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

12 Dom Svete Katarine 25 Smo člani večje družine 36 Duhovne vaje za študente 42 10 let varstva starejših 44 Misijonar zlatomašnik Revija Vincencijeva pot Letnik XII, štev. 2 Urednika: Zlatko Novak, Miha Lokovšek Odgovorni urednik: Franc Rataj CM Lektoriranje: Jurij Devetak CM Oblikovanje in prelom: Uroš Čanžek s.p. fotografiranje porok in grafično oblikovanje Izdaja: Študentski dom Vincencij Tisk: tiskarna Atelje 64 d.o.o. Naslov uredništva Vincencijeva pot Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon: 041 628 863 Fotografija na prvi strani: Papež

Frančišek, predsednik Pahor in monaški knez v podporo delu Petra Opeke. Fotografija na naslovnici: priskrbel Tomaž Mavrič CM Število izvodov: 1250 Glasilo je namenjeno interni uporabi Prispevke in pripombe lahko uredništvu pošiljate na elektronski naslov: novak.zlatko@gmail.com Če želite prejemati revijo Vincencijeva pot, pišite na naslov uredništva ali pokličite na zgoraj zapisano telefonsko številko.


2

Živeti Kristusa

Vesel sem, da vsa leta nisem bil lačen Peter Žakelj CM

K

aj je zaznamovalo mojih 25 let duhovništva? Moje novomašniško geslo je bilo: Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo. Vesel sem, da vsa leta nisem bil lačen. Nikoli mi ni bilo žal, da sem stopil na to pot in nikoli nisem razmišljal, da bi to pot zapustil. Vesel sem, da sem lazarist, vesel sem, da sem del Cerkve, čeprav sem do obojega zelo kritičen in se mi včasih zdi, da je v vsem le še toliko dobrega, da se ne sesuje v prah. Najprej sem bil duhovni pomočnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. To je bila res prva ljubezen, kar ne pomeni, da vse ostalo ni lepo. Je lepo, a kot ljubezen, ne kot zaljubljenost. Na moji prvi župniji sem z množico mladih, ki so se začeli zbirati okrog župnišča, gradil prve sanje živega občestva. Ker sem vedel, da sanje ne trajajo dolgo, sem se po dveh letih odzval na povabilo, naslovljeno vsem lazaristom, s prošnjo, da mi dovolijo iti v misijone v Sibirijo. Predstojniki so me poslali v drugačno Sibirijo. Dobil sem dva novinca Hrvata s Kosova in Bosanca ter prišel v Šentjakob ob Savi. Vzgoja novincev je bila trd oreh, ki mu nisem bil kos, župnija pa je bila zelo drugačna od prejšnje. Za ene sem bil preveč popustljiv, za druge preveč strog, dosegel pa nič. Misel, da je delavec vreden svojega plačila, se mi je močno postavila pod vprašaj. Nagrada za trdo delo je bilo

Peter Žakelj je vesel, da je duhovnik in da je del Cerkve.

ljubosumje in odpor. To prvo trdo spoznanje je kasneje dozorelo v še težje: Da Bog ne nagradi nujno dobrega dela z rezultatom pri delu, ampak kali železo, da postane iz njega kaj več. Kaj, ve največkrat le On. Tega ni lahko sprejemati. Po štirih letih sem bil premeščen na sedanje delovno mesto na Mirenski Grad. Tam ni bilo ne mladine ne novincev. Velik, precej zanemarjen dom duhovnih vaj in dober kos sveta, ki bi ga bilo potrebno urediti. Rekel sem si, da nočem postati

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


3

direktor v neki veliki zgradbi niti vrtnar v Misijonski družbi, ampak hočem ostati v prvi vrsti duhovnik. Ker sem videl, da mi je pri delu z ljudmi zmanjkalo znanja, sem vpisal magisterij, nadaljeval z doktoratom in po štirih letih zagovarjal doktorsko tezo z naslovom Teološko psihološka razlaga ljubosumja. Zanimivo mi je bilo, kako jasno je moj položaj videla moja mama, ki me je k študiju celo prva spodbudila. Verjamem, da je to sad ljubezni in molitve, za kar sem obema staršema, ki v tem vztrajata, iskreno hvaležen. Dolga leta me je spremljalo zelo neuspešno delo z brezdomci in prostovoljci, kjer se 13 let ni zgodilo nič. Različni poskusi, nobenega rezultata, le mnogo očitkov in nasprotovanj. Šele ko mi je Bog poslal na pot mlade, ki so iskali rešitev iz svojih družinskih stisk in je nastala Skupnost Betlehem, sem v najbolj

ranjenih našel sodelavce za delo z brezdomci in mladino. Spoznaval sem, da leta suše ne pomenijo, da Bog ne dela, ampak da dela drugače, kot si človek zamisli. To sem še globlje izkusil, ko sem se srečal z osebo, ki jo je nadlegoval hudi duh. Pet let izganjanja in iskanja poti iz nemogočega položaja je Bog spet kronal na poseben način. Nič nisem izgnal, lahko pa bi rekel, da sem bil sam izgnan: na slabem glasu med sobrati, v škofiji in še kje. Osamitev je lahko razlog za obup ali pa za drugačen pogled na Božje vodstvo. Počasi sem se odvajal od padanja v obup, ker rezultatov ni bilo, ne na enem ne na drugem področju. Učim se živeti s problemi in jih z Božjo pomočjo in potrpežljivostjo reševati. Zgodbe o resničnem uspehu piše Bog, ne ljudje. Hvaležen sem mu, da me ■ spremlja, ljubi in mi daje življenje.

V mladih, ki so iskali rešitev iz svojih družinskih stisk, je Peter našel sodelavce za delo z brezdomci in mladino.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


4

»Iz življenja naše družine«

Obhajanje duhovniških jubilejev v Ljubljani Rok Žlender CM

V

petek, 8. junija 2018, smo se zbrali v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kjer je pet lazaristov obhajalo svoje duhovniške jubileje. Dr. Anton Stres, Rok Gajšek in Rudi Štavar so obhajali zlato mašo, medtem ko sta se dosedanji vizitator Pavle Novak in dr. Peter Žakelj zahvalila Bogu za 25 let duhovništva. Celotno petkovo popoldne je bilo duhovno bogato. Ob 14.30 smo se zbrali k adoraciji in molitvi rožnega venca pred Najsvetejšim, ob 16.30 pa so sledile

slovesne pete litanije. Vrhunec je bila seveda sveta maša, ki jo je ob somaševanju msgr. Stanislava Zoreta in preostalih sobratov lazaristov in duhovnikov daroval upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres. V pridigi je letošnji zlatomašnik Anton Stres poudaril, da ima obhajanje duhovniških jubilejev prav na slovesni praznik Srca Jezusovega globlji pomen. V Jezusovem Srcu namreč slavimo njegovo ljubezen in sočutje do nas vseh. Globina Jezusovega Srca je neizčrpna, njegovo usmiljenje do nas grešnikov pa

Srebrno- in zlatomašniki Misijonske družbe. Z leve: Pavle Novak, Rok Gajšek, Anton Stres, Rudi Štavar, Peter Žakelj.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


5

Slovesnost v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani so s svojo prisotnostjo povzdignile narodne noše.

neskončno. Nato se je slavnostni pridigar obrnil k preostalim jubilantom in poudaril, da naj se vsak duhovnik zgleduje po Jezusu, ki pravi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« Temeljno vodilo vsakega duhovnika mora biti posnemanje Jezusa Kristusa v različnih oblikah njegove odrešenjske ljubezni. Mogli bi celo reči, da je vsak duhovnik duhovnik po Jezusovem srcu ali pa sploh ni Jezusov duhovnik! Nadškof Stres je nadaljeval z besedami zahvale Bogu, da so bili sprejeti v to službo, čeprav bi na njihovo mesto lahko bil izbran tudi kdo drug. »Če smo torej izbrani mi, je bila to izjemna pozornost s strani tistega, ki nas je izbral. Ob jubileju torej ne preostane nič drugega, kakor da smo »vélikemu pastirju ovc«, kot Jezusa imenujeta pismo Hebrejcem in apostol Pavel, hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj iskreni in odkriti za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, ko se kdaj tega zaupanja nismo izkazali za vedno dovolj vredne,« je pridigo sklenil nadškof Stres.

Ob koncu svete maše je k ambonu pristopil ljubljanski metropolit Stanislav Zore in poudaril, da je »vsaka maša zlata maša«. Spomnil se je besed dr. Stresa, njegovega takratnega profesorja filozofije, ki je nekoč dejal: »Bog je drugače drugačen.« Bog je obenem nedoumljiva skrivnost in Nekdo, ki nam je blizu, ki nas razume bolj, kot se razumemo sami. Spregovoril je tudi novi vizitator lazaristov Franc Rataj, ki se je v imenu generalnega superiorja Tomaža Mavriča letošnjim jubilantom zahvalil za vse opravljeno delo in jim zaželel obilje Božjega blagoslova tudi v prihodnje. Sledilo je snidenje v dvorani Študentskega doma Vincencij, kjer smo se lahko nekoliko okrepčali in spregovorili z letošnjimi jubilanti. Izrečenih je bilo mnogo čestitk in lepih želja. A ena želja ostaja skupna vsem, tako jubilantom kot tudi vsem udeležencem slovesnosti – da bi Jezus upodobil naša srca ■ po svojem Srcu.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


6

»Iz življenja naše družine«

Provincialni zbor slovenske province Misijonske družbe Rok Žlender CM

V

rapče pri Zagrebu je bilo kraj letošnjega že 24. provincialnega zbora slovenske province Misijonske družbe, ki je potekal od 12. do 14. junija 2018. Srečanja se je udeležilo 17 članov in moja malenkost kot opazovalec. Cilj tokratnega provincialnega zbora je bil pregled provincialnih norm, ki so bile nazadnje revidirane leta 2006, ter obravnava Pravilnika o vzgoji (Ratio formationis) v Misijonski družbi. Provincialni zbor se je pričel v torek, 12. junija 2018, ob 10. uri s sveto mašo, kjer smo se na Boga obrnili s prošnjo za blagoslov trodnevnega srečanja. Sledila je že prva seja, na kateri se je določil pravilnik in sam potek zborovanja. Dopoldne smo zaključili s kosilom, ki je potekalo v bratskem vzdušju, ter je bilo priložnost za srečanje sobratov, ki se zaradi velikih razdalj ne vidijo ravno pogosto. Omenimo, da sta bila tokrat z nami tako Valentin Batič iz Kanade kot tudi Branko Jan iz Argentine. Torkovo popoldne je bilo namenjeno predstavitvi poročil zastopnikov osmih hiš, ki spadajo pod okrilje slovenske province Misijonske družbe. Vsak zastopnik posamezne hiše je na kratko ovrednotil pot, ki jo je hiša prehodila v treh letih od minulega do letošnjega zbora. Sledilo je poročilo provincialnega ekonoma Jožeta Planinška, ki je predstavil finančno

Kako lepo je, ko so bratje skupaj zbrani.

stanje naše province. Torkovo zasedanje se je zaključilo s pogledom dosedanjega vizitatorja Pavleta Novaka v preteklost, ko se je ozrl na zaključen mandat med letoma 2009 in 2018 ter se članom province zahvalil za podporo in sodelovanje. Čeprav utrujeni od celodnevnega zasedanja, so se nekateri sobratje po opravljenih večernicah

