Page 1


2

AKTUALNO


VSEBINA

priloga dolenjskega lista

3

4–5 6 7 8–9

Ko pride čas, je treba sprejeti konec Našel boš, kjer je voda najgloblja Ne počuti se več manjvredno Ne gre samo za stopnice in preozka vrata 10–11 V šestih urah lahko operejo tri tone perila 12 Nekdaj nuja, danes tradicija 13 Po rovih bežali pred turškimi vpadi 14 Mokronoška gumijasta deklica 15 “Za najbližje si je treba vzeti čas” 16 Božidar ima rad palčke 17–33 Posebna priloga 34 Dinamičen, razkošen in hiter kot “metek” 35 Irenina mama 36 Zaščitno cepljenje psov 37 Marijan s svojimi popotovanji 38 Ponosni in veseli plesalci 39 Korčulska popara Marjance Trščinar Antić 40 Srečanje z Mihom, ki ni znal brati in ni maral šole 40 Konkurenčna prepoved in konkurenčna klavzula 41 Ko odcvetijo, jih posadimo na vrt 41 Uleks 42 V pisanem in zanimivem svetu osebnih imen 42 Mala ali velika začetnica? 43 Seks v tretjem življenjskem obdobju 44 Svežina in barve pomladi 45 Moja moda, osebnost in slog 45 Horoskop 46 Križanka Na naslovnici: Pri oranju Fotografija: Mojca Žnidaršič

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Slovo Ko si mlad, težko razumeš starejše. Pogled na svet nekoga, ki je poln mladostne energije, in onega, ki ga k tlom privijajo težke izkušnje in bolezni, je povsem drugačen. Z leti, ko postajamo vse bolj podobni svojim staršem in starim staršem, se spomnimo tudi na njihova modrovanja. Večkrat se spomnim moje pokojne stare mame, ki nam je rada pripovedovala zanimivosti in doživetja iz svojega dolgega in bogatega življenja, ko je bila še otrok ali kasneje, ko je služila na hmeljniškem gradu. Zvečer je zmeraj molila in preden je zaspala, je izrekla prošnjo: Da bi zdravi zaspali in zdravi vstali. Preprosti stavek, ki ga je preprosta kmečka ženica ponavljala večer za večerom, pove zelo veliko. Ostareli ljudje se bojijo, da bi hudo zboleli, nemočni obležali v postelji in bili v breme svojcem. Moja stara mama se je tega zelo bala, čeprav je bila drugače močna ženska, med drugo svetovno vojno je izgubila moža, po vojni pa kljub hudemu pomanjkanju sama spravila h kruhu vse svoje otroke. Želela si je, da bi, ko bo prišel njen čas, samo tiho zaspala. To je večkrat povedala na glas, a kot otrok je nisem razumela. Umrla je skoraj tako, kot si je želela, doma, ob svojem sinu, in do pogreba je ležala v domači hiši. Tako je bilo včasih, danes pa umrle – v naših časih največkrat umirajo in umrejo v bolnici - odpeljejo v mrliško vežico na pokopališču, stran od doma, in tako se izgubljajo pristni ljudski običaji ob smrti ljudi, ki so sklenili življenjski krog človeka na domu, kjer se je rodil in živel. Včasih so ljudje umirali prej in hitre smrti, danes pa, zahvaljujoč sodobni medicini in tehniki, ljudje živijo dlje, a tudi umirajo dalj časa. Kadar so zdravniki prepričani o dokončnosti in brezupnosti vegetativnega stanja, obstaja možnost opustitve nesmiselnega in mučnega podaljševanja življenja. Tega pa ne smemo enačiti z evtanazijo, ki je pri nas kaznivo dejanje, s tisto lepo, lahko smrtjo, ko gre za zlorabo olajšanja ali skrajšanja trpljenja in smrtnega boja umirajočim ali neozdravljivo bolnim. V tokratni Živi je naša novinarka poiskala odgovore na vprašanji, kaj je evtanazija in kaj nekoristno zdravljenje. »Z dolgotrajnim, brezsmiselnim negovanjem telesa, ki nima več lastnosti človeške osebe, ne storimo nič dobrega za večje spoštovanje človeškega dostojanstva,« meni predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko prof. dr. Jože Trontelj. Neki terapiji se lahko odpovemo, tako kot se je odrekel sprejemu v bolnišnico pokojni papež Janez Pavel II. Ko je prišel njegov čas, je mirno sprejel svoj konec. “Svetosti življenja ne bi smeli ne podaljševati ne skrajševati, smo pa dolžni vsakomur lajšati trpljenje,” je povedala predsednica slovenskega društva Hospic Tatjana Žargi. Bolniki si največkrat želijo umreti doma, v svojem okolju in v bližini svojcev, a pogosto to željo in pravico premalo spoštujemo. Morda se bo komu zdela ta tema bolna, težka in neprimerna za pomladne dni, a smrt je neobhoden del življenja, tudi spomladi. Enkrat pride konec! Bolj ko se bomo tega končnega dejstva zavedali in ga sprejeli, bolj polno, radostno in odgovorno bomo lahko živeli.

Jožica Dorniž Jo žica Dor niž


4

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Evtanazija

Ko pride čas, je treba sprejeti konec Š

iroka razprava o tem, kaj je evtanazija in kaj nekoristno zdravljenje, se je razvnela ob novici, da so v sosednji Italiji po 17 letih vegetativnega stanja prenehali umetno hraniti Eluano Englaro, ki je potem umrla. “V tem primeru ni šlo za evtanazijo, temveč za opustitev nekoristnega zdravljenja, ki ni več upravičevalo nikakršnega upanja, da bo bolnica spet kdaj pridobila zavest in lastnosti človeške osebe,” pove predsednik Komisije RS za medicinsko etiko prof. dr. Jože Trontelj. preživi tudi 40 ali več let, čeprav je v začetku smrtnost visoka. Po besedah prof. dr. Trontlja obstaja nekaj možnosti, da bodo bolniki v vegetativnem stanju po poškodbi glave (če obstaja podatek o ohranjenih možganskih strukturah) morda okrevali, vendar po 12 mesecih praviloma povratka ni več. “Poznejša prebujanja so izjema, a še v teh primerih se zdi, da gre pred tem za neprepoznano stanje minimalne zavesti, ko del možganskih hemisfer še deluje,” pojasni sogovorec, ki nima podatka o tem, koliko bolnikov v vegetativnem stanju trenutno zdravijo pri nas.

N a čče e l o s o rra a z m e rrn n o sstt i Ko so se zdravniki prepričali o dokončnosti in brezupnosti vegetativnega stanja, obstaja možnost opustitve zdravljenja. “Tu preneha dolžnost varovanja človeškega življenja kot vrednote. Z dolgotrajnim, brezsmiselnim negovanjem telesa, ki nima več lastnosti človeške osebe, ne storimo nič dobrega za večje spoštovanje človeškega

(Foto: L. Markelj)

Pri evtanaziji, ki je v Sloveniji kaznivo dejanje, je pa na primer dovoljenja na Nizozemskem, gre za nasilen odvzem življenja, za aktivno poseganje, da dosežeš smrt pri človeku, ki živi, pa tudi če je nezavesten, če ima še možnost, da znova pridobi zavest. Vegetativno stanje je eden od treh glavnih izidov globoke kome brez spontanega dihanja, pojasni prof. dr. Trontelj in doda, da sta ostala dva obnova zavesti in možganska smrt. “Po nekaj dneh ali tednih se bolniku obnovi sposobnost samostojnega dihanja, vzpostavi se ritem budnosti in spanja, pojavijo se nekateri refleksi možganskega debla, ni pa nobenega znamenja, da bi se bolnik zavedal sebe ali okolja. Ni nobenega znamenja ciljnega, smiselnega ali hotenega vedenjskega odziva na dotik, na vidne, slušne ali bolečinske dražljaje. Bolnik lahko samo leži in je inkontinenten,” pojasni in omeni, da je zaradi nezmožnosti požiranja odvisen od umetnega hranjenja in dovajanja tekočin, včasih potrebuje tudi podporo dihanja. Bolnik lahko v tem stanju

Prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Komisije RS za medicinsko etiko in profesor nevrologije

dostojanstva,” meni prof. dr. Trontelj in ponovno poudari, da ukinitev vzdrževanja takega telesa ni evtanazija. Za nekatere druge primere, ko bi lahko rešili življenje, a bi bila cena za bolnika prevelika, pa je treba upoštevati načelo sorazmernosti. “Kadar lahko sklepamo, da bomo z zdravljenjem ali z njegovim izidom naložili bolniku prehudo breme trpljenja ali ne bomo dosegli niti minimalnih sprejemljivih ciljev, se lahko odpovemo terapiji, ki bi sicer podaljšala bolnikovo življenje. To načelo je podprl pokojni papež Janez Pavel II., ki se je ob koncu življenja odrekel sprejemu v bolnišnico. Iz te odločitve lahko razberemo njegov zadnji nasvet: sprejmite konec, ko pride čas,” sklene misel predsednik komisije za medicinsko etiko.

Lajšan elesnega njj e tte t rrp p lljj e n njj a Predsednica slovenskega društva Hospic, kjer spremljajo neozdravljivo bolne in njihove svojce, Tatjana Žargi, je povedala, da je v primeru Italijanke Englaro oče poznal voljo svoje hčere, da ne želi podaljševanja agonije, v kateri se je kasneje znašla. “Zato

Po poškodbi glave vegetativno stanje velja praviloma za nepovratno. Z nobenim operativnim posegom takega bolnika ni mogoče prebuditi.

Zakon o pacientovih pravicah pravi, da ima pacient, ki je sposoben odločati o sebi in je dopolnil 18 let starosti, pravico, da se upošteva njegovo voljo o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve.


AKTUALNO očetovo željo, da se prekine z umetnim podaljševanjem takega življenja, razumem kot izraz velike ljubezni in spoštovanja dostojanstva ter vnaprejšnje volje svoje hčere. Obenem se moramo vprašati, ali je v takem neodzivnem telesu, ki ga nasilno vzdržujemo pri življenju, še prisotna osebnost,” pove Žargijeva in doda, da pojem evtanazije pogosto napačno razlagamo, saj hudo trpljenje enačimo s potrebo po evtanaziji. “Danes se hudo telesno trpljenje lahko zadovoljivo lajša z zdravili in določenimi ukrepi,” pove in doda, da uporaba močnih zdravil lahko vpliva na zmanjšanje zavedanja, vendar to ni evtanazija, saj gre za lajšanje in ne skrajševanje življenja. “Svetost življenja narekuje, da življenja ne bi smeli na podaljševati ne skrajševati, smo pa dolžni vsakomur lajšati trpljenje, pri čemer naj bi vsakdo aktivno sodeloval,” pove in iz prakse pojasni, da se včasih dogaja, da jih bolniki prosijo za evtanazijo, kar v Hospicu razumejo kot klic na pomoč. “Ljudje si evtanazije želijo takrat, ko se počutijo drugim v breme, kadar jih je strah hudih bolečin ali pa le-teh ne lajšajo zadovoljivo, pa tudi takrat, ko v stiski izgubljajo smisel za nadaljevanje življenja. “V praksi dokazujemo, da je alternativa evtanaziji dobra paliativna in hospic oskrba, ki celostno obravnava človeka in v ta krog vključuje tudi svojce in bližnje.”

P a l i a t i v n a o s k rrb ba Pojem paliativne oskrbe pomeni izboljšanje kakovosti življenja bolnika in njegovih bližnjih ob neozdravljivi bolezni. Pionirsko delo na tem področju v Sloveniji opravlja Urška Lunder, vodja Zavoda za razvoj pa-

priloga dolenjskega lista

liativne oskrbe, sicer zdravnica v bolnišnici na Golniku. V svojem strokovnem članku, ki ga je pred 6 leti objavila v Zdravstvenem vestniku, ugotavlja, da je v preteklosti večina ljudi umrla hitre smrti, predvsem zaradi okužbe ali poškodbe, ali hitro po pojavu neozdravljive bolezni, novo znanje in postopki v sodobni medicini pa so skupaj s sodobnim načinom življenja zagotovili, da večina ljudi danes umira v visoki starosti, vendar počasi. “Največkrat se zgodi, da se potrebe bolnika ob koncu življenja zanemarja oziroma spregleda. Bolnik je mnogokrat prepuščen svojcem na svojem domu brez učinkovite povezave med bolnišnico in osnovnim zdravstvom za podporo v domači oskrbi,” ugotavlja in doda, da se v bolnišnicah po drugi strani pogosto dogaja, da bolniki ob koncu svojega življenja doživijo pretirano zdravstveno obravnavo, zdravljenje z agresivnimi preiskavami vse do konca življenja. “Zdravniki se pri oskrbi neozdravljivo bolnih soočajo s problemom ravnotežja med tehničnimi ukrepi in humanistično naravnanostjo,” še pristavi in pojasni, da raziskave dokazujejo, da se z uvedbo organizirane paliativne oskrbe kakovost ob koncu življenja bolnikov in žalovanje svojcev izboljša. Ob tem ne gre zanemarjati načel tovrstne oskrbe: lajšanje bolečine in drugih motečih simptomov, priznavanje življenja in umiranja kot normalnih procesov, smrti se ne pospešuje niti ne zavlačuje, v bolnikovo oskrbo se vključi psihološke in duhovne vidike, podporni sistem bolnikom in družini med boleznijo ter v času žalovanja, timski pristop (zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt; po potrebi še dietolog, du-

Kadar bi zdravljenje bolniku naložilo preveč trpljenja, se zdravniki lahko odpovejo terapiji, ki bi sicer podaljšala bolnikovo življenje.

5

Tatjana Žargi, predsednica Slovenskega društva Hospic

hovnik, prostovoljec), paliativno oskrbo se vpelje zgodaj v toku bolezni, v povezavi z različnimi vrstami zdravljenja, katerih namen je podaljšanje življenja. Lundrova ugotavlja, da v mnogih državah (Anglija, Irska, Švedska, Avstralija, Nova Zelandija in Kanada) paliativno oskrbo postavljajo za prednostno nalogo pri načrtovanju nacionalnega javnega zdravstva, pri nas pa se je šele dobro začelo govoriti o njej. “Nova organiziranost omogoča in spodbuja ustanavljanje paliativnih oddelkov v bolnišnicah in domovih za starejše občane ter paliativnih timov na vseh ravneh zdravstva,” še dodaja.

