Page 1

Sandra Brown

Šarada

Založba Neander

Novo_2.indd 1

21. 02. 2018 14:39:44


Šarada Založba Meander Veliki trg 1 6310 Izola http://meander.slo.net Published in 1994 by Warner Books Prva objava v Sloveniji: Meander 2008 Copyright © 1994 by Sandra Brown Vse pravice pridržane. Glavni urednik: Drago Mislej Mef Prevod: Suzana Pečnik Lektorica: Tina Sovič Tehnična urednica: Marija Simon Oblikovanje naslovnice: Janja Remškar Prelom: Gordan Čuka, DPI Za založbo: Vlado Grlica

Vse pravice so pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oz. na katerikoli način, bodisi elektronsko ali mehansko s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače brez predhodnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.

CIP Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

Sandra Brown

Ša ra da

821.111(73)311.2 BROWN, Sandra, 1948 Šarada / Sandra Brown; [prevod Suzana Pečnik]. Izola: Meander, 2008 Prevod dela: Charade ISBN 9789616623643 240508416

Založba Neander

Novo_2.indd 2-3

21. 02. 2018 14:39:44


Grozn dan//Domen Koštomaj

Sreda 07.02.2018

Zahvala Med raziskovanjem in pisanjem tega romana so mi pomagali strokovnjaki, ki so bili kljub svojim natrpanim urnikom prijazni in ustrežljivi. Zahvaljujem se Anne Wagner, predstavnici za stike z javnostjo pri tkivni banki Southwest Organ Bank; Nancy Johnson, višji medicinski sestri, glavni koordinatorki za transplantacijo na Univerzi Teksas Southwestern/St. Paul Medical Center, in Johnu Criswellu s televizijske postaje KDFW, Dallas, Teksas. Posebna zahvala pa gre tebi, Louann, tvojo odkritost prekaša le tvoj pogum.

4 Novo_2.indd 4-5

5 21. 02. 2018 14:39:45


Sreda 07.02.2018

prvo poglavje 10. oktober, 1990 »Cat, zbudi se! Srce imamo!« Cat Delaney se je skozi močvirje spanca, ki ga je povzročilo zdravilo, prebijala proti obali zavesti. Odprla je oči in se poskušala osredotočiti na Deana. Njegova podoba je bila na robovih zamegljena, toda njegov nasmeh je bil širok, svetal in jasen. »Imamo srce zate,« je ponovil. »Resno?« je vprašala s hripavim in slabotnim glasom. V bolnišnico je prišla z zavestjo, da jo bo zapustila s presajenim srcem ali pa na mrliškem vozu. »Ekipa za odvzem …« Doktor Dean Spicer se je obrnil stran od nje, da bi se pogovoril z bolnišničnim osebjem, ki je z njim prišlo z intenzivnega oddelka. Slišala je njegov glas, vendar so se zdele njegove besede brez pomena. Je sanjala? Ne, Dean je jasno povedal, da je darovano srce na poti. Novo srce – zanjo! Življenje! Nenadoma je začutila val energije, ki ga ni čutila že nekaj mesecev. Vzravnano je sedela v bolnišnični postelji in klepetala z medicinskimi sestrami in tehniki, ki so se gnetli okoli nje ter vihteli igle in katetre, s katerimi so jo pikali in preiskovali. Medicinsko oskrunjenje tkiva in odprtin je postalo vsakodnevno opravilo, ki ga je še komaj opazila. V preteklih nekaj mesecih so iz njenega telesa izvlekli toliko tekočine, da bi lahko z njo napolnili olimpijski bazen. Kar nekaj kilogramov je izgubila, na njenem drobnem okostju pa je ostalo le še malo mesa. »Dean? Kam je šel?« »Tukaj sem.« Njen kardiolog se je prebil do njene postelje in jo prijel za roko. »Saj sem ti povedal, da ti bom pravočasno nabavil srce. Ti nisem?« »Ne bodi domišljav. Vsi zdravniki ste enaki. Ošabneži.« »To ti pa zamerim.« Doktor Jeffries, srčni kirurg, ki bo opravil presaditev, je prišel v sobo, kot bi bil na večernem sprehodu – na vodi. Popolnoma je ustrezal stereotipu, o katerem je govorila Cat. Priznavala je njegov talent, zaupala njegovim sposobnostim, vendar ga je prezirala kot osebnost. »Kaj pa delate tukaj?« je vprašala. »Mar ne bi morali biti v operacijski dvorani in razkuževati svoje instrumente?« »Je to vprašanje dvoumno?«

7 Novo_2.indd 6-7

21. 02. 2018 14:39:45


Grozn dan//Domen Koštomaj

Sreda 07.02.2018

»Vi naj bi bili genij, zato sami ugotovite.«

Zgrabila ga je za rokav. »Ko se zbudim, hočem takoj vedeti, ali imam novo srce.«

»Sitna kot vedno. Kdo pa mislite, da ste, televizijska zvezda?«

»Seveda.«

»Natanko tako.«

Slišala je že za paciente, ki so čakali na presaditev, ker so jim povedali, da so našli ustrezno novo srce. Moškega, ki ga je poznala, so celo pripravili na operacijo in ga uspavali. Ko je srce prispelo, ga je doktor Jeffries pregledal in zavrnil presaditev, češ da srce ni dovolj dobro. Pacient si še vedno ni opomogel zaradi čustvenega nazadovanja, ki je še poslabševalo kritično stanje njegovega srca.

Kirurg se je ravnodušno obrnil k medicinski sestri z intenzivnega oddelka. »Ima ta pacientka vročico?« »Ne.«

Cat je s presenetljivo močjo zgrabila rokav Deanovega Armani suknjiča: »V trenutku, ko se zavem, hočem izvedeti, ali imam novo srce. Prav?«

»Prehlad? Virus? Kakršno koli vnetje?« »Kaj je to?« je v jezi hotela vedeti Cat. »Mar se poskušate izmakniti? Bi radi imeli prosto noč, doktor? Imate drugačne načrte?« »Le preverjam, ali je vse v redu z vami.«

Roko je pokril s svojo in prikimal. »Obljubim ti.« »Doktor Spicer. Prosim,« mu je dala znamenje medicinska sestra. »Se vidiva v operacijski sobi, ljubica.«

»V redu sem. Pojdite po srce, me odprite in ju zamenjajte. Anestezija ni obvezna.« Obrnil se je in leno odšel.

Ko je odšel, se je vse odvijalo z neznansko hitrostjo. Cat je zgrabila stransko ograjo bolniških nosil na kolesih, ko so z njo švigali po hodnikih. Ko so bolniška nosila na kolesih vdrla skozi dvojna vrata, ni bila pripravljena na zaslepljujoč blesk operacijske dvorane, kjer se je osebje z maskami hitro in namensko premikalo, vsak je imel svojo nalogo.

»Domišljava rit,« je zamrmrala. »Bolje, da ga ne zmerjaš,« ji je med hihitanjem rekel Dean. »Nocoj ga bomo še potrebovali.«

Cat je pogledala mimo luči, ki so visele nad operacijsko mizo, in zagledala obraze, ki so strmeli skozi steklo, ki je obdajalo opazovalno galerijo. »Vidim, da sem privabila precejšnjo množico. Imajo ti ljudje vstopnice in natiskane programe? Kdo pa so vsi ti ljudje? Hej, naj nekdo nekaj reče. Sem edina tukaj, ki govori ta jezik? Kaj počnete tam?«

»Kako dolgo moramo še čakati?« »Nekaj časa.«

Ena od postav, ki je bila v halji in z masko, je vzdihnila. »Kje je doktor Ashford?«

Nadlegovala ga je, naj bo bolj natančen, vendar je bilo to vse, kar je povedal. Ker je morala počivati, a je bila polna adrenalina, je ostala budna in opazovala uro, ki je počasi odmerjala čas. Ni bila toliko živčna, kolikor je bila razburjena.

»Prihaja,« je odvrnil anesteziolog, ko je ta pridrvel v dvorano. »Hvala bogu, da ste prišli. Omamite jo, da bomo lahko začeli delo.«

Novica o neizbežni presaditvi se je razširila po bolnišnici. Presaditve organov so bile precej vsakdanje, vendar so vseeno vzbujale strah. Presaditve srca še posebej. Ponoči so se v njeni sobi pojavili prijatelji. Okopali so jo v jodu, ki je bil lepljiv, oduren in je njeno kožo obarval v nagnusno zlato barvo. Pogoltnila je prvo dozo ciklosporina, življenjsko pomembnega zdravila, ki preprečuje zavračanje. Tekočino so pomešali s čokoladnim mlekom, da bi zakrili njen okus po olivnem olju. Še vedno se je pritoževala zaradi tega, ko je v sobo prihitel z novico, ki jo je pričakovala. »S tvojim novim srcem so na poti do bolnišnice. Pripravljena?« »Je papež katolik?« Nagnil se je in jo poljubil na čelo. »Dol grem, da se pripravim na operacijo. Ves čas bom ob Jeffriesu in mu škilil čez ramo.« Naredil je premor. »Vseskozi bom s tabo.«

8 Novo_2.indd 8-9

»Pravo gobezdalo je, zoprna kot tristo hudičev.« Cat ni bila užaljena, ker je vedela, da ni bilo tako mišljeno. Oči nad maskami so se smehljale. Vzdušje v operacijski dvorani je bilo optimistično; to ji je bilo všeč. »Če vedno žalite paciente, potem se ne čudim, da nosite maske, da bi skrili svojo identiteto. Strahopetci.« Anesteziolog se je postavil zraven mize: »Razumem, da ste malce vznemirjeni in zato povzročate nemir, gospodična Delaney.« »To je moj prizor, odigrala ga bom, kakor bom hotela.«

9 21. 02. 2018 14:39:45


Grozn dan//Domen Koštomaj »Odlično vam bo šlo.«

F*** dan kulture Igralci in ekipa limonade z naslovom Passages, s katerimi je delala vsak dan, pod njeno šminko niso nikoli opazili izdajalske bledice.

»Ste že videli moje novo srce?« »Nisem seznanjen z vsemi novicami. Jaz le posredujem kisik. Zdaj pa se sprostite.« Hrbtno stran dlani ji je očistil, da bi jo pripravil na intravenozno iglo. »Malo vas bo zbodlo.« »Saj me nikoli ne zbode nič velikega.«

Skupaj z vsemi zaposlenimi v televizijski hiši so bili najprej v predvidljivi fazi zanikanja. Nihče ni hotel verjeti, da je Cat Delaney, dobitnica treh nagrad Emmy, njihova zvezda, katere lik Laure Madison je bil ključen za zgodbo limonade, resnično bolna. Z njihovo darežljivo podporo, svojimi igralskimi sposobnostmi ter jeznorito osebnostjo je delala naprej. Toda na koncu je prišla do točke, ko kljub svoji odločnosti ni mogla iti v korak z zahtevnim urnikom, zato si je morala vzeti dopust.

Vsi so se zasmejali. Doktor Jeffries je pristopil z Deanom in doktor Sholdenom, kardiologom, h kateremu jo je napotil Dean, ko se je zaradi osebnih razlogov umaknil s položaja njenega zdravnika. »Kako nam gre?« je vprašal doktor Jeffries. »Vaš scenarij bi bilo treba še dodelati, doktor,« mu je zaničljivo odvrnila Cat. »‘Kako nam gre?’ bi morala vprašati jaz.«

Ker se ji je zdravstveno stanje še naprej slabšalo, je izgubila toliko kilogramov, da je trume oboževalcev ne bi prepoznale. Črni kolobarji so ji obkrožali oči, ker ni mogla spati, čeprav je bila nenehno utrujena. Prsti in ustnice so ji pomodreli. Rumeni tisk je poročal, da je bila okužena z različnimi boleznimi od rdečk do aidsa. Običajno bi jo takšno kruto medijsko izkoriščanje razjezilo in razburilo, vendar ni imela energije, da bi si to dovolila. Zato je vse skupaj raje prezrla in se osredotočila na preživetje.

»Pregledali smo srce,« je mirno odgovoril.

Njeno stanje je postalo tako tvegano, njena potrtost tako skrajna, da je nekega popoldneva rekla Deanu: »Dovolj mi je tega, da sem tako šibka in nekoristna, zato bi najraje videla, da se vse skupaj konča.«

Pričakujoče je zajela sapo, nato pa se namrščila. »Te pomem-bne premore uporabljamo v televizijskih limonadah kar naprej, da bi ustvarili napetost. To je poceni trik. Povejte mi, kakšno je srce.«

Dean se je redko odzval na njene komentarje o smrti, tudi na tiste šaljive, toda na ta dan je začutil njeno potrebo, da svoje tesnobne misli izgovori na glas. »Kaj te muči?«

»Čudovito,« je rekel doktor Sholden. »Videti je super. Vaše ime je napisano na njem.«

»Vsak dan se pogovarjam s Smrtjo,« je tiho priznala. »Pogajam se z njo. Vsak dan ob zori ji rečem: ‘Daj mi še en dan. Prosim. Le še enega.’ Vse, kar naredim, si poskušam zapomniti, kajti mogoče je, da to počnem zadnjič. Je to zadnjič, da vidim dež, jem ananas, slišim pesem Beatlov?«

S kotičkom očesa je opazila skupino medicinskih tehnikov, ki so se ukvarjali s hladilnikom. »Ko se boš zbudila, bo bilo v tvojih prsih,« je rekel Dean.

Pogledala ga je. »Spravila sem se z bogom. Umiranja se ne bojim, vendar bi raje videla, da ne bi bilo boleče in zastrašujoče. Kako bo, ko bom odšla?«

»Pripravljena?« je vprašal doktor Jeffries.

Ni le gladko zavrnil njenih skrbi, temveč ji je iskreno odgovoril. »Tvoje srce bo preprosto nehalo biti, Cat.«

Je bila pripravljena?

»Nobenih fanfar? Nobenega bobnarskega tuša?«

Ko so prvič načeli vprašanje presaditve, je imela nekaj zlih slutenj. Vendar je mislila, da so se do sedaj vsi dvomi razblinili.

»Ničesar. Ne bo tako travmatično kot srčna kap. Nobenega ščemenja v roki ne boš čutila, ki bi te opozorilo na to. Tvoje srce se bo preprosto …«

Kmalu po tistem, ko je Dean prepoznal njeno bolezen, je počasi začela slabeti. Zdravila so bila le začasna pomoč pri globoki utrujenosti in pomanjkanju energije, toda povedal ji je, da na koncu zdravila za njeno bolezen ni bilo. Niti takrat ni hotela sprejeti resnosti svoje bolezni.

»Ustavilo.«

Ko se je začela počutiti resnično slabo, ko je postalo prhanje težek preizkus, pojesti krožnik hrane pa se je spremenilo v naporno vajo, je spoznala, da bi njeno stanje lahko bilo usodno in neozdravljivo. »Potrebujem novo srce.« Dokler ni vodilnim na televizijski postaji tega povedala, niso vedeli za njeno bolezen.

10 Novo_2.indd 10-11

»Da.« Ta pogovor se je zgodil pred nekaj dnevi. Zdaj pa je zaradi igre usode njena prihodnost spremenila smer in se pomikala proti življenju. Nenadoma pa je spoznala, da bodo morali zdravniki, če ji bodo hoteli vstaviti novo srce, izrezati starega. Zmrazilo jo je. Čeprav je nepravilno delujočemu organu globoko zamerila, ker je zadnji dve leti nadziral njeno življenje, ga je imela tudi nerazložljivo rada.

11 21. 02. 2018 14:39:45


Grozn dan//Domen Koštomaj Res je, da je komaj čakala, da se znebi svojega bolnega srca, vendar se ji je zdelo, da so bili vsi nespodobno veseli, ker ga bo treba odstraniti. Seveda je bilo zdaj prepozno za pomisleke. Poleg tega je bila ta operacija relativno preprosta v primerjavi z drugimi posegi na odprtem srcu. Rez. Odstrani. Zamenjaj. Zašij. Med čakanjem na darovalca ji je ekipa za presaditev odgovarjala na vprašanja. Z njimi se je spuščala v dolge razprave in vpijala kupe informacij, ki jih je nabrala sama. Njena skupina za pomoč, ki so jo sestavljali drugi pacienti, ki so čakali na presaditev, so na sestankih razkrili in z drugimi delili svoje strahove. Njihove izmenjave so bile zanimive in so dale misliti, kajti presaditev organa je bila večplastna zadeva, prepletena s kontroverznostjo. Mnenja so se razlikovala od posameznika do posameznika, odvisna pa so bila od čustev, duhovnih prepričanj, moralnih vprašanj in zakonskih posledic. Med meseci čakanja je Cat razrešila vse nejasnosti in je bila zadovoljna s svojo odločitvijo. Zavedala se je tveganja in bila pripravljena na grozo, ki jo je čakala na intenzivnem oddelku. Sprejela je možnost, da bi njeno telo srce zavrnilo.

F*** dan kulture

drugo poglavje 10. oktober 1990 »Kako bi lahko bila ločitev večji greh od tega?« je vprašal. Ležala sta na postelji, ki jo je sicer delila z možem, ki je v tem trenutku delal v svoji izmeni v klavnici. Zaradi uhajanja plina so njihovo pisarniško zgradbo za ta dan izpraznili. Izkoristila sta nepričakovan dela prost dan. Majhna, razmetana spalnica je dišala po vročem seksu. Na koži so se jima potne kaplje počasi sušile, k čemur je pripomogel tudi ventilator, pritrjen na strop, ki je počasi krožil nad njima. Rjuhe so bile vlažne in prepletene. Zavese so bile zagrnjene zaradi popoldanskega sonca. Na nočni omarici so gorele dišeče sveče in metale migetajočo svetlobo na razpelo, ki je viselo na zbledelih, rožnatih tapetah.

Toda edina alternativa presaditvi je bila gotova smrt – in to kmalu. Torej pravzaprav sploh ni imela izbire.

Dremavo vzdušje je bilo varljivo. Imela sta rok; njun čas je bil omejen in iz vsake sekunde sta poskušala izžeti čim več ugodja. Njeni dve hčeri se bosta kmalu vrnili iz šole. Teh dragocenih trenutkov, ki so jima še ostali, ni hotela zapraviti za ponavljajoč in boleč prepir.

»Pripravljena sem,« je rekla samozavestno. »Oh, počakajte, še ena stvar. Če bom medtem, ko bom pod narkozo, začela pesniti ode mojemu osebnemu vibratorju, je vse, kar bom povedala, laž.«

Ni bilo prvič, da jo je rotil, naj se loči od moža in se poroči z njim. Toda ona je bila katoličanka. Ločitev ni prišla v poštev.

Maske so zadušile njihov smeh.

»Prešuštvujem, da,« je tiho rekla. »Toda ta greh zajema le naju dva. Le midva veva zanj. In moj župnik.«

Čez nekaj trenutkov se je tekoča toplota anestezije prikradla vanjo in se razširila kot blaga utrujenost. Pogledala je Deana, se nasmehnila in zaprla oči, kar bi lahko bilo zadnjič.

»Najino razmerje si priznala svojemu župniku?« »Dokler se moje spovedi niso začele ponavljati. Ne hodim več k spovedi. Preveč me je sram.«

Tik preden se je je polastila nezavest, je njena zadnja misel zažarela tako močno kot zvezdni utrinek, preden izgine. Sedla je in se premaknila na rob postelje, s hrbtom obrnjena proti njemu. Gosti, temni lasje so se ji prilepili na vrat. Visoko vrtljivo ogledalo v kotu mu je kazalo njen odsev. Njen neomadeževani hrbet, ki se je zožil v pasu, preden se je ljubko preoblikoval v njene boke. Na dnu hrbta je imela dve jamici.

Kdo je moj darovalec?

Zelo kritična je bila do svojega telesa, verjela je, da ima preširoke boke in predebela stegna. Toda zdelo se je, da sta mu njena bujna postava in temna koža všeč. Nekoč ji je celo rekel, da ima njena koža temen okus. Šepetanje, izrečeno v vročici strasti, ni pomenilo nič. Kljub temu je cenila njegov kompliment. Iztegnil je roko in jo pobožal po hrbtu. »Ne sramuj se tega, kar počneva. Ubija me, ko rečeš, da se sramuješ najine ljubezni.« Razmerje se je začelo pred štirimi meseci. Pred tem sta se kar nekaj mesecev mučila s svojo vestjo. Delala sta v različnih nadstropjih, vendar sta se videvala v dvigalu pisarniškega nebotičnika. Prvič sta se srečala v kletni kantini, ko se je po nesreči s hrbtom zaletel vanjo, zaradi česar je razlila kavo. Oba sta se drug drugemu sramežljivo nasmehnila, se opravičila in se predstavila. Kmalu sta se dogovarjala za skupna kosila in odmore. Srečevanje v kletni kantini je prešlo v navado, ki se je kmalu razvila v nujo. Njuno dobro počutje je bilo odvisno od tega, ali sta se videla. Konci tedna so se zdeli mučeniško dolgi, večnosti, ki jih je bilo treba preživeti do ponedeljka, ko sta se lahko zopet srečala. Oba sta delala nadure, da bi lahko ujela nekaj trenutkov na samem, preden sta odšla domov.

12 Novo_2.indd 12-13

13 21. 02. 2018 14:39:45


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Nekega večera, ko sta skupaj zapuščala zgradbo, je začelo deževati. Ponudil se je, da jo odpelje domov.

»Ne morem.«

Odkimala je: »Z avtobusom bom šla, kot vedno. Vendar vseeno hvala.«

»Lahko. Zmešalo se mi bo od misli, da si z njim. Ljubim te. Ljubim te.«

Z obžalovanjem in hrepenenjem sta strmela drug v drugega, si zaželela lahko noč in odšla. V eni roki je k prsim stiskala ročno torbico, v drugi pa je držala premajhen dežnik ter planila skozi naliv do avtobusne postaje za vogalom.

»Tudi jaz te ljubim,« je rekla v solzah. »Vendar ne morem kar zapustiti svojega doma. Ne morem zapustiti svojih otrok.«

Še vedno se je stiskala tam, v svojem tankem plašču, ko je ob robniku ustavil njegov avto. Odprl je sovoznikovo okno. »Vstopi. Prosim.«

»Tvoj dom je zdaj pri meni. Ne pričakujem, da boš zapustila svoja otroka. Vzemi ju s sabo. Jaz bom njun oče.« »On je njun oče. Radi ga imata. On je moj mož. V božjih očeh pripadam njemu. Ne morem ga zapustiti.«

»Avtobus bo kmalu prišel.«

»Ne ljubiš ga.«

»Čisto premočena boš. Vstopi.«

»Ne,« je priznala. »Ne tako, kot ljubim tebe. Vendar je dober človek. Skrbi zame in za dekleti.«

»Le nekaj minut zamuja.«

»To ni ljubezen. Le svoje dolžnosti izpolnjuje.«

»Prosim.«

»Zanj je to bolj ali manj eno in isto.« Glavo mu je naslonila na ramo in upala, da bo razumel. »Odrasla sva v isti soseski. Par sva bila že v srednji šoli. Najini življenji sta prepleteni. Del mene je, jaz pa sem del njega. Če bi ga zapustila, ne bi nikoli razumel, zakaj. To bi ga uničilo.«

Prosil je za več kot le privilegij, da jo odpelje domov, to sta vedela oba. Ni se mogla upreti skušnjavi, zato je zdrsnila v avto, ko ji je odprl vrata. Brez besed ju je odpeljal na samoten kraj v mestnem parku, ki je bil nedaleč od centra mesta. Komaj je ugasnil motor in se obrnil k njej, že sta se začela strastno poljubljati. S prvim dotikom njegovih ustnic je v duhu zapustila svojega moža, otroke in svoja verska prepričanja. Vodilo jo je meseno poželenje in ne običaji, ki jih je sprejela, ko je bila dovolj stara, da je ločila prav in narobe. Nestrpno sta se lotila gumbov in zadrg, dokler se nista osvobodila vlažnih oblačil in se je koža dotikala kože. Najprej ji je z roko, nato pa z ustnicami počel stvari, ki so se ji zdele razburljive in šokantne. Ko je vstopil vanjo, njena vest ni mogla preglasiti njegovih vročih izjav ljubezni. Začetna strast ni popustila. Le še okrepila se je v teh njunih ukradenih uricah. Obrnila je glavo in ga pogledala čez ramo. Njene polne ustnice so se oblikovale v plašen nasmešek. »Ni me dovolj sram, da bi prekinila najino razmerje. Pa čeprav vem, da je to greh. Umrla bi, če bi mislila, da se ne bom nikoli več ljubila s tabo.« Z ječanjem, ki je oznanjalo novo željo, jo je povlekel k sebi. Obrnila je telo, da je ležala na njem, z razprtimi stegni pa je objemala njegove boke. Pognal se je globoko vanjo, nato pa z blazine dvignil glavo in ljubkoval njene prsi. Veliko bradavičko je pritisnila ob njegove ustnice. Ljubkoval jo je z jezikom, nato pa jo pohlepno povlekel v usta.

»Mene pa bo uničilo, če ga ne boš.« »To ni res,« je rekla. »Pametnejši si od njega. Bolj samozavesten in trden. Preživel boš, ne glede na to, kaj se zgodi. Zanj pa nisem prepričana.« »Ne ljubi te tako kot jaz.« »Ne ljubi se z mano tako kot ti. Nikoli ne bi pomislil na …« Osramočeno je sklonila glavo. Spolnost je bila še vedno tabu tema, o kateri se ni razpravljalo. Nikoli se o njej ni govorilo, ne ko je bila dekle ne v zakonu. To se je delalo v temi, nujno zlo, ki ga je bog prenašal in odpuščal, ker se je s tem ohranjala človeška rasa. »Ni ravno dovzeten za moje želje,« je rekla in zardela. »Šokiralo bi ga, če bi izvedel, da si sploh kaj želim. Vzpodbujaš me, da se te dotikam, kot se njega ne bi nikoli dotaknila, kajti to bi ga užalilo. Zate bi rekel, da si mevžast. Niso ga učili, naj bo v postelji nežen in darežljiv.« »Mačizem,« je grenko rekel. »Se boš mar zadovoljila s tem do konca življenja?« Žalostno ga je pogledala: »Ljubim te bolj kot svoje življenje, toda on je moj mož. Otroke imava. Imava skupno dediščino.«

Ta položaj je bil zanjo še vedno nov in je predstavljal vznemirljivo izkušnjo. Močno ga je jezdila, dokler nista oba začutila eksplozivnega in simultanega vrhunca, zaradi česar sta ostala brez moči in brez daha.

»Tudi midva bi lahko imela otroke.«

»Zapusti ga,« je vneto zahreščal. »Danes. Takoj. Niti ene noči ne bodi več z njim.«

Dotaknila se je njegovega lica ter čutila vdanost in obžalovanje. Včasih je bil kot otrok, ki je nerazumno zahteval nekaj, česar ni mogel dobiti.

14 Novo_2.indd 14-15

15 21. 02. 2018 14:39:45


Grozn dan//Domen Koštomaj »Zakon je sveti zakrament. Pred bogom sem mu prisegla, da bom z njim do konca življenja, dokler naju smrt – in le smrt – ne loči.« V očeh so se ji pojavile solze. »Zate sem prelomila prisego zvestobe. Drugih ne bom.«

F*** dan kulture

tretje poglavje 10. oktober 1990

»Ne. Ne joči. Zadnje, kar hočem, je, da si nesrečna.«

»Je kaj narobe s palačinkami?« Dvignil je glavo in jo prazno pogledal. »Prosim?«

»Objemi me.« Privila se je k njemu. Božal jo je po laseh. »Vem, da je to, da si z mano, v nasprotju s tvojimi verskimi prepričanji. Toda to le dokazuje globino tvoje ljubezni, mar ne? Tvoj občutek za moralnost ti ne bi dopuščal, da bi spala z mano, če me ne bi ljubila z vsem srcem.« »Saj te.«

»Mešanica za testo vsakič obljublja palačinke, bolj rahle kot zrak. Gotovo sem nekaj naredila narobe.« Že pet minut se je poigraval z zajtrkom, ne da bi naredil en sam grižljaj. Z vilicami je premešal sirup na krožniku in se opravičujoče nasmehnil. »Nič ni narobe s tvojo kuho.« Bil je prijazen. Amanda je bila grozna kuharica. »Kakšna pa je moja kava?«

»Vem.« Z lica ji je obrisal solze. »Prosim, ne joči, Judy. Bova že nekako. Bova. Leži ob meni ta čas, ki nama je še preostal.« Stisnila sta se drug k drugemu, nesrečna zaradi situacije, ki je bila tako dokončna kot radost v njuni ljubezni, in njuni telesi sta se popolnoma spojili.

»Odlična. Še eno skodelico bi, prosim.« Ozrla se je po kuhinjski uri. »Imaš še čas?« »Vzel si ga bom.«

Čez nekaj minut ju je tako našel njen mož. Ona ga je prva opazila, ko je stal med vrati spalnice in se tresel z upravičeno jezo. Pognala se je kvišku in zgrabila rjuho, da bi se pokrila. Poskušala je izgovoriti njegovo ime, toda njena usta so bila zaradi strahu in sramu nema. Mrmral je ponižujoče besede, ju zasipal z nespodobnostmi in okrasnimi pridevki, pognal se je čez sobo proti postelji, nad glavo dvignil kij za bejzbol in v smrtonosnem loku zamahnil z njim. Pozneje so celo reševalci, ki so bili vajeni krvavih prizorov, le s težavo obdržali kosila v želodcu. Rožnate tapete za posteljo so bile poškropljene z nerazložljivo packarijo. Ko je eden izmed njih zašepetal: »Jezus Kristus,« to ni bilo iz nespoštljivosti do okrvavljenega razpela.

Le redko si je privoščil in zamudil v službo. Kar koli ga je že težilo zadnjih nekaj dni, je moralo biti življenjsko pomembno, si je mislila. Nerodno je vstala in šla do aparata za kavo, ki je bil na pultu. Vzela je vrč, šla do mize in mu znova nalila. »Pogovoriti se morava.« »Pogovor bo dobrodošla sprememba,« je rekla in se presedla na stolu. »Bil si v drugem svetu.« »Vem. Oprosti.« Namrščil se je, ko je strmel v skodelico kave, iz katere se je še kadilo, pa čeprav je v resnici ni hotel. Zavlačeval je.

Njegov partner je pokleknil. »Naj bom preklet, čutim utrip!«

»Strašiš me,« je nežno rekla. »Kar koli že je, kar te teži, povej mi in opravi s tem. Kaj je narobe?« je poskusila. »Imaš drugo žensko?«

Drugi je dvomljivo strmel v kepasto snov, ki je curljala iz razbite lobanje. »Misliš, da je mogoče?«

Namenil ji je mrk pogled, ki je jasno izražal, da bi morala vedeti, da kaj takega ni mogoče.

»Ne, vendar vseeno poskusimo. Morda imamo darovalca organov.«

»To je,« je rekla in udarila po mizi. »Gnusim se ti, ker sem videti kod Dumbova mati. Zaradi mojih debelih gležnjev te vse mine, kaj? Pogrešaš majhne in drobne prsi, zaradi katerih si me včasih dražil. Moja jamica v popku je le še lep spomin, gumbek pa se ti zdi odvraten. Nosečnost me je oropala spolne privlačnosti, ti pa si se zagrel za ljubko, mlado, vitko mrho in mi tega ne upaš povedati. Sem blizu?« »Nora si.« Segel je čez majhno okroglo mizo in jo potegnil na noge. Ko je stala pred njim, je roke položil na njen napeti trebuh. »Ljubim tvoj popek, tvojo jamico in gumbek.« Poljubil ga je skozi ohlapno bombažno spalno srajco. Nekaj grobih dlak na bradi je prodrlo skozi tkanino in jo požgečkalo. »Ljubim otroka. Tebe ljubim. Nobene druge ženske ni v mojem življenju in nikoli je ne bo.«

16 Novo_2.indd 16-17

17 21. 02. 2018 14:39:45


Grozn dan//Domen Koštomaj »Nalagaš.«

F*** dan kulture

»Resnico govorim.«

Po prvem tromesečju je partnerje v odvetniški firmi, kjer je bila družabnica, obvestila, da bo šla na porodniški dopust in ostala doma tistih prvih nekaj mesecev, ki so bili ključni. Takrat ni dvomil o njeni odločitvi. Presenetilo jo je, da je imel pomisleke.

»Michelle Pfeiffer?«

»Le dva tedna si doma, pa si že vzkipljiva,« je rekel. »Prepoznam znake. Vem, kdaj si nemirna.«

Zarežal se ji je in se pretvarjal, da razmišlja o tem. »Uf, ta je pa težka. Kakšne palačinke naredi?«

Z nežnim dotikom mu je s čela odstranila nekaj las. »To je le zato, ker tukaj nimam več dela. Oprala sem podstavke, po abecednem redu zložila vse pločevinke in konzerve ter uredila oba predala za nogavice. Zaključila sem seznam projektov, ki naj bi jih naredila, preden se rodi otrok. Ko pa bo prišel dojenček, bom imela dela še preveč.«

»Bi bilo pomembno?« Zasmejal se je in jo potegnil v naročje ter ovil roke okoli nje.

Njegov skrušeni izraz na obrazu se ni spremenil. »Medtem ko igraš srečno gospodinjo, te drugi družabniki prehitevajo.«

»Pazi,« ga je opozorila, »zdrobila bom tvoje mednožje.« »Tvegal bom.«

»Pa kaj potem?« ga je smeje vprašala. »Roditi najinega otroka je najpomembnejša stvar, kar sem jih kdaj storila in kar jih kdaj bom. To verjamem z vsem srcem.«

Strastno sta se poljubila. Ko je končno izpustil njena usta, se je zastrmela v njegov zaskrbljeni obraz. Kljub zgodnji uri, prhi in britju je bil videti izmučen, kot bi imel za sabo že ves dan.

Prijela ga je za roko in jo položila na svoj trebuh. Otrok se je premikal. »Čutiš? Kako bi lahko tožba vzbujala večje spoštovanje kot to? Tako sem se odločila in se sprijaznila s tem. Rada bi, da se sprijazniš tudi ti.«

»Če ni moja kuha, ni druga ženska, moja napihnjena postava se ti tudi ne gabi, kaj pa je potem?«

»Morda me prosiš preveč.«

»Sovražim to, da boš morala na stranski tir obesiti svojo kariero.«

Tiho se je strinjala. Nikoli se ne bo čisto sprijaznil. Toda olajšanje je čutil, ker jo je ljubil, ker je vedel, da se bo njegov otrok kmalu rodil. Dotaknil se je mesta, kjer je otrok pravkar močno brcnil.

Ker se je bala, da bo kaj veliko bolj resnega, je začutila olajšanje. »Je to vse, kar te muči?« »Ni pošteno,« je trmasto rekel.

»Mislila sem, da si vsak moški želi, da ostane ženskica doma, bosih nog in noseča,« ga je dražila. »Kaj je narobe s tabo?« »Nočem, da bi nekoč obžalovala, ker si potisnila kariero na stranski tir.«

»Do koga?«

Z nasmehom ga je prepričala: »To se ne bo nikoli zgodilo.«

»Do tebe, seveda.« Amanda je sumničavo strmela vanj. »Si se morda nameraval zgodaj upokojiti, se zavaliti na kavč in dovoliti, da te jaz vzdržujem?«

»Zakaj pa se mi potem zdi, kot bi nad mano visela sekira?« »Zato, ker vidiš kozarec vedno na pol prazen.«

»Ni slaba zamisel,« je rekel in se rahlo nasmehnil. »Toda iskreno, mislim le nate. Kajti biologija daje moškim veliko prednost …«

»Ti pa ga vidiš na pol polnega.«

»Prekleto res,« je zamrmrala.

»Vidim ga tako polnega, da kar teče čez rob.« Z rokami je nazorno pokazala, zaradi česar se je nasmehnil in pomigal z brki, kar ji je bilo od nekdaj všeč.

»Ti se moraš žrtvovati.«

»Ja, ja. Jaz sem večni pesimist.«

»Kolikokrat sem ti že povedala, da počnem natanko to, kar si želim? Otroka bom rodila, najinega otroka. Zaradi tega sem zelo srečna.« Novico o njeni nosečnosti je sprejel z mešanimi občutki. Najprej ga je šokiralo. Tablete je nehala jemati, ne da bi se o tem pogovorila z njim. Ko pa se je šok polegel in se je navadil na zamisel o starševstvu, mu je postalo všeč.

18 Novo_2.indd 18-19

»Torej priznaš?« »Ne. O tem sva se že pogovarjala.«

19 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

Da bi zakrila to, kar je bilo verjetno le z nosečnostjo povezano čustveno neravnovesje, ga je dražila. »Ne misli, da se bom trpinčila. Ko bo mali prišel, boš tudi sam zamenjal svoj delež plenic.«

»Še in še,« je rekla. Nasmehnila sta se drug drugemu in spet jo je povlekel k sebi. »Toliko si že žrtvovala zame. Ne zaslužim si te.« »Ne pozabi na to, če ti pot slučajno prekriža Michelle Pfeif-fer.« Namestila se je v njegov objem, ko se je naslonil proti njej in jo vedno bolj strastno poljubljal. Roka mu je drsela po tkanini spalne srajce in poiskala njene prsi. Bile so napete in težke, pripravljene na dojenje. Ljubkoval jih je, ter jo nežno uščipnil za bradavički. Nato pa je spalno srajco odmaknil in njene prsi ljubkoval z ustnicami in jezikom. Ko se je ob otrdele bradavičke podrgnil z brki, je zastokala in rekla: »Nisi pošten.« »Kako dolgo morava čakati?«

»Se že veselim,« je rekel in se zarežal. Nato se je zresnil, ji položil roke na ramena in jo potegnil bliže k sebi. »Tako zelo te ljubim. Boš kdaj sploh vedela, kako močno?« Nagnila je glavo in se mu nasmehnila: »Vem.« Sonce jo je slepilo. Morda so se ji zato v očeh nenadoma pojavile solze. »Tudi jaz te ljubim.« Preden jo je poljubil, je njen obraz ujel v dlani in dolgo strmel vanjo. Njegov glas je bil poln čustev, ko je rekel: »Poskušal se bom prej vrniti domov.« Ko je sedel za volan, je dodal: »Če me boš potrebovala, pokliči.« »Bom.« Ko je prišel do vogala, je dvignila roko in pomahala.

»Vsaj šest tednov po porodu.«

Medtem ko je pomivala posodo, ki sta jo umazala pri zajtrku, je začutila bolečino v spodnjem delu trebuha. Počivala je, preden je šla postiljat posteljo, vendar topa bolečina ni izginila.

Vzdihnil je. »Bolje, da ne začneva nekaj, česar ne bova mogla ustaviti.« »Prepozno,« je rekel in pomežiknil. Zasmejala se je, si popravila spalno srajco in zdrsnila iz njegovega naročja. »Bolje, da se odpraviš.« »Ja, bolje.« Vstal je, si oblekel jopič in šel proti vratom. »Se dobro počutiš?«

Opoldan je čutila ščipanje v trebuhu, ki ga ni mogla prezreti. Takrat je pomislila, da bi ga poklicala, vendar je še počakala. Popadki so se lahko pojavili tedne prej, preden se je porod zares začel. Rok je imela šele čez štirinajst dni. To bi lahko bil lažen alarm. Njegovo delo je bilo zahtevno in težko, zato ga ni hotela motiti, če ni bilo nujno. Kmalu po četrti popoldan ji je odtekla voda in dobila je porodne popadke. Poklicala je svojega porodničarja. Zagotovil ji je, da ni treba hiteti, saj traja pri prvorojencih včasih tudi nekaj ur, preden se rodijo, vendar ji je svetoval, da gre v porodnišnico. Ni mogla več odlagati, zato ga je poklicala. Zavrtela je številko njegove pisarne, kjer so ji povedali, da je trenutno nedosegljiv. To je bilo v redu. Še vedno je morala postoriti nekaj reči, preden bo odšla v bolnišnico.

Svoj napeti trebuh je objela z rokama. »V redu sva.« »Nisi dobro spala.« »Pa poskušaj ti spati, medtem ko se gre nekdo nogomet s tvojimi notranjimi organi.« Na vratih sta se poljubila v slovo. »Kaj naj ti nocoj skuham za večerjo?«

Oprhala se je, si pobrila noge in umila lase, saj ni vedela, kdaj bo spet imela priložnost. V kovčku je že imela zložene spalne srajce, novo haljo, copate in pajacka nevtralne barve, v katerega bo oblekla dojenčka, ko bosta šla domov. Dodala je še toaletne potrebščine in nekaj stvari v zadnjem hipu, nato pa zaprla kovček in ga postavila zraven vrat. Popadki so bili vedno močnejši in vedno bolj pogosti. Še enkrat je poklicala in vprašala zanj. »Ven je šel,« so ji povedali. »Toda lahko ga najdem, če hočete. Je kaj nujnega?«

»Ven te bom peljal,« je ponudil.

Je bilo nujno? Pravzaprav ne. Ženske so rojevale otroke v vseh mogočih okoliščinah. Gotovo je bila sposobna sama priti do bolnišnice. Pa še s poti bi mu bilo, če bi se moral pripeljati domov, nato pa nazaj v bolnišnico.

»V kitajsko restavracijo?« »Prav.« Večinoma mu je zjutraj z vrat pomahala v slovo. Danes pa je šla z njim do avtomobila. Ko je prišel čas, da ga izpusti, je bila zaradi tega nenavadno nejevoljna. Kot bi bil njegov pesimizem nalezljiv. Njegove zle slutnje so se gotovo prenesle nanjo, kajti začutila je potrebo, da se ga oklene in ga prosi, naj pokliče v službo, reče, da je zbolel, ter tisti dan ostane z njo.

20 Novo_2.indd 20-21

F*** dan kulture

Obupno si je želela govoriti z njim. Če bi slišala njegov glas, bi ji bilo lažje. Namesto tega pa se je morala zadovoljiti s tem, da mu je pustila sporočilo, naj pride v bolnišnico takoj, ko bo mogoče. Spoznala je, da nima smisla, da se sama pelje v bolnišnico, vendar so bili vsi prijatelji in družina zasedeni. Poklicala je številko 911. »Popadke imam in potrebujem prevoz v bolnišnico.«

21 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj Čez nekaj minut je prispel rešilni avtomobil. Reševalci so jo pregledali. »Sumljiv krvni pritisk,« je rekel, ko ji je z nadlahti odstranil merilec. »Kako dolgo že imate popadke?«

F*** dan kulture Verižno trčenje v centru? Iz smeri centra bi prihajal.

»Nekaj ur.« Bolečina je bila zdaj že res huda. Pravilno dihanje in vaje, ki sta se jih učila v šoli za starše, niso bili tako učinkoviti, če jih je izvajala sama. Poskusila je, vendar niso ublažili bolečine.

Gotovo je hitel, da bi prišel sem, preden bi se rodil otrok. Prehitro je vozil.

»Koliko še?« je vprašala in lovila sapo.

Tvegal je tam, kjer običajno ne bi.

»Ne veliko. Zdržite. Dobro vam gre.«

»Ne!« je zaječala.

Pa ji ni šlo. To je vedela takoj, ko je videla, kako se je njen zdravnik namrščil, ko jo je pregledal. »Dojenček je obrnjen z nogami navzdol.«

»Zdržite. Čez nekaj minut boste imeli svojega dojenčka že v naročju.« To je bil prijazen glas. Vendar ni bil njegov. Ni bil tisti, po katerem je hrepenela.

»Oh, bog,« je tiho zajokala.

Nenadoma se je zavedla, da ne bo nikoli več slišala njegovega glasu. V trenutku neizprosno ostrega nadčutnega zaznavanja je nerazložljivo, vendar nesporno vedela, da ga ne bo nikoli več videla.

»Ne razburjajte se. To se dogaja kar naprej. Poskusili ga bomo obrniti. Če nam ne bo uspelo, bomo naredili carski rez.« »Poklicala sem številko, ki ste mi jo dali,« ji je rekla porodnica, ko je začutila, da jo grabi panika. »Na poti je.« »Hvala bogu,« je vzdihnila Amanda in se malo sprostila. Kmalu bo tu. »Hvala bogu.« »Je on vaš partner?«

To jutro, ko so ji oči napolnile neizjokane solze, je zaslutila, da bo to njun zadnji poljub v slovo. Nekako je vedela, da se ga ne bo nikoli več dotaknila. Zato ga je tako nerada izpustila. Spomnila se je, kako zaverovano je strmel vanjo, kot bi si poskušal zapomniti vsak delček njenega obraza. Je tudi on začutil, da je bilo to njuno slovo? »Ne,« je zaihtela, »ne.« Toda njuna usoda je bila zapečatena, njeno spoznanje pa globoko in nedvoumno. »Ljubim te. Ljubim te.«

»On je vse, kar imam.«

Njen hripavi krik je odmeval od zidov porodnišnice. Njega pa ni bilo, da bi jo slišal. Odšel je.

Medicinska sestra jo je prijela za roko in govorila z njo, ko je šla skozi naslednji predor bolečine, medtem ko je zdravnik poskušal obrniti dojenčka v pravilen položaj. Njegov srčni utrip so neprekinjeno spremljali. Sestra ji je zelo pogosto merila krvni pritisk.

Za vedno.

Kočno je zdravnik dejal: »Pripravite jo za carski rez.« Naslednjih nekaj minut je bila meglena mešanica svetlobe, zvoka in gibov. Odpeljali so jo v porodno sobo. Kje je bil? Poklicala ga je z otožnim, tihim glasom, zatem pa stisnila zobe, da bi odslovila bolečino, ki je rezala skozi njeno telo. Nato je slišala pogovor med dvema porodničarkama. »V centru je prišlo do hudega verižnega trčenja.« »Bi rekla. Ko sem šla gor, sem šla skozi urgenco. Prava norišnica je tam. Nekaj smrtnih žrtev je bilo, večinoma zaradi poškodb glave. Kar nekaj ekip za darovane organe je tam, čakajo na najbližje sorodnike.« Amanda je začutila zbodljaj na hrbtni strani roke. Trebuh so ji čistili s hladno tekočino. Po nogah so ji razprostrli sterilne modre rjuhe.

22 Novo_2.indd 22-23

23 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

cˇetrto poglavje 10. oktober, 1990 »Cyc je nagnusen prasec.« Petey si je izpod nohta odstranil oljno umazanijo, nato pa rezilo noža obrisal v kavbojke. »Še bolj hudoben je kot nagnusen. Če bi bil na tvojem mestu, bi mu jo vrnil. Potem bi bilo življenje dosti bolj udobno, Sparky.« »Vendar nisi na mojem mestu.« Odkašljal se je in blizu prijateljevega ponošenega škornja izpljunil kroglasto sluz. »Cyc pa ne bo dobil ničesar razen težav, če se bo motal okoli nje.« »Ne pozabi, da je bila Kismet najprej njegova. Veliko prej, preden si se pojavil ti. Tega ne bo pozabil kar tako.« »Z njo je ravnal kot s smetjo.« Petey je filozofsko skomignil z rameni. »Če se je samo dotakne …, če jo samo pogleda, kot da se je misli dotakniti, mu bom jajca pribil na štor.« »Nor si, človek,« je vzkliknil Petey. »Dobra rit je res fina stvar, vendar je ni tako težko najti. Zagotovo pa ni vredno zanjo umreti.« Vrh noža je stresel, kot bi mu žugal s prstom. »Pazi se. Cyc je navajen, da je po njegovo. Tako je postal vodja.« Sparky je zamrmral kletvico. »Vodja moja rit. Navaden tiran je.« »Kar je enako.« »No, jaz pa se ga ne bojim. Ne bom ga prenašal in od zdaj naprej ga tudi ona ne bo.« Pogledal je skupino žensk, ki so se zbrale in si podajale džojnt, medtem ko so postopale po majavi verandi gostišča. Pivnica je stala na obronku mesta ob glavni cesti, po kateri se je vozilo le malo ljudi, ker je bila v bližini avtocesta. To je bil kar odročen kraj. V minulih časih bi privabil tihotapce alkohola, vlačuge, hazarderje in zločince na begu. Zdaj pa so se tu ustavljali kolesarji, nepomembni zločinci in drugi, ki so živeli na robu družbe. Vsaj enkrat na noč so se stepli, toda tudi prepire, v katerih so prelili kri, so rešili brez posredovanja policije. Med ženskami, ki so stale na verandi, je Kismet izstopala kot dragulj med pepelom. Imela je temne, goste in kodraste lase. Erotične črne oči in bujno postavo, ki jo je ponosno razkazovala v zelo ozkih kavbojkah. V pasu jo je stiskal širok usnjen črni pas s srebrnimi gumbi. Nocoj je nosila top brez naramnic, ki je bil tako nizko, da je razkrival tetovažo srpaste lune, ki jo je imela nad srcem. Zadovoljen je opazil, da je okoli bicepsa nosila medeninasto zapestnico, ki jo je bil prinesel iz Mehike pred nekaj tedni. Iz ušes ji je bingljalo kar nekaj bleščečih zank in amuletov. Začutila je njegov pogled in ga prestregla z izzivalnim obratom glave. Vabljivo je razprla ustnice. Zasmejala se je nečemu, kar je rekla ena od prijateljic, vendar ga je še vedno nepremično gledala.

24 Novo_2.indd 24-25

25 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj »Si pa res prava copata,« je vdan v usodo rekel Petey. Peteyju je zameril to opazko, vendar jo je preslišal. Ta inteligenčna nula ni bila vredna energije, ki jo je porabil, da bi se prepiral z njim. Poleg tega pa Sparky ni bil prepričan, da bi lahko ubesedil to, kar je čutil do Kismet, vendar česa takega ni čutil do nobene druge ženske. O svoji preteklosti ni govoril, pa tudi svojega pravega imena ni hotel razkriti. Drugi motoristi bi bili presenečeni, če bi vedeli, da je diplomiral iz književnosti na prestižnem kolidžu. V tej skupini so se inteligenci in znanju, pridobljenima iz knjig, načeloma posmehovali. Manj ko so vedeli o njem, bolje je bilo. Očitno tudi Kismet ni hotela govoriti o svojem življenju, preden se je zapletla s Cyclopsom, kajti svoje preteklosti ni nikoli omenjala. On pa ni nikoli poizvedoval. Kot sorodni duši sta drug v drugem prepoznala nemir, veselje do potovanja, ki je bil bolj pobeg in ne težnja. Oba sta poskušala ubežati situaciji, ki ni bila več znosna.

F*** dan kulture Na žalost pa se je vmešala usoda. Kismetino čutno telo, črne oči in neukročeni lasje so ga privlačili. Na nekem globljem nivoju pa se je odzval na strah in ranljivost, ki sta prežala za kljubovalnimi očmi in sovražnim izrazom. Po čudežu je tudi on privlačil njo. Nikoli ni očitno kaj naredil, nikoli je ni povabil, naj se pelje z njim. Kljub temu pa je spoznala tihe znake. Nekega jutra, ko so se zopet paroma spravljali na motorje, je splezala na njegov motor in ga z golimi, gladkimi rokami objela okoli pasu. Skupina je pričakujoče utihnila, ko se je Cyc napotil proti svojemu motorju. Ozrl se je okoli sebe, očitno je bilo, da jo išče. Ko je opazil, da sedi za Sparkyjem, se je Cycovo zdravo oko grozeče zožilo. Divje je zarenčal. Nato je stopil na plin in oddrvel. Tisto noč se mu je Kismet pridružila. Z njo je nameraval biti zelo nežen zaradi nedavnih udarcev, ki jih je bila deležna. Presenetljivo je bilo, da je bila agresor ona. Napadla ga je z nohti in zobmi in na videz nenasitnim spolnim apetitom, ki ga je bil zmožen več kot le zadovoljiti.

Morda sta iskala drug drugega, ne da bi se tega zavedala. Morda sta končno našla, kar sta iskala. Ta metafizični scenarij mu je bil všeč in z njim se je poigraval, kadar je sanjaril.

Od takrat dalje sta bila ljubimca; nanju so gledali kot na par. Toda tisti, ki so bili člani tolpe dlje kot on sam, ki so poznali Cyca in so bili priča maščevanju zaradi resničnih ali namišljenih ponižanj, so se bali, da je v njihovem vodji le vrelo in da bo kmalu eksplodiral.

Ko jo je prvič videl, je imela zatečeno in črno oko ter presekano ustnico. »Kaj za vraga pa gledaš?« ga je bojevito vprašala, ko je opazila, da strmi vanjo.

Nihče ni vzel nečesa, kar je pripadalo Cycu in odšel nekaznovan. Peteyjeva opozorila so bila odveč. Sparky je že bil pozoren na Cyca, čigar mlačnost do Kismetinega spogledovanja je bila verjetno le poza, poskus, da bi pred drugimi člani bande ohranil svoj ponos. Cycovi brezskrbnosti ni zaupal, zato je bil vedno na preži za nepričakovanim napadom.

»Sprašujem se, kdo te je tako premlatil.« »Kaj pa to tebi mar?« »Mislil sem, da bi morda rada, da ga zmeljem v sončni prah.«

Zato so se mu kar naježili lasje na vratu, ko se je na verando primajal Cyc. Z eno roko se je prijel za kljuko na vratih, da bi ulovil ravnotežje, z drugo pa je k ustom ponesel steklenico vodke. Celo z razdalje, ko je strmel skozi sence polmraka, je videl, kako je grobijanovo oko poiskalo Kismet.

Pogledala ga je in prezirljivo prhnila: »Ti?« Cyc se je opotekel proti njej in iztegnil roko, da bi jo pobožal po vratu. Roko mu je grobo odrinila. Nagnil se je proti njej in ji nekaj zašepetal na uho. Zaradi nespodobnega odgovora so se druge ženske zasmejale.

»Bolj žilav sem, kot je videti.« »Jaz pa sem kurčeva kraljica iz Sabe. Kakor koli, sama znam skrbeti zase.« Vendar se je izkazalo, da ne more. Čez nekaj dni, je imela na obrazu in zgornjem delu telesa nove modrice. Takrat je že vedel, da pripada Cyclopsu, ki so ga tako klicali, ker je imel stekleno oko. Ta prepreka pa ni zmanjšala njegovega zlobnega obnašanja. Zdravo oko je bilo tako hladno in mrtvo kot stekleno. Ko je svoj zlovešči in odmaknjeni pogled zapičil v nekoga, ki je padel v nemilost, je ta več kot le odtehtal slabi nadomestek, ki je bil rahlo postrani.

Cyca to ni zabavalo. Izpustil je steklenico vodke in iz usnjenega toka, ki ga je imel za pasom, izvlekel nož. Druge ženske so se razkropile. Kismet pa je obstala na mestu, tudi ko ji je s konico noža posmehljivo pomahal pred obrazom. Niti trznila ni, dokler ni sunkovito zamahnil. Zasmejal se je ob njenem spontanem odmiku. Ni se zmenil za opozorila, ki so mu jih šepetali Petey in drugi, ki so postopali tam naokoli, temveč je Sparky oddivjal proti verandi. Cyc je začutil, da se mu približuje, se obrnil in se postavil v nizek položaj za napad. Nož si je podajal iz roke v roko in ga dražil. »Pridi ponj.«

Za njegovim hrbtom so Cyclopsu vsi pravili »mešanec«. Z angleško krvjo, ki se mu je pretakala po žilah, se je mešala tudi mehiška ali pa indijanska kri, katera, ni vedel nihče. Verjetno tudi sam Cyc ni vedel, kdo so njegovi predniki. Verjetno mu niti ni bilo mar.

Sparky se je spretno izognil nekaj hudobnim zamahom noža, ki bi ga lahko presekal na pol. Cyc je bil fizično močnejši. Sparky, ki se je zanašal le na svojo treznost, hitrost in spretnost, je pazljivo odmeril svoj protinapad.

Bil je temne polti, suh in žilav kot bič. Njegovo najljubše orožje je bil nož. Če ne bi bilo Kismet, bi se ga Sparky na daleč ognil.

Počakal je na pravi trenutek, nato pa Cyca brcnil v zapestje. Njegov čevelj je zadel kost. Cyc je zarjovel od bolečine in izpustil nož. Nato ga je Sparky z dobro namerjenim udarcem s pestjo udaril v brado tako močno, da je Cyc kar poletel nazaj. Vrglo ga je ob steno in sesedel se je na verando v sramoten, pijan kup.

26

27

Novo_2.indd 26-27

21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Sparky je s prašnih tal pobral Cycov nož in ga vrgel, kolikor daleč ga je lahko. Vsi so ohromljeno opazovali, ko se je nož v zraku obračal, nabrušeno rezilo se je bleščalo v svetlobi neonskega znaka na gostišču, dokler ni pristal v grmovju.

Namesto tega pa je Kismet zakričala. On je zaklel. Nepremišljeno sta drvela v križišče. Tovornjak z živino jima je prekrižal pot. Prehitro sta vozila, da bi lahko zavila. Cyc ju je preganjal. Tovornjak z živino pa je bil prepočasen, da bi izpraznil križišče, preden sta zapeljala vanj.

Težko je dihal, toda s tihim dostojanstvom je iztegnil roko proti Kismet. Sprejela jo je brez oklevanja. Skupaj sta odšla in sedla na njegov motor. Ni se oziral. Ona pa se je. Cyc je prihajal k sebi in pijano zmajeval z glavo. Pokazala mu je srednji prst, preden je motor oddrvel v bližajočo se temo.

Ni bilo časa za razmislek.

Veter jima je žvižgal v ušesih, zaradi česar se nista mogla pogovarjati, sporazumevala pa sta se z drugimi sredstvi. Njegove boke je močno stisnila med svoja stegna, svoje prsi je drgnila ob njegov hrbet, s pohlepnimi rokami pa je ljubkovala njegovo mednožje. Zobe je zasadila v meseni del njegovega ramena. Zagodrnjal je od užitka, bolečine in pričakovanja.

Pol ure pozneje je mlad stažist drvel po bolnišničnem hodniku do čakalnice na urgenci, kjer je pisana skupina motoristov čakala na novice o stanju njihovih prijateljev. Celo največji suroveži so prebledeli, ko so videli, kako krvava je bila zdravnikova halja.

Zdaj je bila njegova. Brez dvoma. Če bi do poraženega Cyclopsa čutila kar koli, bi ostala z njim. Tako pa je bila njegova nagrada. Kot zmagovalec si je prislužil pravico, da pride ponjo. Takoj ko se bosta od Cyca še malo oddaljila …

Zadihano je rekel: »Žal mi je. Storili smo vse, kar smo lahko. Govoriti moramo z najbližjimi sorodniki – o darovanju organov. In to hitro.«

»Sranje. Za nama gre, Sparky.« Le trenutek, preden je spregovorila, je opazil svetlobo prednje luči, ki je prebadala temo za njima in se bleščala kot oko pošasti. Prispodoba, je pomislil, ki je bila še posebej primerna, vendar grozljiva. Svetloba prednje luči je postajala vedno močnejša v njegovem vzvratnem ogledalu, ko se jima je Cyc približeval z grozovito hitrostjo. Čeprav je že zdaj na nevarnih mestih polagal ovinke, je Sparky še pospešil, da bi ohranil varno razdaljo. Ker je vedel, da je Cyc besen zaradi vodke in jeze, se je sprijaznil s smrtonosnim lovom po ostrih ovinkih, ki so vodili v mesto, kjer je upal, da ga bo izgubil. Velik izziv je bilo ohraniti motor pod nadzorom. Kismet je zavpil, naj se dobro prime, ter ovinek zvozil v grozljivem kotu, da je motor položil skoraj na bok. Ko sta se zravnala, je pogledal v vzvratno ogledalo in videl, da ovinek Cyca ni upočasnil. »Pohiti!« je zavpila. »Vedno bližje prihaja. Če naju bo ujel, naju bo ubil.« Še bolj je pognal motor. Pokrajina je bila le še nejasen obris. Sploh si ni drznil pomisliti na promet iz nasprotne smeri. Do sedaj ni še nihče pripeljal nasproti, toda … »Pazi!« Cyc ju je zdaj že skoraj dohitel. Sparky je zavil na nasprotno stran ceste, pred Cyca, da sta obdržala svojo prednost. Če bo dovolil, da ju Cyc dohiti ali celo prehiti, bo to pomenilo njun konec. Cesta ni bila več tako strma, vendar se je vila po dolini. Ni bilo več daleč. Tega blaznega pesjana se bosta znebila, ko bosta prišla v mesto. V glavi si je izdelal strategijo, ko je zapeljal v še en ovinek. Ko je pripeljal izza ovinka, je bilo, kot bi prišla v drugo pokrajino. Dolina in griči so izginili. Pred njimi se je kot razvezana srebrna pentlja raztezala cesta, ki je vodila naravnost v središče mesta. Če bi jima bila usoda naklonjena, bi bil to prijeten prizor.

28 Novo_2.indd 28-29

29 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

peto poglavje Maj 1991 »Hej, Pierce. To je javna zgradba. Zato si zasluži spoštovanje. Umakni že to prekleto nogo z zidu.« Ta glas bi še mrtvega zbudil. Zagotovo pa je vzbudil pozornost Alexa Piercea. Po njegovem mračnem obrazu se je razlezel nasmešek, ko se mu je približala sodna uslužbenka. Skesano in ubogljivo je peto kavbojskega čevlja postavil na tla. »Hej, Linda.« »To je vse, kar boš rekel? ‘Hej, Linda.’ Po vsem, kar sva pomenila drug drugemu?« Mesene pesti je posadila na široke boke in strmela vanj, nato pa opustila to držo in ga ljubeče lopnila po rami. »Kako gre, lepotec?« »Ne smem se pritoževati. Kako pa gre tebi?« »Kot vedno.« Namrščila se je in pogledala polno sobo porotnikov, kjer je več kot stotine bodočih porotnikov upalo, da se bodo lahko izognili izpolnjevanju državljanskih obveznosti. Tukaj se spreminjajo le obrazi, nič drugega. Vedno eni in isti bedni izgovori, jamranje in tarnanje in stokanje zaradi poklica k državljanski dolžnosti.« Pogledala ga je. »Kje pa si se zadrževal zadnje čase? Slišala sem, da si odšel iz Houstona.« Do prejšnjega praznika neodvisnosti je bil velikokrat na sodišču v okrožju Harris, kjer je pričal proti kriminalcem, ki jih je pomagal prijeti. »Pošta mi še vedno prihaja sem,« je brezbrižno rekel. »Večinoma sem potoval. Šel sem v Mehiko in lovil ribe.« »Si kaj ujel?« »Nič, kar bi bilo vredno omenjati.« »Upam, da ne gonoreje.« Nasmehnil se je s skrivljenimi usti. »Danes lahko le upaš, da je to vse, kar boš ujel.« »Mar ni res?« Žalostno je stresla z rjavimi lasmi. »Včeraj sem prebrala, da povzroča moj dezodorant nastajanje lukenj v ozonu. Zaradi tamponov lahko padem v toksični šok. Vse, kar pojem, mi maši žile ali pa povzroča raka na debelem črevesu. Zdaj pa so vzeli vso zabavo še iz seksa.« Alex se je zasmejal in ji ni zameril vulgarnosti. Poznala sta se še iz časov, ko je bil novinec na policijski postaji Houston in je s šibrovko patruljiral v policijskem kontrolnem avtomobilu. Linda je bila na sodišču oseba, ki so jo vsi poznali. Zagotovo je poznala najnovejše čenče in znala pripovedovati najbolj opolzke šale, ki so krožile naokoli. Njena bogokletna osornost je bila le krinka za nežno dušo, ki jo je razkrila le malokomu. Alex je bil eden tistih.

30 Novo_2.indd 30-31

31 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Pomembno je strmela vanj: »Torej, kako si v resnici, srček?«

»Videti je, da si postal len in nemaren, ko si zapustil policijo.«

»Resnično, v redu sem.«

»Zdaj sem sam svoj šef. Oblačim se tako, da se dobro počutim, in če se mi ne ljubi obriti, potem se pač ne obrijem.«

»Pogrešaš službo?«

»Takšen si kot ptičje strašilo,« je pripomnila.

»Vraga, ne.«

»Postrigel sem se.«

»Vem, da ne pogrešaš politike in tega sranja. Kaj pa akcijo?« »Zadnje čase se kroglam izogibajo moji liki.«

Dvomeče je privzdignila obrv.

»Liki?«

»Prav. Eden tistih mehiških hroščev se me je lotil, ko sem bil doli. Bruhal sem do onemoglosti. Nisem si še opomogel.«

»Ja,« je rekel v zadregi. »Veliko pišem.«

Njen žalosten pogled je pričal, da mu ne verjame.

»Ne me basat?« Zdelo se je, da je to nanjo naredilo vtis. »Boš napisal knjigo, ki bo razgalila notranje delovanje policijske postaje v velikem mestu?«

»Poglej, v redu sem,« je vztrajal. »Včasih pozabim jesti, to je vse. Ob prvem mraku začnem pisati in preden se zavem, da nisem večerjal, se že zdani. Izbira spanja pred hrano je eno od tveganj mojega novega poklica.«

»Zgodbe si izmišljam. Temeljijo pa na mojih izkušnjah.«

»Tudi alkoholizem je.«

»Imaš kaj sreče?«

Alex je sunkovito obrnil glavo in razdraženo rekel: »To imam pod nadzorom.«

»Z objavo?« Odkimal je. »Do tega je še daleč. Če sploh kdaj.«

»Jaz pa nisem tako slišala. Morda bi moral začeti paziti.«

»Gotovo ti bo uspelo.«

»Da, mama.«

»Ne vem. V karieri mi ne gre najbolje.«

»Glej, cepec, nase gledam kot na tvojo prijateljico. Teh pa nimaš ravno veliko.« Zdelo se je, da je jezna in zaskrbljena. »Ljubček, slišim, da te občasno zmanjka.«

»Popolnoma zaupam vate.« Nato je vprašala: »Se videvaš s kom?« »Misliš z žensko?« »Razen, če nisi preklopil,« je dolgočasno rekla. »Seveda mislim žensko.« »Ne. Nisem preklopil in ne, z nikomer se ne videvam. Z nikomer, ki bi mi kaj pomenil.«

Preklete govorice. Saj sploh ni bil več tam v službi, pa so ga še vedno opravljali. »Že nekaj časa ne,« se je zlagal. »Tvoje razmerje z Johnnyjem Walkerjem sem omenila le zato, ker me skrbi zate.« »Potem pa si edina, ki te.« Ker je v svojem glasu slišal samopomilovanje, se je omehčal in prijazno rekel: »Cenim tvojo skrb, Linda. Vem, da sem malce podivjal, ko se je zgodilo vso tisto sranje, zdaj pa sem v redu. Prisežem. Prezri vse govorice, ki bi pravile drugače.«

Kritično ga je ošvrknila s pogledom. »Morda pa bi se moral. Tvoja oblačila so vse prej kot popolna. Koristil bi jim ženski dotik.«

Skeptično ga je pogledala, vendar o zadevi ni več govorila. »Kaj pa te je danes prineslo sem?«

»Kaj pa je narobe z mojimi oblačili?« Pogledal je dol in ni se mu zdelo, da bi bilo kaj narobe.

»Morda bom dobil kakšno zamisel za knjigo. Bližajoče se sojenje Reyesu bi znalo biti zanimivo.«

»Za začetek ta srajca ni videla vročega likalnika.«

Sumničavo ga je pogledala: »Kak poseben razlog, da si izbral ravno to sojenje, ko pa jih imaš toliko na izbiro?«

»Čista je. Pa tudi kavbojke so čiste.« Alex je že nekaj mesecev pozorno spremljal zanimivo sojenje.

32 Novo_2.indd 32-33

33 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Vse elemente razburljive zgodbe vsebuje,« je odvrnil. »Prepovedan seks. Verski prizvok. Ljubimca je pri dejanju zalotil razjarjeni mož. Kij za bejzbol kot orožje – veliko bolj dramatično kot krogla iz pištole. Kri in možgani na tapetah. Truplo na poti v mrtvašnico.«

Če se boš napil in začel razgrajati in te bodo vrgli ven, ne bom prevzela odgovornosti zate.«

»Truplo, ki še ni čisto mrtvo.«

Sodna uslužbenka se je zasmejala. »Kot sem rekla, navadno sranje.«

»Možgansko mrtvo,« je oporekal.

Proces zaradi umora proti Paulu Reyesu je vzbudil radovednost in zanimanje javnosti. Alex je moral vsak dan priti na sodišče prej, da je dobil sedež. Reyesova družina in prijatelji so zasedli veliko prostih mest.

»To je medicinsko stališče, ne pravno,« ga je opomnila. »Reyesov odvetnik trdi, da ta ni dejansko ubil žrtve, kajti njeno srce je utripalo, preden so ga pospravili.« »Pospravili,« je posmehljivo prhnila. »Zdravniki to povedo tako, da je bolj podobno žetvi bombaža in ne človeškemu srcu.« Alex je prikimal. »Odprli so Pandorino skrinjico. Če mrlič ni bil mrlič, ko so vzeli srce, je Reyes sploh moril?« »Na srečo se nama o tem ni treba odločati,« je rekel Alex. »Porota se bo morala.« »Kako bi se pa ti odločil, če bi bil član porote?« »Ne vem, ker še nisem videl vseh dokazov. Vendar nameravam. Veš, v kateri sodni dvorani so?«

»Obljubljam, da se bom lepo obnašal.« Preko srca si je narisal navidezni križ.

Tožilec se je zanašal na pričanje policista, ki je prvi prišel na prizorišče umora in ga zelo podrobno opisal. Ko so članom porote pokazali svetleče fotografije velikosti 8 x 10 centimetrov, jih je spreletel srh. Branilec je organiziral bojno vrsto sodelavcev in prijateljev, vključno z duhovnikom, ki je pričal o Reyesovem dobrem karakterju. Le nezvestoba njegove ljubljene žene ga je lahko pognala v tako nasilno dejanje. Porota je poslušala pričanje reševalcev, ki jih je poklical sam Reyes. Pri žrtvi so še občutili pulz, so povedali. Na urgenci je zdravnik ugotovil, da je možgansko mrtva, vendar pa so srce in pljuča priklopili na aparate, dokler niso dobili dovoljenja za darovanje organov. Kirurg, ki je opravil operacijo, je pričal, da je srce še vedno utripalo, ko ga je potegnil ven. Pričanje je v sodni dvorani izzvalo blazno navdušenje. Sodnik je udaril s svojim kladivcem. Pomočnik državnega tožilca je poskušal skriti svojo zaskrbljenost, vendar mu ni uspelo. Po Alexovem mnenju bi se bil moral odločiti za nenaklepni uboj in ne za umor. Za umor je bilo značilno naklepanje, česar pa v tem primeru ni bilo mogoče dokazati. Za Reyesov primer je bilo najslabše to, da preživela oseba njegovega napada ni mogla pričati.

»Da, vem.« Zarežala se je in razkrila svoj mostiček. »Koliko daš?« Kateri koli uslužbenec na sodišču bi mu lahko razkril številko sodne dvorane, vendar je sodeloval. »Štiri piva po službi?«

Kljub tem težavam je državni tožilec pripravil odličen zaključni govor in poroto nagovarjal, naj ga spozna za krivega. Ne glede na to ali je žrtev umrla v napadu ali ne, je bil Paul Reyes odgovoren za smrt človeškega bitja in bi ga zato morali spoznati za krivega.

Nasmehnila se je. »V mislih sem imela večerjo pri meni. Nato pa … Kdo ve kaj?«

Branilec pa je člane porote opominjal le na to, da je bil Paul Reyes v zaporu, ko je žrtev dejansko umrla.

»Ja?«

Po treh dnevih pričevanj so odločitev prepustili poroti. Čez štiri ure in osemnajst minut so sporočili, da se je porota odločila in Alex je bil eden prvih, ki so se vrnili v sodno dvorano.

»Zrezek, krompir in seks. Ne nujno v tem vrstnem redu. Priznaj, Alex, fant moj. To je današnja najboljša ponudba.« Zasmejal se je in njenega povabila ni vzel resno, saj je vedel, da se je šalila. »Žal mi je, Linda. Nocoj ne morem. Sem že dogovorjen.« »Nisem lepotna kraljica, toda naj te moj videz ne zavede. Spoznam se na moško anatomijo. Zaradi hvaležnosti bi lahko potočil nekaj solz. Prisežem. Ne veš, kaj zamujaš.«

Poskušal je oceniti razpoloženje porotnikov, ki so prihajali na svoja mesta, vendar je bilo zaradi praznih izrazov njihovih obrazov nemogoče uganiti, kako so se odločili. Vsi v sodni dvorani so obmolknili, ko so obtoženega pozvali, naj vstane. Ni kriv.

»Prepričan sem, da je to res,« je resno rekel. »Zelo si privlačna, Linda. Od nekdaj si se mi zdela.«

Reyesu so se zašibila kolena, vendar ga je podprl njegov navdušeni zagovornik. Sorodniki in prijatelji so se pognali proti njemu, da bi ga objeli. Sodnik se je zahvalil poroti in jo razpustil.

Še bolj se je nasmehnila. »To je navadno sranje, vendar si od nekdaj znal lagati. Včasih ti še jaz verjamem. Zato mislim, da boš uspešen pisatelj. Res lahko dosežeš, da ti ljudje verjamejo vse, kar jim poveš.«

Novinarji so si obupano želeli dobiti izjavo, vendar jih je Reyesov odvetnik ignoriral in ga odpeljal do sredine hodnika proti izhodu. Ko je Reyes prišel do vrste, v kateri je sedel Alex, je gotovo začutil njegov pogled.

Dregnila ga je s komolcem. »Pridi, lepotec. Spremila te bom do dvorane. Kmalu bodo začeli z izbiro porote. Ne bodi jim v nadlego, prav?

Nenadoma se je ustavil, obrnil glavo in za trenutek sta se njuna pogleda srečala.

34 Novo_2.indd 34-35

35 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

šesto poglavje Maj 1991 Hranjenje. Spanje. Dihanje. Vse te življenjsko pomembne funkcije so postale rutina. Čemu trud? Življenje ni imelo več smisla. Utehe ni bilo nikjer – ne v veri, meditiranju, delu, napornih fizičnih vajah ali ponorelih izbruhih. Vse je bilo le poskus ublažitve bolečine izgube. Mir je bil nedosegljiv. Vsak dih je bil poln žalosti. Svet se je skrčil na majhno sfero potrtosti. Le malo spodbude je prodrlo obdajajočo bridkost. Nekomu tako zatopljenemu v izgubo ljubljene osebe se je zdel svet enobarven, neslišen in neokusen. Žalost je bila neprizanesljiva, povzročala je ohromelost. Prerana smrt je bila nepravična in grozljiva. Zakaj se je to zgodilo ravno njima? Ni bilo para, ki bi se tako globoko ljubil. Njuna ljubezen je bila redka in čista in bi morala trajati še leta, nato pa se nadaljevati po smrti. Govorila sta o tem in si prisegla večno ljubezen. Zdaj pa je bila nesmrtnost njune ljubezni nemogoča, kajti skrivališče, kjer je bila varno spravljena, so izruvali in ga dali nekomu drugemu. Ta posmrtni vandalizem je bil naravnost pošasten. Najprej te oropajo življenja, nato bistva življenja, oropajo te delčka, kjer je bival ta nepokvarjeni duh. Zdaj pa je nekje drugje, v tujcu, to ljubljeno srce še vedno utripalo. V majhni sobi je odmevalo stokanje: »Tega ne morem več prenašati. Ne morem.« Čeprav je ljubljena oseba ležala mrtva na pokopališču, je srce živelo še naprej. Srce je živelo dalje. To je bilo tesnobno razmišljanje, ki se je trdovratno oklepalo, ki je oviralo in mu ni bilo mogoče ubežati. Kirurgov skalpel je bil uren in prepričljiv. Kljub temu je bilo boleče sprejeti, da se zadev ni dalo spremeniti. Srce je živelo dalje, medtem ko je bil duh obsojen na večno nepopolnost. Duša bo nenehno in zaman iskala svoj dom, medtem ko se bo utripajoče srce posmehovalo nedotakljivosti smrti. Razen če … Bil je način! Nenadoma je tarnanje utihnilo. Dihanje je postalo odsekano in nemirno zaradi razburjenosti. Žalujoči je prisluhnil hrumečim, urnim in vzpodbudnim mislim, ki so se mu nenadoma utrnile. Zamisel je oživela, dobila obliko, se razdelila in hitro razširila kor ravnokar oplojeno jajčece. Ko se je porodila, se je poigravala v mislih, ki so bile že nekaj mesecev omrtvičene zaradi obupa.

36 Novo_2.indd 36-37

37 21. 02. 2018 14:39:46


Grozn dan//Domen Koštomaj Obstajal je način, da doseže odrešitev od tega neznosnega mučenja. En sam način. Rešitev, ki se je iz ene same celice zamisli hitro razvila in je bila nenadoma popolnoma oblikovana. Spremenila se je v besede natančnega šepeta s spoštovanjem apostola, ki se mu je razkrila ta božanska misija. »Da. Seveda, seveda. Najti je treba to moje ljubo srce. Ko ga najdem, milostno in polno ljubezni, da združim najina duha in da dobiva mir, ga ustavim.«

F*** dan kulture

sedmo poglavje 10. oktober 1991 Cat Delaney je krožila po sobi kot vesel metulj, se ustavila pri skupini ljudi in pokramljala z njimi, nato pa odletela k naslednji. Vsi njeni sogovorniki so bili osupli zaradi njenega elana in živahnosti. »Neverjetna je.« Doktor Dean Spicer, ki je iz ozadja Cat ponosno opazoval, se je obrnil proti moškemu, ki je izrekel kompliment. Dean je spremljal Cat na veliko družabnih dogodkov, zato je poznal veliko njenih sodelavcev. Toda tega visokega in elegantnega gospoda ni poznal. »Da, res je nekaj posebnega,« je ležerno odgovoril. »Moje ime je Bill Webster.« Ko sta si segla v roke, se je predstavil še Dean. »Mar niste bili vi kardiolog gospodične Delaney?« »Sprva,« je rekel Dean, zadovoljen, ker je ta človek prepoznal njegovo ime. »Preden sva se zapletla na osebni ravni.« Webster se je razumevajoče nasmehnil, nato pa spet pogledal Cat. »Očarljiva mlada ženska.« Dean se je spraševal, kdo je ta Webster in zakaj je bil povabljen na gala prireditev, ki jo je televizijska postaja organizirala ob prvi obletnici Catine presaditve. Tam so bili direktorji podružnic televizijske mreže, sponzorji, člani informativnega programa, iskalci talentov, igralci in drugi, ki so bili zaslužni za uspeh limonade Passages. Ker ga je Webster zanimal, je Dean vprašal: »Kako pa veste, kdo sem?« »Ne podcenjujte svoje razvpitosti, doktor Spicer. Postali ste skoraj tako slavni kot vaša spremljevalka.« »Rumeni tisk,« je rekel Dean s skromnostjo, ki je ni občutil. Užival je, kadar so ga prepoznali kot »prvega moškega« v življenju Cat Delaney, kot ga je pred nedavnim označila hollywoodska kolumnistka v rumenem časopisu. »Pojavljanje v tabloidih vam kot uglednemu kardiologu ni škodovalo,« mu je rekel Webster. »Hvala.« Bil je tiho. »Želim si le, da bi lahko vsem svojim pacientom napovedal takšno prihodnost, kot je Catina. Izredno dobro je okrevala.« »Ste presenečeni?« »Sploh ne. To sem od nje pričakoval. Ni le izjemna pacientka, temveč tudi izjemna oseba. Ko se je prebila skozi najtežje tedne okrevanja,« je nadaljeval Dean, »se je odločila, da bo dolgo živela. To ji bo tudi uspelo. Njeno največje bogastvo je optimizem. Je ponos celotnega programa presaditev v naši bolnišnici.«

38 Novo_2.indd 38-39

39 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj »Slišim, da je glasen zagovornik presajanja organov.« »Nagovarja in vzpodbuja zavest o darovanju organov in pogosto obiskuje paciente, ki čakajo na organe. Ko postanejo potrti, jih bodri, naj ne izgubijo upanja. Gledajo jo kot angela.« Ljubeče se je zahihital in nasmehnil. »Ne poznajo je tako dobro kot jaz. Je vročekrvne nravi, ki je značilna za rdečelaske.« »Kljub njeni nravi ste očitno njen občudovalec.« »Res je. Pravzaprav se nameravava kmalu poročiti.« To ni bilo čisto res. On se je nameraval poročiti s Cat. Ona pa je še vedno oklevala. Velikokrat ji je že bil rekel, naj se preseli k njemu na Beverly Hills, ona pa je še vedno stanovala v hiši na plaži v Malibuju in trdila, da ima ocean terapevtski učinek, ki je življenjsko pomemben za njeno duševno in fizično zdravje. »Energijo črpam iz njega že, če ga le gledam.« Prav tako je vztrajala, da je njena neodvisnost ključnega pomena za njeno srečo. Neodvisnost je bila ničev izgovor za to, da se ne poročita. Dean je po poroki vsekakor ni imel namena prikleniti za kuhinjski štedilnik. Pravzaprav je želel, da nadaljuje kariero. Zadnje, kar je potreboval, je bila gospodinja. Bila sta v resni zvezi. Duhovi iz prejšnjih zvez ju niso preganjali. Ko si je popolnoma opomogla, je bil navdušen, ko je ugotovil, da se ujemata tudi v postelji. Oba sta bila finančno preskrbljena, zato neravnovesje pri zaslužku ni pomenilo težav. Nobenega utemeljenega razloga ni našel, zakaj je še vedno odbijala njegovo snubitev.

F*** dan kulture Oči, ki so jih opisovali kot »nebeško modre« vsakič, ko se je njeno ime pojavilo v tisku, je umetniško poudarila z ličili. Njena koža ni bila videti še nikoli tako zdrava. Razkazovala jo je v tesno prilegajoči se črni obleki z našitimi okrasnimi novci, ramena in hrbet pa je imela razgaljene. Seveda je imela obleka majhen izrez, ki se je zapenjal na vratu. Ni hotela namreč razgaliti »zadrge«, brazgotine, ki se ji je raztezala od vratu do centra prsnice, kjer so se ločevala rebra. Dean je vztrajal, da je komaj opazna in vsak dan manj vidna, ona pa jo je še vedno jasno videla. Vedela je, da je brazgotina majhna cena za novo srce. Njena zavest je bila nedvomno ostanek iz otroštva, ko so jo prizadele krute in lahkomiselne pripombe njenih sošolcev. Takrat je bila zaradi bolezni predmet radovednosti, ravno tako kot je bila zaradi presaditve srca to tudi zdaj. Nikoli ni hotela pri ljudeh zbujati sočutja ali strahu, zato je svojo brazgotino skrbno skrivala. Čeprav se je nocoj počutila neverjetno, zdravja nikoli ni jemala za nekaj samoumevnega. Spomini na bolezen so bili še vedno preveč živi. Bila je hvaležna, da je bila živa in da je lahko delala. Ponovno prevzetje vloge Laure Madison in fizične zahteve, ki jih je to prinašalo s sabo, ji niso povzročali zdravstvenih težav. Leto po presaditvi se je počutila bolje kot kdaj prej. Smehljaje se je Deanu približala od zadaj in ga prijela pod roko. »Zakaj dva najbolj privlačna moška v sobi govorita drug z drugim in zanemarjata druge?« Dean se ji je nasmehnil: »Hvala.«

Potrpežljivo se je uklanjal njenim željam, toda zdaj ko je njena presaditev v celoti uspela in je bil njen zvezdniški položaj pri limonadi Passages utrjen, je nameraval odločneje nastopiti. Odločil se je, da ne bo odnehal, dokler ne bo Cat Delaney v celoti njegova. »Potem pa vam moram čestitati,« je rekel Webster in dvignil kozarec s penino.

»Enako,« je rekel drugi moški. »Kompliment je še posebej dobrodošel, ker prihaja od najlepše ženske na plesu.«

Dean je Billu Websterju vrnil nasmešek in nazdravil.

»Sem Cat Delaney.«

Rahlo se je priklonila, se nasmehnila in iztegnila roko.

»Bill Webster.« ***

»Iz …?«

Medtem ko je poslušala direktorja marketinga, ki je poetično razlagal o njenem neverjetnem pogumu – še nikoli prej se ni dotaknil nekoga, ki bi imel presajeno srce –, je Cat čez njegovo ramo gledala Deana in moškega, s katerim se je pogovarjal zadnjih nekaj minut. Ni ga prepoznala, kar je zdramilo njeno radovednost.

»San Antonia v Teksasu.«

»Najlepša hvala za vse dobre želje, ki ste mi jih poslali med okrevanjem.« Diskretno je roko izvlekla iz direktorjevega stiska. »Prosim, oprostite. Ravnokar sem opazila prijatelja, ki ga nisem videla že lep čas.«

»Ah, televizijska postaja WWSA! Vi ste tisti Webster.« Obrnila se je k Deanu in mu šepnila: »Glavni. Lastnik in izvršni direktor. Z drugimi besedami, lezi v rit.« Webster se je skromno zahihital.

Lahkotno kot diplomat se je prebila skozi množico. Kar nekaj ljudi se je poskušalo zaplesti v pogovor z njo, vendar je postala le toliko, da je izmenjala nekaj fraz in odgovorila na čestitke in pohvale.

Njegovo ime je bilo poznano in cenjeno. Zdelo se je, da je star dobrih petdeset let. Na sencih so mu lasje že šarmantno posiveli, njegov zagoreli obraz pa je dobro prenašal zrelost. Cat je bil takoj všeč.

Ker je bila pred presaditvijo tako dolgo videti tako slabo, je bila upravičeno ponosna na to, kako dobro je bila videti nocoj. Lasje so pridobili nekdanji lesk, čeprav so zaradi steroidov, ki jih je morala jemati takoj po operaciji, potemneli, vendar so bili še vedno bleščeče rdeči. Za nocojšnjo slovesnost si jih je spela v čop, ki ga je oblikovala tako, da se je zdel naključen.

»Vi pa po rodu niste iz Teksasa, kajne?« ga je vprašala. »Ali pa zelo dobro skrivate naglas.«

40 Novo_2.indd 40-41

»Dobro uho imate.«

41 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»In krasne noge,« je rekla in pomežiknila.

»Pretirano, se bojim.«

»Se strinjam,« je dejal Dean.

»Pravi srečnež ste.«

Webster se je zopet zasmejal. »Po rodu sem s srednjega zahoda. V Teksasu pa sem že skoraj petnajst let. Postal je moj dom.«

»Hej, fanta,« je rekla, »najbolj me razjezi, če o meni govorijo, kot da me ni zraven.«

»Hvala, ker ste si vzeli čas in se udeležili zabave,« je iskreno pripomnila.

»Oprostite,« je rekel Webster, »pogovor sem le nadaljeval tam, kjer sva ga prekinila, ko ste se nama pridružili. Ravno sem doktorju Spicerju čestital za vajino bližajočo se poroko.«

»Ne bi je zamudil za nič na svetu.« Z glavo je pomignil proti Deanu. »Z doktorjem Spicerjem sva se pogovarjala o vašem presenetljivem okrevanju.«

Catin nasmeh je zbledel. V obraz ji je šinila jezna rdečica. To ni bilo prvič, da si je Dean izmislil, da sta zaročena. Njegova samovšečnost mu ni dovoljevala, da bi zavrnitve njegovih vztrajnih snubitev jemal resno.

»Njemu gredo vse zasluge,« je rekla in se nasmehnila Dea-nu. »Njemu in vsem zdravnikom ter medicinskemu osebju v programu presaditve organov – oni so opravili vse delo. Jaz sem bila le njihova lutka.«

Na začetku je njuno razvijajoče se prijateljstvo ogrozilo njegovo nepristranskost, ko je bil še njen kardiolog. Med boleznijo in presaditvijo, ki ji je sledila, se je naslonila ravno na to prijateljstvo. V zadnjem letu pa se je dvignilo na neko globljo, bolj zrelo raven. Veliko ji je pomenil, vendar je naravo njene ljubezni vztrajno napačno razumel.

Dean jo je z roko objel okoli vitkega pasu in ponosno rekel: »Bila je idealna pacientka, najprej zame, nato pa za doktorja Sholdena, ki je prevzel njen primer, ko se je najina zveza razvila do te mere, da bi lahko bile moje medicinske presoje zamegljene. Kot vidite, se je vse dobro izteklo.« Cat je teatralno vzdihnila: »Dobro je, odkar sem se privadila na tiste preklete steroide. Seveda, morala sem se odreči brkom in veveričjim ličkom, toda vsega človek ne more imeti.« Ko so ji znižali dozo, so neprijetni stranski učinki steroidov izginili. Ponovno je pridobila izgubljene kilograme in je zdaj vzdrževala svojo idealno težo, ki jo je imela že pred presaditvijo. Tudi preden je »zadrga« postala del njenega telesa, njena vitka postava ni imela možnosti, da bi se pojavila na plakatu na sredini revije. Bila je preklasto in suhljato dekletce. Odraščanje ji ni koristilo, kot se je to zgodilo pri drugih dekletih; goreče želene obline se niso nikoli razvile. Koščen, pravokoten obraz in živahne barve sta bila njena največja aduta. Naučila se ju je poudarjati. Kamere so ju ljubile.

»Hvala, Bill, toda z Deanom še nisva določila datuma.« Kljub naporu, da bi skrila jezo, jo je Webster gotovo občutil. V zadregi se je odkašljal in rekel: »No, veliko ljudi si še želi vaše pozornosti, Cat, zato se bom poslovil.« Ponudila mu je roko. »Veseli me, da sva se spoznala. Upam, da se znova srečava.« Stisnil ji je roko. »Lahko računate na to.« Verjela mu je.

»Sem vaš vnet oboževalec, gospa Delaney,« je govoril Bill Webster. »Prosim, recite mi Cat. Vnete oboževalce pa imam najraje.« »Le zelo pomemben sestanek mi lahko prepreči, da ne prižgem televizije, ko je na sporedu limonada Passages.« »Polaskana sem.« »Ogromen uspeh serije pripisujem vam in vaši vlogi Laure Madison.« »Hvala, preveč radodarni ste. Nadaljevanka Passages je bila uspešna, preden so vanjo vpeljali lik Laure Madison. Gledanost pa je obdržala tudi, ko sem bila odsotna. Uspeh gre pripisati vsem nam, piscem scenarijev, celotni igralski zasedbi in ekipi.« Webster je pogledal Deana: »Je vedno tako skromna?«

42 Novo_2.indd 42-43

43 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

osmo poglavje 10. oktober 1991 Le nekaj minut po polnoči sta se odločila, da imata dovolj video igric. Po temnem hodniku, kjer si posameznike le težko ločil med sabo, se je zdela fluorescentna svetloba v praznem nakupovalnem centru nenaravna in svetla. Smejala sta se in morala počakati, da so se jima oči privadile. Trgovine in bifeji v nakupovalnem centru so bili že nekaj ur zaprti. Njuna glasova sta odmevala v prostornem atriju, vendar je bilo pravo olajšanje, da sta se lahko pogovarjala brez kričanja, da bi preglasila elektronsko neubranost v hodniku. »Si prepričan, da bo to v redu?« Jerry Ward je svojemu novemu tovarišu namenil domišljav, samozavesten nasmešek, ki so ga zmogli le srečni, uravnovešeni šestnajstletniki. »Moja dva že spita. Nikoli me ne čakata.« »Ne vem. Čudno se zdi, da me kar tako povabiš k sebi domov. Hočem reči, saj se komaj poznava.« »Je še boljši način, da se bolje spoznava?« Jerry je uvidel, da bo potrebno prepričevanje. »Glej, pravkar so te odpustili in potrebuješ službo, kajne? Moj oče ima podjetje. Kar naprej zaposluje nove ljudi. Našel bo nekaj zate. Nocoj pa moraš nekje prespati, če prespiš pri meni, ti bo ostalo nekaj denarja. Imamo sobo za goste. Če te je strah, kaj bosta o tem mislila mama in oče, te bom zgodaj zjutraj skrivoma spravil ven in te šele pozneje predstavil. Ni jima treba izvedeti za prenočevanje. Zato se sprosti.« Zasmejal se je in razprl roke. »Prav? Si v redu?« Jerryjeva prijaznost je bila nalezljiva, zaradi česar si je prislužil negotov nasmeh. »V redu sem.« »Dobro. Vau! Poglej te rolerje!« Jerry je stekel do trgovine s športno opremo. V izložbi so bili razstavljeni rolerji in vsa zaščitna oprema. »Vidiš tisti par tam, tistega z zelenimi koleščki? Hudi so. Te bi rad za božič. Pa čelado tudi. Celotno opremo.« »Ne znam rolati. Videti je nevarno.« »To pravi tudi moja mama, vendar mislim, da si bo do božiča premislila. Tako vesela je, da lahko končno počnem tudi običajne stvari, da hitro popusti.« Jerry je izložbo še enkrat ošvrknil s pogledom, preden je šel dalje. »Kaj hočeš reči s tem ‘počnem običajne stvari’?« »Prosim? Ah, pozabi.« »Oprosti. Nočem drezati v osebne zadeve.«

44 Novo_2.indd 44-45

45 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Jerryja to ni razžalilo, vendar je toliko let veljal za čudaka, zdaj pa je bil vesel, ker to ni bil več, zato je sovražil spomine na svojo bolezen.

Jerryja je sunek vrgel naprej, vendar ga je zadržal varnostni pas. Nato ga je povratni sunek vrgel nazaj in počutil se je, kot bi mu nekdo skozi vrat zapičil vročo ost.

»Poglej, stvar je v tem, da sem bil kot otrok bolan. Resno bolan. Začelo se je, ko sem bil star pet let ter trajalo vse do kakšnega leta nazaj. Pravzaprav bo ravno jutri eno leto. Mama pripravlja veliko zabavo, da to proslavimo.«

Zakričal je od bolečine in refleksivno segel proti vratu. Ko je izpustil volan, se je vozilo še enkrat zaletelo vanj. Les je pokal in se razklal, ko je dostavni tovornjak treščil v razmajano ograjo. Le za trenutek je mali tovornjak poletel, nato pa je pristal v vrtinčastih temnih vodah. V nekaj sekundah je močan tok tolkel ob vetrobransko steklo.

»Proslavite kaj? Če smem vprašati.« Prišla sta do izhoda. Stražar je bil zleknjen na klopi in je trdno spal. Jerry je pogledal novega družabnika, obraz pa je bil poln dvoma: »Če ti povem, obljubiš, da ne boš mnenja, da sem bebček?«

Jerry je hripavo kričal in grabil zaponko varnostnega pasu. Odprla se je in bil je svoboden. V temi je iskal kljuko na vratih, da bi jih odprl in divje vlekel, dokler se ni spomnil, da so bila vrata zaklenjena, dokler je bil motor prižgan. Sranje. Čutil je vodo, ki je objemala njegova kolena. Dvignil je noge in začel brcati v šipo na voznikovih vratih. Brcal je z vso močjo, dokler ni steklo počilo. Vendar ga je zdrobila moč vode.

»Ne bom mnenja, da si bebček.« »No, nekateri ljudje se začnejo čudno vesti zaradi tega.« Jerry je zajel sapo. »Presadili so mi srce.« Izjava je bila sprejeta z nejevernim krohotom. »Da. Seveda.« »Prisežem, skoraj sem umrl. Srce zame so dobili v zadnjem času.«

Voda iz potoka je zalila avtomobil in v trenutku napolnila kabino tovornjaka. Jerry je zadržal dih, čeprav je spoznal, da je njegovo življenje končano. Smrt, ki ji je v mladosti po čudežu že tolikokrat ubežal, je končno prišla ponj. Kmalu bo spoznal Jezusa. Pravzaprav ga je k njemu poslal nekdo, ki ga sploh ni poznal.

»Resno? Ne nalagaš? Kristus Jezus.« Jerry se je zasmejal. »Da. Moja dva močno verjameta, da je imel tudi On nekaj opraviti s tem. Pridi.« Odprl je vrata in se soočil s hladom in vlažnim vetrom. »Ah, vraga. Zopet dežuje. Vsakič, ko tako močno dežuje, naš potok poplavi. Kje imaš avto?«

Jerryjeva zadnja misel je bila polna jeze in zbeganosti. Zakaj?

»V tisti smeri.« »Tudi moj je nekje tam. Te spremim?« »Ne. Počakaj me pri Searsu. Od tam grem za tabo.« Jerry je dvignil palec, da bi pokazal, da se strinja, si čez glavo potegnil vetrovko in se pognal v naliv. Ni videl, kako se je njegov tovariš ozrl proti spečemu stražarju. Po uspešni operaciji sta Wardova Jerryju kupila popolnoma nov dostavni tovornjak. Ponosno je zavil na cesto pred Searsom, dvakrat potrobil in v vzvratnem ogledalu gledal avto, ki se je ustavil za njim. Pel si je pesem, ki je igrala na radiu in dodal nekaj basov, ko je premagoval znane ulice, ki so iz predmestja Memphisa vodile na podeželje. Vozil je počasi, da za sabo ne bi pustil avtomobila, ki mu je sledil. Če nisi poznal teh krajev, si se v temi hitro izgubil. Ko se je približeval ozkemu mostu, je Jerry še zmanjšal hitrost. Tako kot je predvidel, je potok pod njim že narasel in pridobival hitrost hudournika. Bil je že skoraj na polovici mostu, ko se je nekdo od zadaj zaletel vanj. »Kaj za …«

46 Novo_2.indd 46-47

47 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

deveto poglavje Poletje 1992 »Jezna si.« Očitno je Dean ni spraševal. Cat je še naprej strmela skozi vetrobransko steklo njegovega jaguarja. »Kako si vedel?« »Že dvajset minut nisi spregovorila niti besede.« »Saj imam tebe, da govoriš zame. Zopet si skorajda razobesil razglas.« »Cat, med večerjo sem le kramljal z žensko, ki je sedela poleg mene.« »Ki me je pozneje v toaletni sobi stisnila v kot in me rotila, naj ji izdam podrobnosti najine bližajoče se poroke.« Obrnila se je proti njemu. »Gotovo si ji dal vedeti, da je že blizu. Prava ironija pa je v tem, da poroke sploh ne načrtujeva.« »Seveda jo.« Cat bi mu oporekala, vendar je z jagom že zavil na polkrožni dovoz svoje hiše. Na znak je hišna oskrbnica odprla vrata in ju pozdravila. Cat se ji je nasmehnila in jo pozdravila, nato pa vstopila v vežno dvorano, pokrito s kupolo. Neprijetno se je počutila, kadar so ji stregli služabniki. Dean je z lahkoto opravil z najeto pomočjo. Cat je bilo žal, ker je privolila, da bo prenočila pri njem. To je storila le zato, ker je bilo videti, da bo večer dolg, zaradi česar bi bilo prepozno, da bi se vozila v Malibu, nato pa se zgodaj zjutraj vrnila v studio. Če se bo njun pripravljajoči se prepir še stopnjeval, kot se je bala, da se bo zgodilo, bo poklicala hotel Bel-Air in jih prosila, da jo pridejo iskat. Šla je v njegovo delovno sobo, ki ji je bila ljubša od drugih sob v hiši, kajti bila je najbolj udobna in neformalna. »Boš kaj popila?« jo je vprašal in šel za njo. »Ne, hvala.« »Prigriznila? Opazil sem, da za večerjo nisi veliko jedla. Preveč zaposlena si bila s kramljanjem z Billom Websterjem.« Njegovo opazko je preslišala. Od prvega srečanja sta se s televizijskim direktorjem iz Teksasa še velikokrat srečala na družabnih dogodkih. Dean je napačno razumel, zakaj jo privlači. »Ne, hvala. Nisem lačna.« »Chelsea lahko naročim, naj ti nekaj pripravi.« »Ni je treba obremenjevati.« »Dobro jo plačujem, da jo lahko obremenjujem. Kaj si želiš?«

48 Novo_2.indd 48-49

49 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Ničesar!« Obžalovala je oster glas in globoko je zajela sapo, da bi obrzdala jezo. »Ne crkljaj me, Dean. Če bi bila lačna, bi ti povedala.«

»Tudi jaz.« Glas se mu je omehčal. »Veliko ljudi s presajenimi organi živi dvajset in več let brez kakršnega koli znaka zavrnitve, Cat. Tem pacientom so srce presadili, ko je bil postopek še eksperimentalen. Tehnologija je znatno napredovala. Odlične možnosti imaš, da doživiš običajno pričakovano starost.«

Iz sobe je šel le toliko, da je odslovil hišno oskrbnico. Ko se je znova pridružil Cat, je ta stala ob oknu, s hrbtom obrnjena proti sobi in strmela v vrt. Slišala ga je, ko se ji je približal, vendar se ni obrnila. Roke ji je nežno položil na ramena. »Žal mi je. Nisem vedel, da bo slučajna pripomba povzročila toliko hrupa. Zakaj se preprosto ne poročiva in se izogneva temu ponavljajočemu se prepiru?«

»Vsak dan tega ‘običajnega življenja’ pa boš nadzoroval moje telesne funkcije.« Zbegano jo je pogledal. »Preden sem postala tvoja prijateljica in ljubimka, Dean, sem bila tvoja pacientka. Mislim, da boš name gledal vedno kot na pacientko.«

»To pa ni ravno dober razlog za poroko.« »Cat.« Močneje jo je prijel za ramena in jo obrnil proti sebi. »To ni razlog, zaradi katerega se hočem poročiti s tabo.« Lahko bi govorila o čemer koli – o vremenu, njunem najljubšem sladolednem prelivu, o proračunskem primanjkljaju – pa bi se vedno vrnila na to temo. Zaprla je oči. »Tega nocoj nočem več premlevati, Dean.« »Bil sem potrpežljiv, Cat.«

»Ni res,« je odločno rekel. Ona pa je vedela, da ni tako. Zaščitniško je bdel nad njo in bil nenehen opomin, da je bila nekoč zelo krhka. Še vedno je z njo ravnal zelo pazljivo. Celo ko sta se ljubila, se je do nje obnašal, kot da se bo zlomila. Zaradi njegovega živce parajočega in mučnega zadrževanja, se je počutila ogoljufano in ne ljubljeno, kar je močno okrnilo njeno strast. Ker se je bala, da bo prizadela njegov moški ego, je svoje razočaranje skrivala v sebi, pri tem pa hrepenela po tem, da bi z njo ravnal kot z žensko in ne le kot z nekom, ki so mu presadili srce. Dvomila je, da se bo to pri Deanu kdaj spremenilo.

»Vem.« »Saj ni treba, da je najina poroka medijski dogodek. Lahko odletiva v Mehiko ali v Vegas in opraviva, preden bo kateri koli novinar sploh pomislil na to.« »Ni stvar v tem.« »V čem pa?« je vztrajal. »Ne naloži mi spet o tem, kako se nočeš odreči svoji hiši v Malibuju ali kako te je strah, da boš žrtvovala svojo neodvisnost. To sta že obrabljena izgovora. Če me boš še naprej zavračala, si boš morala izmisliti kaj bolj oprijemljivega.« »Od presaditve je minilo le leto in pol,« je tiho rekla.

Kljub temu je vedela, da je njegovo pretirano zaščitništvo le simptom; resnični problem je bil v tem, da ni bila zaljubljena vanj. Ne tako, kot bi morala biti, preden bi se poročila z njim. Življenje bi bilo veliko bolj preprosto, če bi bila zaljubljena vanj. Včasih si je goreče želela, da bi bilo tako. Vedno se je trudila, da ga ne bi prizadela, zdaj pa je začutila, da je prišel čas za neposredni pristop. »Nočem se poročiti s tabo, Dean. Močno te imam rada. Če ne bi bilo tebe, mi ne bi uspelo.« Nežno se mu je nasmehnila in rekla: »Vendar nisem zatrapana vate.« »To vem. Ne pričakujem, da boš. To je za otroke. Midva pa sva že prerasla te romantične nesmisle. Po drugi strani pa sva tudi dobra ekipa.«

»In?« »Morda se boš vezal za žensko, ki bo dobršen del svojega in tvojega življenja preživela na kardiološkem oddelku.« »Do sedaj ni bilo niti enega samega pokazatelja zavrnitve.« Dvignil je kazalec. »Niti enega, Cat.« »Vendar ni nobenega zagotovila, da ga ne bo. Nekateri pacienti živijo leta in leta z novim srcem, nato pa bum! Brez očitnega razloga ga njihovo telo zavrne.« »Nekateri pa umrejo zaradi vzrokov, ki nimajo popolnoma nič opraviti z njihovimi srci. Pravzaprav je možnost, da te udari strela ena proti milijon.«

»Ekipa,« je ponovila. »Tudi to mi ne ugaja. Nikomur nisem pripadala, odkar sem bila stara osem let, ko so mi … umrli starši.« »Še en razlog, da mi dovoliš, da poskrbim zate.« »Nočem, da nekdo skrbi zame. Hočem biti Cat. Nova Cat. Zdrava, močna Cat. Vsak dan po presaditvi spoznavam novo sebe. Še vedno se seznanjam s to žensko, ki lahko gre po stopnicah in ne z dvigalom. Ki si lahko v treh minutah umije lase, včasih pa je bilo potrebnih trideset.« Pesti je pritisnila ob prsi, kjer je močno bilo njeno srce. »Čas je postal zame nova dimenzija, Dean. Dragocen je. Ljubosumno varujem čas, ki ga preživim sama s sabo. Dokler ne spoznam te nove Cat Delaney do obisti, je nisem pripravljena deliti z nikomer.« »A tako,« je togo rekel in bil slišati bolj jezen kot strt.

»Resno ti pravim.« Zasmejala se je. »Nehaj se kujati. Ne verjamem ti. Ne boš pretirano trpel, če se ne bova poročila.

