Issuu on Google+


VSEBINA 4–5 6 7 8–9 10–11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 24 25 25 26 26 27 28 29 29 30

Stare grehe lahko omili zdravo življenje Ludvik Starič – motoristična legenda Iz majhne garaže raste veliko podjetje V turizmu je treba času dati čas Nekdaj so jim rekli jezerniki Skoraj polovico leta preživi na snegu Koval jo je stoletij piš Domišljija, natančnost in potrpežljivost Upokojenka s številnimi obveznostmi Mama kraljice Simone Od štirinajstih otrok je živih še devet Naenkrat sem dobila 45 novih sorodnikov Mačji aids in mačja levkoza Kompaktna japonka Lea je slavila na Etnokostelu Janez Pezdirec s pevci iz Bele krajine Pavletu kuhalnica ni tuja Otroci imajo počitnice, starši pa službo Kaj pomeni začasno čakati na delo? Razmnoževanje vrtnic s potaknjenci Celi čustvene rane Človeštvu je odprl neizmerna ozvezdja znanja Vprašalniki, ankete … Avtogeni trening – sproščanje na ukaz Zapeljivo skozi poletne avanture Kaj pa poletno razvajanje? Horoskop Križanka

Na naslovnici: Poletna osvežitev v Krki Fotografija: Tanja Jakše Gazvoda

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

priloga dolenjskega lista

3

Naložba Smo sredi počitnic, mnogi so v tem času na dopustu ob morju, v hribih ali pa si nabirajo novih moči kar doma. Poleti moramo umiriti svoj ritem tudi zaradi vročine, ki je lahko za starejše, majhne otroke in bolne hudo nevarna. Pri vse hitrejšem življenjskem tempu moramo vsaj kdaj pa kdaj zajeti sapo, se malo ustaviti in umiriti. Ste kdaj razmišljali, zakaj imamo vse manj časa? Menda je za vse hitrejši tempo kriva tudi Zemlja, ki se vrti vse hitreje. A bolj kot to nas priganja potrošniška miselnost. Še to moramo kupiti, še to postaviti, zgraditi, naložiti, in to brez konca in kraja. Ko imamo nekaj, so na trgu že spet nove stvari, še boljše in lepše. Začaran krog, iz katerega se le redkim uspe rešiti. Da smo potrošniki vedno v pripravljenosti, skrbi oglaševanje, reklame visijo vsepovsod, celo na straniščih. Bolj kot reklamiranju proizvodov pa služi promociji trošenja kot načinu življenja. John Keane pravi, da so delavci transformirani potrošniki, ki proizvajajo zato, da trošijo. Čeprav se sliši kot oguljena fraza, je največja naložba naložba v zdravo življenje. Visok krvni tlak je bolezen, ki sprva ne povzroča težav, mnogi niti ne vedo, da je njihov krvni tlak povišan, zato to bolezen imenujejo tudi tihi ubijalec. Tveganjem te bolezni je izpostavljen že vsak četrti Slovenec. Primarij Iztok Gradecki, specialist internist v novomeški bolnišnici, s katerim se je pogovarjala naša novinarka, je poudaril, da je zdravljenje arterijske hipertenzije ali trajno zvišanega krvnega tlaka najboljša naložba za prihodnost, boljša kot vse delnice. Polovica ljudi sploh ne ve, da ima to bolezen, pa tudi tisti, ki so jih zdravniki nanjo opozorili, vsi ne jemljejo svaril dovolj resno; če opustijo zdravljenje in še naprej živijo nezdravo, se lahko konča tragično. Če sta bili včasih za prezgodnje smrti krivi lakota in pomanjkanje hranil ter vitaminov, pa danes največ ljudi umira zaradi nepravilne in preobilne prehrane in njene slabe kakovosti ter zaradi pomanjkanja gibanja. Vsi bi se radi pozdravili, shujšali in pomladili, najraje s čudežno tableto, ki naj jo predpiše zdravnik. Brez truda in reda tu še posebej ne gre. Dopust je čas, da razmislimo tudi o tem, predvsem pa poskrbimo za več gibanja. Namesto v trgovino, pojdimo v naravo po sveže sadje, zelenjavo, sadeže in gobe, naberimo zdravilnih zelišč za čaj. Pravijo, da malo adrenalina ne škodi, a vendarle previdno pri vodnih aktivnostih, na neurejenih, divjih plažah ni reševalcev, ki bi skrbeli za našo varnost, zanjo moramo poskrbeti sami. A tudi na javnih kopališčih, kjer imajo organizirano reševalsko službo, se je treba obnašati odgovorno. Želim vam prijetne, brezskrbne in zdrave počitnice. Jožica Dorniž Jo žica Dor niž


4

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Nevarnosti zvišanega krvnega tlaka

Stare grehe lahko omili zdravo življenje V

isok krvni tlak je bolezen, ki običajno sprva ne povzroča večjih težav, a jo je treba zdraviti, saj sicer tvegamo, da nas bodo doleteli možganska kap, srčni infarkt, odpoved ledvic, možni so tudi drugi zapleti. Temu tveganju naj bi bil po nekaterih podatkih izpostavljen že vsak četrti Slovenec, a kot ugotavlja naš sogovornik, prim. Iztok Gradceki, dr. med., specialist internist v novomeški bolnišnici, ljudje bolezni pogosto ne jemljejo resno, dokler ne doleti koga od bližnjih. “Včasih zvišanega krvnega tlaka niso zdravili. Študije pa so pokazale, katere so tiste vrednosti, pri katerih je bolezen vredno pričeti zdraviti. Medicinska znanost je ugotovila, da ni samo raven krvnega tlaka tista, ki jo je treba zdraviti, ampak je treba zdraviti tudi dejavnike tveganja,” pravi. Za ljudi, ki imajo trajno zvišan tlak, t. i. arterijsko hipertenzijo, je priporočljivo, da upoštevajo pravila zdravega življenja: treba je prenehati kaditi, doseči primerno telesno težo, se zdravo prehranjevati, uživati manj kot 5 gramov soli na dan, pomembna je telesna aktivnost, treba je spremeniti način življenja.

Z d rra a v o ž i v lljj e n njj e j e nalo ž b a z a sstt a rro o sstt ož Kot opozarja prim. Gradceki, je stres koristen, a če smo pri svojem delu ali v medosebnih odnosih prevečkrat v stresni situaciji in če se to ponavlja iz dneva v dan,

vodi v bolezen. “Treba je vse spremeniti stvari v svoji glavi in to sprejeti. Najlažje je priti k zdravniku in reči: Predpišite mi neko zdravilo! Te tablete so po svoje čudežne v tem, da znižajo krvni tlak, ampak če bolniki nadaljujejo s svojim načinom življenja, se bodo v prihodnosti pojavili še hujši problemi z zdravjem,” opozarja. Zdravil, ki so pomemben del zdravljenja, bolnikom zato ne predpišejo takoj. Raziskave kažejo, da zdravljeni in nezdravljeni bolniki živijo različno dolgo, predvsem pa imajo nezdravljeni več bolezenskih zapletov. “Nezdravljeni bolniki z leti doživijo več možganskih kapi in več srčnih infarktov, ki lahko pripeljejo tudi do smrti. Na podlagi študij smo prišli do tega, da se zdravljenje splača, da preprečimo okvaro pomembnih organov, kot so možgani, srce, ledvice,” razlaga. Starejši ljudje imajo višji krvni tlak. Po 65. letu ima že vsak drugi povišan krvni

Prim. Iztok Gradecki, dr. med., spec. internist

V poškodovani žili se začne tvoriti strdek, ki onemogoči pretok krvi, zato je tako pomembno, da bolezen zdravimo.

tlak. “Bolezen je tako treba zdraviti tudi zato, da bomo dočakali starost in se izognili zapletom. Zdravljenje arterijske hipertenzije je najboljša naložba za prihodnost, bolj kot vse delnice,” trdi zdravnik.

A l a rrm m pri 1 40/90 mm Hg 14 Kri kroži po telesu, da prekrvavi vse organe, za kar je potreben mehanizem, to je srce, ki deluje kot črpalka. “Srce tvori tlak, ta je tista fizikalna sila, ki povzroči, da kri steče po žilju in prekrvavi celoten organizem, vsem celicam pripelje kisik in hraniva,” pojasnjuje prim. Gradecki. Ljudje pogosto govorimo o zgornjem in spodnjem krvnem tlaku, njegovo višino namreč določata zgornja vrednost ali sistolični tlak, ki se meri v arterijah med srčnim utripom, ko se srce skrči in iztisne kri v ožilje, ter spodnja vrednost, diastolični tlak, ki se meri v arterijah med dvema utripoma v času mirovanja. Optimalen krvni tlak imamo, če so vrednosti nižje od 120/80 mm Hg, normalen je še do 130/85 mm Hg, kar je višje od 140/ 90 mm Hg, je arterijska hipertenzija. Pri starejših ljudeh je pogosta le sistolična arterijska hipertenzija, ko je povišan le sistolični krvni tlak. “Bolezen pričnemo zdraviti pri vrednosti, višji od 130/85 mm Hg, to pa zato, ker se od teh vrednosti naprej začno pojavljati zapleti povišanega krvnega tlaka, kot so bolezni srca, možganov, ledvic. Krvni tlak namreč deluje na steno žile. Ko deluje, se notranja plast žile okvari, srednji del žile se zadebeli, žila postane trda in to pripelje do tega, da lahko poči. Če se to zgodi v glavi, doživimo kap. V poškodovani žili se začne tvoriti strdek, ki onemogoči pretok krvi in


AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

5

s tem prepreÄ?i prekrvavitev organa. Zato je bolezen tako pomembno zdraviti,â€? utemeljuje.

Polo v i c a z b o l e z n iijj o Ĺž i v i , ov edela njj o v ve ne da bi zan “ZviĹĄan krvni tlak je zahrbten ubijalec. Ko ima Ä?lovek sprva poviĹĄan tlak, se niti ne poÄ?uti slabo, ne ve niti, da ima poviĹĄanega. Obstaja pravilo polovic. To v primeru arterijske hipertenzije pomeni, da pol ljudi, ki imajo poviĹĄan krvni tlak, za to sploh ne ve. ÄŒe hoÄ?eĹĄ ugotoviti, kakĹĄen krvi tlak imaĹĄ, si ga moraĹĄ izmeriti. Zato so priporoÄ?ljive obÄ?asne kontrole tudi pri ljudeh, ki so navidez zdravi, pa so starejĹĄi od 30 let. Pol od teh, ki vedo, da imajo poviĹĄan krvni tlak, jemlje to tako resno, da gredo zaradi tega k zdravniku. Pol od teh, ki so bili pri zdravniku in so jim bila predpisana zdravila, zdravila tudi jemlje. In pol tistih, ki jemlje zdravila redno, doseĹže priporoÄ?ljive vrednosti krvnega tlaka. UspeĹĄno zdravimo mogoÄ?e 10 odst. vseh bolnikov, ki se zdravijo zaradi arterijske hipertenzije,â€? pravi prim. Gradecki.

S t a t i sstt i kka a zgo v o rrn na ov p r i p rre e p r i Ä?Ä?e eva n njj u

potrebno merjenje enkrat do dvakrat na teden.

Bolezen je v 90 odst. primarna, prvobitna, zanjo ne vedo vzroka. Pri 10 odst. bolnikov je arterijska hipertnezija znak neke bolezni, gre za moteno prekrvavitev ledvic ali za bolezen ledvic, tlak je posledica bolezni. Lahko se pokaĹže tudi pri doloÄ?enih drugih boleznih, na primer boleznih endokrinih Ĺžlez. Verjetnost, da bo zaradi poviĹĄanega krvnega tlaka priĹĄlo do zapleta, je veÄ?ja pri sladkornih bolnikih. Zato je potrebno celostno zdravljenje bolnika s poviĹĄanim krvnim tlakom. “Če pride Ä?lovek z neko okvaro, lahko precej natanÄ?no povemo, kolikĹĄno moĹžnost ima, da ga bo prizadela moĹžganska kap oz. srÄ?ni infarkt. Statistika nam dobro sluĹži, saj lahko bolniku povemo, da, Ä?e bo prenehal kaditi, zmanjĹĄal telesno teĹžo, uredil maĹĄÄ?obe, bo to tveganje bistveno niĹžje,â€? pravi. ÄŒloveku, pri katerem ugotovijo poviĹĄan krvni tlak, svetujejo, naj si ga veÄ?krat na dan izmeri, da ugotovijo, kakĹĄne so njegove vrednosti. Ko je zdravljenje ustaljeno, je

,BUFHPSJKB PQUJNBMFO OPSNBMFO WJTPLPOPSNBMFO SB[SFE CMBHB

SB[SFE [NFSOB

SB[SFE IVEB

TJTUPMJĹ˜OB

Ko ima Ä?lovek sprva poviĹĄan krvni tlak, se niti ne poÄ?uti slabo, zato starejĹĄim od 30 let svetujejo, naj si obÄ?asno izmerijo tlak.

Vsak odv e Ä?Ä?e e n k i l o g rra am ve d o d a t n a o b rre e m e n i tte ev Prim. Gradecki opaĹža, da je nepravilna prehrana s prevelikim kaloriÄ?nim vnosom in slabo kakovostjo Ĺživil v danaĹĄnjem Ä?asu najveÄ?ji krivec za umiranje ljudi. Ena od prilagoditev telesa na prevelik vnos soli je poviĹĄan krvni tlak. ÄŒe zmanjĹĄamo svojo telesno teĹžo za pet kilogramov, bomo povpreÄ?en krvni tlak zniĹžali najmanj za 3 mm Hg, Ä?e smo zelo disciplinirani in ne jemo mastne hrane, se vrednosti lahko zniĹžajo tudi do 14 mm Hg. ÄŒe zauĹžijemo manj soli kot sicer, bomo vrednosti zmanjĹĄali od 2 do 8 mm Hg. Pomembno je omejiti tudi uĹživanje alkohola, ki ima zelo kvarne vplive na zdravje in vsebuje tudi veliko kalorij. “Vsakemu bolniku izraÄ?unamo indeks telesne mase in mu povemo, koliko bi bila priporoÄ?ljiva vrednost. Povemo: treba je shujĹĄati, biti redno telesno aktiven vsaj 30 minut na dan, prilagodimo obremenitev.

4,5 NN)H

%,5 NN)H

     É‹ É‹

     É‹ 

Klasifikacija arterijske hipertenzije.

Tudi glede zdrave prehrane ga natanÄ?no seznanimo. Ne priporoÄ?amo prekomernega uĹživanja mesa, predvsem suhomesnatih izdelkov, priporoÄ?amo pa drugaÄ?ne maĹĄÄ?obe, olivno olje, ribe, ogljikove hidrate v primerni obliki. Treba je paziti na primeren kaloriÄ?en vnos. Ljudje imamo namreÄ? razliÄ?no presnovo. Nekdo lahko poje zelo veliko, pa se mu nikjer ne pozna, nekdo drug poje kot ostali, pa se kar naprej redi. Nekateri imajo tako dober izkoristek hrane, da jim res vse zaleĹže. Ti morajo biti ĹĄe bolj strogi do sebe in ĹĄe bolj dosledni, ni drugega recepta.â€? OpaĹža, da si bolniki pogosto vzamejo premalo Ä?asa za redne obroke. Zdrava hrana ne pomeni samo, da zdravo jemo, ampak tudi to, da jemo petkrat na dan, in to manjĹĄe obroke in ob uri. “Bolniki na vpraĹĄanje, kako in kaj jedo, pogosto odgovarjajo, da zjutraj ne jedo, ker se jim mudi, v sluĹžbi ni Ä?asa ipd. ZveÄ?er, ko se vse umiri, pa nastopi “ropanje hladilnikaâ€?, kar pa ni zdravo. Enkrat na dan jedo sumo borci, ki se morajo zelo zrediti in imajo po 200, 300 kilogramov. Japonci so skozi stoletja ugotovili, da se le tako dovolj zredijo,â€? argumente za veÄ? manjĹĄih dnevnih obrokov niza prim. Gradecki. Dolenjci smo po obolevnosti v primerjavi z ostalimi slovenskimi regijami nekje v sredini. Precej zgovoren je podatek, da za poviĹĄanim krvnim tlakom najmanj obolevajo Primorci, ki imajo drugaÄ?en naÄ?in prehrane, uĹživajo veliko rib in maĹĄÄ?obe rastlinskega izvora, najviĹĄjo stopnjo obolevnosti pa beleĹžijo v Prekmurju, kjer je hrana Ĺže po tradiciji zelo mastna in kjer redijo veliko praĹĄiÄ?ev. Besedilo in fotografije:

Irena No Ir ena N o v ak


6

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Leteči Kranjec

Ludvik Starič – motoristična legenda irnopeška občina ima kar nekaj pomembnih ljudi, ki so ime kraja ponesli v svet. Je občina treh dolin in če je globodolska dala Lojzeta Slaka, legendo slovenske narodnozabavne glasbe, in šentjurska Toneta Pavčka, legendo slovenskega pesništva, se mirnopeška lahko ponaša z Ludvikom Staričem, motorističnim navdušencem, znanem tudi po imenu Leteči Kranjec, ki je v 30-tih letih preteklega stoletja kar 32krat zmagal na jugoslovanskih in tujih dirkališčih. Motoristično legendo in letalca, rojenega pred 103 leti v Mirni Peči, so se letos, ko od njegove smrti mineva 20 let, spomnili v Moto klubu Trebnje, organizatorju tradicionalnega vseslovenskega velikonočnega blagoslova motoristov, in na njegovi rojstni hiši, sedaj hiši družine Sukovič, postavili spominsko ploščo. Število zbranih ljudi, med njimi sta bila tudi oba njegova sinova Denis in Miloš in kar nekaj motoristov, je pokazalo, da je spomin na izjemnega motorista, katerega športno pot je prekinila druga svetovna vojna, in velikega ljubitelja jadralnih in motornih športnih letal še vedno živ.

P rrv v i n a sstt o p p r i n e s e l p rrv vo z m a g o

(FOTO: M. Ž.)

Ludvik Starič ni dolgo ostal v rodni Mirni Peči, odšel je v Trst, se izučil za mehanika, v Zagrebu končal šofersko šolo in se po odsluženem vojaškem roku zaposlil v Kranju kot poklicni voznik. Leta 1931 si je kupil prvi motor in tedaj še slutil ni, da bo z njim kdaj tekmoval ali celo zmagoval. Pa se je prijavil na cestno dirko Naklo-Tržič-Naklo in povsem nepričakovano zmagal. In legenda je bila rojena. “Začel je s cestnimi dirkami, nato oral ledino na urejenih dirkališčih speedwaya in

Spominska plošča na Staričevi rojstni hiši združuje obe dejavnosti, značilni za Leteča Kranjca - motociklizem in letalstvo. Silhueta motorista na motorju je njegova kopija z nekega tekmovanja.

bil eden prvih, ki je na Slovenskem obvladal dirt-track tehniko. Dosegal je vedno več zmag in postal prvak v številnih kategorijah,” je njegovo športno pot na kratko orisal Mirnopečan Leopold Pungerčar, predsednik Zveze moto klubov Slovenije, sicer član trebanjskega moto kluba.