H o s p i c o s k rrb ba V hospicu težijo k odgrinjanju in harmoniziranju medosebnih odnosov ter pripravi svojcev na umiranje, da se ustvari podporno okolje, v katerem človek lahko dostojanstveno umira in se poslovi. “Svojci včasih zaradi svoje stiske in nesprejemanja neizbežne smrti želijo, da se trpljenje, s katerim se sami ne morejo soočiti, konča, čeprav bolnik sam ne misli tako,” še ugotavlja Tatjana Žargi in spomni, da si bolniki največkrat želijo umirati doma, v svojem okolju in bližini svojcev, a da ljudje te želje in pravice premalo spoštujejo. “Zaradi stisk svojcev in včasih tudi pomanjkanja znanja strokovnega osebja o lajšanju trpljenja pa taki bolniki pristanejo v bolnišnici proti svoji volji, s čimer kršimo njihovo pravico do samoodločanja in uveljavitve svoje volje,” še pove. Ko življenje začne podajati roko smrti, ko agresivno zdravljenje ni več potrebno, nastopi čas, da se svojci poslovijo od bolnika. Pogosto se zgodi, da sami ne znajo najti pravega načina, kako to storiti, zato je prav, da poiščejo pomoč. Zakaj bi razmišljali o evtanaziji in zakaj bi kdo prevzemal odgovornost za izključeni aparat ali preveliko dozo zdravil, ko obstaja tudi možnost paliativne in hospic oskrbe? Besedilo in fotografije:

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič


6

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Moščanski rudniki

Našel boš, kjer je voda najgloblja S

(Foto: A. Pinterič)

Na Mostecu, v vasi tik ob reki Savi blizu Brežic, lahko slišite besedi kolnarji in premogarji. Obe pomenita isto. Premogar ali kolnar je bil človek, ki je pobiral iz Save premog. “Na Mostecu ne poznam nobenega, ki bi to delal in je še živ,” pravi Janko Krulc z Mosteca, sicer lastnik ene tukajšnjih gostiln. Premog je v Savi pobiral tudi njegov oče Johan, ki je o svojem delu na reki tudi pripovedoval doma, kjer ga je zvedavo poslušal tudi sin, že omenjeni Janko. “Premog so ‘lovili’ tako, da so v dno reke najprej zabili železen drog. Na drog so se privezali s čolnom. Potem pa so kopali v dnu luknjo, v katero se je pozneje nabiral premog, ki ga

je reka nosila s seboj iz rudnikov v Zasavju. Po ravnem dnu reke se je premog kotalil naprej. Ko so skopali luknjo, je premog padal vanjo. Od tam so ga pobirali v čoln. Premoga se je tam nabralo veliko. Tudi po osemsto kilogramov do tone ga je možakar naložil v čoln v enem dnevu. Oče mi je rekel, da se je zato čoln včasih tako ugreznil, da ga je iz vode gledalo samo še slab pedenj,” se spominja Janko Krulc. Po premog so se vozili k pečinam, kjer je že reka sama z vrtinci delala luknje. Po Savi so se odpravljali, kot po pripovedovanju sodi Krulc, z Mosteca tja gor do Krškega. Vožnja tako daleč proti toku je bila vse prej kot lahko delo. Po reki navzgor so vsak svoj čoln porivali z dolgimi lesenimi drogovi, največkrat smrekovimi sušicami. Najbrž je pri tem vsakič šlo za nekaj zavesljajev navzgor in za vsaj enega nazaj proti Mostecu, a prispeli so, kamor so se bili namenili. Posadka čolna je, kot se po pripovedovanjih spominja Janko Krulc, štela največkrat dva moža, včasih tudi samo enega. Vožnja nazaj je bila lažja, ker je šlo s tokom, vendar manj prijetna zato, ker je čoln, poln premoga, rad uhajal čolnarju, posebej ob pečinah. Pri eni takih pečin bi bil skoraj utonil Jože Žabkar, Žabkarjev Pepi, kot se spominja njegova sestra Zofija Sečen z Mosteca. “Jaz se nisem vozila s čolnom. Tisti, ki so hodili po premog, pa so pravili, da je bilo delo nevarno. Ko je moj brat padel v Savo, so ga komaj rešili. Kako tudi ne – voda je bila mrzla in globoka, vrtinci …,” se zazre nekam nazaj Zofija.

V Z a g rre eb

Kolnar. Avtor skulpture je Andrej Pinterič.

Premog, ki so ga Moščanci “kopali” v Savi, so na veliko kupovali Zagrebčani. “Kako so prodajali in komu, ne vem podrobno. Ampak ta premog je bil na Mostecu zaslužek, saj drugega tako skoraj ni bilo …,” pravi Sečnova. Janko Krulc, ki je kot fant gledal na omenjeno premogovništvo najbrž z večjim zanimanjem, kot so to počela dekleta, in ki je dogajanje podrobno spoznal iz pogostega očetovega pripovedovanja, pravi, da se je Johan kar pohvalil. “Oče je pripovedoval, da je bilo delo težko, a zaslužek dober. V glavnem je šel ves premog v Zagreb. Oče ga je s konji vozil tja v bolnišnico in v gumarsko tovarno. Ta premog je bil

(Foto: M. Luzar)

ava je zmeraj hotela imeti besedo: prvo, zadnjo, glavno. Kdor ji je modro priznaval to njeno neskončno moč, je preživel, kdor se je slepo zapikoval vanjo kot obad v konja, ga je reka pogubila. Moščanci so živeli in preživeli s Savo. Vedeli so, kako pristopiti k reki, da jim bo ta izkazano spoštovanje celo poplačala. Zato so smeli bili premogarji, kolnarji.

Savski čolni za premog so bili dolgi 8 m. Tale na fotografiji je sicer 3 metre krajši in ga niso imeli premogarji, a po Savi je res vozil. Andrej Pinterič (levo) si želi, da bi ga čim prej obnovili. Prav tako tudi Janko Krulc (desno), ki ni povsem prepričan, da bi čoln lahko usposobili tudi za ponovno plovbo.

ekonomsko kar močna zadeva,” pripoveduje Krulc, ki na čolnu s premogom sicer ni potoval nikoli. Omenjeni moščanski “rudniki” na Savi so delovali, kot meni Krulc, približno do leta 1960. “Potem se najbrž ni več izplačalo loviti premoga, ker so v Zasavju na separacijah postali verjetno natančnejši in je zato Sava lahko odnašala k nam manj premoga, kot ga je včasih,” razmišlja Janko Krulc. Na Mostecu je lovilo premog kar nekaj domačinov. Poleg že omenjenih Johana Krulca in Jožeta Žabkarja sta se s tem ukvarjala tudi Tone Kreačič, ki je potem odšel v Ameriko, ter Jože Dimič starejši. To gotovo niso vsa imena. Natančnejše raziskovanje moščanskih “rudnikov” in življenja kolnarjev, premogarjev bo gotovo prineslo še druga imena ljudi in krajev, povezanih z lovljenjem premoga v reki Savi. Kakor koli, Mostecu je omenjeni premog dal pečat. Moščanci o tem radi govorijo. In ko bodo uredili zgodovinsko zbirko o svojem brodarstvu na Savi, za katero si zelo prizadeva Andrej Pinterič, bodo v njej gotovo namenili kotiček tudi kolnarjem. Nekje na častnem mestu pod nadstreškom bo prav gotovo tudi čisto pravi čoln, ki kljubuje zobu časa vse od takrat, ko so z njim še pluli po Savi. Z njim sicer niso prevažali premoga, vendar je le nekaj manjši od tistih, s katerimi so vozili omenjeni dragoceni savski tovor.