50 Novo_2.indd 50-51

51 21. 02. 2018 14:39:47


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Pri meni najbolj ljubiš to, da sem slavna. Uživaš v soju luči, v obiskovanju hollywoodskih premier, ko te vidijo v Spagu v družbi televizijske zvezde.« Postavila se je v zvezdniško pozo, eno roko položila na bok, drugo pa za glavo.

Le redko si je dovolila razmišljati o tej anonimni osebi kot o posamezniku, katerega družina se je žrtvovala, da je lahko ona živela. Kadar si je dovolila, da je premišljevala o tej neimenovani osebi, se je zdelo njeno nejasno nezadovoljstvo Mount Everest sebičnosti in samopomilovanja. Neko življenje je bilo končano; njej pa je bilo dano drugo.

Zasmejal se je, njegov neroden nasmešek je bil kot podpisano priznanje. Ona pa je vztrajala. »Priznaj, Dean. Če bi bila le prodajalka v nakupovalnem centru, bi me še vedno rotil, naj se poročim s tabo?« Predobro ga je poznala in to sta oba vedela. »Hladna ženska si, Cat Delaney.« »Govorim resnico.« Če bi bil Dean resnično zaljubljen vanjo, bi njuno zvezo že davno končala in mu tako prihranila bolečino. Ker pa je bilo tako, je priznal, da jo ljubi le toliko, kolikor je tega sposoben.

Legla je na eno od zof, zaprla oči in se osredotočila na svoje blagoslove. Premagala je silovite razlike iz svojega nesrečnega otroštva, sledila je svojim sanjam in jih dosegla. Bila je na vrhuncu kariere in sodelovala je z nadarjenimi ljudmi, ki so jo imeli radi in so jo občudovali. Imela je več kot dovolj denarja in ničesar si ni želela. Oboževal in želel si jo je čeden, uglajen in zelo spoštovan kardiolog, ki je živel kot princ. Zakaj torej ta bežna nemirnost, ta vznemirjenost, ki je ni mogla razložiti niti pregnati? Njeno tako težko pridobljeno življenje se je zdelo brez namena ali smisla. Hrepenela je po nečem, česar ni znala opisati ali prepoznati, nekaj zunaj njenega položaja in dosega. Kaj bi si sploh lahko želela, česar ni imela? Kaj bi še lahko prosila, ko pa je že dobila darilo življenja?

Vzel jo je v naročje in jo poljubil na čelo. »Na svoj način, Cat, te ljubim in se še vedno nameravam poročiti s tabo, toda za zdaj bom popustil. Pošteno?«

Cat je odsekano sedla, nenadno razumevanje jo je napolnilo z energijo.

Ničesar nista rešila, vendar ji je bil odobren še en odlog. »Pošteno.«

Dvom o samem sebi je lahko pozitivna vzpodbuda, pa tudi če si se zazrl sam vase, ni bilo nič narobe. Le na pravo stvar se ni osredotočila.

»Prav.« Močno jo je objel. »Greva v posteljo?«

Namesto da bi se spraševala, kaj bi si še lahko želela, bi se morda morala vprašati, kaj bi lahko dala.

»Mislim, da bom šla še prej plavat.« »Si želiš družbe?« Nad plavanjem ni bil ravno navdušen, kar je bilo škoda, ker je imel krasen bazen, ki ga je obkrožalo bujnejše zelenje kot tropsko laguno. »Kar pojdi gor. Kmalu pridem.« Po širokih stopnicah se je vzpel v drugo nadstropje. Cat je šla skozi vrata na teraso in po tlakovani potki skozi urejen vrt do bazena. Sproščeno si je odpela obleko in stopila iz nje, nato si je slekla nogavice in spodnje hlačke ter gola zdrsnila v prijetno hladno vodo. Bilo je poživljajoče. Morda bo izprala zajedljivo nezadovoljstvo, ki jo je že nekaj mesecev mučilo ne le zaradi Deana, temveč zaradi vsega v njenem življenju. Tri kroge je preplavala, preden se je obrnila na hrbet in lebdela. Še vedno se je čudila dejstvu, da je lahko plavala, ne da bi ji bilo treba loviti sapo ali se bati, da se ji bo srce ustavilo. Pred letom in pol ni mogla verjeti, da bi kaj takega bilo mogoče. Pripravila se je bila na to, da bo umrla. Umrla bi, če ne bi bil nekdo drug umrl pred njo. Ta misel je bila vedno nekje v njeni zavesti, kadar koli pa je prišla na plan, jo je presunila. Zdaj jo je pregnala iz bazena. Drgetala je in na prstih odšla do garderobe ter se ogrnila v veliko brisačo. Toda misel jo je preganjala: smrt nekoga ji je dala darilo življenja. Deanu in vsem v ekipi, ki je sodelovala pri presaditvi, je dala jasno vedeti, da o darovalcu srca noče vedeti ničesar.

52 Novo_2.indd 52-53

53 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

deseto poglavje 10. oktober 1992 Vnjeni hiši je vedno dišalo, kot bi ravnokar nekaj vzela iz pečice. To jutro so bili to čajni kolački. Zlati in posipani s sladkorjem so se hladili na žičnati rešetki na kuhinjski mizi, poleg čokoladne torte in dveh sadnih pit. Nabrane zavese so migljale na odprtih oknih. Na hladilniku so bile z magneti pritrjene voščilnice za valentinovo, narejene iz rdečega papirja in belih papirnatih prtičkov, zahvalni dan … in božični angelčki, ki so bili močno podobni netopirjem ob noči čarovnic. Vse je bilo delo številnih vnukov. Na trkanje na zadnjih vratih se je odzvala tako, da se je ozrla, nasmehnila in pomahala, naj vstopi. »Vsem v soseski se cedijo sline. Po keksih zadiši takoj, ko odpreš vrata.« Njen okrogli obraz je bil rdeč zaradi vročine, ki jo je oddajala pečica. Ko se je nasmehnila, so se njene živahne, odkrite oči v kotičkih nagubale. »Postrezi si, dokler so še topli,« je pokazala proti čajnim kolačkom. »Ne. Za tvojo zabavo so.« »Le enega. Tvoje mnenje potrebujem. Iskreno mnenje, prosim.« Dvignila je čajni kolaček in ga pričakujoče ponudila. Ker bi bilo nevljudno zavrniti, je bilo treba privoliti. »Hmm. Odlični so. Kar stopijo se v ustih. Natanko takšni, kakršne je nekoč pekla moja babica.« »Nikoli ne govoriš o svoji družini. Pa že tri mesece živiš tukaj.« Obrnila se je stran in začela pomivati sklede za mešanje in merilne kozarce, ki so se namakali v pomivalnem koritu. »Ni veliko povedati. Oče je bil v vojski. V mojem otroštvu smo se veliko selili. Dvanajst razredov, dvanajst šol.« »To pa je lahko zelo težko za otroka.« Njen običajno veder nasmeh se je spremenil v sočutje. »To je kraljevi razglas! Danes žalostne misli niso dovoljene! Ukazujem, da je danes dan praznovanja. Tvoj dan.« Zahihitala se je kot dekle, čeprav je že krepko zakoračila v petdeseta. »Toliko še moram postoriti pred popoldnevom. Fred bo šel prej iz službe. Rekel je, da bo do dveh doma. Otroci z družinami pa bi morali priti okoli petih.« »Saj ne moreš vsega sama pripraviti. Daj mi delo. Pomagati ti želim, zato imam danes dopust.« »Oh, tega pa ne bi bilo treba storiti!« je vzkliknila. »Se tvoj šef ne bo razjezil?« »Če se, je to njegova stvar. Ve, da menim, da imam srečo, ker živim zraven posebne gospe, ki ji nameravam pomagati proslaviti drugo leto z novim srcem. Pa če mu je všeč ali ne.« Bila je ganjena. V očeh so se ji svetlikale solze. »Blagoslovljena sem bila. Če pomislim, kako blizu …«

54 Novo_2.indd 54-55

55 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Hej, brez tega. Si pozabila na kraljevi razglas. Kje naj torej začneva?«

enajsto poglavje

Oči si je obrisala z okrašenim robčkom, nato pa ga dala nazaj v žep na predpasniku. »Medtem ko bom zalila rože, lahko postaviš dodatne zložljive stole.«

November 1993 »Saj sploh nisem pozvonil.«

»Pokaži mi kje.« Prestavila sta se v družinsko sobo. Bila je domača in svetla. Ena stena je bila narejena iz drsnih steklenih vrat, ki so se odpirala na notranje dvorišče. Da bi ujela jutranje sonce, je bila praprot obešena na kavlju, ki je štrlel iz stropa, neposredno pred veliko stekleno steno. »To praprot pa verjetno zaliva Fred. Ti je ne bi mogla nikoli doseči.« »Oh, saj je ni tako težko doseči,« je rekla. »Uporabim lestev.« Leto je minilo, odkar se je v Memphisu zgodila tista nesreča, v kateri je življenje izgubil mladi Ward. Minilo je dvanajst mesecev pazljivega načrtovanja. Čeprav je povzročalo strah, je bilo zavlačevanje nujno. Metodologija je bila bistvenega pomena za nalogo. Brez reda in discipline bi bila naloga prava norost. Najdaljši del preteklega leta so bile ure od polnoči. Zdele so se tako dolge kot vse ure prej. Sekunde so minevale v nestrpnem pričakovanju. Dolgo čakanje je bilo končno pri koncu, pričakovanje bo zadovoljeno že čez nekaj minut. »Glej, ljubezen. To delam zate. To je dokaz ljubezni, ki je niti smrt ne more premagati.«

»Slišala sem tvoj avtomobil.« Cat se je odmaknila in tiho povabila Deana, naj vstopi, nato pa se je obrnila in ga odpeljala v dnevno sobo hiše v Malibuju. Na polici, narejeni posebej zanje, so bile razstavljene tri nagrade Emmy. Bele stene so bile okrašene z uokvirjenimi naslovnicami časopisov, na katerih se je pojavila. To je bila zasebna soba, ki je kljub visokemu stropu in velikim oknom dajala vtis udobja in topline. Hiša je bila sodobna gradnja, postavljena na previsu, na obalo pa so vodile lesene stopnice, ki so se cikcakasto spuščale po strmem in kamnitem pobočju. Ogenj v kaminu je odgnal hlad oblačnega dne. Za steno iz oken, ki je gledala na Pacifik, je bil enobarven pogled, obzorje pa neopazno. Voda je bila enake sive barve kot nizki oblaki. Celo med najbolj neprijaznim vremenom je Cat ugajal pogled na morje, ki ji ga je omogočala hiša. Ocean je ni nehal presenečati. Vsakič, ko ga je pogledala, se ji je zdelo, da ga prvič vidi. Njegov stalni ritem jo je napolnil s spoštovanjem, jo begal in jo navdal z občutkom nepomembnosti v primerjavi s takšno elementarno silo. Zadnje čase se je pogosto sprehajala vzdolž obale. Ure in ure je strmela v valove, tehtala možnosti in iskala odgovore v visokih valovih. »Boš kaj spil?« ga je vprašala.

»Lestev. Kako pripravno.«

»Nič, hvala.« Vrnila se je v globok, lahek stol, v katerega je odvrgla odejo, ko je slišala, da se približuje njegov avtomobil. Na mizi poleg nje je bila skodelica zeliščnega čaja in lučka za branje, ki je bila usmerjena v njeno naročje. Dean je sedel nasproti nje. »Kaj pa je to?« »Grobi osnutki za scenarij. Vsak izmed piscev v ekipi je podal zamisel, kakšna naj bi bila usoda Laure Madison. Vse so zelo dobre in zelo žalostne. Svetovala sem jim, naj je ne pokončajo, temveč najamejo drugo igralko za to vlogo.« Vzdihnila je in si šla s prsti skozi neukrotljive kodre. »Vendar so trdno odločeni, da se njen lik poslovi.« »Nobene druge igralke ni, ki bi lahko igrala to vlogo,« ji je rekel Dean. »Uničila si jo za vse druge. Meryl Streep se ne bi mogla spopasti z njo. Ti si Laura Madison.« V njegovih potezah je prepoznala znake razočaranja in tesnobe, ki bi bili tistim, ki ga niso dobro poznali, nevidni. Odgovorna je bila za njegovo nesrečo, kar jo je strašansko obremenjevalo. »Torej je uradno, kajne?« je vprašal. »V oddaji Entertainment Tonight so novico objavili včeraj. Zapuščaš Passages. Takoj, ko se ti izteče pogodba, kmalu po začetku leta, če razumem.«

56 Novo_2.indd 56-57

57 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Prikimala je, vendar ni ničesar rekla. Veter je bičal steklene stene, kot bi poskušal upihniti sveče na polici nad kaminom. Med prsti je zvijala resice odeje. Ko je dvignila pogled, je Dean strmel skozi okno, njegov izraz pa je bil razburkan kot morje.

»Nancy Webster je tako predlagala. Ti je všeč?«

»Koliko vpliva na to odločitev je imel Bill Webster?«

Želela si je, da bi bil tako navdušen kot ona, vendar se mu je zdela zamisel o tem absurdna.

Počasi je odgovorila: »WWSA je njegova televizijska postaja.«

»Cat, mar se res hočeš tako … degradirati? Pustiti kariero za sabo in se odseliti v Teksas?«

»Ne sprašujem tega.«

»Res bo drugače,« je priznala in se zahihitala.

»Če namiguješ, da je najin odnos kaj drugega kot posloven, se ne bi mogel bolj motiti. Imam napake, Dean, vendar laganje ni ena izmed njih. Če že, potem sem včasih preveč iskrena. Poleg tega pa je Bill srečno poročen z žensko, ki je ravno tako privlačna in očarljiva kot on.«

»Mar ne moreš le podpreti programa, biti predstavnica za stike z javnostjo, osebno pa se ti ni treba vpletati?«

Njegov izraz je ostal resen. »Obupno si želim razumeti, zakaj obračaš hrbet karieri in vsemu, za kar si se trudila, zato sem na tvojo odločitev pogledal iz vseh zornih kotov. Seveda sem pomislil tudi na to, da je k temu prispevala zaljubljenost.«

»Precej … privlačno je.«

»Biti torej neke vrste maskota?« »Recimo.« »To ne bi bilo pošteno. Če je zraven moje ime, potem je to moj otročiček. Aktivno bom sodelovala.«

»Pa ni,« je poudarila. »Websterja imata šest otrok. Imela sta tudi hčer, ki je umrla pred nekaj leti. Bila je njuna prvorojenka. Smrt sta težko sprejela. Že nekaj časa nisem bila zadovoljna s svojim življenjem. Vendar sem se šele pred šestimi meseci, ko mi je Bill povedal za svojo hčer, odločila, da moram začeti znova. Življenje je preveč dragoceno, da bi zapravila en sam dan. Tisti večer sva se z Billom zelo iskreno in resno pogovarjala o smrti njune hčere in preden sem se zavedla, sem mu pripovedovala o svojem otroštvu. Povedala sem mu, kako sem se počutila, ko sem postala sirota, ko je moja skrbnica postala država in so me selili od enih rejnikov k drugim, nikamor nisem spadala. Pogovor je nato nanesel na zelo uspešen program, ki ga je opazil v nekaj večjih mestih, kjer otroke, ki potrebujejo starše, prikažejo v novicah. Izrazil je interes, da bi ta program uvedli tudi pri televizijski postaji WWSA. Takrat sem začela razmišljati o novem začetku. Nisem te hotela izključiti, Dean. Neštetokrat sem hotela zamisel pokazati tebi, vendar sem vedela, da ne moreš biti nepristranski. Prav tako ne bi mogel dojeti mojih razlogov, ker si želim – moram – to narediti.« Mehko se je zasmejala. »Nisem prepričana, da jih sama dojemam. Vendar jih čutim. Močno. Borila sem se z njimi, se jim poskušala izmuzniti, vendar so svoje kremplje zasadili vame in me ne izpustijo. Bolj ko sem razmišljala o učinku, ki bi ga ta program imel, bolj vznemirjena sem postajala. Pomislila sem na vse tiste trenutke, ko me niso hoteli posvojiti zaradi starosti, spola ali zdravstvenih težav. Zdelo se je, da jih plašijo celo moji rdeči lasje. Toliko otrok s posebnimi potrebami je, ki nimajo ljubečih staršev. Začeli so me preganjati, Dean. Nisem mogla spati, ker sem jih slišala jokati v temi, kjer so sami, prestrašeni in se počutijo neljubljene.« Žalostno se mu je nasmehnila. »Moram nekaj storiti za tiste otroke. Tako preprosto je.«

Žalostno ga je pogledala. »Poleg tega pa na to ne gledam kot na ‘degradacijo’. Menim, da ne delam koraka nazaj, temveč kar nekaj korakov naprej. Pričakujem ogromne nagrade.« Nemirna zaradi razburjenja je odejo vrgla stran in vstala. »Tega dela ne boš razumel.« Obrnila se je proti njemu in mu roki položila na prsi. »To počnem zato, ker ne bom mogla živeti sama s sabo, če tega ne storim.« »Prav imaš,« je rekel in tudi vstal. »Ne razumem. Imela si težko otroštvo. Kdo za vraga pa ni? Ozzie in Harriet je le zgodba, Cat. V resničnem življenju pa smo čisto vsi odrasli z občutkom neljubljenosti.« »Da! Še posebej, če sta tvoja mama in oče raje izbrala smrt kot pa življenje s tabo!« Imela ga je v šahu. Zbegano jo je pogledal. »Samomor? Rekla si mi, da sta ti starša umrla v nesreči.« »No, pa nista.« Obžalovala je, da je izblebetala grdo resnico o smrti svojih staršev, kajti gledal jo je z enako mešanico očaranosti in groze, kot so socialne delavke vedno gledale suhljato, rdečelaso in neubogljivo Catherine Delaney.

»Ne pomeni. Verjemi mi, če bi mislila, da bi sodnik meni – samski ženski s presajenim srcem – dodelil otroka, bi ga že imela. Toda tu ne gre za posvojitev. Pri programu Cat’s Kids gre za to, da prepričamo druge ljudi, naj posvojijo otroka.«

»Takrat sem se naučila, da je bolje zbijati šale kot jokati. Morala sem postati šaljivka ali pa bi se mi zmešalo. Zato me ne pomiluj, Dean. Grdo je bilo, ko se je zgodilo, vendar me je okrepilo, mi dalo dovolj poguma, da sem preživela presaditev srca. Upam, da razumeš, zakaj moram to storiti. Iz prve roke vem, kako je, če te razlikujejo od drugih otrok. Če so tvoji starši mrtvi ali pa si onesposobljen ali reven, potem te zaradi tega diskriminirajo. Zaradi teh pomanjkljivosti postane takšen otrok čudak. Sam pa tako kot jaz prav dobro veš, da te izločijo, če si drugačen. Pika. Stotine in tisoče otrok trpi, Dean. Imajo težave, ki si jih niti predstavljati ne moremo. Že to, da se prebijejo skozi dan, pomeni pravi izziv. Ne morejo se igrati, se učiti ali spoznavati drugih otrok, ker so preveč obremenjeni s tem, da so zlorabljeni, da so sirote ali bolni, ali pa kar kombinacija vsega naštetega. So družine, ki so pripravljene sprejeti takšne otroke, če bi le vedele, kako se tega lotiti. Jaz jim bom pomagala, da se bodo našli. To je izziv, ki ga z veseljem sprejemam. Daje mi smisel. Verjamem, da sem zaradi tega dobila možnost za drugo življenje.«

»Cat’s Kids?«

Vzdihnil je. »Ne začni filozofirati, Cat. Drugo življenje si dobila, ker je bilo to možno zaradi medicinske tehnologije.«

»Občudujem tvoj človekoljubni duh, Cat. Če bi rada posvojila otroka, več kot enega, sem pripravljen na to.« Odkrito se je zasmejala. »Oh, kar vidim to! Dean, zresni se, prav? Odličen zdravnik si, vendar ti manjka prilagodljivosti, ki je nujna za starševstvo.« »Če to pomeni razliko med tem, da te imam ali ne …«

58 Novo_2.indd 58-59

59 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj »Ti si to razlagaš po svoje, jaz pa po svoje,« je odvrnila. »Vse, kar vem, je, da bi se morala za svojo srečo oddolžiti. Biti televizijska zvezda, ki zasluži veliko denarja in je vedno obkrožena s čudovitimi ljudmi – to ni smisel življenja. Vsaj ne mojega. Hočem več. In pri tem ne mislim na več denarja in slave. Hočem nekaj resničnega.« Poiskala je njegovi roki in ju stisnila. »Zame si neprecenljiv. V najtežjem obdobju mojega življenja si bil moj zvesti prijatelj. Rada te imam in te občudujem. Noro te bom pogrešala. Vendar ne moreš biti moja varnostna mreža v nedogled.« »Raje bi bil tvoj mož.« »Ljubezen in zakon se trenutno ne ujemata z mojo predstavo. To, česar se bom lotila, si zasluži popolno pozornost. Prosim, daj mi svoj blagoslov in mi zaželi srečo.« Dolgo je strmel v njene proseče oči. Na koncu se je otožno nasmehnil. »Prepričan sem, da bo program Cat’s Kids doživel takojšen uspeh. Nadarjena si, ambiciozna in veš, kako doseči to, kar si želiš.« »Hvala za zaupanje.« »Kakor koli,« je mrko dodal, »ne znam izgubljati. Še vedno mislim, da te je Bill Webster očaral z govorjenjem o programu javne službe. Žal mi je zaradi njegove hčere, vendar mislim, da je tvoje sočutje izkoristil zato, da te je zvabil na svojo televizijsko postajo. Ker boš tam, bo gledanost strmo narasla, kar on prekleto dobro ve. Dvomim, da je njegovo zanimanje za ta projekt popolnoma nesebično. Sam menim, da boš spoznala, da je zmotljiv ter človeški in egoističen kot vsi drugi.« »Bill mi je ponudil priložnost,« je rekla. »Vendar ni razlog za mojo odločitev. Njegovi motivi nimajo nič opraviti z mojimi. Hotela sem spremeniti svoje življenje. Če ne bi bilo Cat’s Kids, bi bilo kaj drugega.« Dean tega ni hotel komentirati. Raje je rekel: »Menim, da boš mene in tukajšnje življenje tako močno pogrešala, da se boš kmalu vrnila.« Pobožal jo je po obrazu. »Ko se bo to zgodilo, te bom čakal.« »Prosim, ne upaj na to.« »Nekega dne boš že spoznala. Medtem pa bom storil, kot si želiš in ti zaželel srečo.«

F*** dan kulture

dvanajsto poglavje Januar 1994 Ura na mizi je bila staromodna, z okroglo belo sprednjo stranjo in velikimi, črnimi arabskimi številkami. Imela je rdeči kazalec za sekunde, ki je vsako sekundo označil z ritmičnim klikom, podobnim srčnemu utripu. Naslovnica albuma je bila narejena iz imitacije usnja, vendar je bila imitacija zelo dobra, imela je realistično strukturo. Obležal je težak in trden v dlaneh, ki so ga ljubkovale, kot bi ljubkovale hišnega ljubljenčka. Na neki način je bil ravno to – ljubljenček. Prijatelj, ki si mu lahko zaupal skrivnosti. Nekaj, kar si crkljal, se igral z njim v nesmiselnih trenutkih ali kadar si čutil potrebo po tolažbi in tovarišu. In absolutnem odobravanju. Strani zvezka so bile polne časopisnih izrezkov. Mnogi so govorili o življenju mladega Jerryja Warda, o njegovem drznem boju s prirojeno srčno napako, o presaditvi in okrevanju, ter končno o nesrečni smrti zaradi utopitve. Takšna tragedija po vsem, kar je preživel. Potem je bila tu babica iz Floride. Prijatelji in družina, ki so bili pretreseni zaradi njene smrti, so ji peli hvalo. Zdelo se je, da ženska ni imela niti enega samega sovražnika. Vsi so jo imeli radi. Kardiolog, ki je spremljal njeno okrevanje po presaditvi srca, je rekel, da ji je dobro kazalo. Verjetno bi živela še dolgo vrsto let, če ji ne bi drobec stekla predrl pljuč, ko je pri zalivanju bostonske praproti padla skozi vrata na notranje dvorišče. Ta ostudna nesreča pa se je zgodila ravno na drugo obletnico njene presaditve. Stran v albumu se je obrnila. Pot spominov je vodila do 10. oktobra 1993. To je bilo pred tremi meseci. Druga država. Drugo mesto. Drug prejemnik srca. Še ena pošastna nesreča. Ta zadeva z motorno žago je bila precej grda. Slaba zamisel. Vendar je bil rad zunaj, zatorej … Naloga je imela eno samo očitno pomanjkljivost – ni bilo mogoče natančno vedeti, kdaj bo izvršena. Morda je že bila, ko je umrl Jerry Ward ali pa kateri od drugih dveh. Vendar naloga ni mogla biti izvršena, dokler niso bili eliminirani vsi možni prejemniki srca. Le takrat bo gotovo, da sta se srce in duša ljubljene osebe znova združila. Ko se je album s spoštovanjem zaprl in ga je zadnja platnica ljubeče potrepljala, je zvezek nežno pristal v predalu mize, kjer je bil varen pred zvedavimi očmi. Saj ne, da bi ga kdo lahko videl. Semkaj ni bil nikoli nihče povabljen. Pred zaklepanjem predala, je bilo treba odstraniti napeto rjavo kuverto. Kovinska zaponka se je odprla in vsebina je padla na mizo. Vsak članek, fotografija in izrezek je bil pazljivo označen, da bi olajšal študijo. Vsako dejstvo, ki je bilo v tem najdenem zakladu informacij, je bilo vtisnjeno v spomin in analizirano. Znani so bili njena višina, teža, velikost obleke, kaj ji je všeč in česa ne mara, katoliška pripadnost, najljubši vonj, manjše stvari, ki so ji šle na živce, številka njenega vozniškega dovoljenja, izdanega v Kaliforniji, številka socialnega zavarovanja, politično prepričanje, velikost prstana in telefonska številka čistilne službe, ki je čistila njeno hišo v Malibuju. Kar nekaj mesecev je bilo treba zbirati te informacije, vendar je bilo neverjetno, koliko se je dalo izvedeti o osebi, če je človek ves čas posvetil le tej nalogi. Seveda je bilo veliko informacij o njej znanih, ker je bila slavna osebnost, vendar je bila njihova zanesljivost včasih vprašljiva. V tabloidih ni bilo res vse, kar je bilo na pisano, zato je bilo »dejstva« treba še preveriti.

60 Novo_2.indd 60-61

61 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj Zanimiva je bila ta njena nedavna sprememba mišljenja. Svoje glamurozno življenje v Hollywoodu je zapuščala zaradi dobrodelnega dela v San Antoniu v Teksasu.

F*** dan kulture

trinajsto poglavje Maj 1994

Cat Delaney je oseba, ki jo bo zanimivo spoznati.

»Poslušajte, to se morda sliši smešno, vendar, no, sedel sem v tistem separeju tam, vas gledal in si mislil, da vas od nekod poznam. Nenadoma pa me je zadelo kot strela z jasnega. Mar niste vi Alex Pearson?«

Pravi izziv jo bo ubiti.

»Ne.« »Ste prepričani?« »Popolnoma.« »Prekleto. Prisegel bi, da ste on. Čisto podobni ste mu. Pisatelj, saj ga poznate? Napisal je tisto kriminalno zgodbo, ki jo zdaj vsi berejo? Izrezani on ste.« To je trajalo dovolj dolgo. Alex je iztegnil desno roko. »Alex Pierce.« »Ha, prekleto! Vedel sem, da ste vi! Prepoznal sem vas po sliki, ki ja na zadnji strani vaše knjige. Moje ime je Lester Dobbs.« Prijazni tujec mu je navdušeno stresal roko. »Veseli me, da sem vas spoznal, Alex. Vam je prav, če vas kličem Alex?« »Seveda.« Brez vabila je Dobbs zdrsnil v sedež nasproti Alexovega. Pri Dennyju je bil zdaj čas zajtrka. Kavarna je bila nabito polna ljudi, ki so bili na poti v službo, in tistih, ki so ravno končali nočno izmeno. Dobbs je zlovoljni natakarici pomignil, da bi rad novo skodelico kave. »Ne vem, zakaj je tako jezna,« je zamrmral, ko mu je nalila kavo. »Ker sem se prestavil sem, sem sprostil eno mizo.« Alex je zložil jutranji časopis in ga položil na sedež poleg sebe. Videti je bilo, da bo minilo nekaj časa, preden se mu bo lahko spet posvetil. Dobbs je rekel: »Prebral sem, da ste iz Teksasa. Nisem vedel, da še vedno živite tu v Houstonu.« »Saj ne. Vsaj ne stalno. Selim se iz kraja v kraj.« »Verjetno vam to dovoljuje narava vašega dela.« »Svoj računalnik lahko priklopim povsod, kjer sta poštna postaja in telefon.« »Ne bi mi koristilo, če bi me prijelo veselje do potovanja,« je z obžalovanjem rekel Dobbs. »Delam v rafineriji. Tam sem že dvaindvajset let. Nikamor ne bo šla, jaz pa tudi ne. Služba zagotavlja kruh na mizi, to pa je tudi vse, kar lahko povem njej v prid. Nadzornik je pravi prasec. Pravi zadrtež, ko gre za časovno uro, če veste, kaj mislim.« »Poznam take, ja,« je sočutno odvrnil Alex.

62 Novo_2.indd 62-63

63 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Včasih ste bili policist, mar ne?«

»Žena se bo polulala v hlače, ko ji bom povedal, da sem vas srečal. Kdaj bo izšla naslednja knjiga?«

»Tako je.«

»Čez kakšen mesec.«

»Svojo pištolo ste zamenjali za trdi disk.«

»Super. Je tako dobra kot prva?«

Alex ga je presenečeno pogledal.

»Mislim, da je boljša, čeprav je pisatelj le redko dober kritik svojega lastnega dela.«

»Dobro, kaj? Tega si nisem sam izmislil. Prebral sem v članku o vas, ki je bil v časopisu Sunday supplement pred nekaj meseci. Vtisnilo se mi je v spomin. Je to prostor za nekadilce? Sranje. Kakor koli, z ženo sva resnična oboževalca.«

»No, zame jih ne pišete dovolj hitro.«

»Vesel sem, da to slišim.«

Alex je plačal na blagajni in živahno zapustil kavarno, čeprav bi z veseljem užival še v eni skodelici kave. Pravzaprav je delal, ko se mu je pridružil Dobbs. Poskušal je vpijati vzdušje, preučeval je ljudi, njihove edinstvene posebnosti in značilne obrazne poteze, v mislih si je delal zapiske za bodoče opise. Vse to je počel zelo diskretno, nobene pozornosti ni hotel zbujati. Bil je presenečen, da ga je Dobbs sploh opazil.

»Jaz ne berem veliko, saj veste. Ona pa svoj nos vedno tišči v knjige. Kupuje jih na bolšjem trgu, ducat ali več hkrati. Jaz, meni pa so všeč le zgodbe, kakršne pišete vi. Bolj so krvave, boljše je.«

»Hvala.« Alex je vzel račun in časopis. »Oprostite, moram iti. Veseli me, da sem vas spoznal.«

Še vedno mu je zaprlo sapo, kadar so ga njegovi bralci prepoznali. Čeprav se to ni zgodilo preveč pogosto. Njegov prvi roman, ki ga je v trdi vezavi izdal pred enim letom, je doživel le povprečen uspeh.

Alex je prikimal in naredil požirek kave. Dobbs se je nagnil naprej in znižal glas, ter govoril kot moški moškemu: »Bolj je umazano, boljše je, če veste, kaj hočem reči? Jezus, česa vsega se niste domislili v tisti vaši knjigi. Otrdel mi je na vsakih dvajset strani. Žena se vam zahvaljuje.« Pomežiknil mu je. Alex se je boril sam s sabo, da bi ohranil resen obraz. »Vesel sem, da ste se tako vživeli v zgodbo.« »Mar, uh, v resnici poznate ženske, kot je ta v vaši knjigi? Je katera na vas že uporabila tisti perverzni trik s peresom, kot ga je dekle pri svojem junaku?« Lesterji Dobbsi tega sveta so želeli verjeti, da piše na podlagi izkušenj. »Pišem domišljijske zgodbe, veste?« »Da, vendar morate vsaj malo poznati tisto, kar prelivate na papir, kajne?«

Ko pa je izšla knjiga v mehki vezavi, so dodatna reklama njegovega založnika in ustna priporočila dosegli svoj učinek. Bila je na kar nekaj seznamih najbolje prodajanih knjig, pa tudi v Hollywoodu so se pogovarjali o tem, da bi posneli film po knjižni predlogi. Bralci so nestrpno čakali naslednji roman, ki naj bi izšel prihodnji mesec. Za tretji roman je njegov agent zahteval ogromen predujem, ki ga je založnik tudi plačal. Knjigo je njegov urednik sprejel z navdušenjem, v založniški hiši pa je sprožila val razburjenja. Oblikovali so izvrstno naslovnico in načrtovali obširno promocijo pred izidom knjige. Kljub nedavnemu uspehu pa Alex Pierce ni bil svetovno znan. Med nebralci in tistimi, ki niso marali tega žanra, je bil nepoznan.

Alex ni hotel poveličevati svojega samskega življenja, niti ni hotel razočarati svojega oboževalca, zato je ostal tiho in prepustil Dobbsu, da sam presodi. Presodil je, kot mu je bolj ustrezalo in se odkašljal.

Njegove kriminalne zgodbe so govorile o moških in ženskah, ki so se znašli v nevarnih, včasih krutih situacijah. Njegovi liki so bili kralji narkomanskega podzemlja, oderuški lastniki propadajočih stavb, zvodniki, prostitutke, člani tolp, morilci, oderuhi,

»Nekateri pesjani imajo res srečo. Nobena ženska ne bo tega naredila zame, to je prekleto res. Najbrž je prav tako,« je filozofsko dodal. »Verjetno bi me izdalo srce, ležal bi v postelji in vse štiri molel od sebe, popolnoma gol, moj tič pa bi bil trd in bi stal kot drog za zastavo in …«

požigalci, posiljevalci, tatovi, izsiljevalci, ovaduhi – najslabši v družbi. Junaki so bili policisti, ki so se z njimi ukvarjali znotraj ali zunaj zakona. V njegovih zgodbah so bile meje med prav in narobe, med dobrim in zlim, tako tanko začrtane, da so bile skorajda nevidne.

»Še več kave, gospod Pierce?« je natakarica nagnila vrč s kavo nad njegovo skodelico.

Njegove zgodbe so bile surove na površju, v samem jedru pa resnično krute. Pisal je z zavistjo in neobčutljivim želodcem, čustvom svojih bralcev ni prizanašal, v dialog in pripoved je vnesel toliko realizma, kolikor je le bilo mogoče.

»Oh, ne, hvala. Prinesite mi prosim račun. In zraven dodajte še to, kar je imel gospod Dobbs.«

Čeprav v angleškem jeziku ni bilo besed, ki bi lahko ustrezno opisale ostuden umor, je poskušal na papir ujeti prizore, zvoke in vonje surovosti, ki jih je bilo eno človeško bitje sposobno zadati drugemu, ter psihologijo za zagrešitvijo takšnih kriminalnih dejanj.

»To pa je zelo lepo od vas. Hvala.« »Prosim.«

64 Novo_2.indd 64-65

65 21. 02. 2018 14:39:48


Grozn dan//Domen Koštomaj Z uporabo uličnega govora je odlomke o spolnosti opisal tako grafično in podrobno, kot bi bral poročila obdukcije. Njegove knjige so puščale močan vtis. Niso bile za občutljive, dlakocepske in pretirano sramežljive. Kljub surovosti je neki kritik dejal, da ima njegovo pisanje »… srce. (Pierce) ima skrivnosten pogled v človeško izkušnjo. Zareže do srca, da razgali dušo.« Alex je pohvalo sprejel z nezaupanjem. Bal se je, da so prve tri knjige le sreča. Vsak dan se je spraševal, ali je res nadarjen. Ni bil tako dober, kot si je želel, in prišel je do žalostnega zaključka, da pisanje in uspeh – kolikor uspešno pisatelj svoje delo sploh dojema – nista združljiva. Kljub dvomom o samem sebi je pridobival vedno več zvestih bralcev. Njegov založnik je presodil, da je vzhajajoča zvezda, vendar ni dovolil, da bi mu hvala stopila v glavo. Slavi ni zaupal. Ko je bil prejšnjikrat v središču medijske pozornosti, je bilo to najbolj nemirno obdobje njegovega življenja. Čeprav si je želel uspeti kot pisatelj, mu je življenje v anonimnosti ugajalo. Razvpitosti je imel več kot dovolj. Splezal je v svoj športni avtomobil in v nekaj minutah drvel po avtocesti, eden najbolj neustrašnih strahovitih voznikov.

F*** dan kulture

štirinajsto poglavje »Kaj bo treba narediti, da bomo spravili tega otroka na televizijo in v stalen dom?« Cat je ogorčeno prelistala kartoteko. Pri štirih letih je Danny dobil več udarcev, kot jih večina ljudi izkusi v vsem svojem življenju. Pregledovala je poročila in medtem stvari opisovala z drugimi besedami. »Fant njegove matere ga večkrat pretepa, zato so ji odvzeli skrbništvo in ga dali v rejništvo, kjer je že nekaj otrok.« Dvignila je pogled in svoje opazke usmerila k Sherry Parks, socialni delavki, ki se je ukvarjala s skrbništvom mladoletnih na centru za socialno delo v Teksasu. »Hvala bogu, da njenemu fantu ne služi več kot vreča za udarjanje, vendar potrebuje Danny popolno oskrbo osebe, ki se bo posvetila le njemu. Nekdo ga mora posvojiti, Sherry.« »Njegova mati se ga je pripravljena odreči.«

Okna je imel odprta, poslušal je promet, všeč mu je bil občutek vetra v laseh, užival je celo v predirljivem vonju izpušnih plinov. Predajal se je tem preprostim občutkom. Osupnilo ga je, kako zelo senzualno poživljajoč je bil svet, ko njegova čutila niso bila otopela zaradi alkohola. Pitja se je otresel tako, da se je prijavil na kliniko za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Po nekaj tednih čistega pekla je splaval na površje, bil je bled, koščen in tresoč, vendar popolnoma trezen. Zdaj je bil trezen že več kot dve leti. Ne glede na to, s kakšnimi pritiski se bo srečal v prihodnosti, je bil odločen, da ne bo podlegel skušnjavi. Kratke izgube zavesti so ga pošteno prestrašile. Prišel je v svoje stanovanje, vendar to ni bil dom. Špartansko opremljene sobe so bile polne škatel. Zaradi raziskav se je moral pogosto seliti, zato je začasno bival na različnih prizoriščih. Ni se imelo smisla ugnezditi. Pravzaprav je opravil že vse potrebno za naslednjo selitev. Utrl si je pot mimo škatel in šel proti spalnici, ki mu je služila tudi kot pisarna. To je bila edina soba v stanovanju, v kateri so bili vidni znaki življenja – nepostlana postelja v enem kotu, miza in delovna miza pa sta okupirali večino prostora. Povsod so ležali listi. Večina jih je bilo zloženih v kupe na vseh možnih površinah in pritrjenih na steno. Ta kaotična, naključna knjižnica je bila neusmiljen opomin na njegov rok za oddajo. Ozrl se je na stenski koledar. Maj. Čas je mineval hitro. Prehitro.

»V čem je torej težava? Pripravimo segment o njem in vzbudimo zanimanje družin, ki bi ga posvojile.« »Težava je v sodniku, Cat. Če želiš, lahko Dannyja zopet zagovarjam, vendar ti ne morem obljubiti, da bo njegova odločitev tokrat drugačna. Dannyjeva socialna delavka vztrajno trdi, da sodi v rejniško družino. Za zdaj je sodnik presodil v njeno korist.« Od ustanovitve Cat’s Kids je bila materinska Sherry Parks srednjih let Catina povezava z državno službo. Trudila se je, da bi zlorabljene otroke ali otroke s posebnimi potrebami vzeli iz rejniškega sistema in jih spravili v domove, kjer bi jih posvojili. To ni bila lahka naloga. Prebiti se je bilo treba skozi goro birokracije. Sherry se je pogosto bodla s socialnimi delavkami in sodniki, ki so bili tako kot vsi drugi pristranski in so imeli svoja mnenja, kar je vplivalo na njihove odločitve. Ko je bil žrtev v lastnem domu, je včasih otrok postal še žrtev počasnega sistema. Cat je rekla: »Prepričana sem, da hoče socialna delavka le najboljše, vendar menim, da je treba Dannyju poiskati dom. Manjka mu varnosti in potrebuje starše, na katere se bo lahko zanesel.« »Socialna delavka vztraja, da potrebuje še več terapij, preden bo pripravljen na posvojitev,« je oporekala Sherry Parks in igrala hudičevega odvetnika. »Zanemarjati so ga začeli takoj, ko so ga prinesli iz porodnišnice. Mora se naučiti živeti v družini. Če bi ga zdaj priporočili za posvojitev, bi bilo to prehitro in obsojeno na neuspeh, pravi. Prehitro bi ga spravili skozi sistem.« Cat je svoje rdečkastorjave obrvi namrščila nad nosnim lokom. »Medtem pa je sporočilo, ki ga dojema jasno in glasno – nihče te noče. ‘Tvoji rejniki ti bodo nudili dom tako dolgo, dokler ne boš dokazal, da si toliko vreden, da te nekdo posvoji.’ Mar se ne zavedajo, da breme odgovornosti prelagajo na Dannyja? In ker ni dovolj dober, se njegov občutek neuspeha in odtujitve le krepi. To je začarani krog, iz katerega ne more pobegniti.«

On pa je imel veliko dela.

»Če smo pošteni, Cat,« je rekla Sherry, »je fant hudičevo neznosen. Grize vsevprek. Ima histerične izpade. Uniči vse, česar se dotakne.«

66 Novo_2.indd 66-67

67 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj Cat je stresla z glavo in dvignila roke v znak predaje. »Vem, vem. Prebrala sem poročilo. Toda slabo obnašanje je značilno. To je poskus, da bi pritegnil pozornost. Spomnim se trikov, ki sem jih sama izvedla, da bi dokazala, kako nezaželena in neprimerna za posvojitev sem. To je bilo potem, ko se je kar nekaj obetov, da me bodo posvojili, končalo z zavrnitvijo. Vem, zakaj je tak. Nemogoče bo živeti z njim, dokler se ne bo nekdo usedel z njim in mu rekel: ‘Lahko imaš histerične izpade, Danny. Vseeno te bom imel rad. Ničesar ne moreš storiti, da bi te nehal imeti rad. Ničesar! Nikoli te ne bom tepel ali te zapustil ali poslal stran. Moj si. In jaz sem tvoj!’ Potem bi ga moral ta nekdo tako dolgo objemati, da bi sporočilo predrlo skozi vso sranje, ki se je nabralo okoli njegovega majhnega srca in uma, zaradi česar je postal družbeno in čustveno nefunkcionalen.« Jeff Doyle je zaploskal. »To je bil presunljiv govor, Cat. Morali bi ga uporabiti pri promociji.« Nasmehnila se je mlademu moškemu, ki je bil del njene ekipe. V kratkem času njunega sodelovanja je postal nepogrešljiv asistent. Nobeno delo ni bilo prenaporno zanj, pa vendar je z veseljem opravil vsa hlapčevska opravila. K uspehu programa Cat’s Kids je veliko pripomogel, zato ga je pred časom povabila, da je sodeloval pri njenih sestankih s Sherry. Ni se zanimal le za kakovost predvajanih prispevkov, temveč tudi za dobro otrok, o katerih so govorili v prispevkih. »Hvala, Jeff,« je rekla. »Vendar nisem sestavljala promocijskega govora. Mislila sem vsako besedo.« Obrnila se je nazaj k Sherry in vprašala: »Boš hotela pred sodnikom znova zagovarjati Dannyjev primer?« »Znova, da. Prepričana o uspehu, ne,« je odvrnila Sherry. »Vendar bom to vseeno storila.« Segla je po kartoteki in jo porinila v svojo prenapolnjeno torbico. »Sporočila ti bom, kdaj bo zaslišanje.« Cat je prikimala: »Če ne bom dosegljiva, povej Jeffu ali Melii.« »Povej meni,« je ugovarjal Jeff. »Sicer Cat morda ne bo dobila sporočila.« Sherry jima je namenila radoveden pogled, ki pa ga je Cat prezrla. Jeff je povedal preveč. Pozneje, ko bosta na samem, ga bo oštela. Prepiri znotraj pisarne niso bili nekaj, o čemer bi razpravljali z drugimi. Socialna delavka je vzela svoje stvari. »Mislim, da je to za zdaj vse. Oglasila se bom.« Na vratih Catine pisarne se je ustavila in dodala: »Mimogrede, včeraj ste pripravili krasen prispevek.«

F*** dan kulture »Še enkrat hvala. Popoldne te bom poklicala, da mi poveš, kako je šlo.« Ko se je Sherry poslovila, jima je Jeff natočil kavo. »Kaj pa je danes na urniku?« »Poglej, če je Melia že prišla, prosim. V prihodnje pa svoja mnenja o njej ali komer koli drugem tu na postaji WWSA zadrži zase, Jeff. Prav?« »Žal mi je,« je skesano rekel. »Vem, da ne bi smel reči tega pred gospo Parks, vendar mi je kar pobegnilo. Ampak je res. Vsa sporočila, ki jih prevzame Melia, imajo veliko možnosti, da se izgubijo, preden pridejo do tvoje mize.« »To je moj problem, ne tvoj.« »Toda …« »Moj problem. Jaz bom opravila z njim. Zmenjeno?« »Zmenjeno.« Odšel je in se čez nekaj trenutkov vrnil z Melio King. Tako zelo sta se razlikovala, in to ne le po spolu. Jeff je bil svetlolas in modrih oči. Oblačil se je kot učenjak. Melia je imela je imela dolge trepalnice, latino oči pa je spretno poudaril črn svinčnik za obrobljanje oči. Imela je polne in čutne ustnice. Bila je naklonjena živahnim barvam, ki so poudarjale njeno olivno polt in temne lase. »Dobro jutro, Melia.« »Živio.«

»Hvala. Ekipi bom povedala, da si jih pohvalila. Snemalec je posnel nekaj čudovitih kadrov s Sally.«

To jutro je imela oblečeno tesno prilegajočo se pleteno obleko barve maka. Sedla je in prekrižala svoje dolge in lepe noge. Njen nasmeh je bil domišljav, aroganten, popačen in je šel Cat na živce kot počena obnohtna kožica. Njeno kuhanje zamere je postalo vzrok nezadovoljstva v pisarni. Na žalost pa slaba kemija ni bila razlog za odpustitev, sicer bi jo Cat odpustila že pred meseci.

Petletnica je bila prizadeta zaradi govorne napake, ki je bila posledica ponavljajoče se fizične zlorabe. Nezmožnost in njeno nedružabnost bi lahko izničili ljubeča oskrba in pozornost.

Poleg tega se ji je zdelo, da te odločitve ne more sprejeti sama. Bill Webster je sam izbral njeno osebje, preden je prišla na WWSA. »Kandidate« so ji predstavili, da bi jih odobrila.

»Seveda, njene oči so povedale vse. Morali smo jih le posneti od blizu. Pripovedovale so njeno zgodbo, zaradi česar je bil scenarij skoraj odvečen. Toliko možnosti skriva v sebi, toliko ljubezni,« je žalostno rekla Cat. »Upam, da so telefonske linije v tvoji pisarni danes zjutraj pregorele zaradi klicev.«

Jeff Doyle se je prijavil za službo v informativnem programu, vendar je zgrabil priložnost, da sodeluje pri programu Cat’s Kids, za katerega je vedel, da bo zanj večji izziv.

»Jaz tudi,« je dodala Sherry. »Še enkrat, si prepričana, da lahko greš namesto mene to jutro?«

Melia King pa je prišla iz novinarske ekipe. Tudi ona je izrazila željo po bolj raznolikem delu, polnem izzivov in po višji plači. Program Cat’s Kids je bil zanjo dobra priložnost.

»Saj sem se prostovoljno javila.« Potem ko se je dogovorila s parom, ki se je prijavil za posvojitev, je Sherry odkrila, da že ima nekaj na urniku. Cat jo je pregovorila, da je sama prevzela razgovor.

Cat se je zdelo, da bi bilo neotesano, če bi zavrnila Billova priporočila, čeprav je Melijino antipatijo začutila takoj, ko ji je segla v roko. Ker ni imela druge razlage za sovražnost te mlade ženske, je menila, da je bila Melia živčna, ker je spoznala svojo novo šefico in se bo kmalu omehčala. Toda po šestih mesecih sodelovanja je bil njun odnos še vedno hladen.

68

69

Novo_2.indd 68-69

21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj Melia ni nikoli zamujala. Ni bila malomarna pri opravljanju svojih dolžnosti. Kadar koli je zagrešila manjšo napako, je imela pripravljen dober izgovor. Njena opravičila so bila mlačna in neiskrena, vendar so bila opravičila. Z drugimi besedami, si je trpko mislila Cat, reševala je svojo rit. »Katere sestanke imam danes?« je vprašala. Z nemarnim gibom roke je Melia odprla spiralni blok. »Namesto gospe Parks boste šli na razgovor z gospodom in gospo Walters.« »Prav. Ob kateri uri?« je vprašala Cat in s pogledom ošvrknila uro na svoji mizi. »Ob enajstih. Njuno kartoteko je pustila na moji mizi.« »Vzela jo bom, ko bom šla ven.«

F*** dan kulture »Bolj pomembno je, mislim, da bi Tony užival. Kateri šestlet-nik pa ne mara vlakov?« Melia je pomolila glavo skozi vrata. »Gospod Webster je v svoji pisarni. Rekel je, da lahko pridete gor.« Takoj nato je zopet izginila. Cat je stopila okoli mize. »Medtem ko me ni, pojdi v park in vse preveri,« je naročila Jeffu. »Tistemu, ki je glavni, povej, da bi radi snemali v sredo zjutraj. Prepričaj se, da vlak takrat vozi in tako dalje. Prav tako pokliči v Sherryjino pisarno, da bodo vedeli, kdaj morajo pripeljati Tonyja. Dvakrat preveri čas snemanja z urednikom informativnega programa, da bo ekipa takrat pripravljena.« Jeff si je delal zapiske. »Še kaj drugega?« »Da. Sprosti se. Življenje je prekratko, da bi ga jemal tako resno.« Dvignil je glavo in jo zmedeno pogledal. »Verjemi mi, jaz vem.«

»Živita na podeželski cesti proti Kerrvillu. Veste, kje je to?« »Ne.« Melia je zavila z očmi, kot bi bilo Catino nepoznavanje Teksasa višek neumnosti. »Morala vam bom dati napotke.« »To bi bilo zelo koristno,« je odločno rekla Cat. »Še kaj drugega?« »Ob treh popoldne morate biti v montaži.«

Catina pisarna je bila z živahno poročevalsko centralo povezana s kratkim hodnikom. Bill Webster ji je ponudil večjo in bolje opremljeno pisarno v izvršnem nadstropju zgradbe, vendar jo je zavrnila. Program Cat’s Kids je spadal pod okrilje poročevalskega oddelka, tako kot vse novice, ki so nastajale v domačem okolju. Povezovanje njenega osebja s fotografi, uredniki, režiserji in studijsko ekipo ji je bilo zelo pomembno. Websterju je bila rekla: »Nanje se zanašam, da bom na posnetkih videti in slišati dobro. Ne morem si privoščiti, da bi se odtujila od njih zaradi pisarne.« Nekaj zamere proti njej je osebje v novinarski redakciji gojilo že od prej. Cat Delaney ni napredovala na podlagi svojega dela, tako kot je to uspelo njim. Bila je igralka in ne novinarka.

»Vrnila se bom veliko pred tretjo.« »Pa tudi gospod Webster bi rad danes govoril z vami. Kadar vam bo ustrezalo, je rekel.« »Pokliči gor in vprašaj, ali je tu. Rada bi se sestala z njim, preden grem na razgovor.«

Cat je priznala pomanjkanje novinarskih veščin in vedela je, da so jo novinarski redakciji vsilili. Ekipa novinarjev je brez dvoma pričakovala, da bo zviška gledala nanje, ker je prišla iz Hollywooda, da bo pametnjakovička iz mesta zvezd.

Ne da bi potrdila zahtevo, je Melia vstala in šla proti vratom. Hodila je narahlo kot divja mačka. Očitno je bilo, da to na Jeffa ni naredilo vtisa. V znak neodobravanja je stisnil ustnice, ko je šla ven.

Ona pa jih je nenehno prosila za nasvet. Čeprav je pred studijskimi kamerami preživela nekaj let, ji je bil format informativnega programa popolnoma tuj. Ker pa je postavljala vprašanja, zamočila svoj tekst, prosila za ponovno snemanje in stresala šale na svoj račun, so jo počasi sprejeli medse.

Cat se je pretvarjala, da tega ni opazila. Članov svoje ekipe ne bo ščuvala drugega proti drugemu. Prav tako pa ni hotela pokazati pristranskosti. Vrnila se je k poslu in vprašala: »Smo že potrdili lokacijo za snemanje prispevka o Tonyju?«

Direktorjeva tajnica jo je toplo pozdravila. »Gospod Webster vas pričakuje, gospa Delaney. Kar vstopite.« »Stvari ne bi mogle iti bolje,« je rekel Bill, ko je Cat sedla.

Otroke v prispevkih je vedno klicala po imenu, saj se je spominjala, kako zelo je sovražila, kadar so o njej govorili kot o »otroku« ali »deklici«, kot bi zaradi tega, ker je postala varovanka države, ne bila več človek. »Kaj pa v Brackenridge parku?« je predlagal Jeff. »Tonyja bi lahko peljala na vožnjo z miniaturnim vlakcem. To bi bilo lepo videti.«

70 Novo_2.indd 70-71

»Tako si rekel že velikokrat.« Nasmehnila se mu je čez površino njegove črno lakirane mize, ki je bila svetleča, da bi jo lahko uporabili za ogledalo. »Če me boš zasipal s še več hvale, bom zardela.« »To niso puhlice,« je odvrnil med hihitanjem. »Povišana vrednost delnic potrjuje moje besede. Program Cat’s Kids je doživel silen uspeh.«

71 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj Njen nasmeh je zamrl; v očeh se ji je zabliskalo. »Gospod Truitt ne misli tako.« Novinar časopisa The San Antonio Light, Ron Truitt, je program Cat’s Kids kritiziral od samega začetka. »Še posebej neusmiljen je bil v svojem zadnjem članku,« je rekla Cat. »Kako je že rekel? ‘Ti prispevki so bedasti, osladni in sodijo v novice ravno toliko kot prispevek o plesanju stepa.’ To kljuse pa res zna uporabljati prispodobe, kajne?« Webster se zaradi novinarjeve kritike ni obremenjeval. »Na žalost je San Antonio v televizijskih krogih znan kot ‘krvavi trg’. Tako kot v vsakem drugem mestu je tudi v našem kar precej nasilja. Med novinarskimi redakcijami na televiziji velja prepričanje: več je morije, bolje je. Bojim se, da politika televizijske postaje WWSA o nedvoumnosti ni nobena izjema. Morali smo slediti trendu, da smo ostali konkurenčni. To mi ni všeč. Vendar je preprosto tako,« je rekel in razširil roke v znak predaje.

F*** dan kulture »Pa še vse hočeš imeti pod nadzorom. Ničesar nočeš spregledati.« »Priznam,« je rekla z nasmeškom. »Ne bodi tako stroga sama do sebe.« Namrščila se je. Edino, česar ni prenašala, je bilo popustljivejše ravnanje zaradi presaditve. »Ne razvajaj me, Bill.« »Cat,« je očitajoče odvrnil. »Vse prodajalce in srednji kader – vsi zagnani kot ti – opozarjam, naj ne garajo preveč. Pa nima nobeden izmed njih presajenega srca. To je dober nasvet za vsakogar.«

»V primerjavi z glavnimi novicami, ki skoraj vedno govorijo o nasilnih zločinih, so tvoji prispevki kot sapa svežega zraka. Gledalce opozarjajo, da je na svetu še vedno nekaj dobrote. Zato pozabi na kritiko gospoda Truitta. Glej na to kot na zastonjsko reklamo.«

»To priznam.«

Sama člankov ni sprejela s takšno lahkoto. Slab sloves je bil slab sloves. Sploh je ne bi tako razburilo, če bi Truittova kritika letela nanjo in na njen nastop; to bi z lahkoto prenesla. On pa je napadel njeno »dete«, in kot vsaka medvedka je bila tudi ona neusmiljeno zaščitniška.

»Vsakič, ko sodeluje pri projektu več kot ena oseba, so trenja neizogibna,« je diplomatsko odgovorila.

»Če bi radi gledali nasilje in prelivanje krvi, bi morali pokazati razmere, iz katere prihaja večina teh otrok,« je grenko rekla. »Kar je še dodaten razlog, da odmisliš vsakršno kritiko. Sooči se z gospodom Truittom.« »Poskušala sem, vendar mi ne odgovarja na klice.« Skomignila je z rameni. »Verjetno je tako bolje. Ne bi mu hotela ponuditi tega zadovoljstva, da bi vedel, da so me njegovi izkrivljeni članki vznemirili.« Webster ji je ponudil pijačo, vendar jo je zavrnila in razložila, da ima razgovor s parom, ki se je prijavil za posvojitev. »Razgovori s prijavljenimi niso tvoja odgovornost.« »Običajno ne. Vendar se je Sherry dogovorila za razgovor, zdaj pa ne more iti. Ker ju nočemo razočarati, sem se ponudila, da jo zamenjam. Poleg tega se zdita kar obetavna. Dejstvo je, Bill, da bi se z veseljem osebno srečala z vsemi kandidati. To bi bila možnost, da jim opišem, v kaj natanko se spuščajo, kar bi lahko naredila z edinstvene perspektive.« »Ker si bila tudi sama otrok v rejništvu.« »Tako je. Od njih zahtevamo, da se udeležijo tečaja o pozitivnem starševstvu, vendar tudi po desetih tednih niso pripravljeni na vse nezgode, ki se pojavijo, kadar gre za posebnega otroka. Obenem bi se lahko prepričali, da delamo vse v okviru zakona.« »Dovolj odgovornosti si že prevzela.«

Naslonil se je nazaj. »Trenja lahko dostikrat pripeljejo do učinkovitega kresanja idej. Mislim, da je tvoja ekipa dobro izbrana.« Odločila se je, da se bo svojih težav z Melio lotila z druge strani. »Jeff je deloholik. Zelo učinkovit je, vendar zna biti občutljiv.« »Je gej?« »Je pomembno?« »Sploh ne,« je odvrnil, ne da bi se razburil zaradi njenega ostrega tona. »Samo zanima me. Tako govorijo. Kakor koli, mislim, da je njegova osebnost veliko bolj primerna za program Cat’s Kids kot pa za poročila. Kako pa se razumeš z Melio?« »Ima nenadne spremembe razpoloženja,« je previdno rekla Cat. »Mar jih nimamo vsi?« »Seveda. Stvar je v tem, da si najina razpoloženja včasih nasprotujejo.« Hotela se je izogniti namigovanju, da je za vse kriva Melia. Ker morda ni bila. Nista se marali, čeprav se je Cat trudila po svojih najboljših močeh, da bi Melii ponudila priložnost. Že tako ji je prevečkrat pogledala skozi prste. Webster ni razbral namiga o neharmoničnosti. »Kot si rekla sama, Cat, kadar dela na projektu več kot ena oseba, je treba pričakovati nestrinjanje.« Bill se je po svojih najboljših močeh potrudil, da bi bil njen prestop na televizijsko postajo WWSA čim lažji in prijetnejši. Ni hotela, da bi mislil, da je navadna cmera. Zato je svoje pritožbe zadržala zase.

»Delo mi dobro dene.«

72 Novo_2.indd 72-73

»Si zadovoljna s svojo ekipo?« Ko je oklevala, je Webster radovedno usločil obrv. »Težave?«

73 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Prepričana sem, da bova sčasoma zgladili vse nesporazume.«

petnajsto poglavje

»Tudi sam sem prepričan. Te muči še kaj?«

Po pritlični hiši je odmeval hišni zvonec. Skozi zaščitna vhodna vrata je Cat videla širok hodnik, ki je šel vse do zadnje strani hiše. Iz osrednjega dela se je odpiralo veliko sob, vendar iz tega položaja ni mogla videti, kaj so.

Pogledala je na svojo uro in ugotovila, da ima še nekaj minut časa. »Rada bi, da začneš razmišljati o akciji zbiranja finančnih sredstev.«

Nekje v bližini je lajal pes, sodeč po njegovem robatem laježu je bil velik. Na srečo je bil slišati bolj radoveden kot popadljiv.

»O akciji zbiranja finančnih sredstev?« »Za otroke, za tiste, ki so še vedno v rejniških domovih, in za tiste, ki bodo kmalu posvojeni. Rejniški starši dobijo za otroka od države dvesto dolarjev na mesec. Medicaid plačuje za njihovo zdravstveno oskrbo. Vendar to ne zadostuje za vse. Mar ne bi bila dobra reklama za postajo, pa tudi strahotno koristno za otoke, če bi WWSA organizirala koncert ali pa golf turnir slavnih, kaj takega, da bi zbrala denar za druge stvari? Denimo za ortodonta in očala in poletni tabor.«

Ponovno je pozvonila in se čez ramo ozrla v smer, iz katere je prišla. Hiša je bila umeščena za nizek hrib, daleč stran od avtoceste. Bela ograja je določala mejo okoli posesti in razmejevala več pašnikov, na katerih so se pasli konji in govedo.

»Odlična zamisel. Stori, kar želiš.«

Enonadstropna hiša je bila sezidana iz lokalnega apnenca. Veliko verando je zasenčevala listnata glicinija, ki se je vzpenjala po lesenem ogrodju. Škrlatne geranije so cvetele v glinenih posodah. Vse je bilo videti negovano in ohranjeno, tudi zlati prinašalec, ki je pritekel izza vogala hiše in se vzpel po kamnitih stopnicah.

»Hvala. Vendar bom potrebovala pomoč. Še vedno sem nova tukaj in ne poznam ravno veliko ljudi. Misliš, da bi mi Nancy hotela pomagati?«

»Pozdravljen, kosmatinec.« Pes je povohal roko, ki mu jo je ponudila, nato pa jo prijateljsko obliznil. »Si sam doma? Mislila sem, da me pričakujejo – no ja, ne mene, Sherry.«

»Hotela?« se je zasmejal. »To bi bilo čisto po njenem okusu. Najraje zaviha rokave in se vrže na projekt. Akcije zbiranja finančnih sredstev so ji pisane na kožo.«

Zopet je pozvonila. Gospod in gospa Walters sta bila gotovo nekje v hiši, je menila. Malo verjetno je bilo, da bi odšla in pustila odprta in odklenjena vhodna vrata.

»Super. Poklicala jo bom.« Cat je vstala. »Če je to vse, potem moram iti.«

Z dlanmi je okoli oči naredila kvadrat, nato pa pokukala skozi ekran in zaklicala: »Dober dan? Je kdo doma?«

Prišel je okoli svoje mize in jo spremil do vrat. »Odlično ti gre, Cat. Veseli smo, ker te imamo. Postaji si dala kredibilnost in stil. Si tudi ti vesela, ker si tu? Ali ti je že kaj žal, ker si zapustila Kalifornijo? Si srečna?«

Na drugi strani hiše so pri odpiranju zaškripala vrata in na hodnik je stopil moški. Cat je spustila dlani in v zadregi odskočila, saj jo je zalotil pri kukanju skozi vrata.

»Žal? Sploh ne, Bill. Obožujem otroke. Delam nekaj, kar je vredno mojega truda in se krasno počutim.«

Bil je visok, vitek in bos. Njegovo čeljust je krasila vsaj dva dni stara brada. Ko je počasi stopal proti vratom, si je brez naglice zapenjal gumbe na leviskah, ko pa je dva gumba zapel, je odnehal. Poskušal si je poravnati razmršene lase, široko je zazehal, nato pa se leno popraskal po golih prsih. »Kako vam lahko pomagam?« se je namrščil in jo pogledal skozi vrata.

Počakal je, ko pa ni rekla ničesar več, je poskusil: »Odgovorila si mi le na polovico vprašanja.« »Če sem srečna? Seveda. Zakaj ne bi bila?«

Cat je bila vsa iz sebe. Ji je Melia dala napačne napotke? Se je Sherry zmotila o hišni številki ali pa o uri razgovora?

»Kaj pa doktor Spicer?« Cat se je družila s svojimi novimi sodelavci, vendar ni imela časa, da bi z njimi razvila globlja prijateljstva. Poleg tega pa je bilo njeno načelo, da je ločevala službeno in zasebno življenje. Njeni dolgi in zahtevni delavniki ji niso puščali veliko časa za spoznavanje ljudi, ki niso bili v tem poslu. Zaradi tega je bil Dean še vedno njen najboljši prijatelj in tako je odgovorila tudi na Billovo vprašanje.

»Uh, jaz … Jaz sem Cat Delaney.« Nekaj trenutkov je strmel vanjo skozi vrata, nato pa jih nepričakovano odprl in vanjo zapičil svoje zožene, sumničave oči. »Ja?«

»Slišiva se vsakih nekaj dni.« Videti je bil zaskrbljen. »Je kakšna možnost, da te pregovori, da se vrneš v Kalifornijo?« »Nobene. Preveč dela imam tu.« S pogledom je ošvrknila uro na zapestju. »Ki se začne z mojim razgovorom ob enajstih.«

74 Novo_2.indd 74-75

Gospod Walters očitno ni pričakoval obiska. Prišel je naravnost iz postelje. Je bila gospa Walters z njim v postelji? Če je bilo to res, kaj je pravzaprav prekinila? Spanje, je upala.

Njeno ime je navadno izzvalo odgovor. Ko so prodajalci ugotovili, kdo jim je izročil kreditno kartico, so običajno ostali brez besed ali pa postali zelo gostobesedni. Glavni natakarji so prisrčno jecljali, ko so jo vodili do mize po njeni izbiri. Kadar so jo opazili v javnosti, je privlačila presenečene poglede.

75 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Gospod Walters pa ni niti pomežiknil. Očitno mu njeno ime ni nič pomenilo. »Pravzaprav nadomeščam gospo Parks. Sherry Parks? To jutro ni imela časa, zato sem …«

Televizor je bil prižgan, vendar brez zvoka, zaradi česar Cat ni bilo treba poslušati glas lika iz risanke, ki je lovil tekmeca in ga s teniškim loparjem udaril po glavi.

»Kreten!« je zavpil in se udaril po stegnu.

Povsod so ležali časopisi. V kot zofe je bila stisnjena blazina, v kateri je bil še vedno viden odtis glave. Na kavni mizici sta bili dve pločevinki brezalkoholne pijače, prazna vrečka čipsa in nekaj, kar je bilo podobno ostanku sendviča.

Cat je odskočila, nato pa spoznala, da ni govoril njej. Govoril je psu, ki je s svojim dolgim rožnatim jezikom še vedno lizal njeno roko. »Bandit, lezi!« je osorno ukazal. Žalostno je pogledala psa, ki se je osramočeno odplazil na rob terase, kot mu je bilo ukazano, glavo je položil na sprednje noge, z žalostnimi očmi pa jo je še naprej gledal. Obrnila se je nazaj k moškemu. Z iztegnjeno roko je odprl vrata in ji ponudil neoviran pogled na njegovo pazduho. Po nagubani površini njegovih reber je proti pasu zdrsnila ena sama kapljica potu in se spustila v odpete kavbojke.

Cat je stala pod oboki in z gnusom opazovala prizor. Za pultom je bila kuhinja, v kateri je gospod Walters iz omarice jemal skodelice. Izpihal je prah iz njih. »Je gospa Walters doma?« je negotovo vprašala. »Ne.« »Kdaj pa bo prišla?«

Suho je pogoltnila. »Bojim se, da se je zgodila pomota.«

»Ne bi vedel. Čez nekaj dni, verjetno. Kava je kuhana. Nastavil sem časomer, da se je skuhala ob sedmih. Nekaj ur že čaka, toda močnejša kot je, bolje je, kajne? Mleko ali sladkor?«

»Potrebujem kavo. Vstopite.«

»Resnično, ne …«

Obrnil se je in izginil v hodnik. Vrata je ujela, preden so se zaprla, nato pa oklevala in premišljevala, ali je pametno, da mu sledi. Ni se zdel v stanju, da bi lahko zabaval gosta. Njegova žena se je morala še pojaviti.

»Uf! Pozabite na mleko.« Iz hladilnika je vzel karton polmastnega in ga odprl. Cat ga je zavohala od tam, kjer je stala. »Nekje tukaj je skodelica s sladkorjem,« je zamrmral, ko jo je začel iskati. »Spomnim se, da sem jo videl pred nekaj dnevi.«

Po drugi strani pa se ji je zdelo nesmiselno umakniti se zaradi nastalih težav. Več kot eno uro svojega časa je porabila, da se je pripeljala sem. Če bi odšla zdaj, bi bila pot popoln poraz. Pa tudi Sherry je pričakovala celostno poročilo. Ni mogla oditi, ne da bi prišla temu do dna.« Neverjetna neotesanost gospoda Waltersa jo je užalila, vendar je v njej vzbudila tudi radovednost. Prebrala je njuno prijavo, ki jo je vznemirila. Oba sta končala fakulteto; bila sta stara nekaj čez štirideset let, toda po petnajstih letih zakona še vedno nista imela otrok. Gospa Walters je bila pripravljena končati svojo kariero knjižničarke, da bi lahko postala mati posebnega otroka. Njena upokojitev in s tem tudi manjši prihodki zanju ne bi pomenili finančnega bremena, kajti gospod Walters je bil uspešen gradbenik. Zdela sta se idealna starša za enega od otrok v programu Cat’s Kids. Zakaj bi si vzela čas in se prijavila za posvojitev, nato pa se niti malo ne potrudila za prvi razgovor? To je bilo preveč begajoče vprašanje, da bi ostalo neodgovorjeno. »Radovednost ni lepa čednost,« se je opomnila, odprla vrata in vstopila. Pregovor bo udaren naslov, če se iz tega ne bo rešila živa, je kislo pomislila. Obokan vhod, skozi katerega je izginil gospod Walters, je vodil v prostoren dnevni prostor. Široka okna so prepuščala veliko svetlobe in nudila razgled na čudovito pokrajino Hill Country. Pohištvo je bilo izbrano tako, da je bilo udobno in prijetno. To bi bila zelo lepa soba, če ne bi bila tako neurejena.

»Ne potrebujem sladkorja.« »Dobro. Ker ga ne najdem.« Ni bila presenečena. Kuhinja je bila še v hujšem neredu kot dnevna soba. Pomivalno korito je bilo polno umazane posode, ki je zapolnjevala tudi vsak delček pulta. Na štedilniku so bile umazane posode. Miza je bila nastlana z umazano posodo, neodprto pošto, knjigami, časopisi, kupi listov in kartonasto škatlo mehiške hrane na vrhu. Nekaj rumenega in želatinastega je kapljalo na tla. Urejena okolica hiše je bila zavajajoča. Njeni stanovalci so bili umazanci. »Izvolite.« Po pultu ji je podal skodelico kave. Pljusknila je na ploščice, vendar se je zdelo, da tega sploh ne opazi. Srkal je kavo iz svoje skodelice. Po nekaj požirkih je vzdihnil. »Bolje. Torej, kaj prodajate?« Rahlo in skeptično se je zasmejala. »Ničesar ne prodajam. Sherry Parks je bila prepričana, da imate danes zjutraj razgovor.« »Uf. Kako ste rekli, da vam je ime?« »Cat Delaney.«

Z naslonjala za roke na zofi je bingljala moška srajca. Na tleh je ležal par kavbojskih škornjev in par nogavic.

»Cat …« Od strani jo je pogledal skozi paro, ki se je dvigala iz njegove skodelice. Premeril jo je od nog do glave in nazaj. »No, naj bom preklet. Saj vi ste vendar kraljica limonad, kajne?«

76

77

Novo_2.indd 76-77

21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj »Tako rekoč,« je hladno odvrnila. »Nadomeščam gospo Parks, ki je bila danes ob enajstih dogovorjena z vami.«

F*** dan kulture »Mislim, da to ne bo potrebno,« je odločno odvrnila. »Povejte svoji ženi …« »Moji ženi?«

»Dogovorjena? Danes?« Zbegano je odkimal. Cat je zamahnila z roko: »Pozabite. Očitno je prišlo do nesporazuma, vendar je vseeno.« Pogledala je nered, ki jo je obkrožal, nato pa ga pogledala v obraz in mu odkrito rekla: »Zelo mi je žal, vendar mislim, da ne boste ustrezali.«

»Hočete reči, da niste poročeni?« »Ne.« »Ampak saj ona je gospa Walters.«

Srknil je kavo in rekel: »Ustrezali za kaj?« Bil je neumen ali pa izredno bister. Ni vedela ali se igra z njo ali pa resnično ni imel pojma, kaj jo je prineslo v to hišo. Gospa Walters je morda oddala prijavo in se dogovorila za razgovor, ne da bi mož sploh vedel za to. Njen prikriti namen je bil, da ga navduši nad posvojitvijo. To se je dogajalo. Partner, običajno je bila to žena, je želel postati starš, medtem ko mož tega ni želel. Včasih je mož celo zagrizeno nasprotoval zamisli. Tako bi lahko bilo tudi tukaj. Cat se zagotovo ni hotela znajti v navzkrižnem ognju zakonskega prepira. »Sta z gospo Walters že govorila o tem?« Obrnil se je, da bi si nalil še eno skodelico kave, se ozrl čez ramo in vprašal: »Govorila o čem?« »O posvojitvi otroka,« je nestrpno odvrnila. Namenil ji je močan, oster pogled, nato pa je sklonil glavo, zaprl oči in se uščipnil za konico nosu. »Gotovo sem vstal pozneje, kot sem mislil,« je mrmral, nato pa dvignil glavo in jo zopet pogledal. »Prišli ste, da bi se pogovorili o posvojitvi otroka?«

»Seveda je.« Na lica se mu je prikradel komaj opazen nasmešek. »Irene Walters je poročena s Charliejem Waltersom. Fant, se bosta zabavala, ko bosta izvedela, da ste me zamenjali zanj.« V odgovor na njen zbegani pogled je odkimal in dejal: »Le hišo pazim. Prejšnji teden sta morala nepričakovano oditi, ko je eden od Charliejevih sorodnikov v Georgii zbolel. Jaz pa sem potreboval miren kraj, kjer bi lahko delal, medtem ko mi bodo prepleskali stanovanje. To se mi je zdela dobra kupčija.« »Pustila sta vas, da jima pazite na hišo?« Odločno je pogledala proti pomivalnemu koritu, ki je bil poln umazane posode. Sledil je njenemu pogledu in bil presenečen, kot bi nered opazil šele zdaj. »Verjetno bi moral počistiti, preden se vrneta. Gospa je prišla predvčerajšnjim – mislim, da je bilo takrat –, da bi počistila, vendar sem jo nagnal. Medtem ko sem poskušal pisati, je okoli mene brisala prah in sesala. To mi je šlo pošteno na živce. Mislim, da sem vpil nanjo. Kakor koli, užaljena je odšla. Irene jo bo morala pomiriti. Tudi zaradi tega bo jezna name,« je skesano rekel. »Pisal?« Pogledal jo je: »Prosim?«

»Seveda. Kaj pa ste mislili?« »Ne vem,« ji je odvrnil z enakim nejevoljnim glasom. »Kar zadeva mene, bi lahko prodajali tudi piškote za skavte.« »Pa jih ne.« »Kaj torej,« utihnil je, ko se mu je nenadoma posvetilo. Skodelico je sunkoma odložil na pult. »Oh, sranje. Kateri dan je danes?« »Ponedeljek.« Pogledal je na koledar, ki je visel zraven hladilnika, nato pa z dlanjo udaril ob steno. »Prekleto.« Vrnil se je, si šel z roko skozi temne lase in bil videti ves nejevoljen. »V petek bi vas – oziroma to gospo Parks – moral bil poklicati in odpovedati razgovor. Za vse sem kriv jaz. Pozabil sem pogledati na koledar vsak dan, kot mi je naročila. Pošteno jezna bo,« je rekel skoraj sam zase. »Poglejte, žal mi je. Lahko bi vam bil prihranil pot. Razgovor boste morali prestaviti.«

»Rekli ste, da ste poskušali pisati.« Stopil je mimo nje in šel do vgrajene knjižne omare v dnevni sobi. Vzel je knjigo in ji jo pomolil pod nos. »Alex Pierce.« Prebrala je naslov, nato pa jo obrnila in pogledala fotografijo na zadnji strani gladke prašne platnice. Moški na fotografiji je bil negovan in oblečen. Toda njegove oči so bile iste – sive in prodorne pod težkimi obrvmi, eno je prekinjala navpična brazgotina. Privlačen profil. Raven nos. Resne vendar čutne ustnice. Kvadratasta čeljust. To je bil izredno možat obraz. Strog in čeden. Še vedno je sklanjala glavo, saj ji je bilo lažje gledati v oči na fotografiji kot v resnično osebo. Postalo ji je nenavadno toplo in čutila je potrebo, da se izkašlja. »Slišala sem že za vas. Vendar vas ne bi prepoznala.« »Za sliko sem se uredil. Moj agent Arnie je vztrajal.« »Koliko knjig ste že objavili, gospod Pierce« »Dve. Tretja pride ven šele naslednje leto.«

78 Novo_2.indd 78-79

79 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Kriminalne zgodbe, kajne? Nekaj takega.«

»Zamerim vam vaše namigovanje. Nisem prišla sem, da bi obsojala.«

»Nekaj takega.«

»Vraga ne. Saj ste že rekli, da ne bosta ustrezna.«

»Žal mi je. Nisem prebrala.«

»Vi ne bi ustrezali?«

»Ne bi vam bile všeč.«

»Vidite, kaj hočem reči? Svoje mnenje visoko cenite in ga radi vsiljujete. Zakaj bi sicer kraljica limonad garala v San Antoniu?«

Zaradi tega je osorno vzkipela. »Zakaj pa ne?«

V Cat je kar vrelo, vendar se je bala, da bi besedni dvoboj izgubila. »Nasvidenje, gospod Pierce.«

»Niste videti takšen tip.« Skomignil je. »Moje zgodbe govorijo o nasilju in pištolah. O umorih in težkih telesnih poškodbah. Niso ravno lepe zgodbe.« »Čeprav sočne.«

Sledil ji je do vhodnih vrat. Vedela je, da je svoje prebadajoče oči zapičil v sredino njenega hrbta, ko je počasi šla do verande. »Nasvidenje, Bandit.«

Očaran je nagubal razbrazdano čelo.

Pes je vstal in zacvilil, ko je šla mimo njega. Verjetno je bil nesrečen, ker so ga gospodarji pustili v oskrbi cepca, ki se mu je sesirilo mleko.

»Zakaj menite, da mi vaše knjige ne bi bile všeč?« Še enkrat jo je predrzno pogledal, nato pa iztegnil roko in med prste ujel pramen njenih las. »Zato, ker so rdečelaske v njih vedno lahke.« Zbodlo jo je v trebuhu, zaradi česar se je razjezila, saj je sumila, da je želel takšen odziv. Odrinila je njegovo roko. »In nagle jeze,« je dodal z arogantnim nasmeškom. Knjigo mu je porinila v roke. »Prav imate. Vaše pisanje mi ne bi bilo všeč.« Borila se je s svojo jezo in jo zadržala v sebi le zato, ker ni hotela, da bi se izkazalo, da je stereotip resničen. »Kdaj pričakujete, da se bosta gospod in gospa Walters vrnila?« Knjigo je odložil na vogal mize in naredil še en požirek kave. »Rekla sta, da bosta poklicala, preden bosta zapustila Georgio. Dokler me ne pokličeta, lahko le ugibamo.« »Ko se bosta vrnila, jima povejte, naj pokličeta pisarno gospe Parks. Dogovorili se bodo za drug razgovor.« »Irene in Charlie sta krasna. Čudovita starša bi bila za enega tistih otrok.«

Gospod. Še več sočnosti. Alex Pierce je bil bolj zoprn kot smirkov papir. Razdražil jo je, jo vznemiril in užalil. A je bila bolj jezna nase kot nanj. Zakaj mu je dovolila, da je prevzel nadzor? Zakaj ji je postalo neprijetno zaradi napake in se ni temu izognila s smehom? Humor je bil njen protistrup za večino neprijetnih situacij. Tokrat pa ni imela na zalogi niti ene šale. Zardela in jecljala je kot živčna šolarka, zdaj pa je ostala sama s koščki svojega ponosa in močno zamero do avtorja umazanih policijskih zgodb, ki je živel kot svinja in pil prekuhano kavo, kot bi bila voda iz pipe. Dvakrat bolj jezna je bila, ker je menila, da bi morali vsi bili videti tako dobro kot on, ko vstanejo. Objekt njenega zaničevanja je prišel na teraso in se zleknil v gugalnik na verandi, ki je prijetno zacvilil pod njegovo težo. Potrepljal je prostor ob sebi. Bandit je, ves iz sebe zaradi neizgovorjenega povabila, skočil na sedež in brado položil na avtorjevo stegno. Cat je odšla s podobo Alexa Piercea, ki se je počasi gugal v gugalniku, srkal kavo in leno praskal Bandita za ušesi.

»O tem bo odločal sodnik.« »Toda vaše priporočilo veliko pomeni, mar ne? Stavim, da vplivate na gospo Parks in druge na položajih, kajne? Mar ne cenijo vašega mnenja?« »Kaj bi radi povedali, gospod Pierce?« »Rad bi povedal,« je kratko rekel, »ne zajebite zdaj vsega za Irene in Charlieja zaradi nekaj umazanih krožnikov. Ne obsojajte ju zaradi mene.«

80 Novo_2.indd 80-81

81 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

šestnajsto poglavje »Videti sta izmučena.« Melia, ki je bila videti vsa sveža kot eksotična roža v cvetličarjevem hladilniku, je izza svoje mize pozdravila Cat in Jeffa, ko sta se privlekla skozi vrata. »Bila sva v parni kopeli, ki ji sicer rečejo tudi Brackenridge park.« Cat je z ramena spustila težko torbo. »Niti najmanjše sapice ni bilo. Opomni me, da poleti v San Antoniu nikoli več ne oblečem česa svilenega.« Material je odlepila od vlažne kože. »Kako pa je šlo sicer?« »Zelo dobro.« »Nekaj odličnih posnetkov Tonyja smo naredili,« je povedal Jeff Melii, ko se je zrušil v naslonjač. »Sploh nobene treme ni imel pred kamero.« Melia je izročila Cat nekaj telefonskih sporočil. »Sherry Parks bi rada takoj govorila z vami. Misli, da bo sodnik odobril Dannyjevo posvojitev.« »Saj to je super!« je rekla, njena utrujenost pa je kar izginila. »Prosim, poskusi jo poklicati.« Pobrala je torbo, šla v svojo zasebno pisarno, z nog brcnila čevlje in sedla za mizo. Iz navade je pogledala na uro, nato pa segla proti spodnjemu predalu mize. Zapiskal je telefon. Ko je odprla predal, je pritisnila gumb na telefonu. »Da, Melia?« »Gospa Parks je na zvezi.« Predal je bil prazen. »Naj jo vežem?« Predal je bil prazen.
»Cat? Ste tam?« »Da, toda moja … Melia, kje so moja zdravila?« »Prosim?« »Moje tablete. Moja zdravila. Kje so?« »Mar jih nimate v spodnjem predalu mize?« je vsa zbegana vprašala Melia. »Seveda jih imam, vendar jih ni tu.« Sunkoma je zaprla predal, nato pa ga takoj odprla, kot bi bil prazen predal optična iluzija, ki bo izginila.

82 Novo_2.indd 82-83

83 21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Toda predal je bil prazen. Njene tablete so brez dvoma izginile.

je na kaseto, ki je ležala na mizi. »Le njega sem videla.«

Melia se je pojavila na vratih. »Gospe Parks sem rekla, da jo boste poklicali nazaj. Kaj se je zgodilo?«

»Si bila kdaj dlje časa odsotna?« je vprašal Jeff.

»Tisto, kar sem rekla.« Nenamerno je zavpila, vendar je hitro znižala glas. »Moja zdravila so izginila,« je mirno izjavila. »Vse svoje tablete imam tukaj, v spodnjem predalu. Vedno. Zdaj pa jih ni tukaj. Nekdo jih je vzel.«

Melia mu je zamerila vprašanje, kar je pokazala tako, da je odgovorila zelo napadalno. »Kaj pa pričakuješ, da se bom polulala v stol? Seveda, nekajkrat sem šla na stranišče in šla sem na kosilo. Od kdaj je to zločin?« Cat ni hotela pomisliti, da se je Melia tako zlobno poigrala z njo. Pomislila je na to, da bi jo kar naravnost obtožila, vendar v tem ni videla smisla. Če je bila Melia kriva, potem bi vse skupaj le zanikala. Če pa je bila nedolžna, bi takšna obtožba le še poglobila prepad med njima.

»Kdo bi hotel vaše tablete?« Cat je strmela vanjo. »To bi tudi jaz rada vedela.«

Še bolj pomembno pa je bilo, da bi lahko zdravila v napačnih rokah postala nevarna.

Vstopil je Jeff. »Kaj je narobe?«

»Melia, prosim pokliči doktorja Sullivana.« To je bil lokalni kardiolog, ki je imel ordinacijo v bližini, h kateremu jo je napotil Dean. »Izsledi ga, če ni dosegljiv. Vseeno mi je, kje je, najdi ga. Povej mu, naj pokliče lekarno in naroči, da mi zdravila pošljejo čim prej.«

»Nekdo mi je vzel zdravila iz predala.« »Kaj?«

Melia se je obrnila in zapustila pisarno brez besed.

»Sta oba oglušela?« je zavpila. »Moram vse ponavljati? Nekdo je priplesal v mojo pisarno in mi ukradel zdravila!«

»Lahko bi se zapeljal do tvoje hiše in ti prinesel tablete,« je predlagal Jeff.

Vedela je, da se nerazumno obnaša, vendar so bila zdravila zanjo življenjskega pomena.

»Hvala. Kar se tega tiče, bi lahko šla domov sama.«

Jeff je stopil okoli mize in pogledal v prazen predal. »Kdo bi ti ukradel tablete?«

»Preveč razburjena si, da bi lahko vozila.«

Cat si je šla z rokami skozi lase.

Nerada je priznala, vendar je bila res zelo razburjena. Zdravila bo dobila dovolj hitro; saj ni imela v predalu zadnje zaloge na svetu. Pretreslo jo je to, da ji je nekdo ukradel nekaj, kar je bilo zanjo veliko bolj dragoceno kot dragulji, krzno ali denar. Od teh zdravil je bilo odvisno njeno življenje.

»To sem jo že sama vprašala,« je tiho rekla Melia. »Razkurila se je.« »Jih nisi morda sama kam založila?« je poskusil Jeff.

»Cenim ponudbo, Jeff,« je rekla bolj mirno, kot se je počutila. »Toda ko bo doktor Sullivan poklical lekarnarja, bo ta poskrbel za to.«

Njegov nežen, iskren poskus pomagati je le še povečal Catino ogorčenje. »Založiš lahko škatlo aspirinov in jih čez šest tednov najdeš v žepu plašča. Težko pa je izgubiti štirinajst stekleničk tablet.«

»Kam greš?« je Jeff ujel njen korak, ko je zapustila pisarno.

»Morda si jih včeraj zvečer odnesla domov?«

»Čakam na doktorja Sullivana,« je Melia rekla Cat, ko je šla ta mimo njene mize. »Pacienta ima, vendar je njegova tajnica rekla, da ga bo zmotila.«

»Tega ne bi naredila.« Zopet je vpila. »Imam dvojnike vseh receptov. Ene za doma. Ene za službo. Tako lahko dozo ob poldnevu vzamem tukaj. Včasih tudi večerno dozo, če delam pozno v noč.«

»Hvala.«

Tri od štirinajstih zdravil so bila bistveno pomembne tablete proti zavrnitvi. Ostalih enajst je preprečevalo stranske učinke teh treh. Vestno se je držala predpisanega urnika o treh dozah na dan. »Če bi vseh štirinajst stekleničk včeraj zvečer vlekla domov – kar jih nisem – bi se tega spomnila,« je rekla svojima pomočnikoma. »Nekdo je brskal po moji mizi. Nekdo jih je premaknil. Kdo je bil tukaj danes zjutraj?«

Obrnila se je k Jeffu, ki je še vedno stal za njo. »Če neki prasec misli, da je to smešno, naj zadevo razjasnim. Takoj.« Redakcija informativnega programa je bila pravi raj za šaljivce. Osebje je vedno tekmovalo v tem, kdo si bo izmislil najboljšo – ali najhujšo, odvisno od zornega kota – šalo.

»Le jaz in gospod Webster,« je odgovorila Melia. »Prinesel je videokaseto, ki naj bi si jo ogledala.« Pokazala

Potegavščine so obsegale vse od tega, da so nastavili plastično bruhanje v skupni hladilnik do tega, da so poročali o tem, da so predsednika Združenih držav Amerike ubili, medtem ko je scal na moškem stranišču v postaji Texaco na avtocesti številka 35.

84

85

Novo_2.indd 84-85

21. 02. 2018 14:39:49


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Cat je šla do odgovornega urednika. Bil je osivel, kapricast, napihnjen verižni kadilec, ki je bil jezen zaradi dejstva, da se v prostorih redakcije ni več kadilo. Vedno je mrko gledal, prijateljev pa ni imel. Toda njegov instinkt za novice si je prislužil spoštovanje vseh. Ko je rekel »skoči«, so celo najbolj samovšečni novinarji vprašali »kako visoko«.

Naslonila se je na vrata in nekajkrat globoko zajela sapo. Svilena bluza se ji je zdaj še bolj lepila na kožo kot prej, ko je prišla iz dušeče vročine. Kopala se je v vlagi in se živčno znojila. Kolena so se ji tresla.

Skoraj bi ga vrglo, ko je Cat pritisnila gumb na interfonu na njegovem telefonu.

Toda dejstvo je bilo, da je imela presajeno srce.

»Hej, fantje.« Njen glas je odmeval iz zvočnikov v veliki sobi, ki je bila prepredena s pregradami, ki so ločevale posamezne mize. »Hej, vi,« se je popravila. Spomnila se je, da Teksačani niso marali izraza fantje. »Tistemu cepcu, ki misli, da je smešno, ker mi je vzel zdravila proti zavrnitvi, bi rada povedala, da ni.«

To je pomenilo, da je bila posebna, da je imela potrebe, ki jih je imelo le malo drugih ljudi, pa če je to hotela ali ne. In tako bo do konca njenega življenja.

»O čem za vraga pa govorite?« jo je osuplo vprašal odgovorni urednik.

Današnja kriza je bila kratkotrajna in se ni končala z življenjsko nevarno situacijo. Kljub temu je bila krut opomin, kako krhka je bila.

Tri leta se je poskušala prepričati, da je običajna oseba kot vsi drugi, da ni na njej ničesar posebnega.

Ni se ozirala nanj, temveč je v interfon rekla: »Strahovito smešno je bilo, ko ste z mojimi higienskimi vložki zvočno izolirali jedilnico. Smejala sem se celo, ko ste mi na plakatu narisali brke in dodatno joško. To pa ni smešno, v redu? Ne pričakujem, da bo krivec priznal. Samo ne storite tega nikoli več.« »Spravite se stran od tega.« Odgovorni urednik je zgrabil svoj telefon, ki se ga dotlej ni še nihče drznil dotakniti. »Kaj vas je tako razjezilo?« »Nekdo mi je sunil tablete.« Osebje v redakciji je vstalo izza svojih pisalnih miz in jo radovedno gledalo. Pristopil je režiser informativnega programa, namrščil čelo in vprašal: »Kaj za vraga se dogaja?« Ponovila je. »Prepričana sem, da tisti, ki je skrivaj vstopil v mojo pisarno in jih vzel iz predala v mizi, ni mislil nič slabega. Toda to je bilo neumno in nevarno početje.« »Kako veste, da je bil nekdo od tukaj?« je vprašal režiser. »Ne vem,« je priznala. »Toda nekdo iz tega nadstropja bi imel najboljšo priložnost, da se sprehodi v mojo pisarno in s tem ne pritegne pozornosti. Vsi tukaj se tudi radi šalijo. Bolj je bolna, bolj je smešna. Toda tista zdravila niso šala.« »Prepričan sem, da se vsi v redakciji tega dobro zavedajo, gospa Delaney.« Njegovo zaupanje v osebje je povzročilo, da je Cat premislila o svojem refleksnem odzivu. Morda se je prenaglila in jih je po krivem obtožila. »Opravičujem se za prekinitev,« je rekla in se počutila čisto majhno. »Če boste kaj slišali, mi prosim povejte.« Preden bi lahko začeli razpravljati o zadevi, se je umaknila v svojo pisarno. »Pošiljka je na poti,« ji je dejala Melia, ki se je še vedno kujala. »Rekli so, da bo trajalo približno dvajset minut. Je to dovolj hitro?« »V redu bo. Hvala. Daj mi nekaj trenutkov, nato pa zopet pokliči Sherry. Jeff, prinesi mi prosim Dannyjevo kartoteko v pisarno.« Ker je potrebovala trenutek zasebnosti, je zaprla vrata, ki so jo ločevala od njenega podrejenega osebja.

86 Novo_2.indd 86-87

87 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

sedemnajsto poglavje Cat je prvič okusila zloglasno nadzorovano jezo Billa Websterja. Slišala je, da se je le redko razjezil, ko pa se je, je to sprožilo strah v celotni zgradbi. To jutro je bila jeza uperjena vanjo. »Bili so togotni, Cat.« Tiho je odgovorila: »Upravičeno.« »Menijo, da smo jim deklico napačno predstavili.« »Saj smo jo. Vendar ne namenoma.« Webster je izpustil sapo. Obvladoval je svojo jezo, toda njegov obraz je bil še vedno rdeč. »Program Cat’s Kids je pridobitev za skupnost. Kar lep uspeh je že dosegel in postal pomemben simbol televizijske postaje WWSA.« »Toda program Cat’s Kids lahko prav tako pomeni Ahilovo peto,« je rekla in uganila tok njegovih misli. »Natanko tako. Še vedno sem zadevi popolnoma predan. Nočem, da bi mislila, da sem se ustrašil. Toda zaradi oddaje smo precej ranljivi in dovzetni za tožbe. Smo tarča države, tistih, ki se prijavijo za posvojitev, bioloških staršev – pravzaprav vsakogar, ki se jezi zaradi razžalitve, resnične ali namišljene. Ta televizijska postaja pa je nekje na sredini ceste v tveganem položaju.« »Kjer nas lahko zbijejo tovornjaki, ki vozijo v obe smeri.« Hladno je prikimal. »Ko smo začeli ta program, smo sprejeli tveganje, ki ga je to prinašalo s sabo. Kot generalni direktor sem še vedno pripravljen sprejeti tveganja, kajti prednosti jih močno prekašajo. Sprejeti moramo skrajne varnostne ukrepe, da bi se izognili podobnim incidentom.« Cat si je podrgnila čelo. Včeraj sta namreč O’Connorjeva poklicala Sherry Parks in preklicala nedavno posvojitev. Njuna deklica, ki sta jo posvojila preko programa Cat’s Kids, je poskušala zapeljati gospoda O’Connorja. »Trdila sta, da so njeno spolno izkušenost namenoma izpustili iz njene kartoteke, da bi pospešili njeno posvojitev.« »To preprosto ni res, Bill. Analiziralo jo je kar nekaj otroških psihologov. Svojo spolno izkušenost je skrila pred vsemi zdravniki, pred socialnimi delavkami, pred nami, pred vsemi, ki so se ukvarjali z njo.« »Ne vem, kako se je lahko izmuznila.« »Stara je sedem let!« je zavpila Cat. »Ima kitke in jamice v ličkih, ne pa rogov in razcepljenega repa. Kdo bi pričakoval, da bo imela težave, povezane s spolnostjo? Toda odkar je bila v zibelki, so jo zlorabljali. Njen očim jo je naučil, kako naj ga zadovolji. Naučil jo je, kako dražiti in …« »Kristus,« je rekel Bill in pobledel. »Nočem slišati vseh podrobnosti.«

88 Novo_2.indd 88-89

89 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Vsi jih morajo slišati,« je odrezavo rekla. »Če bi vsi priznali umazane podrobnosti, potem to nasilje ne bi bilo tako razširjeno v naši družbi.«

tem, da bi se še osebno zapletala s temi otroki. Njihove težave sprejemaš nase. S tem izgubiš nepristranskost.« »Hvala bogu, da jo,« je razdraženo rekla. »Nočem biti nepristranska. To so otroci, Bill, ne številke ali pa statistika. To so človeška bitja, ki imajo srce, dušo in um in so jih tako ali drugače prizadeli.«

»Razumem. Nadaljuj.« »Glede na njeno ozadje so bili psihologi sprva presenečeni, ker je preživela s tako malo brazgotinami. Zdaj vemo, kako zelo razrvana je v resnici. S svojo seksualnostjo manipulira s svojim okoljem – še posebej, da doseže svoje pri moških, pri katerem koli moškem. Popolnoma prav imaš, Bill. Ne moremo si predstavljati, da bi otrok, ki je videti tako nedolžen, dejansko bil femme fatale. Niti si ne moremo predstavljati, kaj so ji naredili, da je postala takšna.« »Vendar ne moremo kriviti O’Connorjevih, da si želita razveljaviti posvojitev.« »Seveda ne. Saj so jima povedali, da so jo spolno zlorabljali. S tem sta se bila pripravljena spopasti, ko ni še nihče vedel, kako velika je škoda. Nikomur od nas se ni niti sanjalo, kako spretno je manipulirala s strokovnjaki. Poznala je prave odgovore na vsa njihova vprašanja. Poigrala se je z njimi, ker je želela živeti pri O’Connorjevih. Hotela je spati v rožnati postelji, ki sta jo postavila v njeno sobo. To je priznala že Sherry.« Bill je nejeverno zmajal z glavo.

»Nanje lahko gledaš kot na reklamno potezo, način, da se dvigne gledanost. Vsi drugi, ki sodelujejo pri programu Cat’s Kids jih lahko vidijo le kot glavno temo zgodbe, nekaj, v kar usmerijo kamero.« Nagnila se je nad njegovo mizo in se oprla na roke. »Jaz pa se osredotočam na same otroke. Vse ostalo je le sredstvo za dosego cilja. Če bi si želela le bogastva in slave, potem bi ostala pri limonadi Passages. »Tako pa sem prišla sem, da bi počela nekaj, kar bo vedno imelo smisel. Da bi dosegla ta cilj, moram ostati osebno vpletena.« »Ne strinjam se s tabo, vendar menim, da veš, kaj delaš.« »Ne bom te razočarala.« Čez mizo ji je podal jutranji časopis, ona pa je že prebrala članek, ki ga je on obkrožil z rdečo barvo. »Zdaj ko sva se pogovorila o O’Connorjevih, bi rad slišal tvoj predlog, kako naj se spoprimemo s tem.«

»Ni prvič, da sem slišala za tako resen primer,« je rekla Cat. »To je tragično za vse vpletene.« »Res. Že zaradi tega nas ne smejo povezati s tem. Takšna napaka se ne sme več zgoditi, Cat,« je mrko rekel. »Ne morem vam dati nobenega zagotovila. Lahko pa sprejmem popolno odgovornost za izbiro otrok, ki se pojavijo na Cat’s Kids. Če se mi bo porodil kakršen koli dvom …« »Ga upoštevaj.«

Takoj ko se je vrnila v svojo pisarno, je Cat poklicala Jeffa in Melio. »Zaradi pomanjkanja časa in energije ne bom slepomišila, temveč bom povedala kar naravnost. Včeraj popoldan sta oba izvedela, kaj se je zgodilo pri O’Connorjevih. Je kateri od vaju zgodbo prodal medijem?« Nobeden od njiju ni rekel ničesar. Frcnila je časopis, ki ga je prinesla iz Billove pisarne. »Ron Truitt je zopet udaril. Toda tokrat ni streljal s slepimi naboji. Za to ni mogel izvedeti po naključju. Nekdo mu je povedal.«

Njegova terminologija ji ni bila všeč. Nista govorila o melonah. Zamerila mu je, ker ji je ukazal, naj izbere le tiste otroke, ki so bili najmanj zaznamovani. Vendar je pokimala v znak privolitve. »O’Connorjevima sem to jutro poslala osebno opravičilo. Obupno žal mi je zanju. Seveda sta bila zgrožena zaradi tega, kar je storila; vendar je minilo ravno dovolj časa, da sta jo vzljubila. To je uničujoča dilema zanju.« »Upam, da nas ne bosta tožila za nekaj milijonov,« je rekel Webster in govoril kot poslovnež. »Žal mi je, da mora postaja sprejeti ta udarec z dvignjeno glavo.« Pomirjeno je odmahnil, ko se je opravičila. »Ti si tista, ki je v prvem strelskem jarku. Toda vsi smo v tem, Cat. Kar koli se že zgodi, te bom stoodstotno podprl. Na svoji strani boš imela naše odvetnike, ki so krvoločni kot ameriški rosomahi.« Podoba pravniških rosomahov, ki jih bodo spustili na par, ki je že pretrpel neizmerno gorje, ji ni bila všeč. »Upam, da se to ne bo zgodilo.«

»Brez dvoma na centru za socialno delo niso hoteli, da bi zadeva prišla v javnost. O’Connorjeva sta skoraj tako jezna, ker so vdrli v njuno zasebnost, kot sta jezna zaradi incidenta samega. Tudi od njiju tega ni mogel izvedeti. Vsi prsti so uprti v televizijsko postajo WWSA, še posebej v to pisarno.« »Torej, kateri od vaju je odgovoren? Skupaj s priznanjem bi rada slišala tudi razlago. Če bodo Cat’s Kids umaknili iz programa, bomo vsi brezposelni, zato bi rada vedela, kaj sta hotela doseči s tem, da sta ga poskušala uničiti?« Oba sta bila še vedno tiho, njune oči pa obrnjene stran. »Jeff,« je čez nekaj časa rekla Cat, »bi naju prosim pustil sami?« Odkašljal se je in s pogledom ošvrknil Melio. »Seveda.« Zdrsnil je skozi vrata pisarne in jih zaprl za sabo. Cat je dovolila, da ju je zajela težka tišina. Eno je držalo za Melio King – upala si je. Njene temne oči niso niti trznile. Uprla jih je v Cat.

»Jaz tudi.« Zavzel je pozo sodnika, ki je pripravljen, da izreče sodbo. »Čeprav boš verjetno po tem premislila o

90 Novo_2.indd 90-91

91 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj »Melia, dajem ti še zadnjo priložnost, da priznaš, da si ti Ronu Truittu predala to zgodbo. Dobila boš ukor. Toda če prisežeš, da ne boš nikoli več prekršila našo politiko zasebnosti, bomo zadevo zaključili.« »Nisem poklicala novinarja niti kogar koli drugega. To je resnica.« Cat je odprla spodnji predal v mizi, vzela papirnato vrečko iz McDonald’sa in jo položila na mizo. Iz ravnodušne mlade ženske je izvabila reakcijo, ki jo je Cat dolgo pričakovala. Melia je bolščala v vrečko in razprla usta v osuplem presenečenju. »Po skrivnostnem izginotju mojih zdravil je k meni pristopil eden od praktikantov v novinarski redakciji,« je dejala Cat. »Med odmorom za kosilo te je videl, kako si prečkala parkirišče in videl, da si vrgla to v smeti. Spomnil se je, da je pomislil, da je čudno, da si opoldan zapustila klimatizirano zgradbo in šla na vroče asfaltirano parkirišče, da bi odvrgla smeti, ki so ti ostale od kosila. Sama sem prekopala smetnjak in našla to vrečko. V njej so bili štirje mrzli krompirčki, neodprt zavoj paradižnikove omake in štirinajst stekleničk s tabletami.« Ker je spoznala, da so jo ujeli, je Melia kljubovalno vrgla lase nazaj in rekla: »Tisto jutro ste me pošteno razkurili. Gnjavili ste me, ker sem napačno zapisala telefonsko številko.«

F*** dan kulture »Kaj počnete tukaj?« ga je vprašala skozi okno. »Kako ste izvedeli, kje živim?« Razkrečenih nog je sedel na motornem kolesu, ki je bilo parkirano ob robniku. »Preprosti ‘živio, kako ste?’ bi bil čisto dovolj.« Cat je zavila na dovoz. Ko je izstopila, je stopil do nje in ji poskušal vzeti težko torbo. »Lahko sama, hvala,« je sitno rekla. Šla je po stopnicah do vhoda v hišo in spotoma pobrala še pošto, v kateri so bili predvsem reklamni listki. »Zakaj mi pošiljajo vso to sranje? Ducate dreves žrtvuje svoja življenja, da končajo v mojih smeteh.« Zdelo se je, da ga njena slaba volja zabava. »Težek dan v pisarni?« »Hudičevo.« »Ja. Vaše ime sem videl v časopisu.« »Ne ravno najbolj laskava kritika, ki je bila kdaj napisana o meni.«

»To je tvoje opravičilo za to?« je vprašala Cat in frcnila vrečko, zaradi česar je ta zašuštela. »Težko, tole z otrokom.« »Saj vas ne bi pobralo. Dovolj časa ste imeli, da ste dobili nova zdravila.« »Res težko.« »Ni stvar v tem. To je bilo zlobno in zahrbtno dejanje.« »Dobili ste, kar ste si zaslužili,« je zavpila Melia. »Vedno me kritizirate pred tistim malim pedrom, mi dajete občutek, da sem neumna. Nisem neumna!« Cat je vstala. »Ne, niti za trenutek nisem pomislila, da si neumna, Melia. Mislim, da si izredno bistra. Vendar ne dovolj, da te ne bi ujeli.«

Morala je žonglirati s pošto, torbico, torbo in ključi, da je odprla vhodna vrata. Tretja roka bi ji prav prišla, vendar ga zaradi trmoglavosti ni hotela prositi za pomoč. Pošto je odvrgla na mizico v avli, torbico in torbo odložila na tla, nato pa se obrnila proti njemu in mu s tem preprečila vstop. Čez ramo je strmel v hišo. »Lep prostor.« »Lep poskus.«

Odločno je rekla: »Prosim, da takoj izprazniš svojo pisalno mizo.« »Lepa zavrnitev.« Nagnil se je naprej in šepetajoče dodal: »Dva lahko igrata to igro. Jaz pa sem dober v igrah.« »Odpuščate me?« je skeptično lovila sapo. »Z računovodstvom se bom dogovorila, da ti plačajo, kar si zaslužila, in da dobiš običajno odpravnino, kar se mi zdi več kot pošteno glede na razmere.«

»Stavim, da ste.« Roko je položila na bok, kot bi podkrepila svojo blokado. »Kaj počnete tukaj, gospod Pierce?« »Zdaj, ko ste prebrali mojo knjigo, bi me lahko klicali Alex.«

Melia je zlobno zožila oči, vendar je Cat ostala neomajna. Nazadnje se je Melia obrnila in se napotila proti vratom. Ko je šla ven, je rekla: »To boš še obžalovala.« Do poldneva je z mize pospravila svoje osebne stvari in zapustila zgradbo. Cat je prosila urednika, da ji posodi tajnico, dokler ne najame nekoga, ki bo nadomestil Melio. Čutila je olajšanje, ker je Melio končno odstranila iz svojega življenja, toda zaradi celotne situacije, ki se je začela z incidentom pri O’Connorjevih dan prej, je bila izčrpana. Bila je precej sovražno razpoložena in ni bila pripravljena na gosta, ki jo je čakal, ko se je v mraku vrnila domov. Zagotovo pa ni bila pripravljena na Alexa Piercea.