Le ett e č i K rra njj e c i n an Jugoslo va n ov Naziv Leteči Kranjec, po katerem ga je tedaj poznala motoristična srenja, je dobil po zmagi v kategoriji do 500 ccm v Zagrebu leta 1933. “… Merilec zamahne. Komu je zamahnil? Zmanjšamo brzino. Dva ‘asa’ me objameta okrog ramen in kot stari prijatelji se počasi zapeljemo proti komisiji. Predsednik kluba drži v rokah pozlačeni lovorov venec. Komu ga bo obesil? Tako objeti se pripeljemo pred njega in se ustavimo. Predsednik je zmignil z rameni. Bil je v zadregi. Sam ni vedel, komu naj izroči venec. ‘Asi’ pa so hkrati pokazali name. Nato so ti veliki športniki razjahali svoje konje in mi prisrčno čestitali. Medtem so gledalci v napeti tišini pričakovali razsodbe. Ko mi čestita še vodstvo in me porinejo z vencem na motor, da bi prevozil častni krog kot zmagovalec mednarodnih dirk, zadoni iz tisočih grl: ‘Živio Starič!”. Nekdo izmed gledalcev vzklikne: ‘Živio Leteči Kranjec!’” je doživeto dogodek opisal Ludvik Starič v svoji knjigi Leteči Kranjec. Sicer je napisal dve knjigi spominov, poleg že omenjene, ki je izšla leta 1964 in v kateri spoznamo njegovo bogato pot motociklista, še leta 1975 Kragulje gnezdo, kjer sta s prijateljem Ladom Ambrožičem-Novljanom opisala začetno obdobje jadralnega letenja. Starič pa ni bil le Leteči Krajnec, v Parizu so na plakat natisnili Leteči Jugoslovan. Tako se deset krogov dolge dirke spominja v knjigi:”Zadnji krog! Bil sem tako izmučen in izčrpan, da sem hotel motor ustaviti in odstopiti. Sam ne vem, kje sem jemal moči, da sem prevozil še zadnji krog. Spominjam se, da so se na zadnjem zavoju že prikazale sence mojih dveh zasledovalcev in se ved-

(VIR: SVETOVNI SPLET)

M

Ludvik Starič. Sam je zapisal, da so ga v tujini poznali in cenili bolj kot v lastni domovini.

no bolj bližale. Še nekaj sekund moram zdržati. Tu je ravnica in nedaleč tam cilj. Ali bom uspel? Zleknil sem se na stroj. Zmagovalec! Bil sem izčrpan do smrti. Okrog vratu so mi obesili lovorov venec in mi čestitali. Nerodno sem podal roko, kajti prste na desni roki mi je zvil krč in jih nisem mogel iztegniti.”

N e m c e m i z t rrg gal v o n a g rra ado ev Hitlerje Leta 1935 se je Ludvik Starič kot tovarniški voznik češke tovarne Jawa na dirki v Pardubicah hudo poškodoval in za nekaj časa prenehal voziti. “A sta volja in želja bili preveliki. Dve leti kasneje je že zmagal v Trstu, leto kasneje pa dosegel najverjetneje enega svojih najslajših uspehov. Na mednarodni dirki v nemškem Breslau je za zmago dobil dragoceno častno darilo – srebrni hrastov list pokrovitelja tekme Adolfa Hitlerja, ki so ga na tihem organizatorji namenili Nemcem,” je pripovedoval Pungerčar. Po 2. svetovni vojni se Starič ni več vrnil na dirkalne steze, se je pa zato toliko bolj posvetil svoji drugi ljubezni - letalstvu. “Najprej je bil jadrali pilot, nato pa pilot motornih športnih letal. Za Mirnopečane je že leta 1935 pripravil pravo predstavo, ko se je z letalom, ki ga je sestavil sam, spustil z Golobinjeka na travnik pri Ivanji vasi, nato pa polet ponovil še s pobočja mirnopeškega pokopališča,” je ponosen na svojega rojaka pridal Pungerčar. Nekoč Leteči Kranjec, danes motoristični blagoslov, ki je tudi prerasel meje Slovenije – ja, motociklizem je gotovo del Mirne Peči.

Mojca Mo jca Žnidaršič


ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Marjan Matičevič

Iz majhne garaže raste veliko podjetje M

arjan Matičevič je 19 let delal na Reki v firmi Rade Končar, ki je proizvajala generatorje, enosmerne motorje in agregate. Leta 1989 je podjetje naenkrat začelo pešati. Približeval se je stečaj. Ni mu preostalo drugega, kot da začne svojo dejavnost. In maja leta 1990 je odprl obrt, v kateri je delal tisto, kar je delal na Reki. Z izkušnjami, ki jih je pridobil v podjetju Rade Končar, ko je kot predstavnik reške firme potoval po Jugoslaviji, je začel ponujati svoje storitve kupcem po celi Jugoslaviji. Toda začetek je bil težak.

“Začel sem v garaži, in to brez vsega. Pridobil sem nekaj kupcev in začel s servisi in popravili dizelskih električnih agregatov. Zavedal sem se, da bo zelo težko uspeti, ker sta imela Končar in Uljanik v tem poslu monopol. Kljub temu sem postopoma pridobil zaupanje kupcev in uporabnikov agregatov, kar je pomenilo začetek uspeha na področju servisne dejavnosti. Tako se je počasi začelo. Na lokaciji na Ratežu je bilo je zelo težko: prostorska stiska, boj za trg, poleg vsega še vojna v Jugoslaviji in razpad tržišča. V Sloveniji je bilo takrat za servisiranje in popravilo agregatov premalo povpraševanja. Najti je bilo treba nove možnosti in razširiti dejavnost. Tako sem v letih 1993/94 začel z novim programom – dobavo, prodajo in servis UPS sistemov,” pripoveduje Marjan Matičevič, direktor podjetja Matisa MM. Takrat je zgradil manjšo delavnico ob stanovanjski hiši in začel izdelovati agregate manjše moči, kar mu je prostor na Ratežu dovoljeval. A trg je postajal čedalje zahtevnejši. Podjetje je moralo uvesti nov pristop z obdelavo tržišča in razširiti sodelovanje z dobavitelji agregatov iz Evrope. V Matisi so začeli uvažati in prodajati agregate v Sloveniji pa tudi v državah bivše Jugoslavije. Medtem ko so agregate uvažali, so sami začeli delati krmilne omare. Tako so postali prepoznavnejši in tudi cenovno

Marjan Matičevič s sinom Igorjem ob enem od agregatov; na te naprave je upravičeno zelo ponosen.

ugodnejši. S to kombinacijo je bil uspeh na trgu zagotovljen. Po odpiranju trga v državah nekdanje Jugoslavije se je pojavil problem servisov in popravil agregatov s tega območja. "Po končani vojni sem v letu 1996 začel razmišljati o ustanovitvi podjetja v Bosni in Hercegovini ali Srbiji. Leta 1997 se je pojavila priložnost za ustanovitev podružničnega podjetja v Bosni in Hercegovini, kjer sem zgradil ustrezno delavnico," pravi direktor Matise. Leta 1998 so tržišče preplavili ponudniki agregatov iz Evrope. Začela se je prava vojna za kupce. Podjetje je moralo slediti cenovnemu razredu konkurence, izboljševati izdelke in se hkrati dokazovati s kvaliteto. Obenem je registriralo novo dejavnost, avtoprevozništvo. Nabavilo je nekaj tovornih avtomobilov in začelo ponujati nove storitve. “V tistem času se je na novo registrirana dejavnost izkazala za dobičkonosno, kar pa se danes ne more več reči z gotovostjo, kljub temu da vozni park obsega osem priklopnikov in prikoličarja,” opozarja direktor na negotovi trg.

P o z a b lljj e n o t rrp p lljj e n njj e Na začetku je njegova majhna delavnica z agregati, kot rečeno, dograjevala avtomatiko za agregate in servisirala agregate. Kot pravi Matičevič, so to znali delati in so bili po tem na trgu tudi prepoznavni. A težko si je zamišljal prihodnje poslovanje ob takratnih možnostih. Z razvojem, projektiranjem, obdelavo tržišča, pridobivanjem novih dobaviteljev se je kot podjetnik ukvarjal sam. Delal je od 16 do 18 ur dnevno, kajti strokovnjakov si za ta dela ni mogel privoščiti. Zmogljivosti v garaži so bile premajhne, da bi z večjim obsegom proizvodnje podjetje lahko krilo večji strošek plač zaposlenih. Zato se je direktor odločil povečati proizvodnjo. "Od leta 1995 smo iskali novo lokacijo za podjetje, v kateri bi lažje opravljali obseg storitev in začeli proizvodnjo močnejših agregatov. To je bil edini način, da ob-

Marjan Matičevič

stanemo na tržišču. Prave oziroma primerne lokacije ni bilo enostavno najti. Leta 1998 smo jo zasledili v Šentjerneju. Začeli smo pridobivati dokumentacijo za gradnjo proizvodno poslovnega objekta. Žal zemljišče ni bilo opredeljeno kot funkcionalno, vendar so mi na občini Šentjernej priskočili na pomoč pri spremembi namembnosti tistega zemljišča. Za to sem jim zelo hvaležen," pravi rateški podjetnik. Objekt, ki ga je Matičevičevo podjetje zgradilo v Šentjerneju, je 12- do 15-krat večji od delavnice na Ratežu. "Idejno zasnovo za stavbo sem zastavil sam. Tudi gradili smo veliko sami. Leta 2005 smo začeli graditi, konec leta 2006 pa smo že začeli v objektu s proizvodnjo agregatov ter prodajo in servisi UPS sistemov. Ko smo se preselili v nove prostore, je bilo delo nekoliko lažje, jaz pa veliko bolj miren in sproščen. Vse trpljenje, ki sem ga prestal do takrat, je bilo pozabljeno," pravi podjetnik.

A f r i kka a , A z iijj a Toda obrat, ki so ga v Matisi MM komaj dobro naredili, že postaja premajhen. "Zato smo si zadali kot nov izziv dogradnjo delavnice," napoveduje direktor Matičevič. Gradili bodo zraven obstoječe delavnice, v kateri bo tudi nekaj novih dejavnosti. Sedaj Matisa MM dela kot družinsko podjetje. "Ob vsem tem, kar sem naredil, sta bila v podjetju ob meni sin Igor in hčerka Rebeka. Danes sta vključena v firmo in sta ključni osebi, na kateri sem zelo ponosen," pokaže Marjan Matičevič na še eno, posebno prijetno stran uspeha. Ker so v poslu tako enakih misli, jim uspeva, da imajo v podjetju lastni razvojni oddelek in lastno projektivo, kjer nastajajo očitno prave zamisli za učinkovito proizvodnjo. Njegovi agregati tako obratujejo tudi na Kosovu, v Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Poljski, Italiji, Afganistanu in Iranu. Podjetje trenutno zaposluje 18 delavcev. "Sedaj sta naš izziv Afrika in vzhodna Evropa, kjer bi pridobili nove kupce. S tem bi tudi dopolnili proizvodni program, ki smo si ga zastavili leta 2007," je Marjan Matičevič z glavo in z obema rokama pogumno v najbrž že kar bližnji prihodnosti. Besedilo in fotografiji:

Martin Mar tin LLuzar uzar


8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Dr. Stanko Nikolič, predsednik TŠD Kostel

V turizmu je treba času dati čas V

majhnih občinah kot je Kostel, ki premore vsega le okoli 700 duš, ali Osilnica, ki je s približno 500 prebivalci najmanjša občina v državi, razvoj turizma ubira drugačne poti kot tam, kjer za turistično ponudbo stoji niz profesionalnih organizacij in za to usposobljenih posameznikov. Kako je s turizmom v majhnih krajih, smo se pogovarjali s predsednikom Turističnega športnega društva Kostel dr. Stankom Nikoličem.

Kaj je skrivnost uspešnega turizma? Turizem ni muha enodnevnica. Da bi uspeli, je treba delati in delati ter vlagati in vlagati. Potrebna so leta trdega dela, da bi nek gostinski ali tržni ponudnik postal znan. Poglejte samo, kakšna je bila gostilna Kovač v Osilnici pred 30 leti in kakšna je sedaj! Torej je tudi v odročnih krajih možno uspeti in živeti samo od turizma? Dokaz ni samo Kovač v Osilnici, ampak denimo tudi Skender v Lazih. Ta zelo hitro napreduje. Kot samostojni podjetnik je izdeloval nogavice, pa je to pustil. Sedaj se on, žena in otroci ukvarjajo z izposojo kajakov in kanujev. V krajih ob Kolpi so tudi drugi turistični ponudniki, a vsem ne gre tako dobro. Kot sem že rekel, potrebna so leta trdega dela, pa tudi vztrajnosti in potrpežljivosti. Uspeh prinaša osebna angažiranost človeka, njegova ideja mora biti tudi materialno podprta. Pri tem je zelo pomembno, da človek živi z okoljem, v katerem želi svojo idejo uresničiti. Zasebna iniciativa, ki ni povezana z območjem, ne bo uspešna, vsaj ne dolgoročno. Kdo bi moral biti v majhnih občinah nosilec razvoja turizma? Občina. Zasebnik dela tisto, kar mu prinaša korist, občina pa mora gledati širše. Zato bi tudi morala podpreti društva, ki ne gledajo na dobiček. Naše društvo ima že drugi mandat status društva s posebnim namenom. V ospredju našega delovanja je ekologija. Zato redno organiziramo čistilne akcije, tekmovanja za najbolj urejeno hišo, poslovni objekt ... Zasebniku takšne zadeve niso prednostne, so pa pomembne. Turist se bo vračal, če mu bo pri nas lepo. Lepo pa mu bo tudi, če bo okolje lepo in čisto. Kaj najbolj pogrešate in čemu bi v manjših občinah morali posvečati več pozornosti, da bi bili na področju turizma uspešnejši?

Premalo je sodelovanja z občino. Društva tudi premalo sodelujejo med seboj. V majhnih občinah, še posebno pa v občinah ob meji, brez tega ne gre. Ob meji so potrebni tudi dobri odnosi s sorodnimi društvi z druge strani meje. Mi smo to sodelovanje v zadnjih 3, 4 letih ponovno okrepili. Z Udrugo za šport, rekreacijo i turizam z Broda na Kolpi skupaj čistimo Kolpo. Šengen nas pri tem ne ovira. Na splošno pa bi morali vsi več pozornosti posvečati izobraževanju. Že v 70-ih letih, ko sem bil predsednik takrat še kočevske KS Osilnica in KŠD Tone Ožbolt, smo v sodelovanju s Kajakaško zvezo Slovenije organizirali tečaj za vožnjo s kajakom. Med prvimi, ki se ga je udeležil, je bil Simon Kovač, lastnik sedanjega hotela v Osilnici, katerega pomemben del turistične ponudbe je prav izposoja kajakov, kanujev in raftov. Kajakaštvo je danes dejavnost, ki povezuje vse turistične ponudnike ob Kolpi. Kako je do tega prišlo? Kot zdravnik, ljubitelj narave in športa sem v Kolpi videl priložnost za šport, rekreacijo in turizem. Že po nekaj letih, ko sem leta 1964 prišel v te kraje, smo začeli s kajakaštvom. S turistično karto Zgornjekolpska dolina, ki smo jo izdali v drugi polovici osemdesetih let, smo opredelili, da

je kajakaštvo osnovna ponudba teh krajev. Danes si lahko turisti na okoli 50 kilometrih od Osilnice do Dola sposodijo kajak, kanu ali raft pri kateremkoli turističnem ali gostinskem ponudniku na tem območju. Kakšno vlogo imajo pri tem turistična društva, TIC-i, občina …? V Kočevju so uradno tri turistična društva, v Kočevski Reki in ob Kolpi pa po dve, a so bolj kot ne le na papirju. To je za turizem velika škoda. Turizem se ne more razvijati, če je zaprt le v neki pisarni. Potrebno je aktivirati društva in prostovoljce, za začetek pa bi morala takšnim društvom dati finančno injekcijo občina. Ni namreč države na svetu, ki bi lahko plačala, kar s svojim delom ustvarijo prostovoljci. Ti naredijo na milijone prostovoljnih delovnih ur. Turistična društva, ki združujejo prostovoljce, pomenijo zato prispevek k družbenemu proračunu. Nasprotno pa je s TIC-i in raznimi drugimi pisarnami ali zavodi, ki jih ustanavljajo občine in delujejo v breme občinskih proračunov. Turistična društva ljudi povezujejo, naloga TIC-ov pa je, da dobijo turisti pri njih potrebne informacije. Kaj pa sodelovanje z občino? Sodelovanja, kakršno je med občino in turističnim društvom v Beli krajini za Jurjevanje ali v Ribnici za Ribniški semenj, v


POGOVOR

9

FOTO: M. G.

Kostelu ni. Na Tamburanju va Kostele, ki ga organizira obÄ?ina, sodelujemo le s svojo stojnico. TĹ D Kostel tudi sicer od obÄ?ine ne prejema nobene pomoÄ?i. Tamburanje je najveÄ?ja prireditev v obÄ?ini Kostel. Sprva je trajala kar pet dni in bila zato deleĹžna tudi precej kritik. Med tistimi, ki smo bili proti, da traja prireditev tri, ĹĄtiri ali celo pet dni, je bilo tudi naĹĄe druĹĄtvo. Ker je bilo preveÄ? razvleÄ?eno, so doloÄ?ene aktivnosti tekle in denar se je troĹĄil, ljudi pa ni bilo. Sedaj traja prireditev dva dni in to se nam zdi povsem smiselno. Podobne prireditve organizirajo tudi v ĹĄtevilnih drugih manjĹĄih krajih po drĹžavi. Tisti, ki nasprotujejo porabi obÄ?inskega proraÄ?unskega denarja za takĹĄne prireditev, pravijo, da so te namenjene veseljaÄ?enju domaÄ?inov, s katerim si Ĺžupani kupujejo glasove volivcev. Tovrstne prireditve naj bi bile namenjene turistom, na Ĺžalost pa je res, da turistov ni. Vendar pa tako kot v velikih krajih, tudi v manjĹĄih potrebujemo take mnoĹžiÄ?ne prireditve. SÄ?asoma bodo priĹĄli tudi turisti. V turizmu je Ä?asu treba dati Ä?as! Je pa pri tem izredno pomembna infrastruktura. ÄŒe ni trgovine, gostilne in prenoÄ?iĹĄÄ?, turisti ne bodo priĹĄli. ObÄ?ine bi zato morale podpirati zasebno pobudo, ne pa, da reÄ?ejo: To je zasebno in se nas ne tiÄ?e. KakĹĄno vlogo pri tem pripisujete medijem? V letih, ko smo zaÄ?enjali s kajakaĹĄtvom, je Dolenjski list veliko pisal o lepotah Kolpe in kajakaĹĄtvu. ZahvaljujoÄ? tudi takĹĄnemu pisanju, so o krajih ob Kolpi zvedeli tudi v ĹĄirĹĄem, takrat ĹĄe jugoslovanskem prostoru in tudi zunaj njegovih meja. Z nekaterimi novinarji ste imeli tudi teĹžave. Tu mislim na hrvaĹĄke novinarje. Da, vztrajno sem jim dopovedoval, da so Stari Malni pri Osilnici in ne pri Brodu na Kolpi. Res pa je, da smo s tekmami zaÄ?eli pri hrvaĹĄkem Brodu na Kupi in nato ĹĄli postopoma proti Osilnici oziroma do Malnov, kjer je zrasel tudi KajakaĹĄki center, ki pa je zgodba zase, a lahko kot vzpodbudno zaen-

priloga dolenjskega lista

krat povem le, da je po desetletju sodnih sporov sedaj naprodaj. KakĹĄno pa je sicer vaĹĄe sodelovanje s hrvaĹĄko stranjo? TakĹĄno kot je bilo tudi v preteklosti - dobro. Tudi v Ä?asu osamosvojitvene vojne ga nismo prekinili. Od naĹĄe vlade smo dobili

namig, naj povsod, kjer se le da, nadaljujemo z vsemi aktivnostmi, tako kot prej. Zato smo tudi med vojno organizirali takrat Ĺže tradicionalno izbirno kajakaĹĄko tekmo za reprezentanco HrvaĹĄke in Slovenije. To OsilniÄ?ani organizirajo ĹĄe danes.