Martin Mar tin LLuzar uzar


ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Vera Lukšič, ki slika

Ne počuti se več manjvredno R

ojena v letu pred koncem zadnje svetovne vojne je bila Vera najmlajši od sedmih Kulovčevih otrok z Uršnih sel, pri sedmih letih pa jo je življenje usodno zaznamovalo, izgubila je mamo. Na bršljinski železniški postaji, kjer je hotela prek tirov v delavnico k možu, sta jo stisnila vagonska odbijača, pri priči je bila mrtva. Že dotlej jim ni bilo lahko, potem pa je šlo Kulovčevim še težje, gospodinjiti je morala najstarejša od hčera, dela na kmetiji, na njivi, polju ali v štali ni zmanjkalo nikdar; denarja je bilo malo, zato je oče po službi krpal preluknjane lonce, popravljal ključavnice in še kaj, da otroci niso bili ne lačni ne raztrgani, za težka dela sta poprijela prva dva sinova. V lazarsko šolo je Vera hodila šest let, po ukinitvi novomeške nižje gimnazije je spet postala osnovnošolka, ko so minila obvezna učna leta, pa se je takoj zaposlila v Novolesu, tedaj je potniški vlak še vozil v Stražo. Sredi šestdesetih se je Vera omožila z Lukšičevim Francem z Verduna, novolesovcem, strojnim ključavničarjem. Preden sta se brez posojila lotila gradnje hiše v Dolenjskih Toplicah, ju je z Uršnih sel pot vodila najprej v Dobindol, zatem bližje službi v Rumanjo vas, najtežje pa je bilo na Gorenjih Sušicah, kjer je puščala streha in so morali ob dežju podstavljati lonce. Na začetku sedemdesetih sta se (s sinom in hčerjo, najmlajša je prišla kasneje) vselila v nedograjeno hišo, a kuhinja, soba in kopalnica - to je bilo pravo razkošje, ki sta ga počasi dograjevala. Sredi devetdesetih se je Lukšičeva, še zmeraj novolesovka, ki dotlej ob službi in družini ni imela veliko časa zase, upokojila. Za Lukšičevo je bil svet še naprej le takšen, kot ga je videla, nakar jo je soseda

Terezija Arnuševa pregovorila, da je začela z njo hoditi v delavnico novomeške upokojenske likovne skupine; prste pri tem je imela vmes celo ena od hčera, ki je materi kupila barvice, risalne liste in še kaj, da je vadila doma. Vera sicer pomni, da ji je šlo risanje od rok že v šoli, učitelj je hvalil njene risbe in jo spodbujal, a zlagoma je nagnjenje do likovnega ustvarjanja zamrlo. Dokler ni začela sama slikati, je včasih želela kupiti kako sliko; žal zanjo ni bilo nikoli denarja, zdaj pa je njena hiša z ateljejsko sobo pravcati likovni salon v malem. Upokojenska skupina je sčasoma prerasla v Likovno društvo Mavrica in v njem, pravi Lukšičeva, se prvič v življenju počuti enako med enakimi, končno se je znebila občutka manjvrednosti, ki jo je spremljal, odkar pomni zase. Zdaj se po svetu ozira z zvedavostjo, kako ga po delčkih z barvami prenesti v akvarel, z akrilom na platno … Ali bi ji šlo od rok upodabljanje ljudi in živali, se še preskuša, sicer pa je v zadnjem desetletju podpisala že več sto raznovrstnih slik, največ tihožitij in krajin. Najbolj pa jo še zmeraj privlačijo stare hiše, sploh one, ki so krite s slamo, za njihovimi zidovi čuti življenjsko silo in mladost, ki sta utekli, a ju je z barvami na platnu moč priklicati iz pozabe, ju vnovič podoživeti. V slikarskih delavnicah in likovnih kolonijah je Lukšičeva že obredla dobršen kos sve-

Za abstrakcijo domače vasi, Uršnih sel, ki kajpak ne potrebuje nikakršnih popravkov, je Lukšičeva prejela certifikat združenja likovnih društev.

Vera Lukšič in tihožitje s tulipani

ta, za njo je veliko skupinskih razstav, samostojni je imela dve. Večino slik (zanje so prvi kritiki mož in otroci, napotke, ali je treba kaj popraviti, dobi v Mavrici) je razdala, sem pa tja kako celo prodala, da si je vsaj deloma povrnila stroške, njej najljubše pa ne bodo šle nikdar iz hiše – nekoč je eno pred kupcem že snela s stene, pa je brž romala nazaj. Veseli jo, da so z njenimi slikami opremili že več pesniških zbirk topliških upokojencev, prvih priznanj za likovne dosežke pa je bila deležna lani: pri zvezi upokojenskih društev je dobila denarno nagrado za novoletne voščilnice z motivi zimske pokrajine; pred tem pa ni ostala praznih rok na natečaju združenja likovnih društev, za tihožitje s tulipani je dobila priznanje, za abstrakcijo domače vasi (najbrž ni treba posebej poudarjati, da gre za rodna Uršna sela, kamor jo še zmeraj vleče) pa certifikat; da jo je vpeljal v slikarski svet, kjer je likovna izraznost nad črtami resničnosti, je hvaležna akademskemu slikarju Jožetu Kumru. Lukšičeva je dejavna v topliškem društvu podeželskih žena, vešča je priprave kruha in peciva, poje v skupini ljudskih pevk – in to se nikomur ne zdi nič nenavadnega. Da slika, to pa je bilo pogosto predmet začudenja. Zdaj nič več, pa tudi sama se več ne sprašuje, ali je slika, ki nastaja na stojalu, res njena. Našla se je in zaupa vase, slikanje, pravi, ji je pisano na dušo, le da se je tega zavedla bolj pozno. A nikakor ne prepozno, zato niti najmanj ne dvomi, da ji ne bi za eno od prihodnjih samostojnih razstav uspelo ustvariti cikla slik, ki ga je zase že poimenovala Od doma do doma; šlo bo za motive iz vasi in krajev (začenši kajpak v rodni vasi), koder življenje je pisalo in še piše njeno zgodbo. Besedilo in fotografiji:

Drago ustja Dr ago RRus us tja


8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Jože Okoren, Bloudkov nagrajenec

Ne gre samo za stopnice in preozka vrata L

etošnji Bloudkov nagrajenec Trebanjec Jože Okoren je predsednik novomeškega Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja in podpredsednik slovenske Zveze za šport invalidov ter predsednik Komisije za tekmovalni šport invalidov. Na svojih prvih paraolimpijskih igrah leta 1972 v Heidelbergu v Nemčiji je osvojil medaljo – bron v metu diska, kar je bila prva slovenska medalja na paraolimpijskih igrah sploh. Osem let kasneje se je na Nizozemskem veselil srebrne olimpijske kolajne. Tudi na evropskih prvenstvih je osvojil več kolajn v tehničnih disciplinah (met diska, kopja in v suvanju krogle), v metu diska pa je bil celo evropski rekorder in kar devet let evropski prvak. Kot član košarkarske reprezentance je nastopil na treh evropskih prvenstvih, svetovnem prvenstvu in na paraolimpijskih igrah. Za Bloudkovo nagrado za življenjsko delo in izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa, predvsem športa invalidov, so ga predlagale kar tri organizacije oziroma ustanove - Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Zveza paraplegikov Slovenije in Zveza za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite. Bloudkovo nagrado ste dobili za življenjsko delo za prispevek k razvoju športa invalidov. Zakaj ne enostavno za prispevek k razvoju športa? A ni to po svoje diskriminacija?