»Ju? Obe berete?« »Bila sem radovedna, v redu? Ampak še vedno bi rada vedela, kako ste me našli in zakaj ste se sploh mučili s tem.« »Lačni?«

92 Novo_2.indd 92-93

»Kako ste vedeli …« Cat je utihnila, ko se je zavedla, da je stopila naravnost v nastavljeno past. »Prav, zasačili ste me. Berem ju.«

93 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Prosim?«

Toda ali se je hotela v prostem času videvati z Alexom Pier-ceom?

»Bi šli na hamburger?«

Znal se je dobro izražati in zdel se je inteligenten. Pri Waltersovih je videla njegovo razdražljivost, zdaj pa se ji je razkrival njegov smisel za humor, ki ni bil burkast temveč duhovit. V izzivu verbalno tako veščega partnerja bi gotovo uživala.

»Z vami?« Iztegnil je roke, z dlanmi obrnjenimi navzgor. »Roke sem si umil. Tudi pod nohti. Z lavo.« Kljub odločenosti, da se bo uprla njegovemu navihanemu šarmu, je sklonila glavo in se zasmejala. Sprostil se je in se z ramo naslonil na podboj. »Nekako zadnjič nisva začela najbolje, kajne?« »Ne samo nekako. Sploh ne.« »Zjutraj nisem ravno najbolj prijeten. Še posebej, če je za mano maratonska noč.« »Pisanja?« Vprašanje je izskočilo, preden se je lahko zadržala. Ni bila prepričana, da je sploh hotela vedeti, iz katere aktivnosti je ustvaril maratonske razsežnosti.

Frizuro je imel veliko bolj urejeno kot zadnjič, vendar je bil še vedno bolj kot protagonistom v svojih knjigah podoben antagonistom. Nekaj nevarnega je bilo na njem. Njegov šarm je skrival temno stran, ki je bila mikavna in zastrašujoča. Bil je zelo čeden. Prav gotovo ni pokazal nobene zadrege, ker pri srečanju s tujcem, z žensko, ni imel na sebi ničesar drugega kot le na pol zapete modre kavbojke. Verjetno je vedel, kako dobro je videti v njih, tako kot je vedel, kako zelo jo je iz tira vrgla njegova pomanjkljiva obleka. Cat je razmišljala o razlogih za in proti in sklenila, da je zagotovo tiste vrste moški, ki se mu je najbolje izogniti. Rekla pa je: »Lahko počakate, da se preoblečem?«

Gotovo je uganil njene misli, saj se je pretkano nasmehnil. »Pravzaprav sem raziskoval. Kar ni niti približno tako zabavno kot pisanje.« »Kako to?« »Zato, ker so to dejstva in ne izmišljanje.« »Torej imate raje pretvezo in ne resničnost?« »Tisto resničnosti, kar sem izkusil, da, mislim, da imam raje pretvezo.« Po kratkem premoru je rekel: »Kakor koli, ne morem biti odgovoren za nič, kar rečem ali storim preden izpijem prvo skodelico kave. Bilo je zelo zgodaj …« »Ura je bila enajst.« »Bili ste precej nataknjeni.« Odprla je usta, da bi ugovarjala, vendar si je premislila. »Bila sem res osorna in pretirano kritična, mar ne?« »Aha.« »Žal mi je. Stopili ste mi na žulj, jaz pa sem pretiravala.« Njeno opravičilo je sprejel s skomigom. »Zdi se, da sem nadarjen za to, da razkurim ljudi.« Njegove besede je spremljala grenkoba. »Kakor koli, kaj pravite? Si bova dala drugo priložnost?« Odkar se je preselila v San Antonio, je bilo njeno družabno življenje na ničli. Nihče na postaji WWSA je ni zanimal, pa tudi če bi bil tam kak samski, privlačen moški, ga ne bi opogumljala. Močno je nasprotovala videvanju s sodelavci. Če je šla romanca po gobe, potem je postal položaj neprijeten.

94 Novo_2.indd 94-95

95 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

osemnajsto poglavje Te restavracije ona ne bi izbrala, pa tudi sama ne bi nikoli šla vanjo. Parkirišče je bilo polno tovornjakov. V notranjosti so od zadaj prihajali zvoki biljardnih krogel; iz džuboksa pa je donela glasba za ples twostep. V tej luknji si dobil najboljši hamburger in najbolj hladno pivo v Teksasu. Dvojni hamburger je bil resnično debel in sočen. Po nekaj sramežljivih grižljajih je rekla k vragu z oliko in se basala z vsakim naslednjim ugrizom. Krompirček je pomočila v paradižnikovo mezgo, preden ga je vtaknila v usta. »Še vedno ti nisem oprostila za žaljivo pripombo o rdečelaskah.« »Ne spomnim se.« Grdo ga je pogledala: »Seveda se. Rekel si, da so rdečelaske v tvojih knjigah vedno lahke.« »To je bil le beden poskus,« je priznal, vendar mu ni uspelo skesano pogledati. »Na žalost je to tudi res,« je rekla Cat. »V tvojih knjigah so rdečelaske lahke. Pa tudi blondinke, rjavolaske in vse ženske, ki so vmes. Na vsaki drugi strani je ženska, ki …« »Rada da.« »Da. Junaki nikoli ne vprašajo za dovoljenje. Ženske pa jih nikoli ne zavrnejo.« »V vsaki zgodbi je velik del fantazije.« »V tem primeru gre za seksistično fantazijo.« »Delovalo je pri Ianu Flemingu. Je James Bond kdaj vprašal: ‘Smem?’ So ga kdaj zavrnili?« Prebijal se je skozi papir, v katerega je bil zavit njegov cheese-burger, si s papirnatim prtičkom obrisal usta in se s komolci naslonil na majhno okroglo mizo, kot bi se nameraval zaplesti v resen pogovor. »Kakšni pa sta se ti sicer zdeli knjigi, če zanemariš vulgaren seksizem in to, da se vse ženske slečejo in ležejo na ukaz?« Motilo jo je, ker mu je morala povedati, kako dobri sta bili, vendar se ji je zdelo, da mora povedati po resnici. Ker se je zdelo, da ga njeno mnenje zanima, ji vest ni dovolila, da bi se izmaknila odgovoru. »Dobri sta, Alex. Energični. Odločni. Brutalno realistični. Nekatere najbolj nasilne scene sem morala preleteti. Vendar sta presneto dobri. In čeprav mi je to težko priznati, so bile ženske vedno takšnega karakterja, da je bilo pričakovati, da se bodo slekle in legle.« »Hvala.« »Vendar …«

96 Novo_2.indd 96-97

97 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj »Uh, oh, sledi vendar. Morala bi biti literarni kritik. Oni ti najprej vržejo cvetje, nato pa te sesujejo.« Zasmejala se je. »Ničesar kritičnega nisem nameravala reči. Resnično mislim, da si odličen pisatelj.« »Zakaj pa potem vendar?«

F*** dan kulture Drugi so bili čisto iz sebe. Iztegovali so roke in se je dotikali, kot bi ji bile dane posebne duhovne moči; približali so se ji, kot bi to storili pri zdravilni vodi ali pri kipu Device Marije, za katero je bilo znano, da že več let joka krvave solze. Kakšno magijo so pričakovali od nje, tega si ni mogla predstavljati. Spet drugi so bili noro radovedni, bombardirali so jo z osebnimi in pogosto neprijetnimi vprašanji. »Si kakor koli omejena?« je vprašal.

Oklevala je. »Žalostno je.«

»Da,« je mrko rekla. »Na mesec ne smem napisati več kot dvajset čekov, ne da bi mi za to banka zaračunala provizijo.«

»Žalostno?« »V tvojih knjigah je zaslediti nekakšno … nekakšno …« Iskala je pravo besedo. »Brezupnost. Precej fatalistično so usmerjene.« Premišljeval je o tem. »Verjetno je to zaradi tega, ker sem na lastne oči videl veliko nasilja.« »Ko si bil še policist?« Videti je bil presenečen, ker je vedela. »To piše v tvoji biografiji na ovitku.« »Seveda.« Naredil je nekaj požirkov. »Prevečkrat se zločin splača, veš. Hudobneži zmagajo. Dandanašnji se zdi, da zmagajo večkrat, kot izgubijo. Če se zdijo moje knjige fatalistične, je to verjetno razlog.« »V živo me je zadelo, ker sem se tako počutila …« Zopet je oklevala. To je bil šele njun prvi zmenek. Koliko mu je sploh hotela povedati? »Ker si se tako počutila, ko?« Spustila je oči in se igrala s plastično rdečo posodo, v kateri so bili ostanki njenega obroka. »Ne vem, če veš za to. Bilo je objavljeno, vendar o tem ne govorim, ker se začnejo nekateri ljudje čudno obnašati, ko izvedo. Saj ni nič takega, resnično, vendar …« Dvignila je glavo in ga pogledala v oči, hotela je oceniti njegovo prvo reakcijo. »Presadili so mi srce.« Pomežiknil je enkrat, dvakrat. To je bilo vse. Seveda je bilo nemogoče uganiti, kaj se je dogajalo za njegovim umirjenim, sivim pogledom. Čez nekaj trenutkov so mu oči zdrsnile na njen prsni koš. Videla je, kako je pogoltnil slino. Nato jo je zopet pogledal v oči. »Kako dolgo nazaj?« »Pred skoraj štirimi leti.«

Plašno jo je pogledal. »Saj veš, kaj mislim.« Da, vedela je, kaj je mislil, vendar je ta del sovražila: opredeljevanje sebe. »Trikrat na dan moram pojesti dve pesti tablet. Moram telovaditi in jesti zdravo tako kot vsi ostali. Malo maščob, malo holesterola.« Dvignil je skrivljeno obrv in pokimal proti škodi, ki jo je naredila hamburgerju in krompirčku. »Vendar sem preskočila najbolj hladno pivo v Teksasu,« je krepostno rekla. »Čisto nobenega alkohola?« »Pijača ne dene dobro mojim zdravilom. Kaj pa ti? Ni mi ušlo, da si pil sok, medtem ko so vse druge osebe, ki prekipevajo od testosterona, lokale pir.« Zaradi vprašanja je postal nemiren, vendar je Cat obraz naslonila na roko in strmela vanj, dokler ni popustil. »Pijača ne dene dobro moji pameti. Pred nekaj leti sva se dajala. Jaz sem takrat izgubil, vendar se mi je uspelo postaviti na negotove noge.« »Si še vedno negotov?« »Ne vem. Ne zaupam si dovolj, da bi si upal nazaj v ring.« Zdelo se je, da čaka na njen odziv, da bi videl, ali bo to, da ve za njegove nekdanje težave s pijačo, vplivalo na njeno mnenje o njem. Hotela ga je vprašati, ali je začel piti potem, ko je zapustil policijo, ali je bil to razlog, da jo je zapustil. Biografija na naslovnici ni bila tako podrobna. Odločila se je, da ne bo poizvedovala. To ni bila njena stvar, čeprav je bila skoraj prepričana, da je odigral alkohol pomembno vlogo pri razvoju temne in skrivnostne plati njegove osebnosti, ki jo je opazila.

»Pa si v redu?«

»‘Upal nazaj v ring’,« je ponovila in spremenila temo pogovora. »Mislim, da mi je všeč pogovor s pisateljem. Dialog je poln prispodob in analogij. Da sploh ne omenjam primer, prehodov in podobnega.«

Zasmejala se je, da bi zmanjšala napetost, ki jo je čutila. »Seveda sem v redu. Kaj si pa mislil, da se bom zrušila in boš moral sam plačati račun?«

Vzdihnil je: »Ne začenjaj spet s tem.«

Kako bo posameznik reagiral na človeka, ki so mu presadili organ, je bilo nepredvidljivo. Nekaterim se je to gnusilo. Drgetali so in se tresli in o tem sploh niso hoteli govoriti.

Ko je na mizo vrgel dovolj denarja, da je pokril račun in pustil velikodušno napitnino, se je Cat ponudila, da plača svoj del. »Ne,« je rekel, vstal in ji pokazal, naj vstane. »Jaz sem te povabil. Poleg tega pa potrebujem davčno olajšavo.«

98

99

Novo_2.indd 98-99

21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»To ni bila poslovna večerja.«

»Da. Bi mi pomagala pri raziskavi za mojo naslednjo knjigo?«

»Ja, pa je. Le da ti s poslovnega vidika še nisem pristopil.«

»Kako ti lahko pomagam jaz?«

Ko sta prišla ven, jo je povabil na motorno kolo in ji pomagal s čelado. Nogo je zavihtela čez sedalo, on je zagnal motor in motorno kolo je zarjovelo.

Ko sta prišla do vhodnih vrat, se je z obrazom obrnil proti njej. »Da mi daš na prvem zmenku.«

Ko sta se odpeljala s parkirišča, se ga je Cat oprijela okoli pasu. Vozil je hitro, vendar previdno. Kljub temu si ni mogla pomagati, da ne bi pomislila na to, da je Dean za motorno kolo uporabljal izraz stroj za darovanje.

»Prosim?« »Bi šla nocoj z mano v posteljo?«

To je bilo edinkrat, da je pomislila na Deana, pa še ta misel je odhitela mimo kot ostali promet.

»Ne!«

Ko sta prišla do njene hiše, ji je bilo žal, ker je bila vožnja tako kratka. Gotovo je začutil njen odpor, da vstane z motorja. »Kaj?« je radovedno vprašal, ko si je snel čelado in si šel z roko skozi lase.

»Tako. Zaključila sva najin posel. Prosil sem te, da mi pomagaš pri raziskavi. Zavrnila si me, seveda, vendar je bila to zakonita in iskrena prošnja za pomoč.«

»Nič,« je odvrnila in mu vrnila čelado.

Poskušala se je mrščiti, čeprav jo je premagoval smeh. »Misliš, da bo davčna to vzela kot zakonito poslovno transakcijo?«

»Nekaj je.« »Rada bi se ti zahvalila, ker nisi začel komplicirati.« Vprašujoče jo je pogledal. »Zaradi transplantacije. Nisi prebledel ob misli, da bi se vozila s tabo na motorju. Tako hitro si vozil kot prej, ko še nisi vedel, da imam presajeno srce.«

»Le redko zahtevajo, da bi bil tako specifičen.« Mimo je peljal avto, ki je pritegnil njegovo pozornost. »To je dolga ulica. Nič ni podobna tistemu, kar sem si sam predstavljal.« »Kaj pa si pričakoval?«

»Mar ne bi smel?«

»Kaj bolj bleščečega.«

»Večina ljudi se zaradi tega do mene obnaša drugače. Mislijo, da sem krhka. Ne tvegajo, kadar so z mano, ker se bojijo, da bi

»Bleščeče imam v Malibuju. To je natanko tisto, kar sem iskala, ko sem se preselila sem. Ulica z drevoredom, v tihi soseski. Trideset let stara hiša z lesenim podom in prostorno verando. Nekaj prostornega in domačega.«

se lahko zlomila. Vsa ta previdna pozornost postane utrujajoča. Cenim dejstvo, da z mano nisi ravnal v rokavicah. Hvala.«

»Dom, v katerem bi se dobro počutila tvoja mati.« »Da. Verjetno.«

»Prosim.« Njuna pogleda sta se oklenila; vedela je, da se dogaja nekaj pomembnega. Preveč jo je privlačil, da bi lahko to prezrla. In to se ni začelo nocoj. V trenutku, ko je odprla vrata pri Waltersovih in sta se njuna pogleda prvič srečala, je začutila nekakšen notranji trzljaj. Takrat je bilo mamljivo nagledati se, vendar se je uprla. Tokrat pa ne. Tokrat je dovolila, da so njene oči raziskovale njegov obraz.

Takoj je začutil njeno otožnost. »Predaleč sem šel, kaj? Neprijeten prizor?« »Nobenega prizora ni. Oba starša sta umrla, ko sem imela osem let.« »Jezus. Kaj se je zgodilo?« Odgovoru se je izmaknila tako, da se je pretvarjala, da ne razume, kaj misli.

V prizorih, ki jih je odigrala v limonadi Passages, so bili takšni pogledi. Dali so vedeti, da gre za dogodek, ki bo spremenil življenje, trenutek, ki pravi: zbudi se in pazi, to je pomembno. Od tega trenutka dalje ne bo nikoli več nič enako. V veselje gledalcev je to spodbudo izražala, vendar je ni sama nikoli doživela. Vsaj ne tako. Alex je bil prvi, ki je umaknil pogled, jo prijel za komolec in obrnil proti hiši. »Za uslugo bi te prosil,« je rekel, ko sta šla proti sprednjemu vhodu.

»Sistem me je posrkal vase.« »Rejništvo?« »Mhm. Nikoli me niso posvojili, ker sem bila bolna.«

»Je to poslovni del večera?«

100 Novo_2.indd 100-101

101 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj »Vsi otroci so kdaj bolni.« »Ne tako močno. Imela sem Hodgkinovo bolezen. Zgodaj so mi jo odkrili in čisto sem ozdravela, vendar so ljudje menili, da je preveč tvegano posvojiti suhljatega, rdečelasega otroka z zgodovino zdravstvenih težav.« Pogledala ga je. »Od tu dalje postane grdo. Si prepričan, da hočeš to slišati?«

F*** dan kulture Stala sta tam, z naraščajočo napetostjo strmela drug drugemu v oči in se skoraj neopazno približevala. Brez kakršnega koli opozorila, je dvignil roko in jo položil v odprtino njenega ovratnika. Blazinice njegovih prstov so se premikale od njenega vratu do sredine prsi. Sledil jim je z očmi. »Mislil sem, da bom videl brazgotino.«

»Za zdaj še nisem pobegnil.«

Njegov tih bariton je globoko v njej izvabil žuboreč odgovor. »Zbledela je, čeprav jo jaz še vedno vidim.«

»Lahko kadar koli.« Počakala je; ostal je. Globoko je zajela sapo in nadaljevala. »Iz enega rejniškega doma so me selili v drugega. Zaradi ponavljajočih se zavrnitev sem postala težavna. Grdo sem se obnašala, da bi pritegnila pozornost. Na kratko, bila sem živa groza.«

»Res?«

»Lahko verjamem.«

»Hmm. Je bolelo?«

»Vedno sem bila drugačna od drugih otrok, prvič zato, ker sem bila tako grozno bolna, potem pa zato, ker nisem imela prave matere in očeta. Na srečo sem vse to preživela, ne da bi razvila preveč psiholoških strahov.«

»Brazgotina?«

»Tudi to lahko verjamem. Imaš videz silovitega bojevnika.« Skrčila je svoje tanke bicepse in on se je zasmejal. »Kaj je povzročilo tvoje težave s srcem?« »Kemoterapija, ki sem jo dobivala, da bi premagala Hodgkinovo bolezen. Ubila je raka, vendar povzročila močno škodo na mojem srcu. Počasi je umiralo nekaj let.« »Ne da bi se tega sploh zavedala?« »Niti malo. Živela sem popolnoma normalno, zdravo življenje. Medtem pa se je moje srce spreminjalo v kamen. Ko je ostalo le še čisto malo mišice, ki je lahko delovala, sem začela opažati pomanjkanje energije. Krivdo sem pripisala temu, da sem preveč delala, toda noben počitek ali vitamini niso ublažili utrujenosti. Šla sem na rutinski pregled in končala pri kardiologu. Osupnila sem, ko je ugotovil, da je moja srčna mišica postala tako trda in negibljiva, kot bi bila kamen. Ni mogla črpati zadostne količine krvi. Delovala je z manj kot tretjino kapacitete, zaradi česar sem potrebovala presaditev. Sicer bi bila pogubljena.«

»Da. Čeprav je ni več tam.«

»Kar koli od tega? Vse skupaj?« »Deloma je bilo … težavno.« »Bog, si pa pogumna.« »Ko sem okrevala na intenzivnem oddelku, že nisem bila. Cevke, katetri, občutek davljenja. Čeprav so mi povedali, kaj lahko pričakujem, sem bila zbegana. Tisto je bila mučilna komora.« »Lahko si predstavljam.« »Ne, pa si ne moreš. Ne, dokler nisi tega sam doživel.« »Prepričan sem, da imaš prav.« »Edino, zaradi česar sem vztrajala, je bilo vedenje, da imam novo srce. Čutila sem, kako bije. Zdelo se je tako močno!«

»Si bila prestrašena?« »Ne toliko prestrašena kot jezna. Že v otroštvu nisem imela sreče, vendar sem premagala vse tegobe. Bila sem televizijska zvezda. Milijoni ljudi so me ljubili. Njihovi urniki so bili podrejeni temu, da so me gledali. Moje življenje je bilo krasno, nato pa to. Boga sem hotela zgrabiti za ovratnik in mu reči: ‘Hej, nočem se pritoževati, toda dovolj je dovolj!’ Verjetno je dobil sporočilo, saj me je pustil pri življenju.«

»Kot zdaj?« Svojo dlan je še bolj čvrsto pritisnil ob njene prsi.

»Zatorej program Cat’s Kids.«

Šepetala sta. S konicami prstov je še vedno masiral sredino njenih prsi. Ker se je tako zelo zavedala brazgotine, jo je presenetilo, da mu je dopustila, da se je dotika. Pa vendar se je nekako zdelo prav. Njegov dotik je bil radoveden, vendar nežen, in če je to hotel ali ne, erotičen. Topila se je.

»Zatorej program Cat’s Kids,« je šepetaje ponovila in se nasmehnila, vesela, ker je bil toliko intuitiven, da je videl povezavo. Še naprej sta se nasmihala drug drugemu. Postopoma sta se nasmeha sprostila, strmenje pa se je nadaljevalo. Veranda je bila pogreznjena v temo. In popolno tišino. Še en avto se je peljal mimo, vendar ga tokrat nista opazila. Na roki ji je pristal komar. Odsotno ga je odstranila.

102 Novo_2.indd 102-103

»Ne, zdaj bije še močneje.«

Vanjo se je prikradla prijetna utrujenost, ki je prodirala tako nežno kot anestetik. Njeni živčni končiči so brenčali in drhteli, njihova občutljivost se je povečala. Opazoval je točko stika med konicami njegovih prstov in njeno kožo, postopoma pa je svoje oči zopet uprl v njene. Povezala sta se in si z očmi izpovedala željo. Potrebo.

103 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj »Me boš povabila, naj vstopim?« je hripavo vprašal.

F*** dan kulture Ubrala je srednjo pot, pobrala je le pisma in jih vzela s sabo v posteljo. Na hitro jih je razporedila. Reklame je metala na tla, račune pa odlagala na nočno omarico.

»Ne. Boš odšel jezen?«

Zaradi zadnje kuverte v kupu se je ustavila, saj je bila popolnoma bela. Točno na sredi sta bila natipkana njeno ime in naslov. Brez glave pisma ali naslova pošiljatelja, čeprav je na njej bila domača poštna znamka.

»Ne. Le razočaran.« Nato so se njegove ustnice s poljubom polastile njenih. Objel jo je. Njegov jezik je poiskal njenega, in ko sta se dotaknila, je zaječal in zvok, ki ga je ustvaril, je bil izrazito moški. To jo je razvnelo. Z rokama ga je zgrabila za glavo, njeni prsti so se prepletli z lasmi, ki so mu rasli čez ovratnik. Stopila sta bližje drug k drugemu. Sredini njunih teles sta se zaleteli, ustavili, nato pa se intimno ugnezdili. Roko je imel še vedno v njeni bluzi, položeno na njeno srce, ki je njegovo dlan zapolnilo s hitrim utripanjem. Z drugo roko se je agresivno pomikal po njenem hrbtu in bokih. Objel je njeno ritnico in jo še močneje stisnil k sebi. Strast v njegovih poljubih je bila vedno intenzivnejša. Cat je vrgla glavo nazaj in lovila sapo. »Alex?« »Hmm?« Z odprtimi usti je že bil na njenem vratu in ga lačno poljubljal. »Jaz bi morala iti v hišo.« Dvignil je glavo in se za delček sekunde zastrmel vanjo. »Oh, vraga. Seveda.« Z enim samim nemirnim gibom je izvlekel roko iz bluze, si odstranil koder s čela in se obrnil, da bi odšel. Vse tri stopnice je preskočil v enem samem širokem koraku. Obžalovanje jo je prestrelilo kot ostra bolečina. »Me boš poklical?«

Z zanimanjem jo je odprla in našla izrezek iz časopisa, širok stolpec, dolg štiri odstavke. Nobenega sporočila. Nobene razlage. Naglo je preletela članek, nato pa ga z vedno večjim zanimanjem prebrala. Glava članka je bila iz Memphisa v Tennesseeju. Jerry Ward, šestnajstletni deček, se je utopil, ujet v svojem tovornjaku. Očitno je na deževni, spolzki cesti izgubil oblast nad vozilom in zapeljal v potok blizu doma. Minilo je kar nekaj ur, preden so odkrili razbitino in njegovo truplo. Cat je preverila vsakdanjo kuverto, v kateri so ji poslali članek. Ne glede na glavo, bi lahko zgodbo natisnili v katerem koli časopisu v državi. Bil je mašilo. Večina bralcev bi ga le preletela, nato pa nadaljevala z branjem Ann Landers ali športne strani. Toda neznani pošiljatelj je vedel, da bo vzbudil zanimanje Cat Delaney, kajti s fantom iz Memphisa sta imela nekaj skupnega. Jerryju Wardu so prav tako presadili srce. Potem ko se je od ranega otroštva boril s srčno boleznijo, je prestal uspešno presaditev, a umrl v tragični nesreči. Cat je opazila kruto ironijo. Sumila je, da je bil to pošiljateljev namen.

Ustavil se je in se obrnil. »Si to želiš?« Počutila se je, kot bi z vsemi desetimi prsti na nogi stala na robu visoke skakalne deske. Padala bo skozi neznano, pristanek pa bi lahko bil čudovit ali pa grozovit. Dokler se ne bo pognala, ne bo vedela. Kljub nevarnosti je hotela izkusiti padec in ugotoviti, kaj se skriva spodaj. »Da. Želim si.« »Potem te bom.« Potrebovala je nekaj časa, da si je opomogla od poljubov. Zbegana je tavala po hiši, pozabljala, zakaj je vstopila v sobo, svojih misli ni mogla osredotočiti na nič drugega kot le na dotik Alexovih ustnic na njenih, njegovih rok na njenem telesu. Slekla se je, se oprhala in popila skodelico zeliščnega čaja, da bi se sprostila in umirila misli od erotične omamljenosti. Ko je končno menila, da bo lahko zaspala, je šla skozi hišo in pogasnila luči. Ko je zapahnila vrata, je opazila neodprto pošto, ki jo je pustila na mizici ob vhodu. »Vraga.« Hotela je iti v posteljo, objeti blazino in podoživeti trenutke, preživete z Alexom Pierceom. Toda če pošte ne bo odprla zdaj, je bo morala jutri odpreti dvakrat toliko.

104 Novo_2.indd 104-105

105 21. 02. 2018 14:39:50


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

devetnajsto poglavje Nancy Webster je zdrsnila v posteljo zraven moža. Roko mu je položila na trebuh, običajna gesta, ki je tudi uradno zaključila njun dan. Pokril jo je s svojo roko in jo odsotno pobožal po hrbtni strani. »Kaj te muči nocoj?« je blago vprašala. Nasmehnil se je. »Veliko stvari.« »Denimo?« »Nič določenega.« Na začetku njunega zakona je z njo razpravljal o vseh vidikih svojega delovnega dne. Šepetaje sta razpravljala o svojih upih in sanjah, da ne bi prebudila otrok, ki so spali v sosednji sobi. Skozi leta so ju obveznosti vlekle k sebi, zaradi česar sta morala včasih preskočiti tiste tihe pogovore v postelji. Nancy jih je pogrešala in hrepenela po dneh, ko je njeno mnenje cenil bolj kot vsa druga. Še vedno ga je, o tem je bila prepričana; le spraševal je ni več tako pogosto kot takrat, ko mu uspeh še ni bil zagotovljen. »Novi rezultati gledanosti Nielsena bodo objavljeni jutri,« je pripomnil. »Zadnjič je televizijska postaja WWSA močno vodila,« ga je opomnila. »Vaš največji tekmec je bil daleč zadaj na drugem mestu. Napovedujem, da boste tokrat vodili še močneje.« »Upam, da imaš prav.« Stisnila se je bližje k njemu in mu glavo položila na prsi. »Kaj še?« »Oh, nič. Vse.« »Cat Delaney?« Začutila je njegov takojšen odziv. Bil je komaj opazen – napetost mišic, rahel odmik, čeprav sta se še vedno dotikala – vendar nezmotljiv. »Zakaj bi mislil na Cat?« je čemerno vprašal. »Tako kot bi mislil na Dirka Prestona ali Wally Seymour ali na Jane Jesco,« je rekel in naštel druge priljubljene osebnosti televizijske postaje WWSA. »To te sprašujem, Bill,« je nežno rekla. »Je kak poseben razlog, da misliš na Cat?« »Odlično opravlja svoje delo. Vendar je prejšnji teden naletela na oviro, ko je tisti par preklical posvojitev.« Počakal je. »Hvala bogu, da niso krivde zvalili na nas.« Drugače se je namestil. Pod odejo se je z nogo dotaknil njene, vendar jo je takoj umaknil. »Cat je natančna. Včasih še preveč, se mi zdi. Občudujem jo in všeč mi je.«

106 Novo_2.indd 106-107

107 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Tudi meni.« Nancy se je oprla na komolec in ga zviška pogledala. »Toda svojega moža nočem deliti z njo.«

Ne glede na to, da je bila njuna zveza dobra, bi se to lahko zgodilo. Z Billom sta se srečala in se poročila med študijem, toda

»O čem pa govoriš?« je osorno vprašal.

veliko zakonov je po tridesetih ali več letih šlo narazen. Ni se mogla zanašati, da bosta skupaj ostala zaradi sentimentalnosti. Pa tudi na to ni računala, da bo Billa njunih šest otrok privezalo nanjo za vedno.

»Bill, nekaj je narobe med nama.« »Nič ni narobe.« »Čutim to. S tabo sem poročena že več kot trideset let. Vsako noč v teh tridesetih letih sem spala ob tebi. Videla sem te, ko si srečen, žalosten, razočaran, radosten, raztresen. Poznam vsa tvoja razpoloženja. Jaz … Ljubim te.« Glas se ji je zlomil, kar je sovražila, saj je bilo zadnje, kar je hotela, to, da bi postala cmerava žena, ki bi svojega moža pognala naravnost v naročje druge ženske, tiste, ki bo bolj razumevajoča in manj nagnjena k sitnarjenju in zasliševanju. Dotaknil se je njenih las. »Tudi jaz te ljubim. In prisežem pri bogu, da nimam razmerja s Cat Delaney.«

Nancy se je zanašala le na ljubezen, ki je trajala več kot tri desetletja – in nase. Ker se je vseskozi borila proti gravitaciji, je bila v odlični formi. Pri štiriinpetdesetih je bila njena koža napeta in brez gub. Rjavo obarvani lasje so skrivali tistih nekaj sivih las, ki jih je imela. V telovadnico je hodila trikrat na teden, igrala golf in tenis, vse to pa ji je pomagalo v boju proti povešanju v srednjih letih. Ko se je pogledala v ogledalo, je neskromno menila, da ima boljšo postavo kot večina žensk, ki ima pol njenih let. Sama si nikoli ni želela kariere. Svojo energijo je posvetila izgradnji Billove. Še v najstniških letih je začel kot snemalec v studiu in se povzpel na vodilni položaj, se selil s postaje na postajo, iz mesta v mesto, iz države v državo. V prvih petnajstih letih njunega zakona so zamenjali toliko naslovov, da je Nancy nehala šteti. Selitve jo niso motile. Z vsako službo je Bill dvignil svoj položaj v tem poslu, ona pa je vedela, kako življenjsko pomembno je to zanj.

»Toda obseden si z njo. Bil si, še preden si jo spoznal.« »Hotel sem jo dobiti za našo televizijsko postajo.« »Ne bodi pokroviteljski,« je odrezavo rekla. »To je več kot le poklicno zanimanje. Napovedovalce si iskal že prej, vendar ne s takšno vztrajnostjo, s kakršno si zasledoval njo. Si spolno obseden z njo?« »Ne!« To je izrekel grobo in glasno. Znižal je glas in ponovil: »Ne, Nancy.« Gledala ga je, iskala resnico, toda njegove oči niso ničesar razkrivale. Ta neizprosnost mu je pomagala, da je postal odličen poslovnež. Če ni hotel, da bi ga prebrali, potem ga ni mogel prebrati nihče. Če bi nadaljevala prepir, bi bilo to enako, kot bi mu rekla lažnivec, kar bi le poglobilo razpoko. Odločila se je, da bo za zdaj to pustila pri miru. »Prav.« Potegnil jo je k sebi in jo objel. »Saj veš, da te ljubim. Saj veš to, Nancy.« Prikimala je. Zaradi dušnega miru je hotela, da ji to tudi fizično pokaže. Prijela ga je za roko in jo položila na svoje prsi. Odzval se je. Poljubila sta se, se božala. Ko je vstopil vanjo, je posesivno ovila noge okoli njega. Potem se je privila k njemu in poslušala njegovo globoko, ritmično dihanje. Čeprav se je koža dotikala kože, čeprav je bila njuna združitev seksi in strastna, je primanjkovalo duhovne intimnosti, ki sta jo delila dolga leta. Nekaj je poseglo vmes. Cat Delaney se ni zdela tip ženske, ki bi se zapletla s poročenim moškim, vendar je bila konec koncev igralka. Njena odprta prijaznost bi lahko bila le igra. Nancy ni bila nikoli samozadovoljna, ko je šlo za druge ženske. Bill je bil čeden, očarljiv in bogat – zlata jama za trume žensk, katerih morala bi dopuščala, da uničijo zakon.

Ko je služboval kot generalni direktor na postaji v Michiganu, je načrtoval prodajo postaje medijskemu konglomeratu in si zaslužil precejšno nagrado. Novi lastniki so ga prosili, da ostane, on pa se je odločil za predplačilo za svojo lastno postajo. Za njiju z Nancy je postala televizijska postaja WWSA še en otrok. Skrbel je zanjo. Ona pa je skrbela zanj. Do svojega zadnjega diha je nameravala obdržati vlogo zaupnice, žene, prijateljice in ljubimke. Williama Websterja je ljubila in storila bi vse, da bi ga obdržala. Lice je naslonila na blazino in ga opazovala, kako spi. S tem moškim je izkusila ljubezen, za katero sploh ni vedela, da obstaja. Ljubezen, ki jo je čutila do njega, je bila kompleksna in večplastna, zaznamovali so jo usodni dogodki v njunem življenju. Njun poročni dan. Vsak korak njegove kariere. Vsak uspeh in prepreka. Rojstvo vsakega otroka. Smrt enega. Nancy je zadržala dih v grlu. Je bilo mogoče, da je Bill govoril čisto resnico? Kaj če njegova obsedenost s Cat Delaney ni bila spolne narave? Bi lahko imela kaj opraviti s Carlo? Ta možnost je Nancy napolnila s strahom.

»Dobro jutro, gospa Delaney.« Cat se je na mestu ustavila, ko je za sprejemno mizo pred pisarno urednika informativnega programa zagledala Melio King. »Oprostite za trenutek.« Melia se je oglasila na prostoročni telefon, ki je zvonil. »Dobro jutro. WWSA novice. Kam naj vas vežem?« Pozvonila je enemu od novinarjev, nato pa Cat namenila enega svojih najbolj priliznjenih nasmehov. »Zdaj delam tukaj.«

108 Novo_2.indd 108-109

109 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj Cat se je obrnila. Raje kot z dvigalom je šla po stopnicah in v rekordnem času prišla do kadrovske pisarne, kjer je stopila do tajnice. Brez ovinkarjenja je vprašala, ali je Melia King še vedno na plačilni listi.

F*** dan kulture »Tega ne morem storiti, Cat.« »Saj si generalni direktor. Seveda lahko.«

»Zdaj dela na recepciji informativnega programa.« »Kako je to možno?« je vprašala Cat. »Odpustila sem jo pred dvema tednoma.«

»Ne morem, ker sem sam odobril ponovno zaposlitev gospe King.« Takrat je sedla, vendar ne zavestno. Zaradi šoka so se ji zašibila kolena, zato se je zrušila na stol. Potem ko je nekaj trenutkov skeptično strmela vanj, je obe dlani položila na mizo in se nagnila proti njemu. »Zakaj, Bill?«

»Ponovno smo jo vzeli v službo.« »Kdaj? Kdo?«

»Te zadeve so komplicirane, Cat. Na površju se morda zdijo preproste, vendar ti zagotavljam, da so zelo zapletene.«

»O drugih uslužbencih ne smem razpravljati z vami, gospa Delaney. Ukazano mi je bilo, da jo ponovno zaposlim,« je rekla. »To je vse, kar vem.«

Njegova blagohotnost jo je razjarila. »Saj ne boš rekel, naj si ne belim svoje lepe glavice s tem, kajne?«

Cat se je ozrla proti zaprtim vratom pisarne direktorice kadrovske službe.

Namrščil se je. »Nisem zviška govoril s tabo.«

»Rada bi jo videla. Prosim, najavite me.«

»Vraga nisi. In nehaj s tem sranjem, prav? Povej mi dejstva. Ne glede na to, kako zapletena so, mislim, da se lahko nekako prerinem skoznje. Zakaj si preklical Melijino odpustitev?«

»Ni je tukaj, gospa Delaney. Vendar ji bom pustila sporočilo.« »Ne, hvala. To ne more čakati.« Obrnila se je, da bi odšla, nato pa se je ozrla proti zaskrbljeni tajnici. »Obljubljam, da vas ne bom omenjala.«

»Iz dveh razlogov. Prvi, ona je španskega porekla. Paziti moramo na zaposlovanje in odpuščanje manjšin. Dovolj dolgo si že v tem poslu, da veš, da kakršno koli kršenje zakona o enakopravnih možnostih za zaposlitev – četudi nekdo le zazna, da si ga kršil, te FCC takoj vzame pod drobnogled in razčleni celotno delovanje. Za ceno poštne znamke lahko nekdo vloži pritožbo, ki bo uničila televizijsko postajo.«

Zapustila je kadrovsko službo in odkorakala do konca hodnika ter planila v prostore generalnega direktorja. »Je tukaj?«

»To, da sem jo odpustila, ni imelo nič opraviti z etničnimi koreninami in ti to prekleto dobro veš.«

Websterjeva pomočnica je bila videti užaljena in prestrašena, kot bi ta furija z gorečimi lasmi in sijočimi očmi od nje zahtevala denar ali življenje. »Da, vendar …«

»Jaz vem, če pa bi nekdo sprožil preiskavo, moje mnenje ne bi bilo pomembno. Poglej, Cat, vem, da si imela težave s to uslužbenko, vendar nisi prijavila nobenih določenih incidentov.«

»Hvala.«

»Ker nisem hotela, da bi mislili, da se le pritožujem.«

Ko je naglo odprla vrata, je Bill ravno govoril po telefonu. Nejevoljno je dvignil pogled, ko pa je videl, da je njegov nenajavljen gost Cat, se je nasmehnil in ji pokazal, naj vstopi.

»To cenim,« je rekel. »Na žalost pa ti tvoja spretnost tokrat ni koristila. Če bi bila pisna poročila o malomarnosti ali nesposobnosti gospe King, bi lahko upravičila njeno odpustitev. Brez teh dokumentov pa se zdi, da si jo odpustila iz jeze, da je bil to le oseben konflikt in nič več. FCC-ju bi morali odgovarjati. Gospa King je vedela za to in je na to opozorila direktorja kadrovske službe, ki je vse skupaj prenesel meni. Vse je bilo opravljeno zelo profesionalno, toda subtilno sporočilo gospe King je bilo jasno.«

»Da, da, javil vam bom naslednji teden. Zagotovo. Hvala, da. Nasvidenje.« Odložil je in vljudno vstal ter se široko nasmehnil. »Vesel sem, da si prišla gor, Cat. Upal sem, da bova danes imela priložnost pokramljati.«

»Pretvarjala se je, vi pa ste popustili.«

»Nisem tukaj, da bi kramljala.« Njen oster ton ga je presenetil. Njegov nasmeh je zbledel. »Vidim. Sedi.«

»Moja odločitev, da jo ponovno zaposlimo, je v najboljšem interesu televizijske postaje,« je togo odvrnil.

»Raje bi stala. Mar veš, da je Melia King spet na plačilni listi?«

Melijina ponovna zaposlitev je bila izvršeno dejstvo. Websterjev položaj je bil čvrst. Cat je vedela, da ne bo zdaj ničesar pridobila, če mu pove za pripetljaj z zdravili in Melijino priznanje.

»Ah, za to gre.«

»Saj ne, da je pomembno, toda kateri je drugi razlog, da si jo ponovno zaposlil? Rekel si, da sta dva.«

»Direktorica kadrovske službe jo je spet zaposlila, potem ko sem jo jaz odpustila. Ne morem dognati, zakaj bi to storila, vendar hočem in pričakujem, da boš posredoval in podprl mojo odločitev.«

»Ima motnjo.«

110 Novo_2.indd 110-111

111 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Motnjo?« je ponovila Cat in se suho zasmejala. »Če je kateri zaposleni brezhiben fizični vzorec, potem je to Melia King.«

»Vse je krasno,« je rekla, si nadela lažen nasmeh in zamenjala temo. »Sem ti povedala za naš zadnji uspeh? Chantal – se je spomniš?«

»Ima disleksijo.«

»Deklica, ki je potrebovala novo ledvico?«

»Oh, bog.« Cat je vzdihnila in se spomnila, kolikokrat je grajala Melio, ker je napačno zapisala telefonske številke. »Nisem vedela.«

»Tako je. Njena posvojitelja sta sprejela popolno odgovornost za njeno zdravstveno oskrbo. Včeraj so našli darovalca. Sinoči so jo operirali. Za zdaj je vse v redu.«

»Nihče ni. Tega ni bilo v njenem zapisniku. Naučila se je to obiti, vendar ji ne uspe vedno. Morda je zato delala toliko napak.«

»To pa je odlična novica, Cat. Mislim, da bomo zaradi tega lahko naredili nekaj dobre reklame.«

»Morda.« Disleksija še vedno ni bila izgovor, da je Melia vrgla zdravila v kontejner. Cat je sočustvovala z njenim stanjem in bi ji bila pripravljena oprostiti pretekle napake in jih spregledati v prihodnosti, če bi bila Melia bolj pripravljena sodelovati. »Je prav, da dela v pisarni, kjer mora kar naprej pravilno zapisovati imena in številke?« »Vztraja, da je temu kos. Poleg tega pa je bilo to edino prosto mesto, ki smo ji ga lahko ponudili. Kljub temu smo morali spremeniti nekaj razporedov.« »Glej, glej, ste bili pa res prilagodljivi.«

»Tudi sama tako mislim. Jeffa sem že prosila, naj sestavi in razpošlje sporočilo za javnost. Naročila sem mu, naj ga najprej pošlje Ronu Truittu. Če ne bo poročal o tem, potem ga lahko upravičeno obtožimo pristranskega poročanja.« Roke ji je položil na ramena in jih rahlo stisnil. »Ne razmišljaj več o tistem. To je le drobtinica v primerjavi z odličnim delom, ki ga opravljaš. Še naprej tako, vsakdanje zadeve postaje WWSA pa prepusti meni.« »Potrudila se bom in si to zapomnila. Toda kadar me nekdo razjezi, mi to zamegli spomin.« Zasmejal se je in jo pospremil do vrat. »Upravičeno si bila jezna. Naj se ti oddolžim. Nancy načrtuje gala večerjo. Rada bi te predstavila ljudem, ki bi lahko pripomogli pri organizaciji zbiranja denarnih sredstev s pomočjo slavnih osebnosti, o čemer sva že govorila. Kako ti ustreza naslednja sobota?«

»Sarkazem ti ne pristoji, Cat.« Še vedno jezna je vstala in se pripravila na odhod. »Razumem neprijeten položaj, v katerem si se znašel, Bill. Priznala bom tudi, da si imel le malo izbire, kako se ga lotiti, da bo dobro za postajo. Kar me resnično jezi, je, da se nisi posvetoval z mano. Zaradi tega sem videti kot neumnica brez avtoritete.«

»Čudovito. Lahko s sabo pripeljem slavno osebnost?«

»To ni res, Cat.«

»Alexa Piercea.«

»Bojim se, da je. Če prekličeš mojo odločitev ali odločitev kogar koli, ki naj bi bil na vodilnem položaju, v čem je potem sploh smisel, da smo pooblaščeni? Ne glede na njene težave z disleksijo si je Melia zaslužila, da sem jo odpustila.«

»Pisatelja?«

»To je morda res, vendar je v našem poslu tako.«

»Seveda. Koga?«

»Si že slišal zanj?« »Kako ne bi? Slavijo ga kot naslednjega Josepha Wambaugha. Nisem vedel, da živi v San Antoniu.«

»Hja, ta del našega posla je res beden!«

»Občutek imam, da nima doma, vendar je zdaj tu, kjer ustvarja svojo naslednjo knjigo.«

Vstal je in šel okoli mize. »Pretiravaš, Cat. Te je razburilo še kaj drugega?«

»Seveda, pripelji ga. Nancy bo navdušena.«

Da, si je mislila. Tista skrb zbujajoča pošta. Članek in kuverta, v kateri je prispel, sta bila še vedno v predalu njene nočne omarice. Poskušala je na to gledati kot na nekakšno čudaško pismo in oboje vreči stran, toda nekaj jo je prisililo, da ju je obdržala. Bolj skrb zbujajoče kot sam članek je bilo to, da ji je to poslal neki anonimnež. To sicer ni nujno pomenilo zlonamernosti; morda je namigovalo le na to, da je bil pošiljatelj precej brezčuten in je imel izkrivljen smisel za humor. Nobenih sklepov ni delala. Zagotovo je bilo še prehitro, da bi zadevo omenila Billu, ki bi brez dvoma menil, da je paranoična. In imel bi prav.

112 Novo_2.indd 112-113

113 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

dvajseto poglavje »Torej boš šel?« »Kaj moram obleči?« »Za začetek čevlje in nogavice.« Telefon je ojačal Alexov globok hehet. Žgečkal je Catino uho in povzročil, da je dobila kurjo polt. To je postajalo smešno, je pomislila. Obnašala se je kot šolarka, ki jo daje prva zaljubljenost. Vedno je bil nekje v ozadju njene zavesti. Misli nanj so jo begale med delom, ko je slišala njegov glas, je postala omotična. Smešno! »Bom videl, če bom našel dve enaki nogavici,« je rekel. »Sicer črn metuljček ni obvezen, vendar ne bi rada, da bi me spremljevalec spravil v zadrego. Nekateri zelo pomembni ljudje bodo pršli,« mu je rekla in se norčevala iz njegovega britanskega naglasa. »Nancy Webster organizira zbiranje sredstev za otroke, zato ne bom nikoli več govorila s tabo, če boš naredil kakšno napako, ki bo stala otroke sredstev.« »Obljubim, da se ne bom praskal, useknil ali vrtal po ničemer, po čemer se ne bi smel praskati, usekniti se ali vrtati v javnosti.« »Oh, hvala za zagotovilo.« Zastokala je. »Verjetno me boš osramotil. Ali pa boš sploh pozabil priti.« »Označil si bom na koledarju.« »Pozabil boš pogledati na koledar. Ne pozabi, da sva se zaradi tega spoznala.« »Najboljša napaka, kar sem jih kdaj storil.« Zardela je od zadovoljstva in bila vesela, da ni mogel videti njenega neumnega nasmeška. »Za vsak primer te bom poklicala nekaj ur pred dogodkom in te prišla iskat s svojim avtom.« »Dobra zamisel.« »Boš nocoj delal?« »Ja, vendar se zadnje čase težko osredotočim. Te zanima, kaj bi me lahko tako begalo?« Zopet jo je zajel val zadovoljstva. Dobro je delo, če je bil nekdo zbegan zaradi tebe. Še dvakrat sta šla na zmenek, odkar sta bila na prvem. Enkrat sta se dobila v restavraciji na večerji in šla potem vsak po svoje. Naslednjič jo je prišel iskat on – z avtom. Šla sta v restavracijo The Riverwalk, kjer sta v kavarni na prostem jedla slabo mehiško hrano, nato pa šla na sprehod po znameniti pešpoti, ki je ob reki San Antonio tekla skozi mesto. Čez nekaj časa sta galerije in

114 Novo_2.indd 114-115

115 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj trgovine prepustila turistom in prešla na ulice, kjer je bilo bolj hladno, tiho in manj gneče. Prečkala sta cesto, si od zaspanega prodajalca kupila zmrzlino z okusom pina colade ter sedla na osamljeno, zasenčeno klop v Alamo Plazzi. Sonce je že zašlo in avtobusi turistov so se odpravljali, zaradi česar je bila osvetljena trdnjava videti veličastna in vedra, primeren spomenik tistega, kar se je tu zgodilo pred stopetdesetimi leti. »To pa je bila izbira, kaj?« je rekel Alex in med zobmi grizljal zdrobljen led. »Bi ti ostala, se borila do smrti?« »Težko vprašanje. Verjetno bi se, če bi čutila, da ne morem izgubiti ničesar drugega razen svojega življenja.« S konico jezika je izdolbla košček ledu. »Nekako jih razumem.« Radovedno jo je pogledal.

F*** dan kulture »Preveč sivine je v tem. Namesto da bi premišljevala o tem, kdo mi je to omogočil, sem se raje osredotočila na to, da bo moje življenje nekaj pomenilo. Potem njihova žrtev ne bi bila zaman.« Tu sta pogovor končala. Ni vztrajal pri tej razpravi, ona pa je bila vesela. To je bila občutljiva tema. O njej se je z njim pogovarjala bolj sproščeno kot s komer koli drugim poleg Deana. Pogledala je proti predalu nočne omarice in premišljevala, da bi mu povedala za še eno vznemirljivo zadevo – pismo, ki ga je prejela nedavno. Bi menil, da je bil članek z glavo iz Memphisa kakor koli pomemben zanjo? Če ne, zakaj so ji ga poslali? Hotela je slišati Alexovo mnenje o zadevi, vendar se je odločila, da teme zdaj ne bo načela. Že tako ga je dovolj dolgo zadrževala stran od dela. »Zdaj te bom pustila. Oprosti, če sem te zmotila.«

»Tik pred presaditvijo sem nenadoma spoznala, da mi bodo izrezali srce. Ne razumi me napak,« je naglo rekla. »Obupno sem si želela novega. Toda le za trenutek sem izkusila tesnobo negotovosti. Morala sem umreti, da bi lahko živela. To je bil trenutek, ki me je streznil.« Pogledala ga je in se nasmehnila. »Vendar je minil in dobila sem novo srce, novo življenje.« V tišini sta mlela zdrobljen led. Mimo je utrujeno stopal konj, ki je vlekel kočijo. V njej ni bilo potnikov, le kočijaž je z ukrivljenimi rameni sedel na prvem sedežu, poraščena brada mu je počivala na prsih, bil pa je videti tako izmučen kot konj.

»Ne skrbi. Že nekaj ur se ubadam s tem in moral sem narediti premor. Hvala, ker si me povabila na večerjo k Websterjevim.« »Hvala, ker si povabilo sprejel.« »Poskušal se bom lepo obnašati.« »Saj sem te le zafrkavala.«

»Cat?«

»Vem.«

»Hmm?«

Slišala je smeh v njegovem glasu. Ujemal se je z njenim. »Lahko noč, Alex. Se vidiva v soboto zvečer.«

»Veš, kdo je bil darovalec?«

»Veš kar koli o …«

Še dolgo po tem, ko je odložila slušalko, se je bedasto smehljala. Nobenega dvoma ni bilo, da se je tole izmikalo nadzoru. Ni ji bilo podobno, da bi nepremišljeno ravnala s svojimi čustvi. Zaradi svojega otroštva je bila previdna pri razvijanju razmerja. Kar nekaj rejniških bratov in sester je morala zapustiti, potem ko se je nanje že močno navezala. Razmerja so neizogibno vodila do prekinitev, kar pa je s sabo neizogibno prinašalo srčne bolečine.

»Ne, pa tudi nočem vedeti.«

Kljub temu se je hitro in močno zaljubljala v Alexa Piercea.

Prikimal je, vendar je bilo očitno, da z njenimi kratkimi odgovori ni bil zadovoljen. »Kako to? Hočem reči, je to običajno med tistimi, ki so jim presadili srce?«

Kaj pa je on čutil do nje?

»Ne.«

»Ne. Nekateri želijo spoznati družino darovalca in se ji osebno zahvaliti. Želijo, da družina ve, da se zavedajo, kakšno žrtev so sprejeli. Nekateri hočejo vse izvedeti o darovalcu.« Nepopustljivo je stresla z glavo. »Jaz pa ne. S tem se nisem mogla soočiti.« »Kako to misliš?«

Seveda ni odobravala, niti ji ni bilo mar za moške like in njihov odnos do žensk. Če bi jim rekla šovinisti, bi naredila šovinistom medvedjo uslugo. Razen nekaj izjem so se do žensk obnašali slabše kot do papirnatih robčkov. Toda zdelo se je, da Alex ni bil tako šovinist kot njegovi liki. Videti je bilo, da visoko ceni njo in njeno delo. Pogosto jo je pohvalil.

»Kaj, če bi jih razočarala?« »Dvomim, da bi se to zgodilo.«

Znal se je smejati in se šaliti, toda po naravi je bil resen, včasih celo temačen. Za nepomembnosti ni imel potrpljenja.

116 Novo_2.indd 116-117

Hotel je spati z njo. Toliko je vedela. Imel je zdrav libido. Da si to vedel, si moral prebrati le nekaj odstavkov v njegovih knjigah, ki so bili povezani s spolnostjo. In Cat jih je bila prebrala. Nekajkrat.

117 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj Prav tako ni veliko povedal o svojem nekdanjem delu policista, ob tistih redkih priložnostih, ko pa je to že omenil, je bil njegov glas obarvan z grenkobo. Z njegovo upokojitvijo so bile povezane nekatere neprijetnosti, za katere je sumila, da niso bile hotene. Predstavljala si ga je kot ljubimca, vendar ga bo sprejela tudi kot prijatelja. Dean je bil še vedno njen prijatelj, vendar je bil daleč stran. Potrebovala je nekoga, ki bi mu lahko zaupala, vendar ne po telefonu. Oči so se ji zopet ustavile na nočni omarici, kjer je ležal skrivnostni, originalni časopisni izrezek – skupaj s tistim, ki je prišel z današnjo pošto. Prišel je v popolnoma enaki kuverti kot prvi. Tako kot v prvi ni bilo v tej ničesar drugega razen časopisnega izrezka, ta pa je imel glavo iz mesta Boca Raton na Floridi. Dvainšestdesetletno žensko so po nesrečnem padcu našli mrtvo. Medtem ko je bila sama doma, je poskušala zaliti rastlino, ki je visela s kavlja, pritrjenega na strop. Lestev je zdrsnila izpod nje, ona pa je padla skozi vrata na teraso. Razbito steklo ji je prebodlo prsi. Tako kot fant iz Memphisa je tudi ona imela presajeno srce. Cat ni vedela, kaj naj si misli o teh nejasnih sporočilih. Kako bi jih kot nekdanji policist ocenil Alex? Bi menil, da so razlog za skrb ali bi jih prezrl kot delo nekega čudaka? Skoraj bi se odločila, da je bil prvi ravno to, toda nato je dobila drugega. Čudno naključje je bilo, da sta dva prejemnika srca umrla v tako nenavadnih nesrečah. Celo bolj čudno je bilo, da je nekdo menil, da jo mora opozoriti na te smrti.

F*** dan kulture »Zakaj si tako živčna? Saj sem ti obljubil, da si bom nadel čevlje in nogavice, mar ne?« Bil je zelo intuitiven. Blebetala je, da bi skrila izbruh metuljčkov v trebuhu. Še bolj živčna je postala, ker je vedela, da jo zna tako dobro prebrati. Toda znal je opazovati kot pisatelj. Če bi on napisal ta prizor, bi živčni lik čenčal kot idiot. Zaradi njegove sposobnosti opazovanja človeškega obnašanja in motivacije je bila v slabšem položaju. V prihodnje se bo morala zadrževati, igrati z brezizraznim obrazom, da mu ne bo razkrila toliko stvari. Stopil je na stran. »Vstopi.« »Je rekel pajek muhi.« »Saj ne grizem.« Zaprl je vrata in jih zaklenil. »Vsaj močno ne.« Cat se je zasmejala bolj sproščeno in se ozrla po dnevni sobi njegove dvonadstropne hiše. Dišalo je po sveži barvi. Obokan strop in visoka okna so jo spominjala na njeno hišo v Malibuju. Zgoraj sta galerijo v drugem nadstropju obdajali dve steni. »Spalnica je zgoraj,« je rekel. »Kuhinja je tu zadaj. Tista dvojna vrata se odpirajo na teraso.« »Všeč mi je.« »V redu je,« je dejal. »Kot že veš, nisem ravno dobra gospodinja.«

»Norci,« je rekla in časopisna izrezka nejevoljno stlačila nazaj v kuverti ter z zamahom zaprla predal nočne omarice. Verjetno so ju poslali, da bi jo razjezili in jo zbegali.

Pravzaprav je bila navdušena nad tem, kako čisto je bilo stanovanje, dokler ni opazila roba srajce, ki je kukal izpod blazin na zofi. Časopisi na mizi so se zdeli v naglici zloženi na kup, na enega pa je bil prilepljen ovoj čokoladice. Na kavni mizici so bili odtisi skodelice povezani kot olimpijski krogi.

Tega jim ne bo dovolila. Če jo bo samo malo skrbelo zaradi tega, potem bo dovolila, da bo norec nadzoroval njene misli. Pisma, ki so jih pošiljali čudaki, so bila v njenem poslu poklicno tveganje. Treba je bilo iti čez to. Razen če so sporočila postala naravnost grozljiva, se ni splačalo vznemirjati zaradi njih.

»Brez nakladanja, Delaneyjeva. Nocoj si videti čudovito.«

Poleg tega pa je morala misliti na nekaj pomembnejšega – denimo kaj bo oblekla na Websterjevo večerno zabavo.

Kompliment jo je hitro omehčal. Njegov pogled je bil vroč in čustven. Ožgal jo je kot penasti bonbon v ognju. »Hvala.« »Mislil sem, da rdečelaske ne smejo nositi oranžne barve.«

»Vau.« »Ni oranžna, bakrena je.« Cat je prispela v Alexovo stanovanje pet minut pred dogovorjenim časom. Oblečen je bil v temne dolge hlače in golobje sivo srajco, ki si je še ni zatlačil za pas. Odpete manšete so ohlapno visele okoli njegovih zapestij in zapeta je imel le dva gumba. Bil je bos.

»Oranžna je.«

Njegov kompliment ni bil toliko beseda kot nežen izpuh zraka. Kolena so se ji spremenila v želatino. »Hvala.«

Kratka oprijeta obleka je imela ozke naramnice ter bila pokrita s tankimi kovinskimi koluti, ki so se bleščali kot novi kovanci. Že od presaditve ni nosila ničesar, kar bi razkrivalo njen vrat. Še pred nekaj tedni tega ne bi oblekla. Toda zaradi Alexa se je znebila nesproščenosti zaradi brazgotine.

»Videti si odlično.« »Kakor koli za vraga ji že rečeš,« je rekel, »enake barve je kot tvoji lasje, zaradi česar žariš kot plameni.« »Še enkrat hvala. Oprosti, ker sem zgodna. Promet ni bil tako gost, kot sem pričakovala. Raje kot da bi čakala v avtu, sem šla pogledat, ali si že pripravljen. Vendar je v redu, če še nisi. Nič se ne mudi. Imava še dovolj …«

118 Novo_2.indd 118-119

»Kot bi govoril pisatelj. Poet si, pa tega sploh nisi vedel.«

119 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Vendar se to vidi po mojih stopalih, res so velika,« je rekel in zaključil z banalnostmi. Pogledal je svoje bose noge.

Oprezno je obrnila gumb. Vrata so se neslišno odprla. Videla ni ničesar razen teme. Razširila je špranjo in glavo pomolila v sobo.

»Počuti se kot doma. Takoj bom nazaj.«

Zastrte žaluzije so prepuščale le malo svetlobe. Komaj je lahko razločila oblike, vendar je videla nekaj, kar je bilo podobno mizi …

Preskakoval je po dve stopnici hkrati. Ko je dosegel vrh stopnišča, si je odpel hlače in si poskušal zatlačiti srajco. »V hladilniku je morda kakšna pijača. Nisem prepričan. Postrezi si s tistim, kar boš našla.«

Z roko jo je močno zgrabil za zapestje.

»Prav, hvala. Kje pa imaš motorno kolo? Zunaj ga nisem videla.«

»Kaj za vraga pa počneš?«

»Odpeljal sem ga v mehanično delavnico na popravilo.« »Škoda. Še kdaj bi se rada peljala z njim.« »Ja. Ko imaš enkrat toliko moči med nogami, postaneš odvisen od tega.« »Res smešno.« »Pogrešal ga bom. Tip je rekel, da bo morda trajalo nekaj mesecev, da naredijo vse, kot je treba.« »Kako pa napreduje roman?« »Zanič je.« »O tem pa dvomim.« Iz izkušenj s pisatelji je vedela, da običajno niso cenili svojih trenutnih projektov. Tavala je po njegovi dnevni sobi in iskala znake, ki bi ji povedali, kakšen človek je po naravi. Ni jih bilo. Edina osebna nota v tej sobi je bil njegov nagel poskus, da pospravi sobo pred njenim prihodom. Sicer pa ni bilo nobenega znamenja o tem, da tam kdo živi. Nobenih družinskih fotografij, nobenih spominkov, nobene pošte, kuponov ali računov. Oprema je bila neosebna in je bila videti sposojena. Bila je rahlo razočarana. Pod stopnicami je našla skriti dve kartonasti škatli z odtisnjenima naslovoma njegovih dveh romanov. Še vedno sta bili zaprti. Zakaj kopij svojih knjig ni razdelil med prijatelje in družino? Morda jih je, te pa so mu še ostale. Morda pa ni imel družine in prijateljev. Morda pa je imela prebujno domišljijo. Pogledala je skozi žaluzije na dvokrilnih balkonskih vratih. Na terasi ni bilo ničesar omembe vrednega. Videti je bila neuporabljena. Ko je šla po kratkem hodniku v kuhinjo, je opazila zaprta vrata, ki jih ni odprl. Kabinet? Kopalnica? Stopila je nazaj, da bi ocenila dimenzije prostora za vrati. Bil je večji od kabineta ali manjše kopalnice. Z roko je segla proti gumbu na vratih, preden se je tega zavedla. Postala je, da bi premislila. Zakaj ji ni omenil te sobe? Jo je namenoma prezrl?

120 Novo_2.indd 120-121

121 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

enaindvajseto poglavje »Prekleto, Alex!« Roko je izvila iz njegovega prijema in se obrnila, da bi se soočila z njim. »Na smrt si me prestrašil! Kaj je narobe s tabo?« Vrata je odločno zaloputnil. »Ta soba je nikogaršnje ozemlje. Obiskovalcem je vstop prepovedan.« »Zakaj pa potem nisi na vrata nalepil znaka? Kaj pa delaš v tej sobi, tiskaš ponarejeni denar?« Prijel jo je za zapestje, tokrat bolj nežno. »Oprosti, če sem te prestrašil. Nisem hotel. Le zelo zaščitniški sem do svojega delovnega prostora.« »Blago rečeno,« je sitno odvrnila. »Prosim, razumi. To, kar počnem tam notri, je izjemno osebno.« Strmel je v zaprta vrata, kot da lahko vidi skoznje. »V tej sobi dajem iz sebe najboljše in najslabše. Tam rodim vsako prekleto besedo, rojevanje pa je hudičevo boleče. Tam ustvarjam. In preklinjam ustvarjalni proces. To je moja ultrazasebna, mazohistična, mučilna komora.« Skremženo se je nasmehnil. »Nekomu, ki ni pisatelj, se to verjetno sliši noro, vem, toda če nekdo vdre v moj delovni prostor, je to tako, kot bi nekdo posilil mojo podzavest. Oskrunil bi jo. Nikoli več ne bi pripadala le meni in mojim mislim.« Opomin si je zaslužila. Ne bi smela stikati po sobi, ki ima zaprta vrata. Umetniki in kiparji so svoje trenutne projekte skrbno skrivali, dokler niso bili dokončani. Nihče ni nikoli slišal skladateljeve glasbe, dokler ni bil ta zadovoljen s svojim delom. Morala bi bila vedeti, da bo Alex vsaj tako zaščitniški do svojega pisanja. »Nisem vedela,« je obžalujoče rekla. »Žal mi je.« »Razen te sobe ti je vse ostalo na razpolago. Dovolil ti bom dostop do shrambe in hladilnika, do košare z umazanim perilom, celo zasebno zbirko erotičnih vsebin si lahko ogledaš, toda ta soba je prepovedana.« »Moja radovednost,« je rekla in stresla z glavo. »Eden od svetovalcev na socialni službi je napovedal, da me bo uničila. Toda verjel je tudi, da je čokolada strup in me posvaril, naj je nikoli ne jem.« Ošvrknila ga je s pogledom, njen izraz obraza pa je bil le deloma skesan. »Bojim se, da se nisem zmenila za nobeno od opozoril.« Podlaket je naslonil na steno in jo tako ujel. »Odpuščeno ti je za radovednost. Mi ti odpustiš, ker sem se odzval preveč čustveno?« Okrog vratu je imel kravato, ki si je še ni zavezal. Dišal je po milu – čista, vlažna moška koža je bila Cat bolj privlačna kot draga vonjava. Lase je imel nepočesane in videti je bilo, da si jih je posušil le z brisačo. Gledano v celoti je bil čudovit, neverjetno seksi moški. »Imaš zasebno zbirko erotičnih vsebin?« je tiho vprašala. »Aha.«

122 Novo_2.indd 122-123

123 21. 02. 2018 14:39:51


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Kako dolgo jih že zbiraš?«

»Kaj?«

»Odkar sem bil dovolj star, da vem, da so nespodobne.«

»Bi fukala?«

»Tako dolgo? Hmm. Nekoč bi si jo rada ogledala.«

Nepričakovana vulgarnost je zamorila njeno poželenje kot vedro hladne vode v obraz. Odrinila ga je stran.

Leno se je zarežal. »Mislim, da je v tebi nekaj pokvarjenega, Cat Delaney.«

Roke je v znak nedolžnosti in predaje dvignil v zrak. »Junake v mojih romanih si obtožila, da nikoli ne vprašajo za dovoljenje. Pomislil sem, da bi poskusil, to je vse.«

»Še nekaj, kar je begalo socialne delavce.«

»To bi lahko vprašal malo bolj vljudno!«

Z očmi je pregledoval njen obraz, nato njen vrat. Stal je tako blizu nje, da se je moral odmakniti, da jo je lahko videl celo. Z vrhom glave je oplazil njeno ličnico. Na prsih je čutila njegov dih. Še vedno jo je držal za desno zapestje. Pritisnil ga je ob zid tik nad njeno glavo, z dlanjo obrnjenega navzven. Poljubil je občutljivi, prosojni del kože, pod katerim je divjal njen srčni utrip. Ljubkoval ga je z jezikom. Nato so se njegove ustnice polastile njenih. »Kdaj se začne tista zabava?« »Pred desetimi minutami.«

»Prav.« Skesano je pogledal in dal roki pod svojo brado. »Bi fukali, prosim, gospa?« »Ljubko.« Hotela je iti mimo njega, vendar jo je prijel okoli pasu in jo postavil med sebe in zid. Ko jo je tokrat poljubil, ni bilo nobenega dvoma o tem, ali jo le draži. Bolj posesivno kot zapeljivo jo je poljubljal, dokler ni njena jeza izpuhtela in mu je vračala poljube z enako strastjo. Ko jo je končno izpustil, so Catine ustnice vročično utripale. Njeno telo je bilo preplavljeno in vznemirjeno.

»Prekleto.« Sklonil je glavo in z nosom podrgnil tam, kjer se ji je vrat združil z ramenom. »Vendar sem načrtovala, da bova zamudila.« »Kako to? Si mislila, da ne bom pripravljen pravočasno?« »Ne. Za vsak slučaj … uh …« Težko je bilo razmišljati, medtem ko ji je grizljal uho. »Saj veš, za vsak slučaj, če bi … naju kaj zadržalo.« »Bi rada, da te zadržim?« Želodec se ji je dvignil in spustil. V grlu se ji je naredil cmok. »Mislila sem, če bi bil gost promet ali kaj takega.«

»Želim si te,« je rekel. »Vendar ne takrat, ko moram paziti na to, da ti ne razmršim las ali uničim šminke.« S palcem ji je grobo podrgnil spodnjo ustnico. »Ne takrat, ko se mi mudi ali me preganja rok. Ne takrat, ko naju pričakujejo na zabavi, kjer bodo zbirali denar za tvoje otroke. Kajti dvomim, da bi bilo s tabo dovolj le enkrat. Si razumela?« Ker je ostala zaradi njegovega govora brez daha in vsa vzburjena, je lahko le prikimala. »Le pozabaval sem se s tabo, ko sem bil neolikan. Toda vabilo velja. Kot rečeno.« Njegov pogled je občutno potemnel. »Ti moraš izbrati le kraj in prostor. Razumela?« Zopet je prikimala. Strmel je vanjo in v mislih preštel do deset, nato pa se obrnil stran. »Le nekaj minut mi še daj.«

»Ah. Promet. Seveda.« Začel se je odmikati, vendar ga je Cat zgrabila za kravato. »Ničesar ne bova zamudila,« je zašepetala. »Pred večerjo bodo kar dolgo stregli koktajle.«

»Cat, tukaj si!« jo je objela Nancy Webster. »Vsi komaj čakajo, da te spoznajo.«

»Nobeden od naju pa ne pije.« Dlan je položil pod njeno dojko in jo potisnil navzgor, glavo pa sklonil do polnosti, ki se je napenjala nad izrezom njene obleke. Nežno je sesal kožo.

Služkinja v uniformi je Cat in Alexa odpeljala v dnevno sobo impresivnega doma Websterjevih. Nocoj je tu kar mrgolelo ljudi, ki so v mestu kaj veljali. Raven hrupa je pričala o tem, kako dobra je Nancy Webster v tem, da se njeni gostje počutijo sproščeno.

Cat je zapredla od ugodja in se upognila obenj.

»Opravičujem se, ker sva pozna,« je rekla Cat. »Sva …«

Dvignil je glavo in jo poljubil na usta, njegov jezik je bil premeten in provokativen. Ko se je poljub končal, so njegove ustnice počivale na njenih. »Torej …?«

124 Novo_2.indd 124-125

»Jaz sem kriv,« jo je prekinil Alex. »Nekaj je prišlo vmes.«

125 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Zaradi tega si je zaslužil Catin umazani pogled, Nancy pa si ga je tako zelo želela spoznati, da je prezrla njegovo šalo in Catino tiho grajo.

Cat je prekinila mučno tišino. »Nočem se hvaliti, vendar me je Alex prosil, da bi mu pomagala pri raziskavi.«

Nancy se je rokovala z njim. »Gospod Pierce, dobrodošli.«

»Res?« je rekel Webster. »Nekaj težav je imel s prizori v spalnici, zato sem mu povedala nekaj zgodb iz moje nečiste hollywoodske preteklosti in mu dala dovoljenje, da jih …« Zamahnila je z roko, kot bi poskušala zgrabiti pravo besedo.

»Alex, prosim.« »Tako vesela sem bila, ko mi je Bill povedal, da bo Cat nocoj pripeljala vas. Počaščena in vesela sem, da vas smeva gostiti v najinem domu.«

»Dodela?« je pomagala Nancy. »Ne. Da jih ublaži.«

»Veseli me, da sem tukaj.« »Predstavila vam bom svojega moža. S čim vam lahko postrežem?« Nancy je bila popolna gostiteljica. Navidez brez truda je v nekaj trenutkih Alexu priskrbela mineralno vodo z limeto, z Billom pa sta se tikala. »Prebral sem tvoj prvi roman in za prvi poskus se mi je zdel zelo dober,« je rekel Bill. To je bil eden tistih komplimentov, na katerega ni bilo mogoče primerno odgovoriti. Alex se je spraševal, ali je Webster to vedel, in takoj presodil, da je. Moški ga je poskušal spraviti v zadrego, ne da bi bilo to očitno. Skupaj je spravil nekaj dostojanstvenega. »Hvala za kompliment in tantieme.« »Pišeš novo knjigo?«

Vsi, ki so to slišali, so se zasmejali. »Čeprav si želiva z njima govoriti vso noč, tega ne moreva storiti, Bill,« je rekla Nancy. »Drugi gostje nama ne bi odpustili. Cat? Alex?« Stopila je mednju in ju prijela pod roko. »Najprej bi vaju rada predstavila naši novi županji in njenemu možu.« Vodila ju je po sobi in ju predstavljala. Alex je bil zadovoljen, ker je bilo tukaj toliko njegovih privržencev. Cat je imela še večje število občudovalcev. Vsi so o programu Cat’s Kids govorili same dobre reči. Zaslug si ni nikoli lastila, temveč jih je delila s celo ekipo. »Od Billa Websterja navzdol se vsi na postaji WWSA trudimo za uspeh projekta,« je rekla. Eden od gostov je omenil zgodbo, ki se je pojavila v nedeljski izdaji časopisa San Antonio Light. To je bila zgodba o deklici, ki so jo pred kratkim posvojili, kmalu zatem pa so ji presadili ledvico. »Da, Chantalina zgodba je pravi navdih,« je pripomnila Cat ženski, ki se je spomnila na zgodbo. Nato je pogledala Websterja in tiho rekla: »Me zanima, kaj ima o tem povedati Truitt.«

»Trudim se, ja.« »Se zgodba dogaja v San Antoniu?«

Kar nekaj dni je novinar spremljal zgodbo O’Connorjevih, vendar brez koristi. Potem ko je odgovorni za stike z javnostjo na televizijski postaji podal izjavo, nihče na WWSA zadeve ni več komentiral. Po nasvetu njunega odvetnika sta se O’Connorjeva odločila, da ne bosta dajala intervjujev. Potem ko sta po posvetovanju uvidela, kako vešče je njuna posvojena deklica skrila svojo čustveno pokvarjenost, se je obupani par odločil, da jo vseeno obdrži.

»Deloma.« Cat je prijela Alexa pod roko. »Ne poskušaj, Bill. Od njega ne boš izvedel ničesar. Zelo skrivnosten je, ko gre za njegovo delo.«

Državna agencija in program Cat’s Kids sta se le za las izognila katastrofi. Cat je upala, da bo nedavni časopisni članek razpršil vse dvome o pravni veljavnosti programa.

Webster ga je radovedno pogledal. »Zakaj pa to?« »Razlaganje zgodbe, preden je napisana, pokvari presenečenja. Ne za bralca, temveč zame.« »Ti pišeš knjigo, pa ne veš, kaj se bo zgodilo?«

Rekla je: »To, kar se je zgodilo v Chantalinem življenju, je pravi čudež. Žal pa je še veliko drugih otrok s posebnimi težavami, ki si zaslužijo svoje lastne čudeže. Plovejo po sistemu rejništva. Seveda je veliko rejniških staršev ljubečih in skrbnih. Toda ti posebni otroci obupno potrebujejo trajne domove.« Večerja s sedmimi hodi je trajala več kot dve uri. Alex bi se bil na smrt dolgočasil, če ne bi bilo Cat, ki je na prigovarjanje drugih gostov povedala nekaj zgodb o otrocih, udeleženih v programu Cat’s Kid’s.

»Ne vedno, ne.« Webster se je namrščil in nezaupljivo pogledal. »Bojim se, da sem sam preveč osredotočen na cilj, da bi lahko delal kaj takega.«

Njeno občinstvo je bilo zaradi njenih ganljivih zgodb kot uročeno. Nekatere so izvabljale smeh, druge solze. Catino živahno pripovedovanje je bilo tako vznemirljivo kot zgodbe same. Njen glas je izražal njeno strastno predanost programu, ki se ga je lotila.

Ma jebe se mi, si je mislil Alex.

126 Novo_2.indd 126-127

127 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj Ko so na mizo prinesli mousse iz bele čokolade, so bili vsi za mizo že razvneti in so živahno kramljali o zbiranju denarja. Ko ji je Alex ob koncu večerje pridržal stol, se je nagnil k njej in ji zašepetal: »V torbici je.« Ko so drugi gosti odšli, sta ju Websterjeva nagovorila, da sta Alex in Cat ostala še na kavi, da bi nazdravili uspešnemu večeru.

F*** dan kulture »Moj bog!« Catin osupel vzklik je Nancy utišal. V trenutku so bile vse oči uprte vanjo.

»Pojdimo v Billovo delovno sobo, tam nam bo udobno,« je predlagala Nancy in šla pred njimi. Služkinja je prinesla srebrni servis, toda Nancy je natočila. »Bi kaj žganega, Alex?« »Le kavo, prosim.« »Opazil sem, da pri večerji nisi pil vina,« je pripomnil Bill, ko je segel po kavi z dodatkom žganja, ki ga je zanj natočila Nancy. »Abstiniraš?« »Da.« Ker ni čutil nobene obveze, da bi razloge za svojo abstinenco razlagal Websterju, ni Alex na to temo rekel ničesar več. Zato pa je zopet ustvaril prepad tišine. Tudi tokrat ga je premostila Cat. »Je to album z družinskimi slikami?« Segla je po veliki knjigi z usnjenimi platnicami, ki je bila na kavni mizici. Sedla je na tla, noge pa zvila podse. »Ga smem pogledati?« »Seveda,« je odvrnila Nancy. »Ure in ure bi vaju lahko dolgočasila s slikami najinih otrok.« »Koliko pa jih imata?« je vprašal Alex. »Šest.« »Šest!« Dvignil je skodelico kave, da bi ji tiho nazdravil. »Tega ob pogledu na njihovo mamo ne bi nihče uganil.« »Hvala.« »Vedno je v odlični formi,« je rekel Webster in se ponosno nasmehnil. »So vajini otroci še vedno doma?« Medtem jo je Nancy pripovedovala Alexu, kje so njuni potomci in kaj počnejo, je Cat obračala strani v albumu. Vsake toliko časa ji je Alex pogledal čez ramo, da bi videl slike. Kolikor je videl, so bil Websterjevi otroci zelo podobni svojim staršem. Imeli so vseameriško lepoto in bili so garači, saj so jih velikokrat fotografirali skupaj s trofejami ali pokali. »Tako da dejansko,« je povzela Nancy, »z nama živi le še najmlajši, čeprav je le redko doma. Je urednik srednješolskih novic in to …«

128 Novo_2.indd 128-129

129 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

dvaindvajseto poglavje »Si vedela, da si tako močno podobna njuni hčerki Carli?« Cat se je popolnoma zavedala Alexovega težkega pogleda, vendar se je osredotočila na vožnjo in gledala cesto. »Nekaj podobnosti je,« je priznala. »Zelo milo rečeno.« »Imela je rjave oči in ne modrih.« »Toda imela je kodraste rdeče lase in oblika njenega obraza je bila enaka.« Nagnil je glavo in preučeval njen obraz s profila. »Struktura njenih kosti ni bila tako poudarjena. Ne tako izrazita. Toda podobnost je neverjetna.« Oči je zapičila v cesto in močno držala volan. »Veš, da imam prav,« je vztrajal. »Ko si zagledala njeno fotografijo, si se skoraj onesvestila. Lica so ti pordela.« »Dobro opazuješ.« »To počnem. Opazujem ljudi in zapišem, kar opazim.« »No, meni pa ni všeč, če me opazujejo!« »Škoda, ker si zelo vznemirljiv predmet opazovanja. Tako kot Webster.« »Bill? Zakaj?« »Že zato, ker me od prvega trenutka dalje ni maral. Saj ne, da mi je mar, vendar je čudno.« »Zakaj čudno? Mar si vsem, ki te spoznajo, takoj všeč?« »Ne pretvarjaj se, da tega nisi opazila, ker si. Da bi to skrila, si vskočila s šalo o tem, kako mi boš pomagala pri raziskavi. Nato pa ga je skoraj kap, ko si vzela v roke tisti album s fotografijami. Ni hotel, da bi videla sliko njegove pokojne hčere.« Cat je morala uporabiti svoje igralske sposobnosti, da je ohranila ravnodušen izraz obraza. Ni opazovala Billa, tako kot je to počel Alex, zato ni mogla natančno reči, kako se je odzval na njeno zanimanje za album. Ni pa prezrla tega, da je bil poslej popolnoma tiho in prepustil Nancy, da uredi zadevo. Nancy je tiho priznala očitno podobnost med njuno hčerjo in Cat, ko je rekla: »Z Billom sva to opazila, ko si se prvič pridružila ekipi limonade Passages. Celo dražila sva Carlo in jo obtoževala, da ima dvojno življenje, za katerega nam ni povedala. Se spomniš, dragi?« V odgovor je čemerno, mrmrajoče pritrdil.

130 Novo_2.indd 130-131

131 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Po tem sta z Alexom zavrnila še eno kavo in vztrajala, da se poslovita. Cat se je preveč zahvaljevala Websterjevima, ker sta gostila zabavo. Nancy je bila prepričana, da bo s pomočjo in potrdili tistih, ki so bili na večerji, organizirala akcijo za zbiranje denarja, ki bo najbolj uspešna doslej.

»Nanj gledam kot na prijatelja,« je previdno rekla Cat. »Toda nikoli se ni zgodilo nič romantičnega. Z Nancy imata v vseh pogledih popoln odnos.«

»Užival sem,« je rekel Alex svojima gostiteljema. »Hvala, ker sta me vključila.« Na vratih je Nancy oba objela. Ostala je zbrana. Bill pa se je zdel pretresen in … kaj? Kriv?

»Noben odnos ni popoln.« Zvito ga je pogledala. »Govoriš iz izkušenj?« »Na žalost, da. Preveč.«

In zakaj je bil tako hladen do Alexa? »Si vedela za Carlo že prej?« jo je zdaj vprašal Alex. »Vedela sem, da sta izgubila najstarejšega otroka. Umrla je v avtomobilski nesreči, ko se je vračala na univerzo v Austinu.« »To ti je povedal Webster?« Prikimala je. »Še preden sem se preselila sem. Očitno si še nista v celoti opomogla. Toda kdo bi si lahko? Hči pride domov za vikend. Opereš ji perilo, poslušaš njeno nerganje o fantu, s katerim se videva, o profesorju, ki ga sovraži. Posloviš se, ji naročiš naj pazi na cesti ter jo objameš. Naslednjič ko jo vidiš, identificiraš njeno truplo v mrtvašnici.«

»Se mi je zdelo.« »Zdaj pa nazaj k vama z Billom Websterjem …« »Nobenega naju z Billom Websterjem ni,« je ugovarjala. »Ponudil mi je odlično priložnost. Všeč mi je in spoštujem ga. To je vse.« »Ne strinjam se, Cat.« Hotela je ugovarjati, vendar je rekel: »Ne pravim, da lažeš. Zanj gre. Nekaj na njem me moti.« »Je čeden, dostojanstven in ugleden moški. Izjemno uspešen je. Veliko moči ima v svojih rokah. Izžareva avtoriteto.«

Cat se je zdrznila in nežno dodala: »Nič se mi ne zdi hujše od tega, da moraš pokopati lastnega otroka.«

»Počakaj malo,« je razdraženo rekel. »Mar namiguješ, da sem ljubosumen nanj?«

Alex je bil nekaj časa spoštljivo tiho, nato pa jo je presenetil. »Je Webster zaljubljen vate?«

»Ti mi povej.«

»Ne!«

»Ravno obratno je bilo, ljubica. On je bil ljubosumen name, ker sem bil nocoj tvoj spremljevalec.«

»Ja. Seveda.«

»Nalagaš.«

»Ni,« je vztrajala. »To bi bilo pa res sprevrženo, sploh če upoštevaš mojo podobnost z njegovo hčerko.«

»Prav, v redu. Nalagam. Vendar ti pravim, da Webster nekaj skriva.«

»Morda ga je sprva zanimalo le to. Njegova privlačnost je bila nedolžna, ko te je spoznal. Sčasoma pa se je razvila v nekaj drugega.«

Znašla sta se v pat položaju. Cat ni hotela priznati, kaj si je mislila – da se je Bill ta večer obnašal nenavadno in moteče. Potrebovala je čas, da uredi misli.

»Ni se.«

Alex pa ni odnehal.

Alex je bil tiho, kar je nakazovalo njegov dvom. Končno je pripravila odgovor. »Četudi je, mi tega ni nikoli niti malo nakazal.«

»Zakaj misliš, da je bil tako čuden, ko si zagledala Carlino sliko?«

»Dvomim, da bi te preganjal po pisarni ali se te poskušal dotakniti, medtem ko nihče ne gleda. Preveč ponosen je za kaj takega.«

»Morda.«

»Nikoli me ni osvajal, skrivoma ali očitno.« »Toda vidva nimata običajnega odnosa zaposleni – delodajalec.«

132 Novo_2.indd 132-133

»Če je bila podobnost med nama razlog, da me je sploh opazil, potem je bil v zadregi. Ta karakterna lastnost ne ustreza podobi nepopustljivega generalnega direktorja, ki jo tako skrbno neguje in brezpogojno ohranja.«

S pestjo je udarila po volanu. »Imaš zmeraj prav? Mar nikoli ne rečeš kaj takega, kot je denimo: ‘Tako pa na zadevo nisem nikoli gledal. Morda nimam prav’?«

133 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Tokrat ne,« je trdoglavo rekel. »Nekaj na Websterju je, kar se ne zdi resnično. Šesti čut mi tako pravi. Slika je preveč popolna. Njegovo življenje je kot ilustracija sodobne pravljice. Kar naprej iščem zamaskiranega škrata.«

»Tako kot pes zakoplje kost. Le da jih mi le redko izkopljemo in prežvečimo.«

»Začel si razmišljati kot policist, veš.«

»Ne morem povedati. To je skrivnost.«

»Verjetno. Nagon. Navada je železna srajca. Vse gledam z določeno stopnjo sumničavosti.«

Na križišču se je ustavila in ga pogledala. »Mislim, da imaš verjetno več kot le eno.«

»Zakaj?«

Ni ugriznil v vabo. Vrnil ji je pogled in se zastrmel vanjo. »Bova nocoj spala skupaj?«

»Zato, ker smo ljudje po naravi sumničavi. Vsi nekaj skrivamo.«

Resno je gledala vanj, dokler se ni na semaforju prižgala zelena luč in je voznik za njima potrobil. »Mislim, da ne,« je rekla, ko je pritisnila na plin.

»Hočeš reči, da imamo skrivnosti?« Njen nagajivi šepet ni niti malo spremenil njegovega resnobnega izraza na obrazu. »Ja, skrivnosti. Vsi skrivamo kaj, za kar bi raje videli, da ostane zaprto in zaklenjeno.«

»Kakšna pa je tvoja skrivnost, Sigmund?«

»Zakaj ne?«

»Jaz ne. Moje življenje je odprta knjiga. Pregledali, preiskali in preslikali so me do potankosti. Dobesedno so mi odprli prsi in se razgledali po njih. Če bi imela kaj skrivati, bi to že davno prišlo na plan.«

»Ker si toliko govoril o tem, kako me preučuješ, da sem postala nesproščena. Bi bila prva televizijska zvezda, s katero si šel v posteljo? Prva ženska s presajenim srcem? Prva rdečelaska, ki nosi ozke čevlje številka sedemintrideset in pol? Bi spal z mano le zato, da bi lahko izkušnjo shranil v svojo mentalno enciklopedijo človeške nravi?«

Odkimal je. »Imaš skrivnost, Cat,« je vztrajal. »Morda je tako globoka in temna skrivnost, da je zakopana v tvoji podzavesti. Celo ti ne veš, kaj je. Nočeš je odkriti sama sebi, ker bi se potem morala spopasti z njo. Mi vsi zakopamo umazane dele samih sebe, ker se ne moremo soočiti z njimi.«

Ni ji skočil v besedo in zanikal, kar jo je motilo. Hotela je, da bi nepopustljivo zavrnil obtožbo. Ošvrknila ga je s pogledom. Gledal jo je, ničesar ni rekel in ničesar razkril. Ker je bil popolnoma tiho, je to še okrepilo njeno odločitev.

»Joj, sem vesela, da sem te nocoj povabila s sabo. Pravi šaljivec si.«

»Oprosti, Alex. Sebe ne bi rada videla kot trofejo v spalnici v tvoji naslednji knjigi.«

»Prej sem se poskušal šaliti s tabo,« jo je opomnil, »vendar se je zdelo, da mojih šal ne razumeš.«

Obrnil se je stran in strmel skozi vetrobransko steklo. Jezno je škripal z zobmi in bala se je, da je to zaradi tega, ker je zadela žebljico na glavico. Vsaj toliko vljuden je bil, da ni lagal o svojih motivih. Kljub temu je bila strahotno razočarana.

Namenila mu je mrk pogled. »Mislim, da jemlješ policijsko psihologijo veliko preveč resno.« »Morda. Toda pisci izmišljenih zgodb smo tudi psihologi, veš. Uro za uro, dan za dnem kujem življenje ljudi. Preučujem vzorce njihovega obnašanja in poskušam ugotoviti, kakšni so njihovi motivi. Premisli,« je rekel in se obrnil proti njej. »S kladivom se udariš po palcu. Kaj boš naredila?«

»O meni govoriš, kot da sem res pravi prasec,« je rekel.

»Verjetno bom tulila, kričala kaj bogokletnega in skakala naokoli ter se držala za palec.«

Sunkovito je obrnil glavo, in ko je videl, da se smehlja, se je nežno zahihital. »Hja, saj imaš prav. Toda tudi prasci dobijo kdaj kakšno priložnost.«

»Natanko tako. To sta vzrok in posledica. Glede na to se v osnovi vsi obnašamo enako. Po drugi strani pa se nam v življenju zgodijo stvari, ki so edinstvene za nas. Morda se zgodijo po nesreči ali naključju, toda naši odzivi nanje so vnaprej programirani. In vsak od nas je programiran drugače, odvisno od spola, inteligenčnega kvocienta, ekonomskega ozadja, kateri otrok po vrsti je in tako dalje. To je spodbuda. Kot avtor moram vedeti, kaj spodbudi določeni lik, da se na določeno situacijo odzove na določen način.«

»Prav. Kava pri meni?« »Ja. Potem si bom naročil taksi, ki me bo odpeljal domov.« »Kava. Nič drugega.«

»Preučuješ človeško nrav.«

»Nisem žival, veš. Kadar je treba, se znam zadržati.«

»V vseh njenih oblikah.« »In v človeški nravi je, da zakopljemo svoje skrivnosti?«

134 Novo_2.indd 134-135

»Mislim, da je velika verjetnost, da si.«

Šalil se je, nato pa se je zopet zresnil. »Res se rad pogovarjam s tabo, Cat.«

135 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Je to nova taktika?«

»Ubogaj!«

»Ne. To ni fraza. Res tako mislim. Hitra si. Pametna. Tekmovalna. Znaš se šaliti na svoj račun.«

Parkirala je ob robniku, vendar avtomobila ni ugasnila.

»Hmm, hitra, pametna in tekmovalna. In znam se šaliti na svoj račun. Morda bi morala opustiti poskuse, da postanem seks simbol in se prijaviti na avdicijo za kviz Jeopardy.«

»Ugasni luči. Bodi tiho. Ostani v avtomobilu.« Odprl je vrata in izstopil.

Preostanek poti sta se pogovarjala o lahkotnih temah. Še vedno sta se smejala zaradi anekdote z večerne zabave, ko sta zavila v njeno ulico. Cat je nenadoma zavrla. »Kdo je to?« Na robniku pred njeno hišo je bil parkiran temen avtomobil. Čeprav ga je bilo videti že od daleč, so ga deloma zakrivale sence hrastovih vej, ki so rasli na njenem dvorišču. »Mar ne prepoznaš avtomobila?« je vprašal Alex.

»Alex, kaj boš naredil? Alex?« Ne da bi se zmenil zanjo je stekel čez sosedovo trato in proti hiši. Kmalu se je zlil s sencami in ni ga več videla. Njena začetna bojazen je splahnela. Prestrašila se je, vendar le za trenutek. Njena plašljivost se je zdaj zdela bedasta. Zaradi nje bi lahko bil to tudi avtomobil nekoga, ki je obiskal njene sosede. S prsti je nestrpno trkala po volanu. »Bodi tiho. Ostani v avtu. Sedi, lezi, daj taco,« je jezno momljala. Ni ga potrebovala, da jo reši. V nekaj trenutkih je izstopila iz avtomobila. Sledila je poti, po kateri je šel Alex, tekla je po prstih in se držala v senci. Bliže hiše je bila, bolj neumno se je počutila. Bi nekdo, ki je bil jezen nanjo, parkiral svoj avtomobil pred njeno hišo in s tem oznanil svojo prisotnost?

Odkimala je. »Si koga pričakovala?« »Ne.«

Po drugi strani pa, kako naj razloži grozljiv občutek, da jo nekdo opazuje, ki se je je loteval zadnje čase? Tisti prekleti beli ovojnici in njuni skrivnostni opozorili sta jo popolnoma zmedli. Od nekdaj je prezirala boječnost. Ni ji bilo podobno, da bi bila živčna, da bi si v sencah predstavljala pošasti, ki bodo vsak hip napadle.

Sama sebi je rekla, da zaradi dveh časopisnih izrezkov, ki ju je nekdo poslal, nima razloga za skrb, vendar je vedela, da bi bilo nespametno, če bi pozabila nanju. Znano je bilo, da so norci storili gnusne zločine zaradi svojih obsedenosti s slavnimi osebnostmi.

Toda bolj ko se je bližala hiši, bolj živčna je postajala. Razen nežnega odseva luči na verandi je bilo vse drugo v temi. Nobenega zvoka; nič se ni premikalo.

Odločila se je za dodatne varnostne ukrepe – pazila je, da je imela zaklenjena vrata in okna, preden je zapustila zgradbo, je pregledala parkirišče, in preden je sedla v svoj avto, je pogledala na zadnji sedež. Paranoja je ni popolnoma prevzela, toda malo zdrave kmečke pameti ne more škoditi. »Hej. Zakaj si tako prestrašena?« je vprašal Alex.

Nato pa je zadaj iz dvorišča zaslišala povišane glasove. Krik. Godrnjanje. Zvoke prerivanja. Kmalu sta se v temi prikazali dve postavi. Alex se je boril z moškim, medtem ko ga je dobesedno vlekel proti pročelju hiše. »Našel sem ga, ko je poskušal vlomiti skozi zadnja vrata,« ji je rekel. »Prekleti prasec,« je zarenčal moški. »Izpusti me.«

»Nisem prestrašena. Sem le …«

»Pa kaj še.«

»Ne laži mi. Saj skorajda dušiš volan. Utrip ti je podivjal. Kaj je narobe?« »Nič.«

Alex ga je vrgel na tla, da je bil z obrazom obrnjen proti tlom in s kolenom pokleknil nanj. Desno roko mu je potisnil med lopatici. »Če se samo premakneš, ti bom zlomil roko,« mu je zagrozil. »Cat, pokliči 911.« Urno je stekla po dovozu in se skoraj spotaknila na stopnicah, ko je zaslišala svoje ime, ki ga je tokrat zavpil razdraženi glas, poln ogorčenosti in bolečine, pa vendar znan.

»Cat!« »Nič!«

»Cat, za božjo voljo, spravi tega pezdeta z mene.«

»Lažnivka. Ustavi avto.«

Obrnila se je in osuplo pogledala. »Dean?«

»Jaz …«

136 Novo_2.indd 136-137

137 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

triindvajseto poglavje Cat je prasko na licu Deana Spicerja očistila s peroksidom. Kardiolog je trznil in tiho zaklel. Alex, ki je zajahal stol, se je boril, da ni izbruhnil v smeh. Zbrani so bili za Catino kuhinjsko mizo. Bila je natanko takšna kuhinja, kakršno bi ji Alex pripisal, če bi bila eden od njegovih izmišljenih likov. Osnovna barva je bila bela, s poudarjenimi barvnimi madeži – mak Georgie O’Keeffe na eni steni, cvetoče afriške vijolice na okenski polici ter čudaški črn in bel čajnik, potiskan z vzorcem holštajnske krave. Spicer je odrinil Catine roke. »V redu je,« je zagodrnjal. »Imaš kaj pijače?« »Alkoholnega? Ne.« »Aspirin?« Obžalujoče je odkimala. Vzdihnil je. »Očitno nisi pričakovala, da bo nekdo tvojega gosta napadel in podrl na tla.« S pogledom je ošvrknil Alexa. »Mislim, da si zaslužim opravičilo.« »Ne bom se opravičeval za to, da sem se odzval na to, kar sem videl, to pa je bilo, da si poskušal vlomiti skozi Catina zadnja vrata.« Res je Spicerja napadel, še preden je ugotovil, da je njen prijatelj in ne sovražnik, vendar ga ni poškodoval. Ranjen je bil le njegov ponos, to pa Alexa ni ganilo. »Ne bi se smel v temi klatiti naokoli in poskušal vlomiti v njeno hišo,« je rekel. »Moral bi me vprašati za osebne dokumente, preden si me napadel.« Alex se je pridušeno zasmejal. »To je dober način, da ti odpihnejo glavo. Ne stopiš do kriminalca in ga vljudno vprašaš za osebno izkaznico. Najprej ga obvladaš, nato sprašuješ. Niti deset minut ne bi preživel na ulici, če bi delal kakor koli drugače.« »Ne bi vedel. Za razliko od tebe nisem z ulice.« Alex je vstal tako hitro, da se je stol kar prevrnil. »Vesel bodi, da te je Cat prepoznala, ko te je. Ker sem se ravno pripravljal, da ti zaprem gobec, ker si mi rekel pezde.« »Fanta!« je zavpila Cat. »Vsi smo prijatelji, kajne? Zgodila se je pomota, vendar je na srečo pomota takšne vrste, ki se ji bomo čez nekaj časa smejali.« Alex je dvomil, da bo kateri koli od njiju s Spicerjem kdaj menil, da je to smešno, vendar ji ni ugovarjal. Že tako je bila dovolj živčna. Pobral je stol in sedel. S Spicerjem sta se še naprej sovražno gledala. Cat je zaprla stekleničko s peroksidom, jo odložila in blago okarala svojega nepričakovanega gosta. »Če bi me le poklical in mi povedal, da boš prišel, bi se temu lahko izognili.«

138 Novo_2.indd 138-139

139 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Hotel sem te presenetiti.«

»Tam je bila vsa smetana San Antonia.«

»To ti je zagotovo uspelo!« je veselo rekla.

»Za kar sem prepričan, da ne pove veliko.«

Preveč veselo. Njen nasmeh se je zdel prisiljen. Alexu se je zdelo, da ni bila preveč navdušena nad doktorjem Spicerjem, ki mu ga je predstavila le kot prijatelja. Alexu ni bilo treba narisati, da ji je Spicer pomenil več kot le to. Njen glas je bil izmučen in napet, ko ga je vljudno vprašala, kakšen je bil njegov let.

Alex je občudoval njeno obvladovanje same sebe, da je zmogla prezreti Spicerjevo žaljivo pripombo. Tudi njen nasmeh ni izginil. »Ženske so bile čisto iz sebe, ker so spoznale Alexa.«

»Si na letalu dobil kaj za pod zob? Ti lahko kaj pripravim?« »Nisem jedel tistega, kar so stregli, toda tvojo kuhinjo sem že okusil. Hvala vseeno.«

Spicer se je obrnil proti njemu: »Ti si policist, kajne?« »Nekdanji.« Še enkrat se je prezirljivo odkašljal.

»Kava?«

»Alex piše zdaj kriminalne romane. Postal je precej slaven. Si prebral katero od njegovih knjig?«

»Zame ne.«

Spicer jo je pogledal, kot bi bila že sama misel na to absurdna.

»Tudi zame ne.« »Potem pa pojdimo v dnevno sobo.« Ker se nobeden od njiju ni premaknil, se jima je pridružila za kuhinjsko mizo. »Ne morem verjeti, da si dejansko prišel v San Antonio,« je rekla Spicerju. »Mislila sem, da te tu na obrobju ne bom videla za živo glavo.« »Kar sem videl do sedaj, je izpolnilo moja nizka pričakovanja.« »Hvala lepa!« njena zamera je bila le šala, on pa je ni razumel. »Nisem mislil tako, kot se je slišalo. Lepo hišo imaš.« Kritično je pogledal po kuhinji. »Ne more se primerjati s tistim, kar si imela v Malibuju.«

»Ne.« »Morda bi jo moral,« je vljudno rekel Alex. »Niti enega samega razloga ne vidim, zakaj bi si to želel.« »Lahko bi se naučil kaj koristnega, denimo kako se braniti.« Spicer je sunkovito vstal, nato pa se omotično zazibal in prijel za stol, da ni padel naprej. Alex je skril še en zadovoljen nasmeh.

»Res. V San Antoniu primanjkuje posesti, ki bi ležale ob obali.« Cat se je živčno nasmejala svoji lastni šali. Ne Alex ne Spicer se nista niti nasmehnila. Pogovor sta prepustila njej. »Kdaj si se odločil, da boš prišel, Dean?«

Cat je kardiologu priskočila na pomoč in mu pomagala sesti. Takoj ko se je namestil, se je postavila predenj, s pestmi na bokih in jezno rekla: »Tako, dovolj vaju imam. Poskušam biti Emily Post1, poskušam biti sodnik, pa mi v nobeni vlogi ne uspeva. Zdaj pa nehajta! Obnašata se kot dva kretena. Brez potrebe.«

»To je bila impulzivna odločitev. V naslednjih nekaj dneh sem imel le nekaj pacientov. Zato sem jih prenaročil in si vzel nekaj prostih dni.«

»Temu ne bi rekel tako,« je rekel Spicer in pokazal na prasko na licu. »Daj že mir,« je zamrmral Alex.

»Kakor koli, vesela sem, da si tu.« Lagala je in Alex je to vedel. Še več, tudi Spicer je to vedel. »Pravzaprav si prišel ravno prav,« je rekla s prisiljeno radostjo. »Ravnokar sva se vrnila z večerje pri Websterjevih.« Spicer je le nejasno zagodrnjal.

»Dean …« »Ker sem mislil, da si vlomilec. Izkazalo pa se je, da si le cepec, ker se ponoči plaziš naokoli in …« »Alex …«

»Nancy organizira zbiranje denarja s pomočjo slavnih osebnosti za program Cat’s Kids.«

Vstal je. »Nehaj, Cat. Ni pomembno. Mislim, da je moj taksi že prišel.« 1

»Kako lepo.«

140 Novo_2.indd 140-141

»Saj bi skoraj obmiroval,« je zarenčal Spicer. »Za večno, saj si mi skoraj zlomil vrat.«

Avtorica priročnika o bontonu z naslovom Etiquette; op. prev.

141 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture Zdrsnil je skozi vrata in bil že na pol poti do pločnika, ko se je ozrl čez ramo. Še vedno je stala na vratih, obdajala jo je svetloba za njo. Eno roko je imela dvignjeno in naslonjeno na podboj, kot bi bila pritrjena v gibu prošnje.

»Si ga že poklical?« »Medtem ko si iskala prvo pomoč.« »Oh. Mislila sem, da boš ostal tu.« »Ne, nočem te zadrževati. To je bila dobra izkušnja. Doktor.« Spicer ga je srepo pogledal. Da bi ublažila njegovo neotesanost, je Cat zamrmrala. »Spremila te bom, Alex.« Skupaj z njim je šla skozi hišo do vhodnih vrat. Čevlje z visoko peto si je že sezula, zato so njeni koraki tiho padali na lesena tla, pod njegovimi pa so tla prijetno škripala.