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


7

in večerji še nekoliko zadržali skupaj ter delili svoje radosti in skrbi, ki se porajajo pri vsakodnevnem delu in obveznostih. Kako lepo je, ko so bratje zbrani skupaj! Skoraj celotno sredino zborovanje je bilo osredotočeno na pregled provincialnih norm. Vsaka hiša je podala določene predloge sprememb, o katerih so nato člani glasovali. Glede na to, da provincialne norme vsebujejo 104 člene, je bilo potrebnega kar nekaj časa in potrpežljivosti, preden smo prišli do konca. Vendar se je ob obravnavi določenih členov razvila zanimiva debata, ki je doprinesla marsikatero konstruktivno rešitev. Tako je provinca po dvanajstih letih

o vzgoji bogoslovcev. Gre za vsebinsko bogat dokument, katerega glavni cilj je, kako kandidatom v procesu formacije privzgojiti vincencijanskega duha, da bi mogli posnemati Kristusa, ki je oznanjal evangelij ubogim. Zato je pomembno, da sami sebe najprej vidimo kot misijonarje, ki želijo živeti vincencijansko karizmo v skupnosti scela in za vse življenje. Zadnja seja provincialnega zbora v četrtek dopoldne je bila izmed vseh sej najbolj slavnostna. Na njej je dosedanji vizitator Pavle Novak CM predal službo Francu Rataju, ki je ob tej priložnosti izpovedal veroizpoved in izrekel prisego. Sledila je

Udeleženci provincialnega zbora Misijonske družbe so ovrednotili dosedanje delo in načrtovali za naprej.

dobila prenovljene in 'osvežene' provincialne norme, za katere je upati, da bodo služile kot koristen smerokaz za njene člane. Druga pomembna tema tokratnega zbora je bil Pravilnik o vzgoji (Ratio formationis), ki ga je potrdil občni zbor v Chicagu leta 2016. Posebej smo se posvetili trem izmed devetih delov Pravilnika, in sicer splošnim smernicam, delu o vzgoji za poklice in delu

sveta maša, ki jo je že daroval novi vizitator slovenske province Misijonske družbe. Zahvalil se je za izkazano zaupanje in sobrate prosil za pomoč in sodelovanje. Odzovimo se na njegove pozive k sodelovanju, podprimo ga v molitvi in storimo vse, kar je v naši moči, da bomo skupaj z njim mogli prispevati svoj delež k rasti naše province. Naj Bog blagoslavlja ■ njegove in naše napore!

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


8

»Iz življenja naše družine«

Franc Rataj – novi vizitator lazaristov Zlatko Novak

V

rhovni predstojnik Misijonske družbe lazaristov Tomaž Mavrič je 7. aprila 2018 imenoval za novega vizitatorja (provinciala) Slovenske province Misijonske družbe superiorja celjske skupnosti lazaristov Franca Rataja. Franc Rataj se je rodil 17. septembra 1949 v Hruševcu pri Šentjurju pri Celju. Osnovno šolo je obiskoval v Šentjurju pri Celju, gimnazijo v Zagrebu, bogoslovne študije pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. V Misijonsko družbo je vstopil 5. septembra 1968, večne zaobljube pa naredil 8. decembra 1974. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1975 v Rimu in nato 13. julija v Šentjurju obhajal novo mašo. Za novomašno geslo si je izbral misel: Prejel sem od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o ljubezni Božji. Duhovniško službo je opravljal kot kaplan v Celju pri Sv. Jožefu, kot župnik v Šentjakobu ob Savi, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, tu je bil dva mandata prodekan in dva mandata dekan v dekaniji Stari trg v Mariborski nadškofiji, v Pišecah in nazadnje v župnijah Artiče in Sromlje. Obenem je bil dekan dekanije Videm ob Savi. Opravlja tudi službo narodnega voditelja Mednarodnega združenja čudodelne svetinje - Otrok Brezmadežne za Slovenijo. V provincialnem vodstvu je bil večkrat superior, svetovalec in vizitatorjev asistent.

Novi vizitator lazaristov Franc Rataj.

Njegovo razvejano pastoralno služenje je izraz njegove ljubezni do Cerkve, Misijonske družbe in poslanstva, ki ga lazaristi opravljajo v Sloveniji in drugod. Kot novi vizitator bo odslej povezoval razne veje Vincencijanske družine in nas vse navduševal v duhu sv. Vincencija. S prevzemom službe vizitatorja postaja tudi odgovorni urednik naše revije. V uredništvu mu želimo obilo Božjega blagoslova in priprošnje Brezmadežne pri njegovem ■ poslanstvu.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Iz življenja naše družine

Duhovna obnova Vincencijeve družine Monika Klašnja

21.

junija 2018 smo poromali v škofijsko romarsko središče Dolenjske na Zaplaz pri Čatežu. Cerkev Matere Božje stoji sredi prelepe dolenjske pokrajine na vrhu Zaplaškega hriba nad Čatežem. Zaplaz je zadnja postaja romarske poti od Mokronoga, Hrastovice, Šentruperta in Mirne. Spada v župnijo Čatež – Zaplaz. Našo skupino, ki je štela štirinajst članov, vključno z duhovnim voditeljem Jožetom Zupančičem ter bogoslovcem Misijonske

družbe Rokom Žlendrom, je pred cerkvijo sprejel tamkajšnji župnik Marko Japelj. Po molitvi in dobrodošlici nam je predstavil zgodovino Marijinega svetišča ter življenje in mučeništvo blaženega Alojzija Grozdeta (1923-1943). Začetki božje poti na Zaplazu nam niso povsem znani. Legenda pravi, da je neki domačin našel v grmovju kipec Matere Božje. Odnesel ga je domov in spravil v skrinjo. Naslednji dan je kipec izginil. Ponovno ga je našel na istem mestu kot dan poprej. To

Udeleženci duhovne obnove Vincencijeve družine so bili spodbujeni, naj se kot "mala čreda" ne bojijo karitativnega delovanja.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

9


10

Iz življenja naše družine Nov je tudi lesen strop in glavni oltar Božje Matere z Detetom, obdan z množico angelov.

Romarska cerkev Matere Božje na Zaplazu je bila na novo zgrajena na začetku 20. stoletja.

naj bi se ponovilo trikrat. Zato je na tem mestu postavil majhno kapelico iz vejevja. Ko je možu po zaobljubi zaplaški Materi Božji čudežno ozdravela žena, se je vest o tem in drugih ozdravljenjih hitro razširila. Najprej so na mesto kapelice postavili lesen križ. Zidano kapelico z zvonikom je Marija z Jezusom dobila v začetku 19. stoletja. Prva cerkev je bila dozidana leta 1848. Kljub kasnejšim dozidavam ni zadostovala potrebam čedalje večjega števila romarjev. Župnik Henrik Povše jo je leta 1906 delno podrl in zgradili so novo cerkev. Gradnja je bila končana 20 let kasneje. Od prvotne cerkve so ohranili le prezbiterij in novobaročna oltarja. Po drugi svetovni vojni so jo morali ponovno obnoviti. Nova so barvna okna arhitekta in slikarja Staneta Kregarja ter B. Putriha.

Pomembni sta stranski kapeli. Na levi strani je Marijin oltar, ki je bil glavni oltar stare cerkve, na desni pa je oltar z relikvijami bl. Alojzija Grozdeta, ki je bil mučen in ubit 1. januarja 1943. Ko je bil na poti domov v Zgornje Vodale pri Tržišču, so ga na Mirni prestregli partizani, ga kruto mučili, nato pa v gozdu pokončali in pustili nepokopanega. Čez dober mesec so ga našli otroci, ki so nabirali zvončke. Za Grozdetovim oltarjem je mozaik, ki predstavlja prizor nebeškega Jeruzalema, delo p. Marka Rupnika. Osrednji lik je Jezus Kristus. Ob strani mu stojijo Alojzij Grozde ter Janez Krstnik, na drugi strani pa Božja Mati Marija. Ob njej je upodobljena preprosta žena, ki simbolno predstavlja dobrotnice Alojzija Grozdeta oz. krščansko krepost skrbi do bližnjega. Levo in desno so okrasne sveče slovenskih škofij, pred oltarjem pa je vklesan stih iz njegove pesmi: »Po novih potih šel bom v nove dni, srca in duše bo le Bog gospodar, šla moja pot bo pred Njegov oltar.« Blaženi Alojzij Grozde (razglašen 13. junija 2010) je bil globoko veren kristjan. Z mučeništvom se je končalo mlado življenje pesnika, dijaka, člana Katoliške akcije in voditelja Marijine kongregacije. H Kristusu je hotel pritegniti čim več mladih in je zavetnik mladine. Njegov god obhajamo na njegov rojstni in krstni dan, 27. maja. Dopoldanski del duhovne obnove smo sklenili s sv. mašo in spodbudo, naj se »kot mala čreda« ne bojimo karitativnega delovanja. Jezus zagotavlja svojo milostno navzočnost vsem, ki se trudijo za dejavno ljubezen do bližnjega.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Vincencijeva družina Po duhovnem delu, ki ga je opravil g. župnik, naš edini predavatelj, nas je popeljal na ogled celotnega novozgrajenega romarskega središča z arkadami v podaljšku cerkve in spomenikom sprave (2015) ob 70. letnici konca druge svetovne vojne. Pod betonskim križem je kamnita žara s prineseno zemljo iz 31 krajev, kjer so pokopani Slovenci vseh vojskujočih se strani med in takoj po drugi svetovni vojni. Za žaro pa sta spominski plošči z zapisanimi imeni teh krajev. Spomenik so poimenovali »Resnica in sočutje«. Velika dobrotnica zaplaške božje poti je bila družina Škoda. V njihovi nekdanji hiši je spominska soba, kjer smo popili kavo in se družili z g. župnikom. Po maši in litanijah Matere Božje smo se župniku Marku Japlju zahvalili in si šli ogledat »žegnani studenec« z zdravilno vodo in kapelo Lurške Matere Božje. Obogateni z mnogimi mislimi in čustvi smo se po dobrem kosilu na Čatežu poslovili od romarskega središča. V Trebnjem smo si ogledali stalno razstavo o našem svetniškem kandidatu Frideriku Ireneju Baragi (1797-1868). Trebanjski župnik

Jože Pibernik nam je predstavil njegovo življenje in delovanje. Baraga je bil zavzet in požrtvovalen misijonar, ki si je prizadeval, da bi severnoameriške Indijance privedel h Kristusu. Odpiral je šole, ustvaril osnove za književni jezik Indijancev, tiskal molitvenike in katekizme, cerkvene pesmi, zgodbe Svetega pisma ter nedeljska berila in evangelije. Baraga je bil prvi škof v Marqettu. Papež Benedikt XVI. mu je podelil naziv »častitljivi Božji služabnik«. Za te Božje darove in trud vseh ljudi, ki so nam omogočili ta bogat dan, smo posebej hvaležni duhovnemu voditelju Jožetu Zupančiču in čateškemu župniku Marku Japlju kot izvajalcu in gostitelju na Zaplazu. In ne nazadnje hvala tudi našim šoferjem, ki so nas varno odpeljali in pripeljali v Ljubljano, Tržič in Miren. Doživeto karizmo blaženega Alojzija Grozdeta naj sklenem z njegovo mislijo: »K Božjemu soncu bi švignil v višavo, k Njemu, ki Kralj je neba in sveta, pesem mogočno zapel bi mu v slavo ■ in pri Njem našel bi pokoj srca.«.

Oltar z relikvijami bl. Alojzija Grozdeta, zadaj Rupnikov mozaik, ki predstavlja prizor nebeškega Jeruzalema.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

11


12

Iz življenja naše družine

Dom svete Katarine - Lilije Sestre mengeške skupnosti

Sestre v molitvi in darovanju Bogu izročajo vse trpeče tega sveta.

D

om svete Katarine je eden izmed mlajših domov za ostarele in se nahaja v Mengšu, tik ob hiši sester usmiljenk. Oddelki so poimenovani po cvetlicah, eden izmed njih se imenuje Lilije.

Prav Lilijam je namenjen članek, ki je pred vami. Lilije imajo več posebnosti. Tu stanujejo ostarele in onemogle sestre usmiljenke.

Mlajše sestre lepo skrbijo za starejše.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Usmiljenke

Sestram pomagajo tudi medicinske sestre in zdravnik.