Mojca Lesko vĹĄek-S -Sv Mo jca Lesk o vĹĄek -S ve te

ALPLES PONOVNO PRIDOBIL NASLOV SUPERBRANDS V glasovanju za SUPERBRANDS SLOVENIJA 2009 se je blagovna znamka Alples ponovno uvrstila med vodilne blagovne znamke v Sloveniji. Alples tako ostaja blagovna znamka, ki uÄ?inkoviteje kot nekatere konkurenÄ?ne znamke, ponuja veÄ?je emocionalne ter otipljive koristi: kakovost, zanesljivost, drugaÄ?nost in Ä?ustveni naboj. Tako kot smo bili lani ponosni, da smo se takoj dvignili iz mnoĹžice konkurenÄ?nih znamk, smo letos ponosni, da smo status zadrĹžali. To namreÄ? pomeni, da ĹĄe naprej zasedamo vodilno mesto v oÄ?eh naĹĄih kupcev.

/B TFN OBSPĹ˜FO LFSHSFNMBILP[ OKJNJOB[BOJNJWFJ[MFUF


10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

Kopališče v Šmarjeških Toplicah

Nekdaj so jim rekli jezerniki O

b prihodu v svojo “novo službo” sem pričakoval vse prej kot to, kar se je dogajalo tisti petek navsezgodaj zjutraj na zunanjih bazenih Krkinih Term v Šmarjeških Toplicah. Preživeti dan s kopališkim mojstrom se mi je zdelo precej predvidljivo opravilo, saj sem delo nekdanjega “bademajstra” Nikole Rebe v Dolenjskih Toplicah v trinajstih letih, ko sem treniral plavanje, lahko dobro spoznal. A od tedaj se je marsikaj spremenilo in svetu so zavladali roboti, pa četudi se tega še ne zavedamo.

Čeprav prvi kopalci lahko prestopijo prag šmarješkega kopališča šele ob osmih, se delovni dan na bazenu začne že precej pred sedmo. Ko stopim skozi tedaj še na stežaj odprta vhodna vrata zunanjega kopališča, najdem vodjo kopališča Jožeta Črtaliča ob jutranji kavi. Je bil pa priden, si mislim, ko že kavo pije, a se izkaže, da z reševalcem Jankom delata. V bistvu je delal robot, ki se je ta čas mirno sprehajal po dnu bazena in sesal “prah”, ki se je ponoči sesedel na pod. Le ko je bilo treba posesati ob robu, ga je s posebnim daljincem usmerjal Janko.

B rre e z kka a v e i n k l o rra a “Če bi prišel prej, bi tudi zate skuhali kavo, zdaj pa moramo iti naprej – najprej v notranje bazene.” Žal mi je bilo za kavo, sem bil pa tiho in nisem povedal, da sem pred tem že eno spil pred recepcijo, kjer sem lahko opazoval jutranji vrvež. Biti v zdravilišču očitno ni dopust, na katerem bi človek lahko lenaril, saj je bil že pred sedmo v hotelu precej gost promet – gostje, večinoma v športni opremi, so hiteli sem ter tja, nekateri so to počeli tudi na berglah ali invalidskih vozičkih, a nihče se ni prav počasi vlekel, kazalo je tako, kot da se vsem nekam mudi.

Mudilo pa se je tudi Jožetu, ki mi je, kot “uslužbencu” odprl posebna vrata. V notranji bazen so že prišli prvi kopalci, midva z Jožetom pa sva šla na teraso, da na ležalnike, ki so tam skupaj s senčniki stali poravnani v vrste in kolone kot rimski vojščaki, položiva blazine, ki jih je treba zvečer zaradi rose zložiti pod streho. Na več ležalnikih so bile že brisače, s katerimi so si najbolj zgodni gostje rezervirali najboljša mesta. Jože je vsako brisačo lepo privzdignil in jo potem položil na blazino. Ko je po opravljenem delu zadovoljno pogledal po kopališču, sem že mislil, da bova šla zdaj na kavo, a sem se hudo zmotil. “Greva dol!” se je glasilo kratko povelje. Jože me je peljal do železnih vrat, ki so se odpirala v bazensko podzemlje, kjer se je pred mano odprl nov svet - pravi labirint cevi, nešteto ventilov, raznih števcev in tudi precej elektronike. Kdo bi verjel, da je vse to potrebno, da se nekaj ljudi lahko namaka v ravno prav topli vodi, v kateri je ravno prav klora in niti en bacil, bakterija ali košček umazanije preveč. Jože pogleda na LCD zaslon in zaskrbljeno zmaje z glavo. “Premalo,” reče, meni se pa niti sanja ne, kaj s tem misli, le zdi se mi, da mora biti nekaj presneto narobe. Jože skoraj steče na

Že pred osmo, ko se odprejo vrata zunanjega kopališča, je pred blagajno zelo živahno.

Takih slapov v Šmarjeških Toplicah jezerniki niso poznali.

drugi konec labirinta, spretno preskakuje cevi ali se sklonjen skoraj plazi po njimi, kar meni povzroča precej večje težave. Ko ga končno dohitim, mu je že vse jasno: “Jeklenko s klorom morava zamenjati,” mi pove in že kliče v skladišče. Medtem ko menjava jeklenko, mi pojasni, da za vse bazene skupaj porabijo eno jeklenko klora na mesec. “Pri tem je zelo pomembna higiena kopalcev. Če gre človek v bazen, ne da bi se prej oprhal, prinese v vodo tudi do desetkrat več umazanije kot kopalec, ki se, preden gre v vodo, dobro oprha. Ni dovolj, da se le zmoči, treba se je umiti. Avtomatika takoj zazna umazanijo in doda več klora,” pripoveduje.

O p rrh han ju in lulan nju lulanjj u “Kaj pa če se človek polula v bazen?” me zanima. “To je še huje, čeprav nekateri počno tudi to. Se je kdo tudi že kregal z mano, a ko povem, da avtomatika zazna vsak tak prekršek in da je zaradi tega v vodi precej več klora, kot bi ga bilo, če bi se ljudje bolj držali pravil, mi dajo prav,” pripoveduje Jože. Ko je jeklenka privita, se odpraviva na letno kopališče. Mudi se, ker je blagajničarka ravno sporočila, da se ji je pokvaril avto in da ji ne bo uspelo priti do osmih, ko se odprejo vrata kopališča. “Pohiteti morava, ker danes pride k nam za dva avtobusa krških upokojencev oziroma društvo invalidov. Vsako leto nas obiščejo in vedno pridejo kakšno minuto prej. Ne gre, da bi jih pustili čakati,” pove. Pred blagajno že stoji precej velika skupina gostov in čeprav so vrata za dostavo tik


NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

11

ob blagajni na široko odprta, tega nihče ne izkoristi. Jože zapre vrata in se postavi za blagajno ter pohiti, kar se da, tako da so vsi ljudje v nekaj minutah notri. Takrat pride tudi blagajničarka in z Jožetom imava čas za kavo in pogovor. Jože Črtalič na bazenu v Šmarjeških Toplicah dela že 27 let. Od njegovih začetkov se je marsikaj spremenilo, a preden pove, kako je v tem času raslo šmarješko kopališče, seže še dlje v preteklost.

J e zze e rrn n i k i i n G rre e g o rrč č i čče ev i Tam, kjer je zdaj odprto kopališče, je bil prej močviren svet, potok pa je tekel po sredi doline, ob robu so ga speljali, ko so gradili bazene. Na začetku doline je bilo prej jezerce, kamor so se hodili kopati meščani, domačini so jim rekli jezerniki. Po prvi svetovni vojni so ta svet kupili Gregoričevi in zgradili leseni bazen, ki praktično nespremenjen na letnem kopališču stoji še danes, prihodnje leto pa ga nameravajo popolnoma prenoviti, tako da bo dobil betonsko školjko, njegova podoba pa bo kljub temu ostala spremenjena. Po drugi svetovni vojni so tam, kjer sta zdaj makadamsko parkirišče in ribnik, na drugem koncu parka zgradili kamnita zidana bazena, ki pa jih niso prav dolgo uporabljali in so ju pred leti podrli. Leta 1983 so zgradili prvi notranji bazen v hotelu, deset let kasneje pa je novi zdraviliški hotel dobil še drugi notranji bazen, ki so ga pred štirimi leti povezali z odprtim bazenom na terasi pred notranjimi bazeni. Veliki bazen na odprtem kopališču so zgradili leta 1972 in s tem zaokrožili kopališki kompleks, ki ga ne nameravajo širiti, saj skušajo zadržati prikupnost manjšega kopališča v miru sredi narave, kar je nedvomno eden glavnih adutov Šmarjeških Toplic.

Vseh pe o p lljj e n c e v ett u tto ev j e p rre ež i v elo ve Na vprašanje, kaj se je razen bazenske tehnologije v skoraj treh desetletjih njegove-

Bazensko podzemlje – labirint cevi, ventilov in elektronike.

Jože Črtalič že 27 let skrbi za bazene v Šmarjeških Toplicah

Leseni bazen so Gregoričevi postavili leta 1922 in je starejši od večine kopalcev, ki v njem lahko uživajo v miru sredi gozda. Bazen bodo prenovili in posodobili, a bo navzven ohranil sedanjo podobo.

ga službovanja spremenilo, se Jože nasmeje: “Veliko. Gostje se obnašajo neprimerno bolj kulturno. Nekoč se je natanko vedelo, kdaj je na bazen prišla mularija z Ragovske, kdaj z Drske. Moja prva naloga je bila preprečiti skakanje v bazen, kar mi je uspelo v štirih, petih letih. Saj zdaj tudi še kdaj kdo skoči, vendar norenja ni. Večji problem je to, da se nekateri še vedno ne oprhajo pred vstopom v bazen,” pripoveduje Jože in s pogledom ves čas kroži po bazenih. Pogled se mu ustavi na otroškem bazenu, kjer fantek z rokavčki na rokah skače v vodo. Jože pomaha reševalcu Janku in ga pošlje, naj dečka umiri. “Otroški bazen je najbolj nevaren, saj je preplitek za skakanje, fantek pa je poleg tega še neroden,” kot bi se opravičeval reče Jože in nadaljuje primerjavo z nekdanjimi časi: “Zdaj nas na bazenu dela precej več kot nekoč, ko je bilo veliko več kopalcev. Največ smo jih našteli

pred osmimi leti, ko se jih je v enem dnevu nabralo več kot 2000. Pred desetletji sva na bazenu delala dva, jaz in natakarica, pa še kakšnega fanta sem imel za pomoč pri reševanju, danes pa nas je dvanajst, ves čas vsaj en šolan reševalcev, ko je več kopalcev, pa vedno dva.” A reševalci razen opozarjanja nimajo posebnega dela. V vsem tem času, odkar je Jože na bazenu, se je utopilo pet ljudi, ki so jih morali oživljati. “Vseh pet smo rešili,” zadovoljno pove Jože in gre na komandno ploščo pogledat, če je sonce že kaj segrelo vodo. Zjutraj je imela slabih 29 stopinj, čez dan pa se segreje tudi na 32 stopinj, kolikor ima, ko priteče iz ene izmed treh vrtin, globokih od 150 do 263 m. Najgloblja vrtina, v kateri imajo črpalko, daje tudi do 40 l vode na minuto, kar je več kot dovolj za vse bazene in hotel.

Vidmar Igor V idmar


12 12

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Lorna Pevec, smučarka

Skoraj polovico leta preživi na snegu V

Lorna se je smučanju zapisala že v otroških letih, kar pa ni čudno, saj ima ta šport zapisan tako rekoč že v genih. “Oče Borut je bil učitelj smučanja na Planini in me je tudi navdušil za smučanje,” je povedala Lorna. Pri 5 letih je tako že samostojno drvela po belih strminah, svojo smučarsko pot pa je začela v smučarskem klubu Krka Rog v Novem mestu. Do konca minule sezone je bila Lorna članica Smučarskega društva Trimo Trebnje, v novi pa bo tekmovala pod okriljem Smučarskega kluba Krško.

N a j b o lljj š a v v eleslalomu ve Mlada Leskovčanka ima v tekmovalni sezoni, ki traja od začetka decembra do konca aprila, povprečno kar 60 tekem, minula sezona pa je bila zanjo še posebej uspešna. Kot ena izmed najmlajših tekmovalk v FIS konkurenci se je namreč povzpela tudi na zmagovalni oder v svoji najboljši

disciplini, veleslalomu. “Ker sem že drugo leto zapored v FIS tekmovanju, sem že poznala način tekmovanja in sem lahko začela sproščeno tekmovati, zato so prišli tudi dobri rezultati,” nam svoj recept za uspeh zaupa 16-letnica, ki je zmagala v kombinaciji dveh italijanskih veleslalomov, nase pa je opozorila tudi na državnem prvenstvu, kjer se je med mladinkami uvrstila na 7. in 8. mesto. Z odličnim nastopom na zadnjih tekmah v minuli sezoni na Krvavcu si je zagotovila tudi dobro izhodišče za novo sezono v FIS konkurenci, kjer bo na nekaterih prizoriščih že lahko začela tekmo med prvo petnajsterico.

F i n a n č n o b rre eme p rre edv vss e m n a sstt a r š i h Kljub vedno boljšim rezultatom pa se Lorna zaveda, da je pot do vrha v smučanju vse prej kot lahka, saj je konkurenca v tako

Lorna tudi med poletjem ne počiva, saj poleg kondicijskih priprav pomaga še v očetovi gostilni.

(FOTO: OSEBNI ARHIV)

teh vročih poletnih dneh verjetno najbrž redko kdo pomisli na zimo oziroma katerega izmed zimskih športov. Lorna Pevec iz Leskovca pri Krškem pa je kljub vročini z mislimi že na snegu, saj se avgusta odpravlja na enega od ledenikov, kjer bo začela pripre na naslednjo sezono. 16-letnica, ki kar 150 dni na leto preživi na snegu, je namreč z dušo in telesom predana smučanju, ob tem pa ne zanemarja niti šole, saj se bo jeseni vpisala v 3. letnik novomeške Srednje šole za gostinstvo in turizem.

Mlada Leskovčanka se na snegu počuti kot riba v vodi.

imenovanem belem cirkusu zelo velika. “Nekatera dekleta so praktično tri četrt leta le na snegu, jaz pa zraven delam še šolo. Sama sem se namreč odločila, da bom vzporedno obiskovala še šolo, kar mi omogoča, da imam v nasprotju z drugimi dekleti, ki morajo med počitnicami delati izpite, prosta poletja,” pove Lorna, ki si želi v bližnji prihodnosti nastopati tudi v evropskem pokalu. Svojih ciljev pa mlada športnica verjetno ne bi mogla uresničiti, če ji ob strani ne bi stali starši. Smučanje je namreč v primerjavi z nekaterimi drugimi zelo drag šport, saj si morajo tekmovalci predvsem v nižjih kategorijah vse stroške večinoma kriti sami. “Klubi sicer pridobijo nekaj sponzorjev, a največje breme je še vedno na starših. Na sezono potrebujem na primer 6 parov smuči, različne čelade, vsaj dvoje očal, plačevati moram tudi trenerja, prenočišča in štartnine,” je povedala Lorna, ki za celotno sezono potrebuje vsaj 10.000 evrov. Ne glede na velike finančne vložke pa namerava mlada smučarka vsaj še nekaj let vztrajati v tem športu. Motiva ji namreč še ni zmanjkalo, ob veliki vztrajnosti, nadarjenosti in trdem delu ji bo nekega dne mogoče uspelo zakorakati tudi po stopinjah katerega od njenih vzornikov, med katerimi najbolj ceni samosvojega Američana Bodeja Millerja in simpatičnega Hrvata Ivico Kostelića. Besedilo in fotografija:

Anja An ja KKerin erin


NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

13

Lopata

Koval jo je stoletij piš V

diplomski nalogi je France Vidmar, zdajšnji žužemberški župnik, sredi osemdesetih let zajel številne zgodovinske drobce hinjske župnije. Malce bolj podrobno kot večino drugih krajev je obdelal Lopato, svojo rodno vas, in njeno cerkev sv. Neže. Po dognanju župnika Vidmarja ni znano, kdaj so naselili hinjski konec, ni ostankov rimskega obdobja ali prvih stoletij slovanske naselitve, kaj zgodovinsko otipljivega je moč najti šele iz časa romanike. Po zazidanem romanskem oknu, ki je delno vidno, naj bi času romanike (najbrž v 13. stoletju) nastala tudi ladja cerkve na Lopati, za slednjo, gručasto in deloma obcestno vas v vrtačasti dolini, pa župnik izlušči, da je bila prvikrat omenjena leta 1423 v urbarju in inventarju ribniške cerkve. Vasi in imena Lopata v minulih časih niso skovali v maniri butalskega kovača: “Če bo špičasto, bodo vile, če bo široko, bo lopata.” Za ime vasi Jože Konte (z osemdesetimi leti je eden najstarejših Lopačanov in, kot rečejo, prvi na vasi) pove, kar se z ustnim izročilom že dolgo prenaša iz roda v rod. “Vas naj bi po znanem orodju poimenovali zato, ker je bila cesta, ki je iz žužemberške smeri vodila navzdol na Lopato, kot nekakšno lopatišče, hiše pa so z leve in desne obkrožale manjšo dolino - in tako je eno ob drugem dajalo podobo lopate. Doline, vanjo smo se otroci sankali, ni več, zasuli so jo in pozidali.” Torej zdaj lopate na Lopati ni več zaznati, kako se v dolgosti enega človeškega življenja spremeni podoba vasi, pa je nazoren pričevalec ravno Jože Konte (njegov sila redek priimek je francoskega izvora, na hinjskem koncu se je najprej pojavil v Žvirčah, najbrž se je tjakaj zatekel Napoleonov vojak in tam pognal svoj rod). “Pred vojno je vas štela le malo več hiš kot dandanes, družine so bile številne, celo z desetimi otroki. Marljive ljudi ob dobri letini ni pestila lakota, ko pa je ponagajala narava, je še

bolj vztrajno kot običajno pod slamnate strehe hiš lezla revščina. A od lakote ni umrl nihče, kajpak zahvaljujoč vaškemu sožitju, ki je najbolj pristno tedaj, ko je stiska velika. Z Lopate, ki je premogla po dva kovača in mizarja, šiviljo in čevljarja, gostilne pa nobene, niso hodili v službe, preživljala sta jih zemlja in gozd.” Da se svet, kot Konte reče ljudem, prebije, ako je složen, se je izkazalo med zadnjo svetovno vojno, ko je Lopato doletela usoda številnih suhokranjskih vasi – domala porušili so jo. Po njej so tolkli že Italijani, aprila 1944 pa so Nemci vas, polno partizanske vojske, napadli z letali. Ognjeni zublji do živega niso prišli le trem hišam na obrobju vasi, ki so bile krite z opeko; veliko zažigalnih bomb ni razneslo, Lopačani so jih po sodnem dnevu odvažali z gnojnimi vozovi. V času hude stiske, ko je ljudem ostalo zgolj tisto, kar so imeli ob napadu na sebi, so se prebili s kislim zeljem in repo iz kleti Kontejevih, kamnita in velbana ni pokopala ozimnice. Po vojni vihri so začeli Lopato dobesedno izkopavati iz pepela, mnogi so se izselili, saj niso imeli niti strehe nad glavo. “Obnova je bila počasna in zasilna, ob pomanjkanju tako rekoč vsega, od orodja do hrane, je vsak postoril po svojih močeh, v okrilju nekakšne obnovitvene zadruge pa so oni s ‘prave’ strani dobili več, z ‘neprave’ nič ali zelo malo,” se tistih časov spominja Konte. “Zemlja je bila skopa, dela v gozdu ni bilo za vse, Lopačani so se začeli voziti v službe daleč od doma. Na začetku sedemdesetih let je v vasi živelo komaj pol toliko ljudi kot pred vojno, zdaj nas je pa še bistveno manj, a Lopata je že sodobna, v vseh ozirih urejena vas.” Nove hiše so

Na Lopati se edinole Stanislav Robida(na levi) še ukvarja z živinorejo, Jože Konte pa je svojo obrt z lesnimi izdelki že zdavnaj prepustil sinu.