Morda se zato, ker je bila še vedno videti otožna in rahlo izgubljena, ali pa zato, ker je bil še vedno razkurjen, ker se je ob nepravem času pojavil njen nekdanji ljubimec, ali pa zato, ker je bil resnično usrane, kakršen je priznal, da je, ni oziral na svojo vest in presojo, temveč se je obrnil. Enako razdaljo je premagal v delčku sekunde. Brez besede je dlan položil na njeno zatilje in ji šel s prsti skozi lase. Z drugo roko jo je objel okoli pasu in potegnil k sebi. Poljubil jo je s poželenjem in jezo, njegova usta so bila neizprosna. Svoj jezik je porinil globoko in posesivno. Nato pa je tako odsekano, kot jo je začel poljubljati, poljub tudi končal.

Sobe so bile prostorne, razsvetljevale so jih strateško postavljene svetilke, ki so nadomeščale luči na stropu. Nežna svetloba je padala na fotografije, revije in sklede dišavnih mešanic. Kavči in stoli so bili preveliki in zapolnjeni z blazinami. Ambient je bil preprost, blag in prijateljski.

Strmela je vanj, vlažne ustnice je osuplo razprla. Zapustil jo je omotično in vzburjeno, vredno poljuba in fuka. Ko je tokrat odkorakal do pločnika, je bil še bolj jezen kot prej. Na Spicerja, nanjo, nase. Na vse. Na čisto prekleto vse.

Odprla je vhodna vrata. »Prav si imel. Taksi je že tukaj.« Parkiran je bil ob robniku, za Spicerjevim izposojenim avtomobilom. Obrnila se je nazaj in mehko dejala: »Hvala še enkrat, ker si šel nocoj z mano na to večerjo.«

»Kako dolgo se že to vleče?«

»Hvala, ker si me povabila.«

Dean ni zapravljal časa. Niti skozi kuhinjska vrata ni stopila, pa se je že vrgel na temo, za katero je upala, da se ji bosta izognila.

Če bi bila pametna, bi stvari pustila, kot so bile, in se poslovila. Vendar se ni. Slabotno se je zasmejala in rekla: »Večer se je končal s presenetljivim zaključkom, kajne?« »Ja.«

»Kaj?« »Ne delaj se neumne, Cat. To s tem policistom in pisateljem v eni osebi.« Njegov preiskujoči pogled je zahteval odgovor.

»Bolj vznemirljivo kot mirna skodelica kave.« »Manj vznemirljivo kot dati se dol.«

»Nič se ne dogaja med nama z Alexom.« Povedala mu je za nesporazum pri Waltersovih. »Od tistega nenavadnega srečanja sva se še nekajkrat videla. Kot prijatelja. To je vse.«

Nagnila je glavo. »Moraš biti tako neolikan?«

Dean je dvomeče prhnil.

»Moraš biti tako zadržana? Prekleto dobro veš, da bi končala v postelji.«

Ker je lagala z ustnicami, na katerih je še vedno utripal Alexov poljub, je postala napadalna. »Poglej, Dean, vesela sem, da si prišel na obisk, toda kdo ti je dal dovoljenje, da mi vlomiš v hišo, medtem ko me ni doma?«

»Saj sem ti že povedala, da ne.« »Pa si tako tudi mislila?«

»Nisem mislil, da boš imela kaj proti. To sem ti že poskusil razložiti, tebi in neandertalcu. Ker te ni bilo doma, sem se odločil, da bom vstopil in te počakal. Ne razumem, zakaj se toliko razburjaš. Imel sem ključe tvoje hiše v Malibuju. Ne vidim razlike.«

Sklonila je glavo. Dotaknil se je njene brade in jo dvignil. »Odrasla sva. Oba veva, kako se je situacija odvijala, zato mi ne nalagaj, prav? Odkar sem te pogledal skozi Irenina in Charliejeva vrata, sem si te želel. In ti to veš. In tudi ti si si me želela. Vse, kar sva naredila ali rekla od tistega dne, je bila predigra.«

»Razlika je v tem, da sem ti ključe hiše v Malibuju dala sama. Vedela sem, da jih imaš.« Spoznala je, da se je skupaj z njeno jezo dvigal tudi njen glas, zato ga je spustila. »Moral bi mi bil povedati, da prihajaš. Ne maram presenečenj. To sem ti povedala že neštetokrat.«

Živčno je pogledala proti kuhinji. To ga je razjezilo. »Saj mi je jasno. Lahko noč, Cat.«

»Potem je to, da ne maraš presenečenj, ena redkih stvari, ki se ni spremenila pri tebi, odkar si se preselila.«

142 Novo_2.indd 142-143

143 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Odsekano je vstal in začel hoditi po sobi, ne da bi odmaknil pogled z nje. Kot bi si jo hotel ogledati z različnih zornih kotov.

Nasmehnila se je in odkimala. »Vsem težavam navkljub imam to delo rada. Nobenega atoma energije mi ni žal, ko dobi otrok starše, ki mu bodo spremenili življenje in iz nočne more naredili sanje. Ne, Dean, ne bom odnehala.«

»Ne vem, kaj je vzrok za spremembo. Je to druženje s tistim razbijačem ali služba. Toda nekaj je imelo škodljiv učinek nate. Drugačna si.«

»Delo je torej krasno. Potem je gotovo nekaj drugega.« Zagledal se ji je v oči. »Si tako na trnih zaradi Piercea?«

»Kako?«

»In že sva nazaj.«

»Plašljiva si. Živčna. Kot da boš skočila pokonci zaradi strahu.«

»Kako zelo resno je med vama?«

»Ne vem, o čem govoriš.« A je vedela in motilo jo je, ker je bilo to tako očitno.

Ni mu mogla iskreno odgovoriti, kajti resnica je bila, da je njuno razmerje z Alexom doseglo točko, ko si je želela več, želela si je preiti na naslednjo stopnjo.

»Takoj, ko sem te zagledal, mi je postalo jasno. Kar koli je že narobe …« Nenadoma je postal njegov obraz obupan. »Oh, bog. Se dobro počutiš? Je kaj narobe s tvojim srcem? So se pokazali znaki zavrnitve?« Dvignila je roke, da bi umirila njegov izbruh. »Ne, Dean.« Odkimala je, njen izraz se je omehčal, da bi ga prepričala. »Odlično se počutim. Še vedno se čudim temu, kako dobro se počutim. Vsak dan odkrijem kaj, kar lahko počnem, pa tega včasih nisem mogla. Celo po vsem tem času se svežina ni izgubila.« »Ne postani lahkomiselna,« je rekel s svojim strogim zdravniškim glasom. »Odleglo mi je, ker si dobro, če pa boš opazila kakršne koli znake zavrnitve, veš, da me moraš poklicati. Nemudoma.« »Obljubim.« »Vem, da postaneš nejevoljna, ker ti to neprestano ponavljam, toda nekdo te mora opominjati, da nisi takšna kot vsi drugi. Imaš presajeno srce.« »Sem kot vsi drugi. Nočem, da me ujčkajo.«

»Cat,« je vzdihnil, »poslušaj se. Je redkobesedni, čedni mačo, ki te bega. Mar ne razumeš?« »Je baraba, ki se mu nobena ženska ne more upreti,« je nežno rekla, saj je tudi sama pomislila na to. »Če ti je to jasno, zakaj potem še vztrajaš?« Zmedeno je odkimal. »Kaj sploh vidiš na njem? Navadna surovina je. To se vidi že na prvi pogled. Si opazila tisto brazgotino, ki jo ima v obrvi? Sam bog ve …« »Neki huligan ga je udaril s pivovsko steklenico.« »Ah, torej si jo opazila.« Navalil je nanjo in vprašanja izstreljeval kot naboje. »Ima še kakšno drugo brazgotino? Si videla vse? Si spala z njim?« »To te pa nič ne briga!«

Bil je gluh za njene ugovore. »Preveč delaš.« »Rada delam. Zakopala sem se v program Cat’s Kids.«

»Kar pomeni, da si.« »Kar pomeni, da če sem ali nisem, to ni tvoja stvar. Nisem ti več dolžna razlagati, s kom se videvam, službeno ali zasebno.« Da bi njegovemu ranjenemu egu prizanesla še en udarec, je umirila svojo jezo. »Nočem se prepirati, Dean. Prosim, razumi.«

»Si zato postala tako napeta?« Deanu je hotela pokazati skrivnostne časopisne članke in kuverte. Rada bi bila slišala njegovo mnenje. Toda kolikor je poznala Deana, bi ta verjetno vztrajal, da pokliče policijo. S tem bi priznala, da so pomembna. Ona pa se je še vedno poskušala prepričati, da so bila prikrita opozorila brez pomena. »Morda se zdim nervozna, ker je bila nocojšnja zabava več kot le druženje. Morala sem narediti dober vtis na veliko ljudi, to pa je utrujajoče. Nenehno moram misliti na milijon stvari,« mu je odkrito dejala. »Obožujem delo in otroke, toda takšen program prinaša s sabo glavobole, nekateri so povezani s produkcijo, drugi z birokracijo. To je zapletena stvar. Zvečer se počutim kot enoroki žongler, ki ima v zraku deset žog.« »Saj lahko odnehaš.«

»Popolnoma razumem. Misliš, da si želiš strasti in ognja, ki naj bi po tvojih besedah manjkala v najinem odnosu. Želiš si silaka v tesnih kavbojkah, ob katerem se ti zašibijo kolena.« »Da,« je priznala z iskro trme. »Oblačila niso tako pomembna, kolena pa se mi morajo zašibiti.« »Jezus, Cat. To je tako … nezrelo.« »Vem, da misliš, da sem neumna in idealistična.« »Prav imaš,« je rekel. »Jaz sem pragmatik. Ne verjamem v ideale. Življenje je niz dejstev, ki običajno niso lepa.«

144 Novo_2.indd 144-145

»Zanimiv je in inteligenten,« je rekla. »Zna izbirati besede, vendar ni družaben, če ima to kak smisel. Izjemno zapleten. Bolj ko ga spoznavam, manj ga poznam. Bega me.«

145 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Nihče ne ve tega bolje kot jaz, Dean,« ga je opomnila. »Zato vztrajam pri nečem resnično sijajnem. V najbolj pomembnem

štiriindvajseto poglavje

odnosu v mojem življenju se ne bom zadovoljila s približkom. Prijateljstvo in kolegialnost sta bistvena, toda če in ko se bom zaljubila, si želim celoten šumeči paket. Želim si romantike. Želim si ščemenja.«

George Murphy je bil še posebno zlovoljen, ko je hodil po uničenem in razpokanem pločniku proti razmajani najeti hiši. Ko je stopil na visečo verando, so strohnele deske zagrozile s sesutjem. Modra barva na vhodnih vratih je zbledela in se okrušila. Ko jih je sunkoma odprl, so tečaji zacvilili.

»In misliš, da je Alex tisti, ki ti lahko da vse to?« »Prezgodaj je za napovedi. Poleg tega pa težava ni v njem.« »Vraga ni. Če me ne bi bilo tukaj, bi te zaradi njega zdajle ščemelo?« Nekaj trenutkov je bila Cat tiho in ni hotela odgovoriti. Nazadnje, ko je postalo očitno, da ne bo odnehal, pa je rekla: »Resnično ne vem. Morda.« Ko se je spomnila Alexovega poljuba v slovo, je dodala: »Verjetno.« Pograbil je plašč, ki je visel na stolu. »Morda bi ga morala poklicati, naj se vrne.« »Dean, ne odhajaj na tak način,« je rekla in iztegnila roko proti njemu, ko je šel proti vratom. »Ne odhajaj jezen. Ne kaznuj me zaradi tega, ker nisem noro zaljubljena vate. Še vedno si moj najboljši prijatelj. Potrebujem te na prav poseben način. Nočem, da bi kar koli prekinilo najino prijateljstvo … Dean!« Niti upočasnil ni, preprosto je odkorakal skozi vhodna vrata in jih zaloputnil za sabo. Pnevmatike njegovega izposojenega avtomobila so zacvilile, ko je odbrzel.

Dnevna soba je smrdela po stari masti in marihuani. Murphy je brcnil plišastega zajčka in zaklel, ko se je spotaknil ob tovornjak igračo. Cinično je zapel: »Ljubica, doma sem.« Prišla je iz spalnice, obraz je imela zabuhel zaradi spanca. Čeprav je bilo sredi dneva, je imela na sebi lahkotno bombažno spalno srajco. Z jezikom si je šla po suhih, sprijetih ustnicah. »Kaj počneš tukaj?« »Kako to misliš, kaj počnem tukaj? Tukaj živim!« Roke je uprla v boke. »Kdaj so te izpustili?« »Kakšno uro nazaj. Nobenih dokazov niso imeli, zato me niso mogli zadržati.« Šlo je za nepomembno obtožbo, ki sta si jo izmislila dva policista, ki jima ni bil všeč, in sta ga želela nadlegovati. Nič pomembnega. Toda zaradi tega, ker je bil v zaporu, ni mogel početi stvari, ki so mu bile všeč. Žejen je bil piva in potreben kot sam hudič. Preračunljivo jo je pogledal. Zdela se je neobičajno napeta. »Kaj je narobe s tabo?« je hotel vedeti. »Nisi vesela, da sem spet doma?« Sumničavo je zožil pogled, nato pa stopil do vrat spalnice. »Prasec. Če je moški tu notri, te bom ubil.« »Nobenega ….« Odrinil jo je in se opotekel v zatohlo spalnico. Na njegovi strani, med umazanimi rjuhami, je spal otrok. Fantič je kolena privil k prsim. Desni palec je imel v ustih. Murphy se je počutil bedasto, ker ji je pokazal svoje ljubosumje. Da bi rešil svojo čast, je pogledal tudi v kopalnico, vendar je bila prazna. Ko je stopil iz kopalnice, je pokazal na spečega fantka. »So ga pripeljali nazaj?« Prikimala je. »Danes zjutraj. Dve noči nisem spala, ker sem jokala. Nisem mogla delati. Ničesar nisem mogla, le na Michaela sem mislila. Tako vesela sem bila, ko sem ga zagledala. Mislila sem, da so ga tokrat odpeljali za vedno.« Bila je na robu solz in s težavo je pogoltnila slino. »Socialna delavka je rekla, da če …, da če bodo še naprej težave, ga bodo vzeli za stalno. To je najina zadnja priložnost.« Oči so ji napolnile solze, ko ga je moledujoče pogledala. »Prosim, ne stori ničesar, kar bi lahko …« »Prinesi mi pivo.« Oklevala je in zaskrbljeno pogledala fanta. Murphy ji je prisolil zaušnico. »Rekel sem, da mi prinesi pivo,« je ponovil in pretirano poudaril vsako besedo. »Si gluha ali neumna ali kaj?« Planila je iz sobe, in se takoj vrnila s pločevinko coorsa. »Ta je zadnji. Nove bom šla kupit, takoj ko se bo Michael zbudil. Ko bom že v trgovini, bom kupila tudi nekaj za večerjo. Kaj bi rad jedel?«

146 Novo_2.indd 146-147

147 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Zagodrnjal je od zadovoljstva. Ta primeren odnos mu je bil dosti bolj všeč. Včasih si je prasica preveč dovolila in jo je bilo treba opomniti, da je on moški v hiši. »Nočem več tistega sranja, ki si ga pripravljala prejšnji teden.«

»Utihni.« Roko je poskušal poriniti med njene noge, vendar jih je stiskala močno skupaj. Zopet jo je udaril po glavi, tokrat močneje, da je zavpila. »Razpri noge in utihni,« je zarenčal. »Tega nočem početi takole.«

»Polio guisado. To je mehiška enolončnica.« »Niti tega nisem mogel ugotoviti, kaj za vraga je bilo v njej.« »Nocoj ti bom pripravila ocvrt krompir.« Rignil je in zajel sapo. Njena težnja, da bi mu ugodila, mu je načenjala živce. Ženske bi se morale roditi neme, si je mislil. »Pripravila bom tudi mesne polpete. S čebulo. Tako, kot ti je všeč.« Murphy je ni več poslušal, zmečkal je prazno pločevinko piva in jo odvrgel, nato pa začel premetavati ropotijo na vrhu omare. »Kaj si naredila z njo?« »Prosim, ne. Ne smeš. Ne tukaj. Če bi prišla socialna delavka …« Na omari je bila prozorna, plastična škatla s predalčki, v kateri je bilo nekaj ducatov kroglic različnih velikosti, oblik in barv. Z zlobnim udarcem jih je zbil na tla. Nemočno je blago zakričala in opazovala raztresene kroglice, ki so se razpršile po razpokanem linoleju. Zgrabil jo je za roke in jo grobo stresel. »Pozabi na te kurčeve kroglice. Kje je moja roba?« Na obrazu se ji je poigravala neodločnost, toda iskrice upora v njenih očeh so hitro ugasnile. »V spodnjem predalu.«

»Če ti tisto ni bilo všeč, potem bova naredila tako. Vidiš, kako prijazen sem? Ti je tako bolj všeč? Kaj?« Še močneje jo je potegnil za lase. »In če me ugrizneš, ti bom iz glave izpulil čisto vse preklete lase s koreninami vred.« »Prav, prav. Dobro bom opravila.« Iz oči so ji tekle solze bolečine in ponižanja, ko je pogledala spečega otroka. »Toda v drugi sobi.« »Ta soba mi je všeč.« »Ne tukaj, prosim. Otrok,« je zasopla. »Jezus, kako si grda, kadar takole tuliš.« »Nehala bom jokati. Res bom, prisežem. Prosim, ne prisili me …« »Otrok spi,« je zašepetal. »Lahko pa ga zbudim. Če bolje pomislim, bi lahko bilo to poučno zanj.« Stopil je proti postelji. Oprijela se je njegovih nog. »Ne, ne.« Njene prošnje so bile skoraj neslišne. »Potem pa se spravi k delu.«

»Daj mi jo.« Ko se je sklonila, ji je spalna srajca zlezla čez boke. Ljubkoval je njeni ritnici, z močnimi in surovimi prsti jih je stiskal. »Po nekaj dnevih v zaporu, se mi še tvoja debela rit zdi v redu.« Zravnala se je, on pa svojih rok ni umaknil, temveč ji je začel dvigovati spalno srajco. »Ne. Prosim,« je tiho jokala njegovemu odsevu v ogledalu. »Michael bi se lahko prebudil.« »Utihni in mi naredi nekaj vrstic.« Videl je, da je hotela ugovarjati, zato jo je močno uščipnil v stegno. »Takoj.« S tresočimi rokami je odprla plastično vrečko, stresla ven majhen kupček kokaina in z igralno karto na odkrušeno ogledalo naredila dve vrstici. Nagnil se je naprej in inhaliral skozi kratko slamico, nato pa si preostanek vtrl v dlesni. Učinek je bil močan. »Ah, bolje.« Vzdihnil je. Roko ji je položil na hrbet, jo nagnil naprej čez omaro in si odpel hlače. »Ne zdaj.«

148 Novo_2.indd 148-149

»Prav.« Njegov glas je bil svilen, njegov obraz pa izkrivljen in grd. Peščico las si je ovil okoli pesti in jo prisilil, da se je obrnila proti njemu. Porinil jo je na kolena in ji svojo erekcijo potisnil v obraz.

Užival je v tem, ko jo je od zgoraj gledal, kako se ga je željno lotila, njena usta so pridno in hitro delala. V obupu je poskušala, da bi mu čim prej prišlo, in da bi se to končalo. Toda on je bil prepameten za to prasico. Ko je ugotovil, kaj poskuša, se je zadrževal, kolikor dolgo se je lahko. Ko mu je prišlo, je zarigal kot osel. Kot po čudežu se Michael ni prebudil. Po večerji se je posvetil televiziji. Novice so bile na vseh kanalih. Preklapljal je z enega na drugega in čakal, da se to sranje konča in da nastopi Vanna White. Privlačna rdečelaska na enem od kanalov je pritegnila njegovo pozornost. Videl jo je že, vendar ji ni posvečal veliko pozornosti. Njen obraz je bil kar dober, vendar ni imela skoraj nič jošk. Nad njenim desnim ramenom je bila slika otroka. Resno je govorila v kamero. » … je bil zapostavljen. Oba starša sta narkomana. Imel bo nekaj težav pri navezovanju, vendar ima neomejene možnosti, da postane veder, zdrav in čustveno stabilen otrok. S pravo družino, ki mu bo nudila ljubezen in vodstvo, ki ju potrebuje, bo …«

149 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj Murphy je poslušal z vedno večjim zanimanjem. Ko se je zgodba končala in je rdečelaska novice predala nesposobnemu voditelju, je Murphy neusmiljeno pogledal fantka, ki se je v kotu sobe igral s svojim umazanim, plišastim zajčkom. Otrok je bil prava nadloga. Ni bil preveč glasen in na težji način je spoznal, da se mora Murphyja izogibati. Toda Michael je bil vedno v napoto – ko se je hotel dati dol, ko je hotel na motor, vedno.

F*** dan kulture

petindvajseto poglavje »Cat?« »Ljubi bog!« Skočila je in si refleksno položila roko na podivjano srce. »Nisem vedela, da je kdo tu.«

V lastni hiši je moral paziti na vse, kar je počel. Zaradi otroka mu je vedno tečnarila zaradi tega ali onega. Ne počni tega, če te lahko Michael vidi; ne govori tega, če te lahko Michael sliši. Ne, ne, ne. Jezus! To je človeka spravljalo ob živce.

Televizijski studio je bil v temi, zato je mislila, da ni nikogar.

Tista prekleta socialna delavka pa je svoj dolgi, ozki nos vedno tiščala v njihove zadeve. Ona je bila verjetno tista, ki je poslala policiste zadnjič, ko je moral obdelati svojo staro. Jo je pač malo sunil. Tega je bila potrebna. Prišel je domov, nje pa ni bilo tam. Ko se je končno prikazala, mu ni takoj odgovorila, kje je bila. Kaj pa naj bi bil storil, ji dovolil, da bi se kar tako izvlekla? Nikoli ji tudi ne bi bil smel dovoliti, da se začne ukvarjati s tistimi kroglicami. Postala je preveč neodvisna.

Alex je počasi vstal s stola, na katerem je običajno sedel voditelj novic in počasi stopal proti njej. Strah jo je prikoval na tla.

Toda njegova največja težava je bil otrok. Vedno, kadar si je preveč dovolila, je imelo to opraviti z njim. Če malega prdca ne bi bilo, bi bilo življenje veliko bolj prijetno. Posvojitev, je rekla rdečelaska. Ne le za sirote, temveč za otroke, katerih starši so se jih naveličali in so se jih hoteli znebiti. Otroci z garažnih razprodaj. Slišalo se je dobro. Ošvrknil jo je s pogledom, ko je sedela in se ukvarjala s kroglicami. Ponorela bi, če bi ji Michaela vzeli za vedno. Toda prej ali slej bi se sprijaznila. Kakšno izbiro pa bi imela? Morda pa se ne bi tako razburila, če bi vedela, da bi Michael dobil dober dom. Kar koli za vraga je že to bilo.

»Nikogar ni. Le jaz. Čakal sem te.«

V temi so bile televizijske kamere videti kot življenjske oblike iz vesolja, s svojimi neštetimi kabli, ko so se ovijali okoli njih in se plazili po betonskih tleh kot elektronske popkovine. Zasloni monitorjev so bile negibne, slepe oči. Ob tej pozni uri, ko ni več opravljala svojih visokotehnoloških funkcij, je studijska oprema prevzela oblike bitij iz nočnih mor. Do pred kratkim Cat niti pomislila ne bi na kaj tako nespametnega. Zdaj pa je povsod videla duhove in škrate. »Kako si vedel, kje me boš našel?« ga je vprašala. »Povedali so mi, da greš običajno ven po bližnjici, skozi studio.« »Kdo ti je to povedal? Kako si sploh prišel sem?«

Murphy je glasno srebal svoje pivo, medtem ko je Vanna obračala črke, z mislimi pa je bil pri rdečelaski. Morda je bila ravno ona rešitev njegovih težav.

»Nekako sem prepričal stražarja.«

Razmišljanje o tem ga je dolgočasilo.

»V zgradbo ne bi bil smel spustiti nikogar, ki nima dovoljenja.« »Prijatelj Bob mi je to dovolil v znak poklicne prijaznosti.« »Prijatelj Bob?« »Po imenih se že kličeva. Ko sem mu povedal, da sem nekdanji policist, mi je hotel pomagati. Preden se je upokojil in se zaposlil pri varnostni službi, je služboval na policijski postaji San Antonio.« »Ta kolegialnost med nekdanjimi policisti ti pa prav pride.« »Odpira zaprta vrata,« je rekel in skomignil. »Te zebe?« Roke je imela prekrižane na prsih in objemala je komolce, vendar se tega sploh ni zavedala. »Malo. Pravzaprav sploh nisem opazila.« »Ali pa se treseš zaradi tega, kar se je danes popoldan zgodilo tukaj?«

150 Novo_2.indd 150-151

151 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj Sunkovito ga je pogledala. »Kako pa ti veš za to?«

F*** dan kulture »V nekaj minutah je v studiu mrgolelo ljudi. Bill je zapustil sestanek o prodaji in prihitel dol. Nekdo je poklical 911. Prišel je gasilski avtomobil. Pa tudi reševalci, čeprav nismo bili ne jaz ne nihče iz ekipe poškodovani, kar je bil čudež.«

»Bil sem tukaj.« »Tukaj si bil? Zakaj?«

»Čez nekaj časa so policisti in naši varnostniki odslovili ljudi, da so lahko pospravili ta nered. Bill je bil besen. Zahteval je pojasnilo mojstrov razsvetljave.«

»Prišel sem k tebi. Sem sem prišel takoj za gasilskim vozilom. V zmedi sem se nekako zrinil mimo prijatelja Boba, vendar do studia nisem prišel. Obkolili so me in me niso spustili skozi.«

»In?«

»Enega od policistov sem vprašal, kaj se dogaja, ta pa mi je povedal. Predstavil sem se kot tvoj prijatelj in ga prosil, da me spusti k tebi, vendar so bila njegova navodila, da ne sme nikogar spustiti noter.«

»Niso ga imeli. Zagrozil je, da jih bo vse odpustil, vendar sem ga prepričala, naj tega ne stori. Nikoli ne bi mogli dokazati, čigava malomarnost je povzročila padec, zato ne bi bilo pošteno, če bi kaznovali celotno ekipo za razsvetljavo.«

Želela si je, da bi bila vedela, da je bil Alex v zgradbi. Vsi so bili zaskrbljeni, njegove prisotnosti pa bi si želela tam, ko se je zgodila nesreča. Povešenih oči je zamrmrala: »Nesreče se dogajajo.«

»So pregledali luč?«

»Si prepričana, da je bila to nesreča?«

»Da. Očitno vijak ni bil dovolj privit.«

Njen blagi in živčni smeh ni izražal prepričanja. »Seveda je bila nesreča. Čisto po naključju sem sedela na tistem stolu, ko je padla luč.«

»Torej je bila malomarnost.«

»Pokaži mi.«

»To, ali pa se je nekako odvil.« »Odvil?«

Sledil ji je do novinarskega pulta. Za njim so bili štirje vrtljivi stoli. Dva sta bila za napovedovalca novic, eden za vremenarja, ki je kramljal z napovedovalcem, preden je šel do razvpitega »vremenskega centra« na drugi strani studia. Četrti stol je bil za športnega novinarja.

»Nekaj takega,« je vzkipela. Zaradi njegovega skepticizma je bila nestrpna in prestrašena, saj je tudi sama menila enako.

»Kot veš, sem med televizijskim prenosom le redko tukaj. Vsa moja javljanja so vnaprej posneta. Ko jih snemam, običajno sedim tukaj,« je rekla in položila roke na naslonjalo stola, v katerem je običajno sedel športni novinar. »Danes pa sem bila na polovici uvoda, ko se je to zgodilo.«

»Hmm.«

Pokazala je navzgor. Uničeno studijsko luč so že nadomestili z novo. »Tretja luč z leve,« je rekla Alexu.

»Naredim kaj?«

»Je padla z mreže in pristala na pultu?«

»Tisti ‘hmm’. Namiguješ, da je tisto, kar sem ravnokar povedala …«

»Tukaj.«

»Oslarija.«

Sveže praske na pultu so bile jasno vidne. Manjkal je srpasto oblikovan kos mize, kot bi ga nekdo odgriznil.

»No, kaj pa misliš, da se je zgodilo?«

»Srečo imam, da se to ni zgodilo z mojo lobanjo,« je rekla in šla s prstom po nazobčanem robu. »Luč je le za nekaj milimetrov zgrešila mojo glavo in mi padla skoraj naravnost v naročje. Kar močno je zaropotalo. Zdrobljeno steklo. Zvita pločevina.«

»Mislim, da si se na smrt prestrašila in da to ni bila nesreča.«

Njen poskus, da se nasmehne, je bil jalov. »Odveč je reči, da smo morali snemanje ponoviti.«

»Sovražim, kadar narediš to!«

Zopet je prekrižala roke na prsih v podzavestnem in samo zaščitniškem gibu. »To je noro. Kdo bi hotel poškodovati Kurta?« »Kurta?«

»Ti je kdor koli ponudil razlago?«

»Športnega novinarja.«

152 Novo_2.indd 152-153

153 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj »Luč ni padla, ko je bil na prizorišču Kurt. Padla je, ko si bila tukaj ti.« »Torej praviš, da je bila luč montirana in časovno nastavljena, da pade name?«

F*** dan kulture Molče sta se strinjala, da razgovora o njenem odnosu z Deanom Spicerjem ne bosta nadaljevala, ko sta šla iz zgradbe in se spotoma še ustavila in pozdravila prijatelja Boba.

»Ja. In tako misliš tudi ti.«

Nasmehnil se je Alexu: »Hvala za avtogram.« Na njegovi mizi je odprta ležala Alexova knjiga. »Takšno čtivo mi je všeč.«

»Ne predvidevaj, da veš, kaj jaz mislim.«

»Uživajte,« je rekel Alex svojemu novemu oboževalcu, ko je Cat odprl težka kovinska vrata.

»Tega ni težko uganiti. Sicer ne bi bila videti kot sestavljanka, ki bo vsak čas razpadla.«

»Podkupil si ga,« ga je obtožila.

Ker je vedela, da nima smisla zanikati svoje živčnosti, se je odločila, da se bo šla hudičevega odvetnika. »Reciva, da imaš prav ti; zakaj bi me hotel nekdo poškodovati?«

»To je bilo le zato, če izmenjava zgodb o dobrih starih časih ne bi vžgala.«

»Ti mi povej.«

»Kako si vedel, da bom nocoj tukaj? Običajno ne delam tako dolgo.« Parkirišče je bilo skoraj prazno. Celo ekipa za pozna poročila je odšla.

»Ne vem!«

»Ugibal sem. Ni te bilo doma.«

»Vendar slutiš.« Prst ji je položil na ustnice, da bi ustavil njen ugovor. »Zadnjič, ko je bil pred tvojo hišo parkiran čuden avtomobil, sem začutil, da je nekaj narobe.«

»Si najprej pogledal tam?«

»Bila sem zaskrbljena. Vsak bi bil.«

»Da bi zopet naletel na Spicerja? Niti pod razno. Poklical sem, pa se ni nihče oglasil.« »Zakaj si me hotel videti?«

»Ti si bila preveč zaskrbljena,« je ugovarjal. »Kot da si pričakovala težave. Že celo prej si se obnašala kot norica. Kak poseben razlog za to?«

»Hotel sem slišati tvojo verzijo nesreče v studiu.«

»Ne.«

»Pred tem. Zakaj si popoldan prišel v studio?«

»Lažnivka.«

Prišla sta do njenega avtomobila. Z rokami se je oprl na njegovo streho in jo pogledal. »Da bi se ti osebno opravičil, ker sem poškodoval tvojega … uh, Spicerja.«

Nenadoma je vsa brez energije sklonila glavo in si masirala senca. »Odstopam, zato si zmagal, Alex. Nocoj mi ni do boja.« »Zakaj mi nočeš povedati, kaj te mori?«

»Saj ni bil močno poškodovan,« je rekla. »Bolj v zadregi, se mi zdi.« Zdelo se je, da je bil Alex na robu tega, da reče nekaj drugega. Ker ni, je odklenila in odprla vrata avtomobila. »Opravičilo sprejeto, Alex. Lahko noč.« »Poglej, Cat, tip je navadna mevža. Kaj vidiš na njem?«

»Zato, ker je …« Oklevala je. »Zato, ker grem domov v posteljo.« Obrnila se je, da bi odšla. Ujel je njen korak. »Je tvoj fant še vedno v tvoji hiši?« »On ni moj fant.«

»Kot prvo mi je rešil življenje,« je odvrnila. »Torej se čutiš nekako dolžna.« »Nisem rekla …«

Ustavil se je.

»Kako močno dolžna?«

Ona se je ustavila, se obrnila in ga pomenljivo pogledala. »Nič več.« »A tako.«

»Nehaj, Alex.« Poskušala je kričati, toda glas se ji je zlomil. »Utihni in … in me pusti pri miru. Povedala sem ti, da mi nocoj ni do pričkanja s tabo. Jaz … danes … ti …« Da bi se popolnoma ponižala, je planila v solze.

154 Novo_2.indd 154-155

155 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj »Av, vraga,« je rekel in jo potegnil k sebi.

F*** dan kulture »Da, toda Dean ni razlog, da sem obupana.« Prijela je napol použit prepečenec, ga odlomila in povaljala med prsti. »Chantal, deklica, ki so ji nedavno presadili ledvico, je danes zjutraj umrla.«

Hotela se mu je upreti, vendar ni imela ne fizične ne čustvene moči za to. Njegove roke so jo objemale, medtem ko je jokala. Po nekaj minutah močnega ihtenja, je dvignila glavo, sprejela robček, ki ji ga je ponudil, in si obrisala nos.

Zamrmral je nekaj nespodobnega, obrisal si je prste in si z rokami prekril nos in usta. Čez nekaj časa je rekel: »Žal mi je, Cat.«

»Ta incident z lučjo te je prestrašil bolj, kot si misliš, Cat.«

»Tudi meni.«

»Ne, ne,« je rekla in odkimala. »Ne jočem zaradi tega. Nekaj drugega je.«

»Kaj se je zgodilo?«

»Kaj?«

»Na srečo je bilo hitro. Zavrnila jo je. Ledvica ji je popolnoma odpovedala. Nič ni šlo prav. Umrla je.« Iz rok je stresla drobtinice prepečenca. »Starši, ki so jo posvojili, so pretreseni. Tudi Sherry je. Jeff je jokal kot otrok, ko smo izvedeli. Vsi v ekipi, ki so pomagali pri prispevku o njej, so hudo prizadeti. Postala je naš … naš otrok s plakatov, bleščeč primer, kako lahko ponovno napišemo nesrečno usodo otroka.«

»Resnično nočem govoriti o tem.« »Kristus, si trmasta.« Odrinil jo je in zaklenil njen avtomobil. Nato jo je obrnil in jo potisnil v nasprotno smer. »Pridi.«

»Še vedno je lahko vaš otrok s plakatov.«

»Kam? Samo domov bi rada šla.«

»Alex, mrtva je.«

»Nočem biti neprijazen, toda videl sem ptičja strašila, ki so bila bolj zaobljena od tebe. Poskrbel bom, da boš nekaj pojedla.«

»Ne vidim …«

»Nisem lačna.« Ni sprejel zavrnitve. V pol ure sta prišla do njegovega stanovanja z dvema vrečkama piščanca iz KFC. Nista pogrnila mize, temveč sta v dnevni sobi jedla s pladnjev. Sedel je na zofo v kotu, Cat pa na tla pred kavno mizico. »Moram priznati, da je to zelo dobro,« je rekla s polnimi usti. »Ti si prehrambni saboter, veš. Hamburger in ocvrt krompirček. Ocvrt piščanec.«

»Vmešala sem se v življenja teh ljudi,« ga je prekinila in dvignila glas. »Chantal sem pripravila, da ju je vzljubila. Njiju sem pripravila, da sta vzljubila njo. Sprejela sta jo v svoj dom, šla skozi ta pekel, bila priča njeni bolečini in trpela z njo. In kaj lahko pokažeta zdaj, ko se je ta divja vožnja z vrtiljakom končala?« Iz sebe je spravila glas studa. »Pogreb, ki ga bo prenašala televizija, to lahko pokažeta. Novinarji, ki se bodo gnetli okoli Chantaline drobne krste, in ju nadlegovali, da bi dala izjavo. Njuna žalost je medijski dogodek. Vse to zaradi mene.« Komolce je uprla v mizo in obraz zakopala v dlani. »Mrzlično sem delala nocoj, poskušala odmisliti Chantalino smrt in misliti na kaj pozitivnega. Toda mislila sem lahko le na trpljenje, ki sem ga povzročila temu paru.«

»Policisti živijo od hitre hrane. Izzivam te, da mi pokažeš policista, ki ima rad tofu, jogurt in pšenične kalčke.«

»Mar res misliš, da si ju ti prisilila v to, da sta jo vzljubila in obratno?« Stresel je z glavo. »Imaš pa res visoko mnenje o svojem vplivu na ljudi in njihova čustva.«

Zasmejala se je, ko mu je nazdravila s plastično žlico, polno krompirjevega pireja in omake. Ni se smejal. Pravzaprav jo je napeto opazoval. »Kaj?« je boječe vprašala.

Dvignila je pogled in se zastrmela vanj.

Pomežiknil je in se otresel trenutne zamaknjenosti. »Razmišljal sem o tem, kako spremenljiva so tvoja razpoloženja. Moja niso. Kadar sem slabe volje, traja to dneve, tedne, celo mesece, če mi pisanje ne gre od rok. Ti pa si se zjokala in zdaj si očiščena. Morda bi se morali tudi moški naučiti jokati.« »Naj te moj tek ne zapelje. Moje telo je zahtevalo prehrano, ki mu je nisem dala zadnjih šestintrideset ur, vendar sem še vedno obupana.« »Zakaj? Je Spicer odšel jezen?«

»Saj ju nisi ti prisilila, da jo vzameta, Cat,« je nadaljeval z bolj tihim in sočutnim glasom. »Prosila sta za priložnost. Opravila sta obširno izobraževanje, da bi izpolnila zahteve. Želela sta si Chantal.« »Živo. Želela sta si žive deklice, na pa groba, ki ga bosta obiskovala ob praznikih. Da bi z njo delila njeno otroštvo in jo opazovala pri odraščanju.« »Na žalost posvojen otrok nima življenjske garancije. Noben otrok je nima. Včasih umrejo, tako pač je.« »Prosim, prihrani mi to preprosto logiko. Zaradi nje se ne počutim nič bolje.« »Ne, ker uživaš v samopomilovanju.«

156 Novo_2.indd 156-157

157 21. 02. 2018 14:39:52


Grozn dan//Domen Koštomaj Jezno je rekla: »Vse, kar vem, je, da če ne bi bilo mene, tista človeka nocoj ne bi žalovala.« »Sta ti to sama rekla?«

F*** dan kulture Toda z le nekaj besedami je znal izraziti sočutje in prijaznost. Ni bil slabič, vendar je znal biti nežen. Znal je biti prijatelj, ko si ga potreboval. »Kako napreduje knjiga?« je vprašala, da bi zapolnila težko tišino.

»Seveda ne.«

»S polžjim ritmom, čeprav sem imel nekaj produktivnih dni.«

»Sta rekla: ‘Gospa Delaney, zakaj za vraga ste naju spravili v to? Čisto srečna sva bila, dokler se niste pojavili vi in nama podtaknili tega bolnega otroka.’« »Ne bodi smešen. Poklicala sta me, da bi mi povedala …« Utihnila je.

»To je dobro.«

Nagnil se je naprej. »Kaj, Cat? Nadaljuj. Kaj sta ti hotela povedati, ko sta te poklicala?«

S temi besedami sta izčrpala temo. On ni razlagal nič več, ona pa tega od njega ni pričakovala. Toda samo zato, ker se nista pogovarjala, to ni pomenilo, da nista več komunicirala. Zazrla sta se drug v drugega, tišina pa je bila polna neizgovorjenih sporočil.

Odkašljala se je in odvrnila pogled. »Poklicala sta me, da bi se mi zahvalila, ker sem jima pomagala, da sta dobila Chantal.«

Čez nekaj trenutkov je pladenj, ki ga je imel v naročju, odložil na mizo. Spustil se je na tla poleg nje, jo z roko objel okoli vratu in jo potegnil naprej, da so bile njene ustnice le nekaj centimetrov stran od njegovih.

»Verjetno zato, ker je bil čas, ki sta ga preživela z njo, najlepši čas njunega življenja.«

»Tole sva vlekla, kolikor je šlo, ne da bi se slekla.«

Zahlipala je in osorno prikimala: »Rekla sta, da je bila pravi blagoslov.« »Zakaj torej dvomiš o tem, kar počneš? Program Cat’s Kids je hvalevredno početje. Kar se je zgodilo s Chantal, je tragično, vendar je ljubezen in nego dobila takrat, ko ju je najbolj potrebovala, je res?« »Res je.« »Če bi imela možnost, bi zadevo kakor koli drugače izpeljala? Bi razveljavila to, kar je bilo storjeno? Bi jim vzela čas, ki so ga imeli skupaj? Bi dovolila, da bi Chantal umrla z občutkom osamljenosti in neljubljenosti? Bi ju oropala tega, čemur pravita blagoslov?« Sklonila je glavo in skoraj neslišno izdavila: »Ne.« »Torej?« »Prav imaš. Seveda imaš prav.« Žalostno se mu je nasmehnila. »Ta tragedija me je vrgla s tira, to je vse. Imela sem nekaj pomislekov in sem potrebovala le nekoga, ki bi pogledal z objektivnega zornega kota in mi razpršil dvome. Prav tako sem se morala dobro zjokati.« Vlažne oči si je obrisala s prtičkom. »Hvala.« Odmahnil je z roko. Svetloba, ki je prihajala iz kuhinje, je padala na njegove temne lase in v ostrih obrisih metala senco njegove postave. Dean je bil rekel, da je videti kot razbojnik. Resnično se je obnašal precej surovo. Brez dvoma je vedel, kako nekomu povzročiti bolečino. Vendar jo je tudi izkusil. Kako bi jo sicer lahko tako dobro razumel? Njegove jeklene oči in neizprosna usta so bili posledica tega. Z eno samo besedo ali frazo je lahko zadel v živo.

158 Novo_2.indd 158-159

159 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

šestindvajseto poglavje Misli, ki so jo morile, so se razpršile kot lahka semena regrata, zato se je lahko osredotočila na njegov poljub. Nič drugega ni bilo pomembno, le ta trenutek. Potrebovala je njegovo moč, njegovo intenzivnost, njegovo nebrzdano lakoto, ki jo je čutil do nje. Želela si ga je. Zakaj bi bila zadržana zavoljo spodobnosti? Z rokami ga je objela okoli vratu. Njune ustnice so se zlepile, ko sta pokleknila drug proti drugemu. Podrsal je ob njen pas; usločila se je proti njemu. Zasikal je nekaj vulgarnega. Obup, ki se je skrival za tem, je bil tako divje erotičen, da se je podrgnila obenj le zato, da bi ga slišala to ponoviti. Poljubljala sta se, on pa ji je slačil bluzo. Cat mu je izza pasu potegnila srajco in mu šla z dlanmi po močnih, dlakavih prsih. Izpustil jo je le toliko, da si je slekel srajco in jo odvrgel, nato pa jo objel in jo stiskal k sebi, medtem ko so njegove ustnice lakomno potovale po njenih. »Saj se šališ,« je zašepetal, ko ji je z roko zdrsnil pod krilo. Za njegovim grobim glasom se je skrival nasmeh. »Vživljanje v vlogo,« je odvrnila z nežno sapo. »Kadar koli so scene Laure Madison zahtevale poltenost, sem hlačne nogavice zamenjala za pas za nogavice in samostoječe nogavice, kar mi je pomagalo vživeti se v vzdušje. Potem pa mi je to nekako prešlo v navado.« Ljubkoval ji je gola stegna nad nogavicami. »Saj to je prekleta fantazija.« »Kot nekaj iz ene od tvojih knjig?« »Veliko boljše.« Odmaknil je krilo, kombinežo in hlačke. Cat se je pretegnila na preprogi. Košarici njenega modrčka sta komaj prekrivali njene bujne prsi, sramno kost so obkrožali pas za nogavice in čipkaste podvezice, noge pa so še vedno objemale svilene nogavice, kar je bila precej poredna poza. Šokiralo jo je pomanjkanje lastne spodobnosti. Alex ni niti za trenutek odmaknil pogleda, ko si je premišljeno odpel pas in zadrgo. Stopil je iz hlač in iz spodnjic. Zaradi njegove možate golote je zadržala sapo. Imel je raven in mišičast trebuh, udi so bili dolgi in vitki. Bil je mišičast, a ne pretirano. Močne žile so mu še posebej izstopale na rokah in dlaneh. Brez sramu, strastno ga je vpijala, od pet na nogah do njegovega ponosa, resnih ust in brazgotine na obrvi. Legel je poleg nje, ji skozi košarice poljubljal prsi, nato pa spustil čipko in ji z jezikom ljubkoval bradavičke. Dvignil je glavo in se zastrmel vanjo. S palcem je nekajkrat zaokrožil okoli vzburjene bradavičke. »Tisočkrat bi lahko napisal ta prizor, pa ne bi bil nikoli tako dober.« Opazoval je, kako se je njeno tkivo odzivalo na njegov dotik. »Odtenkov ženskega telesa preprosto ni mogoče opisati.« Sklonil je glavo, z usti prijel bradavičko in jo potegnil s čeljustjo. Odzvala se je na tok seksualne elektrike, zato je usločila hrbet. Polkošarice njenega modrčka so mu provokativno ponujale njene prsi. Njegov jezik je bil spreten, njegov apetit mesen. Z rokami je zdrsnil po njenem trebuhu in zunanjem delu njenih stegen. Poiskala ga je, ga božala, on pa je mrmral dovršene kletvice. Zopet sta se lačno in pohlepno poljubila.

160 Novo_2.indd 160-161

161 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj »Ne zadržuj se, Alex,« je vneto zašepetala. »Ne bodi prenežen z mano.« »Nobenega namena nimam biti nežen.« »Hočem vedeti, da sem ženska. Hočem vedeti, da sem z moškim. Hočem, da me vzameš. Hočem …« »Hočeš, da te pofukam.« Dlani ji je položil na kolena in jih razprl. Toda namesto da bi med stegna položil svoje roke, kot je pričakovala, je sklonil glavo. Z odprtimi usti je našel njeno središče, njegov jezik se je premikal v njej. Bila je preveč osupla, da bi zakričala, ko je čez nekaj trenutkov doživela vrhunec. Prsni koš se ji je dvigal; zgornja ustnica je bila polna potnih kapljic; vlažni lasje so se ji lepili na vrat in tilnik. Tudi Alexova koža je bila gladka zaradi potu, ko se je dvignil nadnjo in telo podprl z rokami. Zaprtih oči in napetega obraza se je spustil vanjo. Zdelo se je, da ga je njeno telo pogoltnilo. Tesno se mu je prilegalo kot rokavica, njegove poteze pa so oblikovale grimaso brezmejnega zadovoljstva, ko so začeli njegovi boki s krožnimi gibi naprej in nazaj. Počasi se je potapljal vanjo in se vsakič potopil globlje. Cat, ki je mislila, da se je zanjo že končalo, so ponovno prebudili enakomerni sunki. Še nikoli ni izkusila tako silovitega ljubljenja, ki bi zajelo telo in dušo. Popolnoma se je predala. Roko ji je porinil pod boke in jih privzdignil ter jo čvrsto držal. Zdelo se je, da se osredotoča na vsak poglobljen gib, na vsak počasen umik. Toda ritem je počasi rasel. Njegovo dihanje je postalo hitro in podivjano. Nenadoma so mu roke popustile in zlomil jo je pod sabo. Toda Cat se je že vrtela v svojem drugem orgazmu. Ko mu je prišlo, se mu je napelo celo telo. Vsaka mišica se je napela in grobi, odsekani zvoki so bili podobni ječanju. Kar dolgo je trajalo, da sta prišla k sebi, toda Cat bi bila kar obležala tam za vedno, se s prsti leno igrala z njegovimi razmršenimi lasmi, mu s čela lizala slane kapljice potu. Ležal je na njej ves okoren in zadovoljen, a njegova teža je ni motila. Dokazal se je, kar se ji je zdelo razburljivo. Poznal je gibe, ki so vodili do obojestranskega užitka pri ljubljenju. Pisal je o njih. Zato ni bilo presenetljivo, da je bil vešč, strasten in popolnoma osredotočen ljubimec. Kakor koli, bil je toliko čuten, kot je bil zahteven. Iz nje je izvabil odzive, ki so bili živalski, brezvestni. Njeni odzivi so v celoti in neopravičljivo izvirali iz njenih čutov. Nobenega nadzora ni imela nad njimi. Toda to je bilo tudi spajanje uma. Njen um se je ljubil z njegovim. Bila sta popolnoma uglašena s potrebami in željami drug drugega in poskrbela sta za njihovo zadovoljitev. Zato je cenila to zatišje, ta tihi trenutek, ko sta se njuna daha in pot pomešala in se je zdelo, da prihajata iz enega telesa in ne dveh. Gotovo je tudi on začutil bližino. Zato ker je bila morda najbolj ljubka stvar, ki jo je naredil, tik preden se je umaknil z nje, da jo je poljubil med prsi, tam, kjer je imela včasih brazgotino.

F*** dan kulture Zbudila se je prva. Ker je vedela, da jutra niso njegov čas, je mirno ležala in ga pustila spati. Njegovi lasje so bili razmršeni in so se zdeli zelo temni v primerjavi z blazino. Iz čeljusti in brade so mu začenjale poganjati kocine. V zalizkih ob strani je imel nekaj sivih las, je opazila. Njegove obrvi so bile rahlo namrščene, kar je nakazovalo, da ni bil nikoli čisto sproščen. Njegove zasebne skrivnosti so ga preganjale celo med spanjem. Ura na nočni omarici ji je povedala, da se je dovolj dolgo razvajala. Poljubila ga je na golo ramo in neslišno zdrsnila s postelje. Spodaj se je oblekla, zbirala je oblačila, ki sta jih odvrgla z brezsramno sproščenostjo. Tiho je govorila v telefonsko slušalko in poklicala taksi. Medtem ko je čakala, da je prispel, je počistila ostanke njune večerje. Ko je šla v kuhinjo, da bi odvrgla smeti, je šla mimo vrat prepovedane sobe, vendar je šla odločno mimo, ne da bi se ustavljala. Odvrgla je smeti, izprala kozarca in si nalila kozarec pomarančnega soka, ki ga je našla v hladilniku. Medtem ko se je naslanjala na pult in srkala sok, se je poigravala z zamislijo, da bi znova odprla tista vrata in pokukala noter. Njegovo ugovarjanje je imelo ravno nasprotni učinek in je njeno radovednost še vzpodbudilo in ne zadovoljilo. Sinoči je bilo njegovo golo telo njeno, lahko ga je neomejeno raziskovala in izkoriščala. Med njima se je zgodilo najbolj intimno dejanje med dvema človekoma. Zagotovo zdaj, ko se je njun odnos preselil na to raven, ne bi imel nič proti temu, da deli to območje svojega življenja z njo. Kaj pa če bi imel kaj proti? Je bilo vredno tveganja? Ne, je presodila. Ne bo stopila na prepovedana tla; počakala bo, da jo bo povabil sam. Taksi je prišel in njegovo stanovanje je zapustila, ne da bi se prebudil. Na televizijski postaji je vzela svoj avtomobil in se odpeljala domov, kjer se je oprhala in preoblekla ter poskušala začrtati dnevni razpored. Toda misli so ji kar naprej uhajale v prejšnjo noč. Erotični spomini so se gnetli v njenih mislih, kjer ni bilo prostora za skoraj ničesar drugega. Njeno vedro razpoloženje je bilo očitno, kajti Jeff je v trenutku, ko je vstopila, pripomnil: »Kaj se je zgodilo? Si zadela na loteriji?« Zasmejala se je in hvaležno sprejela skodelico kave, ki ji jo je ponudil. »Zakaj to praviš?« »Zato ker je tvoja avra to jutro vidna s prostim očesom. Saj naravnost žariš. Pričakoval sem, da boš razburjena zaradi Chantal.« Njen nasmeh je zamrl. »Še vedno sem strašansko žalostna, vendar nisem tako negativno nastrojena do življenja, kot sem bila včeraj. Prijatelj me je opozoril na to, kako čudovito je biti živ.« »Je ta ‘prijatelj’ slučajno tisti žrebec novelist?« je vprašal Jeff in pomežiknil. »Res je žrebec, mar ne?« je vprašala in se zahihitala. »Ko je bil včeraj tu, je bil videti presneto dobro.« »Si ga videl?« »V kavbojkah in škornjih.«

162 Novo_2.indd 162-163

163 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Zarežala se je. »To je moj fant.«

»Ne.«

»Daje videz nepostlane postelje, saj veš? Skuštran videz, ki se mu ženske tako težko uprete.«

»Sam pregledam vso pošto oboževalcev, ki jo dobiš. Ne spomnim se, da bi bil videl ti dve kuverti, čeprav dobiš toliko pošte, da bi ju z lahkoto zgrešil. Ali pa si ju dobila preko Melie, ko je še delala za nas?«

Dean je Alexov videz kritiziral. Jeff ga je očitno odobraval. »Nisi mi omenil, da si ga videl,« je rekla. »To je bilo med truščem.« V zadregi se je potegnil za uho. »Priznam, da sem bil rahlo navdušen nad zvezdnikom in da sem ostal brez besed. Prebral sem njegova dva romana in vedel sem, da se videvaš z njim. Vendar nisem mislil, da ga bom kdaj imel priložnost srečati.«

»Nekdo mi ju je poslal na domači naslov.« Zaprepadeno jo je pogledal. »Kako bi pa … oboževalec … dobil tvoj domači naslov?« Skomignila je. »To je le ena od stvari, ki me vznemirja pri tem.«

»Zakaj me nisi poklical in povedal, da je tukaj?« »Obkrožali so te policisti. Gospod Webster pa je iskal novo žrtev. Pozneje si se zdela tako razburjena, zato te nisem hotel obremenjevati. Ampak očitno te je gospod Pierce našel.« Pomežiknil je, ko jo je ocenil. »Sodeč po tvojem bedastem nasmehu, bi rekel, da je bil to … uh, terapevtski večer.« »To ni tvoja stvar,« je zadržano odvrnila in čutila, kako zardeva. Jeff ni bil neumen. Široko se je nasmehnil. »Dobro. Upam, da sta odpravila vse krče. Preveč si se gnala. Pravzaprav …« Nasmeh mu je zbledel, ko se je odkašljal. »Sem lahko iskren? Ne kot tvoj pomočnik temveč bolj kot prijatelj?« Cat mu je pomignila proti stolu. Privzdignil je hlače in sedel nasproti nje. »Upam, da nisem … Se pravi …«

Jeff je preučeval kuverti in bral članka. Cat je opazovala njegove oči, ki so se premikale po tiskanih vrsticah. Njegova začetna reakcija in pripombe niso bili ravno opogumljajoči. Upala je, da ji bo kar takoj rekel, da nima razloga za skrb. On pa ju je še enkrat prebral in vprašal: »Si ju pokazala še komu? Gospodu Websterju? Policiji?« »Ne.« »Morda bi morala.« »Nočem zganjati panike.« »Nihče te ne bi obtožil tega.«

»Povej že, Jeff.« »No, zadnjih nekaj tednov si se zdela precej raztresena. Še vedno odlično opravljaš svoje delo,« je urno dodal. »Še vedno. Tistemu, kar te žre, nisi dovolila, da bi vplivalo na tvoje delo. Si čudovita kot vedno. Stvar je le … spraševal sem se, če te kaj teži. Kaj poleg Alexa Piercea, seveda.« Je bil njen nemir tako očiten? Kar nekaj dobrih znancev jo je opozorilo na to – Dean, Alex, zdaj Jeff. Ni hotela, da bi kar koli zatemnilo njeno dobro razpoloženje danes, toda z odprtimi rokami je sprejela priložnost, da se pogovori o pošti, ki jo je dobila. Želela si je, da bi Jeff podprl njeno mnenje, da je to delo čudaka, da nima razloga za skrb. »Zelo dobro opazuješ, Jeff. Pravzaprav me je nekaj resnično vrglo iz tira.« Iz torbice je vzela dve kuverti in mu jih izročila. Pred nekaj dnevi ju je začela nositi s sabo, morda z upanjem v podzavesti, da jih bo lahko nekomu pokazala. »Poglej,« je rekla. »Povej mi, kaj misliš. In bodi iskren.« Najprej je primerjal dve identični kuverti, nato pa je prebral priložena časopisna članka. »Prekleto,« je zašepetal, potem ko je vsakega prebral dvakrat. »Oba sta umrla v bizarnih nesrečah in oba sta imela presajeno srce.«

»Ne vem, Jeff.« Vzdihnila je. »Nočem zagnati vika in krika zaradi nečesa, kar verjetno sploh ni nič pomembnega.« Prisiljeno se je nasmehnil, ko ji je vrnil kuverti. »Ah, verjetno imaš prav. Gotovo se ni vredno razburjati. Fant, nekateri ljudje pa res ne vedo, kaj početi, kaj?« »Očitno ne. Dogajanje zase ustvarjajo tako, da se vmešavajo v življenja slavnih. Tako živijo posredno.« »Natanko tako. Toda …« okleval je. »Če dobiš še enega, mislim, da bi morala vse skupaj odnesti na policijo. Požvižgaj se na to, kaj si bodo mislili. Naj si mislijo, da si histerično ženšče.« »Kar se bojim, da si bodo mislili.« »Vsaj z varnostniki na postaji bi se morala posvetovati in jih opozoriti, da v zgradbo ne smejo spuščati nikogar, ki bi se zdel čuden.« »Kar bi zajelo približno tri četrtine zaposlenih,« se je pošalila. »Prav imaš.« Nasmehnil se je, nato pa se takoj zresnil.

»Čudno naključje, mar ne?« »Pazi nase, Cat. Veliko norcev je.« »Bi rekel, ja. Toda kaj to pomeni? Se ti kaj sanja, kdo bi ti ju lahko poslal?«

164 Novo_2.indd 164-165

165 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Vem.« Kuverti je dala nazaj v torbico in jo zaprla, ter tako končala tudi razpravo in zopet prevzela vlogo šefice. »Vedeti moram za podrobnosti Chantalinega pogreba.«

Cat je skrbno zložila sporočilo, nato pa strmela v kvadrat iz papirja, kot bi ji lahko ta ponudil razlago, ki jo je dotlej prikrival. A je ni.

»V petek ob dveh. Samo toliko, da veš, prej je klical Ron Truitt iz Lighta. Hotel je izjavo.«

Bila je potrta. Upala je, da bosta nocoj skupaj večerjala. Le nekaj ur je minilo, odkar ga je zapustila, pa je že hrepenela po tem, da ga vidi.

»Upam, da si mu rekel, da lahko gre k vragu.« »Ne ravno s temi besedami, vendar je bilo sporočilo takšno. Rekel sem, da si in da boš nedosegljiva za komentar.«

Zaradi šibkosti je bila jezna sama nase. On zagotovo ni kazal nobenih znakov hrepenenja. Ona pa je sedela tu, zavita v žalost, počutila se je kot edino dekle v zadnjem letniku, ki ni imelo plesalca na maturantskem plesu, medtem ko je bil on nekje daleč. Dobesedno.

»Hvala. Če bi bila jaz govorila z njim, dvomim, da bi bila tako diplomatska. Človek je pravi šakal, vedno na sledi sveže krvi.«

Njena prizadetost se je kmalu spremenila v užaljenost. Zakaj je s tako naglico zapustil mesto? Zaradi posla ali zabave? Kaj je bilo tako prekleto pomembno, da je odpeketal iz mesta, ne da bi se sploh poslovil?

Ker se ni hotela ukvarjati s krvoločnim novinarjem, je nadaljevala: »Prosim, s televizijske postaje WWSA pošlji v mrliško vežico cvetlični aranžma. Rada bi poslala tudi nekaj osebnega, toda to se bom že sama dogovorila.« Preden je Jeff odšel, je dobil navodila, da se posvetuje s Sherry in prevzame vodstvo njunega snemalnega urnika. Sinočnji dvomi o uspešnosti delovanja programa Cat’s Kids so se zdeli zdaj nesmiselni. Izgubili so Chantal, toda bilo je še toliko drugih posebnih otrok, ki so potrebovali program. Ne glede na ovire, na katere je naletela – birokracija, negativno pisanje, dvomi vase – ni smela odnehati. Program Cat’s Kids je bil večji in pomembnejši od nje. Alex ji je pomagal, da je vse skupaj videla z drugega zornega kota. V širši sliki so bile njene osebne prepreke nepomembne. Tik pred poldnevom se je Jeff vrnil v njeno pisarno z novico. »Pravkar je klical tvoj najljubši pisatelj.« Srce ji je prevračalo kozolce, ko je segla po telefonski slušalki. »Katera linija?« »Na žalost ne čaka. Rekel je, naj ti povem, da se mu mudi in da ima le toliko časa, da ti pusti sporočilo.« Ko ji je Jeff izročil sporočilo, je bil videti kot boječ glasnik, ki prinaša slabe novice svoji jeznoriti kraljici. »Klical je z letališča. Rekel je, da so že najavili njegov let.« »Let?« Njeno vedro razpoloženje se je potopilo kot mrtvec. »Odhaja iz mesta? Kam pa gre? Za kako dolgo?« Vse je bilo napisano v sporočilu, vendar je Jeff sporočilo prenesel ustno. »Vse, kar je rekel, je bilo, da ga ne bo nekaj dni in da te bo poklical, ko se vrne.« »To je vse?« Jeff je prikimal. Poskušala je ohraniti ravnodušen obraz in stoičen glas. Morala se je potruditi. »Hvala, Jeff.« Ponižno se je umaknil iz pisarne in zaprl vrata.

166 Novo_2.indd 166-167

167 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

sedemindvajseto poglavje Alex ni bil prevelik ljubitelj mesta New York, čeprav ga je očaralo. To je bilo mesto samih presežnikov, poosebljenega obupa, umazanije in bede ter blišča, sijaja in glamurja. Njegovi odzivi na vse to so bili vedno ekstremni, nikoli mlačni. V eni sami ulici je videl stvari, ki so ga navdušile ali se mu zagnusile. Z agentom sta večerjala v majhni družinski restavraciji na West Sidu. Na začetku odnosa z Arnoldom Villello, ko je v Veliko jabolko prišel tretjič, se je Alex izogibal nagnusno dragih obrokov v restavracijah The Four Seasons in Le Cirque. »Če ne znam izgovoriti ali ne vem, od kod izhaja, potem tega ne bom jedel,« je rekel svojemu agentu. Villella mu je rekel, da je malomeščanski, in od tedaj dovolil Alexu, da je izbral, kje bosta jedla. Občasno, kadar sta proslavljala kaj posebnega, je Alex Villelli dovolil, da ga je ta povabil na pozen hamburger v 21. Toda Oswald’s Cafe, ki ga je vodil robusten madžarski priseljenec, je postal eden Alexovih najljubših krajev. Sendviči s pečeno govedino so bili obloženi s tanko narezanim mesom in servirani s temno, zrnato gorčico, ki je bila tako pekoča, da je privabila solze v oči. Nocoj je pogoltnil svoj sendvič, medtem ko se je Villella poigraval s skledo golaža. »Lačen si bil,« je pripomnil agent. »Mar ti na letalu niso dali nič jesti?« »Menda so. Ne spomnim se.« Le bežno se je spomnil kratkega leta iz San Antonia do Dallas-Fort Wortha, kratkega postanka, potem pa naravnost do La Guardie, vožnje s taksijem na Manhattan ali česar koli drugega, kar se je bilo zgodilo od sinoči. Vroč, sočen, hrupen, nežen, prostaški, blag, divji, počasen, čudovit, neverjeten seks se je poigraval z njegovim spominom. Odrinil je krožnik, in ko je prišel natakar, je naročil kavo. Polovico je je že popil, ko je spoznal, da z agentom že pet minut nista spregovorila. Villella je bil potrpežljivo tiho. Kadar je imel opravka s skopimi založniki, je imel nagon barakude. Toda z avtorji, ki jih je zastopal, je bil vzgojitelj, paznik, oče spovednik – svojo vlogo je prilagajal potrebam svojih klientov. Arnold Villella je začel zastopati Alexa, preden je ta objavil eno samo besedo. Večina agentov, ki jih je vprašal, mu je vrnilo neprebran rokopis, njihovo načelo je bilo, da niso zastopali neobjavljenih pisateljev. Začarani krog založniške industrije: brez agenta nisi mogel objaviti svojega dela, brez objave dela nisi mogel dobiti agenta. Toda Villela ga je poklical v Houston nekega petkovega jutra med nevihto. Alex je imel mačka in Villella je moral kar nekajkrat ponoviti svoje besede, preden je Alex slišal sporočilo zaradi grmenja zunaj in v notranjosti svoje glave. »Mislim, da je tvoje pisanje obetajoče. Imaš surov, vendar edinstven stil. Če te zanima, bi te z veseljem zastopal.«

168 Novo_2.indd 168-169

169 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Brez odlašanja je Alex odletel v New York, da bi se osebno srečal z edino osebo na planetu, ki je menila, da je njegovo pisanje obetajoče. Villella je bil hiter in radoveden. Bil je nepopustljiv in odkrit. Vendar ne neprijazen.

»Ne dvomim o tem, da je odlična. To je tvoj najbolj zapleten in provokativen zaplet do sedaj. Usojeno mu je, da postane uspešnica.«

Ko je opazil Alexove težave s pitjem, ni hotel drezati, temveč je rekel, da so ga povezovali z veliko nadarjenimi pisatelji, med katerimi je bilo veliko alkoholikov. »Alkohol je morda res vzpodbudil njihovo domišljijo, vendar je pogubno deloval na njihove pisateljske kariere.«

»Če ne bom zajebal.«

Ko se je vrnil v Houston, se je Alex prijavil na kliniko za odvajanje in med pregledovanjem originalnega rokopisa se je zdelo, da besede odtekajo iz njegovih por skupaj z alkoholnimi strupi, ki so onesnažili njegov sistem.

»Govoriva o knjigi ali o seksu?« ga je dražil Alex.

Villella si je prislužil njegovo brezmejno zvestobo in zaupanje. Bil je edina oseba, ki ji je Alex zaupal, edini, ki ga je lahko kritiziral, ne da bi mu Alex to zameril. Le malo stvari o njem je bilo, za katere Villella ni vedel, toda agent ni nikoli obsojal njega ali njegovih dejanj. »Žal mi je, Arnie,« je rekel. »Nocoj nisem pretirano dobra družba.« »Boš že,« je rekel Arnie.

»Ne boš. Sprosti se. Zabavaj se. Bo že šlo.«

»Jaz govorim o knjigi. O čem pa govoriš ti?« Arniejevo intuitivno vprašanje je pregnalo režanje z Alexovega obraza. Natakarici je pokazal, naj mu dotoči kavo, ko pa jo je nalila, je sklenil roke okoli skodelice, iz katere se je kadilo. »Bolj si navit kot ura,« je pripomnil Arnie. »Kaj je narobe? Saj nisi zopet v obdobju depresije, kaj?« »Ne.«

»Bom že kaj?«

»Zatemnitve?«

»Boš že povedal, zakaj si nepričakovano priletel sem in me prosil, da se dobiva na večerji.« »Upam, da nisi imel drugačnih načrtov.« »Sem, vendar jih lahko vedno drugače razporedim, da najdem čas za svojo najpomembnejšo stranko.« »Stavim, da rečeš to vsaki svoji stranki.« »Seveda,« je odkrito odvrnil. »Vsi ste kot zelo zahtevni otroci.«

»Ne. Bog, ne.« Villella je govoril o tistih urah – včasih dnevih – ki jih je Alex izgubil zaradi alkoholnih zatemnitev. Prišel je k zavesti, ne da bi se spomnil, kaj se je z njim dogajalo tisti čas, ko ni bil »priseben«. Ni se spominjal, kaj se je zgodilo, kje je bil, kaj je počel. To je bilo zastrašujoče. »To nima nič opraviti s pitjem. Trezen sem.« Na svojem agentu je opazil sprostitev napetosti, ki se je Villella verjetno sploh ni zavedal. »Če te torej ne muči knjiga, če se ne boriš s steklenico, kaj pa je potem narobe?«

»Stavim, da sem jaz najbolj razvajen.« Villella je bil preveč vljuden, da bi se strinjal, zato je dvignil roke, s palci navzgor, da bi pokazal, da je Alex govoril resnico. »Kako napreduje knjiga?« »Dobro.«

»Bil sem z žensko.« Villella je hitro pomežiknil in Alex je uganil vzrok za presenečenost svojega agenta. Villella je vedel za njegove seksualne podvige. Vsaj za večino. »Tokrat je drugače,« je zamrmral in se zmedeno ozrl okoli sebe.

»Tako slabo?« Alex se je nejevoljno nasmejal. »Stvari poskušam videti v pravi luči. Kar naprej se opominjam, da je to le prvi osnutek.«

»Oh?« Agent je nenadoma postal živahen. »Ta gospa se je več kot le priključila na tvoj sodček testosterona?« »Da. Hočem reči, ne,« se je nejevoljno popravil.

»Ne bo se bral kot končni.«

»No, kaj zdaj?«

»Srčno upam, da ne.« Okleval je, nato pa z neznačilno plahostjo rekel: »Kljub nekaterim surovim delom se mi zdi, da bi lahko bila dobra, Arnie.«

»Nobena trapa ni. Nima le dobre riti. Ona je … Vraga, ne vem, kaj je.«

170 Novo_2.indd 170-171

171 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj Villella je prekrižal roke na robu mize ter se pripravil na poslušanje. Alex je bil še naprej nemiren. Nazadnje je Villella rekel: »To ti ni podobno.«

F*** dan kulture

osemindvajseto poglavje Cat je težko ostala hladna.

»Ne ga srat.« »Vidim, da te res muči. Težko bi rekel, da si družabnega in brezskrbnega značaja, vendar čutim v tebi obup, ki ga do sedaj še nisem opazil. Te ta ženska zavrača?« Pred očmi so se mu prikazale podobe Cat: vabljiv nasmešek, privlačen pogled, opogumljajoč odziv. Sladkost in seks. Divjost in muhavost. Izmenično sramežljivo in zahtevno. Vsak njegov dotik je izvabil vzdihe in mrmranje zadovoljstva. Ponavljajoč se so mu odmevali v glavi. Z glasom, ki je škripal kot smirkov papir, je odvrnil: »Ne. Ne zavrača me.« »Potem ne razumem, zakaj bi bil ta odnos, ki se šele začenja, kaj drugega kot prijeten in zdrav.« »Gre za njeno ime.«

Ko je zavila na svojo ulico in zagledala Alexa, ki je parkiral pred hišo, je kar pohodila pedal za plin. Ko pa je bila na pol poti do vhodnih vrat in ji je prišel naproti, je že zbrala nekaj dostojanstva in ponosa. Vzvišeno ga je pozdravila. »Je bilo potovanje prijetno?« »Tako tako.« »Kam pa si šel?« »V New York.« »Kako je bilo?«

»Njeno ime? Kaj hočeš reči?«

»Kot je v New Yorku.«

»Gre za Cat Delaney, Arnie. Spal sem s Cat Delaney.« Villella je strmel vanj ves bled zaradi nejevere. »Ljubi bog, Alex. Kje si imel glavo? Mislil sem, da si že napolnil svojo dozo naslovnic. Pa vendar se videvaš z žensko, ki privlači pozornost medijev kot magnet. Ženska, ki …«

»Odšel si precej spontano, mar ne?« »Nujne zadeve.« »Seveda. Založniška industrija je znana po nujnih zadevah,« je sarkastično rekla.

»Vem,« je nestrpno rekel Alex in ga prekinil. »Vem, da je to noro.« Odklenila je vhodna vrata in vstopila, nato pa se obrnila proti njemu tako, da mu je preprečila vstop, tako kot je to storila prvič, ko se je pojavil na njenem pragu.

»Ne le, da je noro, fant moj. Izjemno nevarno je.«

Po njuni prvi skupni noči je začutila omotico, ki je bila značilna za zaljubljenost. On pa je pobegnil iz mesta. Če mu je sila preprečevala, da bi govoril z njo, preden je odšel, bi jo lahko bil poklical v zadnjih nekaj dneh. Vendar je ni. Zdaj pa tudi ni izražal brezskrbnega navdušenja Gena Kellyja iz filma Ples v dežju. To so bili zlovešči znaki, da on ni začutil istega ščemenja, potem ko je bil z njo, kot ga je začutila ona, potem ko je bila z njim. Videti je bil utrujen in izžet. Okoli oči je imel temne kolobarje, kot da ni spal, odkar ga je zapustila pred tremi dnevi. Borila se je z nagibom, da mu položi roke okoli vratu in jih tam obdrži, dokler ne bo njegov preganjani in tesnobni videz izginil. »Si šla na dekličin pogreb?« je vprašal. »Kako veš?« »Poklical sem televizijsko postajo in povedali so mi, da si šla na pogreb in da tisti dan ne prideš več nazaj. Je bilo hudo?«

172 Novo_2.indd 172-173

173 21. 02. 2018 14:39:53


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Zelo. Med mašo sem kar naprej razmišljala o dnevu, ko je Chantal tudi zakonsko postala njuna hčerka. Vsi so bili tako srečni. Na vrtu so priredili piknik, da bi jo predstavili sorodnikom in prijateljem. Ti sorodniki in prijatelji so bili pri njiju tudi danes.« Žalostno je vzdihnila.

»Zato ni treba, da si videti, kot da mi boš pobruhal orientalsko preprogo. Ne bom udarila z nogo ob tla in začela postavljati zahtev. Nimam očeta, ki bi te nagnal pred poročni oltar s puško, naslonjeno na hrbet. Ne bom si prerezala zapestij, skuhala tvojega plišastega zajčka ali te napadla z mesarskim nožem. To zate ne bo postala usodna privlačnost.« Uspelo ji je oblikovati hladen, tog in neiskren nasmeh. »Zato se sprosti, prav?«

»Vendar ni bilo balonov ali papirnatih kač. Nobenega veselja. Ni bilo čisto enako.« Nekaj trenutkov je strmela v prazen prostor, nato pa ga je zopet pogledala. »Kaj pa je tebe prineslo mimo, Alex?«

»Sedi, Cat.«

»Pogovoriti se morava.«

»Zakaj? Sem izpustila vrstico v tvojem skrbno naučenem monologu?«

Njegov ton glasu in resnobni izraz obraza sta bila opozorili, da tisto, o čemer se želi pogovoriti, ni bilo nekaj, kar bi hotela slišati.

»Prosim.«

»Lahko zadevo prestaviva? V tem trenutku bi bila slaba gostiteljica. Zaradi pogreba sem preutrujena. Kdaj drugič bi bilo bolje.« »Nikoli ne bo boljše priložnosti za to.«

Uhane je odložila na mizico v hodniku in ga odpeljala v dnevno sobo, prižgala namizno svetilko, zvila noge podse in se namestila v kot kavča. Vzela je blazino, jo privila k prsim, kot bi otrok privil k sebi svojega plišastega medvedka za zaščito in tolažbo. Alex je sedel na oblazinjen kanape, razširil kolena in strmel v tla med svojimi nogami. Videti je bil kot zapornik, ki skozi okno svoje celice opazuje gradnjo vislic.

Cat se je spomnila le ene težave, ki bi lahko bila tako nujna in tako neusmiljena. Njena črna žalna obleka je bila nenadoma kot verižno pismo. Uničujoč pritisk jo je stiskal v prsih. »Naj ugibam,« je rekla. »Zadnjič, ko sva spala skupaj, si mi pozabil omeniti eno drobceno malenkost. Poročen si.« »Ne. Nisem poročen. In to je vse, kar bom rekel, dokler bom stal na verandi.« Stopil je mimo nje in šel v hišo.

Komolce je uprl v kolena, palca je pritisnil v očesni jamici in ostal v tem položaju nekaj trenutkov, preden je spustil roke in jo pogledal. »S tabo sem si želel spati od trenutka, ko sem te zagledal,« je odkrito rekel.

Ko so se vrata zaprla, se je soočila z njim: »Trenutno nisi poročen, toda neka bivša …«

V mislih je naredila korak nazaj in si njegovo izjavo ogledala iz vseh zornih kotov. Na prvi pogled se je zdela zelo romantična, vendar ni zaupala njeni preprostosti. »Verjetno bi morala biti polaskana. Vendar čakam, da pade sekira. Kaj je, Alex? Nisem izpolnila tvojih pričakovanj?«

»Nikoli nisem bil poročen.«

»Ne bodi smešna.«

»Hmm. To je huje, kot sem mislila. Kdaj so ti zadnjič pregledali kri?«

Pognal se je na noge in začel korakati. Še en slab znak. Moški so korakali le, kadar so prinašali slabe novice.

Roke je položil na boke in jo srepo pogledal. »Lepo te prosim.«

Odsekano se je ustavil in se obrnil proti njej. »Veliko smeti je tukaj notri.« S prstom se je potrepljal po sencih. »Veliko sranja se je zgodilo, preden sem zapustil policijsko postajo v Houstonu.«

Če ni imel nekje skrite žene in ga ni nobena bivša lovila zaradi oderuške preživnine in ni bil okužen s smrtonosnim virusom, potem je ostala le še ena možnost. Počasi se je približeval klasični zavrnitvi.

»Saj že vem za tvoje težave s pijačo.«

Prekleta naj bo, če mu bo dopustila to zadovoljstvo. Hotela je doseči svoje, zato je vrgla lase nazaj in postala napadalna. »Poglej, Alex, mislim, da vem, kaj boš rekel, zato naj ti prihranim težave, prav? Zadnjič sem bila čustveno krhka, potrebovala sem crkljanje. Ti si bil pri roki. Oba sva odrasla. Šlo je za varen seks. Bila sva spolno … združljiva.«

»To je bila posledica in ne vzrok. Še vedno v svoji glavi nisem vsega razdelal. Trudim se, vendar ne bi bilo pošteno …« »Ne umikaj se zdaj pod to pretvezo, oguljeno sranje o tem, kako ne bi bilo pošteno!« je zavpila. »Preidi k stvari.«

Počakala je, da je globoko zajela sapo in na živce ji je šlo, da je bila slišati omahljivo. »Toda ti si ne želiš dolgotrajne zveze. Nobenih obveznosti. Nobenih vezi.« Razširila je roke in dodala: »Hej, saj je v redu. Tudi jaz si ne želim tega.«

»Prav. Bistvo. Trenutno se ne morem zaplesti v nikakršno razmerje. Menil sem, da je prav, da to veš, preden se preveč zapleteva.«

Odpela si je uhane in stopila iz lakastih čevljev, upajoč, da bo zaradi teh preprostih, običajnih dejanj njena brezskrbnost bolj prepričljiva.

Nekaj trenutkov je sedela tam, pogreznjena med vzglavnike, blazino pa je stiskala k prsim. Nato jo je odvrgla in sunkovito vstala. Pete so topo odzvanjale, ko je šla do vhodnih vrat in jih na stežaj odprla.

174

175

Novo_2.indd 174-175

21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Vzdihnil je in si šel z rokami skozi lase. »Jezna si.«

»Pojdi k vragu, Alex.«

»Motiš se. Moralo bi mi biti mar, da bi bila jezna.«

Razočarano je strmel vanjo in tiho zaklel. Čez nekaj trenutkov je rekel: »Do tega prepira ne bi prišlo, če …, če …«

»Zakaj pa potem želiš, da odidem?«

»Nehaj jecljati in povej naravnost. Malce pozno je za diplomacijo. Če kaj?«

»Zato, ker v tej hiši ni dovolj prostora zame, zate in za tvoj gromozanski ego. Vidva morata oditi. Takoj.« »Zapri vrata.«

Stopil je bližje, dokler se ni grozeče dvigal nad njo. Znižal je glas, da je bil hripavo seksi in rekel: »Če ne bi bilo tako fantafukastično.«

Zaloputnila jih je. »Kako si drzneš predvidevati, da me bo to strlo. Kako si drzneš predvidevati, da bo to, da sva spala skupaj, meni pomenilo več kot tebi. Od kod ti zamisel, da si želim s tabo resne zveze?«

Srce ji je že divjalo od jeze. Zaradi njegove glasovne modulacije je zadrhtelo s prebujajočo se željo. Hotela mu je izkopati oči, obenem pa se je želela zliti vanj.

»Nikoli nisem rekel …«

»Imaš pa res napihnjeno samopodobo, mar ne?« je rekla in stopila stran. Ko je bila na varni razdalji, se je obrnila proti njemu. »Mar pričakuješ, da bom omedlela, kadar govoriš grdo? Kdo pa misliš, da si, eden od junakov tistih šund romanov, ki jih ustvarjaš?«

»Fant, vzhajajoče žrebce v Hollywoodu bi lahko naučil nekaj o egu. Še nikoli nisem srečala nikogar, ki bi bil tako poln samega sebe, kot si ti. Svoje nedokončano delo imaš zaklenjeno, kot bi bilo nacionalni zaklad,« se je rogala. »Morda bi iz tebe še kaj nastalo, če bi ti tič lahko zatekel tako močno, da bi bil velik kot tvoja glava.«

S pestjo je udaril v svojo dlan. »Jezus, se je Arnie zmotil.«

»Zelo smešno.«

»Tvoj agent? Kaj pa ima on opraviti s tem?«

»Sploh ne. Zelo žalostno je.«

»Svetoval mi je, naj bom odkrit s tabo, naj položim karte na mizo. Rekel je, da bo to najboljši način, da se soočim s problemom.«

Ker je izgubljal potrpljenje, je rekel: »Nisem hotel, da bi od mene pričakovala nekaj, česar ti ne bi mogel dati.« »Potem si dobil, kar si hotel, kajti od tebe pričakujem manj kot nič. To je bila le avantura za eno noč. Najine žleze so se krasno zabavale skupaj. Vendar ni pomenilo nič več kot to.«

»S svojim agentom si se pogovarjal o tem, kako se ‘soočiti’ z mano?« Njen glas se je dvignil na vreščečo raven jeze in nejevere. »S svojo ‘težavo’ ste se soočili, gospod Pierce. Celo vaš poslovilni govor bom povedala namesto vas.« Sredinec mu je uprla v prsi in rekla: »Ne kliči me. Ne hodi k moji hiši. Ne poskušaj se srečati z mano ali kakor koli drugače biti v stiku. Cepec si. Niti eno desetinko tako čudovit nisi, kot misliš, da si. Nikoli več te nočem videti.«

»Sranje,« je poudarjeno rekel. »Prišlo mi je. Tebi je prišlo.«

Globoko je zajela sapo, preden je izstrelila še zadnjo salvo. »Si razumel vse to, ti prasec?« »Nekajkrat.« Videla je rdeče, vendar je nadaljevala. »Oba sva dobila, kar sva hotela drug od drugega. Konec besedi.« »To je navadno sranje, ti to veš in jaz to vem,« je vpil. »Če ne bi nič pomenilo, me ne bi bilo tu in ne bi poskušal razložiti samega sebe, ti pa ne bi bila videti, kot da te bo vsak čas razneslo.« »Običajno le spiš z njimi in jih zapustiš brez opozorila, kaj?« »Da.« Pomežiknila je in si položila roko na prsi. »Oh, počaščena sem, da ste tako uvidevni, gospod Pierce. Resnično sem,« je počasi izgovarjala besede južnjaške lepotice. »Nehaj, Cat.«

176 Novo_2.indd 176-177

177 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

devetindvajseto poglavje Bil je čas plime, vendar je Cat sedela daleč stran od penečega se morja. Brado si je podpirala s koleni, roke pa je imela sklenjene okoli nog. Strmela je daleč v obzorje, ki se mu je predalo sonce, vendar ne brez spektakularnega boja. Nebo je še vedno žarelo rdeče in postopoma prehajalo v indigo modro. V bližini je začutila nekoga, obrnila se je in osupla zagledala Deana, ki se ji je približeval. Spustil se je na pesek poleg nje. Ko je našla svoj glas, ga je vprašala: »Kako si vedel, da sem tu?« »Popoldan sem poklical v tvojo pisarno v San Antoniu. Tvoj pomočnik mi je povedal, da si si vzela nekaj prostih dni za počitnice v Malibuju. Bi prišla in odšla, ne da bi me sploh obvestila?« »Da,« je iskreno odvrnila. »Nisva se razšla v najbolj prijateljskem odnosu.« Videti je bil nejevoljen. »Pravzaprav sem te danes poklical, da bi se ti opravičil. Tisti večer pri tebi sem se obnašal kot pravi kreten.« »To je že lanski sneg. Ne skrbi.« Začutila je, kako jo od strani opazuje. Okleval je, nato pa rekel: »Oprosti mi, toda videti si zdelana. Pravzaprav si videti kot prebujena smrt.« »Oh, hvala.« »Kaj je storil?« »Kdo?« Ker ni rekel ničesar, se je ozrla. Mrko jo je gledal, ker se je delala neumno. Spet se je zagledala v valove. »Spala sem z njim.« »To sem si tudi mislil. V čem je torej problem? Je še kakšna druga ženska na obzorju?« »Trdi, da ni. Nobenih dokazov nisem videla.« »Temna preteklost?« »Nekaj, čemur pravi ‘sranje’, vendar ni bil natančen. Mislim, da ima opraviti s tem, zakaj je zapustil policijo. Skratka, dvoril mi je, me pripravil do tega, da sem si želela biti z njim, on pa si je želel le rekreacijski seks.« »Tebi je pa še vedno všeč?« Pogumna Cat je vedno govorila resnico, ne glede na to kako kruta je bila, četudi le do lastne samopodobe. »Lagala bi, če bi zanikala.« »A tako.« Šel je še korak dalje. »Si zaljubljena vanj?«

178 Novo_2.indd 178-179

179 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Kot bi se zbodla v prst, je ostro zakričala in spustila čelo na kolena.

Dean je preučeval kuverte. »Ničesar ne razkrivajo.«

Dean je rekel: »To bom vzel kot potrditev. Pa on ve?«

»Na njih je le poštna znamka San Antonia.«

»Bog, ne. Mislim, da sem odigrala dovolj prepričljivo. Kar pošteno sem mu jih napela in ga nagnala iz hiše. Zagrozila sem mu celo, da bom vrgla Laliqueovo vazo vanj, če ne bo odšel. Dvomim, da je vzel grožnjo o telesni poškodbi resno, vendar je vseeno odšel.«

»Trije ljudje s presajenim srcem iz različnih delov države. Tri bizarne, nesrečne smrti. Padec skozi okno iz debelega stekla, utopitev v avtomobilu in zdrs motorne žage. Jezus.«

Dvignila je glavo in strmela čez valove, tako zatopljena v žalost, da se ni zavedala solz, ki so ji polzele po licu. »Žal mi je, Dean. To je verjetno zelo težko zate. Hvala, ker poslušaš.« Dotaknil se je kotička njenih ustnic, kjer je počivala solza. »Človek je neumen, ker je zavrgel možnost, da bi imel razmerje s tabo. Kaj bi si še lahko želel?« »Dvomim, da Alex ve, kaj si želi. Nemiren je, nekaj išče.«

»Sliši se kot film Briana De Palme, kajne? Zagotovo te spreleti srh.« Dean je izrezke vrgel na pult z očitnim prezirom. »Neki čudak z mračnim smislom za humor ti jih je poslal.« »Da, to je verjetno vse.« »Ne zdiš se prepričana.« »Ker nisem.«

»Ali pa poskuša pobegniti pred tem.« »Možno. Morda pa je že po naravi tako nezaslišano sebičen.« Celo ko je na glas izgovarjala besede, se z njimi ni v celoti strinjala. V njuni skupni noči je bil Alex nežen in strasten, njenega zadovoljstva si je želel toliko kot lastnega. Ali pa je prepričevala samo sebe, da bi rešila še tisto malo ponosa, ki ji ga je ostalo? Verjetno. Znal je očarati in razorožiti. Gotovo je znal vzeti tisto, kar si je želel od ženske, hkrati pa jo je pripravil, da se je počutila cenjeno.

»Jaz tudi ne,« je priznal. »Si jih pokazala še komu drugemu?« »Jeffu. Prva dva. Ne ve za tretjega.« »Kakšno pa je njegovo mnenje?« »Pravzaprav takšno kot tvoje: čudak s slabim smislom za humor. Rekel mi je, naj si ne delam skrbi, nato pa v isti sapi dodal, da naj grem na policijo, če dobim še kakšnega.«

Postavila se je na pete, strmela v prste telovadnih čevljev in razmišljala o trenutku, ko ga je prvič videla. Kemija med njima je bila takojšnja in eksplozivna, nekaj zelo močnega, podobna ni bila ničemur, kar je dotlej izkusila.

»Pa si šla?«

Že ob misli na to je začela drhteti. »Pojdiva noter,« je rekla. »Začenja me zebsti.«

»Prepričan sem, da ni razloga za preplah, Cat. Vendar obstaja možnost, da je norec, ki ti je poslal anonimna sporočila po pošti, sposoben narediti še kaj bolj norega.«

Ko je sedel za kuhinjskim pultom in pil kavo, je Dean nagonsko rekel: »Še nekaj drugega te teži poleg tega pisca kriminalnih romanov.«

»Ne. Zavlačevala sem, čakala na razlago.«

»Tega se zavedam.« Razen tega, da so jo prestrašili, so časopisni izrezki obudili dvome in nejasnosti, ki jih je pokopala dolgo nazaj.

»Nikoli nisem mogla ničesar skriti pred tabo.« »Pred drugimi lahko prepričljivo igraš, jaz pa vem, kdaj te kaj muči. Nekaj je bilo narobe tisto noč, ko sem prišel v San Antonio. Zanikala si, vendar sem vedel, da lažeš. Kdaj mi boš zaupala, Cat?« Iz žepa puloverja je potegnila tri kuverte in mu jih podala čez pult. »Tole bo zanimivo branje.«

»Dean,« je omahljivo začela, »poznal si me pred presaditvijo, morda bolje, kot me je kdo kdaj koli poznal. Skupaj z mano si šel skozi celotno preizkušnjo. Bil si z mano, ko sem bila na vrhuncu in ko sem padla tako nizko, da nižje ni šlo. Prav tako si me enako dobro poznal po presaditvi. Dobesedno si bil z mano v bolezni in zdravju. Če bi kdo lahko govoril o moji osebnosti, potem si to ti.« »Razumem, toda kaj bi rada povedala?«

Radovedno jo je pogledal, nato pa odprl kuverte in iz njih iztresel njihovo vsebino. Potem ko je vsak časopisni izrezek večkrat prebral, jo je zbegano pogledal. »To si dobila na svoj domači naslov?«

»Sem drugačna?« Pogledala ga je naravnost v oči. »Kar sprašujem, je, me je presaditev spremenila?«

»Prva dva sta prišla nekaj tednov narazen. Zadnji je prišel tisti dan, ko sem odšla.«

»Da. Pred tem si umirala. Zdaj ne umiraš več.«

180 Novo_2.indd 180-181

181 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Ne mislim tega.«

trideseto poglavje

»Vem, kaj misliš,« je rekel z enako nepotrpežljivim glasom. »Rada bi vedela, ali si se po presaditvi osebnostno spremenila. Kar bi vodilo do neizogibnega vprašanja: je možno, da se osebnostne značilnosti darovalca prenesejo na prejemnika preko presajenega srca. Je tako?«

Alex je strmel v črni zaslon svojega računalnika. Utripajoči zeleni kazalec se ni hotel premakniti. Prekleta stvar se ni premaknila že nekaj dni – odkar se je sprl s Cat.

Prikimala je.

Borila se je kot mačka, si je mislil in se spomnil, kako je usločila hrbet in zasikala vanj, le malo je manjkalo, pa bi se njegovega obraza lotila s kremplji. Ženska njenega duha je iz dna duše sovražila, če so manipulirali z njo, on pa jo je brezsramno zmanipuliral, da je šla v posteljo z njim. Pričakoval je, da se bo tako odzvala.

Dean je vzdihnil. »Saj o tem nesmislu ne razmišljaš resno, kaj?«

Glavo je obrnil vznak in prste spočil na tipkovnici, kot da se bo tokrat lotil resnega dela.

»Pa je nesmisel?«

Kazalec pa je še naprej neprekinjeno utripal na mestu. Zdelo se je, da se mu posmehuje, mu nagajivo mežika, godi mu, ker ga je doletela pisateljska blokada.

»Zagotovo. Ljubi bog, Cat. Bodi no pametna.« »Čudaške stvari se dogajajo, za katere ni nobene znanstvene ali logične razlage.« »Ne v tem primeru,« je trmoglavo rekel. »Si inteligentna ženska in svojo anatomijo poznaš bolje kot večina študentov prvega semestra na študiju medicine. Srce je črpalka, mehanični del človeškega telesa. Kadar je pokvarjeno, ga lahko pogosto popravimo ali nadomestimo. Nešteto src sem videl, ki so bila med operacijo odprta. Zgrajena so iz tkiva. Nobeno ni imelo predalčkov, v katerih bi bili shranjeni strahovi in želje in nagnjenja in predsodki in ljubezen in sovraštvo. Zamisel, da je srce zaklad čustev in občutkov, je navdahnilo kar nekaj odlične poezije, toda klinično gledano je to navadno sranje. Toda če so te ti izrezki razburili do take mere, da bi rada poiskala družino svojega darovalca, potem ti bom pomagal po svojih najboljših močeh.« »Jasno sem povedala, da nočem nikoli izvedeti ničesar o svojem darovalcu,« ga je opomnila. Dean tega ni vedel, toda v noči svoje presaditve, je slišala namig o izvoru njenega srca. Želela si je, da ne bi bila vedela niti tega. Toda nenehno se ga je zavedala kot kamenčka v čevlju. Pred kratkim je postal celo bolj nadležen. »Morda bi morala pošteno premisliti,« je nejevoljno rekla. Vstal je in jo močno objel. »Prepričan sem, da so te nesreče le divja naključja. Nekdo jih je opazil in se kruto poigrava s tabo.« »To sem mislila tudi sama, ko sem prejela prvega. Celo pri drugem. Potem pa sem prejela tretjega. Takrat sem opazila nekaj, česar prej nisem. Očitno tega tudi ti nisi opazil. Čeprav ne vem, kako sva lahko spregledala nekaj tako pomembnega.« Odrinil jo je stran od sebe. »Kaj pa je?« »Poglej datume, Dean. Vsaka od teh usodnih nesreč se je zgodila na obletnico žrtvine presaditve. In,« je počasi in tiho dodala, »to je tudi obletnica moje presaditve.«

Že nekaj dni je poskušal opisati ljubezenski prizor – popravek, prizor kavsanja. Do te točke je knjiga relativno dobro napredovala. Celo Arnieju se je pohvalil. Zaplet se je počasi, a metodično odvijal. Okolje je ujel tako dobro, da je lahko skoraj slišal kapljanje vode v kanalizaciji pod prodnatimi mestnimi ulicami. Like je nesumljivo vodil v nevarne situacije. Nenadoma in brez opozorila so se ustavili. Čisto vsi so počakali in naznanili: »Ne grem se več.« Junak ni bil več sposoben junaštev in se je spremenil v slabiča. Zlobnež se je omehčal. Ovaduhi so utihnili. Policisti so postali nezainteresirani in nesposobni. Osrednji ženski lik … Alex je uprl komolce na vogal pisalne mize in si z vsemi desetimi prsti šel skozi lase. Glavni ženski lik je bil vodja upora. Nenadoma je postala nezadovoljna z vlogo, ki jo je ustvaril zanjo, prasica jo je zavrgla in je ni hotela več prevzeti. To ženšče ni bilo od muh. Bila je predrzna in znala je migati z ritjo, ki jo je zelo podrobno opisal, ko jo je na petnajsti strani predstavil bralcem. Vendar je bila tudi izredno občutljiva in ranljiva, veliko bolj, kot je to nameraval sprva. Sumil je to, in medtem ko ni bil pozoren, si je dovolila spremeniti svojo osebnost. V trenutku slabosti ji je dovolil. Zdaj pa je bilo prepozno, da bi to popravil. Prišel je čas, da jo junak osvoji, vendar se njun posteljni prizor ni razvijal v smeri, v kateri ga je začrtal Alex. Nekje med njegovimi možgani in konicami njegovih prstov so bili kreativni impulzi preusmerjeni kot tračnice na železniški progi. Neka druga sila jih je preklapljala. Junak bi ji moral privzdigniti krilo, ji strgati hlačke, vstopiti, doseči vrhunec, izstopiti in oditi, medtem ko bi ona kričala žaljivke in grozila, da bo svojega fanta, zlobneža, naščuvala nanj. Porogljivi in sarkastični junak bi moral na njeno žaljivko odgovoriti z žaljivko, na grožnjo z grožnjo in jo pustiti v bedni motelski sobi, z raztrganimi hlačkami in orgazmično rdečico kot nemimi pričami njene lahkovernosti in moralnega propada. Toda vsakič ko je Alex poskušal napisati prizor, je oko v njegovih mislih to videlo drugače. Junak se je z božanjem vzpel pod krilo. Namesto da bi ji grobo slekel hlačke, je prste porinil podnje. Ko se je je tako dotikal, je ubogega pankrta skoraj razneslo. Ljubkoval jo je, dokler ni bila vlažna in pripravljena in šele takrat ji je postopoma slekel hlačke.

182 Novo_2.indd 182-183

183 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Ko je vstopil vanjo, se mu ni več mudilo doseči vrhunca in oditi. Sploh ni bila takšna, kot je pričakoval; bila je mehkejša, bolj sladka, bolj prijetna. Popolnoma je ignoriral Alexova navodila, da jo podre in konča vse skupaj.

Znova je prebral material, ki ga je dobil, ko je zapuščal kliniko za odvajanje in zrecitiral svojo molitev anonimnega alkoholika. Ko je že hotel izliti viski v stranišče, se je odločil, da ga bo obdržal kot opomin na to, da je še vedno zdravljeni alkoholik, da je lahko en sam požirek smrtonosen in da odgovorov ni mogoče najti na dnu steklenice. Če bi jih, potem bi svoje zmaje lahko poklal že dolgo nazaj.

Zmeden zaradi čustev, ki so ga napadala, in v nasprotju za navado se je junak dvignil nadnjo in jo pogledal v obraz. Po njenem obrazu je polzela solza. Vprašal jo je, kaj je narobe. Jo je ranil? Ranil? Alexov um je zakričal. Od kod pa je prišlo to? Ne bi mu smelo biti mar, če jo rani.

Popil je ocean alkohola, ko je iskal razloge za vso sranje, ki se mu je zgodilo. »Zakaj si se nenadoma odločil, da boš gnjavil Alexa Piercea? Sem kaj takega naredil? Česa nisem naredil?« Plačeval je davke, redno prispeval Rešilni vojski in bil prijazen z ljudmi.

Ne, ni je ranil. Škodoval bi ji le, če bi njenemu zlobnemu fantu povedal za to. On bi jo ranil. Bila je žrtev kronične zlorabe, je rekla. Mar je verjel, da bi ostala s takšnim sluzavcem, kot je bil zlobnež, če bi imela izbiro? Ne. Z njim je ostajala le zaradi okoliščin.

Če je šlo za tisti pripetljaj četrtega julija … Saj se je že najmanj tisočkrat opravičil. Slabše se sploh ne bi mogel počutiti. Storil je, kar je moral.

To je sranje! Je v mislih zakričal Alex. Navadna cipica je. Mar ne vidiš tega, cepec? Okrog te bo prinesla. Mar ne vidiš, da te bo pošteno nategnila?

Toda očitno višja sila njegovemu racionaliziranju ni verjela nič bolj, kot so verjeli njegovi predpostavljeni na policiji. Ker je

Junak je strmel v njene jasne modre oči, se še globlje pogreznil v njeno svileno vročino in vdihaval vonj njenih valovitih rdečih las –

čutil, da ga je zavrnil še sam Bog, se je začenjal lomiti pod pritiskom. Njegovo razpoloženje je postalo temačno, njegov videz še temačnejši. Alkohol je postal njegov edini prijatelj.

Čakaj malo.

Zdaj je bil njegov edini prijatelj Arnie.

Morala bi biti blondinka. Peroksidna blondinka. Tako je pisalo na šestnajsti strani. Kaj se je zgodilo med šestnajsto in stočetrto stranjo, da se je spremenila barva njenih las in njena osebnost? In od kdaj je on uporabljal pridevnike, kot sta bila jasen in svilen? Ko je izgubil nadzor nad svojo knjigo, od takrat.

Arnie. V tem trenutku bi njegove roke rade imele dve minuti z Arniejevim vratom. Njegov dobronamerni agent mu je svetoval, da Cat pove resnico. Toda poglej, kam ga je to pripeljalo: skoraj bi mu bila razbila glavo z vazo. Ne glede na to, kaj so trdile ženske, je menil, da si v resnici v zvezi niso želele iskrenosti.

Kazalec je še vedno nepremično utripal.

Mar ne bi bilo za oba lažje, če bi še naprej spal z njo, če bi uživala v zadovoljstvu, ki ga to daje, in ostalo prepustila usodi? Toda potem bi res bil govno, kot je to omenil Arnie.

Alex je odrinil stol in vstal od mize. Njegovi prsti niso hoteli udarjati primernih tipk in to je bilo vse. Hej, tudi to se je dogajalo. Celo najboljšim pisateljem. Celo dobitniki Pulitzerjevih nagrad so občasno obtičali. Nihče ne ve, kako dober roman bi bil Sadovi jeze, če ne bi Steinbeck občasno naletel na ustvarjalna zatišja. Tudi Stephen King je verjetno imel dneve, ko besede preprosto niso prišle na plan.

Med preklinjanjem je naslonil čelo na okenski okvir. Cat je posegala v njegov apetit, spanec, v neusmiljeno samodisciplino in v njegovo delo. Strah ga je bilo pogledati, zakaj je imela tako veliko nadzora nad njegovimi mislimi. Ni več zaupal svojim instinktom. Bolj ko je poskušal urediti zadeve, bolj zapletene so postajale.

Ko je šel do okna, je Alex na knjižni omari zagledal skoraj prazno steklenico viskija. Zdelo se je, da mu kaže osle. Ko je zapuščal Catino hišo, je bila polna jeze in je vihtela kristalno vazo. Ker je spoznal, da je več kot upravičeno jezna, se je zapeljal naravnost v trgovino s pijačo. Prvi požirek je bil ogaben. Drugi je že lažje stekel po grlu. Še lažje sta stekla tretji in četrti. Tistih, ki so sledili, se ni spominjal. Spomnil se je, da je bruhal, vendar se ni mogel spomniti, kje. Zbudil se je ob zori, tako močno ga je tiščalo lulat, da ga je kar bolelo. Njegov zadah bi na kolena spravil še orjaškega slonjega samca. Bil je omamljen, sploh se ni spominjal, kako se je znašel na parkirišču trgovine K-mart. Menil je, da je pravi blagoslov, da med vožnjo ni ubil sebe ali koga drugega. Na srečo ni nihče poklical policije, da bi jih obvestil, da pijanec spi v svojem avtomobilu, ki je parkiran poleg nakupovalnega vozička. Niso ga oropali. Odpeljal se je domov, odtočil liter ali dva, se oprhal in obril ter pojedel aspirin, dokler se mu glava ni zdela več kot dvotonska žoga, ki se je vrtela v oljnatem bobnu.

184 Novo_2.indd 184-185

Le eno je bilo gotovo: odkar se je sprl s Cat, ni ustvaril niti ene same berljive strani rokopisa. Ko le seks z njo ne bi bil tako prekleto dober. Vendar je bil boljši kot dober. Najboljši. S tem ni mogel živeti. To ga je mučilo in njegov roman spreminjalo v navaden drek. Odločen, da bo ponovno prevzel nadzor nad situacijo, preden bo moral vrniti založniku predujem, je šel nazaj pred prazen zaslon računalnika in utripajoči kazalec. Ker se prizor ni odvijal, kot ga je začrtal, bo ubral to pot in videl, kam ga bo pripeljala. Saj ne more škoditi? Vsake besede ni vklesal v kamen. Strani je lahko vedno zavrgel. Verjetno jih bo. »K vragu,« je zamrmral, ko je začel udarjati po tipkovnici v svojem urnem dvoprstnem sistemu. Po uri nenehnega tipkanja je imel pet strani.

185 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Gotovo so dobre, je suho pomislil.

enaintrideseto poglavje

S tičem bi lahko potisnil žeblje skozi opečnati zid.