To je pametna in natančna ugotovitev. Dolgo časa se je tudi v strokovnih krogih govorilo o invalidskem športu. Šport ni invalidski, šport je šport. Zdaj uporabljamo termin šport invalidov, sam pa si s sodelavci

že dolgo časa prizadevam, da bi se šport invalidov izenačil s športom neinvalidov in da bi enostavno govorili le o športu, čeprav imamo invalidi druge športne discipline in posebne kategorije. Še bolj moti delitev na šport invalidov in šport zdravih, kar sem slišal celo med invalidi. Pa saj morajo biti invalidi tudi zdravi, če se hočejo ukvarjati s športom. Res je, čeprav se temu izogibamo in raje govorimo o neinvalidih. Seveda mora biti vsak športnik, tudi invalid, zdrav, da zdrži napore, ki jih posamezen šport zahteva. Na zadnjem turnirju rednega dela državnega prvenstva v košarki na vozičkih v Krškem ni bilo niti enega gledalca. V prvi vrsti je zatajilo obveščanje, kar smo krivi sami, druga stvar pa je, da bomo potrebovali še kar nekaj časa, da bo šport invalidov spravili v zavest ljudi, da se bodo zavedli, da so tudi naše tekme lahko zanimive. Smo pa po turnirju, ko so ljudje iz časopisa zvedeli zanj, dobili precej odmevov, da jim je bilo žal, da niso prišli. Zunaj, na primer v Italiji, pa je to drugače. Tam je šport invalidov organiziran drugače. Pri nas smo organizirani prek invalidskih organizacij, ki opravljajo tudi drugo poslanstvo in šport ni njihova edina dejavnost. Združujejo tudi vrsto socialnih programov, nujnih za določene skupine invalidov, pa država tega ne opravlja. Seveda pa je šport pomemben del dejavnosti invalidskih organizacij, saj si mnogi invalidi življenja brez športa ne morejo predstavljati. Gibanje in zdrav način življenja sta za nas invalide še bolj pomembna kot za neinvalide. Kaj postavljate v ospredje – tekmovalne izide in uspehe na tekmovanjih ali terapevtski in rehabilitacijski vidik? Oboje je zelo pomembno. Sem v letih, ko mi je že bližja ta druga plat – množičnost, da se s športom ukvarja čim več ljudi in da si z njim bogatijo življenje. Mladi pa si želijo tudi tekmovati, želijo si dober rezultat, hočejo nastopati na največjih tekmovanjih, ne zadovoljujeta jih le rekreacija in druženje. Popolnoma jih razumem, saj sem tudi sam to doživljal. Koliko je med športniki paraplegiki takih, ki jih je šport pritegnil šele, ko jih je usoda priklenila na voziček? Mislim, da kar polovica. Se pa tistim, ki so se že prej ukvarjali s športom ali pa so ga vsaj podrobneje spremljali, pozna, lažje in hitreje se vključijo. Vendar invalidnost marsikoga spodbudi, da začne živeti bolj zdravo, bolj bogato, da se začne ukvarjati tudi s športom. Seveda. Pokojni doktor Gutmann je v rehabilitacijskem centru v Angliji že kmalu po drugi svetovni vojni ugotovil, da je šport zelo pomembno terapevtsko sredstvo pri


POGOVOR

9

Foto: I. Vidmar

medicinski rehabilitaciji. Brez športa oziroma gibanja ni zdravega življenja, kar ugotavljam tudi sam na osnovi osebnih izkušenj. Pred petnajstimi, dvajsetimi leti smo naredili analizo in primerjali med sabo tiste naše člane, ki se ukvarjajo s športom, in tiste, ki se ne. Tisti, ki se ukvarjajo s športom, so praviloma bolj zdravi in nimajo večjih zdravstvenih težav. Kdaj “novega” invalida napotijo k vam v društvo, takoj po zdravljenju ali po rehabilitaciji? Vzemimo primer poškodbe hrbtenice, ko oseba postane paraplegik ali tetraplegik. Najprej je na vrsti bolnišnično zdravljenje, ki mu sledi medicinska rehabilitacija na inštitutu za rehabilitacijo (bivša Soča), kjer posamezniku že poskušamo na nevsiljiv način predstaviti naše društvo, kamor se lahko dejavno vključi po vrnitvi v domače okolje. Predvsem mladi se zelo radi vključijo v različne športne dejavnosti. Prav športni dejavnosti v času rehabilitacije pa bi bila namenjena športna dvorana v sklopu inštituta za rehabilitacijo, za katero si vi še posebej prizadevate. Ta športna dvorana visi v zraku že kar nekaj let. Zanjo si prizadevam že več let skupaj s prejšnjim in sedanjim direktorjem inštituta. Taka dvorana je ob rehabilitacijskem centru nujna, da se ljudje že med rehabilitacijo vključijo v program športne rehabilitacije, pomembna je za otroke, ki so vključeni v integrirano šolstvo, in ne nazadnje za izobraževanje pedagogov. Večina invalidnih otrok je danes v osnovnih šolah še vedno oproščena športne vzgoje, deloma zaradi neprimernih pogojev, največkrat pa zaradi tega, ker so športni pedagogi premalo seznanjeni s pomenom, možnostmi in načini vadbe invalidnih otrok. Vsi športni pedagogi za kaj takega nimajo ustreznega znanja. Predavate tudi na pedagoški fakulteti. O čem govorite študentom? Ne predavam redno, ampak se le občasno vključim. Gre za izmenjavo mnenj tako s študenti kot tudi profesorji o tem, kaj lahko naredimo skupaj zveza za šport invalidov in pedagoška fakulteta ter fakulteta za šport, kako se lahko vključijo študenti v času študija v našo dejavnost. Ko smo pred kratkim iskali trenerja za igro z zvenečo žogo, nam je fant, ki je prišel k nam, povedal, da v času študija o tem ni zvedel skoraj nič. Kako pa gledate na današnji vrhunski šport, ki je v nekaterih športnih disciplinah dejansko neke vrste tovarna invalidov? Če hoče danes vrhunski športnik priti v vrh in se primerjati z najboljšimi na svetu, če hoče slediti sodobnim trendom, je to cena uspeha. Vsak posameznik gre zavestno v to tveganje. O tem sem se pred kratkim precej pogovarjal tudi s Primožem

priloga dolenjskega lista

Kozmusom, ki si prizadeva, da bi se tudi zaradi tega tveganja primerno uredil status vrhunskih športnikov. Danes na te stvari gledam drugače kot pred leti in zdi se mi, da je današnji vrhunski šport le malo preveč krut, da večina vrhunskih športnikov konča kariero z večjo ali manjšo invalidnostjo. Velja to tudi za invalidski šport, do kod gredo v želji po uspehu športniki invalidi, se tudi tu pojavlja doping? Hvala bogu pri nas v Sloveniji tega še ni, smo še čisti. Drugje pa temu že zdavnaj ni več tako. Nekateri so morali zaradi dopinga že vračati kolajne tudi z največjih tekmovanj. Na predzadnjih paraolimpijskih igrah so tako zaradi dopinga ostali brez medalj ameriški košarkarji in tudi nekatere posameznike so že zalotili. Športniki invalidi so seznanjeni s tem in v primeru, da morajo jemati zdravilo, ki je na seznamu prepovedanih, mora zdravnik o tem pravočasno obvestiti vodstva tekmovanj oziroma pristojne inštitucije. Tudi naši trenerji skrbno bdijo nad početjem svojih športnikov. Sam pa poudarjam, da je šport pri invalidih pomemben predvsem zaradi nekaterih drugih ciljev in da je rezultat vseeno drugotnega pomena. Kako pa uskladite izide športnikov invalidov, ki niso vsi enako prizadeti? V košarki na vozičkih na primer nastopajo tako tisti brez nog kot tudi nekateri, ki po tekmi vstanejo z vozička in odkorakajo iz dvorane. Za nepoznavalce je to nedoumljivo, vendar ima vsak invalid, ki ne more igrati košarke enakovredno z neinvalidi, pravico igrati košarko drugače, na vozičku. Posamezni košarkarji so kategorizirani glede na stopnjo invalidnosti, posamezno moštvo pa ima lahko skupno največ 14 točk, pri čemer imajo najtežji invalidi eno točko, lažji pa primerno več. Tudi tisti, ki po tekmi vstanejo