Jože Konte

zrasle na kraju zasilnih iz prvih povojnih let, voda, elektrika, ceste in še kaj je nekaj samoumevnega, službe so bližje, v vasi si poleg mizarja in popravljalca kmetijskih strojev z lesnimi izdelki služijo kruh pri Kontejevih, za preživljanje pa je živo samo še v hlevu Robidovih. “Revščine na Lopati ni več, ni golega, bosega ali lačnega, čeprav le redkim uspe, da bi jim, kakor so včasih rekli za dobre gospodarje, dol padla dva kovanca, ako gor vržejo enega,” pomodruje Konte. “Prišli so časi, ko je treba prav pri vsem ravnati preudarno, hudo, kot je bilo, pa najbrž ne bo nikoli več – sicer njive ne bi bile opuščene, le redki še obdelujejo vrtove, kraju pa grozi, da bo slej ko prej otok sredi gozda. A kot sem že rekel, svet na Lopati zna biti složen, za marsikaj smo družno poprijeli in nam je uspelo. Zato ne razumemo, zakaj nam ne dovolijo, da bi obnovili nizek kamnit zid, ki obkroža cerkev sv. Neže sredi vasi. Znali smo obnoviti med vojno požgan zvonik, pa da nam ne bi šlo od rok kamenje? Zid, kakršen je zdaj, ni nikomur v ponos; žal spomeniško varstvo vztraja pri zahtevi, da mora biti kamen preložen po predpisih, po kakšnih, ne povedo – in obnova stoji že dolga leta.” Besedilo in fotografije:

Drago ustja Dr ago RRus us tja

Lopaške hiše so temeljito obnovljene, desna stran posnetka pa kaže dve prazni, na hitro zgrajeni po vojni, levo je bila včasih dolina.


14 14

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Slavica Jankovič, izdelovalka izdelkov iz ličkanja

Domišljija, natančnost in potrpežljivost S

lavica Jankovič, ki je na svet privekala na Bednju, je osnovno šolo obiskovala v Adlešičih. Na adlešiškem koncu je še danes zelo dobro ohranjena domača obrt, zato ne čudi, da je tudi Slavica v šoli pričela z ročnimi deli. A je v glavnem vezla, tega dela je takrat šolarje učila Marica Cvitkovič.

Ko se je poročila in sta si z možem postavljala dom na Priložniku nad Adlešiči, ob treh otrocih in službi ni bilo časa za ročno delo. Ko se je pa upokojila, je spet poprijela za to opravilo, ki je bilo zanjo tudi svojevrstna terapija. “Čeprav je na našem koncu še zelo zakoreninjeno vezenje in pisanje pisanic, pa slednjega ne znam. A se tudi nisem trudila, ker sem si želela početi nekaj, kar je že skoraj pozabljeno. Pritegnilo me je ličkanje. Vendar sem se toliko časa odpravljala v uk k Frančiški Vlašič v Dolenjce pri Adlešičih, da je prej umrla,” pripoveduje Slavica, ki pa ji še na misel ni prišlo, da bi odnehala.

H i b r i d n a kko o rru u z a n i d o b rra a Tako je odšla k teti Katici na Kočevsko, ki je v mladosti v domačih Velikih selih iz ličkanja izdelovala copate. Pri njej se je naučila delati copate po starem postopku, ko so to zdravo obutev veliko nosili, saj ni bilo ne denarja za nakup obuval niti jih ni bilo kje kupiti. Prva kopita si je Jankovičeva priskrbela pri Vlašičevi snahi.

Slavica sicer trdi, da izdelovanje obuval iz perušine, kot na adlešiškem koncu pravijo ličkanju, ni težko. Potrebni so le volja in veselje do dela, potrpežljivost in natančnost. Slednja predvsem zato, ker copati, ki so narejeni malomarno, ne bodo dolgo vzdržali. A pomembno je tudi, da je ličkanje od starih sort koruze in ne od hibridnih. “Lani sem za perušino prosila znance, letos pa smo njivo koruze kar na roke posadile članice Društva kmečkih žena Adlešiči, katerega podpredsednica sem. Z vozom smo se, tako kot so to počeli nekdaj, odpeljale na njivo, kjer ni manjkala niti kmečka malica. Na roke smo koruzo tudi okopale in ogrnile, jeseni pa jo bomo ročno pobrale in ličkale ter sproti odbirale perušino,” pove Jankovičeva, ki je tako združila koristno in prijetno, saj je za kmečke ženske še kako pomembno druženje, delo pa v dobri družbi steče kar samo.

P oleg ličk an ja še o včja vvolna olna ličkan anja ovčja Slavica suši ličkanje na travi, a ga, še preden pade večerna rosa, pobere, da ne počrni. To ponavlja nekaj dni, nato pa ga

Slavičini izdelki

spravi v vreče in obesi na zrak. Preden začne plesti, ga namoči v vodo ter natrga na dober centimeter široke trakove. Na lesena kopita, ki jih ima od številke 29 do 45, nabije žebljičke, potem pa naredi nasnutek ali osnovo iz ličkanja, ki ga zvija v debele “niti”. Nato iz ličkanja sproti spleta kito, ki jo s posebno kvačko prepleta čez osnovo. Plete z rahlo vlažnim ličkanjem. A ker je dolgo le 20 do 25 cm, mora neprestano dodajati novo, vendar to naredi tako umetelno, da skoraj ni opaziti. Včasih vplete tudi ličkanje, ki ga prej obarva v tekstilni barvi. Pove, da se pri izdelovanju obuval prepusti domišljiji. Podplat pa vedno naredi iz kite, medtem ko zgornji del kombinira z nitjo in kito. Kot je znano Jankovičevi, sedaj izdeluje te copate, za katere je na letošnji metliški Vinski vigredi dobila 3. nagrado za najboljši spominek, v Beli krajini le ona, četudi, kot trdi sama, se tega dela ni težko naučiti. Ličkanje koristno uporabi tudi za cekarje in predpražnike. Sicer pa je na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije prejela pozitivno mnenje za številne izdelke domače obrti. Poleg cekarjev in copat iz ličkanja si ga je prislužila še za copate iz filcane volne, za milo v filcu, lanene vezene prtičke in svitke. “Filcanje volne sicer ni tradicionalno belokranjsko opravilo, ampak so nas tega naučile ženske iz Zgornje Savinjske doline. Vendar se je ovčereja v Beli krajini zelo razmahnila in bilo bi škoda, da bi volno zavrgli. Zato izdelujem iz polstene volne tudi klobuke in več manjših izdelkov,” pravi Slavica, ki ves čas išče nove in nove izdelke, ki bi jih lahko naredila. Pravi pa, da je vse, kar zna, pripravljena pokazati tudi drugim. A se morajo, preden pridejo k njej, oborožiti s potrpežljivostjo. Besedilo in fotografiji:

Slavica Jankovič pri izdelovanju obuval iz ličkanja.

Bezek ek-Jakše Mirjam Bez ek -Jakše


PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

15

Pri Majdi Ivanov

Upokojenka s številnimi obveznostmi K

o je lansko poletje z mesta direktorice Doma starejših občanov Trebnje prestopila v druščino slovenskih upokojencev, nihče ni niti pomislil, da bo Majda Ivanov mirovala, in res je tako. “Po svoje sem se upokojitve bala, po drugi strani sem si je tudi želela. Morda sem si zato nakopala še dodatne obveznosti, čeprav mi tega ne bi bilo treba,” ugotavlja Ivanova, ki ima zdaj precej več časa za domače kot prej, ko so jo preganjale službene obveznosti in težnja po perfekcionizmu.

Prizna, da sta morali njeni hčeri Suzana in Karla na račun njenih služb, ki jih je opravljala vestno in predano, ter študija ob delu zgodaj odrasti, saj nista imeli mamice, ki bi ju cele dneve crkljala in ju spraševala, kaj jima še lahko skuha, speče ali kupi. Zdaj vse tri ugotavljajo, da sta ravno zaradi tega postali bolj odgovorni in samostojni mladi ženski, kot bi bili sicer. Družina Ivanov, priimek izvira iz Bolgarije, od koder je v Slovenijo prišel Majdin mož Strahil, ni bila tipična slovenska družina v času socializmu, ko je večina staršev domov prihajala ob dveh popoldne. Strahil je veliko hodil po terenu, Majda je imela stalen urnik šest let, ko je bila zaposlena v šivalnici Laboda, ko pa se je odločila, da bo v življenju počela še kaj drugega (želela si je advokature), ni bilo več tako. Vpisala se je v šolo in se zaposlila v odvetniški pisarni v Ljubljani. Kasneje je kot pravnica delala v Elektronabavi, leta 1987 je prišla na Občino Trebnje. Za razvajanje svojih otrok ni imela veliko časa, saj so poleg vsega gradili še hišo, ki si jo je tako želela, zato vnuka, 16letno Elviro in štiri leta mlajšega Iztoka, doživlja povsem drugače kot je svoji dve hčerki. Ob našem obisku sta bila ravno na krajših “počitnicah” pri babici, kar pomeni, da sta prišla iz pritličja v nadstropje in prespala pri njej. “Super je, ko zvečer skupaj

ležimo v posteljah in ugibamo besede,” razlaga sogovornica, medtem pa najstnika lovita še zadnje minute dopoldanskega sna. V zadnjem času se pogosto odpravi v kino, z Iztokom si ogledata večino filmov, ki pridejo v naše kinematografe, rada gre v toplice, kjer se kopa ali prepušča maserjem, doma pa jo veseli urejanje vrta in nega rož okoli hiše. Veliko časa nameni časopisom in križankam, rada bere knjige, ko pa je pri volji, kaj dobrega speče ali skuha za svoje najbližje.

Ob v e z n o sstt i j e v e l i kko o bv ve Kot že rečeno, Ivanova ni običajna upokojenka. Od letošnje pomladi je predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, v lokalnem pogledu gre za medgeneracijska društva, ki so namenjena samopomoči za stare ljudi. “V Sloveniji imamo prek 500 skupin za samopomoč in včasih sem res presenečena, ko ugotovim, koliko je prostovoljcev, ki so pripravljeni delati s starejšimi,” pove in doda, da eno od 16 skupin, ki delujejo v Trebnjem, vodi tudi sama, in sicer v varovanih stanovanjih, poleg Doma starejših, ki je tako rekoč njen tretji otrok. Saj je bila ona tista, ki je pred 10 leti orala ledino na področju varstva starejših v občini, takrat je zapustila delov-

Elvira in Iztok prosti čas rada preživljata z babico Majdo.

Z možem Strahilom sta ustvarila topel dom v Starem trgu.

no mesto na Občini Trebnje, kjer je delala kot sekretarka za gospodarstvo in proračun, ter prevzela mesto direktorice. Delo ji je nudilo polno izzivov, v teh 10 letih so vpeljali številne dodatne programe, najbolj popularna je pomoč na domu, odprli so enoto v Šmarjeti, s pomočjo trebanjskih poslancev jim je uspelo dobiti denar za prizidek, ki ga bodo odprli jeseni. Dobro pozna razmere v tem Domu, zato je zelo na mestu vprašanje, če bi se v primeru, da ne bi mogla skrbeti zase, odločila za bivanje v njem. “Nič nimam proti temu, da bi šla v dom, bi bila pa verjetno zelo tečna stanovalka, ker vem, kaj vse lahko zahtevam,” prizna. Ivanova je tudi članica sveta krajevne skupnosti, sodeluje v občinskem odboru za družbene dejavnosti in v komisiji za socialno varstvo, je v upravnem odboru Univerze za tretje življenjsko obdobje Trebnje, v svetu Vrtca, in, kot že rečeno, v skupini za samopomoč. Brez ovinkarjenja pove, da je že dolga leta v stranki LDS, kar trikrat je dobila mandat svetnice v občinskem svetu in takrat se je še kako pokazala njena načelnost, da so pomembni argumenti in ne strankarska pripadnost. Bila je ena tistih, ki so podprli tudi predloge desnih in njene pobude so največkrat prepričale večino svetnikov.

D o k tto o r i rra ala je Šef nikoli ne more biti priljubljen pri vseh podrejenih, je ena od grenkih resnic, s katero se mora soočiti vsakdo, ki je kdaj prevzel kakšno od vodilnih mest, in tu tudi Ivanova ni izjema. Pove, da je bila ves čas izredno zahtevna do sebe in drugih. “Delo v domu starejših ni proizvodnja, zato je jasno, da vsakdo ni za tja,” je odločna, ob tem pa doda, da se je večkrat spraševala, če dela pravilno, če morda le ni preveč stroga. “Odgovor sem dobila, ko sem odšla v pokoj,” pove in pokaže v usnje vezano knjigo, na kateri piše: Doktorska disertacija: Kako iz nič ustvariti cvetoči javni zavod. V njej so zaposleni in stanovalci strnili misli o njenem delu, osebnosti in spomine na razne dogodke. Ko govori o tem, ji oči orosi solza, ki govori o tem, da je imela svoje delo in ljudi, s katerimi je delala, res rada in da je vesela, da ti občutki nikoli niso bili enostranski. Besedilo in fotografiji:

Ambroo ž i č J a nnja ja Ambr


16 16

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Bernarda Žugelj

Mama kraljice Simone B

ernarda Žugelj, mama druge kraljice metliške črnine Simone, se je rodila v družini Brinc. Delala je tudi po tri “šihte”, a ji ni žal. V življenju je spoznala vrsto poštenih, marljivih in dobrih ljudi. Takšna se trudi biti tudi sama. Svoje izkušnje pa prenaša na sinova in hčerko. Ne mara ljudi, ki samo jadikujejo, kajti življenje je lepo.

“Moj stari oče je bil doma iz Gribelj. Rodila sem se v Škriljah, mama pa je doma s Preloke. V osnovno šolo sem hodila v Podzemelj. Pa ne v to novo, mavrično, ampak v obe stari. Rada sem imela slovenščino in telovadbo. Učiteljica Sonja Omerzel me je navdušila za materni jezik. Imela me je rada, jaz pa njo. Telovadbo me je učil Peter Trinko. Bil je čudovit človek, jaz pa sem bila zelo spretna. Imam dva brata in sestro. V Škriljah smo imeli kmetijo. Pridelali smo veliko pšenice in krompirja. Od prodaje smo živeli, delati pa je bilo treba od jutra do večera. Doma smo imeli tudi živino.” Kam ste šli po osnovni šoli? “V Novo mesto v gostinsko šolo. Zelo mlada, imela sem petnajst let, sem že delala v gostilni Veselič v Podzemlju. Tam mi je bilo zelo lepo. Mimica in Tone sta mi bila kot starša. Z gospo Mimico se sem ter tja še vidiva in poklepetava, gospod Tone pa je, žal, veliko prezgodaj umrl. V gostilni sem delala do dveh, treh ponoči, zjutraj pa sem že bila na delovnem mestu v Mercatorju. Pa tudi oče me je velikokrat poklical, da je treba postoriti to in ono doma na kmetiji. Pa ni bilo težko. Bila sem mlada in polna energije. Skorajda je ni bilo gostilne v Beli krajini, kjer ne bi delala vsaj kratek čas. Pri Veseličevih sem spoznala tudi Andreja, s katerim sva se poročila in ustvarila v Čurilih svojo družino.” Prišli ste k družini, kjer je bilo dela na pretek. “Delo pri Veseličevih sem morala pustiti, kajti pri Andreju, ki je bil v službi na Kmetijski zadrugi, so se v Čurilih ukvarjali s kmetijstvom. Ko je njegov oče zbolel, je Andrej prevzel večino dela na kmetiji. Bili smo kooperanti metliške zadruge. Ukvar-

janje z živinorejo - v hlevu je bilo tudi petinštirideset glav živine - smo opustili in se osredotočili na trsničarstvo.” In rojevali so se otroci. “Simona je najstarejša od treh otrok. Po osnovni šoli v Metliki se je vpisala na Srednjo turistično šolo v Ljubljani, pozneje pa še na Ekonomsko fakulteto, smer turizem. Zdaj končuje prvi letnik. Gregor se je izučil za pečarja. Posvetil se je zidavi kaminov in peči. Mitja pa obiskuje 1. letnik srednje gradbene šole.” Kakšen otrok je bila Simona? “Zelo priden in komunikativen. Rada je hodila naokoli, nič je ni bilo sram ali strah. Zelo rada je delala, pisala je pesmi in za pesem o kralju Matjažu je dobila v Črni na Koroškem tretjo nagrado. V srednji šoli se je udeležila kar nekaj literarnih tekmovanj, z raziskovalno nalogo Dežnikarstvo, trženje slovenske kulture in Franceta Prešerna pa se je uvrstila med trideset najboljših v Sloveniji in za nagrado je odpotovala v Rim.” Pa vi? “Pri avtoprevozniku delam kot obračunska referentka. Doma pa v vinogradu in trsnici. Trsničarstvo ima pri Žugljevih triintridesetletno tradicijo. Kupce imamo po vsej Sloveniji in Hrvaški. V Otoku imamo najete njive, tam je lepa zemlja, ki je predpogoj za zdravo trto. Dela je veliko skozi vse leto. Kar poglejte: rezati je treba podlago, nato cepiče, nakar je na vrsti siljenje, sajenje na njivo, škropljenje proti boleznim, sle-

di izkop cepljenk, razvrščanje, parafiniranje ter končno spravljanje v hladilnico, kjer počakajo do spomladi na prodajo. Odvisni smo od vremena. Če nam ni naklonjeno, smo lahko kaj hitro ob vseh stodvajset tisoč cepljenk.” Pa konjički, prosti čas? “Lepo vas prosim! Televizije skoraj ne gledam. Tudi berem bolj malo. Grem pa rada kam s Simono, ko po Sloveniji v različnih krajih predstavlja metliško črnino. Za to je bila tudi okronana na letošnji Vinski vigredi. Delo opravlja z velikim veseljem, čeprav je imela v začetku hudo tremo. Bala se je, da ne bo zmogla. A ji vsi pomagajo. Vinska klet je dala pred kratkim na tržišče kraljičino vino. Se razume: metliško črnino. Na voljo bo le omejena količina, pa bo zato toliko bolj cenjena in verjetno tudi iskana. Prav je, da se mlada dekleta odločijo sodelovati na podobnih izborih. Če imajo srečo, in Simona jo je imela, se jim odprejo nova obzorja, nov svet. Priložnost ima spoznati nove kraje, tudi v tujini, in kar je morda najvažnejše: sreča se z različnimi ljudmi, z drugačnimi pogledi na svet in življenje. Če ima človek več poti, laže najde pravo. Če več doživiš, več znaš, si tudi notranje bogatejši. In to je največ vredno, gotovo več od vseh kron, pa če so še tako zlate in mamljive. Prepričana sem, da bo znala Simona to izkoristiti in ceniti ter da bo na osnovi spoznanj naredila prave poteze.