»Videti si spočita.« Sherry Parks je sedla nasproti Catine mize. »Mar ni?« Jeff je sedel v drug stol. »Počitnice so bile veliko predolge.« »Čudovito sem se imela,« jima je povedala Cat. »Vsak dan sem pojedla tri obilne obroke. Spala sem tako dolgo, da je bilo že nespodobno. Hodila sem na dolge sprehode vzdolž plaže. Na kratko, bila sem lena.« »Ne popolnoma,« je rekla Sherry. »Sprehod vzdolž plaže je lahko pravi trening.« »Pravzaprav je trening že to, da se oblečem za sprehod. Večina ljudi se sleče, preden gre na plažo. Jaz pa moram pokriti vsak centimeter kože.« Zaradi zdravil, ki jih je jemala, je bila še posebej občutljiva na sončne žarke. Da bi se lotili posla, je odprla mapo, ki jo je Jeff odložil na njeno mizo. Fotografija v njej jo je osupnila. »Joj! Kako lep otrok,« je vzkliknila. »Mar ni?« se je strinjala Sherry. »To je Michael. Star je tri leta. Ta teden ga je socialna služba dala v rejništvo.« »Zakaj?« je vprašala Cat. »Njegov oče je pravi očarljivec,« je sarkastično rekla Sherry. »George Murphy. Je gradbeni delavec, ki ne more obdržati službe, ker je zelo eksplozivne narave in ker ga sumijo zlorabe drog. Kar naprej ga odpuščajo. Živijo od njegove podpore za brezposelnost, nekaj malega pa prispeva Michaelova mati.« »Je Murphy nasilen?« »Sosedje pravijo, da je. Neštetokrat so že poklicali policijo, da bi prijavili nasilje v družini. Aretirali so ga, vendar ni bil nikoli obtožen. Očitno se ga na smrt boji,« je razložila Sherry. »Prejšnji mesec je socialna delavka Michaela odpeljala za nekaj dni, vendar ga je vrnila materi, ko so gospoda Murphyja aretirali zaradi posedovanja drog. Na žalost so ga izpustili zaradi pomanjkanja dokazov.« »Dobil je še eno priložnost, sreča zanj,« je pripomnila Cat. »Človek bi pomislil, ja. Vendar ga ni izučilo. Njegovi izpadi slabe volje so postali še hujši in bolj pogosti. In nenadoma so bolj usmerjeni na otroka kot na njegovo mater. Michael je prejšnji teden ‘padel’. Na urgenci so ga odpeljali na rentgen, vendar so ga izpustili, ker ni imel ničesar zlomljenega. Predvčerajšnjim ga je mati zopet pripeljala v bolnišnico. Gospod Murphy ga je porinil v steno. Michael je bil preveč zmeden, da bi jokal. Njegovo mater je bilo strah, da ima trajne poškodbe možganov.« »Pa jih je imel?« »Ne, šlo je le za lažji pretres. Zdravniki so ga čez noč zadržali v bolnišnici na opazovanju. Včeraj ga je prišla iskat socialna služba in odpeljali so ga v rejniški dom.«

186 Novo_2.indd 186-187

187 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Kako je z njim zdaj?«

Cat je dvignila glavo. »Piknik?«

»Joka in kliče svojo mamico, sicer pa se lepo obnaša. Pravzaprav skoraj preveč lepo. Pravzaprav sploh ni sposoben komunikacije. Rejniški materi je pokazal, da bi skupaj z žitnimi kosmiči tudi banano, vendar ni vedel, kako se ji reče.«

Jeff se je odkašljal in se bedasto nasmehnil. »Čakal sem, da se boš vrnila, preden bi ti povedal.«

»Ljubi bog,« je zašepetal Jeff.

»Nancy Webster je vztrajala,« je opravičujoče rekel. »Poklicala me je vsaj ducatkrat, ko si bila odsotna. Mar ti gospod Webster ni povedal, da se spremeni v moč, ki stre vse pred sabo, ko je enkrat na čelu?«

»Tega otroka je njegov oče tako prestrašil, da ga je strah celo govoriti,« je žalostno rekla Sherry. Cat je še naprej strmela v fotografijo. Fant je imel temne, skodrane lase, velike, modre, izrazite oči in dolge trepalnice. Imel je ukrivljene ustnice, z udrtinami v kotičkih. Bil je tako čeden, da bi ga lahko zamenjali za deklico, če bi ga drugače oblekli. Vsi otroci so jo enako privlačili, ne glede na raso, starost ali spol. Vživela se je v njihova čustva in prenašala celo tiste, ki so se najslabše obnašali. Obnašanje je bilo običajno natančen barometer ravni zlorabe, ki so jo utrpeli. Njihove zgodbe so se je dotaknile, jo jezile, včasih pa se je sramovala, da je bila pripadnica človeške rase, ki je svojim mladičem zadala toliko gorja. Toda ta otrok jo je privlačil na poseben, nerazložljiv način. Oči kar ni mogla odtrgati od fotografije. »Hotela sem, da vidiš njegovo mapo,« je govorila Sherry, »ker mislim, da ga bomo prej ali slej dobili v program Cat’s Kids. Zdi se, da ga ima njegova mati zelo rada, vendar se boji Murphyja. Bojim se, da se ga ne bo odkrižala niti zato, da bi zaščitila Michaela. Sam bog ve, kakšno zlorabo trpi sama. Videla sem tega človeka in verjemi mi, da je videti zmožen fizičnega in čustvenega trpinčenja. Kakor koli, tokrat sta oba obtožena za zlorabo mladoletnika. Njun preobremenjeni, premalo plačani, pro bono odvetnik je že vložil priziv, da ne bi zadeva šla na sodišče.« »Glede na to, kar si nama povedala,« je rekel Jeff, »bi rekel, da bosta priznala krivdo za manjšo obtožbo v zameno za izgubo pravic do Michaela.« To se je pogosto dogajalo. Nekateri starši so se bili dejansko pripravljeni odpovedati svojim otrokom in si s tem znižati zaporno kazen. Čeprav je bilo to šokantno, je bilo za otroke včasih bolje, da so jih trajno vzeli staršem, ki jim ni bilo mar zanje.

Cat je čakala na razlago.

»Kakšne besede za ta učinek.« »No, svojo ženo resnično pozna. Razložila mi je, da je za organizacijo dovršenega zbiranja finančnih sredstev, treba nekaj mesecev. Zato je medtem povabila nekaj potencialnih darovalcev na manjšo akcijo zbiranja finančnih sredstev. Ta konec tedna.« »Ta konec tedna!« »Vprašal sem jo, zakaj takšna naglica,« je rekel Jeff. »Gospod Webster je odvrnil, da je ta konec tedna koledar družabnih dogodkov prazen. Naslednjih nekaj mesecev pa so zasedeni že skoraj čisto vsi konci tedna. Torej zdaj ali nikoli.« Cat je globoko zajela sapo. »Dobrodošli nazaj na tekaški stezi, gospa Delaney.« »Pravzaprav se moraš ti v nedeljo le pojaviti,« ji je povedal Jeff. »Medije sem že obvestil. Sherry se je odzvala na moj klic na pomoč. Opravila je večino podrobnosti, ki so bile potrebne, da smo zbrali otroke.« »Vključno s tistimi, ki so že bili posvojeni?« je vprašala Cat. »Mislim, da bi morale biti tam tudi naše zgodbe o uspehu. Še posebej zaradi negativne publicitete, ki smo jo dobili od Truitta zaradi Chantaline smrti.« »Z Jeffom sva že pomislila na to,« je rekla Sherry. »Vključila sva rejniške družine, kandidate za posvojitev, vse, ki bi jih zadeva utegnila vsaj bežno zanimati. Gospa Webster je rekla, da lahko povabimo neomejeno število ljudi, dokler ji povemo približno število do četrtka, da bo lahko obvestila dobavitelja.« »Dobavitelja za piknik?«

»Verjetno imaš prav, Jeff,« je rekla Sherry. »Murphy bo takoj pograbil priložnost, da se znebi fanta. Glede na to kako prenatrpani so zapori, bo verjetno odslužil le del kazni. Lahko ga celo obsodijo le na zaporno kazen, ki jo je že odslužil. To bi bila dobra kupčija zanj.«

»Peka na žaru z vso opremo,« ji je rekel Jeff. »Za mlajše otroke pa bomo pripravili hotdoge, saj bodo rebrca verjetno pretrda zanje.«

»Toda tragična za Michaelovo mater,« je zamišljeno dejala Cat.

»Nancy je dobro premislila o tem,« je ironično rekla Cat.

Če bi bil ta otrok njen, bi ubila vsakega, ki bi ji ga poskušal vzeti. Vendar ni obsojala druge ženske. Strah je bil močan spodbujevalec. Tako kot ljubezen.

»In o okraskih in ansamblu.«

Rekla je: »Če ima svojega otroka tako rada, kot praviš, da ga ima, se mu bo morda pripravljena odreči, da bi ga zaščitila pred Murphyjem.« »Na dolgi rok bi bilo to najbolje za Michaela,« je rekla Sherry. »Cat’s Kids mu bo našel ljubeč dom. Medtem pa se mora navaditi na otroke. Zato sem upala, da ne boš imela nič proti, če ga pripeljem na piknik.«

188 Novo_2.indd 188-189

»Ansamblu?« »Ansambel iz Austina, ki igra country in western glasbo,« je razložil Jeff. Nato pa je živahno dodal: »Morda se bo tudi Willie pripeljal iz Luckenbacha, vendar ni mogel obljubiti.«

189 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj »Willie Nelson? Saj se šališ.«

F*** dan kulture »Jezus, Cat. To ni več le begajoče. Ti časopisni izrezki bi lahko bile grožnje. Mar se ti ne zdi, da je prišel čas, da greš na policijo?«

»Ne.«

»Tudi Dean mi je prigovarjal. Toda kaj lahko naredijo, dokler ne pride do zločina? Ne vemo, kdo je moj zasledovalec.«

»In vse to ji bo uspelo ta konec tedna?« »Pravim ti, če bi se Norman Schwarzkopf posvetoval z njo, bi mu operacija Puščavski vihar uspela v pol krajšem času.« Sherry je vstala, da bi odšla. »Sama komaj čakam. Vsi, s katerimi sem govorila, so zelo vznemirjeni. Od nekdaj mi je bil všeč Willie Nelson – vrvice, trakovi, vse skupaj.« Ko je odšla, je Jeff seznanil Cat še s preostalimi podrobnostmi. »Vidiš, res ni nobenega dela zate.« »Kaj pa če bi bila svoje počitnice še podaljšala za nekaj dni? Potem bi to zamudila.« »Nancy je imela rezervni načrt. Zasebno letalo bi poslala pote, po pikniku pa bi te odpeljalo nazaj v Kalifornijo, da bi dokončala počitnice.« »Denar ne le govori, temveč kriči.« »Tako je.« Jeff je popravil mape, ki jih je držal pod roko, in vstal. »Resnično si videti bolje, šefica. Nisem ti le laskal.«

»Toda gotovo se da kaj storiti.« »O tem sem razmišljala, ko sem se vračala domov. Lahko računam tudi na tvojo pomoč?« »Moraš vprašati?« »Hvala. Pokliči časopisni arhiv s podatki o osmrtnicah in prosi za kopije vseh sorodnih člankov. Če so o žrtvah teh nesreč napisali še kakšen članek, ga hočem videti.« »Iščeš kaj točno določenega?« »Ne. Rada bi le vedela, ali so bile sprožene kakšne policijske preiskave ali raziskave zaradi teh smrti. In ali so bili morda napisani kakšni osebnostni profili teh žrtev. Takšne zadeve.« Bil je lepši, kot se je spomnila. Ko ga je zagledala, ji je vzelo sapo. Njegovi skodrani lasje so bili temni in prikupno neukrotljivi. Oblečene je imel modre kavbojke in kavbojsko srajco. Njegovi kavbojski škornji so bili videti novi.

»Hvala. Veliko sem razmišljala, predvsem pa sem se sproščala.«

Cat je pokleknila predenj. Desni kazalec je imel v kotu ust. »Pozdravljen, Michael. Jaz sem Cat. Tako vesela sem, da si prišel danes.«

Oklevala je, ali naj mu pove za tretji časopisni izrezek, ker pa mu je že zaupala, se je odločila, da ga seznani še z najnovejšim dogajanjem.

Sherry je držala fanta za roko. »Vesel je, ker je lahko tu. Njegova rejniška mati mi je to povedala.«

Izrazil je svoj bes. »Kdo za vraga je ta kreten?«

Nad njim je Sherry žalostno zmajevala z glavo in tako Cat sporočala, da se Michael ni dobro vključil. Zdelo se je, da ga je prevzela hrupna množica.

»Ne vem. Tudi Deanu se ni sanjalo.«

»To je gospa, ki ti je poslala nova oblačila, Michael,« mu je rekla Sherry. »Zahvali se ji.«

»Si že povedala gospodu Websterju?«

Strmel je v tla.

»Ne, vendar mislim, da bom. Če bo kak norec prihrumel sem in začel streljati, potem moram Billa opozoriti na to. Šlo bi lahko tudi za varnost te postaje.«

»Saj ni pomembno,« je rekla Cat. »Se mi boš pozneje zahvalil. Nisem si še privoščila hotdoga, kaj pa ti?«

»Dvomim, da se bo to zgodilo.«

Dvignil je glavo in strmel vanjo s praznimi modrimi očmi, ne da bi ji dal znamenje, da jo je razumel.

»Tudi jaz. Mislim, da bo ta posameznik veliko bolj domiseln.« Nato mu je povedala za datume naključnih smrti. »Kot uganka, za katero je hotel, da jo rešim.«

»Privoščiva si enega skupaj. Prav?« Iztegnila je roko. Michael je dolgo premišljeval, preden je iz ust potegnil kazalec in svojo roko položil v Catino.

»Kdaj pa je tvoja …«

Nasmehnila se je Sherry in dvignila prekrižana prsta. »Se vidimo pozneje.«

»Četrta obletnica moje presaditve je čez nekaj tednov.«

Cat je ujela korak z Michaelovim počasnim podrsavanjem. »Res so mi všeč tvoji škornji,« je pripomnila. »Rdeči so kot moji. Vidiš?«

190 Novo_2.indd 190-191

191 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Ustavila se je in pokazala na svoje kavbojske škornje. Kupila jih je v butiku na Rodeo Drivu na Beverly Hillsu, toda Michael ne bi opazil razlike.

»Takole, Hopalong. Izvoli vajeti. Primi ju takole.« Michaelove prste je ovil okoli usnjenih trakov, nato pa obe roki namestil na sedelni glavič. »Povej, prjatu, mislim, da si to že počel. Saj si rojen kavboj.« Michaela je prijateljsko potrepljal po hrbtu.

Preučeval je podobnost njunih škornjev, nato pa dvignil glavo in ji pomežiknil. Ni se ji ravno nasmehnil, vendar je bil vsaj odziv. Ker se ji je to zdel opogumljajoč znak, ga je stisnila za roko. »Dobra prijatelja bova postala. Že vidim.« Piknik so priredili na posestvu Websterjevih. Ansambel se je postavil v viktorijanski paviljon na obali ribnika, kjer so krotke race goltale koščke kruha, ki so jim ga metali otroci. Zrak je dišal po dimljenem mesu, po katerem so se začele cediti sline. Mize, pogrnjene z rdeče in belo potiskanimi prti, so stale pod drevesi. Žonglerji, pantomimiki in klovni so se sprehajali med množico ter delili balone in sladkarije. Trojica iz ekipe Dallas Cowboys se je podpisovala na žoge za ragbi. Dva člana košarkarske ekipe San Antonio Spurs sta bila za glavo višja od vseh. Ko sta dobila krožnika s hrano, sta si Cat in Michael izbrala mizo. Medtem ko sta jedla hotdog, je klepetala in lovila kar koli, na kar bi se odzval. Vendar ni spregovoril ene same besede, niti ko ga je predstavila Jeffu, ki je bil zelo priljubljen pri otrocih. Kar nekaj se jih je obesilo nanj, ko so si utirali pot proti ribniku.

»Je vse v redu tukaj?« Moški, ki je skrbel za varnost, je preveril, da je Michael varno nameščen v sedlu. Cat je položila roko na fantičevo stegno. »Michael? Si pripravljen?« Členki prstov so bili beli, tako močno se je držal za sedelni rog, vendar je pokimal z glavo. »Tam bom,« je rekla in pokazala. »Opazovala te bom. Ne bom odšla.« Postavila se je na svoje mesto ob ogradi, kjer je dobro videla Michaela, ter mu pomahala. »Kavboj« je naredil zvok, kot bi se poljubljal, in štirje poniji so začeli hoditi v nadzorovanem krogu. Na fantovem obrazu se je najprej zarisal napad skrajne groze, ki pa je hitro minil. S kotičkom očesa je živčno ošvrknil Cat, saj ga je bilo strah premakniti glavo. Opogumljajoče se mu je nasmehnila in ga gledala tudi, ko se je poleg nje postavil Alex.

Michaela so povabili, da gre z njimi hranit race, vendar se je temu izognil. Cat ga ni silila. Je pa opazila, da je nekaj drugega pritegnilo njegovo pozornost.

»Simpatičen otrok.«

Sledila je smeri njegovega pogleda. »Ah, konje imaš rad. Bi rad jezdil?«

»Kaj počneš tukaj, Alex?«

Resno je strmel vanjo, toda v očeh se mu je pojavila iskrica radovednosti, ki je prej ni bilo tam.

»Povabljen sem bil.«

»Pojdiva si jih ogledat od blizu.«

»To je družabna obveznost, ki bi jo lahko zavrnil.«

Obraz in roke mu je obrisala s prtičkom, nato pa ga je prijela za roko, ki ji je ni dal s takim odporom kot prej, in šla z njim do začasne konjske ograde, kjer so se na kolesu za razgibavanje sprehajali štirje poniji.

»Prišel sem, ker sem želel prispevati k programu Cat’s Kids.«

Ko sta prišla do njih, je Cat začutila Michaelovo zadržanost, zato mu je dala čas, da premisli. Stala sta tam in opazovala ponije, ki so menjavali korak. Potem ko je s ponijev sestopila še tretja skupina štirih otrok, jo je Michael radovedno pogledal. »Bi rad jezdil?« Prikimal je. »Zmenjeno, kavboj.« Skozi vrata ga je odpeljala v manežo. Izbral si je najmanjšega ponija. »Ta je tudi moj najljubši,« mu je zaupljivo zašepetala. »Ima najlepšo grivo in najdaljši rep. Mislim, da si tudi ti njemu najbolj všeč. Videla sem ga, ko si te je ogledoval.« Michael se je sramežljivo nasmehnil in srce ji je skoraj počilo. Moški, oblečen kot kavboj, je pomagal drugim otrokom vzpeti se na ponije, zato se je Cat sklonila, da bi Michaela dvignila v sedlo. »Bolje, da to storim jaz. Verjetno je težji, kot je videti.« Odrinil jo je par rok, ki jih je poznala po videzu in dotiku. Alex je z lahkoto dvignil Michaela in ga zavihtel v sedlo.

192 Novo_2.indd 192-193

»Oh, prosim.« »Res je.« »Zakaj torej nisi kar poslal čeka?« »Ker sem si želel tudi videti tebe.« Obrnila se je proti njemu in ga prvič pogledala naravnost v oči. Kar je bila napaka. Ker je bil videti tako dobro, da bi ga človek kar pojedel. Globina, s katero je strmel vanjo, je prebudila spomine, ki so bili čudoviti in mučni. Obrnila se je nazaj proti Michaelu in mu pomahala, ko je jezdil mimo. »Potem pa si zapravljal svoj čas. Mar se ne spomniš, kaj so bile moje zadnje besede?« »Rekla si mi, naj odjebem.« Sklonila je glavo in se na kratko zasmejala. »Mislim, da tega nisem artikulirala tako nedvoumno, vendar sem tako mislila.«

193 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj »Že stokrat sem poskušal priti v stik s tabo. Kje si bila?« »Šla sem v Kalifornijo.«

F*** dan kulture Seveda ju bom z veseljem spoznala, ko bosta prišla, vendar se kmalu odstrani. Zdaj pa, če mi dovoliš, ježa je končana in moram do Michaela.« Zrinila se je mimo Alexa in šla v manežo.

»Da bi se zjokala na ramenu doktorja Dobričine?« »Dean je zaupanja vreden prijatelj.« »Kako lepo.« »Pri njem vsaj vem, kako stojijo stvari.« »Prekleto res, da veš. Tako kot jaz. Dolžna si mu. In tabletar to izkorišča do skrajnosti.« »Dean ni tabletar in moj odnos z njim …« Ljudje so ju opazovali, nekateri s pretkanimi nasmehi na obrazih. Tisti, ki so se udeležili Nancyjine večerne zabave, kjer je bil Alex njen spremljevalec, so mislili, da se med njima razvija vroča ljubezenska zgodba. Ker ni hotela narediti scene, si je nadela nasmeh in svojo pozornost usmerila na Michaela, ki je postal dovolj pogumen, da je ponija spodbodel s petami in oponašal starejšega fanta, ki je jezdil pred njim. »Pojdi stran, Alex,« je tiho rekla. »Jasno si povedal, kako je, jaz pa tudi. Ničesar drugega si nimava povedati.« »Bojim se, da ni tako preprosto, Cat. Charlie in Irene Walters si te želita spoznati in kmalu bosta tukaj. Prisegla sta, da ne bosta nikoli več spregovorila z mano, če te ne predstavim osebno.« Naredil je korak bližje. »Lepo od tebe, da si ju poklicala in povabila.« »Ker se naš prvi dogovorjeni sestanek ni posrečil, sem menila, da jima dolgujem osebno povabilo.« »Prav tako sta rekla, da ju je poklical nekdo iz državne agencije in se dogovoril za drug sestanek. Si tudi tukaj imela prste vmes?« »Sherry se je zdelo, da sta popolna kandidata za posvojitev in je bila razočarana, ko sem ji povedala za pomoto. Prepričana sem, da je sama poskrbela za to.« »Toda ti si rekla dobro besedo zanju.« Skomignila je z rameni. »Hvala.« Obrnila se je stran, komaj je zadrževala jezo. »Ni se ti treba zahvaljevati. Tega nisem storila zate. To sem storila za gospoda in gospo Walters. Kot si me opozoril tistega jutra, ko sva se srečala, ju ne bi smela presojati po njuni družbi.

194 Novo_2.indd 194-195

195 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

dvaintrideseto poglavje Alex jo je spustil. Vedel je, v kašnem položaju je, še posebej zaradi svoje funkcije. Predstavljala je namreč program Cat’s Kids in obratno. Vse, kar je rekla ali storila, se je odražalo na programu. Ni hotel prevzeti odgovornosti za kakršno koli negativno medijsko pozornost, zato se je pretvarjal, da je bil pripravljen zaključiti njun pogovor. Uspelo se mu je celo nasmehniti za vse, ki bi ju morda lahko opazovali. Takoj ko je Cat skupaj z Michaelom odšla iz maneže, jo je Nancy Webster poklicala v paviljon, kjer se je že zbrala množica. Alex jo je slišal reči: »Willie Nelson je prišel.« Pevec je zapel nekaj pesmi. Cat, ki je bila častna gostiteljica prireditve, je ostala na odru skupaj z njegovo skupino. Michaela je držala v naročju in ga celo prepričala, da je zaploskal v ritmu glasbe. Še vedno ga je držala v naročju, ko je šla do mikrofona, povedala nekaj pozdravnih besed, nato pa tiste, ki so se udeležili dogodka, pozvala, da po svojih močeh prispevajo za posebne otroke. Potem je sledil kratek program, med katerim je kramljala z zvezdo country glasbe. Vsakič, ko se je zasmejala zaradi nečesa, kar je rekel, je Alexa stisnilo v želodcu zaradi neznačilnega ljubosumja. Končno je umetnik odšel skupaj s svojim zanikrnim spremstvom, ki je bilo po Alexovem pristranskem mnenju videti kot ekipa na morski vrtalni ploščadi po dveh tednih. Alex je približno takrat kot Cat opazil, da se je Michael z eno roko prijel za mednožje in nemirno prestopal z noge na nogo. Cat se je sklonila in mu nekaj zašepetala na uho. Prikimal je. Z roko v roki sta se odpravila proti hiši in vstopila pri vhodnih vratih. Alex jima je sledil v hišo. Brez gledalcev se bosta morda lahko sporazumela. Če jima to ne bi uspelo, potem jo bo poskušal prepričati, da se dobita pozneje. Morda je menila, da je bilo njuno kratkotrajno razmerje končano, vendar se je motila. Postopal je po dnevni sobi Websterjevih, se pretvarjal, da občuduje Nancyjino zbirko Hummelovih keramičnih figuric in upal, da bo prestregel Cat, ko bo skupaj z Michaelom prišla iz toaletnih prostorov pod stopnicami. Tiho je zaklel, ko ga je prehitel Bill Webster. Iz dnevne sobe je zaslišal Websterja, ki jo je toplo pozdravil. »Cat! Vesel sem, da sem naletel nate. Nocoj te nisem skoraj nič videl.« »Pozdravljen, Bill. To je Michael. Moral je na stranišče, pri prenosnih WC-jih pa so bile dolge vrste. Upam, da nisi jezen, ker sva se uporabila stranišče v hiši.« »Seveda ne. Kadar mladega moža pritisne, potem mora hitro iti.« Zahihital se je. »Kako ti je všeč slavje do sedaj?« »Vse je čudovito,« je odvrnila. »Nikoli ne bom vedela, kako je Nancy uspelo vse to narediti v tako kratkem času.« »To ni nič v primerjavi z akcijo zbiranja denarja, ki bo spomladi.« »Niti predstavljati si ne morem.«

196 Novo_2.indd 196-197

197 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Alex si je v mislih predstavljal, kako je naredila enega svojih smešnih obrazov. Toda v njenem glasu ni bilo veselja, ko je spregovorila.

Alex si je v mislih predstavljal, kako je naredila enega svojih smešnih obrazov. Toda v njenem glasu ni bilo veselja, ko je spregovorila.

»Bill, o nečem pomembnem se moram pogovoriti s tabo. Pet minut, takoj v ponedeljek zjutraj?«

»Bill, o nečem pomembnem se moram pogovoriti s tabo. Pet minut, takoj v ponedeljek zjutraj?«

»Zaradi barve tvojega glasu postajam živčen, še posebej zato, ker si se ravnokar vrnila iz Kalifornije. Saj nas ne nameravaš zapustiti in se vrniti nazaj k Passages?«

»Zaradi barve tvojega glasu postajam živčen, še posebej zato, ker si se ravnokar vrnila iz Kalifornije. Saj nas ne nameravaš zapustiti in se vrniti nazaj k Passages?«

»Nikakor.«

»Nikakor.«

»Kaj pa te potem muči?«

»Kaj pa te potem muči?«

»Lahko počaka do ponedeljka.«

»Lahko počaka do ponedeljka.«

»Oprosti, Cat. Udeležil se bom sestanka televizijcev v St. Loui-su. Jutri zvečer odidem in se vrnem šele v četrtek.«

»Oprosti, Cat. Udeležil se bom sestanka televizijcev v St. Loui-su. Jutri zvečer odidem in se vrnem šele v četrtek.«

»Oh. Potem pa bo moralo počakati do takrat.«

»Oh. Potem pa bo moralo počakati do takrat.«

»Ne bodi vljudna. Če je nekaj tako resnega …«

»Ne bodi vljudna. Če je nekaj tako resnega …«

»Ravno v tem je stvar. Ne vem. Tvoje mnenje sem hotela slišati, ali je to resno ali ne.«

»Ravno v tem je stvar. Ne vem. Tvoje mnenje sem hotela slišati, ali je to resno ali ne.«

»Zdajle imam pet minut,« se je ponudil. »Pojdiva v moj kabinet, kjer se lahko v miru pogovoriva.«

»Zdajle imam pet minut,« se je ponudil. »Pojdiva v moj kabinet, kjer se lahko v miru pogovoriva.«

»Ne bi hotela, da bi Michael zamudil vso zabavo.«

»Ne bi hotela, da bi Michael zamudil vso zabavo.«

»Saj se lahko igra z mojimi modelčki.«

»Saj se lahko igra z mojimi modelčki.«

»Prav. Res sem mnenja, da to ne more čakati še en teden.«

»Prav. Res sem mnenja, da to ne more čakati še en teden.«

Alex je slišal, kako so se zaprla vrata kabineta. Stopil je v prostorno avlo in se kradoma ozrl okoli sebe. Nikogar drugega ni bilo, zato se je splazil po hodniku in obstal pred zaprtimi vrati. Pozorno je poslušal in komaj razločil njune besede.

Alex je slišal, kako so se zaprla vrata kabineta. Stopil je v prostorno avlo in se kradoma ozrl okoli sebe. Nikogar drugega ni bilo, zato se je splazil po hodniku in obstal pred zaprtimi vrati. Pozorno je poslušal in komaj razločil njune besede.

»Originale imam doma, zaklenjene v predal,« je slišal reči Cat. »Te kopije nosim s sabo. Preberi jih, nato pa mi povej svoje mnenje.«

»Originale imam doma, zaklenjene v predal,« je slišal reči Cat. »Te kopije nosim s sabo. Preberi jih, nato pa mi povej svoje mnenje.«

Webster je utihnil. Alex je slišal Cat, ki je nežno govorila s fantom, očitno mu je hotela vzbuditi zanimanje za Websterjevo zbirko modelčkov.

Webster je utihnil. Alex je slišal Cat, ki je nežno govorila s fantom, očitno mu je hotela vzbuditi zanimanje za Websterjevo zbirko modelčkov.

»Ljubi Jezus,« je vzkliknil Webster. »Kako dolgo jih že imaš?«

»Ljubi Jezus,« je vzkliknil Webster. »Kako dolgo jih že imaš?«

»Nekaj tednov. Kaj si misliš o njih?«

»Nekaj tednov. Kaj si misliš o njih?«

»Moje prvo mnenje je, da je tisti, ki ti jih je poslal, očitno duševno prizadet.«

»Moje prvo mnenje je, da je tisti, ki ti jih je poslal, očitno duševno prizadet.«

198 Novo_2.indd 198-199

199 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj Pred vrati se je Alex namrščil.

Že drugič ta večer je Nancy našla Billa odmaknjenega v njegovem kabinetu. Bilo je pozno. Vsi so že odšli. Ekipa za čiščenje naj bi prišla zjutraj, da bi počistila smeti in vse pospravila.

»Jeff je preveril nekaj stvari zame,« je rekla Cat. »Še en kratek prispevek je bil napisan o nesreči na Floridi. O drugih dveh pa nič. Za vse je bilo rečeno, da so to naključne smrti, zaradi česar začenjam verjeti, da delam iz muhe slona. Če policija ničesar ne sumi, zakaj bi potem jaz? Kljub temu sem zelo razburjena zaradi tega. Menila sem, da je prav, da te opozorim na to, če bi se kaj zgodilo, saj bi lahko vključilo televizijsko postajo in varnost vseh, ki delajo tam.« »Mar misliš, da bi te tisti, ki ti je poslal vse to, lahko poiskal?« Alex ni slišal njenega odgovora. Zaslišal pa je svoje ime, izgovorjeno v vprašalni obliki. Zavrtel se je. Nancy Webster je ravno vstopila skozi vhodna vrata. Malomarno se je nasmehnil, da bi zakril svoje očitno prisluškovanje. »Pozdravljeni, Nancy.« »Ste videli Cat?« »Videl sem jo vstopiti v hišo in ji sledil do sem. Mislim, da je peljala dečka na stranišče. Očitno je opravil svoje, saj se mi je zazdelo, da sem slišal njen glas v tej sobi in sem ravno nameraval potrkati.« Nancy je šla mimo njega in brez trkanja odprla vrata moževega kabineta. »Bill? Cat? Kaj se dogaja?« Vrata so se toliko odprla, da je Alex videl Billa, ki je sedel v svojem usnjenem naslonjaču. Vabe za race so bili razstavljeni na oblazinjenem kanapeju pred njim. Michael jih je potiskal po gladkem usnju. Cat je sedela na preprogi ob Websterjevih nogah. Webster je kup papirjev v roki naglo potisnil v žep svojega plašča. Videti je bil osupel in vznemirjen. »Kaj je, draga?« Nancy je bila videti, kot bi jo nekdo udaril po obrazu z vrečko betona. Prizor v kabinetu je bil udoben in domač. Alex je vedel, da se ni zgodilo nič nespodobnega, vendar je bil zavezan k molčečnosti. »Ognjemet se bo kmalu začel,« je rekla Nancy s togim nasmeškom. »Nisem hotela, da bi ga zamudili.« »Hvala, ker si nam sporočila.« Webster je vstal in ponudil roko Cat. Toda vstala je brez njegove pomoči in dvignila fanta v naročje. »Pridi, Michael. Ne smeva zamuditi ognjemeta.« Ko je opazila, da je tik za Nancy stal Alex, in spoznala, da je slišal njen pogovor z Websterjem, je njen prisiljen nasmeh zbledel. Cat je odnesla Michaela. Zaradi otroka je vzdihovala in se navduševala nad pirotehniko, toda njeno razburjenje je bilo lažno. Nancy je posesivno prijela moža pod roko. Tudi njeni navdušeni komentarji so zveneli ponarejeno. Webster je bil tako zadržan, da se je zdelo, da tega sploh ni opazil. Alex jih sploh ni videl. Medtem ko so se nad njihovimi glavami razpočile rimske sveče, je on strmel v Cat Delaney.

200 Novo_2.indd 200-201

F*** dan kulture

Ko je vstopila, ji je nazdravil s kozarcem viskija. »Uspelo ti je, kakor običajno. Se mi boš pridružila pri zdravici?« »Ne, hvala.« Popil je že več kot enega in jih ni potreboval več. Imel je rdeč obraz, beločnica pa je postajala rožnate barve. Le redko se je napil, in kadar se je, so bili znaki očitni. »Izčrpana sem,« je rekla in mu ponudila roko. »Pojdiva v posteljo.« Ni se zmenil za njeno roko. »Ti kar pojdi. Kmalu bom prišel za tabo. Sam si bom privoščil še enega kratkega.« Natočil si je še več viskija v kozarec. Spačil se je, ko je naredil požirek. Ni pil iz užitka. Nancy je sedla na kanape pred njegovim naslonjačem. »Bill, kaj je narobe?« »Žejen sem.« »Nehaj!« je ostro rekla. »Ne žali me.« Zdelo se je, da je na robu tega, da se skrega, a si je nato premislil. Zaprl je oči, dvignil kozarec k čelu in ga povaljal od ene strani do druge, kot bi si poskušal zlikati gube. »Videl sem tvoj izraz na obrazu, ko si naju s Cat našla tukaj,« je rekel. »Ne bi mi bilo treba razlagati, vendar bom. Govorila sva o zasebni zadevi.« »Tega se bojim.« »Nič takega ni, Nancy. Moj bog, daj mi zaupaj. Preveč je podobna Carli, da bi kdaj postala moja ljubimka.« »Mar poskušaš Carlo nadomestiti z njo?« Ostro jo je pogledal, njegove oči niso bile več motne zaradi alkohola. »Mar si to misliš?« Sklonila je glavo in strmela v svoj poročni prstan, ko ga je obračala na prstu. »Ne vem več, kaj naj si mislim. Odkar sva izgubila Carlo, ni med nama nič tako, kot je bilo. Namesto da bi se počasi izkopala iz žalosti, se najini življenji počasi pogrezata. Ne glede na to, kaj naredim, se zdi, da tega ne morem ustaviti. Bojim se, kaj bo, ko bova zadela dno, kajti ne vem, kaj naju čaka tam.« Dvignila je glavo in ga hrepeneče pogledala. »Zakaj me ne poiščeš več, Bill?« »Saj te.« »Ne tako pogosto. Kadar pa me, ni tako, kot je bilo. Čutim razliko. Rada bi vedela, kaj se vmešava v najin zakon. Če nimaš razmerja s Cat, kaj se potem dogaja?«

201 21. 02. 2018 14:39:54


Grozn dan//Domen Koštomaj »Kolikokrat moram to reči? Nič. Veliko odgovornosti imam. Ko pridem pozno domov, sem utrujen. Ne morem mu ukazati, naj se dvigne. Žal.« Njegov sarkazem jo je razjezil. Vstala je in se odpravila proti vratom, nato pa se obrnila, preden je odšla. »Pogovor s tabo bi nocoj bil zapravljanje časa, ker si pijan. Kar je še en kazalnik, da je nekaj strašansko narobe. Ne vem, kaj je, toda ne poskušaj me prepričati, da je vse skupaj le v moji glavi. Carla je bila očarljivo dekle. Vedno jo bova imela rada. Z vsemi otroki si si blizu, z njo pa sta imela poseben odnos. Ko je umrla, vem, da si čutil, da je umrl tudi del tebe. Če bi ti jo lahko vrnila, bi ti jo, Bill.«

F*** dan kulture

triintrideseto poglavje »Res je čudno, vendar to ni zločin – če veste, kaj mislim?« Poročnik Bud Hunsaker iz policijske postaje San Antonio je imel na sebi kockaste hlače iz poliestra in kavbojske škornje iz kuščarjeve kože z belimi šivi. Bela srajca s kratkimi rokavi je bila napeta čez pivski trebuh, ki ga je stiskal usnjen pas. Kratka kravata je ležala diagonalno na njegovih prsih. Sopihal je, imel obseg in videz izvrstnega kandidata za srčni napad.

Nemočno je razširila roke. »Ne morem. Toda ne bom dovolila, da bi izgubila še več, kot mi je že bilo odvzeto. Moje življenje je zaznamovala moja ljubezen do tebe. Nameravam te obdržati in obnoviti najin zakon, da bo takšen, kot je bil nekoč. Ne glede na to, kaj bom morala storiti.«

Od trenutka, ko je Cat vstopila v njegovo pisarno, je žvečil neprižgano, vlažno cigaro in se – če je smer njegovega pogleda bila kazalnik – pogovarjal z njenimi koleni.

Cat je tisto noč le malo spala.

Svoje mesene podlakti je položil na mizo in se nagnil naprej. »Povejte, kakšen je Doug Speer? V živo, mislim. Pokam od smeha, kadar ga poslušam, ko vedno zgreši vremensko napoved, potem pa se šali na ta račun.«

Michaela si ni mogla izbiti iz glave. Bil je tako čustveno in družabno zaostal, da bi potreboval ogromno pozornosti, če bi ga hoteli zbezati iz njegove lupine. Toda pravim staršem bi to z ljubeznijo in potrpljenjem uspelo, nagrada pa bi poplačala ves trud. V njem se je skrival živahen fantič, ki si je obupno želel, da ga nekdo izbeza.

»Doug Speer dela za drugo televizijsko postajo,« je s krhkim nasmeškom odvrnila Cat. »Ne poznam ga.«

Michael pa ni bil edini, ki se ji je podil po glavi. Ko je videla Alexa, je začela dvomiti o vseh pozitivnih sklepih, ki jih je naredila v Kaliforniji. Bilo je prav neprijetno, kako močno si ga je še vedno želela. Njegova prijatelja, Irene in Charlie Walters, sta bila tako prijazna, kot ju je opisal. Prepričana je bila, da bosta po zaključku zahtevanega tečaja starševstva odlična starša za enega od otrok v programu Cat’s Kids. Kadar koli prej bi bila vesela, da ju je spoznala, in bi si želela z njima preživeti še več časa. Toda predstavili so jih kmalu po ognjemetu. V mislih je bila še vedno sveža podoba izraza na obrazu Nancy Webster, ko je odprla vrata kabineta in ju našla tam z Billom. Očitno si je Nancy napačno razlagala naravo njunega zasebnega pomenka. Te skrbi, skupaj z zalezovalcem – kot mu je zaradi pomanjkanje boljšega izraza pravila – so jo težile. Ker je potrebovala razvedrilo, je šla v nedeljo popoldan nakupovat, zvečer pa še v kino. V ponedeljek sta z Jeffom napisala pisma zahvale tistim, ki so na pikniku prispevali za program Cat’s Kids. V torek so posneli prispevek o petletni deklici, ki je imela poškodovan sluh in je pred kratkim v nesreči izgubila oba starša. Ko se je Cat tisto noč vrnila domov, je med pošto našla znano kuverto. Bila je identična s tistimi tremi, ki so prišle pred njo. Vsebina pa je bila drugačna. V njej je bil en sam bel list. Napisana tako, da je bila podobna izrezkom iz časopisa, je bila zgodba o nekdanji televizijski zvezdnici, ki je nastopala v limonadi, ženski s presajenim srcem, Cat Delaney. Bila je dolga nekaj odstavkov, podrobno je opisovala njene dosežke, vključno s programom Cat’s Kids. To je bila njena osmrtnica.

»Oh, da, seveda. Vremenarje vedno pomešam med sabo.« »Se lahko vrnemo k temu, poročnik?« Ukazovalno je potrkala po kupu papirjev, ki jih je prinesla s sabo in so ležali na mizi pred njim. Cigaro je prestavil iz enega kotička svojih ustnic do drugega. »Gospa Delaney, dama, kot ste vi, ki je slavna in vse to, javna osebnost, če tako rečemo, mora pričakovati določeno stopnjo takšnega nadlegovanja.« »Saj ga, poročnik Hunsaker. Ko sem se pojavila v limonadi Passages, sem dobila veliko pošte, vključno s številnimi poročnimi ponudbami. Neki moški mi je pisal stokrat.« »Vidite.« Režal se je od zadovoljstva, se naslonil nazaj v svojem škripavem stolu, kot bi bila pravkar potrdila njegovo izjavo. »Toda poročna ponudba sama po sebi ni grožnja. Pa tudi pisma, v katerih hvalijo ali resno kritizirajo moje nastope, niso. V primerjavi so to prikrite grožnje. Še posebej zadnja.« Izmišljeno osmrtnico je ločila od drugih. »Kaj boste naredili glede tega?« Neudobno se je premestil v sedežu in stol je zaječal v znak protesta. Vzel je list z natipkanim besedilom z enojnim razmakom med vrsticami in še enkrat prebral sestavljeno osmrtnico. Cat njegovo hlinjeno zanimanje ni zavedlo; le ustreči ji je hotel. Mnenje si je že oblikoval. Nič razen odkrite grožnje s smrtjo ga ne bo spremenilo. Glasno je prhnil in pogoltnil packarijo, ki jo je posesal iz sinusov. »Meni se zdi, gospa Delaney, da vas poskuša neki čudak prestrašiti.« »No, to mu presneto dobro uspeva, kajti prestrašena sem. To sem tudi sama ugotovila. K vam sem prišla, da bi našli čudaka in končali strašenje.« »To ni tako lahko, kot se sliši.«

202 Novo_2.indd 202-203

203 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj »Saj se ne sliši lahko. Če bi bilo lahko, bi to storila sama. Policija je usposobljena za takšne situacije. Navadni državljani pa nismo.«

F*** dan kulture »Je grdo ženšče?« »Prosim?«

»Kuko pa predlagate, da se lotmo tega?« »Ne vem!« je zavpila od jeze. »Mar ne morete izslediti poštne znamke? Ali pisalnega stroja? Ali vrste papirja? Ali prstnih odtisov na papirju?«

»Kakšna je videti? Je mogoče, da je le zavistna?« Cat je na hitro odkimala z glavo. »Krasotica je in si lahko izbira moške.«

Zakrohotal se je in ji pomežiknil. »Gledali ste preveč policijskih nadaljevank po televiziji.«

»Morda ni bila vesela konkurence.«

Hotela je ponoreti, da bi ga spravila z debele zadnjice in ga pognala v grmovje iskat njenega zalezovalca. Toda ker bi zvenela kot histerična ženska, bi to le potrdilo njegovo mnenje, da dela kraval zaradi nečesa, kar je bilo le neprijetno pismo.

Začel jo je zlobno gledati. Cat je njegov pogled ujela z ledenim strelom njenih modrih oči. Še enkrat se je odkašljal in svojo široko zadnjico namestil v naslonjač. Vzel je osmrtnico. »Ta jezik je nekako … prostaški.«

Ni si dala duška, temveč je z ledeno hladnostjo rekla: »Ne bodite tako pokroviteljski, poročnik Hunsaker.« Njegov priliznjeni nasmeh je postal malo manj priliznjen. »Dajte no, nisem …« »Edino, česar niste storili, je, da me niste potrepljali po glavi.« Vstala je in se nagnila čez mizo. »Sem razumna, odrasla oseba, sposobna deduktivnega sklepanja, kajti poleg maternice imam tudi možgane. Nimam PMS-a in nisem histerična. Razlik med vami in mano je tako veliko, da bi lahko napolnila celo enciklopedijo, najmanjša razlika pri vsem tem pa je, da jaz nosim krilo in vi hlače. Zdaj pa odložite to nagnusno cigaro in začnite resno jemati mojo težavo ali pa bom šla do vašega nadrejenega in se pritožila.« S členki je potrkala po mizi. »Gotovo obstaja metoda za reševanje zločinov, s katero bi lahko izsledili osebo, ki je odgovorna za to.« Njegov obraz je spremenil barvo in je bil zdaj barve surovih jeter; vedel je, da ga je stisnila v kot. Iztegnil je vrat, da je zrah-ljal ovratnik, si popravil kravato in odložil cigaro iz ust, ter jo odvrgel v predal. Nato se je poskušal nasmehniti in jo vljudno prosil, naj sede.

»To sem opazila tudi sama. Ne bere se kot avtentična časopisna kopija.« »Prav tako ne navaja vzroka smrti.« »Zato, ker bi sicer postala pozorna. Vedela bi, kaj naj pričakujem.« »Nihče se vam ni dejansko približal, vam zagrozil, postopal okoli vaše hiše ali kaj podobnega?« »Ne še.« Hunsaker je zadržano zagodrnjal, se ugriznil za ustnico in izdihnil. Da bi si kupil še več časa, je še enkrat prebral časopisne izrezke. Preden je spregovoril, se je pomembno odkašljal. »Ti so iz cele države. Ta baraba je imela veliko dela.«

»Veste za koga, ki bi bil jezen na vas?«

»Zaradi česar mislim, da je toliko bolj zastrašujoče,« je rekla Cat. »Očitno je obseden z usodo teh ljudi, ki so imeli presajeno srce. Če je odgovoren za njihovo smrt ali ne, se je moral precej potruditi, da jim je ostal na sledi.«

»Ne. Razen …« Oklevala je, ni hotela naglas izreči svojih sumničenj, saj ni imela ničesar, s čimer bi jih podprla.

»Mar menite, da je kriv za te tako imenovane nesreče?« je vprašal in s tonom glasu namigoval, da te teorije ni odpisal.

»Razen kaj?«

Cat ni bila prepričana, zato se je izognila direktnemu odgovoru. »Mislim, da je pomembno, da datumi njihovih smrti sovpadajo z obletnicami njihovih presaditev, ki prav tako sovpadajo z mojo obletnico. To je preveč naključij, da bi bilo le naključje.«

»Neka uslužbenka je na televizijski postaji WWSA – mlada ženska. Odkar sem začela delati tam, me ne mara.« Povedala mu je za svoj razburkani odnos z Melio King.

Zamišljeno se je še enkrat ugriznil v spodnjo ustnico. »Ste kdaj spoznali družino svojega darovalca?« »Na koncu je priznala, da je zavrgla moja zdravila, vendar dvomim, da bi lahko bila kriva za padec studijske luči. Kmalu po tem, ko sem jo odpustila, so jo znova zaposlili, in zdi se, da uživa v svojem novem položaju. Vidim jo vsak dan. Le malo si imava povedati. Ne prenašava se, vendar sem skoraj prepričana, da njena zamera nima nič opraviti z mojo presaditvijo srca.«

204 Novo_2.indd 204-205

»Mar mislite, da obstaja kakšna povezava?« »Lahko bi bila. Kaj veste o svojem darovalcu?«

205 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Ničesar. Do pred kratkim nisem hotela vedeti ničesar. Toda včeraj sem stopila v stik s tkivno banko, ki mi je priskrbela srce, in vprašala, ali je družina mojega darovalca spraševala po meni. Preverjajo zapiske agencije, ki je pripeljala srce, zato lahko mine nekaj dni, preden dobim odgovor. Če se o moji identiteti ni nihče pozanimal, potem bomo vedeli, da nismo na pravi sledi.«

»Najlepša hvala, poročnik. Vesela bom vsake pomoči.«

»Kako to?«

Ker je želela čim prej oditi, se je strinjala.

»Politika. Identitete darovalcev in prejemnikov so strogo zaupne, razen če se obe stranki zanimata druga za drugo. Le takrat agencije razkrijejo informacije. Od posameznikov pa je odvisno, ali stopijo v stik.«

Ker je verjel, da je rešil njeno težavo, ji je galantno odprl vrata. »Pokličite me, če me boste potrebovali, slišite?«

»To je edini način, da nekdo izve, kdo je dobil določeno srce?«

Seveda bom poklicala. In kaj boste vi naredili? si je cinično mislila Cat. »Hvala, ker ste me sprejeli brez najave, poročnik Hunsaker.«

»Razen če bi znali vdreti v osrednji računalnik v Virginii in bi našli identifikacijsko oznako.«

»Zato pa smo tu.« Razlezel se mu je nasmeh in tudi njegove prsi. »Verjetn’ je to takole, nekdo vas poskuša prestrašiti. Vam zlesti pod kožo, veste?«

»Veste, v živo ste še lepši kot na televiziji.«

»Prosim?« Razložila mu je, kar je Dean pred kratkim razložil njej. »Identifikacijska oznaka je kodni sistem, ki se uporablja za sledljivost organov. Vsak darovalec organa ali tkiva dobi kmalu po pridobitvi svojo številko. Ta številka je sestavljena tako, da pove leto, dan, mesec in kronologijo, kdaj so bili organi dobljeni in sprejeti v tkivno banko. To je sledilna naprava, s katero preprečujejo trgovanje z organi na črnem trgu.«

»Hvala.« »Uh, preden greste, spraševal sm se … Ne zgodi se vsak dan, da mi v pisarno pride slavna osebnost. Bi lahko dobil avtogram za svojo ženo? Res bi bila vesela. Napišite za Doris, prav? Pa tudi moje ime lahko pripišete. Če nisem preveč zahteven.«

Z roko se je podrgnil po obrazu. »Uf. Ta tip bi moral biti pa res pameten.« »To vam poskušam že ves čas povedati.« Več domnev sta postavila, bolj prestrašena je postajala. »In tako sklenemo krog, poročnik. Kaj boste storili, da bi ga našli, preden on najde mene?« »Čisto iskreno, gospa Delaney, ni veliko, kar bi lahko storili.« »Dokler ne umrem v neki čudaški nesreči, kajne?« »Pomirite se, no.« »Saj sem mirna.« Vstala je, da bi odšla. »Na žalost ste mirni tudi vi.« Hitreje, kot je mislila, da je sposoben, je šel okoli mize in ji preprečil izhod iz pisarne. »Begajoče je, moram priznati. Toda na tej točki ni ravno življenjsko nevarno. Nobenega zločina še ni bilo. Pa tudi ne vemo, ali so bile te druge smrti kaj drugega kot le nesreče, mar ne?« »Ne,« je odsekano rekla. »Kljub vsemu nočem, da bi odšli misleč, da vas ne jemljem resno. Kaj pa tole? Kaj če bi naslednjih nekaj tednov po vaši ulici krožil patruljni avtomobil in malce popazil na vašo hišo?« Nežno se je zasmejala in se s palcem ter sredincem prijela za sence. Preprosto ni razumel. Njen zalezovalec je bil preveč bister, da bi ga ujel patruljni avtomobil.

206 Novo_2.indd 206-207

207 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

štiriintrideseto poglavje »Kaj za vraga pa počneš?« »Žgem šunko.« Ker ni našla nobenih klešč v kuhinjskih predalih, je Cat uporabila vilice, da je dvignila rezino s cvrčeče ponve. Po razgovoru na policijski postaji, ki jo je razkačil, se je vrnila domov in se preoblekla. Ker je bila preveč razburjena, da bi šla delat, je poklicala Jeffa in mu povedala, da je ne bo. Potrebovala je prost dan za razmislek. Skoraj eno uro je premlevala, kaj naj stori. Preden je naredila celoten načrt, je že potiskala nakupovalni voziček po supermarketu in kupovala hrano, ki bi jo pripravila za moškega, za katerega je trdila, da ga prezira. »Upam, da imaš rad zapečeno.« Rezino šunke je položila ob druge, ki so se odcejale na papirnati brisači. »Kako imaš rad jajca?« »Kako si vstopila?« »Skozi vhodna vrata. Bila so odklenjena.« »Oh.« Popraskal se je po glavi. »Verjetno sem pozabil preveriti, preden sem šel spat.« »Gotovo. Na oko ali umešana?« Ker ni odgovoril, se je ozrla čez ramo. Videti je bil natanko tako kot tisto jutro, ko ga je spoznala, le da je tokrat imel na sebi boksarice in ne kavbojk. Poskušala je spregledati, kako seksi je bil videti, njegovo vitko telo je zapolnilo vrata z več kot stoosemdesetimi centimetri moškosti naravnost-iz-postelje. »Na oko ali umešana?« je ponovila. »Umešana mi bolj uspejo.« Roke je položil na boke tam, kjer je bil rob spodnjic. »Kak poseben razlog, da si se prikazala tukaj in mi pripravila zajtrk?« »Da. Takoj, ko si oblečeš hlače in sedeš za mizo, ti bom povedala.« Zbegano je stresel z glavo, se obrnil in odšel. Ko se je v kuhinjo vrnil oblečen v leviske in navadno belo majico, je bila hrana že pripravljena. Obema je nalila skodelico kave, polna krožnika postavila na mizo, zdrsnila na stol in mu pomignila, naj sede nasproti nje. Nogo je vrgel preko naslonjala in zajahal sedež, da so mu kolena štrlela ven na vsaki strani. Začasno je pozabil na hrano in srkal kavo iz skodelice, medtem ko jo je preučeval skozi dim, ki se je dvigal iz nje – še en opomnik na jutro, ko sta se spoznala. Rekel je: »Mar ima to kaj opraviti s tem, da je najkrajša pot do moškega srca skozi želodec?« »Ta teorija se je sesula v prah, ko so odkrili fafanje.«

208 Novo_2.indd 208-209

209 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Zahihital se je, nato pa se naglas zasmejal, vzel vilice in začel zajemati umešana jajca in jih nositi v usta. Rezino šunke je pospravil v dveh grižljajih in izpraznil pomarančni sok v enem požirku.

je pritisnil v dano mehkobo njenega života, jo poljubljal skozi bluzo, si jemal ljubezenske grižljaje, jo ljubeče grizel in godrnjal.

»Kdaj si nazadnje jedel?« je vprašala.

Ni se hotela odzvati. Roke je imela dvignjene v višini ramen, sploh se ga ni hotela dotakniti. Nazadnje je dvignil glavo. »Ti ni všeč?«

»Mislim, da sem včeraj naročil pizzo,« je odvrnil po premisleku. »Ali pa je bilo morda predvčerajšnjim.« »Si bil zatopljen v delo?«

»Zelo mi je všeč. Zelo spreten si. Toda nisem prišla zaradi tega.« Roki sta mu padli ob telesu, njegov obraz je postal resen in jezen. »Če nisi prišla sem, da bi se pobotala …«

»Hmm. Je še kaj toasta?«

»Nisem.«

V opekač je dala še dve rezini. Medtem ko je čakala, da skočita ven, mu je dolila kavo. S prsti jo je prijel za zapestje, ko je nagnil glavo nazaj, da bi jo pogledal. »Si to jutro začutila potrebo, da postaneš gospodinja, Cat?«

»Zakaj pa si potem tukaj?«

»Pravzaprav ne.«

»Saj ti bom povedala.«

»Je to torej dejanje iz usmiljenja?«

»Pa daj. Če se nisi prišla igrat, potem imam delo.«

»Dvomim, da si primeren za to.« »Mirovna ponudba?«

Ni se odzvala na njegovo jezo. Ko si je umila roke in si nalila še eno skodelico kave, se mu je pridružila pri mizi in s sabo vzela ročno torbico. Iz nje je potegnila kopije časopisnih izrezkov in osmrtnice ter jih čez mizo porinila proti njemu.

»Ne čakaj nanjo.«

»So to tiste strogo zaupne zadeve, ki si jih zadnjič pokazala Websterju?« je vprašal.

»Potem pa bom to moral plačati, imam prav?«

»Torej si prisluškoval. Se mi je zdelo.«

»Imaš.«

»Navada, ki mi je ostala še iz policijskih časov.«

»Si to lahko privoščim?«

»Ali preprosta neolikanost.«

»Če nočeš, da družinske dragulje krstim z vročo kavo, bo bolje, da izpustiš moje zapestje.«

»Bi lahko bilo,« je priznal in skomignil. »Nancy Webster je mislila, da se med vama nekaj plete.«

Široko je razprl prste in jo takoj izpustil. Vrč s kavo je postavila nazaj na vročo ploščo in vzela dve rezini toasta, ter ju nevljudno odvrgla na njegov krožnik.

»Kot veš, se ne.«

»Torej še vedno nisva prijatelja,« je pripomnil, ko je na toast mazal maslo. »Ne.« »Potem tudi to, da bi postala ljubimca, ne pride v poštev.«

»Zakaj si ji torej dovolila, da si je mislila najslabše? Zakaj ji nisi preprosto povedala resnice?« »Zato ker je bolje, da čim manj ljudi ve za to.« Vzel je papirje in začel brati. Ko je prišel do drugega, se je zamišljeno drgnil po brazgotini, ki jo je imel na obrvi. Med drugim in tretjim jo je močno in sprašujoče pogledal.

Ko je opazovala, kako je svoje močne bele zobe potopil v rezino z maslom namazanega toasta, jo je zaščemelo v trebuhu. Svoj krožnik je odnesla do pomivalnega korita, ga splaknila in dala v pomivalni stroj. Medtem ko je končeval svoj obrok, je počistila kuhinjo. Svoj krožnik je odnesel do korita, nato pa si nalil še tretjo skodelico kave in jo odnesel do mize.

Potem ko je prebral osmrtnico, je tiho zaklel in se zazibal na stolu. Noge je iztegnil pod določenim kotom, izbočil hrbtenico, papirje pa odložil na prepono in vsakega še enkrat prebral.

Cat je z mokro krpo čistila drobtinice kruha z mize, ko jo je z roko objel okoli pasu in jo povlekel k sebi. Obraz

»Skupaj s kuvertami.«

210 Novo_2.indd 210-211

Ko je končal, se je vzravnal, odvrgel liste na mizo in pogledal Cat. »Imaš originale?«

211 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Slišal sem te reči Websterju, da so prihajali v zadnjih nekaj tednih.«

Odvrgla je še zadnjo drobtinico ponosa in dodala: »Bojim se, Alex.«

»Tako je.«

»Vidim, ja.« Gledal jo je s svojo tiho globino. »Lahka tarča si.«

»Pa se ti ni zdelo primerno, da bi mi to omenila?«

S prsti si je šla živčno skozi lase. »Vem, toda ne bom živela zaprta v svojem slonokoščenem gradu in postala ujetnica lastnega uspeha. Vedno obstaja možnost, da se bo oboževalcu zmešalo in bo postal obseden. Večina te preganja zaradi avtograma. Toda nekateri te lahko ubijejo. Udeležila sem se pogreba mlade igralke, ki jo je v njenem domu ustrelil oboževalec, ki ji je izjavil ljubezen.«

»To ni bila tvoja stvar.« Zaklel je.

Žalostno je stresla z glavo. »Tudi sam boš spoznal, Alex, da več slave pomeni manj zasebnosti in varnosti.«

»Prav, ta je bila nizka,« je priznala. »Nikomur jih nisem omenila, dokler nisem dobila še tretjega.« »Komu pa si potem povedala? Poleg Spicerja. Vem, da si jih gotovo pokazala ljubkemu Deanu.« »Pokazala sem jih Jeffu,« je rekla in prezrla sarkastično opazko. »Nato pa Billu.« »Zato, ker bi lahko bila ogrožena varnost televizijske postaje,« je rekel. »Slišal sem, ko si mu to rekla. Kdo še ve?« »Nihče. Izmišljena osmrtnica je prišla z včerajšnjo pošto. To je bila kaplja čez rob. To jutro sem imela ob osmih sestanek s policijskim detektivom.« Namrščila se je. »Kar mi je močno koristilo,« je rekla z grenkobo, »bolje bi porabila čas, če bi si pripravila penečo kopel.«

»Pisatelji so bolj anonimni kot televizijske zvezde.« Strinjala se je, vendar je še vedno premišljevala. »Uživam v slavi. Lagala bi, če bi se pretvarjala, da je drugače. Vendar za to plačujem ceno.« »Se ti je kaj takega že kdaj zgodilo?« Povedala mu je to, kar je povedala Hunsakerju o pismih, ki jih je dobivala zaradi limonade Passages. »Naučila sem se razlikovati med normalnimi pismi oboževalcev, celo tistimi kritičnimi, in med tistimi, ki so jih napisali takšni, ki niso imeli sto pik. Včasih sem dobila kurjo kožo zaradi njih, toda načeloma sem jih ignorirala. Nobeno me ni nikoli tako vznemirilo. Morda sem smešna in pretiravam, vendar …« »Tukaj ni ničesar, kar bi bilo posebej preteče,« je blago omenil.

»Kaj je rekel?« Skoraj dobesedno je povzela svoj pogovor s poročnikom Hunsakerjem. »Moje življenje bi lahko bilo v nevarnosti, on pa se je zaljubljeno spogledoval z mojimi nogami. Kakor koli, poskušal me je pomiriti s kupom neumnosti o poklicnem tveganju televizijske osebnosti, kot bi tega ne vedela. Zaudarjal je po tobaku, ceneni kolonjski in dobrem starem šovinizmu. Zatrla sem ga v kali, toda dejstvo je, da dokler se mi ne zgodi nekaj grozljivega, mi policija ne more veliko pomagati, razen da mi pošlje patruljni avtomobil, ki bo krožil okoli moje hiše nekaj noči v tednu. Lahko verjameš?« »Na žalost, ja.« Nekaj časa jo je gledal. »Zato si bila tako nervozna tisto noč, ko sva ujela Spicerja pred tvojo hišo, kajne? Še vedno si nervozna.«

»Če bi bilo, potem mislim, da bi jih lažje zavrgla. Tako pa so le srhljiva. Ne moreš se boriti proti nečemu, česar ne vidiš. Toda čeprav nevarnosti ne morem videti, jo čutim. Morda imam le preveč bujno domišljijo, toda kadar sem zadnje čase zunaj, kar naprej pogledujem čez ramo. Počutim se …« »Zasledovana.« »Da.« Premleval je njen zadržani odziv. »Kaj misliš, da vse skupaj pomeni, Cat?«

Cat je zavila ustnice navznoter. Z vlažnimi dlanmi se je podrgnila po stegnih in si jih posušila na kavbojkah. Zdaj ko mu je pripravila zajtrk in mu povedala za svojo stisko, je nenadoma postala živčna, deloma tudi zato, ker jo je znal tako dobro prebrati.

»Kaj pa ti misliš, da pomeni? Prišla sem po tvoje mnenje. V zameno za tista prekleta jajca.«

Negibno je obsedel in jo pregledoval z očmi, ki niso ničesar zgrešile. »Kaj hočeš od mene, Cat?«

»Hvala.«

»Pomoč.«

S prsti se je narahlo potrepljal po ustnicah. Cat je ostala tiho in mu je dala čas, da uredi svoje misli. Ni se ji posmehoval, ker je bila vznemirjena, čeprav si je nekako želela, da bi se. Želela si je, da bi ji rekel, da jo brez razloga skrbi zaradi teh skrivnostnih sporočil.

Posmehljivo se je nasmehnil. »Od mene?« »Si edini, ki ga poznam, ki zna razmišljati kot kriminalec.« Oči so se mu zožile. »Imel si opravka s kriminalci. Preučeval si njihov modus operandi. Poznaš psihološki profil osebka, ki bi storil kaj takega. Potrebujem tvoje mnenje. Je to delo šaljivca ali psihopata? Naj to zavržem kot navadno sranje ali vzamem kot opozorilo?«

212 Novo_2.indd 212-213

»Sem že jedel slabše.«

»Takole mislim,« je rekel. »Toda le ugibam.«

213 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture To ga je začelo preganjati in ni mogel več živeti s krivdo. Si kdaj prebrala zgodbo ‘Izdajalsko srce’ Edgarja Allana Poeja?«

»Razumem.« »V najslabšem primeru …«

»To srce ni zakopano. Resnično bije.«

Prikimala je. »Toliko naključij spada v Guinnessovo knjigo rekordov.«

»Toda, tako kot oseba v zgodbi, ga tudi tvoj prijatelj zalezovalec nenehno sliši. Preganja ga, ga spravlja ob pamet. S tem ne more živeti in hoče to srce za vedno utišati.«

»Tudi sama tako mislim.«

»Prosim,« je zastokala.

»Vsak zase so ti vzroki smrti neobičajni, vendar verjetni. Združeni skupaj pa začnejo smrdeti.«

Segel je čez mizo in se dotaknil njene roke. »Lahko pa sva čisto zgrešila bistvo, Cat. Vprašala si me za mnenje. Takšno je. Upam, da se motim.«

Tresoče je zajela sapo. »Nadaljuj.«

»Vendar ne verjameš.«

»Glede na čas in razdaljo med njimi, oseba, ki ti je te izrezke poslala, nanje ni naletela po naključju.« »Vedel je za smrti.« »Morda je celo odgovoren zanje. Če bo ugotovljeno, da so to umori in ne božje dejanje.«

Ponudila mu je enako razlago kot Hunsakerju, povedala mu je za identifikacijsko številko. Alex si je vzel čas za razmislek. »Ljudje s presajenim srcem še vedno pridejo v novice. Lahko bi preprosto sestavil namige, ki jih je nabral tu in tam. Kdo ve? Dokler ne veš, kdo je, ne boš vedela, kako deluje.«

»Torej … S čim imamo torej opravka?« »Če je odgovoren – in na tej točki je to še vedno velik če – potem to ni običajen serijski morilec. Svojih žrtev ne izbira kar tjavdan. Usoda mu je izbrala žrtve. Toda, zelo se je potrudil, da jih je poiskal in jih uničil na zelo domiselne načine.« »Kakšen je njegov motiv?«

»Gotovo je bogat,« je pripomnila. »Zakaj?« »Zato, ker je v preteklih štirih letih potoval po vsej državi.«

»To je preprosto, Cat.« »Darovano srce,« je hripavo rekla. V prsih jo je stiskalo. Alex ji je povedal točno to, česar se je bala. Njegova domneva je bila popolnoma enaka njeni. »Ti trije ljudje so dobili srce tisti dan kot ti,« je rekel. »Psiho je poznal darovalca srca in iz nekega razloga ne more prenesti, da njegovo ali njeno srce še naprej bije. Očitno ni prepričan, kdo je bil prejemnik. Zato odstranjuje vse možne kandidate. Enega za drugim pospravlja tiste, ki so dobili srce tistega dne, vedoč, da bo prej ali slej fental pravega.« »Toda, zakaj?«

»Si kdaj slišala za avtostop?« je vprašal Alex. »Ali ustavljanje tovornjakarjev? Med vsakim umorom je imel eno leto časa, zato je lahko opravljal različna dela, da se je preživljal, medtem ko se je počasi približeval svoji naslednji žrtvi.« »Na to nisem nikoli pomislila,« je mračno rekla. »Lahko bi bil kdor koli.« »Poslovnež, ki potuje le v prvem razredu ali potepuh. Kdor koli že je, je pameten in pretkan pasji sin. Prilagodljiv je kot kameleon. Kako bi se sicer lahko toliko približal tem ljudem, da jih je umoril, ne da bi pri njih vzbudil sum?« »Kot tista ženska na Floridi. V lastnem domu je padla skozi okensko steklo. Če predvidevava, da so jo porinili, je moral biti v hiši z njo.«

»Da bi ustavil srce.« »To vem, toda zakaj? Če si je bil tako blizu z darovalcem, potem je velika verjetnost, da je bil ravno on tisti, ki je podpisal dovoljenje za presaditev. Zakaj bi si nenadoma premislil?« »Bog ve. Morda se je nekega jutra prebudil in pomislil: ‘Oh, moj bog. Kaj sem storil?’ Družine darovalcev morajo te odločitve sprejeti v naglici in v najslabših razmerah. Morda se je čutil prisiljenega v darovanje.

214 Novo_2.indd 214-215

Ničesar ni rekel, vendar mu ni bilo treba. Potrditev je prebrala v njegovih očeh. »Reciva, da imava doslej prav. Kako je izsledil vse te ljudi, vključno s tabo?«

»Lahko bi se bil izdajal za serviserja,« je ugibala Cat. »Bi zalivala rože, medtem ko je v hiši serviser?« »Možno.«

215 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Vendar malo verjetno. Predstavljam si, da je nekoga, ki ga je poznala in mu zaupala, prosila, da ji pridrži lestev, medtem ko je segla proti praproti.«

»Ne mislim fizično,« je odsekano rekla. »Seveda je bil dober občutek. To je tista moška stvar, ki je ženskam nerazumljiva. Vsaj tej ženski. Moški ne ločijo med fizičnim in čustvenim. Če je dober občutek tam spodaj, kaj drugega je sploh še pomembno? Ženske …«

Cat je zadrhtela: »Saj to je pošast.«

»On bi lahko bila ona,« je nenadoma rekel, njegovo telo je sunkovito trznilo, kot bi bil ustreljen.

»Vendar ni na ubijalskem pohodu, ni razjarjen. Je umirjen, popolnoma osredotočen na svojo misijo, žene ga maščevanje, vera ali eden od stotine drugih močnih motivatorjev.«

»Prosim?«

»To je zanimivo, mar ne? Kaj motivira ljudi, da naredijo stvari, ki jih.« Nezaupljivo ga je pogledala. »Včasih njihovi motivi sploh niso smiselni. Zelo malo jim je mar, kako njihova dejanja vplivajo na druge ljudi, da so le zadovoljene njihove potrebe.« Njene besede so imele dvojni pomen, kar je takoj opazil.

»Ženska bi te lahko zalezovala.«

»Še vedno misliš, da sem svinja.«

»Kako?«

»Oh, da. Absolutno,« je rekla brez pomisleka, kot bi se strinjala, da je treba izkoreniniti svetovno lakoto.

Cat se sploh ni zavedala, da je njeno ime spregovorila na glas. Zdaj je bilo prepozno. Hotel bo vedeti. »Neka ženska v službi. Kar nekajkrat sem se že sprla z njo.« Že drugič to jutro je neprijetnosti, s katerimi se je srečevala, povezala z Melio King.

»Mar ne dobim točk, ker sem bil iskren s tabo?« »Prepričana sem, da je bila celo tvoja iskrenost sebične narave.« »Usmili se me, no. Me lahko vsaj poskušaš razumeti?« »Popolnoma te razumem. Bil si pohoten, jaz pa sem bila voljna.« »Nisem računal na to, da te bom podrl,« je zavpil.

»Melia.«

»Mislim, da sem jo videl,« je rekel Alex. »Mokre sanje na dveh nogah? Veliki joški, dolgi črni lasje, polne ustnice, neskončno dolge noge?« »Le malo stvari nisi opazil,« je trpko rekla Cat. »Težko jo je prezreti.« »Je tudi potuhnjena in osovražena, vendar je nekako ne vidim kot morilko.«

»Zakaj pa potem nisi podrl katere druge! Zakaj vso to osvajanje, Alex? Močno sem se zaljubila in to si storil namenoma!« Odprl je usta, da bi spregovoril, vendar si je premislil. S prsti si je šel skozi lase in tiho zaklel. Na koncu je rekel: »Priznam. Namenoma sem te prepričal, da je nemogoče mogoče.«

»Vsi so osumljenci, Cat. In vsi so sposobni ubijati.« »Tega ne verjamem.« »Nekoč sem aretiral trinajstletno deklico, ki je počila svojo mamo, ko je spala. Motiv? Mama jo je kaznovala, ker si je nanesla preveč senčila za oči. To je bilo ljubko dekle, z zobnim aparatom in posterjem Miki miške na steni. Morilci so vseh oblik in velikosti. Ta je zvit kot lisica.«

»Zakaj je nemogoče?« Ostal je tiho, z ustnicami je oblikoval ozko, nepopustljivo črto. »Kaj, Alex? Kaj te razjeda?«

»Če sploh je morilec.« S pogledom je ošvrknil tri časopisne izrezke. »Obvestiti bi bilo treba sodišče.«

»Nič, o čemer bi lahko razpravljal.«

To je bila dušeča misel. Gotovo je menil, da je to še bolj resno, kot ji je dal vedeti. »Kaj pa bodo naredili?«

»Preizkusi me.«

»Dodelili bodo preiskovalca, ki bo preveril smrti.«

»Verjemi mi, Cat, nočeš vedeti.«

»Za to bi bilo potrebnega veliko časa in birokracije, kajne?«

»No, kar koli že je, zaradi seksa se ne boš bolje počutil.«

»Še nikoli nisem slišal za postopek pri zvezni vladi, ki bi hitro stekel.«

Pomenljivo je pomignil z obrvjo. »Eden od naju se tega napak spominja. Ne le, da sem se počutil bolje, temveč sem se krasno počutil.«

216 Novo_2.indd 216-217

217 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Obletnica moje presaditve pa je le še mesec dni stran.« Poskusila se je nasmehniti. »Občutek sem dobila, da sem naslednja na spisku. Njegovem ali njenem.«

»Morda bova kdaj o tem debatirala. Trenutno pa moram najti zalezovalca. Omemba Teksasa je edini namig, ki ga imam.«

Alex je vzel v roke osmrtnico in jo še enkrat prebral. »Hoče, da ga ulovijo. Če ne, ti ne bi bil pošiljal tega. Umori imajo svoj namen, vendar tega ne počne nagonsko ali zaradi vznemirjenja. Zvest je svojemu izkrivljenemu idealu, pa vendar ve, da nima prav. Roti, naj ga nekdo ustavi.«

»Prav. Običajen postopek je, da uporabiš tisto, kar imaš.«

»Upam le, da ga bova pravočasno ustavila.«

»Si?« jo je presenečeno vprašal. »To pa ni v skladu s tvojim sklepom, kaj? Rekla si mi, da nočeš nikoli izvedeti ničesar o svojem darovalcu.«

»Si rekla bova?« »Tega ne morem narediti sama, Alex. Nimam ne zvez ne izkušenj. Ti pa jih imaš.« »Zajtrk postaja iz minute v minuto dražji.« Nagnil je glavo. »Kaj pa, če rečem ne?«

»Še nekaj, Alex. Poskušala sem izvedeti, ali je družina mojega darovalca poskušala kdaj priti v stik z mano.«

»Nimam več izbire. Pregledujejo podatke. Če bom kaj izvedela, ti sporočim.« »Dobro. Jaz pa bom začel v Teksasu in šel od tu dalje. Prav tako bom poskušal izvrtati kaj o teh naključnih smrtih. Morda je še kak skupni imenovalec, razen tega da so imele žrtve presajeno srce. Vendar ti ničesar ne obljubim.«

»Mislim, da me ne boš zavrnil, ker je v tebi še vedno velik del policista. Zaprisegel si, da boš varoval in služil. Mislim, da ta prisega ni prenehala veljati, ko si vrnil svojo značko. Četudi bi bila tujka, me ne bi zavrnil. In če bi umrla v sumljivih okoliščinah, si ne bi nikoli odpustil.«

»Vesela bom vsega, kar boš izvedel.« Vstala je in pokazala proti hladilniku. »Nekaj hrane je ostalo. Postrezi si.«

Zažvižgal je: »Igraš umazano igro.«

Sledil ji je do svojih vhodnih vrat. »Ne odhajaj še.«

»Učim se.« Z značilno odkritostjo je rekla: »Si zadnja oseba, ki jo želim prositi za uslugo. Ni mi bilo lahko priti sem danes zjutraj. Če bi imela kakšno drugo možnost, bi jo ubrala. Na žalost si ti edina.«

»Posel sva zaključila.«

Premišljeval je manj kot deset sekund. »Prav. Storil bom, kar bom lahko. Kje pa predlagaš, da začnem?«

»Prepira pa ne.« »Nobenega prepira ni, Alex. Strinjava se, da si svinja, ti pa veš, kaj si mislim o seksu brez čustev.«

»Tukaj. V Teksasu.« Očitno ni pričakoval tako natančnega odgovora na nekaj, kar je bilo retorično vprašanje. »Zakaj?« »Tega nisem še nikomur povedala,« je oklevajoče dejala. »En namig imam, od kod prihaja moje srce. Tisto noč, ko so mi ga presadili, sem slišala medicinsko sestro reči, da je priletelo do mene iz Države osamljene zvezde1. Od nekdaj sem verjela, da je moje srce prišlo od tod.« Kot bi bil to čisto običajen poznejši domislek, je dodala: »Morda me je zato vleklo sem.« Nagnil se je naprej. »To jutro si nametala kar nekaj sočnih vab in ne morem si pomagati, da ne bi ugriznil vanje. Kaj naj bi ta zadnja izjava pomenila? Da te je vleklo v Teksas, ker je tvoj darovalec živel tukaj?«

»Nisem mislil …« »Nekaj pa se mi zdi čudno,« ga je prekinila. »Zakaj si tako hitro priznal? Za nos bi me lahko vlekel, kakor dolgo bi hotel. Zakaj si vse skupaj uničil? Te je dajal občutek krivde? Ti je Arnie zagrozil, da ne boš dobil izplačanih tantiem, če se ne boš lepo obnašal?« Ni odgovoril na njeno pikro vprašanje, temveč se je z roko prijel za brado. »Saj poznaš reklo: ‘Pazi, kaj si želiš’? No, jaz sem si zaželel spati s tabo. Želel sem si, da bi bilo neverjetno. In je bilo. Vendar sem dobil več, kot sem prosil. Kar me je prestrašilo. Nisem vedel, kako naj se spoprimem s tem.« S konico palca se je dotaknil kotička njenih ust. »Še vedno ne vem.«

Stresla je glavo, nepotrpežljiva do sebe. »Dean pravi, da je takšna duševna premestitev nemogoča.« »Kaj pa praviš ti?« »Strinjam se.« Usločil je obrv in s tem nakazal, da je zaznal pomanjkanje prepričanja v njenem glasu. »Je pa zagotovo tema za zanimivo debato, mar ne?« 1

Lone star state – vzdevek za zvezno državo Teksas; op. prev.

218 Novo_2.indd 218-219

219 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

petintrideseto poglavje »Tako je torej. Hotela sem, da vesta.« Cat je o vsem obvestila Jeffa Doyla in Billa Websterja, zdaj pa je sedela in čakala na njun odziv. Websterjeva pisarna je bila tiha in spokojna, odmaknjena od kaotične dejavnosti v časopisni redakciji. Z Jeffom sta drug ob drugem sedela na svetli usnjeni zofi. Generalni direktor pa je sedel na enakem naslonjaču. Njegova sproščena poza je bila zavajajoča. Očitno ga je to, kar jima je povedala Cat, razkačilo. »Ta detektiv …« »Hunsaker.« »Se za to ni zmenil?« »Ne ravno,« je odvrnila Cat. »Še posebej, ko me je tkivna banka obvestila, da me družina mojega darovalca nikoli ni poskušala najti.« Rezultat tega poizvedovanja jo je razočaral in razveselil – razveselil, ker se ji ni bilo treba ubadati z osebnimi stališči njenega darovalca, razočaral pa zato, ker to ni bila pot, po kateri bi lahko identificirala svojega zalezovalca. »Brezbrižnost poročnika Hunsakerja me je razkačila,« je nadaljevala. »Ko pa sem za to povedala Alexu, ni bil presenečen. Če ni storjen zločin, kaj sploh lahko policija naredi? Nobenega razloga ni za aretacijo, četudi bi vedeli, koga aretirati, česar pa ne vemo.« »Gotovo lahko kaj naredimo,« je vztrajal Jeff. »Delamo vse, kar lahko,« jima je rekla. »Alex ima še vedno zveze na policijski postaji v Houstonu, nekdanji sodelavci bodo pokukali v računalniške baze in podobno. Ima vire, ki jih običajen državljan, kot sem sama, nima.« Rahlo se je nasmehnila. »Včasih pozabi omeniti, da ni več policist. Ljudje se še vedno pogovarjajo z njim. Zna biti prav zastrašujoč.« »Mu zaupaš?« je vprašal Bill. Ostro ga je pogledala. »Zakaj pa mu ne bi?« Pokazal je na rjavo mapo, v kateri je nosila kopije izrezkov, osmrtnico in kuverte, v katerih jih je dobila. »Mislim, da je to zadosten razlog, da se paziš vsakega tujca, ki se pojavi v tvojem življenju.« »Težko bi rekel, da je Alex Pierce tujec za kogar koli,« je pripomnil Jeff. »Kaj veš o njem, Cat?« je vztrajal Bill. »Razen tistega, kar je očitno, to pa je, da je fizično privlačen.« »Tole ti pa zamerim, Bill. Zaradi čednega obraza nisem izgubila pameti. Želja me ni zaslepila.«

220 Novo_2.indd 220-221

221 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj »Ne razburjaj se,« je rekel spravljivo. »Hotel sem le reči …«

F*** dan kulture »Brez ugovorov. Jeff, ko gre na snemanja, poskrbi, da gre z njo eden od stražarjev. Saj boste našli prostor v produkcijskem kombiju.«

»Hotel si le reči, da ženske razmišljajo s srcem in ne z glavo. Smo šibkejši spol, nimamo dovolj zdrave pameti, da bi prepoznale volka v ovčji preobleki.«

»Torej potrebujemo oboroženo spremstvo?«

Jezno je vstala in šla do okna. Iz tretjega nadstropja je opazovala promet na hitri cesti. Počakala je, da se je umirila, preden se je obrnila nazaj proti sobi.

»Dobra zamisel, gospod Webster,« je rekel Jeff in prezrl Catino pripombo. Vzdihnila je in zaobrnila oči, toda Bill je ostal neomajen.

»Žal mi je, Bill. Izrazil si skrb zaradi moje varnosti, jaz pa bi ti skoraj odtrgala glavo.«

Uprla pa se je, ko je predlagal, da bi pred njeno hišo postavili stražarja, ki bi bil tam štiriindvajset ur na dan. »Nikakor.«

Ob opravičilu je odmahnil z roko. »Pod stresom si. Vpliva nate tudi fizično?« »Razen nekaj neprespanih noči, ne.« »Program Cat’s Kids bi lahko za nekaj tednov postavili na hladno, dokler se tale stvar ne razreši.« »Prepričan sem, da bi Sherry razumela,« je rekel Jeff in s tem podprl Billov predlog. »To pa ne. Ne bom spreminjala načina življenja. Moj urnik ostaja isti. Ne bom dovolila, da bi ta norec prevzel nadzor nad mojim življenjem.«

»Saj bo na stroške podjetja,« ji je rekel. »Cenimo te, zato bomo naredili vse, da te zaščitimo.« »Nisem neki umetnostni predmet,« je izjavila. »Sem oseba. Nočem, da bi mišičasta gorila v ceneni obleki prežala pred mojo hišo. Ne bom postala ujetnica lastne hiše. Če boste nadaljevali, se bom nastanila v hotelu in nihče ne bo vedel, kje sem. Resno mislim, Bill. Temu iztirjencu ne bom dovolila, da bi prevzel še več nadzora nad mojim življenjem, kot ga je že.« Po nekaj minutah vnete razprave, je popustil, vendar nejevoljno. Kmalu zatem sta z Jeffom zapustila njegovo pisarno. »Le zaščitil bi te rad, Cat,« je rekel Jeff, ko sta se z dvigalom spustila do prvega nadstropja. »Cenim njegov trud, toda zadevo moramo obdržati v mejah normale in se ne zateči k ekstremom. Poročnik Hunsaker ima verjetno prav. Vse skupaj sem si verjetno le ustvarila v glavi, zdaj pa je moja histerija postala nalezljiva.«

»Toda če začne stres ogrožati tvoje zdravje …« »Odlično se počutim. Moje srce je v redu. Prisežem.« Dotaknila se je sredine svojih prsi. »Toda razjasnimo to zadevo, preden se zaplete. Moje osebno življenje bo ostalo ravno to, zato prosim, da svoje mnenje o Alexu zadržita zase. Potrebujem njegovo pomoč. To je pa tudi vse.« Samozavestno je šla do omarice, na katero je Billova tajnica odložila kavni servis. »Bi kateri od vaju kavo?« Odklonila sta. Cat si je nalila skodelico, vzela si je čas in se nehote spomnila tistih zadnjih trenutkov pred Alexovo hišo, ko ji je odkrito povedal, da si jo še vedno želi. Poskušal jo je poljubiti, vendar je odšla, preden so njeni hormoni lahko podivjali in ji zameglili presojo. Bill s svojo opazko ni preveč zgrešil. Morda se je zato tako ostro odzvala nanjo. Ko se je obrnila proti sodelavcem, je odrinila misli na Alexa in hlinila smeh ob svoji trditvi. »Zdi se, da poskuša nekdo utišati moje tiktakanje.« »Mislim, da se s tem ne smemo šaliti,« se je strogo namrščil Jeff, kar ni bilo v skladu z njegovim fantovskim obrazom. »Strinjam se s tabo, Jeff.« Bill si je podrgnil dlani kot general, ki bo svojim četam razkril strategijo. »Izdal bom okrožnico, da ne smejo spustiti v zgradbo nikogar, ne da bi prej dobili dovoljenje in ga identificirali. Cat, od zdaj naprej te bo nekdo spremljal od avtomobila do vhoda za zaposlene in obratno.«

»Še nikoli v življenju nisi bila histerična,« je rekel in ji sledil iz dvigala. Zavila sta desno proti novinarski redakciji. »Morda je histerija premočna beseda. Je pa res, da sem dovolila, da me je nekaj pisem prestrašilo.« »Gospod Pierce jih ni odpisal kot potegavščino.« »On je pisatelj. Morala bi vedeti, da z njim o tem ne morem razpravljati. Ima preveč bujno domišljijo. Vsakodnevno ustvarja norost in bolečino. Iz mojih slutenj je ustvaril napet scenarij, ki bo postal odličen film tedna.« »Dobra zamisel. Morda jo bom spravil na papir in jo poskusil prodati Hollywoodu.« Z Jeffom sta se ob zvoku Alexovega glasu sunkovito obrnila. »Vendar le, če obljubiš, da boš igrala glavno vlogo,« je prisrčno rekel Cat. »Živijo, Jeff.« Oba sta bila presenečena, ko sta ga zagledala. Cat si je opomogla prva. »Nisem te pričakovala.« Od tistega jutra, ko mu je pripravila zajtrk, sta se kar nekajkrat slišala po telefonu, videla pa se nista. Zadnjih nekaj dni je bil v Houstonu, o svoji vrnitvi pa je ni obvestil.

»Bill, to je …«

222 Novo_2.indd 222-223

223 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj »Naletel sem na nekaj, kar se mi zdi vredno podrobneje pregledati. To popoldne se dobim z nekom, ki mi je obljubil, da se bo pogovoril z mano. Morda ni nič, toda obljubil sem ti, da te bom obveščal o vsem.« Obrnila se je k Jeffu. »Kaj imamo na urniku danes popoldan?« »Skoraj nič,« je odvrnil in še vedno strmel v Alexa.

F*** dan kulture »Ne more biti pri njih štiriindvajset ur na dan,« je potrto rekla Cat. »Kolikor je vredno, socialna delavka je povedala, da je Michael stekel v materino naročje, ko jo je zagledal. Rekla je, da ga je objela in zajokala, obraz pa mu je prekrila s poljubi. Oba sta bila vzhičena, ker sta bila zopet skupaj.«

»Nič, česar ne bi mogli prestaviti?« je vprašala.

»Upam, da bo preživel brez večjih brazgotin. Vsi otroci so posebni, toda nekaj na Michaelu je …« Glas ji je počasi zamrl. Ko je spoznala, da je minilo že nekaj trenutkov, je pomežiknila in pogledala Jeffa.

Jeff je odkimal.

»Še kaj?«

»Ustavi konje, Cat,« je rekel Alex. »Kar lepo po načrtu. Nikamor ne greš.«

»Doktor Spicer je klical iz Los Angelesa in rekel, da ga pokliči, takoj ko bo mogoče.«

»O, ja, grem. S tabo grem.«

»Nocoj ga bom poklicala.«

»Slaba zamisel. Če in ko bom kaj izvedel, te obvestim.«

»Bolje, da ga takoj. Tajnica je rekla, da je bil slišati vznemirjen.«

»To ni dovolj dobro. Ponorela bom med čakanjem. Grem.«

»Prav. Naroči ji, naj ga pokliče. Medtem pa pazi na Alexa. Ne dovoli mu oditi brez mene, pa če ga moraš privezati na stol.«

»Ne bo zabavno in lahko bi bilo tudi nevarno.« »Tudi posedanje in čakanje, da me ubije kak norec, je nevarno. Takoj pridem, le zdravila vzamem.« Odpravila se je proti svoji pisarni, nato pa se obrnila. »Če boš odšel brez mene, boš videl hudiča.«

Medtem ko je čakala, da govori z Deanom, je iz kupa map na svoji mizi vzela Michaelovo. Še vedno je strmela v njegovo fotografijo, ko jo je tajnica poklicala, da ima na zvezi Deana. »Oj!« je rekla s prisiljeno veselostjo. »Lepo te je slišati.«

Čakati ga je pustila v sprejemnici novinarskega uredništva. Jeff je sprejel sporočila začasne tajnice, ki je nadomestila Melio, in jih prinesel v njeno pisarno.

»Kako si?«

»Sherry je klicala.«

»V redu.«

»Glede česa?« Zdravila je pospravila v predal in ga zaklenila.

»Nisi slišati v redu.«

»Ne bo ti všeč.«

»Prišlo je do nepredvidenih zapletov.« Povzela je zgodbo o Michaelu. »Odvetnika sta se verjetno pogodila ob pijači, na Michaelovo dobro pa sta le bežno pomislila, če sploh sta.« Zaprla je kartoteko. »Dovolj o tem. Ti si glas razuma v tem sicer zelo čudnem svetu.«

Zravnala se je in pogledala Jeffa. Namrščil se je, ko je na njeno mizo odložil dopis. »Michaela so vrnili v skrbništvo staršem.« »Oh, bog.«

»Ne sklepaj prehitro.« »O joj. Še več slabih novic? Mislim, da jih danes ne bi več prenesla. Lahko počaka?«

»Njun odvetnik je nesposobnega tožilca prepričal, da je odvrgel obtožbe. Še enkrat je George Murphy za las ušel zaporu.«

»Ne bi smelo.«

Cat si je predstavljala fantov ljubki obraz in bila jezna ter zaskrbljena hkrati zaradi misli na to, da ga nekdo psihično in fizično zlorablja. »Kaj bo treba, da ga bomo spravili od tam? Ga raztrgati? Kako je lahko socialna delavka dovolila, da se zgodi kaj takega?«

»Potem pa mi kar povej. Nimam veliko časa. Pravzaprav sem se ravno odpravljala.«

»Sherry je obljubila, da bo sama nadzorovala situacijo. Kakršen koli nov dokaz zlorabe, pa ga odpelje.«

Srce ji je skoraj skočilo iz prsnega koša. »Oh? Kaj pa je?«

224 Novo_2.indd 224-225

»Gre za Alexa Piercea.«

225 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Hvala bogu, da se ne videvaš več z njim. Hotel sem se le prepričati, da mu ne boš povedala za izrezke iz časopisa.«

šestintrideseto poglavje

Malce je oklevala, nato pa tiho rekla: »Pravzaprav sem mu že. Zadevo bo raziskal.«

Alex je dobro vozil, s svojim športnim avtomobilom je hitro in vešče vijugal po prometnih cestah. Ohišje je bilo ozko, sedeži nizki in globoki, vsiljevali so intimnost. Njeno močno zavedanje, da je poleg nje, je bilo kot kožni izpuščaj, ki je kar naprej srbel. Bolj ko se je temu posvečala, bolj nadležno je postajalo.

»Saj nisi resna!« »Glede na njegove izkušnje na policiji sem mislila …«

»Zelo tiha si,« je rekel, ko je prehitel tovornjak s priklopnikom. »Muca mi je pojedla jezik,« je rekla.

»Cat, ne moreš mu zaupati.« Ni se hotela znova spuščati v to. Vsaj devetdeset odstotkov Deanovega nezaupanja je temeljilo na ljubosumju. »Potrebovala sem njegovo strokovno mnenje, zato sem požrla svoj ponos in ga vprašala. Pripravljen mi je bil pomagati najti mojega dopisovalca, preden umrem v kaki grozljivi nesreči.« »Poslušaj me, Cat.« Znižal je glas. »Pozanimal sem se o gospodu Pierceu. V biografiji na platnicah njegove knjige so kar veliko izpustili.« »Pozanimal si se? Zakaj?«

»A tako.« »Hmm.« »Je kaj narobe?« »Razen tega, da mi hoče manijak ustaviti srce? Ne, nič drugega.« Izdihnila je in potisnila nazaj kar nekaj razmršenih kodrov. »Danes mi ni do pogovora, to je vse.« »Prav.«

»Ne bodi jezna.« »Jezna ni niti približno pravi izraz. Razjarjena sem. Nisem otrok, Dean, ti pa zagotovo nisi moj skrbnik.«

Z desno roko je prijel za volan in se osredotočil na vožnjo. Cat se je oštela zaradi kujanja. Ko ji je Dean povedal šokantno novico, je stopila iz pisarne in našla Alexa, ki se je spogledoval z Melio.

»No, nekdo bi moral biti. Spala si s tem tipom, ne da bi o njem sploh kaj vedela.«

»To je ta punca, kajne?« je vprašal, ko sta šla proti izhodu.

»Vedela sem, da hočem spati z njim,« je ostro odvrnila.

»To je ta.«

Po dolgi, sovražni tišini, ki je sledila, je rekel: »Še nekaj bi bila morala vedeti, nekaj, na kar boš morda pomislila, ko te bo naslednjič poskušal zvabiti v posteljo.« Zopet se je ustavil, tokrat, da bi dosegel želeni učinek. »Alex Pierce je hladnokrvni morilec.«

»Ni videti nevarna.« Cat ga je grdo pogledala. »Oh, torej je uporabila svoje čare. Ne pozabi, da je moja življenjsko pomembna zdravila odvrgla v zabojnik za smeti skupaj z ostanki svojega Big Maca.« »Dvomim, da je angel. Le ne zdi se mi, da je sposobna ubijati. Veš, kje je delala prej?« »Ne.« »Kar koli o njeni preteklosti?« »Ne.« »Pozanimal se bom.« Seveda, si je mislila Cat.

226 Novo_2.indd 226-227

227 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj Poleg tega, da jo je prežemal strah, je bila tudi ljubosumna. Toda kako bi lahko bila ljubosumna na njegovo spogledovanje z Melio po tistem, kar ji je povedal Dean? Njen pogled je bil popačen. Nekaj časa sta se vozila v tišini, nato pa je rekla: »Nisi mi še povedal, kam greva.« »V majhen kraj zahodno od Austina. V hribovit predel. Si že bila tam?« Odkimala je. »Lepa pokrajina. Všeč ti bo.« »To ni izlet.«

F*** dan kulture »Povedal sem ti, da to ne bo zabava,« je rekel. »Samo reci in odšla bova.« Vhod je ošvrknila z nezaupljivim pogledom, nato pa spet hitro pogledala njega. »Ne. Če mi lahko kdo tu razjasni to zadevo, potem hočem slišati, kar mi lahko pove.« »Dobro. Toda biti moraš tiho in se pretvarjati, ne glede na to, kaj se zgodi. Če se ne boš, če začneš gobcati, ne boš edina, ki se ji lahko kaj zgodi. Si razumela?« Sovražila je, kadar se je nekdo zviška pogovarjal z njo. Vsa besna je odprla vrata.

»Za oba bi bilo bolje, če bi bil.« Austinu sta se približala z juga, po avtocesti Interstate 35, Alex je zavil na obvoznico, ki je obšla glavno mesto. Že čez pol ure vožnje sta se peljala skozi mali, slikoviti kraj Wimberly. Zadnjih nekaj desetletij sta počasni utrip mesta in slikovita okolica privabila veliko obrtnikov. Ob koncu tedna je bolšji trg privabil toliko ljudi, da se je število potrojilo. Ko so turisti odšli domov, so izpraznili pločnike in življenje se je za še en teden vrnilo v svoj polžji ritem. Za znakom za konec kraja je Alex zavil na cesto, ki je tekla vzdolž strme obale reke Blanco. »Kaj so tista drevesa, ki rastejo iz vode?« je vprašala Cat. »Ciprese.«

Zgrabil jo je za roko. »Si razumela?« »Sem,« je odvrnila v enakem, rezkem tonu. Skupaj sta se približala zloveščemu vhodu. Preden sta vstopila, je zamrmrala: »Če bi bila vedela, bi si lahko bila oblekla kaj bolj primernega. Denimo usnje in verige.« »Kdaj drugič.« Odprl je vrata. »Če bi se lahko pretvarjala, da si rahlo živčna, bi pomagalo.« »Pretvarjala?« Zrak v notranjosti je bil tako vlažen in gost, da si ga videl. Nekaj trenutkov ni mogla videti ničesar, toda Alexove oči so se očitno takoj privadile, saj jo je potisnil v separe ob steni, nato pa jo je pustil tam in šel do točilnega pulta.

»Prav imaš. Lepe so.« »Premišljeval sem o tem, da bi si v okolici kupil zemljo. Zgradil hišo.« »Zakaj si je ne?«

Stregel je debeluh z zlobnimi očmi in puhasto črno brado, segajočo do sredine prsi. Roke, ki so bile podobne dlakavim drevesnim deblom, je imel prekrižane čez velik trebuh. Žvečil je vžigalico in na črno-belem televizorju v kotu sobe spremljal turnir v kegljanju.

»Verjetno mi manjka spodbude.«

»Dve pivi,« je rekel Alex. »Kar koli imate točenega.«

Cesta se je zožila in postala polna jam. Športni avtomobil je za sabo dvigal oblak prahu. Končno sta se pripeljala do stavbe, ki je bila odmaknjena od ceste in obkrožena z drevesi ameriškega oreha. Poslopje je stalo na strmi obali, ki se je spuščala dvajset metrov do kamnite obale, kjer je nad in med apnenčastim prodom žuborela čista voda.

Točaj je strmel vanj in se nekaj trenutkov sploh ni premaknil. Nato pa je, kot bi se hotel posvetovati, pogledal vzdolž točilnega pulta proti dvema obiskovalcema, ki sta sedela sklonjena nad svojima steklenicama piva. Nazadnje je pljunil vžigalico na tla, zgrabil dva pivska vrčka v eno roko in ju napolnil.

Stavba ni izpolnila pričakovanj, ki jih je dajala naravna lepota njene okolice. Resnično je kazila okolje. Zgrbančeni pocinkani zidovi so bili zarjaveli. Na severni steni je bila naslikana preprosta mrtvaška glava. V zraku je mlahavo visela prašna in raztrgana državna zastava. Zgradba ni imela oken, nobenega imena ni bilo, nad vzidanim vhodom je utripal neonski znak za pivo. Zunaj so bili parkirani dva dostavna tovornjaka in motor Harley-Davidson. Cat se je že hotela pošaliti na račun zanemarjenega motela, ko je Alex zavil na parkirišče. Avtomobilske gume so si utirale pot po pesku, ko se je ustavil poleg motornega kolesa. »Saj ne misliš resno.« »Ne smeš govoriti.« Segel je mimo nje in odprl predal. Ko se je ta odprl, ji je v naročje skoraj padel revolver s kratko cevjo. Alex ga je dvignil, odprl cilinder in preveril, ali je nabita, nato pa ga nazaj zaprl.

228 Novo_2.indd 228-229

Alex se mu je zahvalil, mu plačal in se vrnil v separe. Zdrsnil je na sedež poleg Cat. »Pretvarjaj se, da ga srkaš.« »Mar ne bodo ugotovili, da ne pijeva?« »Vedo, da nisva prišla sem, da bi pila.« »Potem pa vedo več kot jaz. Kaj počneva tukaj?« »Za zdaj čakava.« Roko ji je položil okoli ramen in jo potegnil k sebi. Kot bi jo poljubljal, je svoje ustnice naslonil na njeno uho pod lase. »Ne bom dovolil, da bi se ti kaj zgodilo. Prisežem.«

229 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj Prikimala je, nato pa zaskrbljeno pogledala druga dva obiskovalca. Za četrt sta se obrnila na svojih barskih stolčkih in strmela vanju z Alexom, ter si izmenjevala mrmrajoče komentarje. Tretji obiskovalec, ki ga je opazila šele zdaj, je bil na drugi strani točilnice, ob aparatu za video igrice. Videla ga je le v hrbet. Bil je suhljat, riti v umazanih kavbojkah sploh ni bilo videti. Imel je štrenaste, neumite lase, ki so se mu vlekli po vratu do točke med koščenima lopaticama. Zdelo se je, da je igral zato, ker mu je bilo dolgčas, in ne zato, ker bi hotel zmagati. Ko je zadnja raketa treščila ob tla z visokim, kričečim žvižgom, se je obrnil stran, prislonil steklenico na ustnice in se počasi sprehodil do točilnega pulta. Radovedno si ju je ogledoval, nato pa se spustil na barski stolček in pozornost namenil turnirju v kegljanju.

F*** dan kulture »Sranje.« Petey je pomignil točaju. »Daj mi enega tistega.« Počakal je, da je dobil vrček točenega piva, nato pa Alexu pokazal, naj vzame svoji dve sveži pivi. Skupaj sta šla do separeja. Petey je zdrsnil na sedež nasproti Cat. »Ojla, Rdeča.« Opazoval jo je in srkal pivsko peno. »Je to tvoja stara?« je vprašal Alexa. »Ja.« Cat je ostala tiho, medtem ko sta si Petey in Alex izmenjala zgodbice o stricu Dixieju. Njuna glasova sta postopoma postala vse tišja, česar Cat sploh ni opazila, dokler ni Alex rekel: »Hvala, ker si privolil v srečanje.« »Pečen sem, če ugotovijo, da nis’ to, za kogar se izdajaš.«

Cat je zašepetala: »Kako dolgo bova morala …«

»Vem,« je mrko rekel Alex. »Zelo pomembno je, sicer ne bi prosil strica Dixieja, da dogovori srečanje.«

»Ššš.«

»Bi mi eden od vaju prosim povedal, kaj se dogaja,« je zasikala Cat.

»Hočem vedeti.« »Rekel sem, da utihni in mi pusti, da jaz uredim stvari!« Alexovo nenadno vpitje jo je tako presenetilo, da je utihnila. Strmela je vanj, on pa je tiho zaklel in se čez ramo živčno ozrl proti drugim patronom in točaju. Pogoltnil je požirek piva in jo svarilno pogledal, ko je zdrsnil iz separeja. Cat ga je opazila, kako se je kradoma približal koščenemu fantu, ki je bil igral video igrico. Alex je naročil še dve pivi in sedel na stol poleg njega. »Ah, oprosti. Si Petey?« ga je slišala Cat tiho vprašati. Koščeni fant oči ni odvrnil od TV-ekrana. »Kaj to tebi mar, cepec?« Alex se je nagnil proti njemu in mu zamomljal nekaj, česar Cat ni mogla slišati. Petey se je zakrohotal. »Kva pa ti mislš, da sem neumn? Jezus.« Pogledal je druga dva pivca, ki sta bila za točilnim pultom in zavil z očmi. Točaj se je zahihital. »Odjebi,« je Petey rekel Alexu in z glavo pokazal proti vratom. »Hej, poglej, imam …« Petey se je obrnil in zarenčal kot divja mačka, ki ji je nekdo stopil na rep. »Spravi se mi spred obraza, človek. Na daleč se ti vidi, da si nevaren.«

»Bodi mirna, ljubica,« Petey je segel čez mizo in jo pobožal po obrazu. Odrinila mu je roko. Zasmejal se je in zamahnil z njo po zraku, kot bi si ožgal prste polne nikotinskih madežev. »Vročekrvna je vroča tudi v postelji, vedno pravim.« »Daj, umir’ se, no,« ji je rekel Alex dovolj naglas, da so ga slišali tudi drugi. V pivnico sta prikorakala še dva, moški, ki je bil videti dovolj surov in močan, da bi lahko bil drvar, in ženska, ki je bila videti še bolj surova in močna kot on. Na veselje drugih pivcev si je ženska s točajem izmenjevala prijateljske, vendar nespodobne žaljivke. »Dixie ti je povedal, o čem se želim pogovoriti?« je tiho vprašal Alex. Petey je prikimal. »Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Pravzaprav še bolj, kot bi blo včeraj. Kej tazga ne pozabiš, a veš? Pred skoraj štirimi leti je član tolpe zdrsnil pod tovornjak. Praktično mu je oddrobilo glavo.« Cat je ostro zajela sapo. Petey jo je pogledal, nato pa spet Alexa. »Si prepričan, da ji lahko zaupaš?« je zaskrbljeno vprašal. »Lahko. Nadaljuj.«

»Misliš, da sem policist!« je vzkliknil Alex.

»Poznali smo ga kot Sparkyja. Ne vem, kako mu je bilo ime v resnici. Resen tip. Vedno je bral knjige. Poezijo, filozofijo in taka sranja. Bil je šolan. Mislim, da je bil nekje z vzhoda. Rekel bi, da bogat. Imel je tiste izbrane navade, veš?«

»Briga me, pa če si prekleta zobna vila. Midva se nimava o čem pogovarjat.« Obrnil se je nazaj proti televizorju.

»Kaj pa je delal v tolpi?«

Alex, ki je bil videti obupan, si je dlani obrisal v hlače. »Dixie je rekel …«

»Morda je razjezil mamo in očeta, pa sta ga vrgla na cesto. Ali pa je zalotil svojo staro v postelji z njeno prijateljico. Kdo ve?« Petey je skomignil s svojimi koščenimi rameni. »Kakor koli, odvrgel je svoje pravo ime, prišel v Teksas in našel nas. Bil je v redu. Vsem se je zdel v redu. Razn Cycu. Že kar na začetku sta se sprla.«

Petey je sunkovito obrnil glavo in s svojimi štrenastimi lasmi skoraj udaril Alexa po obrazu. »Poznaš Dixieja? Fak, zakaj pa nisi tega takoj povedal? Si ti …«

»Kdo je bil Cyc?« je vprašala Cat.