Zanje v glavnem skrbijo njihove nekoliko mlajše sestre, ki so v domu prostovoljke. Nesebično se jim razdajajo in jim tako lajšajo tegobe, ki jih prinašata starost in bolezen. Njihov dan se začne z molitvijo in s sveto mašo, kjer črpajo moči za vsakodnevno darovanje ter Bogu izročajo vse trpeče tega sveta. Tudi čez dan kapela nikoli ni prazna, saj se sestre vanjo pogosto zatekajo ter kličejo blagoslova tudi na vse stanovalce in zaposlene. To vsi dobro občutimo, za kar smo jim še posebej hvaležni. Zaradi bolezni in poškodb, katerim

Delovne terapije in fizioterapije ne gre opustiti.

starost ne prizanaša, sestre potrebujejo tudi medicinsko pomoč. Zato so zanje nepogrešljive medicinske sestre, ki bedijo nad njihovim zdravstvenim stanjem in skrbijo za redno terapijo. Če je potrebno, jim omogočijo pregled pri zdravniku. Sestre se dobro zavedajo, da je pogoj za zdravega duha zdravo telo, zato se rade udeležujejo gibalnih aktivnosti (skupne telovadbe) ter individualne obravnave v delovni terapiji in fizioterapiji. Čeprav je včasih terapija zelo naporna, v njej vztrajajo in se poberejo po vsakem padcu in zlomu.

Tudi telovadba je potrebna.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

13


14

Iz življenja naše družine O življenju v Domu svete Katarine so nam spregovorile nekatere izmed sester, ki tu živijo. Sestra Filomena Vrtačnik »Kako sem prišla v Dom sv. Katarine? Kar na lepem sem padla na hodniku in si poškodovala desno ramo! Morala sem na urgenco. Zelo me je bolelo, a spomnila sem se besed g. ravnatelja: »Vse darujte, kar vas doleti!« Naša hišna predstojnica se mi je približala in me spodbujala: »Darujte, darujte za nove duhovne poklice!« »O«, sem rekla, »potem moram še enkrat pasti, saj to že darujem!« Čez nekaj dni sem si stoje natikala dokolenko, zapletla se mi je in treščila sem na tla. Zlomila sem si še desni kolk! Zdaj darujem, zdaj sem morala priti v Dom sv. Katarine, saj v prejšnjem domu nismo imeli fizioterapije in podobnih 'pomagal'. Vsa pomoč v Domu sv. Katarine mi je vedno v veliko veselje!«

s. Ana Pučnik

poklical v Družbo, da smem skupaj z Jezusom stanovati pod isto streho, saj živi v tabernaklju. Rada pohitim zjutraj v kapelo, da ga pozdravim in se mu izročim. Sledi sveta maša, On se daruje za nas. Tudi mojo dušo milostno nasiti in objame. Moja največja sreča je hišna kapela in molitev rožnega venca.« Sestra Rafaela Skubin »Že kmalu ob prihodu v Dom sv. Katarine sem bila zelo vesela in spodbujena nad prijaznostjo in uslužnostjo osebja, ki nam

s. Filomena Vrtačnik

Sestra Ana Pučnik »Vsak dan, ko zjutraj odprem oči se ozrem na podobo Presvetega Srca, se zahvalim za noč, ki mi je bila podarjena in prosim blagoslova nastajajočemu dnevu. Neštetokrat čez dan izrečem Bogu zahvalo, da smem biti tukaj, oziroma da me je

s. Rafaela Skubin

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Usmiljenke pomaga (uslužbencev ali domskih delavcev). Na primer – sestra pri opravku potrebuje nekaj pomoči in se že pojavita ena ali dve, ki sta ji pripravljeni priskočiti na pomoč. Sama sem pred kratkim čutila, kako mi pešajo moči, pa sem sedaj hvaležna Bogu in vsem, ki mi pomagajo, da se zopet bolje počutim.« Sestra Herenija Zakrajšek »Sem najstarejša sestra v provinci in tudi v Domu sv. Katarine. Oktobra bom napolnila 104 leta. Hvaležna sem Bogu, da mi vsak dan daje sproti moči, da hodim s hoduljo ali se sama premikam z invalidskim

onemoglim in ostarelim osebam. Sestre smo na oddelku »Lilije«. Zelo mi je všeč, da so oddelki imenovani po rožah: vijolice, nagelj, vrtnice in teloh; drugi pa še oaza, mavrica in še… Posebnost v tem Domu so uslužbenci/ke, imenujejo se gospodinje, in to tudi so! Pa negovalke in medicinske sestre, ki nam zjutraj pomagajo začeti dan in bedijo nad nami ponoči. Hvala Bogu, da se danes še najdejo tako dobre, uslužne, skrbne osebe! Pohvale vredni so posebno ti, ki so v službi na recepciji! Kaj šele tisti, ki so v pisarni. Boljših ni, kot so uslužbenci v naši kuhinji ■ … Bogu hvala za vse!«

s. Herenija Zakrajšek

vozičkom. Zahvaljujem se predstojnikom, da so za nas starejše in bolne sestre lepo poskrbeli. Čutimo se povezane z vsemi sestrami, Cerkvijo in ubogimi z molitvijo in darovanjem nadlog naših let.« Sestra Cecilija Rode »Sem ena od sester, ki ima srečo, da sem v Domu že 14 let! Na začetku, pet let v sestrski skupnosti, zdaj pa že devet let v Domu sv. Katarine, ki je namenjen

s. Cecilija Rode

Vincencijeva spodbuda Pustimo, naj Bog vodi našo malo barko; on jo bo varoval brodoloma.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

15


16

Iz življenja naše družine

Blagoslov samostana Marijinih sester v Ukrajini Barbara Peterlin MS

Bog je sestram uresničil sanje, da mu tudi s pomočjo novega samostana smejo služiti v ubogih na Zakarpatju.

Z

a Marijine sestre je bil 1. junij 2018 prav poseben dan. V vasi Turja Remeta je naš prvi samostan v Ukrajini blagoslovil rimokatoliški škof na Zakrpatju msgr. Antal Majnek, v navzočnosti grkokatoliškega škofa Milana Šašika, generalnega predstojnika Misijonske družbe lazaristov Tomaža Mavriča ter številnih duhovnikov, redovnic, vaščanov Turja Remete ter bližnje in daljne okolice. Veselje, da se Marijine sestre širimo tudi

na Zakrpatje, se je začelo že pred skoraj dvema letoma z odprtjem skupnosti na domu s. Marte Meško. S. Jožica Sterle in s. Ivančica Fulir sta začeli orati ledino. Potreb je bilo že na začetku veliko in delo se je hitro odpiralo. Sestri sta bili med vaščani zelo dobrodošli zaradi izposojevalnice medicinskih pripomočkov ter zdravstvene oskrbe ostarelih, invalidov in umirajočih. Prav slednji so se prek njunega posredovanja pred smrtjo uspeli spraviti z Bogom. Že po prvih nekaj mesecih se je začela gradnja.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Marijine sestre

Marijine sestre so se veselile ob blagoslovitvi njihovega novega samostana v Ukrajini.

Dom sestre Marte je bil porušen do temeljev. Težko nam je bilo, saj je bil njihov dom - dom vseh sester, ki delujemo v Ukrajini. Svetost prostora je dihala iz sten. V času komuniza je duhovnik velikokrat na skrivaj maševal prav pri njih doma. Tudi prvo sv. obhajilo je s. Marta prejela doma. Veliko stvari nas je spominjalo na pridne roke njenega očeta, dobro poznanega mizarskega mojstra. Pa

blagoslov za vso okolico. V samostanu se že radi srečujejo otroci in mladi. V pripravah na blagoslovitev smo sestre iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Benina in Ukrajine zapolnile vse kotičke samostana in bile deležne topline, gostoljubja ter lepote našega novega doma v Ukrajini. Bog nam je uresničil sanje, da mu smemo služiti v

Slovesnosti so se udeležile sosestre iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Benina in Ukrajine.

vendar, kot seme, ki je moralo umreti, je na teh temeljih po dobrem letu zrastel nov samostan. S kapelo, posvečeno Obiskanju Device Marije, in z Najsvetejšim, ki je

ubogih tudi na Zakrpatju. Hvaležne za Božjo previdnost, hvaležne za vse naše dobrotnike, hvaležne vsem, ki nas spremljate z molitvijo, vam vsem kličemo: »Bog vam povrni!« ■

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

17


18

Iz življenja naše družine

Teden med počitnicami, ki ga je vredno doživeti s. Vlasta Tacer HKL

Pazi, val!

B

ogu hvala! Dva duhovno počitniška tedna v Izoli. V trenutkih, ki smo jih preživeli skupaj, pa naj je bilo to pri jutranji molitvi hvalnic, zbujanju, telovadbi, obrokih, pomivanju posode in čiščenju zelenjave, v vodi, na plaži, pri igri, počitku, molitvi rožnega venca, pogovorih, petju, gledanju risanke, katehezah, sveti maši, ob večerih… smo čutili Njegovo navzočnost in varstvo. Nekaj otrok in animatorjev je napisalo svoje vtise: Letovanje v Izoli je teden med počitnicami, ki ga je vredno doživeti. Že v nedeljo, ko smo začeli animatorji s pripravo, se je začela

tedenska zabava. Letos smo ves teden sledili zgledu Marcelina iz risanke »Marcelino, kruh in vino«. Podobno kot ta mali deček so bili tudi naši otroci radoživi in veseli. Namesto patrov pa smo bili tu animatorji. Kot mu je brat Ptič razkazoval naravo, smo mi peljali otroke na rajanje v morje in na plažo; ni manjkalo skakanja, tunkanja, kartanja, sončenja, potapljanja, žoganja, pletenja zapestnic in prijateljstev… Za naše želodčke je namesto brata Kuharja skrbela Marta. Marcelina je k molitvi ob donenju zvonov vabil brat Bim Bom, ko pa so pri nas ob dveh zadoneli zvonovi, smo nekateri odšli k rožnemu vencu. Brat Pregovor ga je učil o mnogih stvareh, kar upamo, da je med katehezo uspelo tudi nam. Atu oz.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Marijanska vincencijanska mladina superiorju sta bila podobna naša šefa Katarina in Primož, saj sta bila oba zelo prijazna. Ta teden smo torej vsi skupaj nekako v živo preživeli to krasno risanko. Kot Marcelino z Veroniko, Četrtkom in duhom, smo tudi mi skozi teden spletli številna prijateljstva. Teden je bil res čudovit in poln nepozabnih trenutkov. Spoznala sem, da se lahko zdrži brez telefona tudi 23 ur na dan, saj ga ob taki družbi niti ne pogrešaš. Čeprav sem po celem tednu precej utrujena, upam, da bo prihajajoč tudi tako uspešen in se ga že veselim z novo energijo. (Kripistipoinapa) Na tokratnem letovanju je bila zelo prijazna družba, veliko nasmejanih otrok, seveda pa ni manjkalo glasbe, molitev in prepevanja Bogu. Otroci so v vodi zelo uživali, sploh

pa takrat, ko so smeli tunkati prijatelje in animatorje. Čez teden smo imeli zelo lepo vreme, navdušeni smo bili nad čarovnikom, ki se nam je pridružil v sredo zvečer in nam pokazal več zanimivih trikov. Dobili smo veliko novih prijateljev. Z otroki sem se zelo dobro razumela. Z njimi se je bilo lepo igrati in hecati. (Katarina D.) Na letovanju MVM v Izoli smo z otroki skozi risanko spoznavali Marcelina in se od njega naučili tudi poslušnosti in potrpežljivosti. Teden je bil poln zabave in smeha. Uživali smo v vodi. Ob večerih smo se nasmejali čarodeju, se sprehajali po Izoli in se igrali. Tudi, ko nas je en dan presenetil dež, smo se uprli ter na dežju igrali nogomet in plesali. (Neža)

Lepi smo. Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

19


20

Iz življenja naše družine Imel sem se dobro, ko sem se kopal. (Dominik, 6 let) Všeč mi je bilo, ko smo se podpisovali na roke in se tunkali (Rebeka, 10 let) Zanimivo! Zabavno! Veliko novih prijateljev! Veliko petja! Veliko smeha! (Evita, 14 let) Bilo je zelo lepo. Spoznala sem veliko novih prijateljic. Najbolj pa mi je bilo všeč, ko smo bili v vodi. ((Neža, 12 let) Ta teden je bil super, ker sem spoznala nove prijatelje in animatorje. Najbolj sem uživala, ko je bil zabavni večer. (Brina, 11 let)

Obiskal nas je čarodej.