Toni Gašperič


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

17

Srečanje družine Starman v Gabrijelah

Od štirinajstih otrok je živih še devet Z

avod DS 13 je zavod za ohranitev izročila družine Jožeta in Ane Starman s sedežem v Kopru. Zavod ima najgloblje korenine v Gabrijelah pri Krmelju, kajti tod sta mizar Jože in Ana postavila trdne temelje eni najštevilčnejših družin na Slovenskem. Globoka verna sta vseh svojih 14 otrok vzgojila v skromnosti in poštenju. Starša in pet otrok je že umrlo. Starmanovi so se na predzadnjo julijsko soboto spet dobili na vsakoletnem srečanju – tokrat na jubilejnem, že dvajsetem. Izostalo je le leta 1991 med osamosvojitveno vojno. “Drevo z veliko krošnjo in majhnimi koreninami izrujejo prvi sunki vetra, v drevesu z velikimi koreninami in majhno krošnjo pa sokovi s težavo krožijo. Korenine in krošnja morajo rasti v sorazmerju, trdno moraš tičati v stvareh in jih obenem presegati. Le tako bomo dajali senco in zavetje, le tako bomo, ko pride čas za to, deležni cvetja in sadežev,” razmišlja o rodovniku svoje rodbine znani koprski odvetnik, nekdanji poslanec Danijel Starman, pobudnik za srečanja Starmanovih in ustanovitelj zavoda DS 13. Kot so uspeli raziskati doslej, seže prvi rod po očetovi liniji v Želimlje vsaj v začetek 18. stoletja, začel pa naj bi ga 1786 rojeni Jurij Teuerschuh, fužinarski kovač iz Tržiča. Zadnjega januarja 1891 v Slavini rojeni Josip (Jože) Starman je bil razposajen in radoveden fant. Rad je pel, igral je v amaterskem gledališču in mizaril, tudi za Plečnika. Med 1. svetovno vojno je bil kurir avstrijske vojske na soški fronti. Ko se je vrnil domov, so mu ukazali, da mora takoj zapustiti Postojno. Zato se je odpravil k sestri na Dolenjsko. V Gabrijelah se je zagledal v sedemnajstletno Ano Praznik, prvorojenko, ki je, potem ko je njen oče odšel s trebuhom za kruhom čez veliko lužo v obljubljeno deželo, od koder se ni nikoli vrnil, prevzela odgovornost za svoje tri brate. Ana je mami pomagala na kmetiji. Januarja 1919 sta Ana in Jože Starman pred Bogom in oblastjo izrekla zaobljubo o večni ljubezni in medsebojnem spoštovanju. Otrokom sta bila zgled popolnega para. Ana je bila steber družine in poskrbela je, da otrokom kljub revščini ni manjkalo osnovnih stvari.

Starmanovi bratje in sestri pred Venero.

Oče Jože je skrbel za dobro vzdušje v družini in “izvrševal kazni”. Vsak večer je mati poročala o lumparijah otrok, oče je pa določil število udarcev z mizarsko palico po ritki porednežev. Postavil si je otroka na koleno, močno zamahnil in se ritke komaj dotaknil. “Zdaj ga boš pa še po ritki božal,” se je hudovala Ana, Jože pa jo je skušal razvedriti, da jo je pobožal po “ta zadnji” in ji rekel: “Čebel’ca boš dala meda?” No, včasih pa hudomušni oče prevelikim grehom svojih potomcev le ni pogledal skozi prste in otroci se spominjajo, da kakšne podobne lumparije niso nikoli več ušpičili. Starmanovi so sprva živel pod isto streho s taščo, potem so si pa zgradili hišo na parceli, ki jo je dobila Ana za doto. Pred hišo je bil vrt, za hišo pa travnik, kjer se je vedno pasla koza ali krava. Živeli so skromno, a vkljub težkim časom so bili otroci urejeni. Mati Ana je sama predla volno in pletla nogavice za otroke za hladne zimske dni in hojo v 5 km oddaljeno šolo. V veliki družini so se naučili pomagati drug drugemu in skrbeti drug za drugega. Vsi so imeli svoje obveznosti: najprej šola, potem pa delo na kmetiji ali v delavnici. Pri Starmanovih so se rojstva kar vrstila: za prvorojenko Štefko je privekal Jože, ki je po 2. svetovni vojni živel in umrl v Rio de Janeiru. Rezika je sprejela vlogo hišne pomočnice in varuhinje mlajših bratov in sestra. Viki je delal kot mizar doma in v Mokronogu. Med vojno so ga odpeljali domobranci in z družino je bil nazadnje za veliko noč 1945. Velja za pogrešanega. Milan se je izučil za čevljarja, nekaj časa po vojni je bil

tudi v rudniku. Po težki bolezni je umrl leta 2005 in njegov pepel so raztresli v morje. Anica, Maks in Branko so ostali v Sevnici, kamor se je družina preselila leta 1955, da bi imeli bliže do službe in šol. Dušan je 17 let z družino preživel v Nemčiji. Medicinska sestra Cvetka je družinska pesnica, Marica je zelo rada plesala. Zadnja deklica v družini Starmanovih je medicinska sestra Ivanka, poročena z bivšim direktorjem Stillesa in sevniškim županom Jožetom Peternelom. Trinajstemu otroku, Danijelu, sta starša zagotovila učenje za vajenca v trgovini, a je z vztrajnim moledovanjem le prepričal mamo, da je lahko šel v gimnazijo. Želel je študirat medicino, toda ker ni bilo štipendije, se je odločil za pravo. Med njegovimi štirimi otroki je tudi slovenski javnosti verjetno najbolj znan mag. Marko, bivši državni sekretar, zdaj pa direktor krajinskega sečoveljskega parka. Tudi poslednji otrok Ane in Jožeta Starman, Andrej, je pravnik. Sicer pa sta v drugem kolenu Starmanov tudi dr. ekonomskih znanosti Danijel, predsednik uprave Triglava – zdravstvene zavarovalnice Koper, in Rajko, priljubljeni zobozdravnik, oba sinova Branka, mizarskega mojstra, in mame Cilke, ki sta nam precej pomagala pri razkrivanju družinskega debla. A vseeno si niso povsem enotni, če se ni 22 vnukom pridružilo vsaj pet novih Starmanov ali kakšen več ali manj. Gotovo pa dobro kaže za ohranitev slovenstva, če bo večina Slovencev sledila Starmanovim. Po tem srečanju naj bi izdali še knjigo z dopolnjenim rodovnikom; zelo dobra podlaga bo že kulturna kronika, ki so jo pripravili za to priložnost. 20. jubilejno srečanje so pričeli pri sorodnici Hermini Tratar in ob skulpturi v obliki krompirja kot simbola rodnosti v bližini rojstne hiše. To je zasnoval arhitekt Franc Popek iz Spodnjih Pirnič. Z Danetom (Danijelom) Starmanom sta preživela nekaj let zgodnjega otroštva v Gabrijelah, ko je Popkov oče tam dobil obilico dela kot tesar. Do leta 1980 nista imela nobenih stikov. Gabrijelska Venera je Popkov spomenik Starmanovi družini. Ta ima tudi svoj grb: 14 črnih škorcev z rdečimi češnjami v kljunih, na zlato-rumeni podlagi, ki ga je dala izdelati Miša Molk za Danijela Starmana, svojega gosta v oddaji TV Slovenija Res je. Besedilo in fotografija:

PPaa v el PPer er ercc


18 18

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Od Aljaske do Novega mesta ali

Naenkrat sem dobila 45 novih sorodnikov J

an Marie je leta 2005 prišla s svojo hčerko v Slovenijo, domovino njenih starih staršev. Ni vedela kaj dosti o sorodnikih, iz pisem, ki jih je hranila mama, pa je razbrala določena imena in kraje. Potem ko sta s hčerko vzpostavili prvi stik, sta prišli na obisk v Slovenijo in naenkrat je Jan Marie dobila 45 novih sorodnikov, ki so jo prijazno sprejeli. To jo je tako navdušilo, da je zapustila ZDA in se za dolgo, ne pa za vedno preselila v Novo mesto.

Začela so se družinska srečanja. Tako se je celo zgodilo, da je ena od sorodnic pokazala fotografije s piknika sodelavki in ta je na posnetkih spoznala svoje sorodnike – do takrat nista vedeli, da sta tudi oni dve »v žlahti«. Prvo vprašanje Američanki je seveda, ali je navdušena nad našo naravo, našimi lepotami. Seveda je, toda Jan Marie je 20 let živela sredi neokrnjene narave na Aljaski. Njena družina se je precej selila; lepe spomine ima na Bar Hurber v državi Maine, na mesto, ki leži ob oceanu, saj voda, še zlasti ocean naredi na Jan Marie močan vtis. A najbolj jo je zaznamovala Aljaska. »To je čudovita dežela, ki zahteva od človeka veliko, vendar mu veliko tudi daje. Osupljiva so ogromna prostranstva, čista in nedotaknjena. Ker se zdi, da je daleč naokoli vse enako, je bolje, da ne zapustiš uhojene poti, saj se zlahka izgubiš. Tam je prevozno sredstvo pogosto kar letalo. Dve uri, na primer, sem se z letalom peljala do jezera, kjer sem ribarila - v tišini, daleč okoli ni bilo nikogar, čudovito …« se spominja. Ribarjenje in lov sta običajni dejavnosti, ki razvedrijo tamkajšnje prebivalce.

Jan Marie je bila na Aljaski v skupini pravnikov, ki so od kraja do kraja urejali pravne zadeve in se seveda prevažali z letalom. Pri njih torej sodnija »prileti« kar na dom. »Zgovorna je zgodba o majhnem tatiču, ki se nam je moral javljati, ko smo prišli v kraj, ki je bil odrejen za njegov pripor. Bil je discipliniran, toda ob nekem našem obisku - tja smo prihajali dvakrat mesečno – ga ni bilo. Izginil je, ker se je začelo obdobje lova in njegova občutek odgovornosti do družine in vasi je narekoval, da mora domov, v svojo eskimsko vas in pomagati pri lovu. Ko je čas lova minil, se je vrnil na prestajanje kazni. Treba je upoštevati različne kulture, različne poglede,« pravi Jean Marie. Pripoveduje tudi, kako na Aljaski preganjajo depresije zaradi dolgih zim - imajo svetilke, ki dajejo občutek sonca in s tem se zmanjšuje depresija. Sicer pa je navdušena nad lepoto Aljaske, še zlasti štiri toplejše mesece je tam svetlo, zeleno, cvetoče, sončno in lepo, kot nikjer drugje, še doda. Ko je prišla v Novo mesto, se je oglasila na Yureni, da bi se naučila našega jezika.

Toda začela je poučevati angleščino in njene slovenščine je bilo zaenkrat konec. Slušateljem pripoveduje tudi o svojem življenju. Spomnila se je, da so takoj po vojni otroci zbirali v šoli različne stvari, ki so jih nato humanitarne organizacije pošiljale v Evropo. »Eni so prinesli milo, drugi konzerve, moja mama pa je med drugim prispevala tudi čokolado, ki sva jo imeli s sestro najraje. Ko sem vprašala, ali so ti paketi prišli na pravi naslov, mi je moj starejši slušatelj iz Bele krajine povedal, da se spomni, kako sta po vojni z mamo čakala ob cesti, kjer so s kamiona razdeljevali ameriške pakete. Rekel je, da se spomni čokolade z imenom, ki sem ga omenila. Bila sem prav ganjena.« Jan Marie tudi slika, vključila se je v neformalno novomeško slikarsko skupino in z njo je bila pred nedavnim v Toskani. Sicer pa ne hodi veliko okoli – v Ljubljano gre le redko, saj pravi, da vse, kar potrebuje, dobi v Novem mestu. Rada je lepo poslovno oblečena in rada nosi visoke pete. Vendar potrebuje za hojo po novomeškem Glavnem trgu planinske čevlje, se pošali. Ta duhovita gospa pri 65-ih ima še en zanimiv hobi, mi bi temu rekli neke vrste krpanka, v Ameriki pa to imenujejo »patchwork quiltts«. V knjigi o Sloveniji je zasledila, da je to ročno delo v Sloveniji razširjeno le okoli Kranja in prizadeva si vzpostaviti stik z ljudmi, ki to obvladajo. Gre za različne motive, delo pa zahteva natančnost, spretnost in potrpežljivost. Za zdaj ji materiale pošilja hčerka iz ZDA, mama pa ji tja pošilja pakete z našo kavo. Njene lepe izdelke poznajo že mnogi in marsikdo se želi naučiti teh veščin. Jan Marie, ki ima velik pedagoški talent, bo organizirala tudi to. V času, ko je v Sloveniji, je postala tudi babica. Z vnučko in hčerko se pogovarja po internetu in tako jo vnučka dobro pozna. V Ameriki ima tudi sina, ki je prav sedaj na dopustu na Aljaski. Jan Marie pa bo to poletje ostala v Sloveniji, učila angleščino in izdelavo krpank, se družila s sorodniki in prijatelji in uživala v miru in dobrotah. Med temi je tudi potica – naučila pa se jo je delati še kot otrok in to, pravi, je bil pomemben del mamine dote.

Lidija Ježž Lidi ja Je


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

19

Mačji aids in mačja levkoza N

a naše mačke prežijo številne nalezljive bolezni, med najbolj usodnimi pa sta mačji aids in mačja levkoza, saj gre v obeh primerih za kronični neozdravljivi virusni bolezni. Ker sta v našem okolju zelo pogosti, še posebej pri zunaj živečih mačkah, se v veterinarski ambulanti pogosto srečujemo z njima. Zaradi podobnosti načina okužbe, poteka bolezni, zdravljenja in preventive obeh bolezni jih največkrat obravnavamo kar skupaj, čeprav gre za povsem različna virusa povzročitelja.

P rre e n o s b o l e z n i i n o kku užba Mačji aids je nalezljiva virusna bolezen, ki jo povzroča virus imunske pomanjkljivosti (virus FIV), ki je specifičen za mačke. Sam virus in tudi potek bolezni je zelo podoben okužbi z virusom HIV pri ljudeh. Prenaša se z ugrizi, parjenjem, mladički pa se lahko okužijo že pred rojstvom od matere ali kasneje z mlekom okužene mačke. Tveganje je največje pri mačkah, ki se potepajo, saj se med potepanjem zapletajo v pretepe, kjer ugrizov ne manjka. Tudi virus mačje levkoze se prenaša na enak način, dodatno pa še s slino, tako da je za prenos virusa dovolj že, da zdrava mačka deli posodo z okuženo mačko.

Na okužbo posumimo vedno, kadar se srečamo z mačko, ki ima ponavljajoče se infekcije zgornjih dihal, vnetje očesnih veznic, dlesni, sečil, prebavil in druge bolezni. Pojavita se še hujšanje, neješčnost, lesk dlake izgine, dlaka je zavozlana in je videti zanemarjena. Virus mačje levkoze pa lahko povzroči še limfosarkom (rak limfatičnega tkiva) in levkemijo. Končno diagnozo postavimo s hitrim testom krvi na prisotnost protiteles proti FIV in FeLV virusu.

Z d rra a v lljj e n njj e

Okužena mačka z virusom FIV in/ali z virusom FeLV je lahko klinično zdrava tudi več let. V začetni fazi takoj po okužbi se virus razmnožuje v bezgavkah in se razširi po vsem telesu. Prizadene različne organe in organske sisteme. Mačka ima nekaj dni povišano telesno temperaturo, vnetne celice so zmanjšane, klinično pa je lahko zdrava tudi več let. Na koncu ji zaradi poškodbe imunskega sistema upade zmožnost obrambe pred infekcijami, zato ji lahko bakterije, virusi in ostali mikroorganizmi, ki zdravim živalim ne škodijo, povzročijo zelo hudo infekcijo, ki se lahko konča s smrtjo.

Mačji aids in mačja levkoza sta neozdravljivi bolezni. Zdravimo lahko zgolj sekundarne bolezni, ki nastanejo zaradi oslabljenega imunskega sistema. Če mačka ne je, ji pomagamo s podporno terapije v obliki infuzij ali dodatnega hranjenja z visokoenergetskimi hranili. Ob postavitvi diagnoze lastnike opozorimo na zelo verjetno pogosto zdravljenje z antibiotiki, saj velikokrat le-ti še zavirajo delovanje škodljivih bakterij. Lastnikom tudi svetujemo, naj mačko zadržujejo v stanovanju, saj se na ta način izogne stiku z bakterijami, virusi in drugimi mikroorganizmi, ki povzročajo sekundarne infekcije, poleg tega pa tako tudi poskrbijo, da se bolezen ne širi. Koliko časa lahko mačka še živi od postavitve diagnoze, je odvisno od tega, v kateri fazi je bila bolezen diagnosticirana in od intenzivnosti sekundarnih infekcij.

Diagnoza bolezni

P rre eve n t i v a o kku užbe va

Obe bolezni imata podobno sliko, zato ju je pri kliničnem pregledu nemogoče ločiti.

Proti mačjemu aidsu cepljenje ni možno, lahko pa mačke cepimo proti mačji levkozi. Prvič lahko to cepljenje opravimo že pri 8 tednih starosti, ponovimo čez 4 tedne, nato pa obnavljamo enkrat letno. Pred cepljenjem proti levkozi je priporočljivo mačko testirati s hitrim testom, da izključimo verjetnost morebitne predhodne infekcije z virusom FeLV. Tveganje za okužbo lahko pri mačkah zmanjšamo s pomočjo kastracije oz. sterilizacije. Kastrirane oz. sterilizirane mačke se raje zadržujejo doma in se ne zapletajo v pretepe zaradi samičk in teritorija, razen v primeru, ko jih drugi mački napadejo.

Potek bolezni

Ponavljajoče se infekcije so značilne za mačke z oslabelim imunskim sistemom zaradi okužbe z viruso FIV in FeLV.

Med prostoživečimi spolno aktivnimi mačkami se virusa mačjega aidsa in mačje levkoze hitro širita.

Potrebno je še poudariti, da nobeden od omenjenih virusov ni nevaren ljudem, zato ni nobenega razloga, da bi morali mačko po postavitvi diagnoze evtanazirati. Potrebno je sicer uvesti nekatere prilagoditve, predvsem pa se morajo lastniki zavedati, da je naravna odpornost okužene mačke zelo zmanjšana in je obisk pri veterinarju nujen že takoj ob pojavu kakršnih koli bolezenskih znakov. Če okužena žival, ki se giblje tudi na prostem, še ni sterilizirana oz. kastrirana, je priporočljivo poseg opraviti čim prej, da zmanjšamo možnost širjenja virusov.

Pree m rru žičnik,, dr.vet.med. V esna Pr u K rržičnik žičnik


20 20

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

priloga dolenjskega lista

Test: mazda 3 sport 1,6

Kompaktna japonka N

ova generacija mazde 3 ima težko nalogo, saj mora v ne ravno pr ijaznih časih nadaljevati zelo uspešno zgodbo prejšnjega modela, ki je v Evropi je našel 472.000 kupcev (v Sloveniji 2100), po celem svetu pa preko 2 milijona. A pri Mazdi verjamejo v svoj novi izdelek. Prvo mazdo 3 so predstavili leta 2003 in takoj je dosegla velik uspeh ter prejela številna priznanja. Novinka je za 45 milimetrov daljša in za 5 višja, ob tem pa je avto celo malenkost lažji, saj so pri izdelavi uporabili lažje, a konstrukcijsko trdnejše materiale. Podoba nove trojke je prepoznavna podoba cele mazdine družine. Cilj dominantne sprednje maske in rešetke je, da bodo vsi že na daleč vedeli, da prihaja mazda. Športni značaj poudarjajo ostri prelomi linij in veliki blatniki, podobno kot na večji šestici. Izrazita klinasta linija omogoča odličen koeficient zračnega upora 0,30, kar je med boljšimi v tem razredu. Velike pohvale zasluži tudi notranjost, kjer so že na prvi pogled in otip opazni novi materiali in odlična končna obdelava. Novi so merilniki in celotna sredinska konzola z novim osrednjim multifunkcijskim displejem. Vedno sem se z veseljem usedel za volan, saj so voznikov delovni prostor, položaj za volanom in ergonomija odlični. Sedalni del sede-

žev je sedaj za 2 centimetra daljši, zato je ob izdatni nastavitvi sedeža in volanskega obroča počutje za volanom zares zelo dobro. Vsa stikala so smiselno razporejena in vedno pri roki, prav tako majhna v usnje oblečena ročica menjalnika. Prostora je dovolj tudi zadaj, prtljažnik pa je s 340 litri v povprečju razreda. Zelo dobra je tudi zvočna izolacija, tako da vožnja z višjimi motornimi vrtljaji, kakršno zahteva 1,6-litrski bencinski motor, če želite iz njega izvleči vse zmogljivosti, ni nikoli naporna. Motor je že stari znanec, za novo trojko pa so mu namenili samodejno nastavitev faze ventilov, dodajanje moči pa se sedaj vrši preko elektronsko upravljane stopalke plina in ne več s pomočjo žice. To je po eni strani omogočilo vgradnjo tempomata, po drugi strani pa ugladilo delovanje motorja in znižalo porabo. S 77 kW oz. 105 KM ne nudi ravno dirkaških užitkov, je pa povsem dovolj za normalno pohajkovanje po mestu in zadovoljivo potovalno hitrost na avtocesti.