»Nečak.«

230 Novo_2.indd 230-231

231 21. 02. 2018 14:39:55


Grozn dan//Domen Koštomaj »Vodja tolpe. Sam sebi je rekel Cyclops, ker je imel stekleno oko.« »Kaj pa je bil vzrok prepira s Sparkyjem?« je vprašal Alex.

F*** dan kulture Stresel je z glavo. »Po tistem je tolpa razpadla. S srcem preprosto nismo bili več pri stvari.« Zasmejal se je in pri tem pokazal porumenele, koničaste zobe, zaradi česar je bil videti kot prijateljska podgana. Zamišljeno je pogledal Alexa. »Jaz sem šel dalje, vesta?« Alex je prikimal. »Mi bosta povedala, zakaj vaju zanima?«

»Kaj le? Punca. Vroča mačka Kismet. Bila je Cycova že dolgo prej, preden se je bil prikazal Sparky. Takoj sta se razumela. Mislim, da sta bila na dobri poti. Rada sta se stiskala, seveda, vendar mislim, da je bilo več kot le to. Takšne stvari začutiš, saj vesta? Kakor koli, Cyc je bil besen.«

»Ona ima presajeno srce.«

»Smešno,« je rekel in govoril še tišje. »Cyc je sumil, da je Sparky policist z oddelka za narkotike. Ni užival veliko drog, vesta. Kakšen džojnt tu in tam. Nič bolj resnega.«

Cat ni bilo treba premišljevati. »Ne. Vem, da ga nisem.«

Petey je pogledal Cat z novim zanimanjem. »Ne ga srat. Kul. Misliš, da si dobila Sparkyjevo srce?«

»Pa je bil policist z oddelka za narkotike?« »Ne da bi vedel.« »Kaj je povzročilo nesrečo, v kateri je umrl?« »Cyc je začel osvajati Kismet. Sparky ga je napadel. Stepla sta se. Sparky je zmagal. Kismet je posadil na svoje motorno kolo in odpeljala sta se. Toda Cyc ju je lovil. To je bila dirka. Sparky je imel gotovo sto petdeset na števcu, če ne več, ko se je zaletel v tisti tovornjak, kajti česa takega nisem videl nikoli prej in nikoli potem.« Mastni lasje so se komaj kaj premaknili, ko je žalostno stresel glavo. »Jezus. Sledil sem jim do vznožja hribov. Menil sem, da bo Cyc prvi, ki bo prelil kri. Tovornjak ga je prehitel. Sparky je bil le en velik krvav madež na avtocesti.« Cat je zadrhtela, vendar je ostala tiho. »Reševalci so pobrali dele telesa in jih naložili v reševalno vozilo. Vsi smo mu sledili v bolnišnico. Da bi ji rešil življenje, je Sparky Kismet potisnil z motornega kolesa, tik preden sta se zaletela. Poškodovala se je, ‘mela je nekaj zlomljenih kosti, ni je bilo mogoče prepoznati. Cycu je uspelo zaviti, zato je zgrešil tovornjak, toda motor je zletel izpod njega. Tudi on se je poškodoval, vendar je bil pri zavesti. Neki tip na urgenci je pristopil k nam, rekel, da bi Sparky lahko bil darovalec organov, in hotel vedeti, kje bi lahko našel njegove svojce. Povedali smo, da nam ni znano, da bi Sparky imel sorodnike. Omenil je nekakšno domnevno … uh … nekaj, kjer lahko vzamejo organe.« »Domnevno privolitev,« je blago rekla Cat. »Ja. Tako je. Toda hotel je, da mu eden od nas da znak za nadaljevanje. Ker je bil Cyc vodja, smo se ostali strinjali, da se mora on odločiti. Cyc pa je rekel: ‘Seveda. Izrežite prascu srce in ga vrzite psom, če hočete.’ Verjetno so ga.« Ker je bil žejen zaradi dolgega monologa, je Petey glasno popil svoje pivo, preden je dokončal zgodbo. »Kismet je bila nekaj dni nezavestna. Ko je prišla k sebi, je ponorela. Najprej zato, ker Sparkyja ni bilo več, nato pa še zato, ker je Cyc dovolil, da so oskrunili njegovo telo, preden so ga pokopali. Cyc ji je dopovedoval, da tip ni imel več glave, zato je bilo tako ali tako vseeno. Ona pa je vseeno norela zaradi tega.« »Kaj se je zgodilo z njo?« je vprašala Cat.

232 Novo_2.indd 232-233

233 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

sedemintrideseto poglavje »Mislil sem, da o svojem darovalcu ne veš ničesar,« je rekel Alex. »To je res. Toda tudi brez poročila agencije bi vedela, da Sparky ni bil moj darovalec.« Cat se je obrnila proti Peteyju, ki je bil sklonjen naprej in je poslušal. »Nisem dobila srce tvojega prijatelja. Poleg krvne skupine je tudi velikost zelo pomembna pri darovanju.« Svojo majhno dlan je stisnila v pest. »Potrebovala sem tako veliko srce. Premajhna sem, da bi dobila srce odraslega moškega.« Petey je še enkrat pokazal svoje razmetane rumene zobe. »Sparky ni bil odrasel.« »Kako prosim?« »Mar misliš, da nisem pomislil tudi na velikost srca, preden sem tole izpeljal?« je zagodrnjal Alex. Pogledal je Peteyja. »Povej, kar si povedal stricu Dixieju.« »Sparky je bil pritlikavec,« je rekel. »Majhen. Ne bi mogel biti manjši, pa če bi mu noge odrezali pri kolenih. Vsi so ga močno zafrkavali zaradi velikosti, še posebej Cyclops. Za hrbtom mu je Cyc vedno govoril, da ne ve, kako lahko tak drobižek, kot je bil Sparky, zadovolji Kismet. Stvar pa je bila, da je imel Sparky tako velikega tiča kot dirkalni konj. Kar mu je primanjkovalo pri višini, je nadoknadil na tem področju.« »Kako velik je bil?« »Vsaj dvaindvajset centimetrov,« je odgovoril smrtno resno. Cat je odkimala. »Kako visok je bil?« »Oh. Sto oseminpetdeset. Sto šestdeset centimetrov največ.« »Čokat?« »Kje pa. Mar ne poslušate, gospa?« »Redko,« je sarkastično pripomnil Alex. »Pravim vama, da je bil pezde. Vendar močan in hiter,« je dodal Petey, ko se je zamišljeno popraskal pod pazduho. »Znal se je boriti. Cyclopsa je sesul in ta je pristal direktno na riti.« Živčno je pogledal nad Alexovim ramenom. »Je to vse? Zaključiti moramo, če me razumeta.« »Hvala, človek.« »Vse za strica Dixieja.« Cat je nejeverno opazovala, ko je Alex nekaj zloženih bankovcev zamenjal za plastično vrečko, polno belega prahu. Dal jo je v žep v jakni, nato pa vstal in potegnil Cat iz separeja.

234 Novo_2.indd 234-235

235 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj V slovo je Petey rekel: »Saj vaju ne moti, če popijem vajini pivi?« Sonce je na obzorju zdrsnilo pod drevje na oddaljenih hribih. To je bil čudovit somrak, posebej v primerjavi s temačno notranjostjo točilnice. Cat je globoko zadihala, da bi si očistila nosnice, polne pijače, dima in neumitih teles. Brez pomoči je vstopila v avtomobil in odprla okno, še vedno je hlepela po svežem zraku. Alex je zdrsnil za volan, ničesar ni rekel, le nekaj kilometrov je peljal, preden se je ustavil na križišču. Cat je osupla opazovala, kako je iz žepa potegnil plastično vrečko, jo odprl z nohtom in vanjo potisnil prst, nato pa si beli prah vtrl v dlesni nad sprednjimi zobmi.

F*** dan kulture »Če bi se srečala kje drugje in bi ga kdo videl, kako se pogovarja z mano, bi to zbudilo sum. Tega pa si ne more privoščiti. Lahko bi izgubil svojo verodostojnost, zveze in verjetno življenje. Torej je bilo bolje, da sem jaz izpadel kot tepec, ki si je drznil stopiti na Peteyjev teritorij in poskušal dobiti robo.« »No, res si bil videti kot pravi tepec.« »Hvala. Si lačna?« Pet minut pozneje sta sedela na nasprotnih straneh kvadratne mize, prekrite s povoščenim platnom, na katerem so bile modre in bele kocke. Na sredi mize so bile postavljene stekleničke s paradižnikovo mezgo in tabascom, različne omake za zrezke, solnica in sladkornica. V džuboksu se je vrtela pesem Tanye Tucker. V kuhinji so v veliki posodi na vroči masti cvrli z moko posipane, zmehčane zrezke.

Ošvrknil jo je s pogledom. »Zakaj me tako gledaš? To te ne more šokirati. Saj si iz Hollywooda.« »Veliko ljudi sem poznala, ki so se občasno drogirali, toda jaz se nisem nikoli.« »Mar se nočeš zabavati z mano?«

Cat je nadaljevala pogovor tam, kjer sta nehala. »Zelo prilagodljiv si, kajne, Alex?« V kozarec vode, ki je bil tako velik, da ga ni mogla prijeti z eno roko, je stisnila rezino sveže limone.

Njena čeljust je bila napeta in odločna. »Ne, hvala.«

»V prejšnji službi sem moral biti iznajdljiv.«

»Si prepričana? Mislil sem, da bi nama pozneje, ko se bova vrnila k tebi, skuhala čaj.«

»Bi bil danes uporabil pištolo?«

»Čaj?«

»Da bi nama rešil življenje? Prekleto res.«

»Ja. Lahko bi ga sladkala s tem.« Nekaj prahu ji je vrgel v naročje. Strahoma je strmela vanj, nato pa ga pogledala. Pomežiknil ji je. Prst je namočila v belo snov in poskusila sladkor v prahu.

Poskušala je zveneti sproščeno in je vprašala: »Si moral kdaj koga ustreliti?«

»Pametnjakovič,« je zamrmrala, ko je stresla sladkor iz naročja. Hihitaje je pognal avtomobil skozi prve štiri prestave. »Petey je policist z oddelka za narkotike. Dela pod krinko. Pod močno krinko. Že leta. Ne bi me presenetilo, če je tudi sam postal narkoman, vendar policistu ne bi prodal prave robe. Niti bivšemu policistu ne.« »Kako pa si ga našel?« »Začel sem iskati po mrliških listih in našel kar nekaj katastrofalnih smrti, ki so se zgodile v Teksasu v tistih dvanajstih urah pred tvojo presaditvijo. Ta nesreča z motornim kolesom je bila dober začetek. Ko sem malce raziskal zadevo, sem ugotovil, da je bila smrtna žrtev resnično darovalec organa. Nato sem nekdanjega partnerja na policijski postaji v Houstonu vprašal, ali ve za kakšno agencijo – ATF, DEA, lokalna policija – ki se ji je v zadnjih petih letih uspelo prebiti v kakšno motoristično tolpo. Pozanimal se je in našel strica Dixieja, ki naj bi bil Peteyjev dobavitelj, pravzaprav pa je to šifra za posebno enoto za narkotike iz Austina. Govoril sem s šefom oddelka. Ni bil ravno za to, da bi dogovoril srečanje s Peteyjem; to je storil le zato, ker sem nekoč delal na policiji. Tvegal sem, ker sem te vzel zraven. Upam, da boš tiho in ga ne boš izdala.« Namenila mu je plašen pogled: »Tvoje srečanje s Peteyjem ni imelo nič opraviti s preprodajo drog. Zakaj sta morala odigrati ta prizor? In zakaj tam?«

Dolgo in močno je strmel vanjo, preden je rekel: »Ko si policist, misliš, da si pripravljen na vse, kar se ti lahko zgodi. Vendar nisi. Ko se znajdeš v nepričakovani situaciji, se potrudiš po svojih najboljših močeh.« To je bil edini odgovor, ki ga bo dobila. Medtem ko je zmešal sladkor v ledeni čaj, je dovolila, da je pogovor zamrl. On je bil na vrsti, da kaj reče. »Kam si pa ti hodila v šolo?« »Hočeš reči v katero igralsko šolo?« »Vem, da si bila sirota, ki je ostajala v rejniških domovih. Razen tega ne vem ničesar o tvojem življenju v času, preden si se pridružila zasedbi limonade Passages. Kje si odrasla?« Dovolila je, da jo je odvrnil od teme, misleč, da bo, če mu bo povedala kaj iz svoje preteklosti, tudi sam bolj pripravljen govoriti o svoji. Kar ji je bil danes povedal Dean, jo je vznemirilo, vendar je menila, da ni vse tako dokončno, kot ji je Dean predstavil. Želela je slišati še Alexovo verzijo tega, kar se je zgodilo na tisti usodni četrti julij, vedela pa je tudi, da ji ne bo povedal, če ga bo vprašala. Če ji bo že povedal, bo sam izbral čas. »Odrasla sem na jugu. Tako je,« je rekla in opazila njegovo presenečenje. »V Alabami, če sem natančna. Po letih učenja izgovorjave sem končno izgubila naglas.« »Kakšna je bila Cat Delaney kot otrok?« »Suhljata in rdečelasa.«

236 Novo_2.indd 236-237

237 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Poleg tega.«

»Solata ti bo ovenela.«

Vzela je svoj nož in z nazobčanim rezilom sledila kockam v prtu. »Ni ravno prijetna zgodba.«

»Govori.« Napičil je list solate, s katere je kapljal preliv iz sirotke, vendar je ni dal v usta, dokler ni nadaljevala zgodbe.

»Dvomim, da mi bo pokvarila tek.« »Ne bodi tako prepričan,« je rekla s tresočim smehom. Začela mu je praviti o svoji bolezni. »Premagala sem raka, vendar sem bila še kakšno leto slabotna. Nekega dne sem bila tako šibka, da me je šolska medicinska sestra odpeljala domov. Očetov avtomobil je bil na dovozu, kar je bilo za tisti del dneva neobičajno. Vstopila sem …« Natakarica jima je prinesla solato. »Vstopila sem skozi zadnja vrata, pričakovala sem, da bom mamo in očeta našla v kuhinji. Toda hiša je bila zelo tiha. Pozneje sem se spomnila tiste neobičajne mirnosti, takrat pa temu nisem namenila veliko pozornosti, ampak sem šla iskat starše.« Kri ji je začela utripati v sencih in v spominu, ko je sledila tistemu drobnemu otroku z neukrotljivimi rdečimi lasmi, bledimi, koščenimi nogami, ki so štrlele iz širokih kratkih hlač, z novimi mornarsko modrimi teniškimi copati na nogah, ki se je neslišno premikal po hodniku, v katerem so visele njene otroške slike, s katerih se je smehljala. »Bila sta v spalnici.« Alex se je presedel na stolu. Čutila je, kako se je s komolci naslonil na mizo in se nagnil naprej, vendar oči ni odvrnila od

»Po srednji šoli sem dobila službo kot strojepiska v velikem proizvodnem podjetju. Vendar nisem prišla nikamor. Napredovanja so bila odvisna od delovne dobe in ne od uspešnosti. Bilo je tako nepravično kot rejniški sistem.« »Kaj pa je bilo narobe z njim?« »Kaj ni bilo?« Odložila je vilice in z obema rokama pomahala pred obrazom, kot bi hotela izbrisati, kar je ravnokar rekla. »Izbriši to. To je bilo čisto posploševanje. Večina rejniških staršev je darežljiva in požrtvovalna. Sam koncept je potreben reforme.« »Še vedno je bolje kot to, da so otroci v sirotišnicah.« »Vem.« Odločila se je, da ima dovolj solate in odrinila krožnik. »Toda rejniški dom je začasen, otrok pa – še posebej starejši otrok – se tega popolnoma zaveda. Imaš dom, kar je dobro. Vendar to ni tvoj dom. Dovolijo ti živeti tam, vendar le za določen čas. Le na obisku si, dokler ne postaneš prestar ali narediš nekaj narobe ali pa se okoliščine spremenijo in nato te prestavijo nekam drugam. Sporočilo, ki ga dojemaš, se glasi: ‘Nihče te nima rad tako močno, da bi te hotel imeti za vedno.’ In še preden se zaveš, začneš misliti, da nisi vreden ljubezni, začneš izpolnjevati vsa nizka pričakovanja – resnična ali namišljena. ‘Misliš, da me ne moreš imeti rad? Potem pa si poglej tole!’ Kot obrambni mehanizem začneš zavračati ljudi in priložnosti, preden oni dobijo priložnost, da bi zavrnili tebe.«

kvadratnega vzorca na prtu. Z rezilom noža se je pomikala ob ravni črti modrega kvadrata, osredotočena kot otrok, ki obupano poskuša ne barvati zunaj črt.

»To je analiza odrasle osebe.«

»Ležala sta v postelji. Mislila sem, da dremata, pa čeprav ni bila nedelja. Kar nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem ugotovila, kaj je bila tista rdeča snov. Ko sem, sem se ustrašila in stekla k sosedom, pri tem pa kričala, da se je mamici in očku zgodilo nekaj groznega.«

»Prav imaš. Ko sem bila v sistemu, nisem spoznala, da sem bila samoizpolnjujoča prerokba. Bila sem le osamljeno dekletce, ki se je počutilo neljubljeno in nezaželeno in ki bi storilo vse, da bi ji namenili malo pozornosti.«

»Jezus,« je zašepetal Alex. »Kaj se je zgodilo? Rop?«

Žalostno se je zasmejala. »Nekajkrat sem jim pošteno zagodla. Sovražila sem občutek, da sem socialni problem.« Močno se je namrščila. »Potem pa so tukaj še ljudje – morda celo ljudje z dobrimi nameni, ki nimajo pojma, kako vzgajati otroka. Moram dodati, da se to nanaša na naravne in na rejniške starše. Še sanja se jim ne, kakšno čustveno škodo povzročajo. Beseda, pogled, celo prodoren pristop lahko uničijo otrokovo samozavest. Ljudje, ki nikoli niti pomislili ne bi na to, da bi fizično zlorabili otroka, povzročijo otrokovemu duhu nepopravljivo škodo.«

Nož je izpustila na podloženi prt. »Ne. Očka je oba ubil s strelom v glavo.« Pogledala ga je z enakim kljubovanjem, s katerim je nekoč gledala socialne delavke in s katerim mu je sporočala, naj si je ne drzne pomilovati.

»Denimo?« »Naslednjih osem let sem preživela v rejniškem sistemu, kjer so me prestavljali iz doma v dom, dokler nisem bila dovolj stara, da sem prevzela odgovornost zase.

»Ure in ure bi te lahko dolgočasila s tem.«

»Kaj si storila?«

»Ne dolgočasim se.«

»Glede česa?«

Sumničavo ga je pogledala. »V glavi si delaš zapiske, kajne? To se bo pojavilo nekje v romanu, kaj? Nevarnosti Cat Delaney. Verjemi mi, Alex, resnica je hujša od česar koli, kar bi si ti lahko izmislil.«

»Glede šole. Denarja.«

238 Novo_2.indd 238-239

239 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»To vem še iz časov, ko sem bil policist. Nadaljuj. To ne gre v zapisnik.«

osemintrideseto poglavje

»Spomnim se nekega božiča,« je rekla po premisleku. Imela sem trinajst let in ugotovila sem, kako sistem deluje. Vedela sem, da ne smem nikoli preveč pričakovati. Toda v isti hiši je živela še ena deklica v rejništvu, stara je bila kakih sedem let. Par je imel tudi hčerko, ki je bila iste starosti. Obe deklici sta si za božič želeli pravi barbiki. Le o tem sta govorili. Da bi si pridobili naklonjenost Božička, sta opravljali vse naloge, šli pravočasno v posteljo, jedli zelenjavo. Na božično jutro je hčerka odvila prodajni bum iz podjetja Mattel v vsem njenem svetlolasem blišču. Dobila je pravo barbiko, oblečeno v rožnato maturantsko obleko in v visokih petah. Deklica, ki je bila v rejništvu, pa je dobila neko drugo barbiki podobno punčko, bledo imitacijo. To ji je dalo vedeti, da ni bila enakovredna, da ni bila dovolj dobra, da bi dobila pravo stvar. Celo Božiček je bil takega mnenja. In jaz sem si mislila, zakaj – zakaj bi nekdo tako prizadel otroka? Kakšna je bila razlika v ceni med tema dvema punčkama? Nekaj ušivih dolarjev? Toliko kot kos mesa? Mar ni bila otrokova samopodoba vredna več kot to? Ne morem soditi, ker nikoli nisem bila starš. To je gotovo najtežja služba, kar jih je. Vendar ne more biti tako težko razumeti, kako močno lahko boli, če te prezre Božiček.«

Alexov pogled je bil prilepljen na njene ustnice. »Mar se zavedaš, da je vse, kar storiš, tako poželjivo?«

Zajela je sapo. »Takšne primere sem videvala kar naprej. Včasih sem se tako razjezila zaradi krivic, ki so zgrinjale nad otroci. Toda naučila sem se, da je tudi svet odraslih poln krivic.«

»Kdo?«

Krožnike s solato so odnesli in jima prinesli zrezka. »Ljubi bog,« je vzkliknila Cat. »Ta bi pa lahko imel svojo poštno številko.« Skorja je bila hrustljavo, zlato zapečena. Notranjost pa je bila zelo mehka. Alex je zarezal v svoj zrezek. »Kam pa si šla potem, ko si zapustila delo kot strojepiska? Od tam je dolga pot do glavne vloge v limonadi.« »Očitno sem potrebovala izobrazbo. Prihranila sem vsak peni, ki sem ga lahko, pa si še vedno nisem mogla privoščiti, da bi šla na kolidž. Zato sem se prijavila na lepotno tekmovanje.« Vilice so se mu ustavile na pol poti med krožnikom in usti. »Lepotno tekmovanje?«

»Mar se zavedaš, da imaš pokvarjen um?« »Nedvomno.« Dvignil je pogled, da se ji je zazrl v oči. »Tvoja hoja, tvoj govor, vse vzburja. Zato se vsak moški, ki te spozna, malo zaljubi vate.« Izjava je bila bolj skrb vzbujajoča kot laskava. »To ni res.« »Lahko naštejem tri. Ne, štiri.«

»Dean Spicer.« Brezbrižno je dvignila ramo. »Odkar sem odšla iz Kalifornije, sva le dobra prijatelja.« »Zato, ker ti tako hočeš. Še vedno je zaljubljen vate. Drugi je Bill Webster.« »Tukaj si pa čisto zgrešil. Bill obožuje svojo ženo.« »Njegova žena se strinja z mano.«

Razjezila se je. »Je to tako presenetljivo?«

Cat je to negirala z odločnim odkimavanjem. »Motiš se. In če Nancy misli, da je med nama z Billom kaj več kot le prijateljstvo in obojestransko spoštovanje, se moti tudi ona. Kdo še? Saj ne da se strinjam s tabo, veš. Le radovedna sem.«

»Imel sem te za nekoga, ki meni, da so lepotna tekmovanja šovinistična in izkoriščajo ženske.«

»Jeff Doyle.«

»V tisti točki mojega življenja sem bila pripravljena biti izkoriščena za možnost, da dobim štipendijo, vredno dvajset tisoč dolarjev. Zato sem si kupila najboljši push-up modrček, kar jih je bilo, in svoje ime dodala na dolg seznam nadebudnih mladenk. Podaj mi prosim zvitke.«

Zasmejala se je.

Kruh je bil penast in mehak in se ji je topil v ustih. »Pregrešno.« Zastokala je, zaprla oči in si obliznila ustnice. »Če misliš, da je zvitek pregrešen, bi morala videti izraz na svojem obrazu.«

»Če ne bi bil gej, bi bil zaljubljen vate,« je vztrajal Alex. »Tako pa le časti tla, po katerih hodiš.« »Ti imaš pa res bujno domišljijo, kajne? Kdo je številka štiri?« Njegov prebadajoč pogled je odgovoril zanj. »Mar pričakuješ, da ti bom verjela?« je vprašala. »Ne.« »Dobro. Ker je to navadna oslarija, kar veva oba. Rad bi spet spal z mano.« »Kakšne možnosti imam?«

240 Novo_2.indd 240-241

241 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj »Nobenih.«

F*** dan kulture Po polomu na lepotnem tekmovanju je razen nekaj kosov oblačil prodala vse svoje imetje in kupila enosmerno avtobusno karto za Los Angeles.

Zarežal se je in ji s tem dal vedeti, da ji ne verjame. »Si zmagala?« »Prosim? Oh, na lepotnem tekmovanju? Ne.« »Presuha?«

Delala je v parfumeriji v velikem nakupovalnem centru in zaslužila komaj dovolj, da si je plačala igralski tečaj in stanovanje, polno ščurkov. Ko si je to lahko privoščila, je sestavila mapo s fotografijami in se začela ponujati agencijam, ki so iskale talente. »Končno je čisto nepričakovano poklical neki agent in izrazil zanimanje za to, da me zastopa. Sprva sem mislila, da se samo šali.«

»Preneumna.«

»Poznam občutek.« Zdaj sta že prišla do obrobja mesta. Alex je zavil na izvoz iz avtoceste. »Sam sem se počutil čisto enako, ko me je prvič poklical Arnie Villella. Kaj je bila tvoja prva igralska vloga?«

»Za tem se skriva zgodba, kajne?« Prikimala je. »Med predtekmovanji naj bi se družile s sodniki. Eden od njih je bil hinavski tip, ki naj bi posnel portrete, vendar je bil videti kot pokvarjen prodajalec rabljenih avtomobilov. Bil je tako resen, tako zelo nam je poskušal pomagati, da bi se sprostile, da se nas je kar naprej dotikal. Pretirano čustven. Zaradi njegovih dotikov si imel občutek, da si stopil na slinastega polža. Kakor koli, približal bi se nam od strani, ko smo bile same in šepetal stvari, kot so: ‘Imaš, kar je treba, ljubica?’ Pozneje smo dekleta primerjala zapiske in prišla do soglasnega sklepa, da je tip kreten in naravnost smešen. Ko pa se je približevalo tekmovanje, ki je bilo v soboto zvečer, je postajal vedno bolj drzen, vedno bolj domač.

»Televizijska reklama. Vosek sem namazala po linoleju. Več kot leto dni so jo predvajali po vsej državi. Rezultati so bili dobri. Po tistem sem naredila še več reklam, sodelovala pri raznih sejmih, oglaševala vse od gospodinjskih čistil do hond, pojavila sem se tudi v nekaj igrah. Nato pa je moj agent slišal za novi lik v limonadi Passages in šla sem na avdicijo za Lauro Madison. Preostanek zgodbe poznaš.« V križišču je ustavil in se obrnil proti njej. »Povej kam.«

Njegovo otipavanje ni bilo več smešno, toda nobena od deklet ga ni hotela razkriti zaradi strahu, da ogrozi svojo uvrstitev. Stari dedec je to seveda vedel. Spolno nas je izsiljeval, vendar se je uspešno izmikal kazni. Zato sem se odločila …«

»Na televizijsko postajo. Avtomobil imam tam.«

»Naj uganem,« jo je prekinil Alex. »Odločila si se, da boš popravila krivico.«

Vedela je, kaj jo sprašuje, in če bi namesto nje odločal njen libido, bi bila izbira veliko lažja. »Da, prepričana sem.«

»Da. Menila sem, da je treba razkriti, kakšna gnida je. Med generalko me je stisnil v kot in začel govoriti o mojih prednostih in naštevati načine, kako bi mi jih lahko pomagal izkoristiti. Pretvarjala sem se, da sem zaradi razburjenja in hvaležnosti ostala brez daha, da sem komaj čakala, da mi pove še več. Zato je predlagal, da se mu pozneje pridružim v sobi, kjer mi bo stvari razložil bolj podrobno.« »Dogovorila sva se za uro. Preden sem šla v njegovo sobo, sem predsednici komisije pustila sporočilo, da jo nujno potrebuje.«

Ko sta se napotila proti televizijski postaji, jo je Alex obvestil o napredku pri raziskavi, medtem ko je bil v Houstonu. »Sodišče je bolj mlačno obljubilo, da bo preverilo naključne smrti tistih treh ljudi s presajenim srcem. Agent, s katerim sem govoril, je bil slišati razdražen in brezbrižen.« »Torej se morava znajti sama.« »Nekako tako. V tem trenutku ne bo niti pomislil, da bi tkivno banko zaprosil za zaupne informacije, identifikacijsko številko in podobno. Dokler ne bo ugotovljeno, da so se zgodili zločini, je rekel. Zato sem kar sam začel pregledovati mrliške liste.«

»Nastavila si past.« »Hmm. Na žalost, se je vse skupaj izjalovilo. Gospa predsednica je prišla na njegova vrata ravno v trenutku, ko mi je poskušal sleči bluzo. On pa je stvari obrnil in rekel, da sem prišla v njegovo sobo nepovabljena in mu ponudila svoje rožnato belo telo v zameno za visoko oceno. Predlagala sem ji, da se pogovori še z drugimi dekleti, ki jih je otipaval vse teden, če ne verjame meni. To je tudi storila. Toda čisto vse so se prestrašile. Verjetno se jim je tista oguljena tiara zdela pomembnejša od resnice. Zato so me označili za kurbo, ki je ogrozila verodostojnost lepotnega izbora, in me takoj diskvalificirali.« »Verjamem, da si imela takrat veliko povedati.« »Pravzaprav sem bila precej kratka. Če se prav spomnim, sem rekla le: ‘K vragu s tem. Raje bom postala igralka.’« Med obedom in vožnjo nazaj v San Antonio mu je povedala preostanek svoje življenjske zgodbe.

242 Novo_2.indd 242-243

Resno jo je pogledal. »Si prepričana?«

»Hvala, Alex. Iz tistega malo, kar si imel, si naredil čudež. Sama ne bi mogla nikoli izslediti Peteyja.« »Po tistem, kar je povedal o velikosti Sparkyja – mislim, da je pametno, da nadaljujeva, kaj pa ti misliš?« »Brez dvoma.« »Poskušal bom najti člane razpuščene tolpe. Čeprav bo to verjetno nemogoče. Najprej moram najti nekdanjega člana. Če in ko ga bom, bo njega ali njo zanimalo, kje je končalo Sparkyjevo srce? Možnosti niso ravno bleščeče.« »Ženska – Kismet? Če bi lahko našla njo, morda ona ve kaj.«

243 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Ja, toda prepričan sem, da je Kismet privzeto ime.«

Mislim, da je nameraval ubiti Judy, obžaloval pa je to, da ni imel zadovoljstva tega storiti.«

»Dvomim, da so vodjo tolpe krstili za Cyclopsa.«

»Ljudje ne izginejo brez sledu. Nekdo ve, kje je.«

»Dvomim, da so Cyclopsa sploh krstili.«

»Začel sem iskati člana družine, ki bi govoril z mano, toda v mehiških skupnostih se družine držijo tesno skupaj, da bi se zaščitile pred nečlani. Poleg tega postanejo skoraj histerični, kadar koli kdo omeni presaditev organov.«

Izgubljeno je strmela skozi vetrobransko steklo. Kot je rekel, je bilo zelo malo možnosti, da bi razkrila njenega zalezovalca dovolj hitro, da preprečita katastrofo. Toda še naprej bo poskušala preveriti vsako sled. Ne bo le čakala, da jo doleti usodna nesreča. »Alex, prej si rekel, da si preverjal kar nekaj usodnih smrti, ki so se končale z darovanjem organov. Katere pa so bile še druge?«

Cat je razumevajoče prikimala. »Španska kultura zavrača celoten koncept. Menijo, da bi moralo biti telo pokopano nedotaknjeno, sicer rajnki v posmrtnem življenju ne bo nikoli našel miru in počitka. Kar nekaj Špancev je bilo med prejemniki organov v Kaliforniji. Močno se trudijo, da bi zlomili kulturne pregrade, vendar nimajo veliko uspeha. Zato v njegovi in ženini družini odločitve gospoda Reyesa verjetno niso sprejeli odprtih rok.«

»Ena je bila verižno trčenje na houstonski avtocesti. Zgodilo se je med prometno konico. Kar nekaj smrtnih žrtev je bilo, vendar nisem izvedel, ali je katera izmed njih postala darovalec organov. Plačal sem ovaduha, da bo to izvedel. Zaposlen je v eni večjih bolnišnic.«

»Še naprej bom poskušal.«

»Z drugo sem že bil seznanjen. Sploh nisem vedel, dokler se nisem spet poglobil vanjo, da se je zgodila časovno blizu tvoje presaditve.«

»Da.«

»Imam enako krvno skupino kot ona?«

»Torej bi lahko imela njeno srce.«

Zanimalo jo je, zato mu je pomignila, naj nadaljuje. »Nekaj mesecev je polnila naslovnice časopisov po vsej državi. Kot pisca kriminalk me je zanimala, ker to ni bil običajen umor. Zgodilo se je v Fort Worthu. Paul Reyes je svojo ženo Judy in njenega ljubimca zasačil v postelji. Reyes ji je s kijem za bejzbol zdrobil lobanjo, toda reševalcem je uspelo, da so njeno srce ohranjali pri življenju, dokler niso prispeli v bolnišnico in razglasili možganske smrti. Reyesa pa so medtem odpeljali v pripor. Iz zaporniške celice je privolil, da ženi odvzamejo organe.« »Je šel v zapor?« »Ne. Saj v tem je štos. Njegov odvetnik je zahteval spremembo kraja sojenja, zaradi česar so postopek preselili v Houston, kjer so ga oprostili obtožbe.«

»Možno je. Vendar je treba upoštevati faktor časa.« Ko sta prispela na parkirišče televizijske postaje, je zapeljal na prazen parkirni prostor poleg Catinega avtomobila. Ugasnil je motor, nato pa roko iztegnil po naslonjalu in se obrnil proti njej. »Reyes jo je napadel sredi popoldneva. Tebi pa so srce presadili zgodaj naslednje jutro.« »Koliko časa pa je srce Judy Reyes še utripalo, preden so razglasili možgansko smrt? Lahko še nekaj ur, kajne? Kar je že bliže uri moje presaditve.« »To je le ugibanje.«

»Kako se je lahko to zgodilo?« »Natančno vzeto so srce gospe Reyes dobili, preden je nehalo utripati. Pravzaprav je ni ubil. Napaka države je bila, da ga je obtožila za naklepen uboj in ne za umor iz malomarnosti. Poleg tega pa se je njegov branilec dobro znašel. Vse skupaj združeno se je končalo tako, da so ga oprostili.« »Mar ga niso mogli obsoditi za poskus umora? Ali za napad s smrtonosnim orožjem ali kaj podobnega?« »To bi bilo ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje. Po sojenju je Reyes izginil. Od takrat ga ni nihče niti videl niti slišal.« Cat je bila vznemirjena. »To ustreza, mar ne? Paul Reyes je še vedno jezen na svojo zakonolomsko ženo in obseden s tem, da ustavi njeno srce.«

Čemerna, ker mu je manjkalo navdušenja, je rekla: »Veliko možnosti je. Zakaj jih zavračaš?« »Iščeva dejstva, ne možnosti. Ne sklepaj prehitro samo zato, ker je tako prikladno. To je treba raziskovati premišljeno.« »Ne zavlačuj.« Potrkala je po steklu na zapestni uri. »Obletnica je vse bližje.« »Tega se zavedam, Cat. Te je strah?«

»Tudi na to sem pomislil. Opazoval sem ga, ko so razglasili obsodbo. Oči so se mu fanatično bleščale kot obsedencu.

Ni se ji zdelo smiselno izmikati. »Norec je zelo domiselno in zelo jasno začel ogrožati moje življenje. Prekleto res, da sem prestrašena.«

244

245

Novo_2.indd 244-245

21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Potem pa se preseli k meni, dokler ga ne najdeva.«

devetintrideseto poglavje

»Ne morem verjeti, da si upaš to predlagati.« Jasno je izgovarjala besede. »To se ne bo zgodilo, gospod Pierce.«

Cat je pomislila, da so jo ustrelili, dokler ni spoznala, da trije ostri udarci niso bili streli, temveč da je nekdo trkal na okno avtomobila.

»Zakaj ne?«

Hitro je obrnila glavo. Varnostnik je strmel v avtomobil, nos je skoraj prislonil ob zamegljeno steklo. Naglo je odprla okno.

»Zato, ker tega nočem.«

»Oh, gospa Delaney, vi ste,« je rekel presenečeno in z olajšanjem. »Ta čuden avtomobil, ki je parkiran poleg vašega? Prišel sem pogledat, kaj se dogaja. Je vse v redu?«

»Lažnivka.« Cat je popenila. Strinjala se je, da ima kar nekaj napak, toda laganje ni bilo med njimi. Še več, laži in lažnivce je prezirala. Ne bi je bil mogel bolj užaliti. »Ti pa resnično ceniš svoj privesek v hlačah, kaj? Me uboge, krhke ženske drhtimo ob misli na to, da ga nimamo. Si to misliš?« Posmehljivo se je zasmejala. »Verjetno je neumna moška aroganca njenega moža Judi Reyes prisilila v to, da si je omislila ljubimca.« Hitro kot blisk je izpod jakne potegnil revolver in ji ga nameril v glavo.

»Vse je v redu, hvala.« »Sam gospod Webster je naročil, da moramo biti pozorni na kakršno koli čudno dogajanje.« Mimo nje je pogledal Alexa. Je skril pištolo? »Ste prijatelj gospe Delaney?« je vprašal varnostnik. »Da, moj prijatelj je,« je odvrnila Cat, preden je lahko Alex spregovoril. »Pripeljal me je do mojega avtomobila.« Ker ga ni bilo mogoče prezreti, je Alex rekel: »Skoraj sva že končala, prijatelj. A lahko?« »Vse je v redu, resnično,« je vmes posegla Cat in upala, da je njen nasmešek videti iskren. »Le kramljava. Kmalu bom odšla.« »Prav, potem pa v redu.« Ošabno si je popravil pas in tok za samokres, kot bi hotel Alexa – ali pa sebe – opozoriti, da je oborožen in nevaren. Po televizijski postaji je krožila šala, da so imeli varnostniki le en naboj, ki je krožil med njimi. Veliko možnosti je bilo, da sploh ni imel nabite pištole. Alex pa jo je imel. »Tamle bom, gospa Delaney, če me boste potrebovali.« Svarilno je pogledal Alexa, nato pa odkrevsal nazaj proti stavbi. Cat je zaprla okno. Uspelo se ji je zadržati pred varnostnikom, ko pa se je soočila z Alexom, si je dala duška. »Si nor? Kako si drzneš vame nameriti nabito pištolo! Skoraj bi umrla od strahu!« »Saj nisem nameril vate. Poskušal sem te zaščititi.« »Pred čim?« »Pred senco, ki se je pojavila v temi in se približala oknu. Nisem vedel, da je to varnostnik.«

246 Novo_2.indd 246-247

247 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj »Lahko bi počakal in se prepričal, preden si potegnil pištolo.« »Kar je prekleto dober način, da te ubijejo, počakaj in dovoli, da te nasprotnik prehiti.« »Ne, tvoj način je veliko boljši. Najprej ustreli, nato sprašuj. Mar se ni to zgodilo četrtega julija, ko si ubil tistega človeka v Houstonu?« Njene jezne besede so odmevale po notranjosti avtomobila, sledila pa jim je vznemirjujoča tišina, ki jo je prekinjalo le njeno hitro in odsekano dihanje. Alexov obraz je okamenel, oči so se mu svetlikale kot kremen. »Kdo ti je povedal za to?« Cat je takoj obžalovala svoj izbruh. »Alex, jaz …« »Kdo ti je povedal?«

F*** dan kulture Oprezno je odmaknil svojo roko in jo nadomestil z ustnicami. Sprva jo je poljubljal nežno, nato pa vedno bolj strastno, z jezikom ji je raziskoval usta. Ko se je poljub le končal, je ustnice prislonil ob njen vrat. »Ne zavrni me.« Odpel si je pas in hlače in vanje potegnil njeno roko. »Slaba noč je za mano. Umiram, ljubica.« Z njeno roko se je božal po svoji trdi nabreklini. Ko je njen palec obkrožil njegovo napeto glavico, je zamrmral. Spustil je glavo in ji skozi spalno srajco ljubkoval prsi. »Želiš si me. Prekleto dobro vem, da si me. Kajne, Cat? Kajne?« roteče je izgovarjal njeno ime. Mrmrala je nekaj, kar je bilo ugovarjanje in pristanek, prvo se je umikalo slednjemu. Blago je šelestelo, ko je z nogami poskušala brcniti stran odejo. Odpela mu je srajco. Njegovo vročo kožo je čutila na konicah prstov, na ustnicah, in ko je bil končno gol in je ležal na njej, ga je zavila v prijeten objem. Z rokami je prijel njeno spalno srajco in jo centimeter za centimetrom dvigal, dokler ji je ni potegnil čez glavo in jo vrgel stran. Z rokami je potoval po njenem telesu, od ključnice do bokov, vseh deset prstov je močno razširil, da so se dotikali čim več njene kože. Obraz je pritisnil v darežljivo mehkobo njenega trebuha; glavo mu je pritisnila obse in sklenila noge okoli njegovih bokov.

»Dean. Dean mi je povedal. Danes popoldan.« »Stavim, da je temu prascu to prijalo,« je zamrmral. »Te je seznanil tudi z vsemi ostudnimi podrobnostmi?«

Poljubil ji je popek in se z obrazom narahlo dotaknil gnezda gostih, prožnih kodrov. Z jezikom je počasi raziskoval žlebič med njenim trebuhom in stegnom. S petami se je uprla v blazino, ko se je usločila in se s sramnico drgnila ob njegov obraz.

»Pravzaprav so bile podrobnosti zelo nejasne.« Alex je posmehljivo prhnil.

Roko je položil med njeni stegni in z dvema prstoma zdrsnil vanjo. Od presenečenja in zadovoljstva je nežno vzkliknila.

»Rada bi slišala tvojo plat zgodbe.« »Kdaj drugič.« Segel je mimo nje in odprl sovoznikova vrata, ki jih je tako močno potisnil, da so se skoraj zvila. »Alex, oprosti. Tega ne bi smela omeniti. Ne tako.«

»Počakaj še,« je zamrmral. »Ne še. Hočem biti v tebi, ko ti bo prišlo.« Toda bila je zelo mokra, njegovi prsti pa so bili spretni in urni. Borila se je s strastjo, ki se je kopičila v njej, dokler se ni mogla več boriti.

»Prepozno,« je rekel osorno. »Si že. Zdaj pa bo najbolje, da greš.«

Zdelo se je, da je natančno vedel, kdaj se je predala, saj se je dvignil in se potopil vanjo, ko so jo preplavili prvi krči. Stene njenega telesa so se zaprle okoli njega kot tesna pest.

Oklevala je, vendar je bilo očitno, da je bil besen in da se ni bil pri volji braniti. Izstopila je iz avtomobila in zaprla vrata. Pognal je motor in odbrzel s parkirišča, kjer je ostala sama.

»Oh, Kristus, da.« Čez nekaj trenutkov je zadovoljen ležal na njej, njuna koža je bila tako svilena zaradi potu, da se je zdelo, da se je njuno tkivo združilo.

Cat se je vsa prestrašena zbudila iz globokega, a nemirnega spanca. Preden bi bila lahko zakričala, ji je položil dlan na usta. »Jaz sem.« Tiho in hripavo je šepetal, vendar je takoj prepoznala njegov glas. »Potrebujem … to … potrebujem te.« Legel je zraven nje, njeno telo pa na pol pokril s svojim. »Ne boj se, Cat. Se bojiš?«

Roke je zapletel v njene lase in padel nazaj na blazino ter jo pri tem potegnil s sabo. Nagnila se je nadenj in mu trebuh ter prsi prekrila z nežnimi poljubi. Z jezikom je krožila okoli njegovih bradavic, dokler nista otrdeli. Ko je vzela v roke njegovo moškost, je bila ta spet trda. Zajahala ga je in ostala nad njim, da bi povečala pričakovanje, nato pa se je postopoma spustila na njegovo trdo dolžino.

Odkimala je.

248 Novo_2.indd 248-249

Čez nekaj časa se je dvignil na kolena. Ni bila pripravljena na to, da jo bo zapustil. Naredila je delni trebušnjak, nagnila zgornji del telesa in odprta usta položila na vlažno zaplato kože na spodnjem delu trebuha, tik pod popkom.

249 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj Skozi na pol zaprte oči jo je opazoval, ko ga je jezdila, njene prsi izbočene, njeni dojki jedri in ponosni. Šokiral jo je lastni ekshibicionizem, pomanjkanje skromnosti. Gledal jo je v oči, si obliznil konice prstov in se z njimi nežno dotaknil njene bradavičke. Skrčila se je v nabrekli kamenček, ki ga je nežno stiskal med palcem in kazalcem. Z drugo roko je zdrsnil v mrežo njunih sramnih dlak in se dotaknil njenega središča. Občutek je bil navdušujoč. Glava ji je padla nazaj; z boki je začela hitreje krožiti. Še naprej jo je božal tam, njenega spolzkega malega sadeža pa se je komaj dotaknil s konico prsta. Njen izbruh je bil uničujoč. Nasajena nanj je močno pritisnila. Zgrabil jo je za ritnici in jo stisnil obse, da sta skupaj izkusila močan vrhunec. Nato se je zrušila na njegove prsi, lovila je sapo, srce ji je divje utripalo ob njegovem. Potegnil jo je k sebi kot otroka in jo močno objel, z ustnicami pa se je pomikal po njenih laseh in ji šepetal. Zaradi udarjanja svojega srca ni razločila besed. Cat se je zbudila z glavo ob vznožju postelje. Pokrita je bila z robom rjuhe in odeje, preostanek posteljnine pa je ležal na kupu sredi postelje. Sedla je, si odstranila lase z oči in se ozrla po spalnici. Razsvetljevala jo je le meglena sivina, ki je bila značilna za čas pred zoro. V hiši je vladala tišina. Vedela je, da je sama.

F*** dan kulture Alex je v odgovor njenemu asistentu nekaj zamrmral, toda oči je imel uprte vanjo. Njen odziv na to, da ga je zopet videla, je bil komičen kliše. Ohromela je. Negibni prsti so izpustili nalivno pero. Z roba mape se je zakotalilo v njeno naročje in pristalo na tleh kombija. »Jaz bom …« Soglasno z mučnim položajem je Jeff zajecljal izgovor, nato pa splezal iz kombija in ju pustil sama. Alex je skozi odprta stranska vrata še naprej strmel vanjo. Na sebi je imel kavbojke in nezlikano majico iz kamrika, rokave je imel zavihane do komolcev. Bil je soparen dan brez vetra, toda njegovi lasje so bili videti, kot bi jih razmršil prav veter. »Živijo, Alex. Kaj pa je tebe prineslo?« Ozrl se je čez ramo in pogledal ekipo, ki je postavljala video opremo na igrišču v parku. Snemalec se je z Jeffom pogovarjal o različnih snemalnih kotih. Asistent režije je preverjal mikrofone. Varnostnik, ki ga je ukazal Bill, se je naslanjal na drevo in kadil. »Nikoli te še nisem opazoval pri delu,« je rekel Alex in se obrnil nazaj k njej. »Vsaj ne na snemanju.« »Ni tako bleščeče, kot se morda zdi, kadar gledaš doma.« »Rad bi ostal, če nimaš nič proti.«

Nekje vmes med omamo in spancem je Alex odšel. Ali pa so to bile le sanje? Ne, njuna erotična medigra je bila nesporno resnična. Na njenem telesu so bili še vedno vidni grenko-sladki vtisi.

Torej o tem ne bosta govorila. Prav. Če bi se rad pretvarjal, da se orgija ni zgodila, tudi v redu. Verjetno je bilo bolje tako. K njej je prišel sredi noči, obupan, prosil je za fizično in čustveno sprostitev, kar je znak, da je imel slabosti tako kot vsak drug smrtnik. Odzvala se je brez kančka upiranja, kar je bilo pokazatelj njene dovzetnosti. Oba sta pokazala pomanjkanje samonadzora in zdravega razuma. Ni ga mogla obsojati, ker jo je izkoristil, ne da bi pri tem ne obsojala sebe, ker se je pustila izkoristiti. Zakaj načeti razpravo o tem? Da bi obema prihranila zadrego, bi se lahko pretvarjala, da se to ni zgodilo? Poleg tega pa ni bila prepričana, da bi se lahko na sončni svetlobi neomejeno in svobodno pogovarjala o tem, kar sta počela v temi. Lica so ji pordela že, ko je le pomislila na to.

štirideseto poglavje Trije dnevi so minili, preden ga je zopet videla. Ni je poklical ali se poskušal dobiti z njo. Pogosto je v teh treh dnevih pomislila, da je morda stres zadnjih nekaj tednov terjal svoj davek, da si je le izmislila, da se je priplazil v njeno hišo, v njeno posteljo in jo popeljal na najbolj razburljivo seksualno dogodivščino, kar jih je kdaj doživela. Toda le dobro se je morala zazreti vase – v svoja čustva in v svoje telo –, da bi vedela, da to ni bilo le plod njene domišljije. Vsi dvomi so izginili, ko je pomolil glavo v novinarski kombi, v katerem sta sedela skupaj z Jeffom in razpravljala o podrobnostih prispevka za Cat’s Kids, ki so ga ravno nameravali posneti. Potrkal je na bok kombija. Pogled je dvignila stran od kartoteke, ki jo je prebirala. Jeff se je obrnil v svojem sedežu.

»Nič nimam proti, če gledaš,« mu je dejala. »Vendar se boš verjetno začel dolgočasiti, preden bomo končali.« »Dvomim.« Jeff je oklevajoče pristopil k njej: »Uh, Cat. Sherry je ravnokar prispela z Josephom.« »Prihajam.« Nadela in zavezala si je športne copate, ki si jih je prej sezula. Alex ji je ponudil roko, ko je stopila iz kombija. »Hvala.« Za dobro Sherry, Jeffa in celotne ekipe je poskušala biti sproščena, čeprav so se ji kolena še vedno šibila, ker se je nepričakovano prikazal.

»Gospod Pierce,« je rekel in pokazal svoje presenečenje. »Pozdravljeni.«

250 Novo_2.indd 250-251

251 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Zaradi Josepha je kmalu pozabila na Alexa. Njegovo rast je ovirala bolezen, ki povzroča ohromelost, zato kljub temu da je bil star sedem let, ni bil videti, kot bi imel več kot štiri. Na nogah je imel opornice, vendar je lahko sam hodil. Imel je velika ušesa in nosil je očala s tako debelimi lečami, da so popačile velikost njegovih oči.

Nato sta se z Josephom sprehodila med drevesi rdečega hrasta, obraslimi z mahom, fotograf pa jima je sledil s kamero na ramenih.

Smehljal se je Cat, ko je krevsal proti njej. »Prišel sem, da bi bil na televiziji,« je ponosno naznanil. Sherry Parks se je zasmejala. »Morda je bolje, da te opozorim, Cat. Je naravni talent. Pazi nanj, sicer ti bo ukradel oddajo.« »Lepo te je zopet videti, Joseph.« Predstavili so ju na pikniku, ki ga je organizirala Nancy Webster. Ko ga je tako zviška gledala, je zožila oči in grozeče zarenčala: »Toda če te ujamem, da me poskušaš zasenčiti, si zgodovina. Ne pozabi, jaz sem zvezda!« »Prav,« je odvrnil Joseph med smehom. »Mar on upravlja kamero?« je pokazal na Alexa. »Ne. On le opazuje. To je gospod Pierce, Joseph. On piše knjige.«

Ko je Jeff objavil, da imajo vse potrebne posnetke, sta Alex in Joseph udarila z rokama. »Če te kdaj zamika, da bi zajadral v zabaviščno industrijo, hočem biti tvoj agent. Zmenjeno?« Josephov nasmeh je kar žarel. Cat je pokleknila in ga objela. »Upajmo na najboljše, prav?« »Prav. Vendar ne skrbi, Cat. Če me ne bodo posvojili, ne bom jezen nate.« V grlu se ji je naredila kepa. Njegov oče je pobegnil, preden se je rodil. Njegova mati je trpela zaradi depresije in bila je narkomanka. Ko je imel Joseph tri leta, ji ga je država vzela. Od takrat je živel v rejništvu. Zaslužil si je ljubezen družine. Z očarljivo osebnostjo in smislom za humor bi bil pravo bogastvo vsake družine. Obžalovala je, ker ga je morala vrniti Sherry, nato pa mu je mahala, vse dokler ju ni bilo več videti. Alex si je z rokavom obrisal potno čelo. »Prav imaš. To res ni tako bleščeče, kot je videti. Dve uri dela za dveminutni prispevek?«

»Knjige? A me hecate?« »Me veseli, da sem te spoznal, Joseph.« Alex se je rokoval s fantom, kot bi bil odrasel. »Visoki ste.«

Če ne štejeva dela v montaži,« mu je rekel Jeff. »In čas snemanja bi bil dvakrat daljši, če ne bi bila Cat takšna profesionalka. Snemanje je treba le redkokdaj ponavljati.« Spogledljivo se je priklonila.

»Ne, to je zaradi škornjev.« Alex je dvignil nogo in pokazal fantu jahalno peto na škornju. »Brez teh sem visok le meter sedemdeset.« Josephov smeh je izbruhnil kot mehurčki iz steklenice penine. Cat si je v mislih rekla, da mora ta smeh ujeti na trak. Le kdo bi se mu lahko uprl?

»Greste?« je asistent režije zaklical iz kombija. Opremo so že naložili. Snemalec je sedel za volanom. Prižgal je motor in klimatsko napravo v kombiju. Varnostnik je mečkal še zadnjo cigareto in se pripravljal na to, da spleza v kombi. O Alexu ni nikoli posumil, niti ga vprašal, kaj počne tam. Bill je zapravljal svoj denar, si je mislila Cat.

Predstavila ga je, nato pa je Jeff naznanil, da bi morali začeti. Josepha je prijela za roko in rekla: »Ne pozabi, najboljši stavki so moji.«

Jeff se je napotil proti kombiju, ona pa je ostala zadaj in zvito pogledala Alexa. »Na tako vroč dan zagotovo nisi prišel sem le zato, da bi opazoval, kajne?«

Z Josephom sta sedela na vrtiljaku. Asistent režije ju je opremil z brezžičnimi mikrofoni in najprej so posneli intervju. Z Josephom je najprej kramljala o nepomembnih stvareh, dokler ni pozabil na kamero in se popolnoma sprostil.

»Bilo je zanimivo.«

»Bi rad, da te posvojijo, Joseph?«

»Našel sem Cyclopsa.«

Roke je položila na boke. »Malce star si za strokovne ekskurzije. Povej, Pierce. Kaj se dogaja?«

»Seveda. Bi lahko imel brate in sestre?« »Mogoče.«

***

»To bi bilo super.« Vsi njegovi odgovori so bili pomirjujoči in prikupni. Intervju so posneli še z nasprotnega kota, tako da bi ga lahko zmontirali z obeh kotov, zaradi česar bi bilo videti, kot da je prispevek posnet z vsaj dvema kamerama.

Čepel je poleg svojega harley-davidsona, menjeval je vžigalno svečko. Ni je bilo treba zamenjati; to je počel le zato, da ni mislil na probleme, ki jih je imel. Če bi vse v življenju delovalo tako dobro kot njegov motor, bi bil srečen moški. Njegov harley je bil edina stvar, na katero se je lahko zanesel, da ga bo ubogala na besedo, ne da bi ugovarjala. Vožnja mu je vedno pognala kri po žilah.

252

253

Novo_2.indd 252-253

21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj Kismet pa je bila čisto druga zadeva.

F*** dan kulture »Kaj misliš?« je vprašal z blagim, posmehljivim enoličnim petjem. Segel je dol, jo zgrabil za roko in ji jo skoraj izpahnil, ko jo je potegnil kvišku. Zakričala je.

Čez ramo ji je namenil zloben pogled. Sedela je na rumeni, plastični vreči, ki jo je zvlekla v senco ukrivljene cedre. Pred nekaj leti je bila ena najboljših bab tu okoli. Vsi moški, ki so ga poznali, so mu zavidali. Bila je vročekrvna in strastna. Ničesar se ni bala. Niti njega ne. Vraga, takrat mu je, če je naredil kaj, kar ji ni bilo všeč, pokazala, včasih ga je spraskala in zgrizla do krvi. Tako dolgo sta se borila, da se je pretep spremenil v kavsanje, kar se je vedno zgodilo. Nasilje jo je najbolj vzburjalo. Bolj je bilo grobo, bolje je bilo. Upirala se je in sopihala, potem pa se drla kot jesihar, ko ji je prišlo. Zdaj pa v temnih očeh, ki so nekoč žarele, skoraj ni bilo svetlobe. Njene oči so bile mrtve. Tudi pri seksu je bila kot truplo, prenašala ga je, nikoli pa ni sodelovala. Celo videti je bila drugače. Tetovažo je skrivala, lase pa poskušala ukrotiti. Ni se več spomnil, kdaj jo je zadnjič videl v oblačilih, ki bi poudarjala njeno postavo. Tudi govorila je drugače. Obuditi staro Kismet je postalo njegovo življenjsko poslanstvo. Zanj je pomenila nenehen izziv. Babura je bila nekje tam. Za praznim izrazom obraza se je prava Kismet posmehovala svetu. Vedel je; moral se je le domisliti načina, kako jo priklicati. Je bila vredna tega sranja, ki ga je moral prenašati zaradi nje?

V tistem trenutku je na dvorišče zapeljal avtomobil in se ustavil ob harleyju. Iz njega je izstopil moški in ju gledal nad streho avtomobila. Cyc je izpustil njeno roko. »Kdo je to?« »Ne vem.« Visok, vitek tip je prišel do njiju. Imel je preračunljive oči in zlobno ukrivljene ustnice. Policist. Cyclops je opazil nevarnost na dva kilometra. Moški je verjetno imel pištolo na hrbtu pod vetrovko. »Kdo si ti in kaj želiš?« je vprašal Cyc in se napadalno postavil proti obiskovalcu. »Iščem moškega, ki sliši na ime Cyclops? Ste to vi?« Cyc je svoji tetovirani roki prekrižal na prsih. Spakoval se je in nagnil glavo na stran ter stresal s srebrnim križem, ki mu je visel iz ušesa. »Pa kaj, če sem?« Moški se ni zmenil za vprašanje, temveč je pogledal mimo njega. »Ste vi Kismet?« »Da.«

Niti približno. Že pred leti bi jo bil pustil, če ne bi imel razloga, da tega ne stori: to si je želela. Všeč bi ji bilo, če bi jo bil vrgel na cesto. Samo zato se je odločil, da jo bo zapustil ob svetem nikoli. Dovolil je, da mu je pobegnila enkrat in takrat so se mu vsi posmehovali.

»Utihni,« je bevsknil Cyc. »Ni ti treba govoriti z njim.« Srepo je gledal moškega in nagonsko vedel, da prinaša težave. »Kdo za vraga si pa ti?«

Čeprav se je on smejal zadnji, mar ne?

»Alex Pierce.«

Ko je Sparky izginil iz njunih življenj, sta nadaljevala tam, kjer sta ostala. No, ne čisto tam. Nikoli več ni bila enaka. Večino časa je gledala skozenj, kot da ga ni. Edino, kar je prodrlo do nje, je bil strah. Ko se ga je začela resnično bati, se je stopila.

»Ne poznam.«

Zato je to, da jo je prestrašil, postalo njegovo najljubše opravilo.

Vrnil se je k avtomobilu in odprl vrata na sovoznikovi strani, ter na kratko govoril z njim, preden je stopil stran in ji pomagal iz avtomobila. Pozno popoldansko sonce se je odbijalo od njenih las, on pa jo je takoj prepoznal.

»Nobenega razloga ni, da bi morali. Toda s sabo sem pripeljal nekoga, ki bi vas rad spoznal.«

Vstal je in si obrisal roke v zbledelo rdečo krpo. »Spravi se v hišo.« »Oh, ljubi bog!« je vzkliknil Cyc, njegova bojevita drža je izginjala. Njegov osoren ukaz jo je prestrašil. To je bila še ena stvar, ki mu je šla na živce – njeno sanjarjenje. Imela je svoj svet, ki mu je bil nedostopen.

Policist ni nikoli dovolil, da bi bilo med njim in rdečelasko več kot centimeter prostora, ko sta se približevala. Ona na to ni bila pozorna. Pogumno ženšče, je pomislil Cyc. Drobcena, a pogumna. To se je takoj videlo.

»Noter je vroče, Cyc,« je rekla. »Raje bi ostala zunaj, kjer prijetno pihlja.« »Ime mi je Cat Delaney.« »Rekel sem, da se spravi v hišo.« »Vem, kdo ste,« je rekel. »Ste prišli po otroka?« »Zakaj?« Kismet se je pognala kvišku, zaradi česar ji je pladenj kroglic, ki jih je imela v naročju, padel na tla. Padle so v blato in se bleščale v sončni svetlobi. »Ne! Ne bom dovolila, da mi ga zopet vzamete!« je zavpila.

254 Novo_2.indd 254-255

255 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Mami?«

enainštirideseto poglavje

Cyc je sunkovito obrnil glavo. Otrok je stal za mrežastimi vhodnimi vrati, prst je imel obešen na spodnjo ustnico. Strmel je vanje s svojimi širokimi, prestrašenimi očmi. Ko je tako strmel, je Cyca zaradi malega usraneta kar zmrazilo.

Cat je strmela v fanta kot ohromljena. Pognal se je skozi vhodna vrata in stekel k materi, ter ji zakopal obraz v krilo. »Vi ste Michaelova mama?« je šibko vprašala Cat. Ženska je previdno pokimala. Cat se je obrnila k motoristu. »Potem pa ste vi George Murphy.«

Ravno je hotel ukazati, naj se pobere v hišo, ko je rdečelaska osuplo zakričala.

»Mar niste prišli zato? Da odpeljete najinega otroka, da ga boste dali na televizijo, da ga posvojijo?«

»Michael!«

Kismet je začela tiho jokati. Cat ji je ponudila roko. »Ne, nisem prišla zaradi Michaela.« Cyclops se je namrščil. »Če niste prišli zaradi njega, kaj pa potem počnete tukaj?« Tako kot je bila rekla Sherry, se je zdelo, da sta se imela Michael in njegova mama zelo rada. Fant je gledal Cat in se sramežljivo smehljal, ker jo je prepoznal, z rokama pa se je še vedno oklepal materine noge. Cat se je obrnila proti motoristu in ga prezirljivo premerila od nog do glave. »Ste mi vi pošiljali grozilna pisma? Če ste mi, sem prišla, da bi vas opozorila, da sem zadevo predala policijo. Če dobim še kakšno …« »Glej, prasica …« »Pazi, prijatelj.« Alex ni povzdignil glasu, vendar je bil dovolj preteč, da je utišal Cyclopsa. Dovolil je, da so presenetljivi dogodki šli svojo smer, toda Cat je vedela, da mu ni nič ubežalo. »Ni treba, da tole postane grdo,« je rekel. »Le odgovorite gospe na vprašanje. Ste ji vi pošiljali časopisne izrezke?« »Ne vem, o čem za vraga govorita,« je zarenčal Cyc. »Ničesar ne vem o nobenih izrezkih. In če se ne spravita z moje …« Cat se je vmešala: »Bili ste prijatelji z nekom, ki je slišal na ime Sparky.« Kismet je zakričala, kot bi bila ranjena. »Sparky?« je ponovila brez daha. »Kaj pa je s Sparkyjem?« »Utihni, prekleto!« je zavpil Cyc. Nato pa je svoj sovražen, enooki pogled usmeril v Cat. »Če iščeš tistega malega štrclja, potem nimaš sreče, stara. Že leta je mrtev.« »To dobro vem.« »Zakaj pa si me potem prišla nadlegovat?« »Vi ste podpisali dovoljenje, da so mu vzeli srce in ga presadili. Meni so presadili srce v nekaj urah po njegovi smrti. Možno je, da sem ga dobila.« Kismet je zasopla, preden si je usta pokrila z roko. Solze so ji zalile oči. »Baje sta si bila zelo blizu,« je blago rekla Cat.

256 Novo_2.indd 256-257

257 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj Kismet je pokimala.

F*** dan kulture

»To je davna preteklost,« je rekel Cyc. »Kaj hočeta od mene?«

»Če se je še kdaj dotakneš, boš šel v zapor, kreten.« Njegov glas je bil tih, a jeklen. »Še prej pa ti bom privoščil pretep, ki ga iščeš. Izkopal ti bom zdravo oko, nato pa se poscal v luknjo. Ko bom končal s tabo, boš res slep in neumen. Prosil jih boš, da te zaprejo za dolgo, dolgo časa, da ne bom mogel do tebe.«

Alex je odgovoril: »Trije ljudje, ki so dobili srce na isti dan kot gospa Delaney, so umrli. Misliva, da jih je umoril član darovalčeve družine, ker se ne more sprijazniti s tem.«

»Izgini mi izpred oči, idiot,« je zagodrnjal Cyc. Očitno ga je bolelo. Alex ga je s kolenom udaril v mednožje. »Nič ji ne bom naredil.«

»Kdor koli jih je že ubil, je zelo jasno izrazil, da sem naslednja na seznamu,« je dodala Cat.

Cat je opazila Michaela. V drobnih pesteh je držal mamino krilo. Obraz je zopet zakopal v blago. »Alex, otrok.«

»Šment, kakšna škoda,« je sarkastično pripomnil Cyc. Alex je v opozorilo stopil korak naprej, toda Cat ga je zgrabila za rokav in ga zadržala. »Mislim, da ne vesta ničesar o tem, Alex.«

Besede so učinkovale kot čarobna paličica. Alex je popustil prijem in izpustil motorista. Odmaknil se je toliko, da je zopet stal poleg Cat, toda še vedno je bil napet, pripravljen na napad.

»Takoj te je prepoznal. Videlo se mu je na obrazu.«

Med njunim sporom je Kismet ostala pokorna, kot bi bila gluha za to. Cat je menila, da je bila navajena nasilnih izbruhov, saj je bila tolikokrat njihova žrtev. »Kismet,« je dejala, »ali veste kar koli o prejemniku Sparkyjevega srca? Kam so ga poslali? Kar koli?«

»Saj je na televiziji, za boga milega!« je zavpil Cyclops. »Kaj pa mislta, da sem slep in neumen?«

Odkimala je in pogledala Cyca, nato pa v tla.

»Mislim, da si navaden tepec,« je odvrnil Alex.

Cat je hotela izvrtati še več informacij, vendar ni hotela vzpodbujati Cycovega besa, ki bi ga brez dvoma sprostil na Kismet in otroku. Obrnila se je proti motoristu, in ne da bi poskušala prikriti prezir, vprašala: »Bo vse v redu z njima?«

»Tiho. Oba. Prestrašila bosta Michaela.« Cat je pogledala Kismet. »Ste kdaj poskušali priti v stik s prejemnikom Sparkyjevega srca?«

»Zakaj pa ne bi bilo?« »Da, sem.« Cyc se je obrnil in se zastrmel v Kismet. »Kaj pa govoriš, jebenti?« Kot bi ga ne bila slišala, je govorila le s Cat. »Kakšno leto zatem, ko se je Sparky ponesrečil, sem šla v bolnišnico, v kateri je umrl. Rekli so mi, naj pokličem v tkivno, hmm …«

»Zato, ker sta zaradi vas že nekajkrat pristala v bolnišnici,« je zaničevalno rekla. »Pomilovanja vredni ste, veste? Ste le smrdljivi nasilnež, ki pretepa žensko in otroka, da bi dokazal svojo moškost.« »Cat.« Tokrat je Alex svaril njo, saj je njeno ime izgovoril čisto potiho iz kotička ust.

»V tkivno banko?«

Cyc je stisnil pesti ob boku. »Ničesar ne vemo o vašem srcu, o Sparkyjevem srcu ali o kakršni koli prekleti pošti,« je renčeče odvrnil. »Še posebej pa ne vemo nič o umorih. Zato izginita, preden se resnično razjezim.«

»Menda. Dali so mi telefonsko številko.«

Alex jo je prijel za roko: »Pridi.«

Cyc je naredil okoren korak proti njej. »Boš že zaprla svojo gofljo? Ničesar jima ni treba povedati. Kje pa sem bil jaz, medtem ko si se ti plazila po bolnišnici?«

Dovolila je, da jo je odpeljal do avtomobila. Alex je obrnil in hitro odpeljal, da bi ju čim prej oddaljil od Georgea Murhpyja.

Še naprej ga je ignorirala. »Poklicala sem številko, ki so mi jo dali. Gospa, s katero sem govorila, je bila tako prijazna, ker pa nisem bila v sorodu s Sparkyjem, mi ni mogla dati nobenih informacij. Rotila sem jo. Hotela sem vedeti, ali …«

»Ne morem verjeti. Ves ta čas sta bila v mojih mapah,« je začudeno rekla. »Cyclops in Kismet. Kako si ju našel?«

»Rekel sem, da utihni!« je nenadoma izbruhnil Cyc in ji dal zaušnico. Cat ne bi bila mogla ustaviti Alexa, tudi če bi hotela. Pognal se je proti Cycu, ga z rokama prijel za vrat in ga vrgel v zunanjo steno hiše.

258 Novo_2.indd 258-259

»Stric Dixie ima dobre arhive. Murphy ima kar nekaj kazenskih prekrškov. Več policijskih postaj ga je opazovalo. Policijska postaja v San Antoniu pa je imela tudi sodni spis, v katerem je bil njegov trenutni naslov.« »Ko se je na vratih pojavil Michael …« Še vedno si ni opomogla od šoka. »Tako prisrčen je in nemočen. Niti pomisliti ne smem na to, da živi s tistim nasilnežem.«

259 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture »Verjetno imaš prav, toda v korist raziskave reciva, da obstaja majhna možnost. Cyclops živi od danes do jutri, zato se brez težav odpravi na potovanje.«

»Kaj pa ženska?« »Mislim, da ima svojega sina zelo rada. Vendar živi v strahu pred Cyclopsom.« »Ko jo je udaril …«

»In vleče s sabo Kismet in Michaela?« je vprašal.

»Sem si želela, da bi ga zdrobil v prah.«

»Bi rekla, da ne. Poleg tega pa sva ugotovila, da se moj zalezovalec zbliža s svojimi žrtvami. Nihče pri zdravi pameti pa se ne bi zbližal s Cyclopsom.«

Pogled je odvrnil od ceste za toliko časa, da jo je lahko presenečeno pogledal. »To praviš ti, ki si me obtožila, da najprej ustrelim in šele potem postavljam vprašanja. Kaj bi pravzaprav rada? Odloči se že.«

»Kaj pa ženska? Morda je vaba, ki pritegne žrtve. Si pridobi njihovo zaupanje, morda sočutje. Cyclops pa jih fenta.«

»Ne začenjaj, Alex. Za to popoldne sem imela dovolj neprijetnih bojev. Potrebujem nekaj časa v svojem kotu, preden se bom znova spustila v boj s tabo.«

Cat je hipotezo zavrnila z odločnim odkimavanjem. »Mislim, da njena skromnost ni zaigrana. Ni se mi zdela potuhnjena. Sicer pa nama je Petey povedal, da je bila zaljubljena v Sparkyja. Kakšen bi bil njen razlog, da bi hotela ustaviti njegovo srce? Dobila sem vtis, da je še vedno zaljubljena vanj, kaj pa ti?«

»Gotovo si utrujena. Še nikoli nisem videl, da bi se tako zlahka predala.« Kismet in Cyclops sta živela jugovzhodno od San Antonia. Do tja je bilo pol ure vožnje, med katero je Cat večino časa slepo strmela skozi vetrobransko steklo. Ko sta dosegla mesto, je že padel mrak. V domovih in poslovnih zgradbah so se prižigale luči. Neonski napisi so mežikali strankam, naj pridejo v restavracije in v kina.

»Ja. Cycu pa to ni všeč.« »Če je bil torej ljubosumen na Sparkyja, ko je bil ta še živ …«

»Želim si, da bi bil moj največji problem odločitev, kateri film naj si ogledam nocoj,« je rekla.

»Bi lahko bil še vedno ljubosumen. Celo toliko časa po Sparkyjevi smrti ji srce še vedno gori zanj,« je rekel Alex in dokončal njeno misel.

»Si pa res vsa iz sebe.«

»Še vedno se ni znebil svojega tekmeca.«

»Mar nimam pravice biti? Izsledila sva Cyclopsa, vendar nisva nič bliže mojemu zalezovalcu.«

»Njegova stara je še vedno zacopana v pritlikavca, ki ga ni premagal le v postelji ampak tudi v boju z noži. Torej se hoče maščevati in pokonča vsakogar, ki bi lahko bil dobil Sparkyjevo srce.«

»Mar misliš, da ni George Srček?«

Pričakujoče ga je pogledala, kot bi pravkar odkrila zdravilo za rak. Toda njen mehurček pričakovanja se je hitro razblinil. »Kar naju pripelje spet do tega, kako si je z zvijačo pridobil naklonjenost tistih treh žrtev. Cyclops ni ravno človek, ki bi se zlil z okoljem. Če nekdo, ki mu je blizu, umre skrivnostne smrti, bo takoj med osumljenci.«

»Misliš ti?« »Želim si, da bi bil, vendar mislim, da ni.« »Zakaj si želiš, da bi bil, in zakaj misliš, da ni?«

Razočarano je vzdihnila. »Ljubi bog, komu bi se sanjalo, da me bo zato, ker sem dobila srce, zasledoval nek psihopat? Bi rad slišal nekaj resnično smešnega? Smešnega v ironičnem smislu.« Roko si je položila na prsi. »Nikoli nisem želela, da bi se do mene obnašali drugače samo zato, ker imam presajeno srce.«

»Želim si, da bi bil, ker bi ga z veseljem zašil. Je zločin, ki čaka, da se bo zgodil. Prej ali slej bo za dalj časa končal v zaporu Huntsville. Raje bi videl, da se to zgodi, preden nekoga poškoduje, še posebej Michaela.«

»Zaradi tega si nekaj posebnega,« jo je nežno opomnil.

»Kot drugo pa si želim, da bi se to končalo za tvoje dobro. Želim si, da bi lahko noč prespala in te pri tem ne bi skrbelo, ali boš dočakala jutro.«

»Toda zaradi tega ne zahtevam posebnega ravnanja. Hočem, da bi ljudje pozabili, da nimam srca, s katerim sem se rodila. Tako pa se zdi, da je to edino, na kar mislijo, kadar so z mano.«

»Vau, hvala, ker si me razvedril in mi dvignil moralo.« Čez nekaj trenutkov je zopet vprašala: »Zakaj pa misliš, da ni Cyclops?«

Varnostnik na parkirišču za zaposlene na televizijski postaji WWSA je tokrat prepoznal Alexov avtomobil in jima je le pomahal, ko sta se peljala skozi vrata. Zadržano se je nasmihal, kot bi bil ključni igralec v ljubezenski spletki.

»Preneumen je, to je ena stvar. To je kompleksen projekt, ki ga je dobro načrtoval in dobro izvršil nekdo, ki ima pamet in potrpljenje. Cyclops pa nima ne enega ne drugega.«

Alex je ugasnil motor in se obrnil proti njej. »Kadar sem s tabo, ne mislim le na to, Cat. Niti približno.« Privlačnosti njegove bližine se je upirala tako, da je povedala šalo. »Saj ne boš opeval mojih las, oči in ustnic, kaj?«

260 Novo_2.indd 260-261

261 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj »Če bi rada. Lahko pa sem bolj mesen in poetično razpravljam o erogenih conah tvojega telesa, kar je pri tebi vse, kar pokriva koža. To vem iz izkušenj.« To je bilo arogantno bahanje, ki pa je nekje globoko v njej izzvalo žuboreč odziv. Trudila se je, da bi ga prezrla. »Šokanten jezik prihrani za svoje romane. Ne bi hotela, da bi ta erotični dialog potratil zame.« Zarežal se je. »Mislim, da ti je všeč.«

F*** dan kulture

dvainštirideseto poglavje »Kaj želite, gospod Murphy?« »Rad bi govoril s tabo,« je rekel Cyclops. »Odpri vrata.« Prisiljeno se je zasmejala. »Ne bom vam odprla vrat.«

»Kaj?«

»Če bom hotel vstopiti, ni nobene jebene stvari, ki bi jo lahko naredila, da bi me ustavila. Zakaj torej ne preprečiš tega, da bi ti razbil vrata?«

»Erotični dialog.« Živo se je spominjala njegovega šepetanja na uho nekaj noči nazaj. Preden bi jo to lahko zopet zapeljalo, je odprla avtomobilska vrata. »Hvala, ker si poiskal Cyclopsa.« »Malce bom še raziskal, preden ga odpiševa.«

»Če ne boste takoj odšli, bom poklicala policijo.« »Kar daj, vendar bo otrok plačal.« Čelo je pritisnila ob vrata. Zmešana bi bila, če bi mu sredi noči odprla vrata, toda kot je poudaril, če bo hotel vstopiti, ga zaklenjena vrata ne bodo ustavila.

»Obvesti me, če se kaj pojavi. Lahko noč, Alex.« »Cat?«

Očitno ji je sledil domov s televizijske postaje. Kako bi sicer vedel, kje živi? Razen če ji je zadnja dva mesece pošiljal pošto.

Pogledala ga je čez ramo. Zdelo se je, da se je prepiral sam s sabo o tem, ali naj glasno izrazi svoje misli ali ne. Nazadnje je preprosto rekel: »Lahko noč.«

Kakor koli, zakaj je sploh razmišljala o tem, ali mu naj odpre vrata? Zakaj ni oddrvela k telefonu in poklicala na številko 911 ter upala, da bo pomoč prišla, preden jo bo lahko poškodoval?

Šla sta vsak svojo pot. Odpeljala se je domov, polna nasprotujočih si čustev. Lahko bi se malo bolj potrudil in poskušal streti njeno obrambo. Zavrnila bi ga, vendar bi se lahko veliko bolj trudil in jo poskušal prepričati, da preživi noč z njim.

Zaradi Michaela. Niti za trenutek ni podvomila o tem, da Cyclops grožnje ne bi uresničil. Kismet morda ni čisto nedolžna, otrok pa zagotovo je. Morda je prepozno, da bi rešila njo, toda za Michaela se je bilo vredno boriti.

V mislih je še vedno premlevala dogodek, ko se je pripravljala na spanje. Ravno je stopila izpod prhe, ko je pozvonil hišni zvonec.

Odklenila je vrata in jih odprla.

Pa ji je le sledil domov!

Bil je mogočen. Alex je bil zelo pogumen ali pa zelo neumen, ker se je upal boriti z njim. Poskušala je ostati hrabra kljub njegovi velikosti in telesnemu vonju, ko jo je odrinil in stopil naprej. Glavo je obrnil sem ter tja, ter opazoval okolje. Na mizi v hodniku je bila kristalna skleda, polna dišavnic. Ponesel jo je k nosu in povohal.

Haljo iz frotirja si je zavezala v pasu in se hitro odpravila proti vhodnim vratom. Pričakovanje se je pretakalo po njenih žilah kot peneče se vino. Bila je vznemirjena. Ko pa je pokukala skozi kukalo in pričakovala, da bo zagledala Alexa, je bila neprijetno presenečena.

»Nič takega ni, kar bi lahko kadili,« je pripomnila Cat. Potuhnjeno se ji je zarežal. »Smešno.« Še vedno se je režal in postavil skledo nazaj na mizo. »Tako torej živijo televizijske zvezde. Nobel. Veliko bolje kot svinjak, ki si ga delim z mojo staro in otrokom, kaj?« Cat se ni hotela strinjati z očitnim. »Kaj počnete tukaj sredi noči, gospod Murphy? Kaj je tako nujnega, da ste morali priti zdaj?« Počasi je šel v dnevno sobo in se vrgel na belo zofo, škornje pa posadil na enak podnožnik. »Hej, ohladi se, prav? Ti si prišla prva k meni, se spomniš? Ti si začela to, ne jaz.«

262 Novo_2.indd 262-263

263 21. 02. 2018 14:39:56


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Začela kaj?«

Režal se je na svoj zloben, zlovešč način in ponovil: »Kismetin pankrt ni moj otrok. Sparky jo je napumpal.«

»To sranje s Sparkyjem. Na tega pezdeta nisem pomislil že leta, nato pa prideš ti skupaj s svojim prijateljem policistom v njegovem finem avtomobilu in premešaš kup dreka o njem.«

Skrb za pohištvo je izginilo skupaj s strahom. Avtomatsko je sedla na roko prenapolnjenega naslonjača. »Niste Michaelov oče?«

Pridušeno se je hihital, ko je z zdravim očesom potoval gor in dol po njenem telesu. »Sparkyjeva rit ni bila nič višja od tvoje.«

»A nisem tega ravnokar povedal?«

Zaradi njega jo je oblivala kurja polt. Še posebej ranljivo se je počutila zato, ker je stala pred njim le v kopalnem plašču. Do katerega telefona v hiši bi prišla najlažje? Kako hitro bi vtipkala 911? Je bila na vratih njene spalnice močna ključavnica? Ni vedela. Nikoli prej je še ni potrebovala.

»Sparky je bil njegov oče.« »Ja. Čudež je, da Kismet po nesreči ni izgubila otroka, ker je bila tako poškodovana. Veliko bolje bi bilo zame, če bi ga, toda mladič se je obdržal. Osem mesecev potem, ko je Sparky izginil, se je rodil njegov pankrt.«

Uporabila je vse svoje igralske veščine, da bi prikrila svoj strah. »Motite se o gospodu Pierceu. Ni policist.«

Catin um ga je prehiteval. Ni ji bilo treba povedati, kako pomembno je bilo to, vendar ji je vseeno.

Zakrohotal se je. »Komu pa misliš, da nalagaš, srči?«

»Ko sta odšla, je otrok začel brbrati nekaj o tem, da te je videl na nekem pikniku. Zdelo se je, da si ga vsa prevzela. Tako kot je on prevzel tebe.« Uhan je zanihal stran od obraza, ko je nagnil glavo in se pretvarjal, da tehta življenjske skrivnosti. »Sprašujem se, zakaj je tako?«

»Sprejela bom vaše boljše poznavanje policistov,« je tiho rekla, nato pa pustila zadevo pri miru. »Sicer pa, zakaj vas moti, da sva zastavila nekaj vprašanj o vašem prijatelju Sparkyju?« »Ni bil moj prijatelj.«

Morda je bil bolj bister, kot je kateri koli od njiju z Alexom pomislil. Zastrašujoče je bilo pomisliti, da je njegova raven inteligence enaka njegovi ravni podlosti.

»Kaj vam torej mar?«

»Ne vem, na kaj merite,« se je zlagala.

»Saj mi ni. Vendar pa sem začel razmišljati.«

»Vraga ne veš,« je rekel med hihitanjem. »Nobeno naključje ni, da sta se s tistim pošastnim usranetom tako ujela. Imaš srce njegovega očka. Ti … uh, katera beseda bi bila prava? Povezala si se z otrokom. Kot sorodni duši. Karma in to sranje.«

To je moralo biti naporno. »O čem?« je vprašala. Igral se je s srebrnim gumbom na usnjenem telovniku. »Misliš, da imaš srce tistega pezdeta, kajne?«

Michaelova slika v Sherryjinih kartotekah je nanjo resnično naredila nerazložljiv vtis. Pa je bilo nerazložljivo?

»Možno je. Toda če nocoj niste prišli priznat treh umorov in tega, da ste mi pošiljali grozilna pisma, potem ne razumem, kako vas to zadeva. Zakaj torej ne date svojih umazanih nog z mojega pohištva in se poberete iz moje hiše?«

»Ne vem zagotovo, ali sem dobila Sparkyjevo srce,« je hripavo rekla.

Z zdravim očesom ji je pomežiknil. »Si pa res ognjevita, kaj, Rdeča? Tudi gobec imaš. Se tudi fukaš tako ognjevito, kot govoriš?«

»Govorite, kar želite.« Vstala je, da bi mu pokazala, da se njegov obisk bliža koncu. »Toda to govorite kje drugje. Zdaj, ko ste prenesli svoje sporočilo, mislim, da se nimava o čem več pogovarjati.«

Če bo dovolila, da jo bo sprovociral, mu bo šla na roko. Tako pa je raje prekrižala roke in poskušala dajati vtis, da se dolgočasi. »Pozno je, gospod Murphy. Prosim, povejte, kar bi radi, in odidite.«

»Vidiš, tu pa se motiš. O veliko stvareh se še morava pogovoriti.«

Glavo je naslonil na blazine na zofi, prestavil noge na podnožniku in se še bolj ugnezdil med blazine, na katerih je sedel.

»Jaz pravim, da si ga.«

»Denimo?« »O denarju.«

To pohištvo bo morala zažgati.

To je bilo zadnje, kar je pričakovala, da bo rekel. »Kakšnem denarju?«

»Mali pankrt ni moj.«

»O denarju, ki mi ga dolguješ.«

»Prosim?«

Padla je nazaj na roko naslonjača in ga skeptično gledala. »Ne sledim vam.«

264 Novo_2.indd 264-265

265 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj »Potem pa naj ti narišem. Če bi Sparky še živel, bi moral on prenašati vso to sranje, ki sem ga moral prenašati jaz. Sprejel sem njegovega otroka in ga vzgojil …«

F*** dan kulture

triinštirideseto poglavje Alex je bil nabit.

»Iz dobrote svojega srca,« je sarkastično dodala. »Prekleto res.«

Njegovi ustvarjalni sokovi se niso le pretakali, temveč so drli. Njegovi prsti se niso mogli premikati tako hitro, kot so njegovi možgani pošiljali signale, toda s to tegobo je lahko živel, dokler so besede prihajale.

Tokrat se je zakrohotala ona. »Michaela ste sprejeli, ker je prišel v paketu s Kismet, in ko je Sparky umrl, ste jo hoteli nazaj. Ne zato, ker bi jo ljubili, temveč zato, ker niste mogli prenesti, da vas je pustila zaradi drugega. In od takrat jo kaznujete zaradi tega.«

Končno se je otresel duhamorne pisateljske blokade. Spet je bil v sedlu, boljši kot prej. Ko so stavki in fraze švigali po njegovih mislih, jih je prenašal na računalniški zaslon.

Podnožnik je brcnil stran in se pognal kvišku. »Prekleta pička me je rotila, naj jo vzamem nazaj.« Cat se je prisilila, da ni odskočila. Bil je nasilnež, ki je tako kot vsi drugi nasilneži užival, kadar je v očeh svojih žrtev videl strah. Morda ji bo prerezal vrat – ali pa ji iztrgal srce – z nožem, ki ga je imel za pasom, vendar mu ne bo ponudila zadovoljstva, da bi jo videl preplašeno.

Zazvonil je telefon. »Prasec.«

»Štiri ušiva leta sem moral prenašati njo in njenega smrkavca,« je rekel. »Po moje sem si za to nekaj zaslužil.«

Poskušal je ne zmeniti se za nadležno zvonjenje in še naprej tipkal. Ob tej pozni nočni uri je to verjetno le napačna številka. Ali Arnie. Arnie je klical skoraj vsak dan, da bi ga vprašal, ali se še vedno videva s Cat. Ko je odgovoril, da se – svojemu agentu ni mogel lagati – mu je odčital lekcijo o tem, da si bo po nepotrebnem nakopal težave.

»Mislim, da nočete vedeti, kaj ste si zaslužili.«

Telefon je znova zazvonil.

»Poslušaj, prasica.« S kazalcem jo je dregnil v sredino prsnega koša. »Če ne bi bilo mene, bi bila umrla. Jaz sem rekel tistemu zdravniku, da lahko vzame Sparkyjevo srce. Če bi jaz rekel ne, bi bila že davno pozabljena.« »To morda drži, morda pa ne drži.«

Ne ustavljaj se, si je ukazal. Zapiši ta stavek, preden ti pobegne. Če se ustaviš zdaj, bo za vedno izgubljen. Izginil bo v prostrano praznino, ki posrka določene besede in navdušujoče fraze takoj, ko pokukajo vate izza tvoje podzavesti, in tik preden jih lahko zagrabiš.

»Jaz pravim, da drži. Ker sem rešil tvojo koščeno rit, hočem nekaj v zameno.«

Telefon je zvonil že četrtič.

»Ah. Tukaj začneva govoriti o denarju.«

Ne zmeni se zanj. Že tedne čakaš na noč, kot je ta, se je opomnil. Končno se ti je odprlo. Razrešil si tisti zaplet – res ne ravno tako, kot si sam pričakoval, toda morda je tako bolje. Dogajanje se odvija hitro in divje; dialog je dober in živahen. Zažiga.

»Zdaj pa dojemaš.«

Kar koli že narediš, ti tepec, ne dvigni telefona!

»Hočete, da vam plačam za srce?« Ozke ustnice je razprl v počasen, pretkan nasmeh. Iztegnil je roko in jo močno potegnil za pramen las. »Takoj, ko sem te zagledal, sem vedel, da si pametna baba.«

Zgrabil je slušalko. »Kaj?« »Alex, lahko … lahko … ne bi te motila, toda …« »Cat? Je vse v redu s tabo?« »Pravzaprav ne. Ni.« »Petnajst minut.« Odložil je slušalko in ugasnil računalnik, vendar ne prej, preden je shranil delo, ki ga je opravil. Na noge si je nataknil tekaške copate, ugasnil luč, zaklenil vrata svojega kabineta in zdrvel iz stanovanja.

266 Novo_2.indd 266-267

267 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Toma Clancyja so verjetno kar naprej prekinjali. Morda bi prodal še kak milijon izvodov knjige Patriotske igre, če ne bi bilo teh malih prekinitev v življenju. Danielle Steele je imela devet otrok. Pomisli, kolikokrat na dan so jo prekinili.

»Tudi sama sem že slišala za to,« je rekla in žalostno pokimala. »Na skupinskih sestankih so omenili, da je to eden od razlogov, zakaj ostanejo prejemniki in darovalci anonimni.« Roke je prekrižala na prsih in si šla z dlanmi gor in dol po rokah. »Vendar nisem vedela, da bi lahko bil kdo dejansko tako pogolten.«

Ko je pritekel na dovoz, mu je Cat odprla vrata. »Hvala, ker si prišel.«

»Cyplops že.«

»Bela si kot stena. Kaj se je zgodilo? Zakaj imaš mokre lase?«

»Tako nagnusen je. Tam, kjer se je s svojimi umazanimi prsti dotaknil mojega prsnega koša in las, se mi zdi, kot bi me nekdo posilil. Privoščila sem si dolgo, vročo prho.«

»Umila sem si jih.« »Umila si si lase? Potem ko si me poklicala zaradi nečesa, kar je bilo slišati kot situacija, v kateri gre za življenje in smrt, si si šla umit lase!« »Nehaj kričati name!« Ukazovalno je pokazala proti dnevni sobi. »Imela sem obiskovalca. Cyclopsa.« Motorist je na zofi in podnožniku pustil svoj odtis. Alex je izdihnil in si šel z roko skozi lase. »Kristus. Kako pa je vstopil?«
»Jaz sem mu odprla.« »Kaj si mu?« »Grozil je, da bo poškodoval Michaela, če mu ne bom.« »Lahko bi te bil poškodoval.«

Skodelico čaja je ponesla k ustom, vendar jo je komaj držala, medtem ko je srebala iz nje, saj so se ji roke tako močno tresle. »Oprosti, ker sem te zmotila, Alex.« »Sploh me nisi,« se je zlagal. »Nisem vedela, koga naj pokličem. Lahko bi bila poklicala tistega poročnika Hunsakerja, vendar mu ne zaupam preveč.« Alex je menil, da je to kompliment. »Prav si storila. Nocoj ne bi smela biti sama. Si Cyclopsa s težavo spravila iz hiše?« »Niti ne. Spregledala sem njegov blef in mu povedala, da bo dobil denar le čez moje truplo.« S šibkim nasmehom je dodala: »Rekel je, da lahko uredi tudi to.« »Lahko bi te bil ubil, veš.«

»Vendar me ni!«

»Povedala sem mu, da bi bilo to zelo neumno, če bi rad dobil denar od mene.«

»Zdaj pa ti kričiš. Kaj je hotel?« »Pojdiva v kuhinjo,« je rekla. »Celo dozo osvežilca zraka sem porabila, vendar ga še vedno voham v zraku.« Šla je pred njim. Na štedilniku je v kotličku s kravjim vzorcem tiho vrela voda. Vprašala ga je, če bi popil skodelico čaja. Šilce čistega viskija, je odvrnil. Čaja pa ne, hvala. Nalila si je skodelico, dodala kavno žličko sladkorja in sedla nasproti njega za kuhinjsko mizo. Prsti, ki jih je ovila okoli skodelice, so se zdeli prosojni. »Kaj je hotel, Cat?«

Alexu se je zdelo, da se je zgodil čudež, ker je Cyclops ni poškodoval. Hkrati pa je bil jezen na Cat. »Pametovala si, kaj? Te kar slišim, kako si stresala šale. Zakaj za vraga si mu mahala z rdečo zastavico pred nosom?« »No, kaj pa ti predlagaš, da bi bila storila? Zlezla skupaj in zajokala, da bi mu pokazala, kako zelo me je strah? Misliti sem morala tudi na Michaela in Kismet. Verjetno se bo znesel nad njima.« »Je bil jezen, ko je odhajal?« »Milo rečeno. Verjetno je mislil, da me bo tako prestrašil, da mu bom kar nocoj napisala ček. Besen je bil, ko sem ga zavrnila. Jasno in glasno sem mu povedala, da mu ne bom dala niti centa.« »Na kar je odvrnil …«

»Denar.«

»Da bom to obžalovala.«

»V zameno za Sparkyjevo srce, kajne?«

Tudi Alex je bil v skrbeh zaradi Michaela in njegove mame, vendar je hotel pomiriti Cat. »Dobro bo premislil, preden bo zopet dvignil roko na Michaela. Pred nekaj tedni se je za las izmuznil daljši zaporni kazni.«

Zgroženo ga je pogledala: »Kako si vedel?« »Bral sem o tem. Nekomu presadijo roženico ali jetra ali kožno tkivo. Ko bolnik ozdravi, se pojavi član darovalčeve družine in zahteva plačilo.«

»Upam, da ga je to dovolj prestrašilo, kajti sorodstvene vezi ga ne bodo ustavile. Michael ni njegov otrok.« Na kratko je povzela, kar ji je povedal Cyclops. »Morda je to razlog, zakaj me je Michae-lova slika tako prevzela, preden sem ga sploh spoznala.«

268

269

Novo_2.indd 268-269

21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Alex se je nagnil preko mize. »Kam meriš?«

pustila izsiljevati, vendar je jasno povedal, da bom obžalovala. Tako ali drugače.«

»Nikamor.«

Nato je dvignila glavo in se zazrla vanj. Prvič odkar sta se spoznala, je bila videti prestrašena. »Alex, rada bi nehala.«

»Daj no, Cat. Pridrvel sem sem, da bi te rešil. Mar nimam pravice, da izvem bistvo?« »Trapasto je.« Rahlo in potrto se je nasmehnila, komaj vidno skomignila in se igrala s kavno žličko – vse to jo je izdajalo, da le zavlačuje. Nazadnje je rekla: »Odkar so začeli zdravniki izvajati presaditve srca, se je razpravljalo o tem, ali se lahko lastnosti darovalca prenesejo na prejemnika.« Potreboval je trenutek, da je to sprejel, nato pa rekel: »Nadaljuj.« »No, ja, smešno je, seveda,« je izjavila rahlo preveč na glas. Vzela si je trenutek, da se je zbrala. »Srce je organ. Je aparat, psihološki stroj. Človeško srce, v katerem prebiva njegova ali njena duša, pa je nekaj popolnoma drugega.« »Zakaj pa si svojo navezanost na Micheala takoj povezala z možnostjo, da si dobila srce njegovega očeta?« »Saj nisem.«

»S tem norim iskanjem mojega zalezovalca. Že skoraj dva tedna se ni oglasil. Prepričana sem, da se je nekdo z izkrivljenim smislom za humor pošalil z mano, to je vse.« »Lažna osmrtnica je bila njegov veliki zaključek. Dosegel je, kar se je bil namenil – vrgel me je iz tira. Zdaj pa je zaključil s svojo igrico.« »Si prepričana?« »Ne, nisem prepričana,« je odrezavo bevsknila. »Vendar nočem prevrniti nobenega kamna več. Vsakič ko ga, zagledam pod njim grdega črva. Strah me je odpirati pošto, ker ne vem, kaj bom našla. Enooki, tetovirani motorist z morilskimi nagnjenji, za katerega do pred nekaj dnevi še slišala nisem, hoče zdaj od mene izsiliti denar in mi ogroža življenje. Bojim se lastne sence. V svojem domu se ne počutim več varno. Ne morem se osredotočiti na delo. Nobenega apetita nimam več in sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje prespala celo noč, ne da bi se zbudila in poslušala, če bom slišala pošasti. Ne potrebujem več tega sranja.« »To ni tako lahko, Cat. Ne moreš kar prenehati.«

»Ja, pa si. Pa tudi Cyclops je.« »Njemu je čisto vseeno, kdo je komu kaj daroval,« je razdraženo rekla. »V tem vidi le način, kako priti do denarja. Michaela sovraži zato, ker predstavlja za Kismet Sparkyjevo živo nasledstvo. Kaznuje jo, ker je izbrala Sparkyja in ne njega. Zaradi tega ji je zagrenil življenje. Saj ni čudno, da je videti tako prestrašena.« »Nisi odgovorna zanju, Cat.« Pogledala ga je, kot bi pravkar uriniral na ameriško zastavo. »Seveda sem! Človeški bitji sta, ki sta v nevarnosti.« »Občudujem tvojo nesebičnost, vendar ne moreš rešiti vseh nesrečnežev tega sveta.« »Če bi jima Cyclops kaj naredil, se s tem ne bi mogla sprijazniti. Bi se lahko ti? Ti človeško življenje ne pomeni čisto nič?« Čutil je, kako je val vročične jeze preplavil njegov obraz. »To bom preslišal, ker si razburjena in ker upam, da se ne zavedaš, kaj si ravnokar rekla. Georgea Murphyja bi najraje zmlel v sončen prah in poskrbel, da ne bi nikoli več položil roke na Kismet ali Michaela. Toda po vsej državi je na milijone žrtev, kot sta onadva.« »Vem, da ne morem rešiti milijonov, vendar bi jima rada pomagala.«

»Lahko. Bom.« »No, jaz pa ne morem in ne bom,« je odločno izjavil in vstal. »Raziskave ne prekineš le zato, ker ti niso všeč dokazi, ki jih odkrivaš.« »Oh, nehaj že govoriti kot kifeljc. Nisi več policist in to ni poštena raziskava. Tako kot ni to zaplet za enega tvojih romanov. To je moje življenje!« »Seveda. In jaz ga poskušam zaščititi. Rad bi videl, da bi živela dlje kot le do četrte obletnice presaditve.« »Tudi jaz bi rada.« Utihnila je in drhteče zajela sapo. V želodcu ga je stisnilo. To, kar bo sledilo, mu ne bo všeč. »Zato bom odšla v Kalifornijo in živela pri Deanu, dokler ne bo obletnica mimo. Vse je že urejeno.« Alex je dlani položil na boke. »Oh, mar res? Kdaj pa si vse to uredila?« »Preden si prišel.« »A tako. Poklicala si me, da bi ti prihitel na pomoč, vendar sem le začasna rešitev, dokler ne boš mogla steči v naročje Dragemu Deanu, mar ne?« je ironično prhnil. »In ti si mene obdolžila, da sem te izrabljal le za seks.« Hotel jo je užaliti, kar mu je tudi uspelo. V oči so ji privrele solze, toda ker je bila Cat, se ni zlomila. »Pospremila te bom do vrat.«

»Saj ne razmišljaš o tem, da bi jim dala denar?« Njun prepir ji je posrkal vso energijo. Ramena je povesila naprej in glavo spočila v dlaneh. »Nikoli se ne bi

270 Novo_2.indd 270-271

»Nehala s čim?«

Dama Judy Anderson v svojih najboljših časih ne bi bila in zvenela bolj kraljevsko užaljena, ko je vstala in zapustila kuhinjo.

271 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Sledil ji je, vendar le do vhoda, kjer je s treskom zaprl vhodna vrata, ki mu jih je odprla.

štiriinštirideseto poglavje

»Nocoj te ne bom pustil same, Cat.« Dvignil je roke, da bi jo utišal, preden je lahko ugovarjala. »Spal bom v dnevni sobi.« S pogledom je ošvrknil zofo in dodal: »Spal sem že na slabših ležiščih, verjemi mi.«

Cyc ni mogel verjeti svojim očem, ko je pridrsal v kuhinjo, da bi popil jutranjo kavo. Kismet je že sedela za mizo. Njen videz ga je osupnil.

»Zdaj pa lahko udarjaš z nogo ob tla, se jeziš in preklinjaš, kar koli, vendar boš zapravljala energijo. Energijo, ki je očitno nimaš. Lahko se kujaš, se pakiraš za na pot, si lakiraš nohte na nogah, kar koli želiš, vendar te ne bom spustil izpred oči, dokler ne bomo vedeli, kaj bo Cyclopsova naslednja poteza.«

Bila je našminkana tako kot takrat, ko jo je spoznal. Močno naličena, kar je poudarjalo in zasenčilo njene temne oči. Debela rit, ki jo je preziral, je izginila. Imela je razpuščene lase, ki so ji razmršeno padali na ramena. Prav tako so izginila dolga krila in ohlapne bluze, ki jih je nosila zadnja štiri leta. Spet je bila v oguljenih kavbojkah, ki so se njeni riti prilegale kot kirurška rokavica. Tetovirane prsi so se stiskale v globoko izrezani, ozki, črni majici z naramnicami. Kot bi od Sparkyjeve smrti hodila v spanju, zdaj pa se je nenadoma prebudila. Presenetljiva preobrazba se je zgodila čez noč. In ni bila le na površju. Njen mračen izraz na obrazu je bil reminiscenca stare Kismet. V trenutku, ko je stopil v sobo, je vstala in mu natočila skodelico kave. Njeni gibi so bili hitri in odsekani, nemir izpred davnih let se je vrnil. Posumil bi, da je zadeta, če se ne bi zaklela, da se ne bo več drogirala, ko je prišel otrok. »Boš zajtrk?« je vprašala. Nezaupljiv do nenadnega preobrata je rekel: »Če bi hotel zajtrk, bi ti to povedal, mar ne?« »Ni treba, da si kreten.« Nalila si je še eno skodelico kave in se vrnila k mizi. Iz pepelnika je vzela prižgano cigareto, potegnila in oblak dima usmerila proti stropu. Cigaretam se je odpovedala, ko je bila noseča in od takrat ni več kadila. Ko je opazoval njene polne, rdeče ustnice, kako objemajo filter cigarete, je v sebi začutil nemir. Takšno jo je videl že tisočkrat – jezno in kinetično –, vendar je minilo od takrat že prekleto veliko časa. Do tega trenutka se ni niti zavedal, kako zelo je pogrešal njeno predrznost. Toda Cyc je bil že po naravi precej sumničav in je le redko čemu verjel. »Kaj te je pičilo?« je vprašal. Cigareto je ugasnila tako, da jo je nejevoljno zmečkala ob rumenorjavo steklo. »Morda si mi včeraj le vtepel kaj razuma v glavo.« »Zaslužila si si.« Kar dobro jo je obdelal, ker je zaradi nje izpadel bedak pred tisto prasico Delaneyjevo in njenim ljubčkom policistom. Pod močnimi ličili so bile modrice komaj vidne. »Ne morem verjeti, da ti ni hotela dati denarja.« Medtem ko sta izpila steklenico vina in posnifala nekaj črt kokaina, ji je povedal za svoj neuspešen obisk pri Cat Delaney. »Ne skrbi. Si bo že premislila.« »Toda kdaj?«

272 Novo_2.indd 272-273

273 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj »Kakor hitro se bom česa domislil.« Srkal je svojo kavo. »Kdo pa misli, da je? Če ne bi bilo Sparkyja, bi bila mrtva.« »Pravi, da je morda dobila srce koga drugega. Da morda ni bilo Sparkyjevo.« »Četudi ni bilo, mi je dolžna,« je rekla Kismet in kljubovalno vrgla glavo nazaj. »Zadnja štiri leta smo se komaj preživljali, ona pa je živela na veliki nogi. To ni pošteno.«

F*** dan kulture Majico ji je potisnil gor in zgrabil njene prsi, jo ščipal za velike bradavice. Nato je obrnila glavo in ga ugriznila za roko. Zopet jo je klofutnil, nato pa se nagnil nadnjo, in jo močno ugriznil v bradavičko, preden jo je začel sesati, kot bi bilo od tega odvisno njegovo življenje. Zvijala se je pod njim, ga praskala po golem hrbtu in preklinjala. Vanjo se je zarinil s takšno močjo, da so noge na mizi zaškripale in da je skoraj izgubil ravnotežje. Z močnimi stegni se je oprijela njegovih bokov, na hrbtu prekrižala gležnje in svoje nohte pogreznila v njegovi ritnici.

»Dobili bomo denar od nje. Le nekaj si moram izmisliti.«

Skoraj takoj mu je prišlo, njej pa tudi. Z rokama je zamahnila nazaj čez glavo in kavni skodelici ter pepelnik zbila na tla. Glavo je premetavala sem ter tja in lasje so ji kar plapolali. Zobe je tako silovito zasadila v spodnjo ustnico, da so predrli kožo. Še dolgo potem, ko je bilo vse končano, so se ji prsi še vedno dvigale in spuščale.

»Tudi sama sem razmišljala.«

Cyc jih je grobo pogladil s svojimi žuljavimi dlanmi. »Krasni joški.«

Zdravo oko je zlovešče zožil. »Mar res? O čem?«

Globoko v grlu je zagodla od zadovoljstva in se začela nemirno premikati, usločila je hrbet in zamenjala položaj nog. Njen obraz je bil zardel, njene ustnice zatečene. Na spodnji ustnici se ji je pojavila kapljica krvi. Na vrat se ji je prilepil pramen vlažnih las. Pogledala ga je skozi zaspane, napol priprte oči in mu namenila pokvarjen nasmeh, ki se ga je tako dobro spominjal.