Na morju sem se imel lepo. Všeč mi je bila risanka. Najboljše je bilo, ker smo se vsak dan kopali in igrali na dvorišču. Ves teden je bil čudovit in sem zelo užival v družbi animatorjev in ostalih otrok. (David, 9 let) Letos sem se prvič udeležila MVM letovanja v Izoli skupaj z mlajšima bratom in sestro. Veliko sem se naučila pri katehezah, npr. zakaj moramo biti radovedni. Bila mi je všeč risanka. Zabavno se je bilo igrati v vodi in na plaži. Animatorji so se ves čas trudili in tudi večere popestrili z veselimi dogodki. ■ (Amadeja, 11 let)

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Marijanska vincencijanska mladina

Pogovarjamo se.

Marcelino nam je zgled.

Na vrhu zvonika.

Vincencijeva pot | 2018 • ťtevilka 2

21


22

Iz življenja naše družine

Kaj pravijo otroci.

Ko nismo v vodi.

Komaj čakamo, ker bo gotovo nekaj dobrega.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Iz življenja naše družine

Skupaj molimo rožni venec.

Iščemo abecedo. Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

23


24

Marijanska vincencijanska mladina

Pripravljeni gremo v morje.

To smo vsi - 2. teden.

Vincencijeva pot | 2018 • ťtevilka 2


Iz življenja naše družine

Smo člani večje družine Klara Vučko

Marija, naša Mati.

V

zadnjem vikendu v maju smo člani MVM Slovenija praznovali 20-letnico delovanja pri nas. Ker smo veselje želeli podeliti s čim več ljudmi, smo se odločili, da na praznovanje povabimo tudi člane MVM iz tujine. Pridružili so se nam člani s Slovaške, Bosne in Hercegovine; zelo smo se razveselili tudi našega predsednika iz Dominikanske republike Yancarlosa Carrasca. Praznovanje smo začeli v petek zvečer. Naše goste smo po toplem sprejemu povabili na spoznavanje Ljubljane, večer pa zaključili s sveto mašo. V soboto dopoldne je naš

predsednik pripravil delavnice, na katerih smo še globlje spoznali pomen karizme MVM in se učili slediti letošnjemu geslu - JMV, here I am (MVM, tukaj sem). V popoldanskem času je sledila slovesna maša in akademija, na kateri so se nam pridružili člani vseh vincencijanskih vej in prav tako stari člani MVM. Tekom programa smo predstavili naše poslanstvo, različne oblike delovanja MVM v zadnjih 20 letih ter delovanje krajevnih skupin. Dan smo zaključili s piknikom in sproščenim druženjem, na katerem seveda ni manjkalo igranja nogometa.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

25


26

Marijanska vincencijanska mladina V nedeljo smo se odpravili na romanje na Brezje, nato pa je sledil izlet in kosilo na Bledu, kjer smo se od naših gostov iz tujine tudi poslovili in odšli vsak v svojo smer. Težko je opisati vse radosti, veselje in srečo, ki nas je obdajala skozi celoten vikend. Ko smo se pripravljali na ta dogodek, nas je navdajala skrb, ali bo res vse potekalo tako, kot mora, vendar je le-ta izginila ob prvem snidenju z našimi gosti. Vikend smo preživeli v duhu povezanosti, spletanju novih poznanstev in poglabljanju dejstva, da smo člani večje družine, v katero nas povezuje karizma svetega Vincencija in seveda predanost Mariji, ki nam je tekom vikenda dala vedeti, da bedi nad nami in ■ vedno znova blagoslavlja naše delo.

Tržnica.

Lepo! Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Iz življenja naše družine

Praznujemo skupaj.

Sodelujemo...

Vse za Jezusa po Mariji. Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

27


28

Marijanska vincencijanska mladina

Sv. maša v zahvalo.

Spregovoril nam je Yancarlos.

Na Brezjah...

Zdrav duh v zdravem telesu.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Iz življenja naše družine

Dobrodelna akcija »Vincencijev koledar« Janja Završnik

T

udi letošnjo jesen bo marsikatera slovenska župnija sodelovala pri dobrodelni akciji »Vincencijev koledar 2018/19«. Župnije bomo pri nedeljskih mašah obiskali člani Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki smo že osmo leto zapored pripravili Vincencijev koledar. Gre za stenski koledar, ki vsebuje mesece od septembra 2018 do decembra 2019. Letošnji koledar je nastajal pod geslom Marija skoz’ življenje. V objektiv smo skušali ujeti znamenja, ki prikazujejo, kako nas Marija spremlja v vseh trenutkih življenja. Z nami je zjutraj in zvečer, doma in na potovanju, na poti in križpotju. Spremlja nas pri delu in počitku, molitvi in češčenju, v preizkušnjah in na križevem potu, skratka povsod.

Nov Vincencijev koledar bo na voljo po župnijah v okviru omenjene akcije, lahko pa ga naročite tudi po elektronski pošti (info@drustvo-vzd.si) ali po telefonu (041 286 454). Priporočen prispevek za koledar znaša 10 evrov. Veseli smo, da lahko skupaj gradimo dom za vse, ki ga nimajo. Bog poplačaj za vsak ■ vaš dar!

V akcijah preteklih let smo z zbranimi darovi lahko opremili novo mizarsko delavnico, uredili dom za tri brezdomne osebe ter kupili, prenovili in opremili stanovanje za družino brez doma, ki jo sedaj spremljamo. Letos bodo zbrana sredstva namenjena gradnji hiše za družino v stiski. Po lanskoletni akciji smo namreč intenzivno iskali ugodno stanovanje za nakup in obnovo. Iskanje žal ni obrodilo želenih sadov, a smo rešitev naposled le našli pri Marijinih sestrah, ki so nam v Predosljah podarile parcelo z razpadajočo hišo. Z vašo podporo bomo hišo podrli in zgradili novo ter tako zagotovili prostore še eni družini v stiski.

VZD z dobrodelno akcijo zbira sredstva za ljudi v stiski.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

29


30

Iz življenja naše družine

Počitnice na Gradu Andreja Ličen in animatorji

Otroke so družili delo, igre, zabava in učenje novih stvari.

P

očitniško varstvo na Mirenskem Gradu ne vključuje samo igre in zabave, ampak tudi delo, učenje in spoznavanje novih stvari. Otroci in animatorji radi prihajajo na Grad in se drug od drugega učijo. V enem izmed tednov med poletnimi počitnicami so animatorji sestavili naslednji intervju z otroki: Kaj vam je bilo na počitniškem varstvu najbolj všeč? Jan: Všeč mi je bilo kopanje v bazenu. Žan: Meni pa skupno pobiranje krompirja

na njivi, vožnja s traktorjem in to, da smo pomagali drugim in jim s tem olajšali delo. Ste se v varstvu naučili kaj novega? Ališa: Pri delavnicah smo se naučili plesti zapestnice, izdelati ladjice in morske ribice. Aleksander: Naučili smo se tudi igrati namizni nogomet. Kako je potekal vaš dan? Nejc: Zjutraj smo se zbrali in se igrali. Potem smo imeli skupen zajtrk.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Društvo prostovoljcev VZD

31

Med počitniškim varstvom so otroci pridno pobirali krompir.

Žan: Nato smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je pomivala posodo, druga pa pospravila mizo in pripravila pogrinjke za kosilo.

Zala: Po bazenu pa smo se še posladkali z malico in odšli domov.

Tai: Potem smo imeli skupno delo. Ob 11h smo imeli delavnice, kjer smo se naučili izdelati kaj novega.

Aleksander: Da moramo ubogati animatorje in biti pridni

Mija: Sledilo je kosilo in po njem spet pomivanje in pospravljanje. Nejc: In potem je bil najlepši del dneva – bazen!!

Kaj pa ste novega spoznali?

Ali si želite v prihodnosti tudi vi postati animatorji? Ja!!!

Najlepši del dneva je bilo kópanje v bazenu.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


32

Društvo prostovoljcev VZD

Poletje z brezdomci Nuša Zavašnik

V Dnevnem centru za brezdomce so potrebne pridne roke v kuhinji še posebej v poletnem času.

T

udi v poletnem času v Dnevnem centru za brezdomce na Mirenskem Gradu ne gremo na dopust. Še naprej skupaj veselo ustvarjamo, delamo in se družimo, le da so naša dela in dejavnosti bolj sezonsko obarvani. Nekateri izmed fantov tudi v poletnih mesecih vsak teden za štiri dni zapustijo Ljubljano in pomagajo na Mirenskem Gradu. Poleti je potrebnih največ rok prav na vrtu, njivi in okolici ter v kuhinji. Skupaj s fanti plevemo gredice, pobiramo ter vlagamo sadje in zelenjavo, kosimo travo, polagamo tlakovce itd. Fantje so pri delu že zelo odgovorni, zavzeti in

samostojni, tako da nam je v veselje delati z njimi. Zelenjava, ki jo tu pomagamo pridelovati, dobro polni naše skrinje v Dnevnem centru in tudi naše želodčke ob večerjah. Na Mirenskem Gradu imamo veliko dela tudi z naročili v mizarski delavnici. Tu izdelujemo okna in različno pohištvo. Ves čas obnavljamo in urejamo tudi Marijin dom in njegovo okolico. Tako tudi z našim delom ta kraj postaja pravi dom za vedno večje število družin, otrok in mladih. Tisti, ki ostanemo v Dnevnem centru, na kuharskih delavnicah vsak delovnik skupaj

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Iz življenja naše družine pripravljamo tople večerje ter pripravljene jedi, kot so njoki, štruklji, rezanci, kruhove štruce in zdrobovi cmoki. V tem času lahko skupaj veliko naredimo. Zato pripravljene jedi pošiljamo tudi na Mirenski Grad, kjer jih kuharice uporabijo pri obrokih za brezdomce in različne skupine, ki obiskujejo ta kraj, ter za otroke in mlade v Centru za družine. Veseli smo, da s svojim delom lahko pomagamo ter poskrbimo za druge.

jabolk je večkrat na meniju jabolčni štrudelj, v času češenj biskvit s češnjami, če dobimo večjo količino mleka, naredimo skuto in delamo skutine štruklje. Proti koncu poletja že čakamo, da bomo trli in sušili orehe ter pozimi pekli potico in piškote. Naš posebni izziv je domač kruh, ki ga vsak dan pečemo za zajtrke in tudi za večerje, kadar ne dobimo donacij iz kakšne od pekarn. Vonj po domačem kruhu spremeni Dnevni center za brezdomce v pravi dom.

Naj se pohvalimo, da smo postali že pravi mojstri za sladice, kot so štrudelj, biskvit, palačinke, piškoti in različna peciva. Sladice so pika na i za naše večerje ali pa kot malica ob kavi po končanem dopoldanskem delu. Delamo jih iz sestavin, ki jih prejmemo od donatorjev in sezonskega sadja. V času

Kljub poletni vročini se v Dnevnem centru za brezdomce trudimo za lep in urejen dom. Skupaj čistimo, pospravljamo, se trudimo vzpostavljati in vzdrževati red. Poleg sprotnega dela imamo vsak teden čistilno akcijo. Takrat poprimemo za metle, krpe, vedra in čistila; posebej smo še nepopustljivi do umazanije in nereda. Po končanem delu vedno skupaj spijemo še kavo in se posladkamo. Predvsem pa se ustavimo drug ob drugem, se nasmejimo in si podelimo veselje ali pa nezadovoljstvo ob opravljenem ali nedokončanem delu. V teh dneh pričakujemo skupni izlet na morje. Udeležili se ga bodo vsi tisti, ki so si v preteklem polletju prizadevali za rast, skupno delo in gradnjo doma na Mirenskem Gradu ali v Dnevnem centru za brezdomce. Včasih nam ni lahko vztrajati v delu in naporu, še posebej takrat, ko na nas sije močno žgoče sonce ali ko je pred nami še cela gora korenja, ki ga je treba očistiti. Takrat si dajemo pogum z našim geslom, ki drži tudi v poletnem času: Vztrajno skupaj se borimo, da v veselju zaživimo! ■

Na Mirenskem Gradu zavzeto obnavljajo Marijin dom in njegovo okolico.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

33


34

Iz življenja naše družine

Romanje na Brezje Marija Robnik

Pri jubilejni romarski sveti maši na Brezjah se je zbralo več kot 4000 bolnikov, invalidov, starejših in njihovih pomočnikov.

