Page 6

6

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Moščanski rudniki

Našel boš, kjer je voda najgloblja S

(Foto: A. Pinterič)

Na Mostecu, v vasi tik ob reki Savi blizu Brežic, lahko slišite besedi kolnarji in premogarji. Obe pomenita isto. Premogar ali kolnar je bil človek, ki je pobiral iz Save premog. “Na Mostecu ne poznam nobenega, ki bi to delal in je še živ,” pravi Janko Krulc z Mosteca, sicer lastnik ene tukajšnjih gostiln. Premog je v Savi pobiral tudi njegov oče Johan, ki je o svojem delu na reki tudi pripovedoval doma, kjer ga je zvedavo poslušal tudi sin, že omenjeni Janko. “Premog so ‘lovili’ tako, da so v dno reke najprej zabili železen drog. Na drog so se privezali s čolnom. Potem pa so kopali v dnu luknjo, v katero se je pozneje nabiral premog, ki ga

je reka nosila s seboj iz rudnikov v Zasavju. Po ravnem dnu reke se je premog kotalil naprej. Ko so skopali luknjo, je premog padal vanjo. Od tam so ga pobirali v čoln. Premoga se je tam nabralo veliko. Tudi po osemsto kilogramov do tone ga je možakar naložil v čoln v enem dnevu. Oče mi je rekel, da se je zato čoln včasih tako ugreznil, da ga je iz vode gledalo samo še slab pedenj,” se spominja Janko Krulc. Po premog so se vozili k pečinam, kjer je že reka sama z vrtinci delala luknje. Po Savi so se odpravljali, kot po pripovedovanju sodi Krulc, z Mosteca tja gor do Krškega. Vožnja tako daleč proti toku je bila vse prej kot lahko delo. Po reki navzgor so vsak svoj čoln porivali z dolgimi lesenimi drogovi, največkrat smrekovimi sušicami. Najbrž je pri tem vsakič šlo za nekaj zavesljajev navzgor in za vsaj enega nazaj proti Mostecu, a prispeli so, kamor so se bili namenili. Posadka čolna je, kot se po pripovedovanjih spominja Janko Krulc, štela največkrat dva moža, včasih tudi samo enega. Vožnja nazaj je bila lažja, ker je šlo s tokom, vendar manj prijetna zato, ker je čoln, poln premoga, rad uhajal čolnarju, posebej ob pečinah. Pri eni takih pečin bi bil skoraj utonil Jože Žabkar, Žabkarjev Pepi, kot se spominja njegova sestra Zofija Sečen z Mosteca. “Jaz se nisem vozila s čolnom. Tisti, ki so hodili po premog, pa so pravili, da je bilo delo nevarno. Ko je moj brat padel v Savo, so ga komaj rešili. Kako tudi ne – voda je bila mrzla in globoka, vrtinci …,” se zazre nekam nazaj Zofija.

V Z a g rre eb

Kolnar. Avtor skulpture je Andrej Pinterič.

Premog, ki so ga Moščanci “kopali” v Savi, so na veliko kupovali Zagrebčani. “Kako so prodajali in komu, ne vem podrobno. Ampak ta premog je bil na Mostecu zaslužek, saj drugega tako skoraj ni bilo …,” pravi Sečnova. Janko Krulc, ki je kot fant gledal na omenjeno premogovništvo najbrž z večjim zanimanjem, kot so to počela dekleta, in ki je dogajanje podrobno spoznal iz pogostega očetovega pripovedovanja, pravi, da se je Johan kar pohvalil. “Oče je pripovedoval, da je bilo delo težko, a zaslužek dober. V glavnem je šel ves premog v Zagreb. Oče ga je s konji vozil tja v bolnišnico in v gumarsko tovarno. Ta premog je bil

(Foto: M. Luzar)

ava je zmeraj hotela imeti besedo: prvo, zadnjo, glavno. Kdor ji je modro priznaval to njeno neskončno moč, je preživel, kdor se je slepo zapikoval vanjo kot obad v konja, ga je reka pogubila. Moščanci so živeli in preživeli s Savo. Vedeli so, kako pristopiti k reki, da jim bo ta izkazano spoštovanje celo poplačala. Zato so smeli bili premogarji, kolnarji.

Savski čolni za premog so bili dolgi 8 m. Tale na fotografiji je sicer 3 metre krajši in ga niso imeli premogarji, a po Savi je res vozil. Andrej Pinterič (levo) si želi, da bi ga čim prej obnovili. Prav tako tudi Janko Krulc (desno), ki ni povsem prepričan, da bi čoln lahko usposobili tudi za ponovno plovbo.

ekonomsko kar močna zadeva,” pripoveduje Krulc, ki na čolnu s premogom sicer ni potoval nikoli. Omenjeni moščanski “rudniki” na Savi so delovali, kot meni Krulc, približno do leta 1960. “Potem se najbrž ni več izplačalo loviti premoga, ker so v Zasavju na separacijah postali verjetno natančnejši in je zato Sava lahko odnašala k nam manj premoga, kot ga je včasih,” razmišlja Janko Krulc. Na Mostecu je lovilo premog kar nekaj domačinov. Poleg že omenjenih Johana Krulca in Jožeta Žabkarja sta se s tem ukvarjala tudi Tone Kreačič, ki je potem odšel v Ameriko, ter Jože Dimič starejši. To gotovo niso vsa imena. Natančnejše raziskovanje moščanskih “rudnikov” in življenja kolnarjev, premogarjev bo gotovo prineslo še druga imena ljudi in krajev, povezanih z lovljenjem premoga v reki Savi. Kakor koli, Mostecu je omenjeni premog dal pečat. Moščanci o tem radi govorijo. In ko bodo uredili zgodovinsko zbirko o svojem brodarstvu na Savi, za katero si zelo prizadeva Andrej Pinterič, bodo v njej gotovo namenili kotiček tudi kolnarjem. Nekje na častnem mestu pod nadstreškom bo prav gotovo tudi čisto pravi čoln, ki kljubuje zobu časa vse od takrat, ko so z njim še pluli po Savi. Z njim sicer niso prevažali premoga, vendar je le nekaj manjši od tistih, s katerimi so vozili omenjeni dragoceni savski tovor.

Martin Mar tin LLuzar uzar

Živa, marec 2009  

Živa, mesečna priloga Dolenjskega lista 4–5 Ko pride čas, je treba sprejeti konec 6 Našel boš, kjer je voda najgloblja 7 Ne počuti se več ma...

Živa, marec 2009  

Živa, mesečna priloga Dolenjskega lista 4–5 Ko pride čas, je treba sprejeti konec 6 Našel boš, kjer je voda najgloblja 7 Ne počuti se več ma...

Advertisement