Tehnični podatki: Motor: štirivaljni bencinski, štirje ventili na valj; prostornina: 1598 ccm; največja moč: 77 kW/105 KM; največji navor: 145 Nm pri 4000 vrt/min; dolžina: 4460 mm; širina: 1755 mm; višina: 1470 mm; medosna razdalja: 2640 mm; menjalnik: 5-stopenjski ročni; prtljažnik: 340 l; najvišja hitrost: 184 km/h: pospešek od 0 – 100 km/h: 12 s; povprečna poraba na 100 km: 8,5 l

Novinka je nasledila platformo in podvozje od predhodne generacije, kar jamči dobre vozne lastnosti. No, strokovnjaki so vseeno stopili stopnico višje in karoseriji dali številne ojačitve, s čimer so dosegli še boljšo stabilnost in manj vibracij. Vožnja je zato pravi užitek, karoserija se v zavojih skoraj ne nagiba, grbin in lukenj na cesti pa se skoraj ne čuti. K dobrim voznim lastnostim pripomore tudi elektrohidravličen volan, ki je neposreden in natančen, tako da imate ves čas občutek, da ste gospodar vozila. Hitra vožnja skozi zavoje zna včasih pripeljati do zdrsa nosu, kar se da hitro korigirati, medtem ko zadek strumno spremlja narekovano linijo vožnje. Za bolj športen užitek pa bo potrebno kupiti trojko z močnejšim motorjem. Za močnejše motorje so pripravljene tudi zavore, ki odlično prijemajo in na suhi cesti vozilo ustavijo od 100 km/h v 39 metrih. Mazda je z novo trojko ponovno naredila velik korak naprej in se niti malo ne boji novih konkurentov na trgu. Že pregovorno bogata oprema, visoka stopnja varnosti, lep videz in preverjeni motorji so tisto, kar si kupci želimo. Prvo mazdo 3 so predstavili leta 2003 in takoj dosegla velik uspeh ter prejela številna priznanja, novinka pa uspešno nadaljuje začeto delo. Bor ut Št ajnaher Borut Štajnaher


ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

21

Lea je slavila na Etnokostelu M

lada pevka Lea Likar iz Kočevja je s pesmijo Moj dom je tam prepričljivo zmagala na Etnokostelu 2009. O nastopu na festivalu etno glasbe je razmišljala že lani, a je ocenila, da je bolje, če še malo počaka. Solistični nastop je bil zanjo nekaj novega in ker ima rada nove izzive, je priložnost zgrabila z obema rokama.

20-letna Lea prihaja iz glasbene družine, ima še mlajšo sestro Petro. Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Kočevju, sedaj pa študira v Ljubljani. Že od nekdaj je bila glasna in je rada pela. V šali pravi, da je prej pela kot govorila. Začelo se je s pesmicami v vrtcu, nadaljevalo v cerkvenem zborčku. Pri devetih letih je namreč v ljubljanski stolnici pela Ave Marijo. Kmalu je zborček narasel v dekliški zbor, sledila so tekmovanja, dekleta pa so se lotevala različnih projektov. Poleg petja se je Lea pri desetih letih vpisala v glasbeno šolo h klavirju. Sedaj ima zaključeno nižjo stopnjo iz klavirja in francoskega roga, ki ga že peto leto igra pri Pihalnem orkestru Kočevje. Obenem je članica vokalne zasedbe Vocabella, ki goji petje popevk in črnske duhovne glasbe. Vsi člani njene družine pojejo v mešanem pevskem zboru Kočev’c. Konec junija si slavila na letošnjem festivalu Etnokostel v Fari. Kakšne občutke si imela v zaodrju, na odru ? Pojem že dvanajst let in stala sem že na mnogih odrih, zato trema ni bila prevelika. Pozitivno razmišljanje zelo pomaga pri koncentraciji, vživljanju in izvedbi. Na odru me je navdajal nek čuden občutek, kot da poje nekdo drug. Šele pri prvem refrenu sem dojela, da sem to jaz. Z dvema spremljevalnima pevkama sem uživala. Povedale in zapele smo zgodbo, ki so jo ljudje očitno razumeli in vzeli za svojo. Kdo je zate napisal festivalsko pesem? Si se v njej našla? V pesmi se ni bilo težko najti, saj pripoveduje o življenju in ljubezni. To je zgodba, ki jo je verjetno doživel vsakdo izmed nas. Naloga vsakega pevca pa je, da poskrbi za prepričljivo in iskreno interpretacijo. Najprej je nastal tekst, ki ga je napisala moja mama Andreja. Svoje želje in ideje sem nato zaupala odličnemu glasbeniku, ustvarjalcu glasbe in aranžerju Mihi Goršetu. Pri ustvarjanju glasbe je upošteval moje pripombe in uspešno sodelovanje je obrodilo sadove. Prišla, zapela in zmagala, bi lahko rekli. Kaj ti pomeni zmaga na Etnokostelu? Zmage na festivalu res nisem pričakovala. V prvi vrsti Odgovor na nagradno vprašanje iz gre za veliko priznaprejšnje številke se glasi: Krave plavanje, da sem v tem, jo po morju. kar delam, dobra. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Posebnost tega feJakoba Grahka iz Novega mesta. stivala je, da nastoNovo nagradno vprašanje: Navedite pajoči med sabo iznaslov novega skladbe, s katero je birajo najboljšega. Lea Likar zmagala na letošnjem EtKo so ta laskavi nanokostelu. Odgovore s svojim nasloslov podelili prav vom pošljite do ponedeljka, 17. avgumeni, je bila to zame že dovolj velika sta, na naslov: Dolenjski list, p.p. potrditev, saj so bila 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali v konkurenci znana na elektronski naslov tajnistvo@dolimena in zveneči list.si . Med odgovori bomo izžrebali glasovi. Prava evfonagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, porija pa je nastopila, klanja jo uredništvo Dolenjskega lista. ko sta mi strokovna

Lea je že na generalki pred nastopom na Etnokostelu zapela nadvse prepričljivo.

komisija v dvorani in komisija radia Univox podelili najvišje število točk in s tem zmago. Adrenalin, navdušenje, razbijanje srca …, obožujem ta občutek! Kakšni so bili odzivi na tvojo zmago? Prejela sem veliko čestitk z vseh strani, objavljeno je bilo nekaj besed in slik v različnih medijih, česa posebnega pa ne morem izpostaviti. Vesela sem, da so me ljudje pospremili z odobravanjem, osebno zadovoljstvo pa je tako in tako najpomembnejše. Je to odskočna deska za tvojo nadaljnjo glasbeno pot? Po končani osnovni šoli sem se odločala, ali naj se glasbe lotim profesionalno ali naj jo imam za hobi in užitek. Po tehtnem razmisleku sem se odločila za drugo. Do sedaj je bil glasbi namenjen skoraj ves moj prosti čas, ker v tem uživam, glasba me sprošča in polni z energijo. Želim, da bi te občutke za vedno ohranila. Z glasbo se nočem ukvarjati zaradi denarja, slave, ampak zaradi glasbe same. Vesela bom vsake nove ideje, ponudbe in če se bo pokazalo, da je zmaga odskočna deska, bom vesela nove priložnosti. Kdo ti najbolj stoji ob strani, na koga se lahko zaneseš? Največ podpore sem deležna v krogu svoje družine. Vsem sem hvaležna za možnost in priložnost, da sem razvila svoj talent. Ob strani mi stojita tudi iskreni prijateljici Špela in Tanja. Podporo dobivam tudi od glasbenih kolegov iz zborov in orkestra ter večine znancev, ki se z mano veselijo uspeha. Pripravljaš nove avtorske skladbe? Pesem za Etnokostel 2009 je bila napisana priložnostno in verjetno bo naslednja prav tako. Ko se bo pokazal nov izziv, ga bom z veseljem sprejela. S sedanjo ekipo smo se odlično ujeli. Morda bomo sodelovanje ponovili, morda pa se bom stvari lotila čisto drugače. Ne vem, bomo videli. Razmišljaš o snemanju prvenca? Mogoče potiho razmišljam o naslednji skladbi, za album pa je vsekakor prezgodaj. Pesem Moj dom je tam je prva, ki je nekako samo moja. Rada bi se preizkusila še v drugih žanrih, potem bomo pa videli ... S kom si doslej že sodelovala na glasbenem področju? Kot pevka dekliškega zbora Deorina sem sodelovala s koreografinjo Mojco Horvat, večkrat sem zapela ob spremljavi Pihalnega orkestra Kočevje, vokalno tehniko “speech level singing” pa še vedno izpopolnjujem pri Nataši Nahtigal. Kakšne so tvoje ambicije? Kot sem že omenila, sem se glasbe lotila neprofesionalno. Po zmagi so se ambicije malce spremenile, ampak ne veliko. Tako kot do zdaj, bi rada uživala v petju, se preizkusila v popevkah, mogoče v džezu. Želim napisati kakšno avtorsko pesem, ki jo bom izvedla po svoje in bo samo moja. V prihodnosti upam tudi na sodelovanje z že uveljavljenimi glasbeniki, še večji izziv pa bi bilo ustvarjati s kakšnim novim talentom. Čakam na izziv, ko se bodo energije in misli ujele. In takrat me boste znova slišali. Pa še nasvet mladim pevkam. Kako naj se lotijo svoje pevske kariere? Delati moraš, kar ti je všeč in se za to kar se da potruditi. Ostati moraš zvest samemu sebi. Sicer pa sem mlada pevka in bi bil kakšen dober nasvet tudi zame zelo koristen. Besedilo in fotografija:

R udi Vlašič


22 22

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Janez Pezdirec s pevci iz Bele krajine J

anez Pezdirec je doma iz Slamne vasi pri Metliki. Je zbiratelj ljudskih pesmi, pevec, fotograf. Z zbiranjem ljudskih pesmi se je pričel resneje ukvarjati, ko je pred štirimi leti izgubil službo. Kmalu bo zagledala svetlobo dneva brošura o kraški lepotici Bečki jami, s katero bi Janez rad opozoril na lepote te podzemne jame, ki leži nedaleč od njegove rojstne vasi. “Bečko jamo so raziskovali številni fantje, a brez primerne opreme, a imeli so le veliko volje. V nekaj letih so jo usposobili za vodene oglede. Vsak čas bo izšla brošura, v kateri opisujem ta prizadevanja in naprezanja. Besedilo bo podprto s številnimi fotografijami, ki sem jih posnel sam. Rad bi, da si pride ogledat Bečko jamo čim več ljudi, splača se. Brez strokovne pomoči črnomaljskih jamarjev in strokovnjakov z one strani Gorjancev bi težko šlo. Spoznal sem, da so ljudje pripravljeni sodelovati, le navdušiti jih je treba znati. Veliko so pripravljeni postoriti zastonj, za srce in dušo. To je še posebno pomembno v času, ko vse prepogosto presojamo ljudi in dogodke skozi denar,” pripoveduje. Večina najinega pogovora pa se bo vseeno sukala okrog glasbe. “Res je. Zanima me predvsem belokranjska ljudska pesem. Doslej sem poskrbel, da je zabeležena na štirih zgoščenkah. Prva nosi naslov Ob zlati poroki. Posneli smo jo v studiu Andreja Bajuka, znanega narodnozabavnega glasbenika, ki ima na Radovici svoj ansambel, v katerem pojem in igram kontrabas. Na ploščku je dvajset pesmi, tako kot na vseh naslednjih. Do zdaj se je tako nabralo že osemdeset pesmi, kar sploh ni malo. Na prvem CD-ju pojejo poleg mene še moja starša, mama Stanka in oče Ivan, očetova sestrična Karolina Prus in njen mož Anton, ki pa je pred časom umrl. Karolina živi v Novem mestu. Z isto zasedbo smo izdali tudi drugo zgoščenko z naslovom Od dedka do vnuka. Tudi to smo posneli pri Andreju.” Na tretji zgoščenki Iz starih spominov pa je povsem nova zasedba pevcev. Ja. Vesel sem, da so se mi pridružili Marija Režek, Jožica Klemenčič, Rajko Mihelič, Dušan Brecelj in Janez Matkovič, ki že skoraj tri desetletja poje pri Metliškem oktetu Vitis in ima zato veliko pevskih izkušenj. Po potrebi se vključita tudi moja sinova Aleš in Miha. Prvi z basom, drugi z bugarijo. Ustanovili smo KD Vezilo, da se lahko prijavimo na občinski razpis za dodelitev sredstev, namenjenih v občinskem Odgovor na nagradno vprašanje iz proračunu ljubiteljprejšnje številke se glasi: o Beli kraskim skupinam. Dojini. bimo bolj malo deMed prejetimi odgovori smo iznarja, a kdor ni zažrebali Marijo Štefančič iz Drenovdovoljen z malim, ca. pravi pregovor, tudi Novo nagradno vprašanje: H kateri velikega ni vreden. belokranjski občini sodi Slamna Četrta zgoščenvas? Odgovore s svojim naslovom ka Večeri pod lipo pošljite do ponedeljka, 17. avgusta, je izšla pred kratna naslov: Dolenjski list, p.p. 212, kim. 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na Naj se pohvalim, elektronski naslov tajnistvo@dolda imamo že vse list.si. Med odgovori bomo izžrebali pripravljeno za nanagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, slednji projekt. Velipoklanja jo uredništvo Dolenjskega ko pesmi mi je polista. vedal moj oče, sicer

pa si jih zapisujem na terenu, ko srečujem starejše ljudi. Pri delu mi pomaga s strokovnimi nasveti Dušan Kunej z Glasbeno narodopisnega inštituta Slovenije. Na pomoč pa rada priskoči tudi gospa Jasna Vidakovič, ki je bila dolga leta zaposlena na uredništvu za ljudsko glasbo na Radiu Slovenija. Pohvaliti moram vsakoletno prireditev Tako se je pelo in igralo nekoč, ki jo v okviru mednarodnih poletnih kulturnih prireditev Pridi zvečer na grad pripravlja metliški JSKD z Matjažem Rusom na čelu. Po koncu nastopa - letos bo že drugič pri Treh farah v Rosalnicah - strokovnjak iz Ljubljane nastopajočim pove, kje so bili dobri, kako bi bilo bolje, kaj gojiti in kaj morda opustiti. Ne gre za kritiko, ki bi vzela ljudem voljo do dela, ampak za spodbudo. Vsako novo zgoščenko predstavimo na posebni prireditvi. Vedno nas pride poslušat veliko ljudi, še posebej sem vesel svojih sovaščanov. Ženske ponavadi spečejo pecivo, možje prinesejo vino, da je tudi po prireditvi čim bolj domače, veselo in prijetno. Veliko nastopate? Še kar. Največ v Beli krajini. Družimo pa se tudi s podobnimi skupinami v Sloveniji. Radi se primerjamo, učimo, saj vemo, da ni znanja nikoli preveč. Kdaj pa kdaj nas povabijo na radio ali televizijo. Radio Slovenija nam je obljubil posneti z nami malo daljšo oddajo. Pred kratkim smo nastopali v Benečiji, kjer so nas zelo lepo sprejeli. Vadimo enkrat tedensko pri Breclju v Bereči vasi. Vaje so prijetna druženja, ki so pogostejša pred nastopi in snemanji. Priznam, da sem z vsem tem že malce zasvojen. Brez glasbe, ki jo dopolnjujem s fotografiranjem, bi težko živel. Leta 2005 sem pripravil v rojstni vasi fotografsko razstavo z naslovom Zima v Slamni vasi. Poslikal sem vse hiše v naselju in razstavo si je ogledali veliko obiskovalcev iz Bele krajine in od drugod.”

Toni Gašperič


V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

23

Pavletu kuhalnica ni tuja V

ečina moških se v kuhinji ne znajde najbolje in si kaj več od na oko pečenih jajc ne zna pripraviti. A so izjeme in Šentjernejčan Pavle Turk je med njimi. Že petnajst let, odkar je vdovec, si sam gospodinji in sem spada tudi kuhanje kosila. Vsak dan si sam pripravi topel obrok, čeprav je v Šentjerneju kar nekaj gostiln, kjer bi lahko kosil. “Rad jem doma, v miru, to, kar si želim. Res pa je, da ne kompliciram in imam rad enostavne stvari,” pravi Pavle, mnogim poznan kot dolgoletni ravnatelj domače šole, pa predsednik šentjernejskega turističnega društva, občinski svetnik, pohodnik, zeliščar in še marsikaj. Res, da so ga v kuhanje malce prisilile življenjske okoliščine, a kuha mu že prej ni bila španska vas. Prve nauke je dobil kot otrok pri teti na Zajčjem Vrhu, ki je bila odlična kuharica in je bila nepogrešljiva na porokah, ko se je še kuhalo doma. In se je učil, tudi v prosveti. Pavle pravi, da je vedno rad prisluhnil pogovoru učiteljic, ko so se pogovarjale o kuhi, ravno tako je marsikakšen pameten nasvet dobil od šolskega kuharja Naceta. To mu je prišlo še kako prav, ko je hudo zbolela žena Mira. V dolgotrajni bolezni, ko je bila veliko po bolnišnicah, je Pavle sam skrbel za majhna otroka, jima kuhal, pral, pospravljal. “Vsa ta opravila mi niso bila v breme, v kuhanji pa prav uživam,” pravi Pavle, ki se je dobro

znašel tudi sam. Sin Alen in hčerka Bernardka sta si namreč že ustvarila svoji družini. Iz Pavletovega blokovskega stanovanja sredi Šentjerneja tako vsak dan zadiši po jedi. Rad ima jedi z žlico, od raznih enolončnic do fižolove juhe in jote, do kislega zelja z žganci, stročjega fižola s krompirjem in ocvirki, rižote … Za naš obisk je izbral špagete z mletim mesom in zeleno solato. “To jed obožujejo moji trije vnuki in kadar so pri meni, skupaj kuhamo, pa jo bomo še danes,” je rekel Pavle, ki se v kuhinji znajde celo bolje kot marsikatera ženska. O tem smo se prepričali. Čebulo – zelo veliko, da za omako ni potreboval prav nič moke - je na drobno narezal en dva tri, jo prepražil na olju, nato pa dodal zmleto svinjsko meso. Sledili so na drobno narezano korenje, paradižnik, česen, rezina gomolja zelene, ki da poseben okus, malo kasneje še paradižnikova mezga, ravno tako Pavletovo delo. In seveda začimbe, brez vegete! “Uporabljam veliko zelenjave, kar najdem v hladilniku, vržem v lonec,” pravi Pavle, ki ne kuha po receptu, niti sestavin ne tehta. Vse dela po občutku. Spominja se, da si je takoj, ko je ostal sam, pripravil seznam 30 različnih

Brez zelenjave v kuhinji ne gre.

jedilnikov, “da si ne bi vsak dan preveč belil glave, kaj naj skuham, a sedaj ga ne potrebujem več”. Med praženjem in mešanjem je naš kuhar pripravil skledo zelene solate z bučnim oljem, v njej ni manjkalo česna. Z domačega vrta mu je solato prinesla hčerka, kot še marsikatero drugo zelenjavo in sadje, včasih pa je Pavle imel celo svoj vrt. Sicer pa kot navdušen pohodnik, ki vse leto pridno nabira zelišča in tudi kake začimbe, ve, da je treba skrbeti za zdravje. Tako je ob jedi, ki je bila zelo okusna, postregel s svojim bezgovim sokom, za sladico pa ponudil kompot iz kutin in hrušk. Tudi na tem področju je Pavle občudovanja vreden. Police njegove kleti se šibijo od skoraj tristo kozarcev vloženega sadja in zelenjave, od kumaric, pečene paprike, ajvarja, paradižnikove mezge, do steklenic domačega bezgovega sirupa, malinovca, raznih zeliščnih tinktur, borovničevca, orehovca itd. Pavle je torej moški, od katerega bi se lahko marsikaj naučila vsaka ženska, sploh kakšna mlada gospodinja. Njegovo vodilo v kuhinji namreč je: hitro, enostavno in zdravo! Besedilo in fotografije:

Lidija Markkel eljj Lidi ja Mar

Jed je gotova in čaka lačna usta. Pavle lepo pripravi tudi mizo, na kateri ne manjka šopek travniškega cvetja, ki ga je dan prej prinesel z Javorovice.