N

ekateri člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov smo se v soboto, 16. junija 2018, udeležili romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Letošnje »zlato« – 50. romanje po vrsti, ki ga že vsa leta pripravlja revija Ognjišče, se je odvijalo pod geslom »Da boste lažje nosili svoj križ«. Pri Mariji Pomagaj na Brezjah se je zbralo več kot 4000 bolnikov in njihovih spremljevalcev iz vse Slovenije. Slovesno sveto mašo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore ob somaševanju mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla, upokojenega mariborskega nadškofa dr. Marjana Turnška, koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka, pobudnika romanja Franca Boleta ter več deset duhovnikov. Že pred sveto mašo sta diakon Imre Jerebic in voditelj ljudskega petja p. Franci Seničar vodila molitveno uro.

V uvodu v sv. mašo je nadškof Cvikl opozoril na velik pomen vere v našem življenju. Zaželel nam je, da bi nas vera okrepila, da bomo lažje nosili svoj križ, hkrati pa začutili, da ga ne nosimo sami, ampak da nam Jezus – usmiljeni Samarijan, ponuja roko, saj nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni. Nadškof Zore je navzoče nagovoril z besedami: »Če že bolnike obiskovati spada med telesna dela usmiljenja, koliko večje delo usmiljenja je bolnike negovati in zanje skrbeti iz dneva v dan.« Med drugim je dejal, da si vsi bolniki želijo, da bi bila bolezen znosna, skrb in nega pa ljubeči. Zahvalil se je tudi skrbnikom bolnikov za njihovo pomoč. Opozoril nas je na zavest, da tudi mi potrebujemo bolnike in ostarele, njihovo nemoč in slabotnost. V današnjem hitrem tempu življenja moramo vsi spoštovati človekovo dostojanstvo, ob tem pa prevzemati

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov skrb in odgovornost za nemočne in ranljive skupine v družbi. Pred molitvijo očenaša nas je nadškof Turnšek povabil, naj svojo zahvalo in prošnje nebeškemu Očetu namenimo tudi za tiste, ki ta romanja organizirajo. Koprski škof Bizjak je pred pozdravom miru dejal, da je mir kot sad pravičnosti sicer Božji dar, a tudi sad našega potrpljenja in potrpežljivosti. Med mašo so duhovniki podeljevali zakrament bolniškega maziljenja.

prijateljica je bila presenečena in hvaležna, da smo se je spomnili. Prav tako smo bili srečanja z njo veseli mi, saj je kljub invalidnosti in več kot 90 pomladim še vedno vitalna in sama skrbi za vse v hiši. Njena dobra volja, hvaležnost in optimizem so nas tudi tokrat prepričali, da je življenje Božji dar in da je lepo živeti. Med pogovorom je dejala, da rada živi in se Bogu zahvaljuje za vsak podarjeni dan. Draga gospa Danica, hvala, da ste nam resnično lep zgled. Želimo vam vse dobro, še posebej zdravja, Božjega blagoslova in Marijinega varstva.

Romarska slovesnost se je zaključila v baziliki z mimohodom bolnikov, invalidov in starejših mimo Marijine milostne podobe, s petimi litanijami Matere Božje, z zahvalno pesmijo ter blagoslovom z Najsvetejšim.

Ker smo bili v bližini Julijskih Alp, zapovrh pa je bil še lep sončen dan, nas je šofer Zlatko popeljal še na Vršič, od koder smo lahko občudovali gorske vršace Škrlatico, Prisojnik, Mojstrovko in druge bisere naših gora.

Po končani slovesnosti se nas je pet romarjev, ki smo se ta dan s Štajerske skupaj podali na pot, odpeljalo v Kranjsko Goro obiskat članico Bratstva, Danico Hostnikar. Naša zvesta

Dan, ki smo ga preživeli skupaj, je bil resnično čudovit, bogat in blagoslovljen, zato ga bomo radi ohranili v zelo lepem spominu. Hvala ■ Bogu in Mariji Pomagaj!

Danico Hostnikar, ki kljub invalidnosti in več kot 90 letom rada živi, so prijatelji razveselili z obiskom.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

35


36

Iz življenja naše družine

Duhovne vaje za študente Simona Stopar

Na Mirenskem Gradu so študentje poglabljali svoje prijateljstvo z Bogom in med seboj.

T

e zanima, kako so na Mirenskem Gradu potekale duhovne vaje z naslovom »Poklicani v veselje«? Če je tvoj odgovor da, mi prisluhni. V petek, 2. marca 2018, se je skupina študentov Študentskega doma Vincencij odpravila na Primorsko. Mraz in hladen zrak so na Mirenskem Gradu kuharice pregnale s toplo večerjo. Ker nismo želeli izgubljati časa, smo takoj odšli v naš skupni prostor. To je bil prostor, kjer so se odvijali skupni pogovori, nove duhovne teme, nasmehi na obrazih, solze na licih in skupna mašna srečanja z našim Gospodom. Naš voditelj Peter Žakelj nam je tekom duhovnih vaj želel približati, kako se veseliti

vseh naših nepopolnosti in čim bolj živo zaživeti naše vsakdanje življenje. Začel je pogovor o tem, kako ni nič v našem življenju samoumevno, ampak prepleteno s spletom različnih okoliščin, ki jih vodi naš Gospod. Da smo se lažje odprli drug drugemu, smo prvo srečanje začeli tako, da smo risali in delili potek naših dosedanjih življenj. Tako smo lažje videli, kaj nam je bilo do sedaj pripravljeno, naše vzpone in padce, ki so oblikovali naše današnje osebnosti. Osredotočili smo se predvsem na naše trpljenje in križe, ki nam jih je običajno tako težko razumeti in sprejeti. Peter nam je razložil, da so to vse Božji darovi, ki nas klešejo, prečiščujejo in na koncu odrešujejo. Vse vtise, skrbi in zahvale smo nato Bogu izročili pri sveti maši.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Študentski dom petje ptic na okoliških drevesih. Na nedeljskem srečanju smo povezali vse pogovore v eno celoto. Tudi sami smo imeli nekaj vprašanj, ki so nas zanimala. Govorili smo o naših družinah, vplivu staršev na nas in našem odnosu do njih, spolnosti, iskanju partnerja ter kako čim bolj svobodno zaživeti partnerski odnos.

Pogovori o tem, kako se veseliti svojih nepopolnosti in čim bolje zaživeti vsakdanje življenje.

Sobotni pogovori so potekali o tem, kako sprejeti seme, ki je padlo na rodovitna tla in kako biti sejalec, ki seme deli med druge. Ta tema je bila najtežja, saj smo vsi menili, da nam veliko nepomembnih skrbi, lenoba, pomanjkanje poguma in ugodje zelo hitro onemogočijo, da bi postali dobri sejalci. Vendar smo takoj dobili spodbuden odgovor, ki pravi: »Bistveno je, da vztrajamo, saj smo ustvarjeni, da nam bo z njegovo pomočjo uspelo!« Po kosilu smo se odpravili na vrh Cerje, kjer smo se povzpeli na najvišjo točko spomenika braniteljem slovenske zemlje. Razgled na Jadransko morje, Julijske Alpe in Vipavsko dolino nam je sicer zastirala megla, toda v megli smo našli prispodobo tega, da nam Gospod omogoča, da vidimo pred seboj le toliko, kot je potrebno, opazovanje daljave (življenja) pa moramo prepustiti njegovi volji. Naše želodce je nato nahranila odlična pica, ki je bila narejena z našimi rokami. Prosti čas smo zapolnili z igranjem biljarda, namiznega nogometa, opazovanjem okoliške narave, počitkom. Večer smo nato preživeli pri sveti maši in adoraciji Najsvetejšega. Na zadnji dan so nas prebudili sončni žarki in

Vzdušje na duhovnih vajah je bilo prijetno. Povezanost med nami je rastla iz dneva v dan. Spletli smo nova prijateljstva in veseli ■ vstopili nazaj v vsakdanje življenje.

Darovi za vzdrževanje Vincencijeve poti Prostovoljne prispevke lahko nakažete na: Vincencijeva pot, Tabor 12, 1000 Ljubljana. Transakcijski račun: SI56 0201 4003 5464 425, sklic: 00 9001. Če želite potrdilo o nakazilu, nam na uredništvo sporočite vaš naslov. Hvala za vsak dar!

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

37


38

Študentski dom

Počitniške radosti v ŠDV Študenti ŠDV

Od izpita do izpita pa vse do uspešnega zaključka letnika vztrajajo študenti v študijski dvorani.

N

e, ta članek ne bo govoril o potepanjih po gorah, o osvežujočih skokih v morje ali o krasnih izletih v tujino. Prav tako ne bo govoril o lenarjenju na plaži ali surfanju na Korziki. Govoril bo o življenju študentov, ki so vse to pustili za seboj in večino svojega poletja preživeli v krasni stavbi na Taboru 12 v Ljubljani. Njihovo življenje se je nekje v drugi polovici maja prevesilo v preživljanje dni, večerov ter noči za knjigami, v pitje velikih količin kave, v boj za nadaljevanje letnika ter s tem za nadaljevanje bivanja kot eno srce in ena duša. Tako se je po zaključku predavanj in vaj naše življenje preselilo med štiri stene Gnidovčeve dvorane, kjer smo skupaj s svojimi sotrpini preživeli marsikatero študijsko uro/dan/noč/teden/mesec ... Pa vendar ni vse tako črno. Zjutraj se zbudimo in prijazen »so-vinko« ti v kuhinji že pripravlja dišečo skodelico kave.

Po skupnem dopoldanskem prebijanju čez obsežne količine snovi se dobimo v kuhinji, kjer »pilimo« svoje kulinarične spretnosti in ob sproščenih debatah malce pozabimo na stres. Sledi popoldanska »runda« učenja, ki jo prekine odmor za kavo – med enim takšnih nastaja tudi tale članek –, pa spet malo učenja, ki ga prekine prepotrebna molitev (je že tako, da vsi najbolj goreče molimo takrat, ko nam teče voda v grlo) in večerno učenje, ki ga zaključimo z druženjem "pod brezo", kjer debata v večernem hladu nanese na marsikatero malce bolj globoko temo. In tako dnevi tečejo. Od dneva do dneva, od izpita do izpita, dokler nas ni v tej družbi vse manj in je vsak dan kakšen študent več, ki navdušeno "vdre" v Gnidovčevo dvorano z zmagoslavnim: "Konec sem!" In ta konec je vreden več kot vsa morja, avanture in izleti, saj se z njim zavemo, da je končno nastopil tudi čas za naše ■ brezskrbne počitnice.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Sveti in blaženi

Sv. Janez Gabrijel Perboyre Zlatko Novak

J

anez Gabrijel Perboyre se je rodil 5. januarja 1802 v cahorski škofiji v južni Franciji. V domači družini je prejel trdne krščanske temelje, odločilen vpliv nanj pa je imel stric Jakob, lazarist. V Janezu je vse bolj rastla želja, da bi postal misijonar in šel na Kitajsko. Ker zaradi revolucije in vojn Misijonska družba v tistem času ni imela noviciata, ga je v duhovno življenje uvajal stric Jakob.

do 11. septembra 1840, ko so ga usmrtili. Kristjani so njegovo truplo odkupili in ga pokopali na »rdečem griču« poleg mučenca Cleta, leta 1860 pa so ga prepeljali v Pariz k Svetemu Lazarju. Mučenec Janez Gabrijel je bil razglašen za blaženega leta 1889, za svetega pa leta 1996.