z vozička, niso povsem zdravi oziroma imajo neko hibo. Kolikšen delež invalidov se ukvarja s športom in koliko od teh jih tudi tekmuje? S športom se ukvarja med 30 in 40 odstotkov članov društev paraplegikov, večina od teh pa jih tudi tekmuje, saj so tekmovanja zelo množična in se začno že na društveni ravni. V Sloveniji imamo 16 invalidskih organizacij in prek 200 lokalnih društev. O številu vseh udeležencev na lokalni ravni ni podatkov, na višji ravni, recimo na državnih prvenstvih, pa v različnih športnih panogah nastopa približno 2000 športnikov invalidov. Kar pa za nekatere ni poceni. Koliko na primer stane dober tekmovalni voziček za košarko ali atletiko? Od tri do pet tisoč evrov. Če gre za reprezentanta, dobršen delež denarja prispeva zveza za šport invalidov, pomagajo pa tudi društva pa donatorji in pokrovitelji. Trudimo pa se, da bi status športnika invalida uredili tudi v zakonu o športu. Invalid ste postali pri dvajsetih letih in tedaj ste se hoteli vpisati na tedanjo Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani, vendar vaše želje na šoli niso upoštevali, ker ste bili invalid. Je danes kaj drugače, a kdo od invalidov študira na Fakulteti za šport? Tedaj so se izgovarjali na arhitekturne ovire in na to, da nimajo študijske smeri šport invalidov. Mislim, da se od tedaj ni kaj dosti spremenilo, ovire so še vedno in ne vem, da bi kak paraplegik kdaj študiral na fakulteti za šport, so pa med študentje nekateri z drugimi kategorijami invalidnosti. Mislim pa, da proces odstranjevanja in preseganja ovir poteka prepočasi predvsem v nekaterih glavah. Ne gre samo za stopnice in preozka vrata.

Vidmar Igor V idmar


10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

V pralnici novomeške bolnišnice

V šestih urah lahko operejo tri tone perila K

olikokrat ste, predvsem bralke, doma nemočne stale pred kupom umazanega perila, ki je klical po pralnem stroju? Pa ne le po njem, pač pa še po vaših pridnih rokah, ki bodo oprano obesile, zlikale in presortirano zložile v omaro? In kaj, če bi bilo pred vami tri tone umazanih oblačil, posteljnine in drugega, količin, kot jih lahko dnevno operejo v novomeški bolnišnici? Ne bi bilo takšne groze, posebno še, če bi imeli na voljo sodobno pralno linijo, kot jo imajo v tamkajšnji pralnici, ki lahko v šestih urah opere kar tri tone perila. Še pred četrt stoletja so bolnišnično perilo prali v stari pralnici, ki je bila na internem oddelku. Perilo ni bilo centrifugirano, ožemati ga je bilo treba ročno, perice so morale delati v pralnici v gumastih škornjih in predpasnikih, perilo so sušile zunaj ob interni stavbi na dveh stebrih, vrv s perilom so dvigovale in spuščale ročno s pomočjo škripcev. Ko so pralnico preselili v sedanje prostore, so seveda dobili za tiste čase zelo sodobno opremo, a leta in pralna sredstva sta naredila svoje, uničila so inštalacijo in

Perilo je treba najprej razporediti.

Pralna linija je dolga 25 metrov in jo sestavlja več strojev ter naprav, ki so povezani v celoto.

opremo do te mere, da je v zadnjem obdobju, ko so prali v stari pralnici, voda iztekala tudi tam, kjer ne bi smela. “Z obnovo bolnišnične pralnice v letu 2007 so se pogoji dela zelo izboljšali, perice prav mokrega perila sploh nimajo več v rokah, poskrbeli smo za ergonomsko oblikovana delovna mesta, trenutno uvajamo

tudi telovadbo za sprostitev med delovnim časom,” pravi vodja pralnice Mira Tušek.

Nalo ž b a j e b i l a p rra ava ož ev o d l o č i tte Pred leti so slovenske bolnišnice sledile direktivi, da naj bi šle servisne dejavnosti iz bolnišnic, veliko se jih je za to odločilo, v Novem mestu pa ne in danes ugotavljajo, da je tako bolje, pravilnost odločitve pa se je potrjevala tudi v tistih dveh mesecih, ko so pralnico obnavljali in so morali prati drugje. “Na srečo je vodstvo bolnišnice prisluhnilo našim idejam o najsodobnejši tehnologiji, ki omogoča kakovostno pranje. A odločitev za zamenjavo opreme in popolno obnovo prostorov ni padla čez noč: kar pet let smo podrobno spremljali razmere na trgu, od tehničnih do ekonomskih. Resda je bila naložba vredna kar 1,35 milijona evrov, se pa tudi komercialno obnašamo in tržimo naše usluge. Pri tem ne gre za profit, pač pa za to, da smo obdržali delovna mesta in da

V pralnici je 25 zaposlenih, vodi jih Mira Tušek (v sredini).


NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

11

zmanjšujemo fiksne stroške,” prida Tuškova. V pralnici so obdržali dva klasična pralna stroja za 25 in 50 kilogramov perila, a večji del, kar 92 odstotkov perila, opere 25 metrov dolga pralna linija za pranje perila. Sestavlja jo več strojev ter naprav, ki so povezani v celoto: poševni nakladalni trak, sedemprekatni linijski pralni stroj, osuševalna stiskalnica opranega perila, dvižni transportni trak, prehodni taktni sušilni stroj, v katerem se perilo delno ali v celoti posuši, na koncu pa je sortirni trak perila. Vsake štiri in pol minute dajo v linijo 35 kilogramov umazanega perila, ki je oprano v dobre pol ure, torej tri tone perila v šestih efektivnih urah. Tako hitro pranje je mogoče, ker perejo s paro, ki se vbrizgava avtomatsko neposredno v sistem.

H i g i e n a i n kka a kko o v o sstt n a p rrv v e m m e sstt u Higiena je v pralnici izredno pomembna: tako sta umazani in čisti del ločena med seboj, prav tako se ne smejo križati transportne poti čistega in umazanega perila, higienski standardi pa so zahtevni tudi do zaposlenih: če kje, je namreč prav v bolniš-

Lani so v bolnišnični pralnici oprali 727 ton perila, letos bo številka nekoliko večja.