»Ukrepati morava, preden ji začne tisti prijatelj policist polniti glavo z neumnostmi. Vse bi nama lahko uničil.« Vstala je, kot bi jo sedež ugriznil za rit. Polna nikotina in kofeina je začela korakati gor in dol. Cyc se je strinjal s tem, kar je govorila, vendar bi bilo videti kot slabost, če bi prehitro privolil. »Ti pa se ne vmešavaj,« je razdraženo rekel. »Vse imam pod nadzorom.« Sunkovito se je obrnila in se soočila z njim. »Vraga imaš! Dovolil si, da te je zmedla s svojim lepim obrazom in velikimi modrimi očmi. Kljub vsem svojim grožnjam nisi ničesar dosegel.«

»V tvoji pički so udavi. To sem vedno govoril.« Energično se je zasmejala. »Bogata bova, Cyc. Bogata.« »Prekleto res.« Poskušal se je odmakniti, vendar ga je vklenila s svojim stegni. »Kam pa misliš, da greš?«

Pognal se je kvišku in ji prisolil močno zaušnico. Na njegovo začudenje mu jo je vrnila. Njena dlan je pristala na njegovem ušesu, ob tem pa je tako počilo, da mu je zvok poškodoval bobnič. Kljub temu je slišal vsako besedo, ko je zasikala. »Tvojega sranja ne bom več prenašala, ti prasec. Zadnjič si me udaril.« Njena preobrazba je bila vznemirljiva, vendar je bila določena meja, do katere ji bo dovolil. Želel je, da bi bila nekaj vmes med vzkipljivko, ki je bila, in med navadno capo s kravjimi očmi, ki je postala.

Srčni utrip se mu je okrepil. Za staro Kismet enkrat nikoli ni bilo dovolj. Vrnila se je. »Kar precejšen nered si naredil tam spodaj,« je zašepetala in se nespodobno nasmehnila. »Počisti za sabo.« Z rokama ga je zgrabila za glavo in jo potisnila med svoja stegna.

»Imam nekaj, česar boš vesela.« Zgrabil jo je za okrogle podlakti, jo potisnil ob kuhinjski pult in jo ukleščil s svojim telesom. Borila se je, da bi jo izpustil, kar je moral storiti, da ji je odpel kavbojke. Medtem ko ga je s pestmi tepla po glavi, mu je uspelo, da ji je oprijete kavbojke potisnil navzdol in jih čisto slekel. Poskušala je zbežati iz sobe, vendar jo je zgrabil za lase in jo povlekel nazaj. Dvignil jo je na mizo in ji razprl stegna. Z dlanjo na njenih prsih jo je pritisnil na mizo, medtem ko si je odpenjal gumbe na kavbojkah. Osvobodil je tiča. Cyc je zagodrnjal od zadovoljstva in presenečenja, ko ga je z roko čvrsto prijela zanj. Požrešno in poželjivo ga je drgnila, tako kot pred leti, ko se ga kar ni mogla nasititi, ko je bil seks zanjo tekmovanje moči in vzdržljivosti, v katerem je običajno zmagala.

274 Novo_2.indd 274-275

275 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

petinštirideseto poglavje

F*** dan kulture Iz svojega položaja na sosednjem oknu je Alex rekel: »Vrni se v svojo sobo, Cat. Počakaj tam, dokler ne otipam situacije.«

Potrkal je na vrata njene spalnice. »Cat?«

»To pa ne.«

»Skoraj sem že gotova. Je taksi že prišel?«

»Zdaj ni čas – vau!« je nenadoma vzkliknil. »Tisto je Kismet, mar ne?«

»Ne, toda Cyclops je.« Sunkovito je odprla vrata. Alex je pregledoval bobnič svojega revolverja. Ko je videla nabito orožje, je zadrhtela. »Enkrat so se peljali mimo in verjetno obkrožili ulico,« ji je rekel. »Ravnokar sem jih videl obrniti na koncu ulice. Sem so namenjeni.« »‘So’?«

Cat je morala dobro pogledati, da se je prepričala. Če Kismet v naročju ne bi imela Michaela, je ne bi bila prepoznala. Ko je izzivalno stopala po pločniku, je provokativno migala z boki. Včeraj bi jo lahko oplašil že s pogledom. Danes pa se je zdela pripravljena, celo željna zoperstaviti nasprotniku, ki bo dovolj hraber, da ji bo oporekal. Trikrat je pritisnila na zvonec. Cat je s pogledom ošvrknila Alexa. Pokazal ji je, naj odpre vrata, nato pa stopil na drugo stran, da so ga, ko so bila odprta, zakrila. Cat je previdno odklenila vrata in jih na pol odprla.

»Michael in Kismet sta z njim.« »Ljubi bog.«

Kismetine solze, ki so se ji nabirale v očeh, je takoj opazila. Niso se skladale z njenim vlačugarskim makeupom in bahavo samozavestjo, s katero se je približala hiši. Nato je Cat opazila, da ji ustnice drhtijo.

»Seveda,« je mračno rekel Alex. »Predvidevam, da ju bo uporabil kot talca, da bi te omehčal.«

»Prosim,« je zašepetala. »Prosim, pomagajte mi.«

Po njunem sinočnjem prepiru se je Cat umaknila v svojo sobo in se spakirala za potovanje v Kalifornijo. Ko je končala, je ugasnila luči ter se odpravila v posteljo, vendar ni zaspala. Slišala ga je, kako je hodil po sobah v hiši, verjetno je preverjal, ali so vsa okna in vrata zaklenjena. Kljub temu, da je bila jezna nanj, je bila vesela, ker je ostal. Veliko bolj varna se je počutila, ker je bil tam in bedel.

Kljub temu da Cat poročnika Hunsakerja Alexu ni preveč laskavo opisala, je ta bil prizanesljiv do svojega stanovskega kolega. Na žalost pa je Hunsaker izpolnil pričakovanja. V trenutku, ko je stopil v Catino dnevno sobo, ga je Alex označil za gumpca. Njegov ego je bil tako napihnjen kot njegov pivski trebušček.

Ko sta se danes zjutraj srečala v kuhinji, sta se obnašala ko dva vljudna tujca. Ponudil ji je kavo, ki jo je bil skuhal, ona pa se mu je zanjo zahvalila. Vprašal jo je za čas njenega leta in se ji ponudil, da jo odpelje na letališče.

»Zdi se, da naju je usoda vendarle združila,« je rekel Cat in se široko nasmehnil. V kotičkih ustnic so se pokazali madeži tobaka.

»Hvala, vendar sem že poklicala taksi, ki me bo prišel iskat.«

»Zdi se, da res.« »Žena je bila res zelo vesela avtograma.«

»Prav,« je odvrnil. Nato se je vrnila v svojo sobo, da bi se oprhala in oblekla. Nista več spregovorila. Zdaj pa mu je po kratkem hodniku sledila v dnevno sobo. »Morda se ne bodo ustavili, ko bodo videli tvoj avtomobil pred hišo,« je upajoče rekla Cat.

»Hvala. Poročnik Hunsaker, to sta Patricia Holmes in njen sin Michael.« Kismet je pozdravil tako, da je kratko pokimal.

»Ko si šla v posteljo, sem ga prestavil v garažo.«

Medtem ko so čakali, da pride policija, je Cat ostala v spalnici skupaj s Kismet in Michaelom. Ko so se pojavili, ni bilo na Kismetinem obrazu nobenih sledov ličil. Lase je imela spete s sponko. Oblečena je bila v pajaca, verjetno edini kos oblačila v Catini omari, ki je bil dovolj velik zanjo.

»Oh.«

Cat je Hunsakerja obrnila proti njemu. »To pa je Alex Pierce.«

»Bolje bo za naju, če bodo mislili, da si sama. Element presenečenja je na najini strani.«

»Pierce.« Detektiv mu je segel v roko.

Razprla je letvice na žaluzijah na enem od oken na sprednji strani in opazovala motorno kolo, ki se je počasi premikalo po ulici proti njeni hiši.

276 Novo_2.indd 276-277

277 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture »Gospa Holmes je Cyclopsa prelisičila, da ju je z Michaelom vzel s sabo, da bi lahko podkrepil svoje grožnje,« je rekel Alex.

»Alex je nekdanji policist,« mu je povedala Cat. »Mar res? Od kod pa?« »Houstona.«

»Ko je izginila v hišo, so ga njegovi živalski nagoni verjetno opozorili, da ga je prevarala in da bo v riti, če se ne bo pobral.«

»Houstona, kaj?« Alexa je premeril od nog do glave. »Kako pa to, da ste zapustili policijo?«

»Torej se je odpeljal?«

»To ni vaša stvar.«

»Ja. Vendar je še prej zakričal: ‘Ubil te bom, Kismet. Tebe in tvojega pamža.’ Ker me lahko Michael sliši, ne morem dobesedno ponoviti, toda izpustil sem le nekaj pridevnikov. Nato je oddivjal. Nevaren kriminalec je na prostosti,« je dodal Alex kot blag očitek za detektivovo zamudo.

Ves osupel je Hunsaker rekel: »Ah, ne postanite takoj zadržani.«

Hunsaker se je obrnil h Cat. »Boste še kaj dodali?«

»Saj nisem. Le dejstva navajam.« Glasno se je odkašljal in si popravil pas. »Prav, kdo mi bo povedal, kaj se je zgodilo?« »Alex?« ga je spodbodla Cat. »Ti si videl več kot mi.« Opisal je dogodke prejšnjega dne in tistega jutra, ki so se končali s Kismetino jokajočo prošnjo na Catinem hišnem pragu. »Cat ni postavljala nobenih vprašanj. Oba s fantom je potegnila v hišo in zapahnila vhodna vraga. Gospa Holmes je bila čisto prestrašena. Rekla je, da bi jo Cyclops ubil, če bi jo dobil v roke, ker ga je izdala. Tudi Michael je bil prestrašen. Ni razumel, kaj se dogaja, vendar je začutil, da je mamo strah. Cat sem rekel, naj ju odpelje v svojo spalnico.« »Takrat sem poklicala vas, poročnik,« se je vmešala Cat. »Vendar me je bilo strah, kaj bi lahko storil Cyclops.« »Rekel sem ji, naj je ne skrbi, da bom to barabo ustavil, preden mu bo uspelo priti v hišo.« Hunsaker je pogledal revolver, ki je ležal na mizi. »Ni več nabit,« je rekel Alex. »Kaj pa motorist?« je vprašal Hunsaker. »Ta Cyclops. Kaj je storil potem?« »Ni pričakoval, da bo Cat potegnila Kismet v hišo in zaloputnila vrata. Zato je potem takoj začutil, da je nekaj narobe. Zakričal je in vprašal, kaj za vraga se dogaja. Ker mu nisem odgovoril, je postal ves razburjen. Zakaj za vraga ste tako dolgo hodili, Hunsaker,« je nadaljeval Alex. »Če se ne bi tako vlekli, bi lahko bil Cyclops že za rešetkami in čakal na obtožbo zaradi napada in izsiljevanja.« Detektiv je preslišal njegovo kritiko in se obrnil proti Cat. »Sinoči je od vas poskušal izsiliti denar?« »Tako je.« Povzela je Cyclopsov obisk. »S temle pa ni dobro češenj zobati,« je pripomnil, ko je končala. »Zakaj me niste poklicali?«

»Le to, da sva bila z Alexom priči, ko je gospod Murphy včeraj popoldan udaril gospo Holmes v njuni hiši.« To je postajalo preveč zapleteno zanj. Popraskal se je po glavi. »Ni mi čisto jasno, zakaj sta šla tja.« »Hotela sva raziskati namig v tisti drugi zadevi, o kateri sem že govorila z vami v vaši pisarni,« je rekla Cat. »Mislite na tiste časopisne izrezke?« »Da. Mislila sem, da jih morda pošilja Cyclops.« »Pa jih je?« Pogledala je Kismet, ki je energično odkimala. »Mislim, da ne,« je dejala Cat. »Vendar vseeno sodi za zapahe. To lahko preverite tudi pri socialni službi. Že nekajkrat so ga prijavili zaradi zlorabe otroka. Izpustili so ga zaradi malomarnosti tožilca.« »Kaj pa ona?« s prstom je pokazal na Kismet. »Tudi ona je bila vpletena, vendar le zato, ker se ni mogla upreti Cyclopsu, ker jo je bilo strah maščevanja.« Hunsaker pomignil proti umazani zofi: »Lahko sedem?« »Izvolite,« je rekla Cat. Spustil se je na rob blazine in naslovil Kismet, ki je sedela na stolu in v naročju držala Michaela. Cat je sedla na naslonjalo stola, da bi ublažila pogovor. »Kako se boste zagovarjali?« je vprašal Hunsaker.

»Ker je poklicala mene,« je rekel Alex. »Tukaj sem bil preostanek noči.«

Kismet je boječe pogledala Cat, ki jo je prijela za roko in ji jo opogumljajoče stisnila. »Povejte jim, kar ste povedali meni.«

Hunsaker je razumel namig. Odkašljal se je in rekel: »Kaj pa danes zjutraj? Kdaj se je vrnil?«

Obrisala si je solze in si živčno zmočila ranjene in zatečene ustnice. »Včeraj, ko sta odšla,« je pokimala proti Cat in Alexu.

278 Novo_2.indd 278-279

279 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj »se je domislil načrta, kako od nje dobiti denar za Sparkyjevo srce.« »Kdo je Sparky?«

F*** dan kulture Morala sem se pretvarjati, da mi je to všeč. Morala sem ga prepričati, da sem postala spet tista stara jaz, kakršna sem bila, preden sem se zaljubila v Sparkyja.« Začela je močno jokati. »Storili ste, kar ste morali storiti, Patricia. Nihče v tej sobi vas ne more obsojati.«

Alex je zapolnil vrzeli. Hunsaker pa se je obesil na vsako besedo. »Jezus, to pa je zapleteno,« je zagodrnjal in se obrnil nazaj h Kismet. »Cyclops je hotel dobiti denar v zameno za Sparkyjevo srce. Sparky pa je bil biološki oče vašega otroka, imam prav?« Kismet je prikimala in pobožala Michaela po glavi. Odkar ju je Cat potegnila v hišo, se fant ni ločil od nje. Nobenega dvoma ni bilo, da mu je popolnoma predana. »Cyc je včeraj zvečer prišel domov zelo pozno. Bil je jezen, ker mu gospa Delaney ni hotela dati denarja,« je Kismet povedala detektivu. »Rekel je, da se mu je posmehovala.« Alex je osupnil: »Posmehovala si se mu? Tega mi pa nisi povedala. Si nora?« »Ne, nisem nora.« »Tiho!« je ukazal Hunsaker. Preteče je pogledal Alexa. »Opravičujem se za prekinitev, gospa, uh, Holmes, kajne? Nadaljujte.« »Cyc je vzel kokain in postal resnično zloben. Poskušala sem se mu izogibati, vendar me je vseeno dobro zdelal. Ko je izgubil zavest, sem budna ležala in poskušala ugotoviti, kaj naj storim.« Temne oči so se ji začele svetlikati zaradi novega navala solz. »Gospa Delaney se je zdela tako prijetna gospa. Videla sem jo na televiziji, kjer pomaga tistim otrokom. Tudi do Michaela je bila prijazna na tistem pikniku.« »Kakšnem pikniku?«

Catin nežen in razumevajoč glas je Alexa in Hunsakerja izključil tako učinkovito, kot bi zaprla jeklena vrata trezorja. Kismet se je s seksom pogajala za svoje življenje. Le malo moških bi se znalo vživeti v njen položaj. Toda le ženska je lahko razumela popolno ponižanje tega. V tistem trenutku se je Alex počutil krivega samo zato, ker je bil moški. Spraševal se je, ali se je tudi Hunsaker počutil tako kot on. Verjetno ne. Hunsaker je bil preveč neumen, da bi dojel kaj tako abstraktnega. Imel pa je dovolj sočutja, da je pogledal stran in ostal tiho, dokler se ni Kismet toliko zbrala, da je lahko nadaljevala. »Potem sem prepričala Cyca, da me pripelje sem in mi dovoli, da tudi sama poskusim pri gospe Delaney. Rekla sem, da bom uporabila Michaela, ker ji očitno ni vseeno zanj. Cycu zamisel ni bila všeč, vendar sem mu oporekala, češ da z grožnjami ni izvabil denarja iz nje, zato jo bom jaz poskusila uloviti na karto sočutja. Nazadnje je le privolil.« Michaela je stisnila k sebi. »Hoja od robnika do vhodnih vrat je bila neskončno dolga. Na smrt me je bilo strah, da bo Cyc spoznal moj načrt, preden bom prišla do vrat.« Ko se je obrnila h Cat, je bil njen izraz obraza poln spoštljivega občudovanja. »Ne vem, kaj bi storila, če bi mi zaprli vrata pred nosom. Nikoli vam ne bom mogla poplačati.« »Rada bi le, da sta z Michaelom varna pred tistim grobijanom.« »Ga boste tožili?« je Hunsaker vprašal Kismet. »Da.

»Nepomembno,« je odrezavo rekel Alex. »Dovolite ji, da pove svojo zgodbo, prosim.« »Jaz nisem tisti, ki jo kar naprej prekinja. Vi jo.« Hunsaker je Kismet pokazal, naj nadaljuje.

»Ste prepričani? Včasih se dekleta prestrašite, ko pride do tega.« »Ne bo se prestrašila,« je razdraženo rekel Alex.

»Nisem hotela, da bi Cyc nadlegoval gospo Delaney. Vendar sem bila zelo vesela, ko sem izvedela, da je Sparkyjevo srce morda rešilo življenje nekoga, kot je ona. To, da se mu je zoperstavila, mi je vlilo poguma. Zato sem se odločila, da se mu bom zoperstavila tudi sama.«

»Jaz pa tudi ne,« je dejala Cat. »Grozil je meni in njima, če mu ne dam denarja. To je izsiljevanje. Pričala bom proti njemu. Lahko računate na to.«

»Vendar ni imela ne denarja ne prevoza, pa tudi nikogar ni mogla poklicati na pomoč,« je dodala Cat. »Če bi poskušala pobegniti, ne bi prišla daleč, preden bi jo našel.«

»Toda najprej ga morate najti,« je Alex nejevoljno rekel Hunsakerju. »Medtem pa sva gospe Holmes in Michaelu zagotovila varno zavetje.«

»Pretepel bi mene in Michaela verjetno tudi,« je dejala Kismet. »Vedela sem, da je moja edina možnost ta, da ga prelisičim. Zato sem danes zjutraj …« S težavo je pogoltnila slino.

Detektiv se je pognal kvišku. »Veliko dokumentov je treba izpolniti. Boste lahko danes popoldan prišli na policijo in podali izjave?« Zmenili so se za uro. »Za Georgeem Murphyjem bom izdal splošno policijsko opozorilo vsem policistom. Imam njegov opis in opis njegovega harleyja. Kot bi mignil, ga bomo imeli v priporu.«

Cat jo je objela čez rame. »Nadaljujte, Patricia,« ji je nežno prigovarjala. »Skoraj pri koncu ste že.« Kismet je prikimala. »Včeraj zvečer sem dala Michaelu pomirjevalo, da bi danes zjutraj dlje spal. Vem, da to ni bilo prav, toda nisem mogla …, nisem hotela tvegati, da bi videl …, Cyca sem danes zjutraj zrajcala, veste?

280 Novo_2.indd 280-281

»Ne boste ga našli,« je s tiho gotovostjo rekla Kismet. »Ducat skrivališč ima. Veliko ljudi je, ki ga bodo pripravljeni skriti. Ne boste ga našli.«

281 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Alexa je bilo strah, da ima prav, vendar je svoje mračno mnenje zadržal zase. Če in ko bodo ujeli Cyclopsa, bo to verjetno zaradi motoristove nepazljivosti in ne zaradi učinkovitosti policije.

Cat, ki je med izmenjavo držala Michaela, ga je močno objela, nato pa ga izročila materi. »Kmalu vaju bom obiskala, če vama bo prav.«

Hunsaker pa je vihravo obljubljal, da bodo Cyclopsa kmalu imeli v policijskem priporu. »Sprostite se in vse skupaj prepustite nam, gospa.« Michaelu je razmršil lase. »Prikupen otrok.«

»Da,« je goreče rekla Patricia. »Vesela bi bila, kajne, Michael?« Sramežljivo je prikimal.

»Hvala, ker ste prišli,« je rekla Cat, ko je okorno šel proti vratom.

Cat se je v grlu delala kepa. »Srečno za zdaj. Sherry bo poskrbela za vaju.«

»Niste nikoli ugotovili, kdo vam je pošiljal tiste skrivnostne časopisne izrezke?«

»Spremil vaju bom do avtomobila,« se je ponudil Alex, ko je opazil, da je Patricia strahoma stopala skozi vrata. »Morda ne bi bilo slabo, če bi se vrnili po isti poti in šli po ovinkasti cesti, da bi se prepričali, da vam nihče ne sledi,« je predlagal Sherry.

»Bojim se, da ne. To sem raziskovala, ko sem dregnila v tale osir. Seveda sem vesela, da se je to zgodilo. Rešili smo Patricio in Michaela.« Alex je to, da je Cat Patricio naslavljala le še z njenim pravim imenom, vzel kot znak spoštovanja. Kismet je bila stvar preteklosti.

»V takšnih primerih je to standardni operativni postopek,« je rekla z nasmeškom.

»Ste od takrat dobili še kakšno čudno pismo?« je vprašal Hunsaker.

Stopil je na verando in jim, ko je pregledal bližnjo okolico, pokazal, da je zrak čist. Patricia je ostala zadaj in je prijela Cat za roko. Govorila je iskreno in urno, kot bi si tega ne upala nikoli več storiti, če besed ne bi priganjala.

»Ne.« »Vidite,« je rekel, zadovoljen sam s sabo. »Verjetno ne boste nikoli izvedeli, kdo vam je to pošiljal. Že vseskozi se mi je zdelo, da ni to nič nevarnega.«

»Tako dobri ste. Tako prijazni do ljudi. Sparky je bil edini človek, ki sem ga poznala, ki je bil takšen, kot ste vi. Mislim, da morate imeti njegovo srce.«

Cat je bila bolj olikana, kot si je Alex sploh lahko predstavljal. Kljub Hunsakerjevi vzvišenosti se mu je prijazno zahvalila za čas in pomoč. »Pozabil sem ti povedati,« je rekel Cat, ko je zaprla vrata za detektivom. »Medtem ko smo čakali na Hunsakerja, je prišel tvoj taksi. Taksistu sem dal deset dolarjev napitnine in ga odslovil.« »Hvala. Čisto sem pozabila na to.« »Boš vseeno šla v Kalifornijo?« »Dokler ne bom prepričana, da sta Patricia in Michael na varnem, ne. Poklicala sem Sherry – se že ukvarja s tem.« Prišla je čez pol ure. »Našla sem hišo, za katero mislim, da vama bo všeč,« je rekla Patricii in Michaelu. »V njej živijo še tri druge ženske in njihovi otroci, ter svetovalka, ki je vedno tam. Dva otroka sta Michaelovih let, zato se bo imel s kom igrati. Imela bosta svojo spalnico in kopalnico, ter vso zasebnost, ki jo bosta želela. Toda jedla bosta skupaj z ostalimi, pa tudi določene obveznosti bosta imela.« Patricia ni mogla verjeti, da ima takšno srečo. Bila je neizmerno hvaležna in je brez sramu jokala. »Vse bom z veseljem naredila. Izpolnjevala bom svoje obveznosti in obveznosti vseh drugih, da naju le Cyc ne bo mogel najti.« Kmalu so se znašli na hišnem pragu, da bi se poslovili. »Na varnem bosta,« je poudarila Cat. »Če bosta kar koli potrebovala, ali pa bosta želela govoriti z mano, me pokličite. Saj imate številko, ki sem vam jo dala?« »V žepu.«

282 Novo_2.indd 282-283

283 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

šestinštirideseto poglavje Delo je bilo Catino čudežno zdravilo. Celo takrat, ko je imela težave s srcem, je naporno delala na limonadi Passages. Kadar je bila depresivna, je delala. Kadar je bila srečna, je delala. Po najnovejših dogodkih je v delu iskala oddih. Prej je poklicala Jeffa Doyla in mu razložila, zakaj je ne bo do kosila. »Podrobno ti vse razložim, ko pridem tja.« Držal jo je za besedo. Ko sta bila v zasebnosti njene pisarne, je z vedno večjo nejevero poslušal njeno zgodbo. »Moj bog, Cat. Ta George Murphy pa se zdi pravi brutalnež. Lahko bi te bil ubil.« »No, pa me ni.« »Zakaj se ne držiš načrta in ne greš v Los Angeles? Morda bi morala za nekaj dni zapustiti mesto.« »Sem že poklicala Deana in odpovedala potovanje.« Če bi odšla v Kalifornijo zdaj, bi bilo to strahopetno. Michaela in Patricie to ne bi navdalo z zaupanjem, saj jima je zagotovila, da bosta varna pred Cyclopsom, sama pa bi potem pobrala šila in kopita ter odletela na Zahodno obalo. Odločila se je, da ne bo pobegnila, temveč se bo zakopala v delo. »Potem pa si vsaj vzemi prosto popoldne,« ji je prigovarjal Jeff. »Bomo že nadoknadili.« »Ne. Tukaj moram biti. Sem to jutro zamudila kaj pomembnega? Povej mi vse, potem pa se vrziva na delo.« Odgovorila je na klice, narekovala nekaj pisem in se s snemalno ekipo dogovorila za dve snemalni lokaciji v prihodnjem tednu. »Za snemanje v sredo sem se dogovoril s tistim kavbojem, ki je na pikniku Nancy Webster imel ponije,« ji je povedal Jeff. »Otroci so mu bili všeč in rekel je, da nam bo kadar koli z veseljem pomagal, brezplačno.« »To je krasno. Otroci bodo navdušeni. Michael je že bil.« »Cat, to, kar si storila zanj in za njegovo mamo …« Jeff je pustil, da so besede obvisele v zraku, dokler ga ni radovedno pogledala. »Res lepo od tebe, da si se tako zavzela zanju.« Okleval je. »Misliš, da imaš srce Michaelovega očeta?« »Ne vem in tudi nočem vedeti. Vsaki ženski in otroku v podobni situaciji bi pomagala. Zame je dovolj, da vem, da sta na varnem in sta dobila novo priložnost.« Potem ko ju je pripeljala v zavetišče, je Sherry poklicala Cat, da bi povedala, da so Patricio in Michaela tam živeče družine prisrčno sprejele. »Patricia se je že ponudila, da bi prislužila nekaj dodatnega denarja za zavetišče s svojimi kroglicami,« je Cat dejala Jeffu. »Prodaja jih uličnemu prodajalcu na tržnici. Sčasoma bi z nekaj prakse lahko postala prava umetnica.«

284 Novo_2.indd 284-285

285 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Brez tebe te priložnosti ne bi nikoli dobila.«

»Posvariti? To pa zveni nekam zlovešče.«

Cat si je zamišljeno grizla spodnjo ustnico. »Če bi Sparky preživel nesrečo, bi se morda njihova življenja drugače obrnila. Morda bi se ločila od motoristične tolpe, ko bi ugotovila, da je noseča z Michaelom. Ljubeče in skrbno bi ga skupaj vzgajala. Morda bi lahko razvila svojo umetniško žilico. Povedali so mi, da je bil Sparky izjemno inteligenten, da sta ga zanimali literatura in filozofija. Morda bi postal učitelj ali pisatelj.«

»Na žalost ima kolumna zlovešč prizvok.«

»Preveč sanjariš, Cat. Verjetno se sploh ne bi tako končalo.« »Toda tega ne bomo nikoli vedeli, mar ne? Ker je Sparky umrl.« »In ker je nekdo drug preživel,« je blago rekel Jeff. Dvignila je pogled, odtrgala se je od vznemirljivih misli in pogoltnila čustveni cmok, ki se ji je naredil v grlu. »Da, nekdo drug je preživel.«

»Ki zadeva program Cat’s Kids?« je vprašal Jeff. »Tako je.« Bill se je obrnil proti novinarju in mu pokazal, da ima besedo. »Sami boste povedali, gospod Truitt. Še prej pa naj povem, da vse, kar boste slišali v tej sobi, tukaj tudi ostane.« »Seveda.« Truitt se je vzravnal in po nepotrebnem odprl spiralni blok, da bi poiskal svoje zapiske. Cat je prepoznala igranje, kadar ga je srečala. »Danes pozno dopoldan,« je rekel, »me je poklical moški, ki je rekel, da mu je ime Cyclops.« »Cyclops vas je poklical,« je vzkliknila Cat. »Torej ga poznaš?« je vprašal Bill.

Pozneje tisto popoldne je Jeff pomolil glavo v njeno pisarno. »Gospod Webster je ravno klical. Rad bi naju videl.«

»Da. Njegovo pravo ime je George Murphy in išče ga policija. Vam je povedal, od kod kliče?«

»Takoj? Do vratu sem zakopana v papirje.«

»Ne.« Truitt se je krhko nasmehnil. »Rekel je, da boste verjetno obrnili situacijo sebi v prid in ga prikazali kot barabo.«

»Rekel je, da ne more čakati. Je kak razlog, zakaj bi bil razburjen?« »Je bil slišati razburjen?«

»Saj je baraba. Cel seznam zločinov ima na spisku, ki je dolg kot moja roka, začne se z zlorabo otroka, konča pa z izsiljevanjem.« »Morda,« je rekel Truitt. »Toda izjavil je, da tudi vi niste svetnica.«

»Zelo.« Billa ni videla že nekaj dni. Ko ju je njegova resna tajnica spremila v njegovo pisarno, je pokazal očitno pomanjkanje prijaznosti. »Sedita, prosim.«

»Nikoli nisem trdila, da sem,« je odrezavo odvrnila Cat. »Toda to sploh ni pomembno. Mar nimate pametnejšega dela kot pisati o tekmovanju v zmerjanju med mano in motoristom, ki je kokainski odvisnik in ki ga išče policija?«

Ko sta sedela na usnjeni zofi, je pokazal proti drugemu gostu. »To je Ronald Truitt. Kot vesta je kolumnist za časopis Light.«

»To je bolj resno kot tekmovanje v zmerjanju,« je rekel Bill. »Veš, Cat.« Počakal je, nato pa odvrgel bombo. »Gospod Murphy te je obtožil spolne zlorabe otroka.«

Ta okrogli, štiridesetletni bebček z redkimi lasmi je bil Ron Truitt, njen časopisni sovražnik, kritik iz pekla.

Preveč osupla je bila, da bi lahko kaj rekla. Strmela je v Billa, nato pa pogledala Truitta.

Trpel je zaradi pomanjkanja nikotina. Škatlico cigaret Camel je imel v žepu srajce. Vsake toliko ga je potrepljal, da bi se prepričal, da so cigarete še vedno tam, čeprav ni smel kaditi.

»Tako je,« je rekel. »Cyclops mi je povedal, da ste njegovega pastorka nadlegovali med piknikom pri Websterjevih.«

Poskušal je delovati umirjeno in brezskrbno, vendar mu to ni uspevalo. Z nogami je nemirno migal, živčno se je presedal in prepogosto mežikal.

»Saj nima pastorka,« je zavreščala.

Cat se sploh ni zmenila za Truitta, temveč se je obrnila k Billu. »Kaj se dogaja?«

»Otroka, ki mu je ime Michael?« »Michaelova mati ni poročena z gospodom Murhpyjem. Zakonsko gledano on ni fantov očim.«

»Iz poklicne vljudnosti je gospod Truitt prišel, da bi me posvaril o vsebini svoje kolumne, ki se bo pojavila v jutrišnjem časopisu. Zdelo se mi je, da bi morali posvariti tudi tebe.«

»No, vseeno, postavil je vprašanje, ali je njegov otrok edini, ki ste ga spolno zlorabili. Zagotovo ste imeli veliko priložnosti.«

286

287

Novo_2.indd 286-287

21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Ne morem verjeti.« Skeptično se je zasmejala. Toda nihče drug se ni nasmihal, še posebej Webster ne. »Bill, reci kaj. Zagotovo ne misliš …«

Cat ni imela namena z njim razpravljati o svojih motivih. Bili so zelo osebni. Poleg tega temu podlemu kljusetu, ki je bil verižni kadilec, ni dolgovala nobenih razlag. To mu je hotela vreči v njegov domišljavi obraz, toda zaradi dobrobiti televizijske postaje WWSA je odgovorila bolj diplomatsko.

»Kaj jaz mislim, je popolnoma nepomembno.« Obrnila se je k novinarju. »Saj tega ne boste objavili. Kot prvo je nesmiselno. Kot drugo nimate ničesar, s čimer bi to podkrepili, zato bi vas lahko tožili za astronomsko vsoto.« »Imam podkrepitev,« je samozavestno rekel.

»Ničesar nimate, s čimer bi podkrepili te nesmiselne obtožbe. Cyclops ni ravno verodostojen vir. Še govoriti ne zna prav.« »Dva vira imam, se spomnite? Drugi vir je kar precej verodostojen in zna govoriti.« »Vaša vira sta znani kriminalec in nekdo, ki nima niti toliko poguma, da bi se pokazal in mi to povedal v obraz.«

Spet je osupnila. »Kje ste jo dobili?« »Ne morem povedati. Moj drugi vir želi ostati anonimen, vendar vam zagotavljam, da je on ali ona na takem položaju, da ve, o čem govori.« »On ali ona ne ve ničesar!« je zavpila. »Kako ste našli ta drugi vir?« »Začel sem vohljati, spraševati ljudi.« »Resno napako delate, gospod Truitt,« je monotono rekla Cat. »Če boste objavili to kolumno, bi lahko vas in vaš časopis to drago stalo. Vsak, ki me pozna, ve, da delam vse, kar je v moji moči, da bi te otroke rešila pred zlorabami – fizičnimi in spolnimi ter psihičnimi in čustvenimi. Če bi me rad George Murphy česa obtožil, potem bi si moral izmisliti kaj bolj verjetnega.« »Toda vi ste v odličnem položaju, da si pridobite zaupanje mnogih otrok, mar ni res, gospa Delaney?« je vprašal Truitt. »To je podlo namigovanje, na katerega ne bom niti odgovorila.« Pomaknil se je na rob blazine kot morski pes, ki je zavohal kri in se je približeval plenu, da ga ubije. »Zakaj ste se odrekli uspešni karieri v limonadi, da bi začeli z lokalnim programom Cat’s Kids?« »Ker sem tako hotela.«

»Woodward in Bernstein sta začela še z manj, na koncu pa sta scvrla administracijo in se vpisala v zgodovino.« »Iz usmiljenja ne bom povedala, kako daleč ste od Woodwarda in Bernsteina, gospod Truitt.« Le zarežal se je, zaprl svoj spiralni blok in vstal. »Če bi tako vroči zgodbi obrnil hrbet, bi me vrgli iz novinarskih vrst.« »To je laž,« je rekla Cat. »Bizarna, neutemeljena laž.« »Vas lahko citiram?« »Ne,« je rekel Webster in vstal. »Še vedno ostane vse tukaj. Gospa Delaney za zdaj ne daje uradnih izjav.« »Bill, ni me strah …« »Prosim, Cat,« je rekel in jo prekinil. »Pozno popoldne boste dobili izjavo našega tiskovnega predstavnika,« je rekel Truittu, ko ga je spremil do vrat. Ko je odšel, je v sobi zavladala smrtna tišina. V Cat je vrelo. Strmela je v Billa in mu sledila s pogledom, ko je šel nazaj za mizo in se spustil na stol.

»Zakaj?« je vztrajal reporter.

»Čakam na razlago, Bill,« je rekla in vstala. »Zakaj si kar sedel in dovolil, da me je klevetal? Zakaj si ga sploh sprejel?«

»Ne zaradi tega, da bi imela na voljo otroke, ki bi jih lahko spolno zlorabljala!« je zakričala.

Dvignil je obe roki. »Sedi, Cat. Zberi se in se spametuj.«

»Cat.«

Sedla je, vendar je jezno izbruhnila: »Mar mislite, da sem sposobna spolne zlorabe otrok?«

»Na to meri, mar ne?« Ne bi bila smela kričati na Jeffa. Poskušal jo je le pomiriti. Potem ko si je vzela trenutek, da se je zbrala, je z blagim, razumnejšim glasom rekla Truittu. »Svoji prejšnji karieri sem se odrekla zato, ker sem hotela svojemu življenju dati smisel.«

»Za božjo voljo, seveda ne! Vendar moram premisliti, kaj je najbolje za televizijsko postajo.«

Ob tem je naredil komično grimaso, polno skepticizma. »Če prav razumem. Odpovedali ste se ogromnim prihodkom, slavi in zvezd-ništvu za veliko manjšo vsoto denarja in ušive štiri minute programskega časa vsak teden?« Odkimal je. »Nihče ni tako plemenit.«

288 Novo_2.indd 288-289

»Ah, postaja. Samo da ostane neoskrunjena, moj sloves pa lahko vržejo krdelu divjih psov in ga raztrgajo na koščke.«

289 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj Ogorčeno jo je pogledal. »Ne moremo mu preprečiti, da bi napisal in objavil kolumno. V tem kritičnem času se lahko le pripravimo na nevihto, ki bo zagotovo prišla. Službi za stike z javnostjo bom naročil, da začnejo zbirati podatke. Skupaj z njimi lahko sodeluješ pri pisanju uradne izjave.« »K vragu s tem,« je rekla. »Tako ostudne laži sploh ne bom zanikala.« Oči so se ji napolnile s solzami. »Kako bi lahko kdor koli verjel, da bi lahko škodovala otroku?« »Tvoji gledalci tega ne bodo verjeli, Cat,« je prepričljivo rekel Jeff. »Niti za trenutek ne.« »Tudi jaz ne verjamem,« je rekel Bill. »Ko bo zgodba objavljena, o njej ne bodo več govorili, ker ne bo ničesar povedati. Tvoji oboževalci jo bodo videli kot to, kar je, zloben napad nekoga, ki mu očitno nisi pri srcu. Poleglo se bo. V nekaj tednih bo pozabljeno.« Počakal je, nato pa dodal: »Medtem pa bom produkcijo Cat’s Kids začasno umaknil s programa.« Zdelo se ji je, da ne sliši prav. Nekaj trenutkov je v ušesih slišala le grozno rjovenje. »Saj … Saj ne misliš resno.« »Žal mi je. Tako sem se odločil.«

F*** dan kulture

sedeminštirideseto poglavje »Kaj bi rad?« »Mislil sem, da morda potrebuješ malo pozornosti. Prinesel sem cheeseburgerje.« Jeff je dvignil belo papirnato vrečko, da jo je lahko videla skozi kukalo. »Ali so polni kalorij?« »Vrečka je tako težka, da sem jo komaj dvignil.« »Če je tako …« Cat je odstranila zapah in odprla vhodna vrata. Stopila je na verando, pomahala, nato pa vstopila skupaj z Jeffom in zaklenila vrata. »Zakaj pa vse to?« »Si opazil avtomobil, ki je parkiran nižje v ulici? To je policijsko nadzorstvo. Dokler ne najdejo Cyclopsa, bo poročnik Hunsaker štiriindvajset ur na dan opazoval hišo.«

»Toda to je tako, kot če bi priznal krivdo,« je zavpila. »Bill, rotim te, ne delaj tega.« »Dobra zamisel.« »Veš, da z vsem srcem odobravam in podpiram tvoje delo. Zelo pomembno je za našo postajo. Pomeni pomemben prispevek skupnosti. Čez nekaj časa bi to nadaljeval. Prav tako ni treba poudarjati, da te izjemno spoštujem in cenim, Cat. Ni mi všeč, da te moram razočarati. Prepričan sem, da se ti zdi moja odločitev izdaja, vendar pa imam kot izvršni direktor neprijetno odgovornost, da premislim, kaj je najbolje za vse, vključno s tabo. Dokler se to ne konča, mislim, da se tvoj obraz ne bi smel pojavljati na televizijskih zaslonih in ljudi opominjati na škodljivo zgodbo.« Njegov temačni izraz in glas sta poudarila, da je njegova odločitev dokončna. Cat je nekaj trenutkov strmela v tla, nato pa le dvignila glavo in vstala. »Prav, Bill. Razumem tvoj položaj. Izjavo o odstopu boš dobil do konca dneva.« »Kaj!« je vzkliknil Jeff.

»Alexova zamisel. Malce neumno se že počutim z vsemi temi tajnimi zadevami.« Šla sta v kuhinjo in začela zlagati hrano. »Danes zgodaj popoldan smo šli na policijsko postajo, da bi podali izjave. Alex je prepričal Hunsakerja, da bi morali paziti na mojo hišo, če bi se Cyclops slučajno vrnil. Mmm. Odlični so,« je rekla in pohrustala še en krompirček. »Hvala.« »Se mi je zdelo, da še nisi jedla.« »Nisem. Sploh nisem vedela, da sem lačna.«

»Cat …«

»Kje pa je gospod Pierce zdaj?«

»Poslušajta me. Če bo ta zgodba objavljena, potem bo program Cat’s Kids za vedno omadeževan. Umazana namigovanja bi lahko zanikala v nedogled, pa to ne bi čisto nič pomagalo. Ljudje so nagnjeni k temu, da verjamejo najslabše, še posebej, če to preberejo. Če je objavljeno, potem je zagotovo resnično, kajne? Bill, rekel si, da moraš misliti na to, kaj je najbolje za televizijsko postajo. No, jaz pa moram misliti na to, kaj je najboljše za otroke. Pa če gospod Truitt ali kdor koli drug verjame ali ne, je bila njihova blaginja edini razlog, zakaj sem s tem programom sploh začela. Še vedno so moja prva skrb. Že tako ali tako so nedolžne žrtve. Nočem, da jih zopet šikanirajo zato, da bi uničili tisto, kar je bilo morda njihovo zadnje upanje. Če izginem, lahko spremenite ime programa in nadaljujete delo. Rotim te, da začneš kar takoj iskati zamenjavo zame.«

»Kako naj jaz vem? Ne spremljam vsakega njegovega koraka, on pa mojega ne.« Slišati je bila defenzivno, ker se je tako tudi počutila. Alex ni klical. Čeprav je vedel, da ne bo šla v Kalifornijo, je Cat sumila, da je bil še vedno jezen nanjo, ker ga je poklicala na pomoč, nato pa ga zavrnila zaradi Deana. Tega ni nameravala, vendar je on to tako dojel. Predal jo je Hunsakerju, nato pa dvignil roke nad njo. Hotela je slišati njegovo mnenje o zadnjih dogodkih, vendar se je odločila, da ga ne bo poklicala. On bo moral storiti naslednji korak …, če je sploh bil še kak. »Mislil sem, da bo morda pri tebi,« je rekel Jeff. »Saj je bil sinoči.« Podrgnila se je po čelu in poskušala odgnati glavobol, ki jo je vedno zgrabil, kadar je

290 Novo_2.indd 290-291

291 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

poskušala osmisliti svoj nedefinirani odnos z Alexom. »Bi te motilo, če ne bi govorila o njem?«

Srce ji je poskočilo. »Cyclops?«

»Sploh ne. Imaš kečap?«

Jeff je izbuljil oči. Izpustil je hamburger in tako hitro vstal, da je prevrnil stol. »Naj grem po policista?« je glasno zašepetal.

»V vratih hladilnika. Toda varčuj z njim. Od danes popoldan sem brezposelna.« »Saj ne misliš resno z odpovedjo, kajne?«

»Svarim te, prasica. Bolje bo, da mi poveš, kje sta.«

Sprva sta ji cheeseburger in krompirček odlično dišala. Zdaj pa se je spomnila na Alexov odhod in Truittovo kolumno, zato ji je zaradi hrane postalo slabo. »Ne vem, kaj naj storim, Jeff. Prava zmešnjava je nastala.« Zasmejala se je. »Veš, res mi je dobro šlo, ko je bila moja edina težava neozdravljiva bolezen srca. Zdaj pa je moje ljubezensko življenje je v razsulu. Motorist me sovraži in bi me rad dal iz kože. Moj sloves bo omadeževal mrhovinar, jaz pa ne morem storiti ničesar, da bi to preprečila.« Namenila mu je bleščeč nasmeh. »Seveda, če gledava s svetle plati, se bo verjetno čez dva dni od nekod pojavil morilski blaznež in me fental ter me tako rešil pred vsemi drugimi nadlogami in trpljenjem.«

»Tam, kjer sta, ju ne boste nikoli našli.« Govorila je tiho in brez strahu, čeprav ji je srce razbijalo. »Varna sta pred vami. Nikoli več jima ne boste mogli ničesar storiti.« »Morda. Morda ne. Tebe pa lahko najdem, kajne? Vem, kje delaš, in vem, kje živiš. Nič od tega se ne bi zgodilo, če se ne bi bila začela vmešavati.« »V službi me ne boste našli. Zaradi vas ne delam več na televizijski postaji WWSA.« »Kaj?«

»Dva dni? Joj. Nisem vedel.« »Odkar sem spoznala Cyclopsa in se zapletla s Patricio in Michaelom, je čas kar zbežal mimo. Čas obletnice se je neopazno približal tudi meni.« »Ni gospod Pierce nič bliže temu, da bi odkril, kdo ti je pošiljal tiste časopisne izrezke?« »Igrala sva se z zamislijo, da jih pošilja Cyclops. Ko pa sva premislila, sva ga črtala s seznama. Ni dovolj bister.« »Kaj pa Paul Reyes? Sta izvedela kaj o njem?« Jeffu je povedala, kar ji je o treh nesrečah, ki so se zgodile tik pred njeno presaditvijo, povedal Alex. Na njeno željo je v knjižnici poiskal časopisne članke, ki so govorile o njih. Kot rezultat njune raziskave sta prebrala vse o Reyesovem sojenju zaradi umora. »Alex še vedno poskuša najti sorodnika, ki bi govoril z njim.« »Kaj pa ljubimec?«

»Ne delajte se neumnega, čeprav vem, da veliko zahtevam. Po drugi strani pa ste morda pametnejši, kot dajete vedeti. Le zvit in izkrivljen um bi si lahko izmislil laž, kakršno ste vi povedali gospodu Truittu.« »Komu?« »Kolumnistu časopisa Light.« »Česa? O čem za vraga pa govoriš? Hej, mar poskušajo ta klic izslediti? Govoriš neumnosti le zato, da bi me zadržala na zvezi? Sranje!« Linija je v trenutku onemela. Cat je držala slušalko na ušesu še dolgo zatem, ko je zaslišala znak, da je zveza prosta. Nazadnje je le odložila slušalko, vendar je še naprej zamišljeno strmela. »Kaj je rekel?« je vprašal Jeff. »Rekel je, uh …«

»Ljubimec?« je zmedeno ponovila. »Ne vem.«

»Ti je povedal, kje je? Cat? Kaj je narobe? Cat?«

»Sta dobila kakšno informacijo o trčenju več avtomobilov na avtocesti v Houstonu?« »Ne da bi vedela. Na to sem že skoraj pozabila.«

Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je otresla zbeganega pogleda in jasno videla Jeffa. »Še vedno mi grozi.« »Hočeš reči, da to, da te je obtožil spolne zlorabe otroka, ni dovolj?«

Zazvonil ji je telefon in odgovorila je. »Prosim?«

»Cyclops trdi, da o tem ne ve ničesar. Vem, da se to čudno sliši, vendar mu verjamem, da govori resnico.«

»Kje sta?«

Jeff je osuplo stresel z glavo. »Ne razumem.«

292 Novo_2.indd 292-293

Odkimala je in mu odmahnila, naj bo tiho. Zaradi ropota v ozadju na drugi strani je komaj slišala Cyclopsa.

293 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj »Jaz tudi ne.«

F*** dan kulture »To so vsi govorili tudi zame in za lik Laure Madison. Tega lika sploh ni več, oddaja pa je na sporedu vsak dan opoldne.«

»Truitt je rekel, da je Cyclops poklical njega. Tega imena si ne bi mogel izmisliti.« »Ne verjamem, da si je to izmislil,« je rekla Cat.

»To je drugače. Cat’s Kids je tvoje življenjsko poslanstvo. Preveč pomembno je zate. Za vse nas.« Njegovo skrb je poskušala ublažiti s šalo: »Nisi me prelisičil, Doyle. Le svojo službo bi rad zaščitil.«

»Torej laže?« »Ne, nekdo je poklical Truitta, to je res. Predstavil se je kot Cyclops.« Jeffu se je na obrazu videlo, da začenja razumeti. »Toda to ni mogel biti kar kdor koli. Verjetno je to storil tisti, ki ti pošilja tiste članke.« »Natanko tako. Ta oseba ve vse. Zdi se, da živi skupaj z mano v moji koži. Ve za vse, kar se zgodi skoraj tako hitro kot jaz, vključno s tem, da sem imela opravka s Cyclopsom. Morda pa le prehitro sklepam.« Jezno je zastokala in si dlani pritisnila na sence. »Ne vem več, kaj naj si mislim ali kaj naj naredim.« »Drži se, Cat,« je sočutno rekel Jeff. »Poglejva to s pragmatičnega stališča. Predvidevajva, da je tvoj zalezovalec osnoval zgodbo o spolni zlorabi otroka in poklical Truitta, ki jo je podkrepil? Truitt je ambiciozen in zloben, neumen se mi pa ne zdi.«

Cat ga je opazovala, ko je šel do svojega avtomobila in vstopil, nato pa je pogledala, ali je nezaznamovani policijski avtomobil še vedno tam. Sprva je temu, da bi nekdo opazoval njeno hišo, nasprotovala. Zdaj pa jo je tolažilo, ker je vedela, da je pomoč blizu. Cyclops bi se lahko vrnil. Še vedno je bil žejen krvi. Toda iskreno je verjela, da ni vedel za zgodbo, ki jo je nekdo prodal Truittu. Skrivni napad ni bil v Cyclopsovem stilu. Nož da. Pretveza ne. Če ni on poklical Truitta, kdo ga je? In kako je tisti, ki je klical, vedel, da se mora predstaviti z imenom njenega sovražnika, Cyclopsa? Kdo je imel dostop do toliko informacij o dogodkih v njenem življenju? Kdo je bil Truittov drugi tajni vir? Ko se je Cat potopila v penečo se kopel, je še vedno iskala odgovore.

»Tudi meni ne.« »Zato menim, da se ne bi izpostavil, če ne bi imel še drugega vira, ki bi potrdil navedbe.« Besede sta si podajala sem in tja, dokler ni postal Catin glavobol neznosen. Prejšnjo noč je spala le nekaj ur. Odkar se je danes zjutraj zbudila, je imela opravka s Patricijinim nepričakovanim prihodom, s Truittom in njegovimi slabimi novicami, nato z Billovo izdajo, zdaj pa s tem. Njeni možgani so bili čisto polni vznemirljivih podatkov; ničesar več ni spravila vanje. »Vrtiva se v krogu, Jeff,« je rekla nazadnje. »Ne zameri, vendar zaključiva za danes. Privoščila si bom dolgo, vročo, penečo se kopel in se poskušala naspati.« »Z veseljem bom nocoj ostal s tabo, če si želiš družbe.« »Hvala. Toda stražarja že imam – parkiral je naprej v ulici.« Na vhodnih vratih jo je Jeff nerodno objel. »Prosim, premisli o svojem odstopu, Cat.« »Sem že vložila izjavo.« »Toda gospod Webster je že odšel, ko si jo odnesla gor. Dokler je ne odpre, ni uradno. Počakaj in oceni učinek Truittovega članka. Morda pa ne bo tako, kot pričakujemo.« Resno je poudaril. »Ne moreš kar odkorakati stran od programa Cat’s Kids. Ti in program sta eno.«

294 Novo_2.indd 294-295

295 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

oseminštirideseto poglavje Moč vsakega sunka se je videla na njegovem obrazu. Vroča kri se mu je pretakala po žilah. Na čelu je imel polno potnih kapljic. Kotalile so se mu v oči, zaradi česar ga je peklo. Dihal je, kot bi tekel v hrib na maratonu, se gnal do meje svojih zmožnosti, v svojih krivih pomislekih je iskal odrešitev, odvezo svojih pregreškov. Ni se zavajal, da je to ljubljenje. To je bilo samoobtoževanje. Brez sramu je izkoriščal njeno čutnost. Nikoli ni rekla ne. Lahko jo je vzel brez ljubečih besed ali nežnih dotikov, pa se ni nikoli pritoževala. Vse je izvršila na ukaz. Več je zahteval, več je dala. Tudi njena voljnost ni bila utemeljena na ljubezni. Prav tako ni bila miloščina. Iz sebičnih razlogov je hotela, da je srečen in da ostane njen ljubimec. Oba sta od razmerja jemala točno tisto, kar sta hotela. Seks je bil vedno pohoten. Umazan. Bolj je bil prostaški, bolj primeren se je zdel. Odnos je bil prepovedan. Že tako sta grešila. Torej nista ničesar izgubila, če sta zadovoljila svoje osnovne apetite in izživela svoje najbolj opolzke fantazije. Segel je pod njo in ljubkoval njene prsi. Njegov trebuh je ustvarjal mokre, ploskajoče zvoke ob njeni zadnjici. Ta način ji ni bil všeč, toda njena lastna erotika jo je vodila. Hrbet je usločila kot mačka. Z ostrimi nohti je grabila rjuho. Preklela ga je, ko je začela drgetati zaradi vrhunca. Močno se je potil, srce mu je razbijalo. Prišlo jima je sočasno. Z obrazom je padla na rjuhe; on pa se je zrušil nanjo. Čez nekaj časa je zamomljala: »Spravi se dol. Zdrobil me boš.« Prekotalil se je na hrbet, široko razprl roke in poskušal priti do sape. Na vseh štirih se je splazila do roba postelje, nato pa vstala in si ogrnila haljo. »Sem te poškodoval?« je vprašal. »To je del tega, mar ne?« »Vem, da ti ni všeč tako.« »Prepričana sem, da se je jamskim ženskam to zdelo zelo romantično.« Gledal jo je, da bi videl sarkazem, vendar ga ni našel. Le redko je bila kritična. Zazvonil je hišni zvonec, kar je oba presenetilo. Oprl se je na komolce. »Kdo bi lahko bil?« »Moram pogledati.« »Ne zmeni se za to.« »Ne morem. Morda je moj mlajši brat in potrebuje prenočišče.« »Medtem ko sem jaz tukaj?« je vznemirjeno vprašal. Misel, da bi ga lahko nekdo videl v njenem stanovanju, ga je skrbela.

296 Novo_2.indd 296-297

297 21. 02. 2018 14:39:57


Grozn dan//Domen Koštomaj »Sprosti se. Ne postavlja vprašanj. Kar počnem, je moja stvar.«

F*** dan kulture »Poglej, pojma nimam, o čem govoriš. Ne poznam nikogar, ki bi se pisal Reyes. Zakaj torej ne izgineš iz moje hiše?«

Prepričala se je, da ima zavezano haljo, nato pa stekla po stopnicah in odprla vrata. »Kaj za vraga pa ti počneš tukaj?« jo je slišal vzklikniti.

Cat je bila nepopustljiva. »Paul Reyes je dovolil, da so presadili srce njegove pokojne žene.«

»Pozdravljena, Melia. Lahko vstopim?«

»Kaj mi to mar.«

Ni bil njen brat. Nikogaršnji brat ni bil. Cat je bila.

»Mislim, da ti je zelo mar. Pa tudi njemu je mar. Toliko mu je mar, da hoče ustaviti srce svoje nezveste žene. Kako gre to?

»Jezus,« je zastokal in si šel z roko po pordelem obrazu. Zaradi potu na telesu, ki se je ohladil, ga je kar zmrazilo, zato je zadrhtel.

Poglejva. Ti najdeš tiste s presajenim srcem in jim nastaviš past, nato pa se pojavi on in jih ubije, je tako?«

»Kaj bi rada?« je neprijazno vprašala Melia.

»Ne …«

»Nekaj morava razjasniti. Lahko vstopim?«

»Seveda si ti!« je rekla Cat. »Imela si dostop do vsega, kar je končalo na moji mizi. Spremljala si vse moje klice, izhodne in dohodne. Vedela si za vse, kar se je dogajalo v mojem življenju.«

Slišal je, kako so se zaprla vrata in si predstavljal dve ženski, ki sta zavzeli borbeni položaj. »Prav, vstopila si,« je rekla Melia. »Kaj pa zdaj?« »Vse skozi si bila ti, kajne? Ti si tista, ki se igra z mano.« »Ne vem, o čem za vraga govoriš,« je razdraženo rekla Melia. »Kako si drzneš priti sem sredi noči brez povabila in začneš govoriti neumnosti? Jezus! Saj si najbolj paranoična oseba na svetu. Mislim, da bi morala k psihiatru.« Cat ni odnehala. »Znaki so bili vseskozi tukaj, le da jih jaz do nocoj, dokler se nisem potopila v penečo se kopel, nisem videla. Nato pa, voilà! Prikazal se mi je tvoj priimek. King.« »Vem, kako se pišem,« je čudno rekla Melia.

»Vse, kar vem, je, da si znorela,« je zakričala Melia. »Vsi zaposleni na postaji so bili povabljeni na piknik, zato si me tam videla z Michaelom. Danes si slišala za moje srečanje s Cyclopsom. Vedela si, da Truitt ne obožuje ne mene ne programa Cat’s Kids. Željan je bil najmanjšega namiga o kakšnem škandalu, v katerega bi bila vpletena. Zato si nekomu rekla, da ga je poklical, verjetno kar Reyes sam. Predstavil se je kot Cyclops in mu povedal tisto nenavadno zgodbo. Nato pa, ko je Truitt začel raziskovati navedbe, si jih z veseljem podkrepila. Kaj bi lahko bilo huje – program, ki je zasnovan zato, da bi pomagal otrokom, je v resnici žarišče spolne zlorabe in trpinčenja.« »Imaš pa res bujno domišljijo, gospa.« »Nisem si izmislila, da je studijska luč padla name.« »S tem nisem imela nič!«

»Toda to ni tvoj pravi priimek, kajne? To ni priimek, ki si ga dobila ob rojstvu. Ob rojstvu si dobila priimek Reyes. Poangležila si ga v King.«

»Nisem si izmislila, da je nekdo moja zdravila vrgel v smeti.«

»Mar res?«

»Bila sem jezna nate.«

»Stavim. V sorodu si tudi s Paulom Reyesom.«

»Zakaj?«

»S kom?«

»Ker si bila prasica!«

»S Paulom Reyesom.«

»Ali zato, ker imam srce, ki ste ga ti in tvoja družina hoteli ustaviti.«

»Morda. Ne poznam vseh vejic na družinskem drevesu.«

»Sem ti že povedala, ne poznam nikogar, ki bi se pisal Reyes.«

»Te vejice bi se spomnila,« je rekla Cat. »Prišel je na naslovnice, ker je svojo ženo ubil s kijem za bejzbol. Sodili so mu za umor, vendar so ga oprostili.«

»Judy Reyes se je vlačila naokoli. Cela družina je bila užaljena, kajne? Imenovala si se za maščevalca.«

298 Novo_2.indd 298-299

»Ne morem verjeti!«

299 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»O, jaz pa lahko,« je rekla Cat. »Ko sem razbrala namig za tvoje ime, se je vse drugo kar samo postavilo na svoje mesto. Nadlegovala si me. Luč, anonimno poslani časopisni izrezki, zgodba, ki si jo natvezila Truittu. Vse to si načrtovala, da bi me oslabila. Me zlomila. Me naredila ranljivo. Nato pa, ko bi me našli mrtvo – morda bi bil samomor? – bi vsi govorili: ‘Veste, neznansko čudna je bila. Že nekaj mesecev je bila na robu živčnega zloma.’ Povej mi, Melia, kako sta me s Paulom Reyesom nameravala ubiti? Me zriniti s ceste, da bi bilo videti kot nesreča? Mi stlačiti tablete v grlo, da bi bilo videti kot prevelik odmerek? Še kakšna nesreča v studiu? Kako?«

Nazadnje je Cat le spregovorila. »To je neverjetno. Pa vendar razjasni toliko, denimo zakaj si jo najel, ko sem jo odpustila.« Z gnusom je izdihnila, njena reakcija ga ni presenetila. »Veš, da Nancy sumi, da imaš razmerje z mano?«

»Nehaj kričati name,« je zagrozila Melia. »Ničesar ne vem o tem.«

»O tem nisva govorila,« se je zlagal. »Zakaj bi spal z njo,« je zaničevalno pomignila proti Melii, »ko pa si poročen s čudovito žensko, kot je Nancy?«

»Vraga ne veš.«

»Če je tako prekleto čudovita, kaj potem počne v moji postelji?« je vprašala Melia. »Fuka na vso moč, to je,« je domišljavo dodala.

»Prav! Seveda vem, da si v zadnjem času dobila nekaj anonimne pošte, vendar ti je nisem poslala jaz. Tudi tiste nesreče s studijsko lučjo nisem zakrivila. Mar misliš, da sem se vzpela po drogu in jo razrahljala? Zresni se.«

»Prosim, Melia, naj jaz poskrbim za to.« Cat pa je rekel: »To je moja stvar, Cat. Kar nekajkrat si mi dala jasno vedeti, da se ne smem vtikati v tvoje zasebno življenje. Sam si zaslužim enako.«

»To je resno,« je poudarila Cat. »Na televizijsko postajo si prišla delat kmalu zatem, ko so objavili, da se bom preselila sem. Ti si povzročila vse to. Sovražila si me od trenutka, ko si me prvič videla,« jo je obtožila Cat. »Tega ne zanikam. Vendar nima to nič opraviti s tvojim neumnim srcem.« »S čim pa?« »Mislila je, da sem zaljubljen vate.« Ko je Cat dvignila pogled, ju je s stopnišča opazoval Bill Webster. Ko ga je opazila, je onemela. S širokimi modrimi očmi ga je spremljala, ko se je spustil po stopnišču. Oblekel si je hlače in majico, vendar je bil bos. Vedel je, da je bilo očitno, da je ravnokar prišel iz Melijine postelje in da se ni mogel nikakor obraniti. Če bi se poskušal izgovoriti ali zanikati, bi uničil še tisto malo dostojanstva, ki mu ga je ostalo.

»Prav. V redu,« je kratko rekla. »Toda mislim, da me je tvoja ljubica nadlegovala.« »Motiš se,« je preprosto rekel. »Nisem imela časa, da bi preverila njena priporočila in ugotovila, kje je bila in kaj je počela v zadnjih nekaj letih, vendar to še nameravam. In če izvem, da je bila kjer koli blizu tistih treh ljudi s presajenim srcem, ki so umrli, bom obvestila policijo.« »Že vse življenje živim v Teksasu,« je rekla Melia. »Toliko da veš, priimek mojega očeta je King. V mojih žilah se pretaka le četrtina španske krvi, kar tvojo teorijo o Reyesu pošlje k vragu. Sicer pa mi je prekleto malo mar, kje si dobila svoje srce. Hotela sem le, da bi vedela, da ne moreš kar priplesati in mi ukrasti Billa.« »Saj sploh ni tvoj.« Melia je zaničljivo prhnila. »A ja? Če bi prišla le pet minut prej, bi videla, da je. Imela sem ga na kolenih.«

»Le eno logično razlago lahko potegneš iz te nerodne situacije, Cat.« Pogledal je Melio, ki je bila videti ravno tako skuštrana kot on sam, če ne še bolj. »V tem trenutku videz ne vara. Vse je natanko tako, kot se zdi.«

Bill je čutil, kako mu obraz zaliva rdečica. »Melia je bila na začetku ljubosumna nate,« je rekel Cat. »Mislila je, da jo bom nadomestil s tabo. Zagotovil sem ji, da sva midva le prijatelja.«

Šel je do majhne omarice, v kateri je imela Melia zalogo žganih pijač samo zanj. »Potrebujem pijačo. Gospe?«

Cat se je obrnila nazaj k Melii, ki se je prazno igrala s svojimi lasmi. »Ne verjamem tvojemu pretvarjanju, da si nedolžna. Tisto nesmiselno zgodbo o spolni zlorabi otrok si potrdila, mar ne?«

Nalil si je viski in ga izpil v enem požirku. Melia se je namestila v kot zofe. Ogledovala si je svoje nohte in zdelo se je, da se dolgočasi. Cat pa kot da je pognala korenine na sredi sobe. »Melio sem resno oštel zaradi tvojih zdravil,« je začel. »Otročja in neumna potegavščina je bila tisto in opozoril sem jo, da se kaj takega ne sme nikoli več zgoditi.« »Res mi jih je napel,« je kujavo rekla Melia. Ognjena obtožba v Catinih očeh se je počasi umirjala, vendar se je prisilila, da ni trznila. »Žal mi je, da si izvedela za … tole,« je rekel. »Ker pa si Melio obtoževala po krivem, se mi je zdelo, da se moram vmešati in razjasniti stvari.«

300 Novo_2.indd 300-301

Melia je spustila roko ob bok. Temne oči so se ji krivo zasvetlikale. Bill je stopil bliže k njej. »Melia? Si res?« Mrko ga je pogledala. In krivo. Močno ga je imelo, da bi ji prisolil zaušnico. »Odgovori mi.« Skočila je s kavča. »Danes me je poklical neki tip. Ponovil je, kar mu je po telefonu povedal neki motorist Cyclops in me vprašal, ali vem kaj o tem. Rekla sem, seveda. Cat Delaney sem videla s tistim otrokom na pikniku. Celo noč ga je vozila okoli in zdelo se je, da je res navdušena nad njim. Truitt je vprašal, ali je imela priložnost biti sama s fantom. Spet sem mu pritrdila. Na lastne oči sem videla, ko ga je odpeljala v hišo, ko ni bilo nikogar tam. Nato me je vprašal, ali bi lahko bilo to povezano z drugim incidentom, ko je neki par odpovedal posvojitev. Bi lahko bila tudi tista deklica ena od Catinih žrtev? Rekla sem mu, da je bolje, da na to vprašanje ne odgovorim, ker sem bila v tistem času tudi sama del osebja Cat’s Kids in se nočem inkriminirati skupaj z njo.«

301 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj »Moj bog,« je zašepetala Cat z mešanico odpora in strahu. Nato se je obrnila proti njemu. »Bolje, da paziš, da bo vedno srečna, Bill. Če boš kdaj končal to vajino nizkotno razmerje, ti bo zagrenila življenje. Saj ne, da si tega ne bi zaslužil.« Jeza se je še naprej kopičila v njej. »Njeno neutemeljeno ljubosumje je skoraj uničilo program Cat’s Kids. Lahko bi izničila vse, kar smo dosegli. Njena laž bi lahko vplivala na ducate otroških življenj. Oropala bi jih prihodnosti, vse to le zaradi tega …« Z roko je pokazala na Melio. »Je vredna tega?« »Ne bom ti dovolil, da bi obsojala Melio ali mene, Cat,« je rekel v slabotnem poskusu, da bi se branil. »Mi je pa žal, da si imela danes preglavice.« »Preglavice?« je ponovila in namigovala na to, kako smešno preblag izraz je to. »Da ti je žal, ni dovolj. To lahko popraviš le z opravičilom.«

F*** dan kulture

devetinštirideseto poglavje Le še slaba ura je bila do zore, ko se je Cat vrnila domov. Ko je zapustila Melijino stanovanje, je bila preveč razburjena, da bi lahko zaspala. Toda to je bilo že pred nekaj urami. Zdaj pa se ji je zdelo, da bi lahko spala nekaj mesecev. Stopila je iz čevljev in si rob srajce potegnila izza pasu kavbojk, ko se je namenila proti spalnici. »Kje za vraga pa si bila?« Iz teme njene dnevne sobe je zadonel glas. »Prekleto, Alex!« »Pol noči te že čakam.«

Dvignila je brezžični telefon na koncu mize in mu ga porinila v roko. »Prepričana sem, da poznaš glavnega urednika časopisa Light. Pokliči ga. Prepreči, da bi natisnili zgodbo.«

Prižgal je namizno svetilko in pomežiknil zaradi nenadne svetlobe. Nato je vstal z naslonjača, v katerem je poležaval. »Kje za vraga si bila ves ta čas?«

»To je nemogoče, Cat. Prepozno je. Prepričan sem, da jo že tiskajo.« »Vozila sem se.« »Potem pa je bolje, da kar sam zdirjaš do njih in izklopiš tiskarske stroje. Če ne boš ustavil te zgodbe, prisežem, da bodo jutri imeli novo, ki bo to o meni popolnoma zasenčila! Tega ne bi hotela storiti Nancy, vendar bom to naredila, da bi zaščitila program Cat’s Kids. Dovolj dobro me poznaš, da veš, da ne blefiram.« Zastrmela se je v Melio. »Kar pa se tebe tiče, si navadna vlačuga. Smešna, zlobna, razvajena vlačuga.« Nato je svoj prezir zopet usmerila v Billa. »Ti pa si navaden cepec. Patetičen, nor kliše krize srednjih let, ki poskuša svojo mladost ujeti s svojim tičem. Če samo pomislim, da sem te nekoč občudovala.« Posmehljivo je pogledala, nato pa šla do vrat. »Svetujem ti, da pokličeš, preden bo prepozno.«

»Vozila?« »San Antonio nima plaže, zato sem se morala zadovoljiti s tem.« »Mar naj bi to imelo kak smisel?« »Zate ne. Zame pa. Kaj počneš v moji hiši? Zunaj nisem videla tvojega avtomobila. Kako si prišel noter?« »Avtomobil sem parkiral v sosednji ulici. Sprehodil sem se čez dvorišča in vdrl skozi kuhinjsko okno, tako kot kdaj prej. Slaba ključavnica je bila. Morala bi jo dati zamenjati. Zakaj nisi imela vklopljenega alarma?« »Ker je nižje v ulici parkiran policist, ki opazuje hišo, se mi to ni zdelo potrebno.« »Mimo njega sem se izmuznil brez težav. Če sem se lahko jaz, se lahko tudi kdo drug.« »Toliko o Hunsakerjevem nadzoru,« je zamomljala. »Zakaj ti ni sledil?« »Poskušal mi je, ko sem odšla. Povedala sem mu, da grem le po mleko in kruh in da se takoj vrnem. Ko sem se peljala mimo, sem videla, kako je zehal. Mislim, da se je ravnokar prebudil iz dolgega dremeža.« »Seveda. Si v redu?« Prikimala je. »Nisi videti tako. Videti si hudičevo slabo,« je iskreno rekel. »Kam pa si se odpeljala, da je trajalo nekaj ur?« »Nikamor. Povsod. In nehaj me zasliševati. Ti si vsiljivec tukaj, ne jaz. Lačna sem.«

302 Novo_2.indd 302-303

303 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Njeno upanje, da se bo naspala, se je razblinilo, zato se je odločila, da si bo vsaj potešila lakoto. Razen tistih nekaj ugrizov chees-eburgerja, ki ji ga je prinesel Jeff, ni jedla ničesar drugega.

»Bill se mi je vedno zdel izjemno prebrisan. Celo premeten, vendar v pozitivnem smislu. Izkazalo pa se je, da je navaden lažnivi, varajoči prešuštnik. In po mojem mnenju je to najnižja oblika življenja na planetu. Ne razumem, zakaj je tako težko držati to obljubo. Če se hočeš vlačiti naokoli, potem se ne poroči.« Opazila je, kako je Alex trznil. »Se ne strinjaš?«

Alex ji je sledil v kuhinjo. Iz omarice je vzela škatlo kosmičev in jih stresla v skledo. »Boš?«

»Strinjam se, da je to vse videti lepo na papirju. Le redko pa je tako preprosto. Včasih so tudi olajševalne okoliščine.«

»Ne, hvala.« »Zakaj si me čakal?«

»Utemeljitev, hočeš reči. Toda ne vem, kako bi lahko Bill utemeljil to razmerje.«

»Pozneje. Najprej povej ti. Kam si šla in zakaj? Kaj se je zgodilo, odkar si včeraj popoldan zapustila Hunsakerjevo pisarno?« S polnimi usti žitaric, rozin in praženih mandljev je rekla: »Ne bi mi verjel.« »Poskusi.«

Besna je bila nanj, obenem pa je čutila izgubo. Billu Websterju ni bilo treba razlagati, kaj počne v zasebnem življenju. Kljub temu je čutila, da jo je izdal človek, ki ga je občudovala in spoštovala. Izdaja je bolela. »Zakaj bi ogrozil svoj zakon z uglajeno gospo, kot je Nancy, zaradi mrke vlačuge?« »Morda Melia izpolnjuje pričakovanja.«

Pokazala mu je, naj sede. Zajahal je enega od kuhinjskih stolov. Med grižljaji mu je povedala za Rona Truitta in vse, kar je sledilo, ko je odvrgel svojo bombo. »Izkazalo se je, da ga ni poklical Cyclops.« »Kako veš?« »Sinoči, ko sva z Jeffom sedela tukaj in sem jokala nad neizbežnim propadom programa Cat’s Kids, je poklical motorist iz pekla. Ni ravno preveč navdušen nad mano, vendar je prisegel, da ne ve za zgodbo, ki jo je navedel Truitt.« »Lahko bi bil lagal.«

»Prepričana sem, da jih. Jezi pa me to, da misli Nancy, da sem jaz tista, ki jih izpolnjuje.« Odložila je kosmiče, vstala od mize in začela kuhati kavo. »Lahko bi ga zadavila. Program Cat’s Kids bi skoraj uničila zaradi tega, ker on ni mogel imeti zapete zadrge. Med obračunom je poskušal ohraniti dostojanstvo, vendar sem videla, da mu je nerodno. Upam, da je bil ponižan. Upam, da se mu bodo naslednjič, ko bosta z Nancy v isti sobi, močno potile dlani. Kavo?« »Prosim.« K mizi se je vrnila z dvema skodelicama sveže kuhane kave. »Ko sem odhajala od Melie, sem bila preveč razburjena, da bi se vrnila domov, zato sem se nekaj ur vozila naokoli in poskušala osmisliti vse skupaj.«

»Možno je, toda nisem dobila takšnega vtisa.«

»Misliš, da lahko Webster ustavi zgodbo?«

»Če ne on, kdo pa?« »To ostaja skrivnost. Vem pa, kdo je podkrepil zgodbo. Melia King. Saj se je spomniš,« je sladko dodala. »Mokre sanje na dveh nogah?«

»Mislim, da bo poskusil vse, da bi jo. Mislim, da bo zahteval preklic, ki bo enako velik in dolg, ter vztrajal, da časopis v celoti prevzame odgovornost za napako.«

Alexa to ni zabavalo. »To je razumljivo,« je čemerno rekel. »Že od začetka se nista razumeli.«

Bledo se je nasmehnila: »Ker sem se izognila katastrofi, je zdaj moja edina skrb le to, da preživim do pojutrišnjega dne.«

»Zdaj vem, zakaj. Spala je – lepo rečeno – z moškim, ki naj bi bil zagret zame.«

»S tem se ne gre šaliti.«

»Z Websterjem?«

»Ti praviš meni.«

»Lahko si predstavljaš, kak udarec je bil za moj ego, ko sem ugotovila, da jo ima raje kot mene,« je sarkastično pripomnila. Nato mu je opisala prizor v Melijinem stanovanju.

»Imam nekaj dobrih novic.« »Prilegle bi se mi.«

»Ta prasec,« je rekel Alex in s pestjo udaril po mizi.

»Irene Walters me je poklicala to popoldne. Ugani, kdo bo preživel z njima ta konec tedna? Joseph.«

»Vedel sem, da je navadna baraba. Ti nisem rekel?«

304 Novo_2.indd 304-305

305 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj Radost je preplavila njen prsni koš. »To je … to je čudovito. Oh, upam, da se bo vse dobro izšlo. Tako bister je. Tako ljubek. Nikoli ga ne bom pozabila, ko mi je rekel, da ne bo jezen name, če ga ne bodo posvojili.« »Po moje je favorit,« je rekel Alex in se hihital. »Rekla je, da sta videla prispevek o njem in se takoj zaljubila vanj. Zaključiti morata tečaj starševstva, medtem pa ju bo obiskal. Charlie bi ga rad začel učiti igrati šah. Irene ima seznam njegovih najljubših jedi. Še celo Bandita bosta očedila, da bo naredil dober vtis.« Šele ko je iztegnil roko in jo pobožal po licu, je spoznala, da ji po licih tečejo solze. »To je dobra novica. Hvala, ker si mi povedal.« S prtičkom ji je obrisal solze, nato pa se zagledal globoko v njene oči. »Kdo je poklical časopis, Cat?«

F*** dan kulture

petdeseto poglavje Znašla sta se v jutranji prometni konici in komaj jima je uspelo priti pravočasno na letališče ter ujeti let. Manj kot uro pozneje sta se izkrcala na letališču Love Field v Dallasu, kjer je Alex najel avtomobil. »Teh petdeset kilometrov z avtomobilom nama bo vzelo več časa kot let,« je pripomnil, ko sta zapuščala letališče. »Veš, kam greva?« Cat je gledala bleščeče nebo nad mestom. Še nikoli ni bila v Dallasu in želela si je, da bi bilo to potovanje namenjeno le ogledovanju znamenitosti. »Gospa Reyes-Dunne mi je dala navodila. Kakor koli, poznam bližnjo okolico.«

»Ne vem.«

»Kako si jo našel?«

»Rekel bi, da tvoj prvotni zalezovalec.« »Se strinjam. Še vedno je nekje zunaj in se igra z mano. Toda, kako je vedel za Cyclopsa?« »Morda prisluškuje tvoji telefonski liniji. Morda imaš prisluškovalne naprave po celi hiši.« Utihnil je. »Ali pa … lahko bi bil nekdo, ki ti je blizu, nekdo, ki mu zaupaš in ne bi nikoli posumila vanj.« Kava, ki jo je pila, je v njenem želodcu dobila grenak okus, kajti Alex je prišel do istega zaključka kot ona sama med dolgo vožnjo po spečem mestu. Hitro je vstala. »Pod prho grem.« »Bolje, da pohitiš.« Pogledal je na zapestno uro. »Čez dve uri imava let.« »Let?« »To sem ti prišel povedat. Izsledil sem sestro Paula Reyesa. Živi v Fort Worthu in privolila je v pogovor z nama.«

»Nekoč sem na policijski postaji v Fort Worthu reševal neki primer in se spoprijateljil z enim od detektivov tukaj. Pred nekaj dnevi sem ga poklical in vprašal, ali se spominja primera Reyes. Težko bi ga pozabil, je odvrnil, čeprav ga potem, ko se je sojenje prestavilo v Houston, ni več spremljal.« »Prosil sem ga, da mi naredi uslugo in izsledi nekatere člane družine Reyes ter mu razložil, zakaj. Poudaril sem, da zadeva ni povezana s policijo.« »Čez nekaj dni me je poklical in povedal, da je našel Reyesovo sestro. Rekel je, da je oprezna, zato je odločitev prepustil njej. Dal ji je mojo številko, če bi se odločila, da bo govorila z nama. In glej ga no glej, ko sem se včeraj vrnil iz Hunsakerjeve pisarne, mi je na telefonski tajnici pustila sporočilo. Poklical sem jo nazaj in dogovorila sva se za srečanje.« »Ti je po telefonu dala kakšno informacijo?« »Ne. Le potrdila mi je, da je sestra Paula Reyesa, ki ga iščem. Vsi njeni odgovori na moja vprašanja so bili zadržani, jo je pa zanimalo to, da bi ti lahko bila prejela srce Judy Reyes.« Sledil je zemljevidu in instinktu ter plul po labirintu hitrih cest, ki je povezoval dve mesti. Ena skupnost se je nevidno stapljala z drugo, skupaj pa sta tvorili veliko, raztegnjeno predmestje. Alex je ulico, ki sta jo iskala, našel v starejši soseski, zahodno od centra Fort Wortha, v smeri ulice Camp Bowie Boulevard. Parkiral je na robniku pred lepo opečnato hišo. Na dvorišču pred njo so metale sence visoke platane. Padlo listje se je drobilo pod njunimi nogami, ko sta s Cat šla po dovozu. Čedna Španka je stopila na verando, da bi ju pozdravila. Na sebi je imela belo uniformo medicinske sestre. »Ste vi gospod Pierce?« »Da, sem. Gospa Dunne, to je Cat Delaney.« »Me veseli.« Ženska se je rokovala z obema. Catino roko je dolgo zadržala v svoji in očitno raziskovala njen obraz. »Mislite, da imate Judyjino srce?« »Možno je.«

306 Novo_2.indd 306-307

307 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Ženska je še naprej strmela vanjo, nato pa se je spomnila, da to ni olikano, in jima je pokazala proti pletenim stolom na verandi. »Lahko bi šli tudi noter, če želita.«

»Da. Mislim, da je to res,« se je strinjala medicinska sestra. »Judyjine nezvestobe ne odobravam, jo pa lahko razumem. Ni bila nemoralna ženska. Pravzaprav je bila globoko verna. To, da se je zaljubila v drugega moškega, jo je verjetno razjedalo. Če bi jo zdaj vprašali, sem prepričana, da bi dejala, da je Paul upravičeno storil to, kar je, in da mu je odpustila. Dvomim pa, da bi sebi kdaj odpustila za to, da je njemu in njunim otrokom uničila življenje.«

»To bo čisto v redu,« je rekla Cat in sedla. »Rada vsrkavam svež zrak, preden grem na delo.«

Odkašljala se je. »Prav tako verjamem, da bi bila Judy še vedno zaljubljena v tega moškega. To ni bila navadna avantura. Ljubila ga je tako močno, da je umrla zanj.«

»Ste medicinska sestra?« »Da, v splošni bolnišnici John Peter Smith. Moj mož dela tam kot radiolog. Trenutno delam v nočni izmeni.« Pogledala je v nebo. »Pogrešam dnevno svetlobo.« Nato se je obrnila k Alexu in rekla: »Ne vem natančno, zakaj sta se hotela sestati z mano. Po telefonu niste bili dovolj jasni.«

Cat se je spomnila, da je Jeff vprašal za njenega ljubimca; tudi sama je postala radovedna. »Kaj se je zgodilo z njim?« »Ko bi le vedela.« Glas gospe Dunne je izražal njeno grenko mržnjo. »Strahopetec je zbežal. Nikoli se ni javil. Paul – nihče od nas – ne ve niti tega, kako mu je ime.« Cat se je dotaknila njene roke. »Gospa Dunne, veste, kje je vaš brat?«

»Želela sva najti vašega brata.«

Oprezno ju je pogledala. »Da.«

»Tega sem se bala. Je naredil kaj narobe?« Cat je s pogledom ošvrknila Alexa, da bi videla, ali je v teh dveh nedolžnih izjavah videl kak pomen. Očitno ga je. Dobesedno je sedel na robu stola. »Je vaš brat že zapadel v težave, odkar so ga oprostili za ženin umor?« Gospa Dunne je na Catino vprašanje odgovorila z vprašanjem. »Kaj bi pa rada od njega? Dokler ne vem, zakaj sta prišla, vama ne bom ničesar povedala.« Alex je iz rjave ovojnice potegnil časopisne izrezke, ki jih je dobila Cat. Izročil jih je Reyesovi sestri. »Ste tele že kdaj videli?« Ko je brala članke, je postajalo vedno bolj jasno, da so jo vznemirili. Za očali ji je oči napolnil strah. »Kaj imajo ti opraviti s Paulom?« »Morda nič,« je blago rekla Cat. »Vendar bi vas rada opozorila na datume na njih. To je jutrišnji datum. To je datum, ko je prišlo do teh treh domnevno nepovezanih smrti. To je prav tako obletnica smrti vaše svakinje in moje presaditve. Midva – gospod Pierce in jaz – ne verjameva, da so tisti trije ljudje, ki so imeli presajeno srce, umrli po nesreči. Misliva, da jih je morda umoril družinski član darovalca, ki bi darovano srce rad ustavil na tisti dan, ko so ga pridobili.« Gospa Dunne je iz žepa potegnila robček in si obrisala solze. »Moj brat je noro ljubil Judy. To, kar ji je bil storil, je grozljivo. Tega ne zagovarjam. To je storil v navalu ljubosumja in ne zato, ker bi jo sovražil. Tako zelo jo je ljubil, da je, ko jo je videl z drugim moškim …« Utihnila je, da bi si obrisala nos. »Judy je bila zelo lepa, veste. Že od otroštva je bila ljubezen njegovega življenja. Bila je inteligentna, veliko pametnejša od Paula. Zaradi tega jo je posadil na piedestal.« »Na vrhu piedestala je lahko človek zelo osamljen,« je pripomnila Cat.

»Bi lahko uredili, da bi govorila z njim?« Nobenega odgovora. Alex se je nagnil proti njej. »Obstaja kakšna najmanjša možnost, da je on gospe Delaney poslal te časopisne izrezke in lažno osmrtnico kot neke vrste opozorilo? Vem, da nočete obtožiti svojega brata, toda ali obstaja kakršna koli možnost, da je on zakrivil te tri umore, da bi ustavil Judyjino srce?« »Ne! Paul ni nasilnež.« Ko je spoznala, kako absurdna je ta izjava zaradi zločina, ki ga je zagrešil, se je popravila. »Le enkrat. Zaradi Judyjine izdaje je ponorel. Sicer pa ne bi nikoli dvignil roke nadnjo.« Cat je rekla: »Kaj ga je spodbudilo, da je daroval njeno srce za presaditev?« »To … to sem ga vprašala pozneje. Nekateri člani družine so bili zelo razburjeni zaradi tega. Paul …« Mežikala je. »Kaj? Kaj je rekel?« Nežno je odgovorila: »Rekel je, da si je zaradi tega, kar je storila, zaslužila, da ji izrežejo srce.« Alex se je obrnil h Cat in jo resno pogledal. »Zdaj pa ne more prenesti tega, da njeno nezvesto srce še vedno utripa.« »Moj brat ne nadleguje gospe Delaney,« je ostro rekla gospa Dunne. »O tem sem prepričana. Za grehe Judy in njenega ljubimca ne bi kaznoval nikogar drugega.« Vstala je. »Žal mi je, toda kmalu moram v službo.« »Prosim,« je rekla Cat, vstala in jo zgrabila za roko. »Če veste, kje je vaš brat, nama prosim povejte.« »Po koncu sojenja v Houstonu je izginil,« je rekel Alex. »Zakaj, če je bil oproščen?«

308 Novo_2.indd 308-309

309 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Zaradi deklet. Zaradi hčera. Ni ju hotel spravljati v zadrego.« Čez rame se je ozrla v odprto okno na verandi. »Živita pri naju z možem. Imava skrbništvo.«

»Nisem prepričan, da je to dobra zamisel.« Psihiater je dvom-ljivo odkimal. Situacijo sta mu že razložila in ga prosila za dovoljenje, da govorita s Paulom Reyesom. »Nisem imel časa, da bi dokončal analizo. Dobro mojega pacienta je moja glavna skrb.«

»Ju Paul obiskuje?«

»Vaš pacient bi lahko bil vpleten v tri umore,« je rekel Alex.

Oklevala je: »Včasih.«

»Toda če je zaprt tukaj, potem ne more poškodovati gospe Delaney. Zagotovo ne jutri.«

»Kako se preživlja?« Ker ni odgovorila, to ni odvrnilo Alexa. »Bi lahko potoval po teh drugih državah? So bila daljša časovna obdobja, ko niste vedeli, kje je?« »Če veste kar koli, nama prosim povejte,« ji je prigovarjala Cat. »Lahko bi rešili življenja. Moje in njegovo. Prosim.« Gospa Dunne je zopet sedla, sklonila glavo in začela jokati. »Moj brat je pretrpel toliko srčne bolečine. Ko je ubil Judy – ubil jo je, ne glede na to, kaj je presodila porota – je tudi sam umrl. Še vedno ga to zelo muči. Toda to, kar namigujeta, da je zmožen tega, to je tako grozljivo, jaz …«

»Morava izvedeti, ali je Reyes tisti, ki jo je zalezoval.« »Ali pa ga izključiti kot osumljenca.« »Tako je.« »Niste več policist, kajne, gospod Pierce? Kakšne pristojnosti imate tukaj?« »Absolutno nobenih.«

»Je bil nedavno v San Antoniu?« Žalostno je skomignila. »Ne vem. Verjetno je možno.«

»Rada bi ga le videla in mu postavila nekaj vprašanj,« je rekla Cat zdravniku. »In ocenila njegovo reakcijo, ko me bo videl. Ničesar ne bi storila, da bi ogrozila njegovo duševno zdravje.«

Cat in Alex sta se spogledala, oba sta bila vznemirjena.

Psihiater se je obrnil k Reyesovi sestri. »Vi ga najbolje poznate, gospa Dunne. Kaj menite?«

»Toda nedavno se je pojavil tukaj,« je dodala.

Njeno mnenje je cenil, ker je delala na ženskem oddelku bolnišnice. To je razložila Cat in Alexu na poti tja.

»Tukaj je? V hiši?«

»Če bi mislila, da bi mu škodilo,« je rekla, »ju ne bi pripeljala sem. Mislim, da bosta odvrgla svoja sumničenja, če ga bosta videla.«

»Ne. Tukaj v Fort Worthu.«

Zdravnik je resno pretehtal njeno odločitev. Nazadnje se je strinjal. »Največ dve ali tri minute. Nobenih težkih stvari.« Zadnjo pripombo je naslovil na Alexa. »Burt bo šel z vami.«

»Ga lahko vidiva?« »Prosim, ne zahtevajta tega. Ga ne moreta pustiti pri miru?« Ihtela je. »Vsak dan do konca življenja mora živeti s tem, kar je storil.« »Kaj pa, če bo kaj storil gospe Delaney? Boste vi lahko živeli s tem?« jo je vprašal Alex.

Burt, črnec v belih hlačah in majici je bil fizično tako mogočen kot branilec v ameriški nogometni ligi. »Kako se moj brat počuti danes?« ga je vprašala gospa Dunne. »Zjutraj je bral,« je odgovoril čez široka ramena, ko so mu sledili po hodniku. »Mislim, da v sobi za sprostitev igra karte.«

»Ničesar ji ne bo storil.« »Kako veste?«

Vstopili so v veliko, svetlo sobo, v kateri so pacienti gledali televizijo, igrali namizne igre, brali ali le postopali sem ter tja.

»Vem.« Snela si je očala in si obrisala solze. Nato si jih je zelo dostojanstveno zopet nataknila in vstala. »Če vztrajata, da bi ga rada videla, pridita z mano.«

»To je on.« Alex je Cat pokazal Paula Reyesa. »Prepoznal sem ga s sojenja v Houstonu.« Reyes je bil vitek in delno plešast. Sedel je stran od drugih in strmel v prostor, zdelo se je, da je v svojem svetu. Roke je imel ohlapno sklenjene med koleni.

Že zunanjost stavbe je bila zlovešča. Na večini oken so bile rešetke. Morali so skozi niz varnostnih pregledov, preden so lahko vstopili na oddelek.

310 Novo_2.indd 310-311

311 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Dobil je pomirjevala,« jim je povedal Burt. »Zato bi to moral biti miren obisk. Toda kot je rekel zdravnik, če se pacient razburi, boste morali takoj oditi.«

Gospa Dunne si je živčno omočila ustnice. »Nekdo bi rad govoril s tabo. To je gospod Pierce. To pa je gospa Delaney.«

»Razumemo,« je rekla gospa Dunne.

Medtem ko je govorila, je ravnodušno pogledal Alexa, ko pa se je zazrl v Cat, se je nenadoma pognal k višku.

Burt se je umaknil, vendar le do vrat. Cat je opazila kar nekaj osebja v uniformah, ki je bilo pomešano med paciente. Ko se je ozrla, je začutila sočutje do vsakega izmed njih. To so bili odrasli moški, ki so bili nebogljeni kot otroci, živeli so v zaporu, zaprti za štirimi stenami in v lastni čustveni nesreči.

»Ste dobili stvari, ki sem vam jih poslal? Ste jih dobili? Ste jih?«

Zdelo se je, da je gospa Dunne prebrala Catine depresivne misli. Rekla je: »Če vam to kaj pomeni, je to odlična ustanova. Imamo odlične in skrbne zdravnike.« Brat je še ni opazil. Pogledala ga je s sočutjem. »Paul se je nepričakovano pojavil pred tremi dnevi. Nikoli ne vemo, kdaj

Cat je nagonsko odskočila. Alex je stopil med njo in Reyesa. Gospa Dunne je zgrabila brata za roko. Tudi Burt je pritekel in bi obvladal pacienta, če ne bi vmes posegla Cat. »Prosim,« je rekla in stopila izza Alexa. »Naj pove svoje.« Obrnila se je proti Reyesu in vprašala: »Ste mi vi poslali tiste časopisne izrezke?« »Da.«

se bo pojavil ali v kakšnem stanju bo. Včasih ostane nekaj dni in je vse v redu.«

»Zakaj?«

Pogled se ji je zmračil. »Spet drugič smo ga prisiljeni odpeljati v bolnišnico, dokler se mu stanje ne izboljša. Tako kot tokrat. Ko je prišel, je bil izjemno potrt. To pripisujem datumu. Jutri bo štiri leta, odkar … Saj vesta kaj.«

Kljub neustrašnosti je Burt močno držal Reyesa za nadlaket. Gospa Dunne ga je še vedno držala za drugo roko. »Umrli boste. Tako kot drugi. Kot tista stara gospa. In fant. Utopil se je, veste. Nekaj ur je bil v vodi, preden so ga našli. Drugi …«

Cat je prikimala.

»Z motorno žago si je prerezal stegensko arterijo,« je rekel Alex.

»Začel se je čudno obnašati. Dekleti ga imata izredno radi, vendar ju je prestrašil. Z možem sva ga pripeljala sem na pregled. Priporočili so nama, da ostane v bolnišnici, da bi lahko izvedli celotno psihiatrično testiranje.« Oči so ji zalile solze, ko je strmela v svojega brata. »Je res nujno, da ga vznemirimo?«

»Da, da.« Poškropil jih je s slino. Oči so se mu vročično svetlikale. »Zdaj pa ti. Umrla boš, ker imaš njeno srce!«

»Bojim se, da je,« je odgovoril Alex in pri tem Cat ni dal priložnosti, da bi spregovorila. »Četudi le za minuto. Vse bova poskušala urediti na čim krajši in čim bolj miren način.«

»Oh, moj bog,« je zastokala njegova sestra. »Paul, kaj si storil?« »Ste vi ubili tiste tri ljudi, Reyes?« je vprašal Alex.

Gospa Dunne je konice prstov položila na ustnice, da bi nehale drhteti. »Ko smo bili še otroci, je bil tako prikupen. Nikoli ni bil v težavah. Prijazen in nežen. Če je ubil tiste ljudi, potem tega ni hotel. V njem živi druga oseba, to ni bil moj dragi Paul.«

Na hitro je obrnil glavo, tako kot sova. Svoje široke, divje oči je osredotočil na Alexa. »Kdo ste vi? Vas poznam? Poznam vas!«

Alex ji je v tolažbo položil dlan na roko. »Ničesar še ne vemo zagotovo.«

»Odgovorite na vprašanje. Ste vi ubili tiste tri ljudi s presajenim srcem?«

Gospa Dunne ju je peljala do brata. Roko mu je položila na ramo in tiho izgovorila njegovo ime. Dvignil je glavo in jo pogledal, toda njegove oči so bile prazne.

»Ubil sem svojo vlačugarsko ženo,« ja zavpil. »Ležala je z njim. Videl sem ju. Zato sem jo ubil. Vesel sem. Zaslužila si je to. Želim si, da bi jo lahko ubil vedno znova. Želim si, da bi bil ubil tudi njega in polizal njegovo kri s svojih rok.«

»Živijo, Paul. Se imaš lepo?« Sedla je v stol poleg njegovega in mu s svojimi rokami prekrila brezvoljne dlani. »Jutri je tisti dan.« Njegov glas je bil hripav, kot bi bilo njegovo grlo zelo suho, ker ga ne uporablja. »To je dan, ko sem jo našel z njim.« »Poskušaj ne misliti na to.«

Prihitel je zdravnik. »Tega sem se bal. Ven, takoj!« je zavpil. »Počakajte! Samo še trenutek, prosim.« Cat je stopila bliže k Reyesu. »Zakaj se me hoteli posvariti?«

»Vedno mislim na to.«

»Imate srce. Bral sem o vas. Imate Judyjino srce?«

312 Novo_2.indd 312-313

Vedno bolj razburjen je postajal in začel se je upirati Burtovemu zadrževanju. Burt je poklical pomoč. Zaradi nemira, ki ga je povzročal Reyes, so tudi drugi pacienti postajali nemirni in nervozni.

313 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj Nekako se mu je uspelo izviti iz Burtovega prijema, zato je Reyes opotekel naprej in dlan položil na Catine prsti. »Oh, Jezus. Oh, Bog,« je zaječal, ko je začutil utripanje srca. »Moja Judy. Moja čudovita Judy. Zakaj? Zakaj? Ljubil sem te. Toda morala si umreti.« »Paul,« je s hrapavim glasom zavpila njegova sestra. »Bog naj ti odpusti.« Burt je z ogromno roko objel pacienta in ga potegnil stran. Alex je Cat potisnil na stran. Presenetilo jo je Reyesovo dejanje in jo obenem tudi nepričakovano ganilo. Agonija tega človeka je bila silna. Ob pamet so ga spravljali ljubezen, krivda in bes. Ni je bilo toliko strah, čutila je sočutje. Alex jo je z roko objel čez rame. »Si v redu?«

F*** dan kulture

enainpetdeseto poglavje »O čem razmišljaš?« ji je Alex ponudil kozarec soka, nato pa se raztegnil na ležalniku poleg njenega. Sproščala sta se na njegovi terasi. Sonce je že zašlo, vendar je bilo še vedno svetlo. Na žaru so se pekli zrezki. Občasno je na tleče oglje kapnila mast in s cvrčečim žvižgom se je pokadil aromatičen dim. Cat med povratnim letom v San Antonio ni veliko govorila. Ko je predlagal, da bi spotoma kaj kupila in skuhala pri njem, se je strinjala le zato, ker ji je bilo vseeno. Ker je začutil njeno potrebo, da se zazre vase, je do zdaj ni silil s pogovorom.

Prikimala je, ter z grozo in sočutjem v očeh gledala, ko se je Reyes boril z Burtom, ki ga je le s težavo zadrževal, ko je ta poskušal stopiti naprej in kričal: »Umrla boš!«

Naredil je požirek soka, nato pa vzdihnil in nagnil glavo nazaj in strmel v nebo barve temne sivke. »Ne morem verjeti, da je resnično konec. Mislila sem, da bom čutila večje … olajšanje. Saj ga,« je hitro dodala. »Toda še vedno ga vidim, kako kriči name.«

Žile v vratu so mu kar izstopile. Njegov obraz je bil lisast in popačen. »Jutri. Jutri je ta dan. Tako kot drugi boš tudi ti umrla.«

»Svojih groženj ne more uresničiti, Cat. Nobenega razloga ni, da te je še naprej strah. Po tem, kar sva slišala danes, kar je bilo pravzaprav priznanje, ne bo Paul Reyes nikoli zapustil te institucije.«

»Zdravnik je v biceps Paula Reyesa zapičil iglo. Zdelo se je, da pika sploh ni občutil, vendar se je skoraj v istem trenutku zrušil ob zajetnem spremljevalcu. Z zadnjimi močmi se je še enkrat osredotočil na Cat. »Tudi ti boš umrla,« je vreščal.

»Zvezno sodišče bo preverilo njegove aktivnosti v zadnjih nekaj letih. Rekel bi, da bodo ugotovili, da je prekrižal pot tistim trem prejemnikom srca, ki so umrli. Če bo obtožen, ga bodo verjetno spoznali za duševno nesposobnega za sojenje. Če pa se mu duševno zdravje kdaj izboljša in mu bodo sodili, bo nedvomno obsojen na dosmrtno ječo. Kakor koli, pred njim si varna.«

Nato je podlegel močnemu pomirjevalu.

»Pravzaprav se ga ne bojim, Alex. Sočustvujem z njim. Gotovo jo je močno ljubil.« »Dovolj, da ji je zdrobil lobanjo?« »Tako je,« je resno odgovorila na njegovo jedko vprašanje. »Ko je svojo roko položil na moje srce, sem v njegovih očeh videla več bolečine kot sovraštva. Ženina nezvestoba ga je uničila. Ko je vzel v roke tisti bejzbolski kij, je bil čisto iz sebe. Ubil jo je, vendar jo še vedno ljubi in žaluje za njo. Morda je zato …« »Kaj?« »Pozabi. Noro je.« »Povej mi vseeno.« »Morda je zato privolil, da ji odvzamejo srce. Hotel jo je ubiti, vendar ni hotel, da bi umrla.« »Zakaj pa je potem likvidiral tri ljudi, da bi ustavil njeno srce?« Šibko se mu je nasmehnila in skomignila. »To je luknja v moji teoriji. Saj sem ti rekla, da je noro.« Noge je vrgel z ležalnika in sedel, da bi ji pogledal v obraz. »Veš, v kakšnem drugem življenju bi morda bila policistka, Cat Delaney. Znaš deduktivno sklepati.« Zagledal se ji je v oči. Tiho je spregovoril. »Vesel sem, da je zate vse skupaj končano.«

314 Novo_2.indd 314-315

315 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Globoko je zajela sapo in počasi rekla. »Tudi jaz sem.«

»Hvala, gospod,« je leno rekla. »Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje dobila tak laskav kompliment.«

»Si pripravljena na večerjo?«

Ko se je nehal smejati, je nenadoma postal resen. »Pravzaprav sem hotel reči, da me je navdušil tvoj pogum. Danes si vztrajala celo, ko se te je Reyes dotaknil. Nekaj tako travmatičnega, kot je to …« Odkimal je. »Kdor koli drug bi izgubil živce. Še nikoli nisem poznal ženske – in prekleto malo moških –, ki bi bili tako pogumni kot ti. Resno mislim, Cat.«

»Sestradana sem.« Hrana bo potešila njeno lakoto. Želela si je, da bi lahko tudi svoj spomin zbrisala tako hitro. Prizor iz psihiatrične bolnišnice bo še dolgo v njeni glavi. Gospa Reyes-Dunne je bila vsa iz sebe. Med jokom jima je priznala, da je lagala glede časopisnih izrezkov; videla jih je že. »Prala sem Paulovo perilo in jih našla v njegovem kovčku,« je bila rekla. »Takrat sem se vprašala, kje jih je dobil, ker so bile iz drugih držav. Vendar ga nisem nikoli vprašala. Manj ko sem govorila o presaditvi srca, bolje je bilo. Veste, nekateri člani družine so bili enako razburjeni zaradi tega, da je daroval Judyjino srce, kot so bili zaradi tega, da jo je ubil. Nekateri so menili, da si je to zaslužila. Mačizem, saj veste?« Cat in Alex sta razumevajoče prikimala. »Ženo je zalotil pri varanju, zato jo je upravičeno ubil. Toda to, da je vzel njene organe, in da je ni pokopal neoskrunjene, je prekršilo versko in kulturno tradicijo.« Ko je govorila, je postajala vedno bolj žalostna. »Morda bi vam prihranila težko preizkušnjo, če bi Paulu omenila časopisne izrezke, ko sem jih našla,« je bila rekla Cat. »Če bi bila prej spoznala razsežnost Paulove norosti, tisti drugi ljudje ne bi bili umrli. Vem, kaj ga je pognalo v to, da je ubil Judy, vendar ne morem verjeti, da bi moj brat hladnokrvno ubil tujca.« »Znova je ubijal Judy, ne drugih posameznikov,« jo je opomnil Alex. »To mi je jasno. Kljub temu ne morem verjeti, da bi bil Paul sposoben česa takega.« Oba, Cat in Alex, sta jo poskušala potolažiti, vendar brez uspeha. Vedela je, tako kot onadva, da bo njen brat preostanek življenja preživel v bolnišnici za duševne bolezni. Nikoli si ne bo opomogel od nezvestobe svoje ljubljene Judy. Njegovi hčeri bosta odrasli brez obeh staršev in bosta za vedno zaznamovani zaradi očetovega zločina. Cat je vedela, kako je to. Iskreno je sočustvovala z dekletoma, ki ju ni nikoli poznala. Z Alexom sta sedla k večerji in se gostila z zrezki, pečenim krompirjem, solato in orehovo pito, ki jo je Cat izbrala v pekarni v supermarketu. Alex je odrinil prazni krožnik, se naslonil nazaj in iztegnil svoje dolge noge. »Veš, kaj me je pri tebi najbolj navdušilo?«

Odsotno je vilice zabodla v preostanek svoje pite. »Nisem pogumna, Alex.« »Ne strinjam se.« Izpustila je vilice in ga pogledala. »Nisem neustrašna. Pravzaprav sem strahopetnica. Če bi bila pogumna, moji starši ne bi bili umrli.« Nagnil je glavo. »Kako si pa to ugotovila?« Še nikoli ni nikomur povedala, kaj se je v resnici zgodilo tisto popoldne, ko jo je šolska medicinska sestra pripeljala domov prej – ne socialni delavki, ne svetovalcem, ki so poskušali ugotoviti, kako močno je izkušnja vplivala na malo Catherine Delaney, ne kateremu koli od rejniških staršev, ne Deanu. Nikomur. Zdaj pa je čutila neustavljivo potrebo, da svojo skrivnost razkrije Alexu. »Ni se zgodilo natanko tako, kot sem ti povedala,« je tiho rekla. »Sestra me je prej pripeljala iz šole. Čudno se mi je zdelo, ker sem na dovozu zagledala očetov avtomobil. Običajno je bil takrat v službi. Le redko si je vzel prosto, še celo ob koncih tedna. Veš, moral je delati nadure, da bi plačal račune za moje zdravljenje. Kljub temu se je moral zadolžiti in upniki so pritiskali. Nisem razumela terminologije. Besede, kot so druga hipoteka, pravica do zaplembe premoženja, poroštvo, še niso bile v mojem besednjaku. Toda te besede so bile pogosto del tihih pogovorov med mojima staršema.« Da bi zavlačevala, je lično zložila prtiček in ga položila zraven krožnika. »Tisti dan, tisti trenutek, ko sem stopila skozi kuhinjska vrata, sem začutila, da je nekaj narobe. V hiši je bil … neki občutek, ki ga nisem začutila še nikoli prej. Zmrazilo me je, pa to ni imelo opraviti s temperaturo. Slutnja, verjetno. Kar koli je že bilo, bala sem se iti po hodniku do spalnice mojih staršev. Vendar sem se prisilila. Vrata njune spalnice so bila le priprta. Pokukala sem. Nista bila mrtva, kot sem ti povedala, kot sem povedala vsem. Moja mati je bila na postelji, naslonjena na blazine. Jokala je. Očka pa je stal zraven postelje. Ob boku je držal pištolo in ji tiho govoril. Šele pozneje sem spoznala, da ji je razlagal, zakaj je njun samomor edini izhod iz njune finančne zagate. Zmotno sem predvidevala, da govori o tem, da bo ubil mene. Govoril je stvari, kot so: ‘To je edini način. Za Cathy bo bolje tako.’ Bil je edini, ki me je kdaj klical Cathy,« je dodala z obžalujočim nasmehom. »Vem, da sem ju veliko stala. Toda poleg finančnega ozira sta prestala pravi pekel. Namesto da bi se ukvarjala z baletnimi kostumi, je moja mama morala biti dovolj ustvarjalna, da je po kemoterapiji pokrila mojo glavo, ki je bila brez las. Moja bolezen jo je v bistvu spremenila bolj kot mene. Jaz sem si tudi prej opomogla. Mati pa ni tako hitro prišla k sebi. Ko sem torej slišala očka govoriti o hitri rešitvi vseh njunih težav, sem pomislila, da me bosta pokončala, da bi si prihranila gorje in stroške. To je bila pamet osemletnega otroka, ne pozabi. Ravno dovolj povedanega sem razumela, da sem se ustrašila. Splazila sem se v svojo sobo in se skrila v omaro.«

»Količina hrane, ki jo lahko pojem pri enem obroku?« se je pošalila in se potrepljala po polnem trebuhu. »Tudi to,« je rekel in se režal. »Za tako suhceno dekle res veliko pospraviš.«

316 Novo_2.indd 316-317

317 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj Utihnila je in si spodnjo ustnico nekajkrat potegnila skozi zobe. »Medtem ko sem v temi čepela tam, sem slišala strele. Spoznala sem, da sem se zmotila. Grozno zmotila. Takrat sem se odločila, da bom ostala skrita za vedno. Menila sem, da bom na koncu umrla od lakote ali pa od žeje. Celo v tistih rosnih letih sem imela občutek za dramatiziranje,« je dodala in se zopet nasmehnila. »Nazadnje si je ena od sosed prišla nekaj sposodit. Ker ni nihče odprl vrat, je vstopila in začutila, tako kot jaz, da je nekaj narobe. Našla je mamo in očka. Še vedno se nisem pokazala. Niti takrat, ko je prišla policija in so prispeli reševalci. Nekdo je poklical v šolo in izvedel, da so me odpeljali domov. Šele takrat so preiskali hišo in me našli. Bala sem se, da bom v težavah, zato sem se pretvarjala, da sem prišla domov in našla starše mrtve. Nisem jim povedala resnice – da bi to lahko bila preprečila.« »To ni resnica, Cat.« Njegov blagi ugovor je zavrnila z osornim odkimavanjem. »Če bi bila vstopila v spalnico …«

F*** dan kulture

dvainpetdeseto poglavje Poželenje ju je prevzelo. Divje sta se poljubljala. Ljubila je grob občutek njegove brade na svojem obrazu, ljubila je, kako so se ji njegovi lasje kodrali pod prsti, ljubila je pogled, njegov vonj in okus. Ljubila je Alexa. Še vedno sta se morala pogovoriti o določenih stvareh, toda zdaj je vedela, da ga ljubi. Ko je rekel: »Pojdiva gor,« je zaupljivo položila svojo dlan v njegovo in mu sledila. Ko sta prišla do podesta v drugem nadstropju, sta postala, da bi se poljubila. Ušlo jima je iz rok. V nekaj sekundah sta bila ob steni, mrzlično sta se borila z obleko, dokler se ni čvrsto zasadil vanjo. Bilo je grobo in hitro in kmalu se je končalo. Podpiral jo je s stegni in se opotekel v spalnico. Skupaj sta padla na posteljo. Njegove roke so bile povsod hkrati, posesivno so se premikale po njej in jo neučakano slačile, dokler ni bila gola. Z zobmi je ljubkoval njen trebušček in ji roke položil pod ritnici. Božal ji je zadnji del stegen, s prsti pa se spogledljivo dotikal obeh, dokler ni pomislila, da jo bo pobralo od pričakovanja.

