Page 9

POGOVOR

9

Foto: I. Vidmar

medicinski rehabilitaciji. Brez športa oziroma gibanja ni zdravega življenja, kar ugotavljam tudi sam na osnovi osebnih izkušenj. Pred petnajstimi, dvajsetimi leti smo naredili analizo in primerjali med sabo tiste naše člane, ki se ukvarjajo s športom, in tiste, ki se ne. Tisti, ki se ukvarjajo s športom, so praviloma bolj zdravi in nimajo večjih zdravstvenih težav. Kdaj “novega” invalida napotijo k vam v društvo, takoj po zdravljenju ali po rehabilitaciji? Vzemimo primer poškodbe hrbtenice, ko oseba postane paraplegik ali tetraplegik. Najprej je na vrsti bolnišnično zdravljenje, ki mu sledi medicinska rehabilitacija na inštitutu za rehabilitacijo (bivša Soča), kjer posamezniku že poskušamo na nevsiljiv način predstaviti naše društvo, kamor se lahko dejavno vključi po vrnitvi v domače okolje. Predvsem mladi se zelo radi vključijo v različne športne dejavnosti. Prav športni dejavnosti v času rehabilitacije pa bi bila namenjena športna dvorana v sklopu inštituta za rehabilitacijo, za katero si vi še posebej prizadevate. Ta športna dvorana visi v zraku že kar nekaj let. Zanjo si prizadevam že več let skupaj s prejšnjim in sedanjim direktorjem inštituta. Taka dvorana je ob rehabilitacijskem centru nujna, da se ljudje že med rehabilitacijo vključijo v program športne rehabilitacije, pomembna je za otroke, ki so vključeni v integrirano šolstvo, in ne nazadnje za izobraževanje pedagogov. Večina invalidnih otrok je danes v osnovnih šolah še vedno oproščena športne vzgoje, deloma zaradi neprimernih pogojev, največkrat pa zaradi tega, ker so športni pedagogi premalo seznanjeni s pomenom, možnostmi in načini vadbe invalidnih otrok. Vsi športni pedagogi za kaj takega nimajo ustreznega znanja. Predavate tudi na pedagoški fakulteti. O čem govorite študentom? Ne predavam redno, ampak se le občasno vključim. Gre za izmenjavo mnenj tako s študenti kot tudi profesorji o tem, kaj lahko naredimo skupaj zveza za šport invalidov in pedagoška fakulteta ter fakulteta za šport, kako se lahko vključijo študenti v času študija v našo dejavnost. Ko smo pred kratkim iskali trenerja za igro z zvenečo žogo, nam je fant, ki je prišel k nam, povedal, da v času študija o tem ni zvedel skoraj nič. Kako pa gledate na današnji vrhunski šport, ki je v nekaterih športnih disciplinah dejansko neke vrste tovarna invalidov? Če hoče danes vrhunski športnik priti v vrh in se primerjati z najboljšimi na svetu, če hoče slediti sodobnim trendom, je to cena uspeha. Vsak posameznik gre zavestno v to tveganje. O tem sem se pred kratkim precej pogovarjal tudi s Primožem

priloga dolenjskega lista

Kozmusom, ki si prizadeva, da bi se tudi zaradi tega tveganja primerno uredil status vrhunskih športnikov. Danes na te stvari gledam drugače kot pred leti in zdi se mi, da je današnji vrhunski šport le malo preveč krut, da večina vrhunskih športnikov konča kariero z večjo ali manjšo invalidnostjo. Velja to tudi za invalidski šport, do kod gredo v želji po uspehu športniki invalidi, se tudi tu pojavlja doping? Hvala bogu pri nas v Sloveniji tega še ni, smo še čisti. Drugje pa temu že zdavnaj ni več tako. Nekateri so morali zaradi dopinga že vračati kolajne tudi z največjih tekmovanj. Na predzadnjih paraolimpijskih igrah so tako zaradi dopinga ostali brez medalj ameriški košarkarji in tudi nekatere posameznike so že zalotili. Športniki invalidi so seznanjeni s tem in v primeru, da morajo jemati zdravilo, ki je na seznamu prepovedanih, mora zdravnik o tem pravočasno obvestiti vodstva tekmovanj oziroma pristojne inštitucije. Tudi naši trenerji skrbno bdijo nad početjem svojih športnikov. Sam pa poudarjam, da je šport pri invalidih pomemben predvsem zaradi nekaterih drugih ciljev in da je rezultat vseeno drugotnega pomena. Kako pa uskladite izide športnikov invalidov, ki niso vsi enako prizadeti? V košarki na vozičkih na primer nastopajo tako tisti brez nog kot tudi nekateri, ki po tekmi vstanejo z vozička in odkorakajo iz dvorane. Za nepoznavalce je to nedoumljivo, vendar ima vsak invalid, ki ne more igrati košarke enakovredno z neinvalidi, pravico igrati košarko drugače, na vozičku. Posamezni košarkarji so kategorizirani glede na stopnjo invalidnosti, posamezno moštvo pa ima lahko skupno največ 14 točk, pri čemer imajo najtežji invalidi eno točko, lažji pa primerno več. Tudi tisti, ki po tekmi vstanejo

z vozička, niso povsem zdravi oziroma imajo neko hibo. Kolikšen delež invalidov se ukvarja s športom in koliko od teh jih tudi tekmuje? S športom se ukvarja med 30 in 40 odstotkov članov društev paraplegikov, večina od teh pa jih tudi tekmuje, saj so tekmovanja zelo množična in se začno že na društveni ravni. V Sloveniji imamo 16 invalidskih organizacij in prek 200 lokalnih društev. O številu vseh udeležencev na lokalni ravni ni podatkov, na višji ravni, recimo na državnih prvenstvih, pa v različnih športnih panogah nastopa približno 2000 športnikov invalidov. Kar pa za nekatere ni poceni. Koliko na primer stane dober tekmovalni voziček za košarko ali atletiko? Od tri do pet tisoč evrov. Če gre za reprezentanta, dobršen delež denarja prispeva zveza za šport invalidov, pomagajo pa tudi društva pa donatorji in pokrovitelji. Trudimo pa se, da bi status športnika invalida uredili tudi v zakonu o športu. Invalid ste postali pri dvajsetih letih in tedaj ste se hoteli vpisati na tedanjo Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani, vendar vaše želje na šoli niso upoštevali, ker ste bili invalid. Je danes kaj drugače, a kdo od invalidov študira na Fakulteti za šport? Tedaj so se izgovarjali na arhitekturne ovire in na to, da nimajo študijske smeri šport invalidov. Mislim, da se od tedaj ni kaj dosti spremenilo, ovire so še vedno in ne vem, da bi kak paraplegik kdaj študiral na fakulteti za šport, so pa med študentje nekateri z drugimi kategorijami invalidnosti. Mislim pa, da proces odstranjevanja in preseganja ovir poteka prepočasi predvsem v nekaterih glavah. Ne gre samo za stopnice in preozka vrata.

Vidmar Igor V idmar

Živa, marec 2009  

Živa, mesečna priloga Dolenjskega lista 4–5 Ko pride čas, je treba sprejeti konec 6 Našel boš, kjer je voda najgloblja 7 Ne počuti se več ma...

Živa, marec 2009  

Živa, mesečna priloga Dolenjskega lista 4–5 Ko pride čas, je treba sprejeti konec 6 Našel boš, kjer je voda najgloblja 7 Ne počuti se več ma...

Advertisement