Del vloženega sadja in zelišč iz Pavletove kleti.


DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Otroci imajo počitnice, starši pa službo Življenje je tisto, kar se zgodi medtem, ko delaš druge načrte. (John Lennon) Naši šolarji so že kar globoko zakorakali v počitniške dni. Mesec dni že preživljajo v brezskrbnosti, jutranjem poležavanju in brez šolskih obveznosti. Kadar so otroci doma, kaj hitro začnejo tožiti, da nimajo kaj početi in kmalu tudi ugotovijo, da jim je dolgčas. Verjetno se bo marsikdo strinjal z mislijo psihologa Bogdana Žorža, da ni težjega opravila na svetu, kot nič početi oz. živeti v brezdelju. Zato lahko vsi v družini poskrbite, da bodo otroci v svojih počitniških dneh vendarle imeli kaj početi. Skupaj z njimi lahko oblikujete njihov počitniški

dan. Naj ne bodo ekrani v hiši edina otrokova “okupacija” v času, ko staršev ni doma. Za otroka je sicer najenostavneje presedati se od računalnika do televizorja. Toda ekran mu ne bo razvil ne delovnih navad ne odgovornosti ali vrednot, potrebnih za življenje. Dogovorite se, kaj lahko otrok postori v hiši v času, ko je sam doma. Glede na njegovo starost, zmožnost in sposobnost se vsak večer dogovorite z otrokom in po možnosti zapišite na “listek proti pozabljanju”, kaj vse bo naredil dopoldne, ko vas ne bo doma. Pospravljanje, drobne priprave za kuhanje kosila, nakup v trgovini, skrb za hišnega ljubljenca (čiščenje, sprehod …) vse to so opravila, ki jih zmore marsikateri otrok. Seveda pa je najpomembneje medsebojno zaupanje. Otrok bo po opravljenem delu zagotovo zadovoljen in ponosen nase.

Pravni nasveti

Kaj pomeni začasno čakati na delo? Pred kratkim je Državni zbor RS sprejel Zakon o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP), na podlagi katerega sedaj nekateri delodajalci napotijo delavce na začasno čakanje na delo. Ker se takšni delavci večkrat obračajo name z vprašanji, kaj to zanje pomeni, ali bodo ostali brez zaposlitve in zakaj so ravno oni napoteni na čakanje, bom poskušal, kolikor mi pač dopušča prostor, na tem mestu odgovoriti na tovrstna vprašanja. Omenjeni zakon je t.i. interventni zakon (veljal bo le do 31. 3. 2011), s katerim želi država omejiti učinke svetovne gospodarske krize in ohraniti čim več delovnih mest. Pri mnogih delodajalcih se je zaradi gospodarske krize in zmanjšanja povpraševanja po njihovih proizvodih ali storitvah obseg dela tako zmanjšal, da ne morejo več zagotavljati dela za vse svoje delavce in so takim delavcem primorani odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Ker pa svetovna gospodarska kriza ne bo trajala v nedogled, bo pri delodajalcih lahko po koncu krize prišlo spet do povečanja obsega dela in s tem do novega zaposlovanja. Zato, da bi omejili takšno odpuščanje delavcev v času krize, je bil med drugim sprejet tudi ta zakon. Po tem zakonu delodajalcem, ki izpolnjujejo določene pogoje in ki pod določenimi pogoji napotijo delavce na čakanje, Zavod RS za zaposlovanje delno (50%) povrne izplačana nadomestila plač za te delavce ter jim tudi po-

vrne stroške usposabljanja ali izpopolnjevanja, dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije takšnih delavcev. Stroški “presežnih” delavcev se za delodajalca tako bistveno zmanjšajo in se tako delovna mesta vsaj začasno ohranijo. Delodajalec lahko po ZDPNP napoti posameznega delavca na začasno čakanje na delo za obdobje največ 6 mesecev, z možnimi prekinitvami. V tem obdobju delavec ne dela (je doma), ima pa pravico do nadomestila plače v višini 85% povprečne plače, ki jo je prejemal v zadnjih treh mesecih, pri čemer nadomestilo ne sme biti manjše od minimalne plače (sedaj 589,19 evrov bruto) in ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Delavec ima v tem obdobju pravico in obveznost, da se usposablja (po programu in v času, ki ga določi delodajalec), in sicer 20% časa čakanja na delo. Po koncu obdobja ima delavec obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo. Delodajalec v tem obdobju ne bo smel odpovedati pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnih razlogov in ne bo smel odrejati nadurnega dela, če ga lahko opravi z delavci, napotenimi na začasno čakanje. Za poslovno leto, v katerem je prejemal sredstva, ne bo smel obračunati in izplačati nagrad organom vodenja in nadzora, prav tako pa v zakonsko predpisanem roku ne bo smel začeti postopka likvidacije.

Markko Št Štamcar amcar,, odvetnik Mar amcar

FOTO: I. NOVAK

24 24

Izpolniti dogovor in dokazati svojo odgovornost pomembno vpliva na otrokov razvoj. Seveda morajo imeti šolarji tudi možnosti za sproščeno in kakovostno preživljanje prostega časa. Teh možnosti je ogromno. Mednje sodijo jezikovni tečaji, tabori, športne dejavnosti in različne ustvarjalne delavnice. Izbira je sicer velika, od debeline starševskih denarnic pa je odvisno, kam boste otroka vpisali. Morda prisluhnete nasvetom prijateljev, sodelavcev, ki vam opišejo svoje izkušnje potem, ko se je njihov otrok podobne aktivnosti nekoč že udeležil. Lahko pa se odločite le po opisu programa dejavnosti ali kraja, območja, kjer se določeno dogajanje odvija. Vsekakor se je dobro natančno informirati o tem, kam boste svoje nadebudneže poslali, kdo bo njihov mentor, kdo njihov soudeleženec in katerih veščin in vrednot se bodo imeli priložnost (na)učiti. Dobro je, če se ima otrok lepo, ob tem pa se še veliko reči nauči. Pomembno je, da se z otrokom resno pogovorite o njegovih potrebah, željah in pričakovanjih pred odhodom na počitniško animacijo in da nadvse resno in zavzeto prisluhnete njegovim doživetjem in novim izkušnjam po vrnitvi s tabora, iz kolonije, iz jezikovne počitniške šole ali iz drugih ustvarjalnih delavnic. Pri odločitvah in izbiri destinacije in programa samega lahko otroku veliko pomagate starši, saj svojega otroka najbolje poznate. Toda pri izbiranju pazite, da izhajate iz potreb, želja in interesov svojega otroka in niti za hip ne pozabite, da izbirate zanj. Vsekakor upoštevajte otrokovo mnenje, kaj in kam si želi, saj mu počitniško dogajanje in doživljanje ne sme biti v breme, temveč veselje in užitek. Če imate v družini starejšega šolarja, verjetno marsikdo izkoristi svoj počitniški prosti čas tudi za prvi zaslužek. Največ izkušenj in denarja si pridobijo prilagodljivi, delovni, iznajdljivi in strpni, predvsem pa odprti za pridobivanje novega znanja. Pomembno je, da se mladi zavedajo, da jim bo prav počitniško delo kasneje lahko vstopnica za redno zaposlitev. Zato sta njihova odgovornost in vestnost pri opravljanju kakršnega koli dela zelo pomembni.

Mat eja PPe e tric Mate


VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

25

Razmnoževanje vrtnic s potaknjenci Vrtnica je ena najbolj priljubljenih vrtnih rastlin, ki jo človek v okrasne namene vzgaja že več kot 5.000 let. Vsako leto jih po svetu vzgojijo več milijonov, ki jih navdušeni ljubitelji posadijo v svoje vrtove. Ker žlahtnitelji vzgajajo vedno nove in nove sorte, se vsako leto izgubi iz drevesnic določeno število sort. Marsikateri ljubitelj pa ima doma sorto, ki mu je ali drag spomin ali pa je zanj tako lepa, da se od nje nikakor ne želi ločiti. Kaj storiti v takšnem primeru, ko se bojimo, da bo stara rastlina propadla zaradi starosti ali kar tako? V takšnem primeru je najbolj logično, da jo razmnožimo. Ker večina drevesničarjev razmnožuje vrtnice s cepljenjem, bi to storili lahko tudi mi. Seveda pa bi za to morali imeti ustrezno podlago, na katero bi cepili želeno vrtnico. A podlage nimamo. Kaj pa sedaj? Razmnožite jo s potaknjenci. Ko vrtnica odcveti, si oglejmo poganjek, ki na koncu običajno dela že seme. Vrh s semeni najprej odstranimo. Nato pa vrhnja tri očesa prav tako odstranimo, ker so pri

večini sort sterilna in iz njih nič ne odžene. Nato sledijo očesa, iz katerih bodo pognali novi poganjki. Za potaknjenec potrebujemo delček poganjka z dvema ali največ tremi očesi. Spodnji list odstranimo in z ostrim cepilnim nožem ali sadjarskimi škarjami odrežemo tik pod očesom. Na potaknjencu sta ostala še dva lista, ki pa bosta oddajala preveč vode, zato ju prikrajšamo za 1/3. Potaknjenec je tako narejen. Posadimo ga lahko na prosto ali v lonček. Enostavneje je, če ga posadimo v lonček, in to zelo plitvo, vsega 1 cm globoko. Substrat smo predhodno dobro zalili. Nato potaknjence po listih poškropimo s pripravkom Agrostemin in tekočim listnim gnojilom Foliar, da se bodo hitreje ukoreninili. Tako tretirane potaknjence pokrijemo s prozorno vrečko, da imajo visoko zračno vlago. Lonček s potaknjenci postavimo na takšno mesto, da bo na svetlem, vendar zavarovan pred direktnim soncem.

Potaknjence vsak dan za minuto odkrijemo, da se prezračijo, nato jih orosimo z mlačno vodo in zopet pokrijemo. Čez teden dni ponovimo tretiranje z Agrosteminom in Foliarjem in nato še enkrat čez 14 dni. V dobrem mesecu dni bodo potaknjenci ukoreninjeni, zato jih odkrijemo in postopoma prenesemo na sončno mesto. Na stalno mesto jih presadimo v jeseni, meseca novembra. Besedilo in fotografije:

S l aavv kko o Zgonec

Arnika

Celi čustvene rane Arnika je gorska lepotica in kot taka divje raste tudi na na čarobnih Gorjancih. Tjakaj smo se podali letos zgodaj poleti in pripravili poseben cvetni pripravek iz arnikinih cvetov. Ob tem se je pokazalo, da bi lahko arnikin cvetni pripravek uporabljali kot pomoč pri ozaveščanju pa tudi pri celjenju starih čustvenih ran. Rumeno cvetočo rastlino (lat. Arnica montana L.) uvrščamo v družino nebinovk (lat. Asteraceae), kamor sodi precej prav lepo cvetočih rastlin, kot je mala marjetica pa tudi veličastna sončnica. V tej družini je tudi ameriški slamnik, ki se v farmaciji uporablja pri krepitvi imunskega sistema. Volčji zobci oziroma svetega Antona roža, kot sta dve od domačih imen za arniko, je ena bolj priljubljenih slovenskih zdravilnih rastlin. Arnikini cvetovi, namočeni v alkoholu, so bili sestavni del domače lekarne. Ta arnikina tinktura se uporablja pri raznih udarcih.

Zanimivo je, da se tudi v homeopatiji arnika prav tako uporablja pri “udarcih”, vendar pa so ti na vseh nivojih, torej na telesnem, čustvenem, kot tudi mentalnem. V cvetnem zdravljenju se cvetni pripravek arnikinih cvetov uporablja za ozaveščanje “udarcev”, ki so nas podrli in smo jih doživeli v naši preteklosti, a so nam še vedno ostali v podzavesti. To so lahko boleče izkušnje iz otroštva, srčne rane … Ob jemanju teh cvetnih kapljic se prične sicer boleč proces ozaveščanja, ko se kar naenkrat v naši duševnosti spet pojavijo boleči občutki. Vendar pa tokrat lahko tem občutkom in z njimi povezanim dogodkom dodelimo pomen, s čimer se boleče rane zacelijo in postanejo brazgotine, ki nas spominjajo na uspešno prestane bitke in na modrost, ki smo jo ob tem dosegli.

ozamernik nik,, BFRP J AN KKozamer ozamer nik


26 26

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Blake Morrison: Zagovor Johanna Gutenberga

Človeštvu je odprl neizmerna ozvezdja znanja D

a lahko berete te vrstice in listate po našem časopisu, gre zahvala izumu, ki ima že kar dolgo brado, a je po več kot petsto letih še vedno uvrščen med najpomembnejše izume v zgodovini človeštva. Brez tiska – za ta izum namreč gre – bi človeštvo nikoli ne naredilo tako silovitega in hitrega razvojnega kulturnega skoka, kot ga je, potem ko so se na svetu pojavile prve tiskane knjige in odprle množicam široko pot do znanja in informacij. Za tem velikim in nadvse pomembnim izumom stoji človek, ki ga poznamo pod imenom Johann Gutenberg. A kakor je njegovo ime splošno znano, o njem samem in o njegovem življenju vemo razmeroma zelo malo, zato je toliko bolj vabljivo branje, ki obeta pobliže spoznati to enkratno zgodovinsko osebnost. Gre za roman Blakea Morrisona Zagovor Johanna Gutenberga v prevodu Dušanke Zabukovec, ki je pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi. Britanski pisatelj Blake Morrison, avtor cele vrste leposlovnih in neleposlovnih del, med katerimi je bilo največje pozornosti deležno spominsko delo In kdaj si zadnjikrat videl očeta?, se je z romanom o izumitelju tiska Gutenbergu lotil res težavne naloge: prepričljivo izrisati življenje in osebnost znamenitega človeka, o katerem priča zelo majhno število ohranjenih dokumen-

tov. Raziskovalcem so na voljo le dokumenti, ki govore o njegovih sodnih sporih, posojilih, rentah, neplačanih obrestih, plačilih davkov na vino in o tožbi zaradi neizpolnjenih obljub, neznani pa sta celo točni letnici njegovega rojstva (postavljajo jo okrog leta 1398) in njegove smrti (okrog leta 1468), nobena njegovih knjig ni podpisana in za življenja ni nihče upodobil njegovega lika. Tako je pisatelj lahko zapolnil luknje, ki zevajo v dokumentiranih dejstvih Gutenbergovega življenja, le s presenetljivo dobrim poznavanjem razmer v obdobju, v katerem je izumitelj tiska živel, in z močjo pisateljske domišljije. Roman tako ostaja bolj v risu leposlovja kot stvarne literature, a bralcu vseeno odgrinja, kolikor je le mogo-

Za lepši jezik

Vprašalniki, ankete … Slovenci smo ponosni na urejen in sistematičen šolski sistem ter dejstvo, da znamo (skoraj) vsi brati in pisati. Žal pa sem ne spada funkcionalna pismenost. Funkcionalno nepismen človek sicer zna brati, pisati in računati, a tega znanja v vsakdanjem življenju ne zna uporabljati. Zato ima težave že pri izpolnjevanju preprostih obrazcev, saj ne razume navodil (npr. o uporabi zdravil, z voznega reda ne zna prebrati podatka, kdaj odpelje avtobus, ne prepozna osrednje teme krajšega časopisnega članka …). Zdaj je čas razprodaj in če ne znate na pamet pretvoriti pri nakupovanju odstotkov popusta v evre, je vaša funkcionalna pismenost prav tako šibka. Morda ste se kdaj mučili tudi s pisanjem prošnje in življenjepisa, ko ste iskali službo, ali s pisanjem opravičila … No, v mednarodni raziskavi o pismenosti odraslih (IALS, 1998-2000), v kateri so sodelovali odrasli od 16. do 65. leta iz 20 držav, so rezultati pokazali, da sodijo slovenski odrasli v funkcionalni pismenosti med petino najslabše pismenih držav. V Sloveniji je kar 77 odst. odraslega prebivalstva po svojih dosežkih pod ravnjo, ki je potrebna za ra-

zumevanje in uporabo tiskanih (pisnih) informacij v vsakdanjem življenju. A v današnjem članku bomo zadevo pogledali z druge strani. Morda tudi v opravičilo izpolnjevalcem različnih obrazcev. Mnogi vprašalniki in obrazci, ki jih izpolnjujejo ob različnih priložnostih in za različne namene, so namreč sestavljeni površno. Če nas sprašujejo Ali nam lahko zaupate, kdo vam je priporočil našo agencijo?, imamo na izbiro le dva odgovora – DA ali NE. Šele na navodilo Napišite, prosim, kdo vam je priporočil našo agencijo se pahljača odgovorov razpre v nedogled. Tu morebitne pomisleke o nevljudnosti zavržemo z besedo prosim. Če natančno preberete vprašalnike, ki jih izpolnjujete, boste ugotovili, da v eni anketi oz. vprašalniku taka brezsmiselna in brezvsebinska vprašanja celo prevladujejo. Na to bi morali biti pozorni tudi učitelji, ko sestavljajo teste, saj se tudi vanje včasih prikrade takšno vprašanje, ki prinaša točko ali točke že z odgovorom DA (Npr.: Ali veš, kako je bila sestavljena antična grška komedija?). apežž I rrena ena PPo o t očar PPape ape

če, osebnost in življenje znamenitega Johanna Gutenberga, hkrati s tem pa živopisno podobo življenja in razmer v nemških mestih Porenja v 15. stoletju. Roman je napisan kot prvoosebna pripoved, ki jo Gutenberg narekuje mlademu pisarju ob koncu svojega življenje. Pred obličjem smrti meri in tehta svoje početje na tem svetu zelo odkritosrčno in do sebe neprizanesljivo, zagrenjeno sicer, ker so mu skušali njegov veliki izum odtujiti in ker od njega ni bil deležen ne prave slave ne dobička, a hkrati notranje potolažen, ker se dobro zaveda velikega pomena, ki ga ima njegov izum za človeštvo. Ob pripovedi o otroštvu v rodnem Mainzu, o šolanju, o poslovnih podvigih in neuspehih, o velikih in malih ljubeznih, o propadih in ponovnih vzponih pa o izgnanstvih in vračanjih, ki se nizajo skozi življenjsko pripoved, ves čas teče beseda tudi o počasnem rojevanju izuma tiska s premičnimi črkami. Izum je zorel polnih dvajset let in se od prvih zamisli in prvih poskusov izdelovanja črk, stavljenja in tiskanja izpopolnjeval do stopnje, da je Gutenberg lahko uresničil svoje življenjske sanje ter natisnil biblijo, knjigo vseh knjig. Prva tiskana knjiga v zgodovini človeštva, ki še dandanes velja za eno najlepše natisnjenih knjig na svetu, je obsegala 1282 strani, izšla pa je v 300 izvodih (ohranjenih jih je še 49). Tedaj je Gutenberg že izgubil vse svoje imetje, bil je pregnanec, njegov izum pa so si skušali prilastiti in črpati gmotne koristi od njega drugi. Kasneje je tiskal še eno biblijo, latinski slovar in drugo gradivo, predvsem pa odstranil pečat tajnosti s svojega izuma. Po Gutenbergovi smrti se je tiskarska umetnost bliskovito razširila po Evropi in do konca 15. stoletja je delovalo že več sto tiskarn, ki so natisnile okrog dvajset milijonov knjig. V nekaj desetletjih je tako izšlo precej več knjig, kot jih je pred Gutenbergovim izumom v dolgih 1.500 letih. Dobrih sto let po Gutenbergovi smo celotno biblijo v svojem jeziku kot petnajsti narod na svetu dobili tudi Slovenci.