Leta 1926 je bil posvečen v duhovnika in postal profesor dogmatike v bogoslovnem semenišču Saint Flour, nato pa v istem mestu superior in ravnatelj dijaškega semenišča. Po petih letih je postal podravnatelj semenišča v Parizu. Še vedno se je navduševal za kitajske misijone, hkrati pa zvesto izvrševal naložene službe. Medtem je leta 1930 na Kitajsko odpotoval za misijonarja njegov brat Ludvik, ki pa je že na poti umrl. Janez Gabrijel ga je želel nadomestiti in kljub željam predstojnikov, da bi deloval doma, mu je leta 1835 uspelo priti v Makao na Kitajskem. Tam so takrat že preganjali misijonarje. Čez nekaj let je Janez o svojem misijonskem delovanju zapisal: »Ko si človek želi pokore in odpovedi, je tu na pretek priložnosti, da si nabira zaklade za nebesa.«

Samo eno je potrebno, to je Jezus Kristus. Nenehno premišljujmo o tej skrivnosti, ker je neizčrpna. Gospod Jezus je rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje. Jaz sem pot, kakšna pot? Pot ponižnosti, ljubezni, pokorščine, potrpežljivosti, zatajevanja, popolnosti, sreče in slave. Če želimo postati popolni, če hočemo priti do blaženosti in do nebeške slave, moramo po tej poti. Da pa ne zaidemo, nam je potrebna luč, ki pot razsvetljuje. Spet bo on sam naša luč, ker je resnica in izjavlja, da ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja, kdor hodi za njim. Potrebna nam je tudi moč, ki naj bi nas na tej poti podpirala, da na njej vztrajamo. Jezus sam bo naša moč; saj je hotel postati naša hrana in nam je v evharistiji dal sam sebe. Zato nam je dejal: Jaz sem pot. Vsega, kar si lahko želimo, najdemo v Križanem, v evangeliju in v evharistiji. Ni nobene druge poti in resnice, nobenega drugega življenja, zato se moramo samo njega oklepati, samo z njim se seznanjati in se samo ■ k njemu stalno zatekati.

Med preganjanjem kristjanov leta 1839 so ga prijeli in vrgli v ječo. Takrat se je začel njegov križev pot, pot trpljenja in mučenja, ki je po raznih ječah trajal skoraj leto dni, vse

Iz duhovnih nagovorov Janeza Gabrijela Perboyrja:

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

39


40

Iz življenja naše družine

Karl Piber v Beogradu Lojze Letonja CM

Skupina združenja DJECA BEZGREŠNE pred cerkvijo sv. Ane v Šabcu.

Z

druženje čudodelne svetinje DJECA BEZGRJEŠNE v Beogradu deluje že šest let in ima okoli petdeset članov. Še vedno pripadamo kot ena krajevna skupina v okvir združenju v Sloveniji. Redno opravljamo svoje dolžnosti (molitve, dobra dela, srečanja, skupno molimo večno devetdnevnico). Trudimo se tudi, da gremo od časa do časa na kako romanje, tu v naši bližini v Srbiji. Tako smo bili lani v Boru in ZaječarJu. Seveda so se predstavniki našega združenja udeležili velikega srečanja ob sklepu jubileja vincencijanske karizme – lani oktobra v Rimu – in se tam srečali s člani združenja z drugih delov sveta.

Ob tem smo gojili željo, da bi nas kdo obiskal, posebej iz vodstva združenja. Že lani smo imeli to misel, da bo prišel k nam vrhovni koordinator gospod Karl Piber CM iz Philadelphije v ZDA. To veselje smo doživeli letos v mescu juniju, Karl Piber je bil z nami od 26. do 29. junija 2018. Ko nam je sporočil, kdaj bo pri nas, smo začeli z organizacijo srečanj skupaj z njim. Kmalu nam je poslal gradivo – dve kratki konferenci o Mariji: Naš poseben odnos do Marije in Poklicani, da smo kot Marija za današnji čas. Naše župljanke so angleško besedilo prevedle v srbski jezik. Mi smo

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Otroci Brezmadežne določili dnevni red. Tako smo se pripravili na srečanje z dragim gostom. Na letališče Surčin me je spremljal naš župljan Ivan, ki zna dobro angleško, da smo se lažje sporazumevali. Naslednji dan, v torek 26. junija, smo imeli predvideno skupno romanje v Šabac v svetišče svete Ane in Joakima, staršev Device Marije. To je že lepa povezava s tem, ko imamo mi pred seboj razmišljanja o Brezmadežni Devici Mariji s čudodelno svetinjo. Z avtobusom smo šli tako zjutraj iz Beograda v Šabac. Ko smo prišli tja, smo si ogledali cerkev, ki je stara že devetdeset let. Pripravili smo se na sveto mašo, pri kateri sem somaševal z gospodom Karlom. On je pridigal, naša župljanka Tereza Blažin pa prevajala. Po maši smo imeli skupno kosilo, ki smo ga prinesli s seboj, kranjske klobase (slovenske) in krompirjevo solato. Naši romarji so se nekoliko sprehodili po Šabcu in stopili tudi v pravoslavno cerkev, ki je tudi katedrala tamkajšnjega vladike. Popoldne nam je naš gost podal konferenco o našem posebnem odnosu do Marije. Posebej je pokazal na Marijo, ki nas ima vedno v svojem srcu, izpostavil je molitev »Spomni se, o Devica Marija«. Ta molitev je vključena tudi v molitev večne devetdnevnice. Ob tem nas je spodbujal, kako naj z zaupanjem prihajamo k Brezmadežni Mariji in jo z molitvijo spominjajmo, naj pred Jezusa polaga naše prošnje. Zadolžil nas je tudi, da začnemo s formiranjem naše nacionalne skupnosti združenja čudodelne svetinje za Srbijo. Tako bi imeli nacionalnega voditelja, odbor in svoj statut. Kot samostojna organizacija bi bili vpisani v okvir svetovnih združenj

čudodelne svetinje v veliki vincencijanski družini. Naše ime bi bilo Djeca Bezgrešne Srbije. Naslednji dan, 27. junija 2018, je bilo predvideno, da si naš gost ogleda Beograd; spremljal ga je župljan Ivan. Mi duhovniki smo namreč ta dan imeli na škof iji duhovniški sestanek. Popoldan smo se srečali duhovniki in verniki v cerkvi Krista Kralja pri maši za papeža, ob papeževem dnevu. Somaševanje je vodil nuncij v Srbiji mons. Luciano Suriani. Tretji dan je bil ponovno posvečen našemu združenju. Najprej smo poslušali konferenco: Poklicani, da smo kot Marija za današnji čas. Ob evangeljskem dogodku iz Kane Galilejske nas je spomnil, kako je Marija imelo vedno oko za potrebe bližnjega in je takoj posredovala. Že prej je takoj odgovorila na Božji klic in postala tista, ki prinaša odrešenje za vse nas. Naš odgovor na konferenco je bil, da je dobro prihajati v skupnost združenja in tu položiti naše želje in potrebe pred Brezmadežno ter pristopiti k drugim in jim biti v pomoč, spet po zgledu Brezmadežne. Ogledali smo si še film »Gospod Vincencij, oče ubogih«. Tako smo doživeli delovanje našega skupnega duhovnega očeta gospoda Vincencija – vse v smislu oznanjevanja evangelija ubogim in pomoči bližnjim v Kristusovi ljubezni. Skupaj smo zmolili še večno devetdnevnico, s posebnim poudarkom na molitvi »Spomni se«. Srečanje smo sklenili s sveto mašo in obogateni in navdušeni za delovanje v okviru združenja čudodelne svetinje odšli ■ na svoje domove.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

41


42

Od tu in tam

10 let varstva starejših Irena Švab Kavčič

V

nedeljo, 20. maja 2018, je v Domu sv. Jožef poteklo deset let od vselitve naše prve stanovalke Varstva starejših, zato smo se dogodka razveselili s priložnostnim programom ob dnevu odprtih vrat. Ideja, kakšen bo dom in kakšno je njegovo poslanstvo, je zorela pri direktorju Jožetu Planinšku kdo ve koliko časa pred tem. Tudi danes spremljamo sodobne koncepte dela, a jih razumemo kot potrditev našega osnovnega vodila, karizme sv. Vincencija

Pavelskega, da znamo videti in prisluhniti potrebam naših stanovalcev, kot celoten Dom pa odgovarjati na potrebe časa. Ne domišljamo si, da je naš odgovor edini možen, pravilen, upamo pa, da je primeren, pravi in optimalen za vse naše stanovalce. Strokovno in znanstveno se ukvarjamo z duhovnostjo v paliativni oskrbi, pri ljudeh z demenco uvajamo uporabo metode montessori, a vse z namenom, da bomo dodajali življenje dnevom, letom, ki so nam dani bivati skupaj.

Atrij Doma smo ob bogatem kulturnem programo dodobra napolnili.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


43

Jože Planinšek z ekipo mladih iz župnije ob eni izmed mnogih uprizoritev veseloiger.

Dóma ne moreš izbrati, ti je dan in ga soustvarjaš. Skupaj ga vsak dan znova, deset let, nad Celjem gradimo stanovalci in zaposleni. V medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ta odnos presega običajno službo, ko dan za dnem prihajaš na delo, enkrat na mesec dobiš plačo, živiš pa za ure in dneve, ko ti ni treba biti na delu. Gre za življenjsko poslanstvo, resnični poklic, ki ga mnogi zaposleni na svojih delovnih mestih tako tudi doživljajo. Zaradi njih, njihovega odnosa in pripadnosti je ustvarjena podoba Doma sv. Jožef takšna, kot jo doživljajo stanovalci in vsi, ki prihajajo v stik z nami ali o nas govorijo. Vsem, ki v svoje delo vnašate vedrino in pristen človeški odnos, ob deseti obletnici delovanja Varstva starejših iskreno čestitamo in izrekamo globoko zahvalo.