»Bi bil verjetno ubil tudi tebe.« »Toda nikoli ne bom vedela, kajne? Morala bi ga bila ustaviti. Morala bi bila steči ven in poklicati pomoč. Morala bi storiti kar koli drugega, samo skriti se ne bi bila smela. Morala bi bila vedeti, kaj bo storil – morda sem, v podzavesti.« Alex je šel okoli mize in jo potegnil k višku. »Imela si komaj osem let.« »Toda morala bi bila razumeti, kaj se dogaja. Če ne bi bila tako strahopetna, bi ju lahko bila rešila.« »Si si zato zadala nalogo, da rešiš vse druge?« Prijel jo je za ramena. »Cat, Cat,« je zašepetal in ji s palcema obrisal solze z lic. »Tega, kar se je zgodilo, se spominjaš skozi oči odraslega človeka. Bila si še otrok. Skorajda otročiček. Tvoja starša sta bila šibka, ne ti. Onadva sta stisnila rep med noge, ne ti.« Potegnil jo je k sebi in ji naslonil glavo na svoje prsi. »Ko sem bil še policist, sem ducatkrat videl takšne primere. Nekdo, ki so ga stisnili v kot, je ubil samega sebe in vse, ki so bili takrat kje blizu. Če bi bil tvoj oče vedel, da si bila v hiši, je veliko možnosti, da bi bil ubil tudi tebe. Verjemi mi.« Še močneje jo je objel, sklonil glavo in jo poljubil na sence. »Ker si se skrila v omari, si si verjetno rešila življenje.«

»O, bog, Alex, dotakni se me.« Razprl je sramne ustnice in jih izpostavil svilenemu božanju svojega jezika ter nežnemu sesanju svojih ust, kar jo je pripeljalo do še enega orgazma. Nato je zamenjala položaj in vzela v usta njegovo moškost. Všeč ji je bil mošusni okus, nežen dotik ob njenem drsečem jeziku, čvrst, gladek občutek v njenih ustih. Popolnoma se je predala temu, da ga ljubkuje, vendar se je odmaknil, se dvignil nad njo in hitro vstopil vanjo. Nenadoma se je popolnoma umiril in se zagledal v njen obraz. Odprla je oči in ga pogledala, zbegana zaradi nepričakovanega odloga njunega podivjanega ljubljenja. »To je preveč pomembno, da bi hitela.« Gledal jo je in pritisnil še globlje. Nežno je vzdihnila. »Ljubim te Alex. Ne, ne reci mi nečesa, česar ne misliš. Le poljubi me.« Njegove ustnice so se počasi ljubile z njenimi; telesi sta jim sledili. Tudi ko sta končala, je ostal ugnezden v njej. »Še nikoli se nisem tako počutila,« je rekla in vzdihnila. »Le s tabo. Prvič v življenju se resnično počutim eno z nekom. Ta globina čustev, to stapljanje telesa, uma in duše je neverjetno.«

Ni je čisto prepričal, vendar je pograbila vsako prepričljivo besedo. Že leta je čakala, da ji bo nekdo povedal, da je storila pravo stvar.

Zaprl je oči. Z grobim glasom je rekel: »Ja, je.«

Alexa se je oprijela tako močno, kot se je oprijela njegovih zagotovil. Nazadnje so njegove ustnice poiskale njene, te pa so se lačno odzvale na njegov dotik.

»Veš,« je rekla, njene besede je pridušila blazina, »če bova to nadaljevala, bom morala tabletam, ki jih že jemljem, dodati še eno.«

318

319

Novo_2.indd 318-319

21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

V položaju žličk sta ležala pod rjuho, njena zadnjica je bila udobno nameščena ob njegovo naročje. Z roko jo je objemal okoli pasu, jo stiskal k sebi.

Po nekaj trenutkih tišine je tiho vprašala: »Kaj se je zgodilo, Alex? Zakaj si odšel s policijske postaje v Houstonu?«

»Misliš na kontracepcijske tablete?«

»Saj ti je Spicer že povedal. Nekoga sem ubil.«

»Hmm.«

»Predvidevam, da si ubil nekoga med opravljanjem dolžnosti.«

»Ne trudi se,« je rekel. »Poskrbel bom za to, da ne boš zanosila.«

Dolgo je čakal, preden je odgovoril. Ni bil več sproščen, vsaka mišica v njegovem telesu se je napela. »Ne le nekoga. Drugega policista.«

»Lahko pa bi preskočila vse varnostne ukrepe.« Navihano je glavo obrnila proti njemu in se mu zarežala. »Prebledel si, Pierce. Če bom zanosila, bo otrok le moja odgovornost.« »Vraga bo. Toda to ni razlog, da sem prebledel. Ne bi smela imeti otrok, mar ne?«

Nič čudnega, da se tega ni hotel spominjati. Policisti so bili kot bratovščina. Povsod po svetu so drug na drugega gledali kot na brate. »Bi rad govoril o tem?« »Ne. Vendar bom.«

»Ni priporočljivo. Toda kar nekaj žensk s presajenim srcem jih ima. Za zdaj je z materami in otroki vse v najlepšem redu.«

»Hunsaker tukaj.«

»Ne tvegaj. Preveč stvari lahko gre narobe.«

»Poročnik, Baker tukaj.«

»Tak pesimist si.«

»Koliko je ura?«

»Realist sem.« »Zveniš jezno. Zakaj? Le šalila sem se.«

Prižgal je svetilko na nočni omarici. Gospa Hunsaker je zagodrnjala in se zakopala še globlje v blazino. On ni spal. Čili, ki ga je pojedel za večerjo, mu je v črevesje naredil luknjo. Kar naprej se mu je rigalo po šestih pločevinkah piva, ki jih je izpil ob tem. Ravno je hotel vstati in vzeti nevtralizator kislin, ko je zazvonil telefon.

Še močneje jo je objel. »Nisem jezen. Nočem, da bi po nepotrebnem tvegala svoje življenje. S tem se ne gre šaliti.«

»Opravičujem se, ker vas kličem tako pozno,« se je opravičil podrejeni. »Toda rekli ste mi, naj vas obvestim takoj, ko bom končal tisto poročilo.«

»Od nekdaj sem si želela otroka,« je koprneče rekla. Človek ne more imeti vsega, se je opomnila. Poglej, koliko blagoslovov je že prejela, največji med njimi pa jo je zaščitniško objemal. V laseh je čutila njegov dih. Celo to je bilo pomirjujoče.

Baker je bil mladi začetnik, ki je bil še moker za ušesi in željan ugoditi. Do vsake nepomembne naloge se je obnašal, kot bi bila raziskava umora JFK-ja.

Bil je tako čeden, tako možat, tako … vse. Skozi njene misli so drvele podobe, ki so nizale trenutke, ki sta jih preživela skupaj. Gotovo je začutil njen tihi smeh, ker jo je s kolenom dregnil v zadnjico. »Kaj je tako smešno?« »Razmišljala sem o grožnji, ki si jo namenil Cyclopsu. To je bila najbolj ostudna stvar, kar sem jih kdaj slišala.«

»Kakšno poročilo?« je vprašal Hunsaker med riganjem. »O tistih prijateljih Cat Delaney? Dali ste mi seznam imen in mi naročili, naj jih preverim. No, ravnokar sem končal in se spraševal, ali naj pustim kartoteko na vaši mizi ali ne?« »Vraga, oprosti, Baker. Pozabil sem ti povedati. Ta primer sem zaprl.« »Oh. Res?« Bil je očitno razočaran.

»Tisto, da mu bom iztrgal zdravo oko in …« »Ne ponavljaj, za božjo voljo! Kje si našel ta izraz?«

»Ja, gospa Delaney je klicala pozno včeraj zvečer. Tipa, ki jo je nadlegoval, je našla v norišnici v Fort Worthu. Vse je priznal. Odpoklical sem policijsko nadzorstvo, pozabil pa sem na poročilo, ki sem ga zahteval od tebe. Oprosti. Boš pa dobil vsaj plačane nadure, kajne?«

»Le kje? Na ulicah. Ali pa v slačilnici. Če se dovolj dolgo družiš s policisti, začnejo iz tvojih ust leteti same neumnosti.«

»Seveda.«

Dal ji je priložnost.

Hunsaker je znova rignil. Moral je lulat. »Je še kaj drugega, Baker?«

320 Novo_2.indd 320-321

321 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj »Ne … no … nekako.«

F*** dan kulture »Zavarovali so svoje riti. Niso hoteli, da bi se razvedelo, da je bil eden najboljših policistov na policijski postaji Houston preprodajalec mamil. Pokopali so ga kot junaka, dobil je enaindvajset salv, vse skupaj.«

»Izpljuni že, Baker.«

»Zakaj se nisi nikoli oglasil?«

»Nekako … ironično je, to bi bila verjetno prava beseda. Glede tistega pisatelja. Piercea.« Ko mu je Baker povedal, kaj je odkril, se je tudi Hunsakerju to zdelo ironično. Pravzaprav je bilo pretresljivo. »Jezus,« je rekel in si šel z roko po obrazu. »Ostani kjer si, Baker. Čez dvajset minut bom tam.«

»Če je preveč boleče govoriti o tem, Alex, potem ti ni treba.« »Nočem, da misliš, da je še huje, kot je. Že tako je precej hudo.« Vzel si je trenutek, da je zbral misli. »Že leta smo poskušali ustaviti mamilarsko združbo, toda vedno se je zdelo, da so korak pred nami. Kar nekajkrat so se izmuznili skozi našo mrežo. Mi smo se pojavili v razpečevalskem centru, oni pa so ravnokar odšli. Končno smo dobili zanesljiv namig, toda morali smo hitro ukrepati. Nenadni napad smo načrtovali četrtega julija. Na praznik tega ne bi pričakovali. Operacija je bila tako tajna, da so zanjo vedeli le uslužbenci, ki so v njej neposredno sodelovali. Vsi smo bili živčni, vendar željni zašiti te barabe. Prišli smo v hišo. Tokrat jih niso vnaprej posvarili. Fantje so vdrli v hišo in jih presenetili. Drvel sem po hodniku proti spalnicam, brcnil v neka vrata in se soočil z enim od naših fantov. Ko sva bila policista začetnika, je bil moj partner. Težko bi rekel, kateri od naju je bil bolj presenečen. Rekel sem: ‘Kaj za vraga pa počneš tu? Saj nisi bil določen za to racijo.’ On pa je odvrnil: ‘Tako je, nisem bil.’ Nenadoma se mi je posvetilo, kaj počne tam. In v istem trenutku je segel po svoji pištoli. Spustil sem se, se zakotalil in nameril. Ne v mojega nekdanjega partnerja, ne v človeka, za katerega sem mislil, da je moj prijatelj. Temveč v pokvarjenega policista, v prekletega preprodajalca cracka. Ustrelil sem ga v glavo.« Na hrbtu je Cat čutila dvig in spust njegovih prsi, udarjanje njegovega srca in vedela, kako težko mu je bilo govoriti o tem.

»Povedal resnice?« je posmehljivo rekel. »Videti bi bilo, kot da sem si izmislil laž, da bi prikril svojo napako. Šlo bi za mojo besedo proti besedi oddelka. Poleg tega pa je imel tip ženo. Bila je prvič noseča. Nisem ga mogel oblatiti, ne da bi nekaj tega padlo tudi nanju. Ničesar ni vedela o njegovi popoldanski službi.« »Kako veš?« »Preprosto vem. Poleg tega ni nikoli poskušala dobiti denarja, ki ga je skril. Ostal je v sefu, medtem ko sta z otrokom šla živet v Tennessee k njenim staršem.« Cat se je obrnila proti njemu. Ljubeče se je dotaknila brazgotine na obrvi. »Žal mi je, Alex. Želim si, da bi lahko to popravila.« »Jaz tudi,« je rekel in se mračno nasmehnil. »Po tistem sem bil kot velik tur na zadnjici oddelka, ki se je kar naprej gnojil. Vsak dan sem se bal službe. Policisti, ki niso poznali resnice, so me prezirali zaradi domnevnega spodrsljaja. Policisti, ki pa so poznali resnico, so se me izogibali in se spraševali, ali bom le razkril skrivnost. Izobčili so me. Moja kariera je bila končana. Nazadnje sem jim dal, kar so hoteli – mojo značko.« »Tvoja prva kariera se je končala,« ga je popravila. »Zato, ker si takrat začel pisati sijajne zgodbe.« Zdaj je razumela, zakaj so njegove zgodbe slikale nelaskave podobe notranjega delovanja policijskih postaj. Njegovi junaki so bili odpadniki, ki so razkrili pokvarjene politike in podkupljive policiste ter se pri tem izredno žrtvovali. Z nosom se je podrgnila ob njegove prsi. Prste je potopil v njene skuštrane lase in potegnil glavo proti svoji. »Življenje je kurba, to je res, vendar ima svoje svetle trenutke.« »Denimo?« je zapeljivo vprašala.

»Storil si, kar si moral, Alex.« »Lahko bi ga bil le ranil. Tako pa sem streljal, da bi ga ubil.«

»Denimo tebe.« Svoja usta je dvignila k njegovim, da jo je poljubil.

»On bi bil ubil tebe.« ***

»Morda. Verjetno.« »Zagotovo si bil oproščen vsakršne krivde.« »Uradno. Takšni nenadni napadi se radi izjalovijo. Vedno se zgodi kaj nepričakovanega. Ko se je dim razkadil, je bil policist mrtev, jaz pa sem ga bil ubil. Če se operacija ponesreči, mora nekdo prevzeti krivdo. Zato so iz oddelka sporočili, da je ta policist delal pod krinko in da sem ga zamenjal za eno od barab ter ustrelil, preden sem ga identificiral.« »To pa res ni bilo pošteno.«

322 Novo_2.indd 322-323

Cat se je nenadoma zbudila, kot bi nekdo zaklical njeno ime. Nekaj trenutkov je ležala vsa napeta in negibna ter poslušala. Vse, kar je slišala, pa je bilo Alexovo ritmično dihanje. Postopoma se je sprostila. Uživala je v njegovi topli, zaščitniški bližini. Spominjala se je njunega prvega ljubljenja in zardela zaradi svoje predrznosti. Z njim je postala popolnoma nesramežljiva. Počutila se je svobodno, da izrazi svojo seksualnost … in, bog, je bilo to krasno.

323 21. 02. 2018 14:39:58


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Strmela je v njegov speči obraz. Njegov mrki pogled je bil sproščen. Ostra linija njegovih ust se je omehčala. V spanju ga spomini niso preganjali.

Imel je množico knjig, od enciklopedij do knjižnih uspešnic, vendar niso bile vezane v usnje in urejene v starinskih hrastovih knjižnih omarah. Naključno so bile zložene na sivih kovinskih policah. Na kupu telefonskih imenikov je sedel telefon.

Če je lahko ona odpustila prestrašenemu dekletcu, ki se je skrilo v omari, potem bo lahko Alex odpustil sebi, ker je ustrelil nekdanjega partnerja. Pomagala si bosta in prebrodila svoji osebni nočni mori. Ker je morala na stranišče, je počasi vstala s postelje, si navlekla majico in šla v spodnje nadstropje. Ni ga hotela motiti v spanju, zato ni spustila vode.

V kotu sobe je bila miza, za katero je očitno urejal papirje. Na njej so bila razmetana pisma, faksi, bančni izpiski, pisarniški blok, poln kavnih madežev, na katerem so bile nečitljive čačke, povezane s puščicami in zvezdicami ter kup map. Na mapah, ki jih je pogosto uporabljal, saj so bili njihovi robovi zviti in odrgnjeni, so bile etikete, napisane z roko.

Ob soju uličnih luči, ki se je prebijal skozi žaluzije, je našla stranišče pod stopnicami. Ko je prišla ven, je spoznala, da je čisto budna.

Catino pozornost je pritegnila uokvirjena fotografija. Dvignila jo je, da bi si od bližje pogledala smejoči se par. Na sliki je bil Alex, s širokimi, ukrivljenimi brki. Glede tega ga mora kdaj zafrkavati.

Prejšnjo noč je vso prečula. Včeraj je bil dolg in naporen dan. Ljubila sta se, dokler ju ni izčrpanost premagala. Toda po le nekaj urah spanja se je počutila prerojeno. Še vedno je bilo nekaj ur do zore, vendar je bila preveč vznemirjena, da bi šla nazaj v posteljo.

Ob njem na sliki pa je bila zelo čedna mlada ženska. Tako kot on je bila oblečena v odrezane kavbojke in planinske čevlje. Sedela je na pečini; on je čepel za njo. V ozadju je bila gorska veriga, podobna Skalnemu gorovju.

Je bila lačna? Ne.

Slika z dopusta. S to žensko je bil na dopustu.

Žejna? Ne ravno.

Cat se je grajala, ker je postala ljubosumna. Seveda je imel Alex tudi druge romantične zveze. Verjetno nekatere med njimi niti niso bile resne. Ni mogla dovoliti, da bi se zaradi ene fotografije odzvala kot ljubosumna najstnica.

Nenadoma se je zazdelo, da jo kličejo zaprta vrata. Nekaj trenutkov je strmela vanje, vedela je, da bi se morala upreti njihovi magnetni privlačnosti. Toda njena notranja radovednost ji tega ni dovolila. Saj ni bilo pomembno, če zdaj vstopi? Alex ni bil vesel, ko je prejšnjikrat stopila vanjo, toda to je bilo na začetku njune zveze. Takrat sta se komaj poznala. Situacija je bila zdaj drugačna. Bila sta intimna, fizično in čustveno. Delila sta skrivnosti drug z drugim. Pravilo o prepovedanem vstopu zagotovo ni več veljalo. Poskušala je odpreti vrata, vendar je ugotovila, da so zaklenjena. Tako je bilo prav. Vedela je, da ne sme vstopiti, dokler se o tem ne pogovori z njim. Kljub temu se je vzpela na konice prstov in šla z roko po vrhu podboja, kjer je našla droben medeninast ključ. To se ji je zdel dober znak. Če si res ni želel, da bi vstopila, zakaj je potem bil ključ tako lahko dostopen? Ključ je vstavila v ključavnico. Odprla se je z blagim, kovinskim klikom. Vstopila je in zaprla vrata za sabo, preden je prižgala luč. Soba je bila pravo razočaranje. Če bi sama opremila pisateljevo zatočišče, potem bi bilo udobno in zanimivo. Stene bi bile obite z lesom, na tleh bi bile stare turške preproge, v sobi pa bi bila masivna usnjena oprema. Morda bi v kotu sobe stal globus. Police bi bile polne prvih izdaj v omejenih nakladah in zbirateljskih predmetov, na katere bi padala svetloba starinskih namiznih svetilk z barvnim steklom. Alexova delavnica je bila ravno to – delavnica. Bila je funkcionalna, razočarajoče neprivlačna, manjkalo ji je stila in bila je estetsko prazna. Računalnik in tiskalnik sta bila na zložljivi mizi s kovinskimi nogami in z laminatno mizno ploskvijo. Zraven je bil faks.

324 Novo_2.indd 324-325

Pozabi, si je rekla in sliko postavila nazaj na svoje mesto. Steno za mizo je prekrivala plutovinasta tabla. Le malo je bilo praznega prostora, saj je bila skoraj vsa prekrita. Natipkana sporočila, iztrgani članki iz časopisov in revij in na roko napisani zapiski na listkih. Ker je mislila, da je vse to povezano z njegovim trenutnim delom, se je Cat naslonila naprej in jih začela prebirati. Le nekaj trenutkov je potrebovala, da je ugotovila, da se vsi nanašajo na eno zadevo. Pa to niso bili zločini ali pokvarjenost policistov. Šlo je za presaditev organa, za njeno presaditev. Ena stvar ji je še posebej padla v oči. Duplikat časopisnega izrezka, ki ji ga je bil poslal Paul Reyes. Le da ta, ki je bil na Alexovi tabli s sporočili preboden s svetlo rumenim risalnim žebljičkom, ni bil fotokopija, ki mu jo je bila dala pred nekaj tedni. To je bil original. Na robovih je bil že rumen. Star je bil dve leti. Kolena so ji popustila in z zadnjico je trdno pristala na pisarniškem stolu. »Zberi se, Cat,« je zamrmrala. Prehitro je bilo za sklepe. Gotovo je za to obstajala logična razlaga. Le da še nista prišla do nje. Alex je raziskoval presaditev srca za eno svojih knjig. Da, verjetno je bilo to. Ni ji hotel povedati, ker … Zakaj? Zakaj ji ni bil povedal? Zakaj vsa ta skrivnostnost? Odgovor se je morda skrival v mapah. Tista na vrhu kupa je imela nalepko, na kateri je pisalo AMANDA. Cat jo je odprla. Srce ji je kar poskočilo. S portreta se ji je smehljala ista ženska, kot je bila na fotografiji z dopusta.

325 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj Imela je zanimive, smejoče se oči in inteligenten obraz. Kaj točno je bila Alexu, se je spraševala Cat. Želela je vedeti, vendar jo je bilo groza tega, kar bo odkrila. Odstranila je fotografijo, da bi prebrala naslednji dokument, ki je bil v fasciklu. »Oh, bog.« To je bil Amandin mrliški list. Kar koli je že bila Alexu, njuno razmerje se je končalo z njeno smrtjo. Ubogi Alex. Če je imel z Amando resno razmerje, potem je bila izguba zelo tragična zanj. To je razložilo, zakaj je bil tako ciničen. Njena prerana smrt, povezana z ustrelitvijo njegovega nekdanjega partnerja, je bila vzrok, da se je zatekel k alkoholu. Je Amando izgubil pred streljanjem ali po njem?

F*** dan kulture

triinpetdeseto poglavje »Rekel sem ti, da sem ne smeš.« Cat je imela suha usta. Toda namesto, da bi pokazala strah, ga je napadla: »Kaj počneš z vsem tem? Kje si to našel? Kaj to pomeni? Presaditve srca so te zanimale, še preden sva se spoznala. Kdo je bila Amanda?« »Ne bi smela vohljati po mojih osebnih stvareh.«

Cat je preverila datum na mrliškem listu in si z roko prekrila usta, da bi zadušila vzdih. Hočem vedeti, kje si dobil vse to, Alex. Kdo je bila Amanda?« je glasno ponovila. Ko je začela spet dihati, je to v tihi sobi zvenelo glasno in grobo. Srce ji je divjalo. Razburjeno je odrinila Amandino mapo

»Ženska, ki sem jo poznal.«

in prebrala napis na nalepki pod njo, čeprav je bila skoraj popolnoma prepričana, kaj bo pisalo.

»Ženska, ki ti je bila blizu.«

DANIEL L. LUCAS alias SPARKY.

»Da.«

Preden je pogledala, je vedela, čigavo ime bo na naslednji mapi. Imela je prav. JUDITH REYES.

»Umrla je.«

S tresočimi rokami je odpirala še druge mape na kupu. Označene so bile z imeni ljudi s presajenim srcem, ki so umrli v sumljivih okoliščinah. V vsaki mapi so bili obsežni zapiski, podrobni opisi usodnih nesreč, kopije obdukcijskih in policijskih poročil, podatki, ki bi jih lahko dobil le policist – ali izjemno zvit nekdanji policist.

»Da.«

Na mapi na dnu kupa je bila nalepka z njenim imenom. Omahljivo jo je prelistala. Njeno življenje je bilo dobro dokumentirano, še posebej leta po presaditvi. Ducati njenih fotografij, nekatere stare nekaj let, druge posnete šele pred dobrim tednom, na nekaterih je pozirala, druge so bile posnete skrivoma, očitno s teleobjektivom. Nestrpno je pregledovala druge mape. Vse so bile enako obsežne. Toliko informacij bi lahko zbral le v nekaj letih. Ni začel pred nekaj tedni, ko ga je prosila, da ji pomaga izslediti njenega zalezovalca. Tukaj so bili zbrani ure, dnevi, leta vztrajnega poizvedovanja. Vsaka smrt je bila temeljito raziskana – ali opisana. Njen um ni hotel sprejeti tistega, kar je to pomenilo.

Za hrbtom se je z rokama oprijela mize. »Na njenem mrliškem listu piše, da je umrla nekaj ur pred mojo presaditvijo. Je morda darovala svoje srce?« Po kratkem oklevanju je odsekano pokimal z glavo. »Zakaj mi je torej nisi nikoli omenil? Počakaj!« Misli so ji divjale s tako nejasno hitrostjo, da jih ni mogla spraviti v red. Nekaj je sprožilo spomin na to, kar je bilo izrečeno v pogovorih pred zadnjo nočjo, čeprav se je zdaj zdelo, kot bi bilo že pred leti.

Nenadoma so se vrata za njo sunkovito odprla. Cat je skočila s stola in se obrnila. Alex, oči so se mu morilsko svetlikale, se ji je nevarno približeval.

»Nesreča na Houstonski avtocesti,« je vzkliknila. »Jeff mi jo je omenil zadnjič. Skoraj bi bila pozabila na to. Je bila soudeležena v njej?« »Ne.« Zrak ji je kar iztisnilo iz pljuč. »Kdo je bila, Alex? Prekleto, povej mi! Skupaj sta šla na dopust. Očitno je bila to resna zveza.« »Zelo.« Oči so se ji napolnile s solzami. »Imel si resno zvezo z žensko, ki je darovala srce, pa mi tega nisi nikoli omenil? Zakaj?«

326 Novo_2.indd 326-327

327 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Ni pomembno. Ne več.«

Prsi so se ji vdale, zaradi česar se ji je iz grla izvil še en grob zvok.

Stopil je naprej; ona je naredila nagel korak nazaj. »Jaz pa mislim, da je pomembno,« je rekla brez daha. »Sicer bi tudi o njej ugibala, tako kot sva o Sparkyju in Judy Reyes. Zakaj mi nočeš povedati za Amando?«

»Irene in Charlie Walters sta se prijavila za enega od tvojih otrok« je hitro rekel. »Upal sem, da te bom spoznal po njiju. Enkrat. Zagotovo nisem načrtoval, da bo Irenin brat v Atlanti zbolel ali da se boš ti pojavila tisto jutro.«

Počutila se je, kot da jo bo zadušilo, zato se je prijela za vrat in krčevito pogoltnila. »Kako je umrla?« »Cat …«

»Ne morem verjeti.« »Toda tam si bila in takoj sem začutil … nekaj. Tudi ti si to začutila.«

»Odgovori mi! Kako je umrla?«

»Ljubezen na prvi pogled,« je zasmehljivo rekla. »Misliš, da je Amandino srce poskočilo, ko te je videlo?«

»Zaradi krvnega strdka v možganih. Med porodom.« »Porodom?« je hripavo rekla, komaj dovolj na glas, da jo je slišal. »Kaj pa otrok? Kaj je bilo z otrokom?«

»Jezus,« je zamrmral in si prste zakopal v lase. »Ne vem več, kaj naj si mislim. Vem le, da sem zaljubljen vate.«

»Rodil se je mrtev. Moj sin se je zadavil s popkovino.«

»Ne. Zaljubljen si v Amando.«

Ušel ji je krik bolečine. »Tvoj sin. Amanda je bila tvoja žena?«

»To, kar sem storil, je bilo …«

»Nikoli se nisva poročila.«

»Podlo. Hinavsko. Prezirljivo. Umazano!«

»Le formalnost, kajne? Predan si ji bil, ona pa tebi.«

»Prav! Prav imaš. Navaden prasec sem. To sem priznal že dolgo nazaj.« Ugriznil se je za jezik in zadržal jezne besede, ki bi sledile. Glava mu je padla naprej. Nekaj trenutkov je strmel v tla. Končno je dvignil glavo in nežno rekel: »Preden mi lahko odpustiš, moraš razumeti, kako zelo sem jo ljubil.«

»Popolnoma.«

Cat je bila preveč razburjena, da bi lahko kaj rekla. Njeno tišino je izkoristil kot priložnost, da se brani.

»Ljubil si jo.« »Bolj kot lastno življenje.« Refleksno si je Cat obrisala solze, ki so ji tekle po licih. »In ti misliš, da imam njeno srce.« Zopet je stopil proti njej z razširjenimi rokami, ona pa se je spet odmaknila, kar ga je razjezilo. »Prekleto, nehaj se umikati. Moraš se pomiriti in me poslušati.« »Oh, dobro znam poslušati,« je rekla in se posmehljivo zasmejala. »Vedno vse verjamem. Vsemu, kar mi nekdo pove, verjamem brez dvoma. Nikoli ne iščem dvojnega pomena ali skritih namenov. Slepo zaupam.« Iz prsi se ji je izvil krčevit jok s tako silo, da je začutila bolečino. »Ti prasec! Nisi se ljubil z mano! Ljubil si se z Amando!« »Poslušaj …« »Ne! Dovolj imam poslušanja.« Ker so jo mučile posledice tega, kar se je dogajalo, si je dlani pritisnila ob sence. »Ko pomislim, kako temeljito si načrtoval vse to … Saj si načrtoval mar ne? Vse skupaj je bila ena velika farsa. Vse skupaj. Da sva se srečala, vse to?«

»Amanda me je nagovarjala, da bi se poročila, jaz pa se nisem hotel zaradi službe. Včasih me po več dni hkrati ni bilo doma. Ko sem šel skozi vrata, ni nikoli vedela, ali me bo še kdaj videla, ali pa bo kak smrkavec sprejet v tolpo, ker bo fental policista. Takšno življenje ni prizanesljivo do razmerja. Hotel sem, da ima občutek, da lahko odide, kadar koli se ji zazdi. Brez obveznosti. Kmalu po tistem sranju na postaji je zanosila. Sprva sem bil jezen, nato prestrašen. Vendar je bila tako pozitivno nastrojena glede otroka, da sem sčasoma tudi sam vzljubil misel na to. Novo življenje, ki je raslo v njej, je bilo kot iskrica upanja. Ko sem izvedel, da je dobila popadke, sem pohitel v bolnišnico, vendar me je zadržal tisti zastoj na avtocesti. Ko mi je končno uspelo priti tja …« Pomel si je oči. »Rahlo sem ponorel, ko mi je zdravnik povedal, da so jo že razglasili za možgansko mrtvo.« Iz Catinih oči so še vedno tekle solze, vendar ni bila več jezna. Prevzela jo je tragična zgodba. Hlipala je. Sicer pa ga ni prekinjala. »Agentka iz tkivne banke se mi je predstavila. Ni me silila. To ji moram priznati. Opravičevala se je za nadlegovanje v najbolj težkem času in me opomnila, da je Amanda v vozniškem dovoljenju označila, da bi želela darovati organe, če bi se ji kaj zgodilo. To je uraden dokument. Kljub temu je rekla, da ne bodo nadaljevali odvzema brez mojega dovoljenja. Amanda ni imela nobenih živečih sorodnikov. Organe pa so ji morali hitro odvzeti. Naglica je bila ključnega pomena. Zato, če bi prosim lahko dovolil …« Glas mu je zamrl in Cat je vedela, da ni več z njo. Spet je bil v bolnišničnem hodniku, otopel od žalosti, spraševali so ga za dovoljenje, da njegovi ljubljeni izrežejo srce.

»Da,« je kratko priznal.

328 Novo_2.indd 328-329

329 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Skupaj sva bila pet let, toda nikoli ji nisem dal tistega, kar si je želela najbolj, svojega priimka. V tistem času v Houstonu ni bil ravno najbolj priljubljen. Menil sem, da ji bo bolje brez njega. Ali pa sem bil preprosto preveč sebičen. Vedel sem, da jo ljubim,« je nadaljeval. »Vedel sem, da hočem živeti z njo in najinim otrokom do konca življenja. Vendar nisem spoznal, kako zelo sem čustveno navezan nanjo, dokler je ni bilo več. Ironično, tisti dan sem dal odpoved, kar me je prosila že od incidenta s streljanjem. Hotela je, da bi ves svoj čas posvetil pisanju. Verjela je v moj dar. Tako mi je vsaj govorila,« je rekel z grenkim nasmehom.

»Ne. Si pa prva, s katero sem bil, ki mi je kaj pomenila, ko sem se prebudil in vedel, kako se pišeš. Zato sem prekinil s tabo. Nisem več zaupal svojim motivom. Zaljubljal sem se vate, to pa ni imelo nič opraviti z Amando. Nisem več hotel vedeti, ali imaš njeno srce. Tisto jutro, ko si mi povedala, da si tkivno banko zaprosila, da ti povedo, kdo je bil tvoj darovalec, se mi je skoraj zaletelo. Takoj, ko si odšla, sem poklical donorski center, ki je odvzel Amandino srce in odpovedal svojo dolgoletno prošnjo za informacije. Če si dobila njeno srce, nisem hotel, da to izveš. V tistem trenutku je bilo vse, kar sem vedel oziroma moral vedeti to, da te ljubim.«

»Po njenem pogrebu sem izpraznil najino stanovanje, vrgel stran vse otroške stvari in se kar nekaj mesecev opijal. Šele ko sem se zopet streznil in se povezal z Arniejem, sem pomislil na to, da bi se pozanimal, kdo je dobil njeno srce. Ker mi donorski center ni hotel ničesar povedati, sem postal obseden s tem, da sam najdem prejemnika. Preganjalo me je dejstvo, da njeno srce živi v nekom drugem. Začel sem brati časopise vseh večjih mest, ki so izšli na dan njene smrti in nekaj tednov po njej. Iskal sem zgodbe o ljudeh s presajenim srcem. Če so prejemniki dovolj iznajdljivi, lahko včasih iz medijev izvedo, kdo so njihovi darovalci, le naslove morajo prebrati. Mislil sem, da bi lahko bilo tudi obratno. Prebral sem vse o tej temi. Izvedel sem, kakšne kriterije je treba izpolniti, da organ ustreza. Zapisal sem si jih in si skiciral profil prejemnika, kot bi skiciral lik za eno svojih knjig. Tvoja presaditev je bila medijski dogodek. Uporabil sem nekdanje zveze na policiji, podkupoval sem, vse metode, ki so mi prišle na misel sem uporabil in od bolnišničnega osebja v Kaliforniji izvedel za čas tvoje presaditve. Težko bi šlo, vendar je bilo možno. Vajini krvni skupini sta se ujemali. Bili sta približno enake velikosti. Bolj ko sem raziskoval, bolj prepričan sem postajal, da si dobila njeno srce. Pravzaprav sem načrtoval selitev v Los Angeles, da bi te poskušal spoznati, ko si objavila, da se boš preselila v San Antonio. Takoj sem se preselil sem.« Počakal je. »Kako je šlo dalje, veš.« »Vem le to, da si potuhnjena, lažniva baraba.« »Sprva sem bil, da. Ko sem te videl skozi tista vrata je bilo, kot bi me nekdo močno udaril v želodec. Vedel sem,« je rekel in naredil pest, da bi to še poudaril. »Vedel sem, da imam prav. Dlje ko sem bil s tabo, bolj prepričan sem postajal. Nekatere tvoje poteze so tako podobne njenim.« »Tega nočem poslušati.«

»Mar pričakuješ, da bom verjela tem bedarijam? Kar pa zadeva to …« Mape je pometla na tla in njihova vsebina se je razsula. »Prekleto si se potrudil za prazen nič. Kajti kolikor veva, mogoče sploh nimam njenega srca!« »Devedindevetdesetodstotno prepričan sem. Tega, kar sem občutil s tabo, nisem občutil z nobeno drugo.« »Še vedno sem le ...« Nenadoma je utihnila, ko jo je z vso močjo zadelo spoznanje tega, kar je pravkar rekel. »Drugo? Z drugimi si bil, ki so imele presajeno srce? Tudi z njimi si se spoznal?« Solze so se ji v trenutku posušile in kristalno jasno je videla resnico. »Oh, moj bog. Ti si!« »Cat …« Zaletela se je vanj, se s pestmi zabila v njegove prsi in ga presenetila. Izgubil je ravnotežje in se naslonil na police, zaradi česar je vrgel knjige po tleh. Cat je stekla skozi vrata in jih zaloputnila za sabo. Drvela je po hodniku, skozi dnevno sobo, s kotička mize je zgrabila avtomobilske ključe. Sprednja vrata so bila zaklenjena. Njeni drhteči prsti so se spoprijeli z zapahom. Slišala je njegove bose noge, ki so tekle za njo po preprogi. Niti trenutka več ni smela čakati, zato se je pognala skozi vhodna vrata in stekla k njegovemu avtomobilu.

»Tvoje izražanje me je spominjalo nanjo. Iste stvari so vama všeč in istih stvari ne marata. Imata celo enak smisel za humor in enak optimističen pogled na svet.«

Pritekel je za njo. »Cat, počakaj trenutek,« je vpil.

»Nehaj!« Pokrila si je ušesa.

»Da bi me lahko ubil, kot si njih?«

»Moral sem se ljubiti s tabo, Cat. Moral.«

Prestavno ročico je dala v vzvratno prestavo in pohodila plin. Avtomobilske gume so zacvilile in ušle nadzoru. Skoraj bi lahko bil prijel kljuko na vratih, preden jim je uspelo dobiti oprijem in odbrzeti v noč.

»Uporabil si me samo kot posrednico.« »Da,« je rekel, njegov glas se je spremenil v sikanje. »Moral sem videti, ali lahko pridem do nje. Jo začutim. Se je še zadnjič dotaknem.« »Ah, bog!« je zavpila Cat, zlomljena zaradi tega, kar ji je priznal. »Res sem začutil kozmično povezanost. Toda ali je bila to Amanda? Ali pa si bila ti? To, kar se je zgodilo med nama, je bilo tako dobro, da sem se začel počutiti krivega, ker sem jo izdal.« »Gotovo nisem bila prva ženska, s katero si bil v teh štirih letih?«

330 Novo_2.indd 330-331

331 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

štiriinpetdeseto poglavje Kje je bila ta neumna prasica? Le da Kismet ni bila tako neumna, se je grenko opomnil Cyclops. Kot navaden tepec je nasedel njeni igri. Več dni je tuhtal, kako bi jo lahko našel. Doslej se ni domislil ničesar pametnega. Čudež bi bil, če bi se. Bil je okajen. Živel je od pijače in mamil. Spraševal je, vendar noben njegov znanec ni vedel, kje bi bilo kakšno zatočišče za ženske. Njegova poizvedovanja so mu prinesla le pripombe pametnjakovičev o tem, kako ni mogel krotiti svoje stare. Posmehovali so se mu. Prekleto! Moral jo je najti in jo privleči nazaj že zato, da bo obvaroval svoj ponos pred prijatelji. Tudi sovražniki ga niso več tako spoštovali, kar je bilo še huje. Ko jo bo dobil v roke – in prepričan je bil, da je le vprašanje časa, preden se bo priplazila nazaj – bo obžalovala, da ga je kdaj prevarala. Ne bi bila postala tako pogumna, če ne bi bilo tiste Delaney-jeve. Pravzaprav je bila za vse skupaj kriva ona. Kar od nikoder se je prikazala in pripravila Kismet, da je začela spet razmišljati o Sparkyju. Kismet je obvladoval z lahkoto. Le otroku je moral zagroziti, pa je postala krotka kot ovčka. Vse bi storila, da bi zaščitila Sparkyjevega plašljivega pankrta. Toda ni je mogel nadzirati, še manj pa kaznovati tako, kot si je zaslužila, če je sploh ni mogel najti. Le ena oseba bi mu lahko povedala, kje se skrivata Kismet in njen poba. Pravzaprav sta bili dve, toda s tistim Pierceom se ne bo zapletal, razen če ne bo res potrebno. Kakor koli, če bo le sedel in premišljeval, ne bo dosegel ničesar. Celotno situacijo je že tolikokrat obdelal, da mu je postalo slabo od razmišljanja. Bil je čas, da nekaj ukrene. Vročica se je že polegla. Policisti se ukvarjajo z drugimi stvarmi; ne iščejo ga več. Vstal je in se pijano opotekel, preden je ujel ravnotežje in se odpravil proti izhodu gostilne. Nočni zrak je bil hladen in osvežujoč. Malo ga je streznil. Ko je zajahal harleyja, ga je potrepljal, kot bi bil živo bitje. Ko je pognal mogočni stroj, se je razveselil znanega bobnenja, ki je vibriralo pod njegovimi stegni, mednožjem in trebuhom. Navdalo ga je z občutkom moškosti in samozavesti, ki ju je izgubil po tistem polomu s Cat Delaney. Če bo tisti rdečelasi prasici dovolil, da mu zajebe življenje, potem bo tako, kot bi ji izročil mesarski nož in ji dovolil, da ga kastrira. »Ni šans,« je zarenčal, ko je odhrumel v noč.

332 Novo_2.indd 332-333

333 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture Ko je šel skozi vrata, je pogledal na zapestno uro in znova zaklel.

***

Motor je imel še vedno v mehanični delavnici. Zato je z držajem pištole razbil voznikovo steklo na sosedovem BMW-ju. Bill Webster to noč ni spal.

V nekaj sekundah ga je vžgal z žicami.

Že milijontič je pogledal na uro na Melijini nočni omarici. Polnoč je že minila. Odstranil je pregrinjalo in splezal s postelje. Hlače je imel zložene na stolu. Ravno jih je oblačil, ko je Melia sedla in omotično izrekla njegovo ime.

Ko je oddrvel, je spet pogledal na svojo zapestno uro. Cat je imela le pet minut prednosti pred njim.

»Oprosti, ker sem te prebudil,« je dejal. »Kar nazaj zaspi.« Preveč prestrašena je bila, da bi jokala. Jokala bo pozneje. Ko bo on za rešetkami, ona pa na varnem, bo dala duška svojemu zlomljenemu srcu. Zdaj pa se je morala osredotočiti na to, da preživi.

»Kam pa greš?« »Čas je, da odidem.« »Zdaj? Mislila sem, da si rekel Nancy, da boš vso noč zdoma.«

Vseskozi je bil to Alex. Bila je možnost, da ima srce njegove ljubljene Amande, zato je načrtoval, da jo bo ubil, kot je ubil druge. Danes je bil tisti dan – obletnica dneva, ki je zanjo pomenil novo življenje, zanj pa neznosno bridkost. Rekel je, da ga preganja misel na to, da Amandino srce bije v nekem drugem telesu. Zato je izsledil možne prejemnike in se jim z uporabo svojih varljivih veščin dovolj približal, da jih je ubil, ne da bi pri tem vzbudil sum. Nato se je lepo prestavil na naslednjo žrtev in nastavil naslednjo past.

»Saj sem.« »Zakaj pa potem ne počakaš do jutra?«

Kdo bi lahko zagrešil tako popolne zločine – na katere oblasti sploh niso gledale kot na zločine –, če ne nekdanji policist, ki je pisal bistroumne romane? Vedel je, kako prikriti dokaze in zakrpati luknje v zločinu.

»Saj je jutro.« Namrščila se je, saj ob tako nemogoči uri ni hotela dlakocepiti. »Nerada se zbujam sama,« je sitno rekla.

Cat je zadrhtela, vendar le deloma zato, ker je imela na sebi le majico. Usnjeni sedeži so bili hladni, zato je imela kurjo kožo na rokah in nogah.

»To jutro ti ne morem pomagati.« Takoj, ko bo prišla do svoje hiše, bo poklicala poročnika Hunsakerja. Toda najprej je morala priti do tja. Z enim očesom je gledala v vzvratno ogledalo. Čeprav ga je pustila brez prevoznega sredstva, je bil iznajdljiv. Nekako je pričakovala, da jo bo prehitel z avtomobilom.

»Kam se ti mudi?« »Nekaj moram narediti.«

To bi bilo popolno, mar ne? Lahko bi jo prisilil, da zavije z nadvoza, nato pa se odpeljal v noč. Njena smrt bi bila razglašena za nesrečo in nihče ne bi posumil vanj, kajti ubila bi se medtem ko bi vozila njegov avtomobil. Da. To bi bila verjetna zgodba. Noč je bila preživela z njim, nato pa se zgodaj zjutraj vrnila domov. Posodil ji je svoj avtomobil.

»Sredi noči?« »Čim prej, tem bolje,« je skrivnostno odvrnil. Uporabila je vse svoje čare, da bi ga zvabila nazaj v posteljo, vendar ga ni mogla prepričati. Odšel je v naglici, ne da bi jo sploh poljubil v slovo.

»Ne morem verjeti,« bi rekel, ko bi ga obvestili o njeni smrti. Žaloval bi in bil videti popolnoma skrušen. Vsi bi verjeli, da je nedolžen. Tako kot je verjela ona.

Alex je jezno zaklel, ko je gledal, kako so zadnje luči njegovega avtomobila izginile za vogalom, vendar ni imel časa, da bi to obžaloval.

Zakaj ni poslušala Deana? Ali Billa? Svarila sta jo pred njim. Začutila sta njegovo dvoličnost. Zakaj je ni ona? Njegova »temna stran«, kot ji je rada rekla, je bila tako temna, da je bila morilska.

Stekel je nazaj v hišo, po stopnicah v spalnico in nase navlekel obleko. Iz zgornjega predala je vzel pištolo, zgrabil pest nabojev in jih spustil v žep na srajci, ko je drvel po stopnicah.

Svojo vlogo odigral s spretnostjo in izkušenostjo mojstra. Najprej jo je zasledoval, jo razorožil in očaral. Nato jo je zavrnil, zaradi česar si ga je želela še bolj. Potem je postal njen prijatelj in zaupnik, ko ga je najbolj potrebovala. Nazadnje pa je postal njen ljubimec v najbolj globokem pomenu besede. Na glas mu je priznala, da ga ljubi. Vseskozi pa …

334

335

Novo_2.indd 334-335

21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

Ko je skozi izhodno rampo zapeljala s trikratno dovoljeno hitrostjo, je suho ihtela. Močno je držala volan in krmarila še nekaj zadnjih ulic do svoje hiše. Opomnila se je, da zdaj ne more premišljevati o svojih osebnih težavah. Če bo to preživela, bo imela dovolj časa, da si ozdravi zlomljeno srce.

»Alex Pierce ji je pošiljal časopisne izrezke,« mu je povedal Jeff. »Ubil je tiste druge ljudi, ki so imeli presajeno srce, zdaj pa hoče še Cat.«

Zavila je na dovoz in na hitro ustavila avtomobil. Sunkoma je odprla vrata, se spravila iz njega in se pognala proti hiši. Ko je prišla do stopnic na verando, se je spotaknila ob nekoga, ki je sedel na vrhu stopnic. Glasno je zavpila. Njen nepričakovani gost je skočil na noge in jo zgrabil za roke. »Cat! Kje si bila?« Skoraj bi se zrušila, najprej zaradi strahu, potem pa zaradi olajšanja. »Jeff, hvala bogu!« Prijela ga je za rokave jakne, se naslonila nanj in poskušala priti do sape. »Moraš mi pomagati.« »Ljubi bog, Cat, saj si skorajda … Kje imaš obleko?« je jecljal.

Billa je osupnil razvoj dogodkov ravno tako kot Jeffa. »Kako veš, da je Pierce? Kje je zdaj?« »Pravkar sem ga zapustila.« Moška sta zaskrbljeno pogledala njene gole noge. Ni imela časa, da bi ji bilo nerodno. »Poklicala bom poročnika Hunsakerja.« Na hitro jima je opisala Alexovo zaklenjeno sobo, mape, ki jih je našla, in obsežno količino informacij, ki jih je zbral. »Zdaj vse skupaj dobiva smisel,« je rekla. »Verjetno se je v sebi naslajal, ko sem ga prosila, naj mi pomaga najti zalezovalca. Zadovoljil me je z namigi o Sparkyju. ‘Odkril’ je Paula Reyesa in ta ubogi mož in njegova družina so morali danes po nepotrebnem prestati pravi pekel.« »Kdo je Reyes?« je vprašal Bill. Na kratko jima je opisala pot v Fort Worth. Tudi njiju je presenetilo to, kako zelo se je Alex potrudil, da bi jo zapeljal na napačno sled.

»Dolga zgodba.« Odklenila je vhodna vrata in izključila alarm. Sledil ji je v hišo. »Moram poklicati policijo,« mu je rekla. »Alex Pierce je tisti, ki me je teroriziral.«

»Tukaj je.« Dvignila je Hunsakerjevo posetnico in segla po telefonu.

»Kaj?«

»Ga bom jaz poklical, medtem ko se ti preoblečeš,« je predlagal Jeff.

»Zaradi ženske, ki jo je ljubil. Umrla je, medtem ko je rojevala njunega sina. Privolil je v to, da ji odvzamejo srce.«

»Hvala.« Namenila se je proti svoji sobi, vendar jo je Bill ustavil.

Medtem ko mu je razlagala, kakšni so bili Alexovi motivi, je brskala po svoji ročni torbici in iskala posetnico poročnika Hunsakerja. »Kje je ta prekleta stvar? Vem, da je nekje tukaj. Takoj ga moram poklicati. Danes je obletnica …« »Vem. To sem ugotovil, ko je odbilo polnoč. Začelo me je skrbeti, ker se nisi oglasila ves dan. Zato sem prišel sem, da bi se prepričal, ali si v redu, in da bi ostal s tabo, če si bila morda sama.«

»Cat, sva še vedno prijatelja? Mi lahko odpustiš to z Melio?« je tiho vprašal. Čudno, kako je situacija, v kateri si bil življenjsko ogrožen, stvari nemudoma postavila v novo perspektivo. Pomembne stvari so postale kristalno jasne. »Bila sem razočarana in jezna nate. Vendar ti jaz nimam kaj odpustiti, Bill. Seveda sva še vedno prijatelja.« Nenadoma se ji je zazdelo čudno, da je bil tam. »Kaj te je prineslo k meni ob tej uri?«

»Prišel bo za mano, Jeff. Če ne zaradi drugega pa zato, da me utiša zaradi drugih treh umorov. Neverjetno iznajdljiv je. In nepopustljiv. Ne bi mogel verjeti, kako sistematično je izpeljal svoj načrt.«

Preden je lahko odgovoril, jima je Jeff povedal, da je Hunsaker že na poti. »Rekel je, da bo prišel takoj, ko bo mogoče.«

Zazvonil je zvonec, ki mu je sledilo močno udarjanje po vratih. »Cat!«

»Bosta ostala z mano, dokler ne pride?«

Otrpnila sta. Nato je stopil Jeff pred njo in šel proti vratom, s svojim telesom jo je poskušal zaščititi. Če bi bilo to kje drugje, bi se Cat smejala zaradi njegovega junaškega, vendar komičnega poskusa, da jo zaščiti.

Oba sta se strinjala. Cat se jima je zahvalila in se zatekla v intimo svoje sobe.

»Policija je že na poti,« je zavpil Jeff. Doktor Dean je plastični ključ odložil na omaro in zapustil svojo hotelsko sobo.

»Cat? Jaz sem, Bill.«

Bilo je še rano. Hodniki so bili prazni. V dvigalu je bil sam. Ko je šel skozi preddverje, je za sprejemnim pultom opazil le zaspanega uslužbenca. Ta njega ni videl.

Odrinila je Jeffa in pohitela odpret vrata. Bill Webster je vstopil. »Kaj za vraga se dogaja? Kaj počneš tukaj, Doyle? Cat, zakaj si tako oblečena?«

336 Novo_2.indd 336-337

337 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

V San Antonio je prispel malo po polnoči z letom iz Los Anegelesa, ki je imel enourni postanek v Dallasu. Poskušal jo je poklicati z letališča v Fort Worthu in nato še enkrat, ko je prispel v San Antonio. Ni se mu oglasila.

S težkim vzdihom se je potopila v vročo penečo kopel in glavo naslonila na rob kadi. Želela se je pogrezniti v obup in jokati, dokler ne bo prazna. Vendar si zdaj ni mogla privoščiti, da bi njena čustva prišla na površje. Morala je biti praktična, hladna, močna, neizprosna, kot je bil on.

Razmišljal je o tem, da bi ji pustil sporočilo na odzivniku, vendar si je premislil. Če bi bil morda Pierce pri njej, ni hotel izpasti neumno, ker bi po sobi odmeval njegov glas, medtem ko bi se onadva ljubila.

Brezsrčna, je cinično pomislila.

Sicer pa ni vedel, kako ga bo sprejela. Ko sta nazadnje govorila, je prekinila zvezo. Povedal ji je za usodno ustrelitev Houstonskega policista, ki je delal pod krinko, za kar je bil odgovoren Pierce. Ko je šlo za Piercea, je razmišljala s srcem in ne z glavo.

Zaprla je oči in poskušala odgnati Alexovo podobo, vendar si je še vedno predstavljala njegov obraz v vseh razpoloženjih – ko sta se ljubila, ko je zavzeto govoril o svojem delu, ko je pripovedoval o svoji pripadnosti Amandi.

Katera ženska pa ni?

Zaradi prebujajočih se čustev se ji je v grlu naredila kepa. Nestrpno, agresivno jo je izkašljala. Zato verjetno ni slišala, da so se odprla vrata kopalnice. Pravzaprav sploh ne bi odprla oči, če ne bi bila začutila rahlega prepiha.

Ko je razmislil, je bilo morda bolje, da se mu ni oglasila na telefon. Njegov obisk bo tako popolno presenečenje. Čeprav ne bi smel biti. Danes je bila obletnica njene presaditve.

Ko jih je, je trznila, zaradi česar je voda pljusknila čez rob kadi. »Kaj pa počneš?« »Presenečena?«

Ulica je bila temna in tiha. Cyc je svoje motorno kolo parkiral v senci hrasta na drugi strani ulice in se z zdravim očesom osredotočil na hišo Cat Delaney. Prepoznal je avtomobil na dovozu – bil je Pierceov. Še en avtomobil je bil parkiran ob robniku. Luči v sprednjih prostorih so bile prižgane.

Bila je šokirana. Preveč šokirana, da bi lahko zakričala. Zbegano je opazovala, kako je sušilec za lase priključil v vtičnico na zidu nad njeno toaletno mizico. Ko je pritisnil na stikalo, je začel blago brenčati. »Žal mi je, Cat.« Zaradi žalostno-ljubeznivega nasmeška ji je zaledenela kri. »Postala boš žrtev tragične nesreče.«

»Sranje.« Te dni mu ni šlo nič od rok. Neumno bi bilo, če bi v hišo vdrl zdaj, ko je pri njej njen prijatelj policist. Razmišljal je o naslednji potezi, ko je moški, ki ga ni videl še nikoli prej, odprl vhodna vrata. Nekaj je rekel čez ramo, nato pa stopil na verando in zaprl vrata za sabo. Skrivoma se je ozrl okoli sebe. Cyclops je zadržal dih, vendar ga v senčnem skrivališču ni opazil. Moški je hitro stopal do Pier-ceovega avtomobila in ga zapeljal v garažo. Nekaj trenutkov pozneje je prišel ven in ročno zaprl težka vrata. Nato je pohitel do avtomobila na robniku, izbral ključ, vstopil in se odpeljal v nasprotni smeri od Cyclopsovega skrivališča. Premišljeval je o nenavadnih dogodkih. Saj ni vedel zagotovo, da je bil avtomobil na dovozu Pierceov, mar ne? Videl je le Piercea, kako ga je vozil. Morda pa je v bistvu bil njen. In morda se je zapletla še s kom drugim in ne le s Pierceom. Zakaj bi sicer tale tip odšel od nje ob tej uri in to tako skrivoma? Je bila zdaj, ko je odšel, sama? Cyc je svoje motorno kolo pustil pod hrastom in se peš odpravil po ulici. Cat je čutila potrebo, da s sebe spere Alexov dotik, njegov vonj, njega. Lahko si je privoščila nekaj minut v kadi, preden pride Hunsaker. Kaj se bo zgodilo zatem, ni vedel nihče.

338 Novo_2.indd 338-339

339 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

petinpetdeseto poglavje »Sranje!« Alex je s pestjo udaril po volanu BMW-ja. Ti prasci ne bi smeli ostati brez goriva! Kakšna sreča – da ukradeš avtomobil s praznim rezervoarjem. Volan je toliko obrnil, da je lahko avtomobil zapeljal na odstavni pas avtoceste, odprl vrata in začel teči na vso moč. Njegovemu japijskemu sosedu bo čisto prav, če mu bodo ukradli avto in ga oropali. Brez goriva, za božjo voljo! Prometa je bilo malo. Kar nekaj mimoidočim vozilom je dvignil palec, vendar je dvomil, da mu bo kdo ustavil. Ni bil videti ravno zaupanja vreden – nepočesani lasje, neobrit, srajca mu je mahedrala. Zavil je na izhod, stopala so udarjala ob tla, medtem ko je v mislih štel število ulic, ki jih mora preteči, preden pride v Catino ulico. Preveč strah ga je bilo pomisliti, kaj bo našel, ko bo prišel tja. Tisto jutro se je zbudil z rešitvijo zagonetke. Medtem ko je spal, je njegova podzavest delala. Ključen podatek te zapletene šahovnice je vseskozi manjkal. Manjkajoči del se mu je zdaj bleščal tako jasno. Zakaj ga ni opazil prej, preden so umrli trije nedolžni ljudje? Preklel je svojo neumnost. Vsi v tej zmešnjavi prepletenih življenj so bili imenovani in prisotni razen enega. Na žalost je bil ta smrtonosen. Noge so ga bolele, z rokami je opletal, zavil je na vogalu in se skoraj zaletel v hidrant. Preskočil ga je, ne da bi upočasnil. »Živi, Cat. Ne umri mi zdaj. Ne še ti.«

Cat je šklepetala z zobmi. »Zakaj počneš to? Ne razumem.« »Seveda razumeš. Tvoja smrt zaradi električnega toka bo takšna kot vse druge. Obžalovanja vredna nesreča.« »No, svojih namenov pa res ne bi mogel bolj izraziti, kajne? »Cat Delaney. Večna šaljivka.« »Tokrat ti ne bo uspelo. Poročnik Hunsaker je že na poti sem.« Jeff Doyle se je le nasmehnil. »Poklical sem številko, na kateri ti povedo, koliko je ura in koliko stopinj je v zraku, ne pa policije.« »Bill.«

340 Novo_2.indd 340-341

341 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Poslal sem ga po opravkih. Njegov nepričakovani prihod je bil spodrsljaj, vendar sem se domislil načina, da ga odpravim. Predlagal sem mu, da odstrani svoj avtomobil, da Pierce ne bi ničesar posumil, ko te bo prišel pospravit.«

»Kot običajno, ne bo nihče posumil mene,« je rekel. »Melio si krivila za vse, kar je šlo narobe, nikoli nisi posumila vame. O’Connorjevo zgodbo sem jaz izdal Ronu Truittu. Prav tako sem ga poklical in se predstavil kot Cyclops ter mu natvezil tiste traparije o spolni zlorabi otrok. Bal sem se, da bo med sestankom v Websterjevi pisarni prepoznal moj glas. Vendar je bil preveč zaverovan v to, da te napade, da bi mi posvetil pozornost. Kar težko je bilo odviti luč, vendar sem tudi to storil jaz. Tista prekleta stvar bi te bila skoraj prehitro ubila. Morala bi te bila le prestrašiti.«

»Zelo premeteno.« »Oh, da. Dobro sem se naučil prikrivati svoje sledi. Ko se bo Bill vrnil, me bo našel na telefonu, ker bom hotel vedeti, zakaj Hunsaker še ni prišel. Sčasoma naju bo začelo skrbeti zate in šla te bova iskat. Našla bova tvoje truplo. Jaz bom postal histeričen, kot je to v stresnih situacijah običajno za geje,« je rekel in se kratko zasmejal. »Obtoževal se bom, ker te nisem nagovoril, da bi posodobila napeljavo v tej stari hiši. Morala bi bila vgraditi FID-stikalo, ki bi preprečilo takšno katastrofo. Teoretiziral bom o tem, da si bila tako razburjena zaradi Pierceove izdaje, da nisi razmišljala in si segla po sušilcu za lase. Webster bo potrdil mojo zgodbo. Videl je, kako pretresena si bila, ko si ugotovila, da te namerava tvoj ljubimec ubiti.«

Našobil se je v znak skesanosti. »Po toliko preprekah, osebnih in službenih, bo razumljivo, da si na obletnico presaditve postala preveč napeta, celo s samomorilskimi nagnjenji.« »Preselil se bom na drug konec države, si našel službo in se zopet zlil z okoljem. Igram lahko skoraj vsako vlogo, se prodam kot kdor koli. Zelo sem prilagodljiv. Zelo povprečen. Zelo neopazen. Ljudje si me redko zapomnijo.« Njegove oči so postale otožne. »Le Judy je mislila, da sem nekaj posebnega.«

»Kar bo Alex zanikal.«

»Judy? Judy Reyes? Ti si njen ljubimec!«

»Brez dvoma. Toda vpleten bo tudi v druge smrti, ko bodo oblasti našle obremenilne dokaze v njegovem stanovanju. Hvala, ker si mi povedala za njegovo skrivno sobo, Cat. Očitno je imel obsežne zapiske tistih intervjujev.«

»Ah! Končno si ugotovila. To sem jaz, moški brez imena, ki je ušel tistemu idiotu.«

»Intervjujev?« »Njegovih intervjujev z ljudmi, ki so imeli presajeno srce. Kar velik vtis naredi na ljudi, veš. Vsak izmed njih mi ga je omenil. Vsi so bili polaskani, ker jih je intervjuval za svojo knjigo. Gospod Pierce je zelo bister in izredno očarljiv. Nihče ni ugotovil, da v bistvu išče Amandino srce. Celo jaz sem podlegel njegovi ukani in verjel, da raziskuje le za knjigo. Seveda, dokler nisem začel raziskovati zate in odkril, da je njegova ljuba darovala srce. Ko bo policija našla tiste mape, se bo moral zagovarjati, kaj?« Zahihital se je s cvilečim glasom. »Moram priznati, da sem bil precej osupel, ko se je nenadoma pojavil na prizorišču. Strah me je bilo, da bo vse uničil, ker me bo spregledal. Očitno je ugotovil, da je nekaj narobe, ko so vsi njegovi intervjuvanci s presajenim srcem začeli umirati. Seveda v enakih časovnih presledkih enega leta. Toda za nekdanjega reševalca zločinov je bil vzorec preveč nenavaden, da bi ga kar prezrl. Poleg tega, da je hotel svojo Amando najti v tebi, je tvoj dragi verjetno poskušal tebe zaščititi pred podobno usodo. Njegova želja, da te zaščiti, je bila res plemenita. Sumil sem celo, da je bil on tisti, ki ti je pošiljal časopisne izrezke. To me je vrglo iz tira. Postal sem živčen, ker sem ugotovil, da je nekdo dojel moj načrt. Pa saj ne, da bi me to ustavilo. Je pa Pierce zagotovo vnesel nekaj vznemirjenja. Zaradi njega je postala situacija bolj zapletena in s tem bolj zanimiva. Pri drugih sem vse to dosegel skoraj prelahko. Nanj sem gledal kot na izziv. Zdaj pa bo odličen grešni kozel, na katerega sploh nisem računal.« Odkimal je z glavo in z obžalovanjem cmoknil z ustnicami. »Našemu najbolje prodajanemu avtorju se ne obeta nič dobrega, mar ne? Še posebej če pomisliš na tiste mape, ki jih ima skrite in zaklenjene. Zdi se, da je človek naravnost obseden, kajne?« Zavzel je razmišljujoč položaj in dodal: »Pravzaprav naju s Pierceom žene ista stvar.« »Hočeš reči, da bi našla Amandino srce? Si jo poznal tudi ti?« »Cat,« je grajajoče rekel. »Kje imaš domišljijo? Mar še nisi ugotovila? Sram naj te bo.« Njegovo mirno izražanje jo je plašilo. Če bi kričal in divjal in se penil, se ga ne bi tako bala. Tako pa sta ji njegova hladna logika in blagi glas jasno nakazovala njegovo stopnjo norosti. Popolnoma odrezan je bil od resničnosti.

342 Novo_2.indd 342-343

V dramatični spremembi razpoloženja so se njegove oči nenadoma napolnile s solzami. »S kijem za bejzbol ji je razbil glavo.« »Kako ti je uspelo pobegniti?« »Stal je nad njo in gledal, kaj je storil. Zdelo se je, da ga je prevzela količina krvi, ki se je nabirala pod njeno glavo. Bil je v nekakšnem transu in mene sploh ni opazil. Pograbil sem svojo obleko in zbežal. Vedel sem, da Judy ne morem pomagati. Vedel sem, da je mrtva. Njeno smrt sem občutil tako močno, kot bi bil umrl sam.« Prsi so se mu dvignile in spustile s potlačenim besom, ko se je spomnil tistega soparnega popoldneva v Fort Worthu. »Judy je bila zelo verna in globoko je spoštovala špansko kulturo. Njen mož je vedel, kaj bi si mislila o tem, da ji razmesari telo.« »Ne bi dovolila darovanja organov,« je rekla Cat. Morala ga je spodbujati, da bo še naprej govoril, da bi imel Bill dovolj časa, da se vrne. Z očmi je begala po sobi, iskala način, da bi ušla ali orožje, s katerim bi se branila. Toda dokler je nad kadjo držal brneči sušilec za lase tik izven dosega njenih rok, se ni upala niti premakniti. Takoj ko bi se, bi vrgel sušilec za lase v vodo in ona bi bila le še zgodovina. »Zgrozila bi se že ob sami omembi,« je govoril. »Hotela bi, da pokopljejo njeno truplo nedotaknjeno. Reyes je to vedel. Z darovanjem organov naju je kaznoval, ker sva se ljubila. Dal jo je razkosati, da bi naju mučil skozi večnost. Edini način, da prekinem to prekletstvo, je, da ustavim njeno srce.« »Tako, da ubiješ prejemnika.« »Da,« je ravnodušno rekel. »Dokler njeno srce bije, bo njena duša trpela. Nad njenim grobom sem se zaklel, da ji bom zagotovil počitek in mir, ki ga zasluži. Zato sem moral ubiti tistega fanta.«

343 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture Kot iz daljave je slišala korake, ki so odmevali po hodniku. Vrata kopalnice so se sunkoma odprla in nenadoma je bila svobodna. Glavo je potisnila iz vode in lovila zrak, se dušila zaradi vode,

»Mladeniča v Memphisu. Kako si ga našel?« Skomignil je, kot bi bil to najlažji del. »Poiskal sem si službo pri agenciji za pridobivanje organov. Kmalu sem dobil identifikacijsko številko, ki jo je imelo Judyjino srce in ga izsledil.« »Če si torej izpolnil, kar si obljubil Judy, zakaj še drugi? Zakaj si jih ubil? Zakaj boš ubil mene?«

ki jo je imela v grlu in nosnicah. Lasje so se ji prilepili na obraz, ji ovirali pogled, čeprav je bilo v kopalnici tako temno, da ni mogla ničesar videti. »Cat?« bil je Alex.

»Računalniki so zmotljivi, ker jih upravljajo ljudje. Kaj, če so bile številke napisane kar naključno?« Odkimal je, kot bi bilo to nepredstavljivo. »Nisem mogel tvegati, da se je zgodila pomota.«

»Tukaj sem.«

»Zato si se odločil, da boš eliminiral vse paciente, ki so dobili srce tisti dan.«

»Ostani, kjer si,« je zavpil.

»To je edini način, da zagotovim izpolnitev svoje misije.«

Jeffa je zbil na tla. To ni bilo tekmovanje. Alex je bil veliko močnejši. »Ti baraba, če si jo poškodoval …« Njegova grožnja se je končala s stokom bolečine in presenečenja.

Cat je zadrhtela, vendar se je trudila skriti svoj vedno večji strah. »Zakaj si vsako leto čakal do obletnice?« »Sicer bi bil to navaden umor. Jaz pa nisem psihotičen. Ker sem se držal obletnice, je to dalo umorom pridih obreda, kar bi bilo Judy všeč. Hodila je k maši. Všeč ji je bil obred, red, tradicionalna liturgija. Tako bi si želela.« »Dejansko verjameš, da bi bila ponosna nate, ker si umoril tri ljudi?« »Hotela bi, da jo združim z njenim srcem. To bom tudi storil. Nato lahko njena duša neha iskati.« S hrbtno stranjo dlani si je obrisal solze. »Preveč jo ljubim, da bi dovolil, da ostane njen duh v večnem trpljenju. Žal mi je, da moraš umreti, Cat. Zelo si mi všeč. Toda preprosto ne gre drugače.« Poljubil je konice svojih prstov in jih pritisnil ob Catine prsi. »Počivaj v miru, Judy, ljubezen moja. Večno te bom ljubil.« Cat ga je zgrabila za roko ravno v trenutku, ko je iz druge izpustil sušilec za lase.

»Je vse v redu z njo?« Med vrati je stal Bill. Iz cevi Alexove pištole je švignil plamen. Rjovenje se je odbijalo od sten kopalnice. Bill je neslišno padel. Alex je zatulil od jeze. Catine oči so se že privadile na temo. Videla je, da je Jeffu nekako uspelo prijeti Alexovo pištolo. Borila sta se zanjo. Rob porcelanaste kadi je bil moker in spolzek, toda Cat je nekako splezala čezenj. Z golimi rokami je napadla Jeffov obraz, ga udarjala s pestmi, praskala z nohti in ga vlekla za lase. Zakričal je od bolečine in izpustil pištolo, ki mu jo je Alex pritisnil na uho, ko ga je obrnil na trebuh in ga zajahal.

Zakričala je.

»Premakni se,« je rekel in težko dihal ter lovil sapo. »Prosim. Nič me ne bi bolj razveselilo kot to, da bi ti lahko odpihnil možgane.«

Luči so ugasnile.

»Kar ustreli me,« je ihtel Jeff. »Izneveril sem Judy. Hočem umreti.«

Sušilec za lase je padel v vodo, vendar ni naredil nobene druge škode razen te, da je povzročil pljusk.

»Ne preizkušaj me.«

Jeff je zavpil, bil je osupel in jezen.

Cat se je nekako prebila mimo njiju, se opotekla skozi vrata in spotaknila ob Websterjevih nogah. »Bill?« V šibki svetlobi je videla, kako leži na tleh. Madež, ki se je širil skozi sprednji del srajce, je bil kot črnilo. »Oh, bog, ne. Ne,« je zajokala.

Cat se je pognala iz vode, vendar jo je vrgel nazaj. Slišala je udarec kolen ob ploščice, ko se je spustil na tla poleg kadi. Roke ji je grobo položil na vrh glave in jo potisnil pod vodo. Držal jo je pod vodo. Borila se je, mahala z rokami in nogami, obračala glavo od ene strani proti drugi, ga praskala po rokah. Vendar je ni izpustil. Refleksno je odprla usta, da bi zakričala. Napolnila jih je voda iz kadi.

344 Novo_2.indd 344-345

Prešibka, da bi lahko stala, se je splazila do nočne omarice in zvlekla na tla telefon. Vtipkala je številko 911. Nato se je splazila nazaj k Billu, mu močno stisnila roko in mu šepetala, naj zdrži. »Pomoč je že na poti,« je zaklicala Alexu in medlost njenega glasu jo je preplašila.

345 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture »Je to prasec, ki je poklical številko, kjer ti povedo čas in temperaturo, pri tem pa se pretvarjal, da govori z mano?«

»Kako je Webster?« je vprašal. »Ni se premaknil.«

»Njenemu telefonu niste nehali prisluškovati, kajne?« je vprašal Alex.

»Kristus,« ga je slišala reči. »Morda ste zakrivili še en umor, gospod Doyle.« Jeff je nepovezano blebetal.

»Tako je. Prekleto dobro, da nismo. Kdo pa je to pezde?« »Dolga zgodba. Nadenite mu lisice in mu preberite pravice.«

Cat je šklepetala z zobmi. Zgrabila je rob posteljnega pregrinjala in ga povlekla k sebi. Toda namesto da bi se bila sama zavila vanj, je pokrila Billa in ga zatlačila okoli njega. Zavijanje bližajočih se siren je bil najmilejši zvok, kar jih je kdaj slišala. Sklonila se je nad Billa in resno dejala: »Zdrži, Bill. Pomoč je tukaj. Me slišiš? Uspelo ti bo. Uspelo!« Ni se odzval, vendar je upala, da je čutil njeno prisotnost. Poročnih Hunsaker je bil prvi v hiši. »Kaj je narobe z lučmi?«

»Samo malo, Pierce. Ne govori mi, koga naj aretiram. Tebe sem lovil.« »Daj že,« je odločno rekel Alex in potisnil Hunsakerja s poti. Stopil je okoli reševalcev, ki sta bila sklonjena nad Websterjem in mu mrzlično poskušala rešiti življenje. Cat je stala tam vsa otrpla in opazovala. Alex je s stola pograbil njen kopalni plašč in jo zavil vanj.

»Električna omarica v kuhinjski shrambi,« je iz kopalnice zavpil Alex. Pritisnite glavno stikalo.«

Močno jo je objel, z močno dlanjo jo je božal po glavi in si jo pritiskal k prsim. »Je vse v redu s tabo?« Prikimala je. »Si prepričana?«

»Potrebujem pomoč v spalnici,« je zaklicala Cat. »Moški je ustreljen v prsi.«

»Da. Prestrašena. Je Bill …«

V nekaj trenutkih so se prižgale luči. Cat je pomežiknila, ker je bilo nenadoma tako svetlo. Ko je znova odprla oči, so se skozi vrata spalnice tiščali Hunsaker in dva reševalca.

»Še vedno živ, se mi zdi.«

Hunsaker je izvlekel svojo pištolo. »Prav, Pierce. Obkoljeni ste. Pridite ven z dvignjenimi rokami.«

Dlan ji je položil pod brado in jo privzdignil. »To je bilo sila pogumno, kar si storila. Lahko bi bil ustrelil tudi mene. Hvala.«

»O čem za vraga pa govorite?« je zavpil Alex.

Zdaj ko se je vse skupaj končalo, so se ji kolena kar šibila in vsa se je tresla. »Nisem pogumna.«

»Ne Alex. Njega aretirajte …« Ker ni mogla reči ničesar več, je Cat pokazala proti odprtim vratom kopalnice.

»Vraga nisi.« Zopet jo je potegnil bliže k sebi in skoraj iztisnil sapo iz nje. »Če bi se ti kar koli zgodilo …« Poljubil jo je na lase. »Ljubim te, Cat.«

Eden od reševalcev jo je dregnil v ramo. »Vaš prijatelj je v slabem stanju, gospa. Stopite stran, da mu bomo lahko pomagali.«

»Me res, Alex?« je zamrmrala, naslonjena na njegove prsi. »Res ljubiš mene?«

»Bo vse v redu z njim?« »Storili bomo vse, kar je v naši moči.« Previdno, v sklonjenem položaju, se je Hunsaker približal vratom kopalnice. Pištolo je držal z obema rokama. »Odvrzite pištolo, Pierce.« »Z veseljem, ti baraba neumna. Če ga boš imel na muhi.« »Kdo je to na tleh?« »Jeff Doyle.«

346 Novo_2.indd 346-347

347 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

šestinpetdeseto poglavje »Kaj je rekel?« je vprašal Dean. Stevardesi je pokimal v zahvalo, ker mu je prinesla viski in vodo. »Nič,« je odvrnila Cat. »Takrat si prišel ti. Vladala je zmeda. Z Alexom nisva več dobila priložnosti, da bi govorila na samem.« »Nameraval sem te presenetiti s steklenico penine, da bi nazdravila četrti obletnici tvojega drugega življenja,« je rekel. »Ko pa sem prišel do tvoje hiše, je bila obkrožena s policijskimi avtomobili, v reševalni avtomobil so ravnokar nalagali ponesrečenca. Na smrt sem se prestrašil.« Potrepljala ga je po roki, nato pa naslonila glavo na sedež v prvem razredu. »Tako sem utrujena. Nočem se več pogovarjati. Vendar se moram. Moram se pogovoriti o tem, nato pa vse skupaj pozabiti.« Po trenutku samoopazovanja je dodala: »Spoznala sem, da ni pametno, če slabe spomine potlačiš vase. Bolje je, da jih spustiš na plano, jih prezračiš, analiziraš, se soočiš z njimi, nato pa jih za vedno zakoplješ.« »Od kod pa se je vzela vsa ta modrost?« je vprašal z narejenim glasom. »Moram sploh spraševati?« »Obljubil si, Dean,« je rekla in utrujeno zaprla oči. »Ne boš se norčeval iz Piercea.« »Prav. Vendar v to nisem privolil z veseljem.« Srkal je pijačo. »Skoraj vse sva že sestavila. Je pa še nekaj stvari, ki mi še vedno niso jasne. Rekla si, da se je Bill do tvoje hiše vrnil peš, potem ko je prestavil svoj avtomobil. Tja je prišel takrat kot Alex.« »Da. Bill ga je videl, kako drvi po pločniku in ga podrl s telesom. Opozoril ga je, da smo mu na sledi in da sta me prišla z Jeffom zaščitit. Alex je povedal Billu, da me ščiti pred napačnim moškim in razložil, da je bil Jeff ljubimec Judy Reyes.« »Je bil pa prepričljiv.« »To pa je, ja,« je blago rekla. »Kakor koli, Alex je Billa opozoril na to, da Jeffovega avtomobila ni nikjer. Očitno ga je skril, da ne bi nihče vedel, da je pri meni. Celo jaz ne bi vedela, dokler ne bi stopila v hišo, takrat pa bi bilo že prepozno. To je prepričalo Billa. Vprašal je, kako lahko pomaga. Splazila sta se okoli hiše in kukala skozi okna ter poskušala ugotoviti, kaj se dogaja v notranjosti. Hotela sta ga presenetiti.« Kardiolog se je pridružil pripovedovanju. »In ko je Alex videl Jeffa, ki je držal sušilec za lase nad kadjo, je stekel okoli hiše, vstopil skozi kuhinjsko okno, poiskal električno omarico in izklopil glavno stikalo. Dobro je odreagiral.« »Na srečo je električno omarico videl že pred tisto nočjo, zato je vedel, kje je.« Ni mu povedala, v kakšnih okoliščinah se je Alex v njeno hišo prikradel že dvakrat poprej. »Hvala bogu. Še kakšno sekundo ali dve in …« »Ne spominjaj me,« je rekla in zadrhtela. »Ubogi Bill. Končno so mi dovolili, da grem k njemu danes zjutraj, preden sva odšla. Še vedno je na intenzivni negi in zelo je šibak, vendar bo v redu. Nancy je vseskozi ob njem.«

348 Novo_2.indd 348-349

349 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj »Zakaj pa je sploh prišel ob tisti uri k tebi?« »Zaradi novih idej za program Cat’s Kids.« Zlagala se je, da bi zaščitila zasebnost Websterjevih. Zablodeli naboj je šel po čudežu naravnost skozi Billa, ne da bi pri tem zadel kakšen vitalni organ. Utrpel je šok, izgubo krvi, vhodno in izhodno rano, sicer pa bo popolnoma okreval.

F*** dan kulture »Ko je policija preiskala njegovo stanovanje, so našli beležke in stare časopise, v primerjavi s katerimi je bila Alexova raziskava videti prav bedno. Očitno je bil obseden s tem, odkar je umrla Judy Reyes. Alex je rekel, da ga čaka obtožba za tri umore in dva poskusa umora. Toda vpletene so tri države. Izročitev. Odlogi. To je prava zmešnjava. Ne glede na to, kako se bo razpletlo, bo preostanek življenja preživel za zapahi.« Malo je razmišljala. »To so trije.« »Trije?«

Tisto jutro je prosil medicinsko sestro na intenzivni, da ju s Cat pusti za trenutek sama. Zahvalil se ji je, ker ga je osramotila tako močno, da je končal svoje razmerje z Melio.

»Trije ljudje, ki so v zaporu. »Jeff, Paul Reyes in George Murphy.«

»Ljubim Nancy. Brez njene ljubezni in podpore …« Utihnil je, kot bi mu govorjenje jemalo vso energijo.

»Cyclops. Ne morem verjeti, da so ga prijeli le nekaj hiš stran od tvoje. Se sprašuješ, kakšne namene je imel?«

»Do Carline smrti sva imela čudovito življenje. Kot bi bila izvzeta trpljenja, ki so ga izkusili drugi ljudje. Ko se je ubila, sva ugotovila, da ni tako. Bil sem ves iz sebe. Tega nisem mogel preboleti. Začel sem iskati nekaj, kar bi ublažilo bolečino. Po neumnosti sem končal v bednem razmerju z žensko, ki je pravo nasprotje moje čudovite, elegantne žene. Zdelo se mi je, da si boljšega ne zaslužim. Sam sebe sem kaznoval, ker nisem mogel Carle obvarovati pred smrtjo. Melia me je gnjavila tako dolgo, da sem jo zaposlil. Nato je vztrajala, da hoče sodelovati pri programu Cat’s Kids. Preostanek poznaš. Tisto noč, ko si naju našla skupaj, si rekla nekaj stvari, ki so me streznile. Sinoči sem spoznal, da se mora to končati. Ko sem se odločil, sem hotel oditi čim prej.«

»Gotovo niso bili dobri,« je rekla. »Upiral se je aretaciji in pri tem ranil policista. Prihodnost ljubemu Georgeu ne obeta nič dobrega.«

Poiskal je njeno roko. »Takoj sem se odpeljal do tvoje hiše, da bi ti povedal, da si mi rešila najpomembnejšo stvar v mojem življenju – mojo družino. Hvala.«

»Kaj pa Reyes?«

»Zahvališ se mi lahko tako, da ozdraviš. Še vedno imava veliko dela.« Poljubila ga je na čelo. Na hodniku je srečala Nancy, ki jo je objela. »Hvala ti, Cat.« »Za kaj? Če ne bi bilo mene, Billa ne bi nikoli ustrelili.« Nancy jo je pogledala in sporazumeli sta se na globljem nivoju. »Vse mi je povedal. Odpustila sem mu, toda ali lahko ti odpustiš meni? Jaz … Prizadela sem te, ker sem sumila …«

Srečno se je nasmehnila. »Hvala bogu ne bo več preganjal Patricie in Michaela. Veš, Patricia dela kot pripravnica v nekem podjetju za izdelavo nakita. Tako bo lahko zaslužila za preživetje, obenem pa negovala svoje veščine. Otroški psiholog pa se ukvarja z Michaelom. Zdaj, ko ne živi več v strahu pred Cyclopsom, se počasi odpira in leze iz svoje školjke.«

Nasmeh ji je zamrl. »Žal mi je zanj in za njegovo družino. Njegova sestra je bila pretresljivo hvaležna, ko sem poklicala in ji povedala, da ni on ubil tistih ljudi s presajenim srcem. Ko smo bili v psihiatrični bolnišnici, mi ni grozil. Svaril me je. Kot je Jeff povedal policiji, je Reyesu poslal časopisne izrezke o smrtih. Reyesu je hotel povedati, da je našel sijajen način, da izniči njegovo diabolično kazen. Jeff ni nikoli pomislil, da bodo tisti časopisni izrezki končali v mojem poštnem nabiralniku kot svarilo. Kljub duševni nestabilnosti je Reyes ugotovil, kaj pomenijo. Nekako je prišel do zaključka, da je zvezda limonad, Cat Delaney, prejela srce njegove žene. Ko je prepoznal vzorec ubijanja, je tako kot Alex ugotovil, da sem naslednja na vrsti jaz. Tudi Alex me je zalezoval – v upanju, da mi bo rešil življenje. Reyes je več ali manj hotel enako. V San Antonio je prišel, da bi pazil name. Verjetno je moj naslov dobil tako, da mi je sledil domov s televizijske postaje.« »Zakaj te preprosto ni poklical, se predstavil in povedal za svoja sumničenja?«

»Ni pomembno,« jo je prekinila Cat. »Cenim tvoje prijateljstvo. In občudujem tvojo nadarjenost za zbiranje sredstev. Lahko računam na to, da boš še naprej sodelovala pri programu?«

»Čeprav so ga oprostili zaradi formalnosti, je v navalu ljubosumja brutalno ubil svojo ženo. Trpel je zaradi duševne bolezni. Bi mu jaz ali pa kdor koli drug verjel?«

»Takoj ko bo Bill prišel k sebi.« »Prav imaš.« Dean je potegnil Cat iz spominov in jo vrnil v sedanjost. »Zdi se, da sta Webster in Pierce osnovala skupno društvo občudovalcev.« Zasmejala se je. »Kar je čudno, ker si ob prvem srečanju sploh nista bila všeč. Alex se je grozno počutil, ker je dovolil, da se je Jeff med njuno borbo dokopal do njegove pištole. Bill je odklonil njegova opravičila. Če bi bil ostal v kuhinji, kot mu je to naročil Alex, se ne bi znašel v strelni liniji.«

Premešala je kocke ledu v pijači, ki je ostala nedotaknjena. »Toliko tragedij se je zgodilo zaradi enega samega dneva pred štirimi leti.«

»Kaj pa se bo zgodilo s tem Doylom?« Gledala je, kako so Jeffa odvlekli v lisicah in ga stlačili na zadnji sedež policijskega avtomobila. Še vedno je občutljivega mladeniča, ki je tako marljivo delal na programu Cat’s Kids, težko povezala s hladnokrvnim morilcem.

350 Novo_2.indd 350-351

»Ko se je približeval datum obletnice, je to tako močno vplivalo nanj, da se je vrnil na prizorišče zločina. Tako je vsaj predvidevala njegova sestra. Včeraj sem mu napisala pismo, v katerem sem mu razložila vse, kar se je zgodilo. Zahvalila sem se mu, ker me je poskušal posvariti. Nisem prepričana, da bo razumel čisto vse, toda zaradi tega sem se počutila bolje.«

»In toliko dobrega,« je nežno rekel in jo prijel za roko.

351 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Tisti ljudje so umrli brez razloga, Dean.«

»Vendar me ne boš.«

»Prav tako so živeli z novimi srci. Njihove presaditve so se izplačale. Če bi morali vse še enkrat storiti, bi izbrali enako. Dlje so živeli. To pa je tisto, kar poskušamo – dati pacientu več časa. Nato vzame stvari v svoje roke usoda. Nihče od nas je ne more predvideti ali je spremeniti.«

»Lahko bi tudi lagal o izsledkih, da bi te zaščitil pred še večjo bolečino. To bi bilo tudi egoistično.«

»Vse to je res. Tukaj gori to vem,« je rekla in pokazala na sence. »Prebaviti moram še tu.« Dotaknila se je prsi.

»Kako si lahko tako prepričana?«

»In kje drugje bi bilo to bolje narediti kot na tvoji zasebni plaži.« S palcem jo je pobožal po hrbtnem delu dlani. »Tako vesel sem, da boš zopet blizu. Pogrešal sem te.«

»Zato, ker si imel pred štirimi leti dovolj poguma, da si me pogledal v oči in mi povedal, da morda ne bom več dolgo na tem svetu.« Njegovo podobo so zameglile solze. Roko mu je položila na obraz. »Nikoli nisi prikrival resnice, ne glede na to, kako neprijetna ali boleča je bila. Spet potrebujem takšnega prijatelja, Dean. Z mano moraš biti tako brutalno iskren, kot si bil takrat, ko si mi povedal, da umiram.«

»Vrnila se bom, Dean. Program Cat’s Kids smo prekinili za toliko časa, da se zberem in najamem novo osebje, vendar pa zadeva ni končana. Še zdaleč ne. Razmišljamo o možnosti, da bi zadevo predvajali tudi v drugih mestih. To bi bil ogromen projekt. Toda pomisli na število otrok, ki bi jim lahko pomagali,« je vznemirjeno rekla. »V Malibuju bom le nekaj tednov, da si spočijem, nato pa se bom vrnila.«

»Vendar tudi tega ne boš storil. Povedal mi boš resnico.«

»Mar življenje brez njega primerjaš z umiranjem?«

»Kaj pa on? Kje pride v sliko on?«

»Edino, kar bi bilo hujše, bi bilo živeti z njim in se vedno spraševati, ali me ljubi zaradi mene same ali zaradi tega, ker sem nekdo drug.«

»Alex.« Njegovo ime ji je zdrsnilo z ustnic, ne da bi se tega sploh zavedala. Prestrelila jo je ostra bolečina hrepenenja. Svoje življenje je tvegal, da bi jo rešil in tega ne bo nikoli pozabila.

Poiskala je njegovo roko in jo močno stisnila. »Ugotovi, ali imam Amandino srce. Prosim.«

Prav tako pa ne bo nikoli pozabila njegove prevare. Njuno razmerje je temeljilo na laži in neiskrenostih. Ko ji je povedal, da jo ljubi, se je tudi takrat zlagal? Le en način je bil, da prežene vse dvome. »Nekaj moraš narediti zame, Dean.« »Tvoja želja je moj ukaz,« je rekel in se globoko priklonil. »Ne šali se. Ne bo ti všeč.« Globoko je zajela sabo in premišljevala, ali ima kljub svoji odločitvi dovolj poguma, da izpelje to prošnjo. »Rada bi izvedela, ali imam Amandino srce.« Bil je osupel. »Vem, da sem vedno govorila, da nočem ničesar vedeti o svojem darovalcu. Saj tudi nočem, razen če je to Amanda. Potem moram vedeti.« »Cat …« Dvignila je obe roki in odbila njegove ugovore. »Ni mi mar, kako boš to ugotovil. Izkoristi usluge, igraj umazano, prekrši vso zdravniško etiko, laži, prosi, podkupuj, kradi. Imaš zveze in znanje, da najdeš odgovor.« Pogledal jo je globoko v oči. »Saj veš, da bi bilo najbolje zame, ko bi te zavrnil?«

352 Novo_2.indd 352-353

353 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

sedeminpetdeseto poglavje Nekaj je prisililo Cat, da je pogledala proti hiši v trenutku, ko je Dean stopil do balkonske ograje in ji pomahal. Odmahnila mu je v pozdrav in že hotela spet pogledati morje, ko se je ob njem pojavila še ena postava. Veter ji je zvijal krajce na klobuku. Z eno roko ga je prijela, z drugo pa prijela krajec, da ji ne bi zakrival pogleda. Čeprav je videla le njegov obris, je prepoznala njegovo vitko, visoko telo, obliko njegove glave, njegovo držo. Obrnil se je in Deanu nekaj rekel; segla sta si v roke. Dean je pogledal dol in ji še enkrat pomahal, nato pa izginil v hišo. Prijelo jo je, da bi stekla k njemu, vendar je ostala na mestu in mu sledila s pogledom, ko se je spuščal po stopnicah. Ko je z zadnje stopnice stopil v pesek, so se njegovi kavbojski škornji pogreznili do gležnjev, vendar se je zdelo, da tega sploh ne opazi. Vso svojo pozornost je usmeril vanjo, ona pa ni mogla odvrniti oči od njega. »Živio.« »Živio.« »Všeč mi je klobuk.« »Hvala.« Neskončno dolgo sta se hrepeneče gledala. Končno se je domislila, kaj naj reče: »V to sosesko smejo le tukajšnji stanovalci. Kako si prišel noter?« »Uporabil sem svoje sposobnosti prepričevanja.« »Uspelo ti je.« »Z lahkoto.« »In tukaj si.« »Tukaj sem. Precej razkurjen, ker je tvoja vrata odprl Spicer.« »Že nekaj časa živi tu. Le kot prijatelj.« »Tako je rekel.« Zazibal je roke in arogantno rekel: »Dobro prenaša poraz.« »Je kaj izgubil?« »Ja. Privilegij, da spi tukaj. Svojo zadnjo noč je preživel s tabo – samo kot prijatelj. Od zdaj dalje bom jaz spal tukaj. To bo le prva noč od tisočih.«

354 Novo_2.indd 354-355

355 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj

F*** dan kulture

»Mar res?«

»Zelo. Čudovito je tukaj.«

»Res. Zavrnitve ne bom sprejel, Cat. Dal sem ti čas, da si premislila. Zdržal sem tri dolge tedne in vsak od teh enaindvajsetih dni je bil čisti pekel.«

Vitka ženska je izpod širokih krajcev svojega klobuka plaho strmela v Alexa. Nosila je kavbojke in športne copate ter zgornji del trenirke hokejske ekipe Bruins. Rokavi so ji segali do zapestij. Imela je ravne in temne lase. Njene oči so bile velike in temne kot kava.

»Si lahko pisal?« »Pisal sem hudičevo dobro. Kar naprej. Neprenehoma. Dokler nisem končal.«

»Sarah Choate,« je rekla Cat, jo prijela za roko in potegnila naprej. »To je Alex Pierce. Alex, Sarah je tvoja zvesta oboževalka.«

»Dokončal si knjigo?«

»Vedno sem vesel, kadar srečam oboževalko. Pozdravljeni, Sarah. Me veseli.«

»Vseh šeststo dvaintrideset strani. Rokopis sem poslal Arnie-ju. Sinoči me je poklical in rekel, da je odličen, najboljše, kar sem naredil so sedaj. Zagotovo bo uspešnica.«

»Tudi mene,« je odvrnila brez sape.

Iztegnil je roko in ulovil plapolajoči pramen njenih las, ki so ji pobegnili izpod klobuka. Medtem ko ga je držal med prsti, ga je osredotočeno preučeval. »Arnieja je zanimalo, zakaj sem spremenil očrt, da bi vpletel še ljubezensko zgodbo.«

Pokazal je na njeno majico. »Študirate na univerzi UCLA?« »Da, gospod. Sem študentka angleščine.« »Krasno. Kateri letnik?«

»Na kar si odgovoril …?« »Da sem dobil tak navdih.« Pogledal jo je v oči. »Dokler nisem srečal tebe, nisem mogel napisati ljubezenske zgodbe, Cat. Mislil sem, da je del mene umrl skupaj z Amando. Motil sem se.« Roke ji je ovil okoli vratu in jih prepletel na tilniku. »Preganjal te bom tako dolgo, da se boš vdala zaradi izčrpanosti, če bo treba. S Cat Delaney hočem biti danes, jutri, čez štirideset let. Vseeno mi je, ali imaš srce prekletega šimpanza. Vsako jutro do konca svojega življenja hočem videti tvoje rdeče lase na blazini poleg moje. Ljubim te.« »Kaj pa tisto, kar sem storila jaz …« Obrnil je glavo in se zastrmel v morje, nato pa jo je spet pogledal. »V mojem življenju z Amando ni bilo nikoli nobenega zaključka. Nikoli se ji nisem mogel opravičiti, ker sem bil sebična baraba in se nisem poročil z njo. Nikoli se ji nisem zahvalil za vse tiste trenutke, ko me je poslušala, kako jadikujem in razglabljam o svojih težavah. Nikoli nisem mogel skupaj z njo žalovati zaradi izgube najinega sina.« Zaprl je oči, kot bi jo hotel s tem pripraviti, da bi razumela. Nato jo je žalostno pogledal, domišljavost in samozavest sta izginili. »Nikoli se nisem poslovil, Cat. Hotel sem se le posloviti.« »Razumem,« je hripavo rekla. »Pravzaprav mislim, da imam srečo, da me ljubi moški, ki je nekoč že ljubil tako močno.« Njeni roki je vzel v svoji in ju dvignil k svojim ustom. »Mi lahko odpustiš?« »Ljubim te.«

»Drugi.« »Sarah je preskromna, da bi ti povedala, da je genij,« je rekla Cat. »Napisala je že nekaj nagrajenih zgodb, ki so tudi objavljene.« »Navdušen sem,« je rekel. »Čestitam.« Zardela je do korenin svojih las. »Hvala. Toda nikoli ne bom tako dobra kot vi.« »Tudi vi pišete leposlovje?« »Večinoma strokovno literaturo.« Cat je rekla: »Pravzaprav je napisala kar nekaj člankov o svojih izkušnjah s presajenim srcem, ki so jih pohvalili tudi kritiki.« Alex, ki je očitno užival v dekletovem oboževanju, se je nenadoma napel. S pogledom je begal od Sarah do Cat, nato nazaj do Sarah, ki ga je zdaj gledala skozi tančico solz. »Najlepša hvala.« Zvoki valov in vetra so dušili njene besede, toda Cat in Alex sta ji z lahkoto brala z ustnic in njenih izrazitih oči.

Sklonil je glavo, da bi jo poljubil, s kotičkom očesa pa opazil gibanje, se ozrl in videl mlado žensko, ki se je približevala.

Zgrabila ga je za roko in jo močno stisnila. »Tako žal mi je za Amando in vašega sina. Cat mi je povedala, skozi kakšen pekel ste šli, ko ste ju izgubili. Toda hvala, ker ste sprejeli odločitev. Hočem reči, vem, da je Amanda v vozniškem dovoljenju označila, da bi rada darovala organe, toda vi ste izpolnili njeno namero. Brez njenega srca bi bila umrla. Dolgujem vam življenje in nikoli se vam ne bom mogla dovolj zahvaliti. Nikoli.«

»Oh, Sarah, si že nazaj,« je rekla Cat. »Si uživala na sprehodu?«

Cat je zadržala sapo, saj ni vedela, kako se bo odzval.

356 Novo_2.indd 356-357

357 21. 02. 2018 14:39:59


Grozn dan//Domen Koštomaj Za trenutek je preiskoval dekletove oči, nato pa svojo široko dlan naslonil na sredo njenih prsi. Ni se umaknila. Namesto tega se je nasmehnila. Ko se je, jo je potegnil v naročje. Nekaj dolgih minut sta bila objeta, se nagibala naprej in nazaj, medtem ko je okoli njiju zavijal veter. Ko jo je nazadnje le izpustil, je bil njegov glas hripav, njegove oči pa sumljivo vlažne. »Amanda bi bila zelo zadovoljna s tabo. Izjemno zadovoljna.«

»Hvala,« je odvrnila in si z ustnic obliznila solze. »Dolgo časa nisem hotela ničesar vedeti o mojem darovalcu ali družini. Čutila sem enako kot Cat. Ona še vedno ne ve in tudi noče vedeti. Toda pred kratkim sem si premislila. Ne morem razložiti, zakaj. Nenadoma pa sem začutila, da moram poiskati osebo, ki je zaslužna za moje novo srce in se zahvaliti. Zato sem tkivno banko zaprosila za informacije in doktor Spicer je navezal stik z mano. Razložil mi je, da je situacija precej neobičajna in me prosil, ali bi govorila s Cat, preden bi spoznala družino mojega darovalca. Seveda sem jo poznala. Rekla sem: ‘Seveda, z veseljem se bom srečala z njo!’ Bila sem presenečena, ko sta mi povedala, da je moj najljubši pisec romanov … no … saj veste. Cat me je prosila, da bi ostala nekaj dni z njo. Veliko sva se pogovarjali. Razložila mi je vse, kar se je zgodilo. Mislila je, da ne boste imeli nič proti, če mi bo povedala zgodbo o vas in Amandi.«

F*** dan kulture »To sem storila tudi zase, Alex. Morala sem vedeti, koga ljubiš.« »Saj veš, koga ljubim,« je zašepetal. Poljubil jo je, njegova usta so bila odprta in topla, sprejemala so in dajala, polna obljub in pričakovanj. Ko sta se nazadnje le razdvojila in preden sta se spet poljubila, si je vzela trenutek in ga občudovala – kotičke njegovega obraza, neukrotljivost njegovih temnih las, neravno obliko njegovih obrvi. V njegovih očeh pa je videla ljubezen. »Hvaležna sem Amandi,« je rekla. Zbegano je nagnil glavo. »Ničesar ni imela opraviti s tvojim srcem.« »Je pa imela veliko opraviti s tvojim.«

»Ne,« je rekel. »Nič nimam proti. Pravzaprav sem zelo vesel, da smo vas našli, Sarah. To je bolj pomembno, kot se vam zdi.« Pogledal je Cat, da ji je zastal dih v grlu. Z roko jo je objel čez rame in jo povlekel k sebi. Sarah je gotovo začutila, da je odveč. »Mislim, da je čas, da grem,« je rekla z uvidevnim nasmeškom. »Doktor Spicer je obljubil, da me bo odpeljal nazaj v kampus, preden bo šel v bolnišnico.« Plaho je pogledala Alexa. »Mislim, da nama je bilo usojeno, da se spoznava, kajne?« »Da, tudi jaz mislim tako.« »Bi vas motilo, če bi vam kdaj pa kdaj pisala? Ne bom vas nadlegovala, prisežem. Mislila sem le …« »Če se ne boste več oglasili, bi bil grozno razočaran. Tudi Amanda bi bila. Želela bi si bila, da bi bila prijatelja.« Sarahin žareči nasmeh je prišel naravnost iz srca. Gledala sta jo, ko se je vzpela na podest, kjer se je ustavila in jima pomahala, preden je vstopila v hišo. »Čudovita je,« je rekel. »Se mi je zdelo, da ti bo všeč.« »Sliši se noro, vendar si želim, da bi jo Amanda lahko spoznala.« »Sploh se ne sliši noro.« Obrnil se je proti njej in jo prijel za ramena. »Hvala ti.«

358 Novo_2.indd 358-359

359 21. 02. 2018 14:39:59

Domen_kostomaj_knjiga  
Domen_kostomaj_knjiga  
Advertisement