Markkel eljj Milan Mar


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

27

Avtogeni trening – sproščanje na ukaz Z

amislite si, da ste sposobni ukazati svojemu telesu, naj se sprosti, naj se resnično sprosti, in da se telo na to sporočilo tudi odzove. Natančno to lahko dosežete s pomočjo t.i. avtogenega treninga, ki je dejansko neka vrsta samohipnoze, ki se je lahko naučite v nekaj minutah in jo z namenom lajšanja vsakodnevnih stresnih situacij uporabljate vsak dan. Avtogeni (samonadzorni, samouresničevalni) trening se uporablja pri metodah zdravljenja različnih obolenj, tudi pri migrenah, zdi pa se, da je najučinkovitejši kot “krotitelj” stresa. Trening je dejansko sestavljen iz vpeljave uma in zavesti v neko pasivno, sproščeno stanje, pri čemer istočasno telesu pošiljamo niz sporočil, npr.: “Moj srčni utrip je miren in pod nadzorom.” Raziskovalci trdijo, da lahko tako hipnotično pripovedovanje telesu privede do fizioloških sprememb, vključno z globokim sproščanjem, ki človeka osvobodi stresa. Trdijo še, da z rednimi vajami telo lažje pripravimo na “ubogljivost” in reagiranje. Klinični psiholog Martin Shaffer, vodja inštituta za raziskovanje stresa iz San Francisca, opisuje te preproste postopke za doseganje avtogenega sproščanja. Tako kot pri drugih sprostitvenih tehnikah je za začetek potrebno poiskati primeren in miren prostor. Zmanjšajte osvetlitev, oblecite se v udobna oblačila. Sedite na sedež, ki nudi prijetno oporo vaši glavi, hrbtu, nogam in rokam. Lahko se uležete, si pod glavo namestite blazino, stopala naj bodo rahlo razmaknjena, razširite tudi

roke, toliko, da se ne dotikajo trupa. Skratka, poiščite kar se da udoben položaj. Nato zatisnite oči in počasi izgovarjajte navodila telesu, istočasno pa globoko in enakomerno dihajte. Izgovarjajte med izdihom: 1. Moje dlani in roke so težke in tople. (5krat) 2. Moja stopala in noge so težke in tople. (5-krat) 3. Moj trebuh je topel in mi ne povzroča nobenih težav. (5-krat) (Ta korak izpustite, če imate rano na želodcu.) 4. Moje dihanje je globoko in enakomerno. (10-krat) 5. Moji srčni utripi so tihi in nadzorovani. (10-krat) 6. Moje čelo je hladno. (10-krat) 7. Ko bom odprl oči, bom še naprej sproščen in svež. (3-krat) Potem izvedite naslednje gibe telesa: 1. Vrtite v krogu dlani in roke 2. Vrtite v krogu stopala in noge 3. Vrtite glavo (počasi). 4. Odprite oči in se usedite. V vsem tem času poskušajte ostati pasivno koncentrirani. Opazujte, kaj se dogaja z vašim telesom, vendar ne poskušajte tega

zavestno analizirati. V nobenem primeru se ne kritizirajte, če vam na pamet prihajajo misli, ki vam odvračajo pozornost. Če vam misli zbežijo, jih s pomočjo svojih navodil čim prej vrnite nazaj.

S t rra anski učinki so mo žni ož Dr. Shaffer priporoča deset dvominutnih avtogenih treningov dnevno. Takole pravi: “Če se desetkrat na dan vsaj za dve minuti posvetite zniževanju ravni napetosti v telesu, je verjetnost, da bi se ta povečevala, zelo majhna.” Pri tem bodite potrpežljivi. Strokovnjaki poudarjajo, da je v nekaterih primerih potrebno več tednov za doseganje želenega učinka. Še opozorilo: avtogeno sproščanje je resno zdravljenje in ima lahko pomembne učinke. Kljub temu pa obstaja majhna, a vendarle verjetnost, da npr. občutite t.i. “avtogeno praznjenje”. Se pravi brenčanje v ušesih ali kake druge telesne simptome, nekontrolirane gibe, bolečino, pa tudi željo po joku. “Ko pride do tega, preprosto ne počnite ničesar,” pravi dr. Shaffer. “Recite si, da je to praznjenje povsem normalno, da gre zgolj za sproščanje nakopičenih napetosti v telesu.” Če imate previsok ali prenizek krvni pritisk, sladkorno bolezen, nizko vsebnost sladkorja v krvi ali katero od srčnih obolenj, se pred pričetkom izvajanja avtogenega treninga posvetujete s svojim zdravnikom. Tistim, ki imajo resne duševne ali čustvene težave, te metode ne priporočajo.

Iv o Belan, dr. med. Ivo


28 28

MODA

priloga dolenjskega lista

Zapeljivo skozi poletne avanture T

ežko pričakovane počitnice, dopusti, poletje in vrsto razlogov bi lahko še našli, da želimo biti in ostati sproščeni, zapeljivi. Naj gre za poletje, ki ga bomo preživeli na morskih obalah, romantičnih sprehodih in večerjah, med prijatelji, sorodniki ali pa med brskanjem po poletnih razprodajah. Tudi letošnje modne smernice nam ponujajo veliko privlačnih trendov in kombinacij, ki naj bodo v pestrih barvah in bodo dodatno pripomogle k našemu boljšemu počutju. Vroče dneve bodo tako naše dame lažje prenašale v lahkih poletnih oblekicah iz naravnih in lahkotnih materialov, ki zapeljivo padajo in se podajo postavam vseh oblik in velikosti. Zaradi pestrih barv, ki se lahko prelivajo kot mavrica, bodo še kako uporabne tudi za večerne toalete in romantiko ob sončnem zahodu. Veliko je dekolteja, romantičnih oblek z nabranim krilom in odprtimi rameni. Vse, ki obožujete tovrstna oblačila, boste še kako prišle na svoj račun. Kroji vaših poletnih oblačil bodo lah-

ko klasični, s silhueto, ki se prilega telesu in poudarja žensko linijo, še posebej pas in dekolte, ali rahlo frfotavi, ki prikrijejo kakšno pomanjkljivost. Ko se odločate za model, imejte v mislih sebe in tisto, kar želite na sebi poudariti. V letošnjem modnem svetu je veliko kombinezonov, od bombažnih do svilenih, ki si jih lahko privoščite tako za večerne izhode, kot za sproščene potepe po mestu, saj so zanimivi zaradi raznolikih modnih krojev z zgornjimi deli na naramnico, širokimi rokavi, prepletenimi naramnicami ali pa kar brez naramnic. Najbolj praktični so enobarvni iz bombaža, ki bi morali zadovoljiti vsaj osnovne modne kaprice. Barvna lestvica in različni vzorci so prepuščeni vam. Tako si lahko za vroče dni omislite take s tankimi naramnicami ali brez njih, za bolj svečan videz pa si ob njih privoščite visoke pete, dodajte še opazno torbico in modni nakit. S kombinezonom lahko prikrijemo marsikatero pomanjkljivost, lahko pa naredimo tudi kakšno hudo napako, zato previdnost pri izbiri le-teh ni odveč. Tiste, ki si drznete malo več, se lahko spravite v vroče hlačke, ki so letos resnično mini. Kratke hlačke so oblačilo, ki buri moško domišljijo in v katerih so ženske noge videti še daljše. A previdnost ni odveč: leta in dolžina, ki ju je prilagoditi postavi. Vroče hlačke so lahko iz džinsa, bombaža, potiskane, vzorčaste, črtaste, pikaste ali nesimetričnih oblik in so uvod v vročice poletja. Skrivnosti so seveda tudi v pravem kombiniranju. Tiste, ki svojih nog ne želite razgaljati, lahko vedno sledite hitremu trendovskemu videzu in receptu, da si oblečete legice, ki so vedno na voljo v vseh mogočih dolžinah, različnih materialih, od mehkega bombaža do čipke. Še kako so vsestranske in nas rešijo iz zagate, pa naj jih nosimo samostojno ali pa jih oblečemo pod obleko, kombinezon, daljši top ali kratke hlače. Le domišljijo je treba vključiti in zagata je odpravljena. Ob vsem seveda v poletnih dneh ne pozabimo na čevlje. Večina modnih oblikovalcev je letos usmerjena prav v ta del ženske garderobe. Vrtoglave pete še kako tekmujejo z vsemi nenavadnimi detajli za še tako zahtevno modno navdušenko. Dragoceni kamni se kažejo v vsej svoji lepoti na petah,

paščkih. Še vedno so zelo popularne gladiatorke, ki so nas omrežile že prejšnje poletje, vendar tudi letos ostajajo obvezna oprema za sončne dni. Z ravnih podplatov so se raznobarvni paščki preselili tudi v višave. Če imate raje udobna obuvala, potem to najdete kot nalašč v igrivih balerinkah v živih barvah. Med modnimi dodatki so na vrhu lestvice še vedno pasovi, ki poudarjajo vitek pas in podaljšajo silhueto. Uporabite stare, dopolnite kolekcijo in jih kombinirajte. Tudi pri zapestnicah je veliko pisanih barv in oblik, od preprostih verižastih do zajetnih, ki jih nosimo na zapestju ali nadlahti, debele ogrlice, ki jih lahko nosimo več hkrati, ter gromozanski uhani vseh oblik. Moden je tudi nakit iz organskih materialov, na primer iz školjk, koral in lesa. In kakšne so letošnje barve, v katerih bomo še zapeljivejše? Veliko je kričečih odtenkov rumene, oranžne, rdeče, modre in zelene barve. Močne in drzne barve delujejo mladostno in energično. Če pa se z močnimi barvami šele spogledujete, si za začetek omislite najprej en kos oblačila, na primer majčko, kratke hlače, legice ali krilo in potem ta odtenek kombinirajte z bolj umirjenimi barvami. Če so vam vseeno ljubša oblačila v bolj zadržanih barvnih kombinacijah, uporabite modne dodatke v različnih barvah in si boste prav tako popestrile poletne avanture. Ob vsem tem samo še izbira pravih ljudi, ki nam bodo dodatno bogatili poletne dneve in polepšali vse, kar se polepšati da. Srečno, varno in zapeljivo poletje vam privoščim. mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad


priloga dolenjskega lista

Kaj pa poletno razvajanje? T

udi v poletnih dneh je še kako pomembno, da je koža vedno dobro očiščena, zlasti pred uporabo samoporjavitvenih izdelkov. Obvezno si privoščite piling, ki bo odstranil odmrle celice, za osvežujoč začetek dneva pa telo poživite s hladno prho ali osvežilno vodico. Poletno ličenje naj bo minimalistično in dodelano z majhnimi poudarki. Izpustite nanos gostih pudrov in uporabite lahke podlage, obrazne poteze pa zgolj poudarite z bronzerji. Zagorel videz lahko popestrite z rdečili, ki so dobro topna in se popolnoma zlijejo s tenom kože. Poskrbite za sijoče ustnice v barvah poletja. Izberite hranljive šminke, ki vsebujejo zaščito pred UV žarki, vlažijo in preprečuje-

jo, da bi ustnice razpokale. Na zaščito ne pozabite tudi na plaži. Za učinek polnejših ustnic lahko za večerne izhode najprej nanesete šminko, čez to pa glos. K zagoreli polti se intenzivne barve podajo še lepše, zato posezite po rdeči, vijolični ali intenzivni roza. Poleti si privoščite tudi novo poletno dišavo. Zamenjajte težke zimske vonje za lahkotne poletne različice. Vonj citrusov, sadja in divjih cvetov vam bo dal energijo in popestril sproščene dni. Seveda ob vsem ne pozabite na izčrpno nego vaših las. Ker lasje poleti rastejo nekoliko hitreje, se lahko za striženje odločite pred ali po počitnicah. Z barvanjem raje počakajte do konca poletja in las ne obremenjujte dodatno, če to ni nujno. Sonce in sol lase hitro poškodujeta, zato si konice negujte s hranljivimi serumi, lase pa dodatno zaščitite z izdelki, ki jih nanesete na suhe lase in brez spiranja pustite delovati. Za neukrotljive lase uporabite gladilni balzam, ob katerem ne boste potrebovale likalnika. Majhno količino balzama preprosto nanesite na dlani in ga s prsti vtrite v lase. Lase nato posušite z veliko krtačo od zgoraj navzdol, tako da jih povsem zgladite. Poskušajte biti naravnega videza in se povsem prepustite počitku, tudi z ličenjem, če vam to dopuščajo destinacije in druženja s tistimi, ki jih imate najraje. mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

29

OVEN – Avgusta se bodo vaše misli zaposlile naslednje stvari: ljubezen, prijatelji, zabava in potovanja. Precej ugodno za tiste ovne, ki nameravajo avgust preživeti na dopustu, in manj ugodno za tiste, ki bodo mesec preživeli na delovnem mestu. Na potovanju pazite na svoje osebne stvari! BIK – Avgust bo nemiren in razdražljiv mesec. Nikjer ne boste imeli obstanka, še najmanj na delovnem mestu. Na dopustu vas bodo v slabo voljo spravljale malenkosti, velja se tudi izogniti krajev s pretirano gnečo. Prosti čas izkoristite za športne aktivnosti, hobije in sprostitev. DVOJČKA – Ker boste težko prenašali vročino in soparo, bo idealen avgustovski dopust nekje v planinah. Pesimističnih misli se boste najlažje znebili s športom in ob dobri knjigi. Po 15. bodo vaše misli usmerjene v reševanje osebnih težav. Na delovnem mestu se utegnete prepirati za prazen nič. RAK – Zahvaljujoč boljši komunikaciji, se bo izboljšal tako odnos s partnerjem kot s sorodniki in prijatelji. To bo v vaše življenje vneslo več veselja, optimizma in omogočilo, da se boste lažje soočili z osebnimi in finančnimi težavami. Letošnji dopust poskušajte preživeti čim bolj ležerno. LEV – Avgusta boste pozabili na vsakdanje skrbi in težave. Kjerkoli boste mesec preživeli, se boste imeli odlično. Vezani levi bodo nekoliko zanemarili partnerja, ki se ravno v tem času srečuje s poslovnim problemom in potrebuje več vaše podpore in tolažbe. Več pozornosti posvetite zdravju! DEVICA – Čeprav boste avgusta veliko bolj družabni, pogosto v družbi ne boste najbolj sproščeni in komunikativni. Na delovnem mestu se boste borili za svoje pravice in pri tem uporabljali vse načine, da dokažete svoj prav. Pogosto boste tudi maščevalni in cinični. Možne so zdravstvene težave. TEHTNICA – Ker boste do 16. avgusta zelo raztreseni in pozabljivi, posebno pozornost posvetite poslovnim papirjem. Ne bi bilo dobro, da zaradi založenega dokumenta izgubite posel in ugled. V ljubezni vse po starem. Nekoliko več sreče čaka samske tehtnice. Bolj preudarno ravnajte z denarjem! ŠKORPIJON – V avgustu boste dobre volje. Vzrokov bo več. Sami s seboj boste veliko bolj zadovoljni, pa tudi nekaterim osebnim težavam ne boste več namenjali toliko pozornosti. Malo več boste naredili za svoje telo in proste trenutke namenili športu. Pazite le, da z vadbo ne pretiravate! STRELEC – Avgust bo idealen mesec za počitek, lenarjenje, vodne športe in romantične večere. Strelci, ki bodo mesec preživeli delovno, se bodo srečati s kopico različnih težav. Večina stvari ne bo šla tako kot ste načrtovali. Poleg vsega boste morali tudi računati na sodelavčevo škodoželjnost. KOZOROG – Avgusta boste imeli veliko energije in življenje boste zajemali z veliko žlico. Na delovnem mestu ne bo večjih sprememb – le ne vtikajte se preveč v različne spletke in ogovarjanja. Družabno življenje bo zaživelo po 16. Samski kozorogi bodo med novimi znanci srečali sorodno dušo. VODNAR – Vaše razpoloženje bo zelo muhasto in odvisno od vašega zadovoljstva z osebnim življenjem. In če s svojim življenjem niste zadovoljni, je skrajni čas za ukrepanje, sicer boste slabe in čemerne volje hodili po svetu še celo jesen. Prosti čas izkoristite za družinske sprehode v naravo. RIBI – Situacija na delovnem mestu bo sproščena. V primeru poslovnih in finančnih težav bolj prisluhnite intuiciji. Zelo dobro se boste znašli v stresnih situacijah in boste znali obrniti marsikatero situacijo (pa tudi ljudi) v svojo prid. Drugo polovico meseca izkoristite za potovanja.


30 30

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

7. Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

7. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke so Terme Krka, Ljubljanska cesta 26, Novo mesto, ki podarjajo: 1. nagrada: kosilo za 2 osebi v Restavraciji Tango na Otočcu; 2. nagrada: kosilo za 1 osebo v Restavraciji Tango na Otočcu; 3. nagrada: igranje tenisa (1h) ali vstop v fitnes v Športnorekreacijskem centru Otočec. Pravočasno smo prejeli 219 rešitev šeste Živine nagradne križanke. Zlatarna AURA iz Novega mesta s poslovalnicami na Glavnem trgu 19, v BTC centru, v TC Hedera v Bršljinu in na Zadružni v Črnomlju, podarja praktične nagrade: nagrado v vrednosti 40 evrov prejme Nada Tošič iz Župeče vasi, v vrednosti 30 evrov Franci Gorenc iz Orehovca in v vrednosti 20 evrov Milena Novak iz Krškega. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 17. avgusta, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “7. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 6. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: PLESIŠČE, REPORTER, EPISTOLA, MAKS, LAZ, OV, RADE, ŽIČKA, AM, EDINKA, ZNANILKA, PTOLEMAJ, NAOMI, SAMOZAVEST, RAZ, IRAVADI, PLUNDRA, HT, VITA, ANO, IB, OREH, SOR, ČINELE, ZADETOST, ACETIL, ATALANTA, NAT, SA. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ............................................................................................ Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................


31

EPMFOKTLJMJTUTJ



Živa, julij 2009