Hvaležni smo tudi vsem sodelujočim v programu, tako za ubrane glasove sopranistke Valerije Šoster z vokalno skupino Caruso, sozvočje citer Tomaža Plahutnika in baritona Matjaža Robavsa, vsem zborom, Godbi na pihala s Svetine in še posebej našim mladim župnije Celje-Sv. Jožef, ki so uprizorili veseloigro “Čudni snubci” in nas dodobra nasmejali. S spodbudno in izbrano besedo nas je nagovoril tudi župan Mestne občine Celje, gospod Bojan Šrot. Naše skupno praznovanje smo zaključili s prošnjo za blagoslov takšnega dela, modrost za nadaljnje delovanje in krepitev v teh letih stkanih medsebojnih ■ vezi.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


44

Moje korenine

Misijonar zlatomašnik Zlatko Novak

Lazarist in dolgoletni misijonar na Madagaskarju Rok Gajšek praznuje letos zlatomašni jubilej. Potem ko je lep del svojega življenja dal na razpolago bratom in sestram na Madagaskarju, zadnja leta deluje v Sloveniji. Misijonarja smo povabili, da nam predstavi svojo duhovniško pot. Gospod zlatomašnik Rok, od kod izhajate? Rojen sem bil leta 1943 v kmečki družini v župniji sv. Mihaela v Žetalah. V družini nas je bilo šest otrok, jaz sem bil četrti po vrsti. V nelahkih povojnih razmerah smo imeli ob trdem kmečkem delu lepo življenje, ker smo se med seboj razumeli. Ob zgledu vernih staršev smo tudi mi odraščali v veri in čutu za sočloveka. Povezovala nas je skupna molitev, zlasti molitev rožnega venca ob večerih. Vse to je bila dobra podlaga za naše vsakdanje

življenje. O duhovnih stvareh se v družini nismo posebej pogovarjali, čeprav je oče rad bral in nam večkrat posredoval kaj iz »Zgodb Svetega pisma«. V domačem kraju sem obiskoval osnovno šolo, kjer si učitelji v socialističnem sistemu niso upali in smeli pokazati svoje vere in priti v domačo cerkev, čeprav so bili najbrž vsi krščeni. Kako se je rodil vaš duhovni poklic? Ko sem leta 1958 zaključeval osnovno šolo v Žetalah, se je začela na Slovenskem obnavljati Misijonska družba. V naši župniji je bila takrat zamenjava župnika. Odhajajoči župnik p. Ignacij Klasinc me je nekoč presenetil z vprašanjem, če bi postal duhovnik. Ne spomnim se več, ali sem mu na to kaj odgovoril ali ne. Dejstvo je, da prej nikoli nisem mislil na duhovništvo. Kakšen mesec

Družina Gajšek leta 1959. Zadaj z leve: Stanko, Anica, Rok, Jože, Marija, Lojze. Spredaj mama Antonija in oče Rok.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


45

Bogoslovci v Šmartnem ob Savi leta 1966. Rok Gajšek zadaj drugi z leve.

kasneje je prišel v našo župnijo novi župnik, škofijski duhovnik Štefan Györköš, ki je imel stike z lazaristi – skupaj z nekaterimi je bil po vojni zaprt. Novi župnik me je usmeril k lazaristom in tako sem prišel v njihovo apostolsko šolo na Hrvaškem. Čeprav so bile v našem sorodstvu tri mamine sestre usmiljenke, z njimi nismo imeli dosti stikov, ker so živele v Avstriji. Dve leti za menoj se je na pot priprave na duhovništvo podal tudi moj mlajši brat Lojze. Kje je potekalo vaše šolanje in vzgoja? Prvo leto smo bili kandidati v Stenjevcu pri Zagrebu; bili smo gostje pri župniku g. Biraču. Od tu smo obiskovali škofijsko gimnazijo na Šalati. Naslednje leto, 1959, smo se preselili v Vrapče, kjer so lazaristi prevzeli župnijo sv. Barbare. V tistih letih nas je bilo kar lepo število kandidatov za Misijonsko družbo. Živeli smo v župnišču, ki je namenjeno za župnika in kaplana, nas pa se je tam stiskalo okrog 40 ljudi. Lahko rečem, da smo živeli skromno. Soba, kjer nas je bivalo šest dijakov, nam je služila za spalnico, učilnico in obednico. Tudi vzgoja je bila kar stroga.

Kdaj ste šli v noviciat? Po maturi leta 1962 nas je ravnatelj g. Anton Rupnik peljal na izlet po Sloveniji. Spomnim se, da smo se z vlakom peljali preko Jesenic in Bohinjske Bistrice do Nove Gorice. Obiskali smo tudi sobrate in sestre usmiljenke na Mirenskem Gradu, kjer sem bil takrat prvič. 4. septembra smo trije kandidati za Misijonsko družbo – Rudi Štavar, Stanko Domajnko in jaz – v Beogradu začeli notranje semenišče ali noviciat. V začetku oktobra se nam je pridružil še Anton Lavrič. Naš ravnatelj je bil g. Alojzij Mlakar. Bil je pravičen, a precej strog. Pogrešal sem pogovore o problemih, s katerimi se srečuje mlad človek. V Beogradu na Čukarici je bila takrat močna skupnost sobratov, ki so poleg vodenja župnije duhovno oskrbovali številne skupnosti sester usmiljenk. Kje ste študirali teologijo in bili posvečeni v duhovnika? Po končanem notranjem semenišču smo šli na študij teologije v Ljubljano; bivali pa smo v mežnariji v Šmartnem ob Savi. Ker je bilo treba hišo temeljito obnoviti, smo ves prvi semester pomagali pri gradbenih delih in

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


46

Moje korenine

Nova maša Roka Gajška 7. julija 1968. Na levi p. Gavdencij Skledar, na desni bogoslovec Lojze Gajšek in g. Alojzij Trontelj.

urejanju bivanjskih prostorov. V začetku nas je bilo šest bogoslovcev, kasneje tudi do 10. Na fakulteto smo se vozili najprej s kolesi, kasneje z mopedi. Po 5. letniku bogoslovja sem bil 29. junija 1968 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Novo mašo sem imel v domači župniji v Žetalah. Ker sem že takrat razmišljal, da bi šel v misijone, sem šel za eno leto v Lyon v Francijo na učenje francoskega jezika. Avgusta 1969 sem bil nastavljen za kaplana v župniji sv. Cirila in Metoda v Beogradu.

Kdaj se vam je porodila želja, da bi šli v misijone? Misel na misijone me je spremljala že v bogoslovskih letih. Ob prebiranju misijonskih listov ter ob srečevanju z misijonarji, ki so nas obiskali, se je v meni krepila želja, da bi šel v misijone. Spomnim se, da nas je v Šmartnem obiskal misijonar z Madagaskarja, Pierre Zevaco, ki je kasneje postal škof v Fort-Dauphinu. V spominu mi ostaja njegova podoba, ko je sredi hude zime ob štirih zjutraj

Na dan nove maše Roka Gajška l. 1968. Čepijo z leve: Anton Stres, Janez Puhan, Lojze Letonja, Anton Lavrič. Stojijo spredaj z leve: s. Zdenka Prevolšek, 2. sosestra, 3. s. Roberta Letonja, novomašnik Rok, Franc Letonja, Stanko Lipovšek, s. Oliva Letonja, zadnja v vrsti sosestra. Stojijo zadaj z leve: brat Štefan Skledar, Stanko Domajnko, Lojze Gajšek, Alojzij Trontelj.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


47

Ob odhodu v misijone l. 1970 v Beogradu. Z leve: Stanko Žakelj, ravnatelj sester usmiljenk in superior v Beogradu, misijonar Rok Gajšek, s. Justa Slana.

hodil molit v mrzlo šmartinsko cerkev. S tem misijonarjem in škofom sem se kasneje pogosto srečeval na Madagaskarju. V misijone me je vabil tudi klic Cerkve, ki je po 2. vatikanskem koncilu močno naglašala misijonsko razsežnost Cerkve. Tako sem predstojnikom izrazil željo, da bi tudi jaz rad postal misijonar. Kdaj se je želja po misijonih uresničila? Po enoletnem kaplanovanju v Beogradu sem dobil »zeleno luč« za odhod v misijone. Tako sem na praznik Marijinega vnebovzetja vzel slovo od župnije; v sredini septembra 1970 pa z vlakom odpotoval v Pariz, kjer sem tri mesece čakal na malgaško vizo. Ta čas sem izkoristil za izpopolnjevanje v francoščini. Slovo od Evrope sem vzel 16. decembra 1970 in naslednji dan prvič stopil na malgaška tla. Tam sem našel Petra Opeko, ki je prispel na Madagaskar šest tednov pred menoj. Od slovenskih misijonarjev sta tam že delovala France Buh in Silvo Česnik, ki sta prišla na Rdeči otok leta 1968. Tako letos mineva 50 let od prihoda slovenskih misijonarjev v Vangaindrano, ki je postalo kasneje središče t. i. slovenskega misijona na Madagaskarju.

Kakšne razmere ste srečali v misijonski deželi? Ob mojem prihodu na Madagaskar je krščanstvo pognalo že globoke korenine, zlasti na Visoki planoti – v srednjem delu Madagaskarja, kjer se je evangelizacija začela sredi 19. stoletja. Poizkusi iz časov sv. Vincencija na jugu Madagaskarja (1648) niso pustili trajnih sadov. Na jugo-vzhodu otoka je oznanjevanje napredovalo počasi, predvsem zaradi pomanjkanja misijonarjev. Ob mojem prihodu je bilo kristjanov v obalnih predelih le 5% prebivalstva; krščanske skupnosti so bile v večjih krajih, na podeželju pa šele v povojih. Sam sem kmalu po prihodu šel v Vohipeno na 7-mesečni tečaj malgaščine. Pri dobrem učitelju, misijonarju Luise Deguise, sem spoznaval malgaško kulturo, običaje in začel delati prve korake v pogovornem jeziku. V tem kraju Vohipeno, ki leži v severnem delu farafanganske škofije, je bil rojen mučenec Lucien Botovasoa, družinski oče, učitelj in katehist. Prav letos, 15. aprila, je bil Lucien – mučenec razglašen za prvega blaženega farafanganske škofije. Ubit je bil med

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


48

Moje korenine političnimi nemiri za neodvisnost Rdečega otoka. To je tretji blaženi na Madagaskarju. V katerem kraju ste začeli z misijonskim delom? Moja prva postojanka je bila Vangaindrano, kjer sem bil kaplan pri malgaškem sobratu župniku Norbertu Botomaryju. Moja skrb so bile okoliške postojanke, teh je bilo šest. Poleg tega sem bil ekonom na misijonu. Peter Opeka, ki je bil z nami, je pričel takrat z gradnjo velike misijonske hiše. Ko je po dveh letih odšel v Pariz na študij teologije, je gradnjo hiše prevzel in dokončal laiški misijonar Lovrenc Štanta. V vsakdanjem stiku z ljudmi sem se privajal malgaščini. V veliko pomoč mi je bil sobratdomačin, moj župnik. Podružnice sem obiskoval mesečno ali vsaka dva meseca v družbi sestre ali katehista. Na postojankah smo se zadržali navadno dva dneva; obiskovali smo družine, poučevali verouk, imeli vaje in poučevanje liturgičnih pesmi. Vsaka podružnica je imela svojega katehista. Za vse katehiste enega misijonskega področja smo imeli mesečna srečanja, s poudarkom na vodenju krščanskih skupnosti, vodenju bogoslužja Božje besede in poučevanju verouka. V krajih, kjer so bile misijonske postojanke, so bile sprva tudi šole, vsaj štiriletne, za katere je skrbela Cerkev. Po večjih krajih so bile državne in tudi zasebne šole, v odročnih krajih pa le »garderije«, kjer so se otroci naučili pisati in brati. Kakšno je bilo politično stanje v državi? Leta 1972 je prišlo na Madagaskarju do nemirov, ko je za nekaj časa prevzela oblast vojska. V tem času so pretrgali vse gospodarske

in trgovinske odnose s Francijo in se poskušali odcepiti od kolonialnih oblasti Francije. Leta 1975 pa je prevzel oblast kolonel Didier Ratsiraka, ki je po referendumu razglasil Madagaskar za socialistično republiko, po vzoru Severne Koreje. Zelo so poudarjali malgašizacijo. Država je vzela v svoje roke vse šole, tudi podeželske. V večjih centrih so te delovale normalno, na podeželju pa so životarile. Tudi če so otroci hodili v šolo, se niso veliko naučili. V šolah ni bilo nadzora, pa tudi izobrazba učiteljev je bila zelo skromna. Na mnogih krajih so šole povsem propadle in še danes, po več kot 40 letih, na podeželju ni veliko boljše. Po osamosvojitvi od francoskega vpliva je bilo povsod veliko navdušenja, tudi v Cerkvi. Pastoralno smo se trudili in ljudi osveščali, da se je potrebno postaviti na lastne noge. Država je ustanavljala t. i. zadružne zadruge. A na žalost pri ljudeh ni bilo veliko vneme in zato tudi ne sadov. Za primer lahko vzamemo ceste, ki so bile v času francoske prisotnosti zelo dobro vzdrževane in se je dalo priti z osebnim avtomobilom celo v oddaljene podeželske kraje. Do leta 1972 so bile ceste redno vzdrževane, potem pa so začele vidno propadati, ker je bilo vzdrževanje slabo ali ga sploh ni bilo. Da si boste lažje predstavili žalostno stanje cest, naj navedem primer. Ob mojem prihodu v misijone leta 1970 sem za 50 kilometrsko pot iz Ranomene do Midungyja, ki je že nekoliko v hribih, porabil dve uri vožnje. Tudi v deževni dobi se je dalo priti tja. Danes pa misijonar Tone Kerin to isto pot prevozi komaj v petih ali šestih urah in še to le s terenskim vozilom. V zadnjih 40 letih se stanje ni prav nič izboljšalo, prej poslabšalo. V odročnih vaseh pa tako nimajo cest, saj ljudje hodijo iz kraja v kraj le peš.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


49

Rok Gajšek je 35 let misijonaril med Malgaši.