Iz sušilnega stroja pride suho ali na pol suho perilo.

nici izjemnega pomena čisto perilo, je pa novomeška bolnišnična pralnica dobila standard strokovne nege bolnišničnih tekstilij RAL -GZ 992/1, pogoje pa ima tudi za nadgradnjo v RAL-GZ 992/2. “Razkuževanje perila se izvaja s kemotermično dezinfekcijo. To pomeni, da se perilo pere pri 60 stopinj Celzija in primerno kemijsko obdela, tako da ni več potrebno pranje pri 90 st. C, kot smo bili vajeni v stari pralnici. Pri tem je nastal tudi velik prihranek energentov; pare in elektrike porabimo tretjino manj kot prej, plina in vode pa skoraj pol manj, del vode, s katero peremo, se tudi vrača nazaj v sistem. Tako se za pranje kilograma perila v pralni liniji porabi le 6,3 litra vode,” razlaga Mira Tušek. Kako je lahko bolnišnično perilo vedno tako čisto, belo, hkrati pa tudi mehko in brez vonja po mehčalcu? Uporabljamo profesionalno kombinacijo pralnih praškov – tenzidov, belil, encimov in dezinfekcijskih sredstev z avtomatskim dozirnim sistemom v pralne stroje. Dodane količine je treba

strogo spremljati in prilagajati glede na vrsto perila, vsa sredstva pa so certificirana, ekološka in manj agresivna kot včasih. Mehčalcev ne uporabljamo, vse peremo z mehčano vodo, temperatura vode na izpiranju je garant, da je perilo mehko. Mehčalcev namenoma ne uporabljamo, saj povzročajo pri zelo občutljivih ljudeh alergijo na koži.” Zahteve higienskih standardov so se z leti le povečevale, kar se odraža tudi na izmetu poškodovanih tekstilij. “V preteklosti je bila vedno cena merilo za nabavo, potem pa smo začeli delati sistematsko tudi na kakovosti tekstila in zaostrili strokovne zahteve javnih naročil. Tako smo prišli do zadovoljivih standardov, kakovost tekstila se je dvignila, s tem pa se je zmanjšala tudi količina izmeta in popravil,” prida Mira Tušek, ki v novomeški bolnišnici pokriva celotno oskrbo s tekstilom. “Vedno iščemo nove, boljše artikle. Tudi na tem področju so vedno novi izzivi in če želimo, da sistem deluje, ne smemo zaspati.” Besedilo in fotografije:

anja Gazvoda Tan ja Jakše Gazv oda

Likanje hlač – v nekaj sekundah.

In likanje rjuh.

Zalog opranega perila skoraj ni, saj se sproti obračajo.


12 12

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Soseska zidanica Božakovo

Nekdaj nuja, danes tradicija V

elikokrat je omenjeno, da je v okolici Metlike danes živa le soseska zidanica v Drašičih, kar pa ne drži. Res so znali Drašičani sosesko zidanico potem, ko je kot vinska banka začela izgubljati svoj prvotni namen, uspešno vključiti v turistično ponudbo in je zato bolj znana. A še vedno uspešno živi tudi soseska zidanica na sosednjem Božakovem.

V 19. stol. je bilo v okolici Metlike 17 soseskih zidanic, a jih je večina zamrla. Kot rečeno, med slednjimi ni božakovske. Božakovčani se celo pohvalijo, da njihova soseska zidanica nikoli ni prenehala z delom, tudi med vojno vihro ne. Sicer pa odpiranje soseskih zidanic povezujejo z gradnjo podružničnih cerkva in to drži tudi na Božakovem. Na enem od oltarjev v vaški cerkvi sv. Marije Magdalene je letnica 1856, zakristijsko omaro pa je leta 1855 izdelal Mihael Horvath. To je sicer že druga cerkev v vasi. Prva je bila omenjena že leta 1334. Na portalu soseske zidanice pa je zapisano “Občinsko zberališče Božakovo 1852”.

N i h čče e n i p rro o p a d e l z a rra adi e zidanice s o s e s kke Od nekdaj je bilo v soseski zidanici okrog 50 članov. Še pred nekaj desetletji so imele vinograde prav vse božakovske domačije. Pred trtno ušjo, ki je razsajala konec 19. stol., so zasadili vinograde na južnih legah okrog vasi, še danes pa je v gozdovih, ki so pozneje zarasli vinogradniške lege, videti prekopano zemljo ter divje trte. Danes ima

tretjina božakovskih domačij vinograde okrog Drašičev, tretjina na hrvaški Vivodini, tretjina pa jih nima. Po pripovedovanju Jožeta Nemaniča, predsednika soseske zidanice, je bilo najbolj živahno v njej po drugi svetovni vojni. Takrat se je popilo veliko vina. Precej so ga po grlu pognali tudi Božakovčani, ki so sicer živeli v Ljubljani in so prihajali na obisk v rodno vas. Sicer pa je bila soseska pomembno vaško zbirališče. Možakarji so jo obiskovali ne glede na to, ali je doma že zmanjkalo vina ali ne, saj v vasi ni bilo ne trgovine ne gostilne. “V marsikateri družini, iz katere je gospodar pogosto zahajal v sosesko, so jo ženske in otroci preklinjali. Ampak pitje je bilo vsaj vsem na očeh. A tudi nihče ni propadel zaradi soseske, jeseni pa so vedno vsi vrnili vinske dolgove, saj bi jih bilo sicer gotovo zelo sram,” pravi Nemanič.

D a n e s n e l e z a m o š kke e Zapitek, ki so ga na Božakovem vedno zapisovali v knjigo in ne na rovaš, so morali pivci vrniti s 50-odst. obrestmi, zraven pa - odvisno od potreb - plačati še članarino v

Jože Nemanič (levo) in Stevo Ladika nazdravljata v soseski zidanici, ki poleg številnih srečanj pripravi tudi pet najpomembnejših dogodkov v vasi.

Sosesko zidanico so zgradili v bližini podružnične cerkve.

obliki 10 do 20 litrov mošta. V najboljših letih se je zbralo tudi 5.000 litrov vina na leto, s katerim je bilo potrebno še posebej previdno kletariti, saj je prišlo iz okrog 50 kleti. Biti kletar, ki so mu iz soseskinega denarja pripadali usnjeni čevlji, je bila nekdaj velika odgovornost in čast in tako je tudi danes. Kako pomembna je bila soseska zidanica nekdaj za vaščane, pove tudi podatek, da so v petdesetih letih prejšnjega stoletja obnovo zvonika plačali zgolj iz soseske blagajne. “In ni šlo za majhen denar, saj bi z njim lahko kupili štiri pare volov. Poleg tega so vaščani iz soseske blagajne skrbeli za cerkev, kapelico, poljske poti, pogrebe članov soseske in sosesko zidanico. V njej pa je bila v spodnjih prostorih poleg vinske kleti še shramba za učitelja, v zgornjih pa stanovanje za učitelja. Pozneje pa je v tem stanovanju začasno živelo tudi nekaj družin, ko so obnavljale svoje hiše,” pripoveduje predsednik. Danes je osnovni namen božakovske soseske zidanice ohranjanje tradicije. Nekateri izmed članov, ki prihajajo z Božakovega, Rakovca in Želebeja, namreč sploh nimajo vinogradov. “Najpomembnejše je, da ohranimo skupnost in da vas funkcionira. Razveseljivo je, da je med ljudmi vse močnejši čut do tradicije. Seveda pa iz soseske blagajne še vedno obnavljamo in vzdržujemo cerkev in zidanico ter prispevamo 100 evrov ob smrti člana,” je zadovoljen Nemanič. Kletar Stevo Ladika, ki danes kletari z okrog 400 litri vina, odpre zidanico vsako nedeljo, ko se v njej zberejo možakarji. Lahko pa pridejo tudi ženske, saj zidanica danes ni več posvečeni kraj zgolj za moške. Besedilo in fotografiji:

Bezek ek-Jakše Mirjam Bez ek -Jakše


NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

13

Rovišče pri Studencu

Po rovih bežali pred turškimi vpadi G

ručasta vas ob cesti Studenec–Raka v rahlo nagnjenem in strmem pobočju, ki se spušča proti potoku Račni, ima pripadajoče zaselke Mlada Gora, Stara Gora, Straža, Zastraža, Vrsa, Zabreza in Grubelca. Na zahodu je Roviščansko polje, njive na severu, med katerimi vodi krajevna cesta na Hudo Brezje, imenujejo Gomile, po vsej verjetnosti, ker so tamkaj odkopali halštatske gomile. V Roviščah stoji sredi pokopališča cerkev sv. Urha, značilna podružnica iz 17. stoletja s pravokotno ladjo in baročnim zvonikom. Med 2. svetovno vojno so leta 1942 Nemci domačine izselili in tod namestili Kočevarje. Najstarejši vaščan, 87-letni Mirko Zalokar, ima še zelo dober spomin in nam je ob pomoči vnukinje Marjane Zalokar odstiral zanimivosti iz življenja Roviščanov. Marjana je absolventka Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru in razmišlja, da bi postala turistična vodnica za Evropo. Da je naselje zelo staro, pričajo rimska cesta in keltski ostanki. Graščina je bila na Tičnici pri Roviščah še pred vpadi Turkov. Graščaki so bili italijanskega porekla, imenovali so se Arfo Amigoni, potomci Amigonijevih še živijo. Listine, najdene na Dunaju in v Gradcu, pričajo o gradu Vogelberg pri Roviščah. Iz časa Turkov se je ohranilo še veliko imen. Rovišče so dobile torej ime, ker so bili speljani rovi od graščine na Tičnici do Zavratca, kjer so bila vrata.