Kje vidite vzroke za veliko revščino na Madagaskarju in kaj lahko misijonarji izboljšate? Misijonsko delo želi zaobjeti celega človeka. Dejstvo je, da ljudje v tem predelu sveta živijo v zelo skromnih in težkih razmerah. Državne ustanove so neučinkovite, ljudje na oblasti skrbijo predvsem za osebne koristi, multinacionalke iščejo dobiček le zase; zaradi teh in še drugih razlogov se pojavlja politična nestabilnost. Ljudje so bolj ali manj prepuščeni sami sebi, brez posebnih sredstev in s pomanjkljivo izobrazbo; ovirajo pa jih tudi razni starodavni običaji (fomba). Če je letina primerno dobra, ljudje še nekako preživijo, če pa jih doleti suša ali če je preveč dežja, potem jih tareta pomanjkanje in lakota. Pogosto so Cerkev in misijonarji skoraj edini, ki pomagajo ljudem in mladim krščanskim skupnostim. Ali ste ob občasnih obiskih v Sloveniji opažali vidne spremembe? V času socialističnega sistema opaznih sprememb ni bilo videti, po osamosvojitvi

Slovenije pa se je začelo spreminjati na bolje. Če primerjam razmere na Madagaskarju in v Sloveniji, so razlike ogromne. Po pripovedovanju drugih misijonarjev so razmere v nekaterih drugih afriških deželah neprimerno boljše, na primer: Slonokoščena obala, Ruanda, Kenija. Madagaskar pa ostaja vsa leta med najrevnejšimi deželami na svetu. Lahko bi bilo drugače, saj imajo veliko ozemlja in tudi naravnega bogastva. Zadnja leta se dogaja, da to naravno bogastvo izkoriščajo drugi narodi, predvsem Kitajci. Kakšen odnos so imeli v misijonih verniki do zakramentov? V krajih, kjer sem deloval, so bili večji centri, kjer so se kandidati pripravljali na prejem zakramentov. To so bili odrasli ljudje ali pa družine, ki so dale krstili svoje otroke, ker so bili starši že kristjani. Na krst smo pripravljali tudi nekatere šolske otroke in pošolsko mladino. Na prejem zakramentov jih je pripravljal katehist. Dobri katehisti so bili in so še vedno stebri mladih krščanskih skupnosti. Katehist, navadno domačin, najbolje pozna

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


50

Moje korenine ljudi in je blizu tistim, ki se pripravljajo na krst ali na prejem drugih zakramentov. Bližnja priprava je potekala običajno v glavnem centru. Na katerih misijonskih postojankah ste še delovali? Po dveh letih v Vangaindranu sem bil leta 1973 prestavljen v Ranomeno in tam ostal 11 let. Sledilo je eno leto dela na misijonu v Ankarani – vse tri omenjene postojanke so v farafanganski škofiji. Potem so me predstojniki poslali v glavno mesto Antananarivo, kjer sem tri leta kot ravnatelj spremljal malgaške bogoslovce Misijonske družbe. Leta 1988 sem šel v Slovenijo na sobotno leto, a so me potem zadržali v domovini tri leta. V tem času sem bil dve leti kaplan pri bratu Lojzetu v Celju, eno leto pa rektor cerkve na Taboru v Ljubljani. Koncem leta 1992 sem se vrnil na Madagaskar in bil štiri leta v Fianarantsoi, kjer sem v sholastikatu skrbel za ekonomijo, hkrati pa bil duhovni vodja bogoslovcev. Poleg tega sem pastoralno pomagal na okoliških postojankah – podružnicah. Moja naslednja postojanka je

bila v glavnem mestu Antananarivo (1996), kjer so me predstojniki dodelili v pomoč Petru Opeki. Tam sem ostal 12 let: pastoralno sem pomagal v centrih Akamasoe in pri dopisovanju z dobrotniki po svetu. Potem me je generalni superior Gregory Gay imenoval za ravnatelja sester usmiljenk v Sloveniji in tako sem se koncem leta 2008 vrnil v domovino. Po šestih letih ravnateljske službe sem ostal v skupnosti sobratov v Šentjakobu ob Savi. V mojem srcu je še želja, da bi morda za kakšno leto šel pomagat na Madagaskar. Za kaj vse se Bogu zahvaljujete ob zlatomašnem jubileju? Bogu sem hvaležen, da je bil z menoj tako usmiljen, da sem kljub vsej revščini, ki me spremlja, še danes tukaj. Spoštovani gospod misijonar, hvala za vaše pričevanje in odprtost, da ste bili pripravljeni svoje življenje podeliti bralcem Vincencijeve poti. K čestitkam ob jubileju dodajam prošnjo, naj vas dobri Bog še naprej obilno blagoslavlja, da boste lahko še dolgo ■ služili Bogu in ljudem.

Z leve: Lojze Letonja CM, s. Roberta Letonja MS, zlatomašnik Rok Gajšek CM, s. Zdenka Prevolšek MS in žetalski župnik Ciril Čuš.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


Zaradi Kristusa pogumni

Velikansko delo Petra Opeke Zlatko Novak

Vodilo Petra Opeke je: Ubogim je treba pomagati.

V

zadnjih 50 letih – od leta 1968 – so slovenski misijonarji in misijonarke na Madagaskarju naredili veliko dobrega. In gotovo je, da ga še vedno delajo, čeprav je veliko tega narejenega na skrivnem in prepuščeno Božji oceni in spominu tistih, ki do bili deležni pomoči. Za vso dobroto bi skoraj lahko rekli z evangelistom Janezom: »Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25).

Frančišek. 28. maja 2018 je misijonarja Opeko, skupaj z vrhovnim predstojnikom lazaristov Tomažem Mavričem v Rimu sprejel v zasebno avdienco. Misijonar Opeka je ob tem povedal, da ju je sveti oče sprejel z nasmehom in duhovnostjo, ki prevzameta vsakogar. Papež Frančišek s svojo karizmo vsakemu sporoča mir, ki ga sam živi. Njegova ponižnost in veselje ti dajeta dober občutek in spodbudita željo, da drugemu postaneš brat in mu pomagaš po najboljših močeh.

Letos obeležujemo tudi 45 let delovanja misijonarja Petra Opeke na Madagaskarju. Ob Petrovi 70-letnici življenja se je velikemu delavcu za najbolj uboge zahvalil sam papež

V prijateljskem pogovoru treh »rojakov« – vsi trije so se rodili v Argentini – je misijonar Opeka papeža povabil, naj prihodnje leto, ko bo na povabilo malgaških škofov obiskal

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2

51


52

Rdeči otok, obišče tudi prebivalce Akamasoe, ki se z delom, izobraževanjem in redom borijo proti izjemni revščini. Po srečanju je misijonar Opeka povedal: »Na papeževem obrazu in v njegovem nasmehu sem videl potrditev in že lahko vidim veselje naših otrok in mladih, ki bodo v pričakovanju z odprtimi rokami.« Združenje Akamasoa bo namreč v letu 2019 praznovalo 30 let obstoja. »Akamasoa je Božje delo in se mora nadaljevati,« je slovenskega misijonarja spodbudil papež.

Pri dvajsetih je za dve leti prišel v Slovenijo na študij filozofije na Teološko fakulteto. Nato je leta 1970 odšel na Madagaskar, kjer je kot laiški misijonar in zidar deloval v župnijah, ki so jih vodili lazaristi. Tam se je v njem dokončno izoblikovalo prepričanje, da bo misijonar. Na pariškem Katoliškem inštitutu je končal študij teologije. To je bil hkrati tudi čas njegovih popotovanj po Evropi in seznanjanja s stiskami prebivalcev stare celine.

Dan po srečanju s papežem so v Rimu organizirali dobrodelno prireditev v podporo delovanju misijonarja Petra Opeke. Pokrovitelja dogodka sta bila predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in monaški knez Albert II., pri organizaciji pa je sodelovala Misijonska družba ter države: Slovenija, Monako in Argentina. Iz Pahorjevega urada je bilo sporočeno, da želijo spodbujati misijonsko dejavnost Opeke kot pomemben dejavnik razvojne pomoči. Njegovo delovanje na Madagaskarju je dokaz, da je tako mogoče mnogo prispevati k družbenemu in gospodarskemu napredku držav v razvoju.

28. septembra 1975 je bil v Buenos Airesu posvečen za duhovnika. Že naslednje leto je postal župnik v Vangaindrani, na jugovzhodu Madagaskarja. Leta 1989 je bil imenovan za ravnatelja bogoslovcev Misijonske družbe v Antananarivu. Kljub temu pa ni mogel križem rok opazovati bede tisočev brezdomcev v predmestju malgaške prestolnice, ki so živeli na ulici ali na odlagališču odpadkov v nečloveških razmerah. Iz zaupanja in prijateljstva se je porodila Akamasoa, v kateri danes živi okrog 25.000 ljudi, od tega 12.500 otrok, ki jim je omogočeno obiskovanje šole.

Naslednji dan, 30. maja, je bil pri papežu Frančišku še en sprejem za organizatorje in donatorje prireditve. Med gosti sta bila tudi misijonar Opeka in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Življenjska pot Petra Opeke. Rodil se je 29. junija 1948 slovenskim staršem v Argentini, v mestecu San Martin v predmestju Buenos Airesa. Od očeta, ki je bil zidar, se je tudi sam naučil tega poklica. Petnajstleten se je odločil, da bo postal duhovnik in leta 1966 vstopil k lazaristom.

Lazarist Peter Opeka je pravi sin sv. Vincencija. Njegovo vodilo je: Ubogim je treba pomagati. Takoj ko je v Antananarivu dobil možnost za zemljo in ko je uspešno prestal vse birokratske ovire, ki jih na Madagaskarju ni malo, je začel neutrudno delati za te ljudi, ki so prej živeli v kartonastih barakah, komaj kaj oblečeni. Mnogi med njimi so izgubili človeško dostojanstvo. Bremena, ki jih danes nosi misijonar Opeka s sodelavci, so izjemno velika. Peter kljubuje vsem problemom, ki se dnevno pojavijo in jih rešuje. To je ogromno delo, ki rodi bogate sadove. Njegovo sporočilo svetu je: Revščino ■ se dá premagati.

Vincencijeva pot | 2018 • številka 2


»Od grofične do služabnice«

Usmiljenke in Marijine sestre so omogočile izid igrano-dokumentarnega filma o Božji služabnici sestri Leopoldini Jožefi Brandis z naslovom Od grofične do služabnice. Premiera je bila 9. 9. 2018 v Ljubljani. Sestre so pripravljene priti v vaš kraj, predstaviti 57-minutni film in odgovoriti na morebitna vprašanja. Za ustrezni termin se lahko dogovorite po mailu ali telefonu: andreja.caks@usmiljenke.si / 040 828 242 ali zdenka.prevolsek@rkc.si / 041 863 892


Dragi MVM-jevci! Ob praznovanju 20-letnice MVM v Sloveniji vam želimo: da ljubite Boga in Marijo in naredite veliko dobrega za bližnjega, da se v vas in po vas širi Ljubezen, da čutite, da ste Marijini, da je med vami povezanost, prijateljstvo in veselje, da se med seboj podpirate v molitvi, da pogumno rečete Bogu DA, in da Bog blagoslovi vsakega izmed vas! VSE ZA JEZUSA PO MARIJI Uredništvo Vincencijeve poti