Marjana in Mirko Zalokar

Rovišče pri Studencu

Iz Zastraže so vaščani - stražarji opazovali okolico in opozarjali, če so prihajali Turki. V 16. stoletju naj bi vaščani odbili napad Turkov in v gozdu, pri lovski koči, na te hude boje, v katerih je bilo prelito veliko krvi, še danes opominja na to ime Krvava luža, kamor naj bi Turki metali ljudi. Tri njive pri Roviščah se imenujejo Krivica, ker so tam pretežno graščaki sodili svojim podložnikom. S to prakso pa naj bi nadaljevali na isti lokaciji tudi Turki. Zalokar pravi, da se sicer ve, da so Rovišče dobile ime po rovih, ki so jih zgradili, da bi ubežali pred turškimi vpadi, potekali pa naj bi od sedanjega bifeja proti Hudemu Brezju in lovski

koči. Na vprašanje, ali so še kje vidni ostanki rovov, pa odvrne: “Zdaj je vse to že tako razkopano, da niti vrag ne najde. Ko sem še jaz hodil v šolo, smo se učili o turških vpadih. Zdaj niso vidni niti rovi niti gomile, čeprav naj bi bila najvišja visoka kar okrog tri metre.” Mirko se spominja tudi dveh mlinov ob potoku Račni, ki izvira na njihovem posestvu in se izliva v reko Krko. Cerovškov je propadel, kljub temu da je bilo v družini kar 11 otrok, a so šli po svetu. Po Zalokarjevih besedah še deluje Černetov mlin, do katerega pa je bliže z Brezovega kot s Studenca oziroma iz Rovišč. Pred vojno so se Rovišče imenovale Roviše, še prej, v stari Jugoslaviji, pa zaradi revščine le na pol v šali – ciganska vas. “So rekli, da bi z eno vžigalico lahko požgal celo vas. Tako gosto je bila naseljena naša vas, pa skoraj vse hiše so bile s slamo krite. Le tri ali štiri hiše so imele opečno oz. betonsko kritino, to so bile Ratajčeva, Bizjakova in naša hiša, ki smo jo prekrili leta 1929,” razlaga Zalokar. Zalokar, ki je 63 let zaprisežen pripadnik zelene bratovščine, je družaben človek in še vedno, navkljub visoki starosti, dobro pozna utrip v vasi. Pravi, da je samo v Roviščah 71 hiš. Skratka, gre za sorazmerno veliko vas. “Med vojno, ko smo bili izgnani, so nam Nemci pobrali šest glav živine in jih odpeljali na Senovo. To je povedal kovač Novak, ki je ostal na Studencu. Konja je pa zadržal nemški poveljnik – “ferbolter”. Imeli smo nove komate in so mu bili všeč,” pravi Mirko. Trnova pot izgnanstva je zaznamovala številne družine v teh krajih. Besedilo in fotografiji:

ercc PPaav el PPer er


14 14

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Maša Udovč, plesalka hip hopa

Mokronoška gumijasta deklica O

b pogledu na Mašo človeka kar zasrbijo pete. Kako lahkotno drsi in se giblje po plesišču, koliko energije je v njenih gibih in ne nazadnje, kako enostavno je videti vse skupaj. A hitro postane jasno, da je v ta ples vloženo veliko truda, časa in če hočeš biti dober, na nek način postane kar način življenja. Hip hop je tako že pred leti postal velik del življenja Maše Udovč iz Sv. Vrha pri Mokronogu, ki bo 1. aprila dopolnila 11 let.

Domačini so sila ponosni na “mokronoško gumijasto deklico”, kot je Mašo poimenoval znani vsestranski kulturnik Stane Peček. Kjer koli nastopi, pa najsi bo to na šolskih prireditvah, zabavnih ali občinskih, so nad njenim plesnim znanjem preprosto navdušeni. “Tudi v šoli med odmori ali po pouku sošolcem zaplešem in pokažem kakšne nove gibe,” je zgovorno pridala petošolka Maša. Glasba in nastopanje sta ji očitno v krvi, saj prepeva tudi v šolskem zboru, igra v šolski lutkovni skupini Federčki, učila se je igranja na violino, to je na stran dala ravno zaradi plesa, zadnje čase pa jo oče, ki igra nekaj inštrumentov, poučuje kitaro.

P l e s a t i z a čče e l a p r i šštt i r i h Da je Maša z dušo in srcem zapisana plesu, je kriv Robi Grmek, še danes njen plesni učitelj in mentor, ki je pred leti tedaj še v okviru Plesne šole Pan vodil plesni tečaj v mokronoškem vrtcu. Njegovemu budnemu očesu Mašin talent ni ušel in povabil jo je v šolo, kjer se je z veliko zagnanosti začela učiti prvih korakov hip hopa. Zaradi svoje mladosti se še ni mogla udeleževati velikih tekmovanj, je pa pridno nabirala izkušnje med nastopi po Sloveniji in se v plesni sezoni 2005/2007 le pridružila tekmovalni skupini plesalcev. Leta 2007 je Grmek ustanovil Plesni studio Novo mesto in Maša je

z veseljem sprejela njegovo povabilo, da se mu pridruži, saj sta v tem času postala prava prijatelja. Za Grmeka, ki je že vrsto let član hip hop skupine Kazina, ta sodi v svetovni vrh plesnih show skupin, sta obilo pohvalnih besed našla tudi Mašina starša Erika in Aleš. Ničkolikokrat jim je šel na roko in Mašo odpeljal na trening v dobre pol ure vožnje oddaljeno Novo mesto ali pripeljal nazaj. “Treninge ima dvakrat tedensko, pred tekmovanju pa tudi po petkrat na teden po dve uri. Vse skupaj postane zelo zahtevno, saj mora Maša za vsako kategorijo, v kateri nastopa, imeti drugo koreografijo oziroma plesno točko. Nastopa pa v štirih – hip hop solo, hip hop pari, hip hop male skupine, ki ima do sedem plesalcev, in hip hop fomacije, v kateri je do 24 plesalcev,” je pojasnila Erika. Maša je v teh nekaj letih dosegla lepe rezultate, naj jih omenimo le nekaj: v plesni sezoni 2006/2007 prvo mesto na državnem prvenstvu v show plesih med pionirji v paru s Andražem Gruljo, mali skupini in formaciji, na svetovnem prvenstvu 7. mesto v formaciji pionirji … V sezoni 2007/2008 na državnem prvenstvu med pionirji 1. mesto s formacijo, 2. mesto z malo skupino, četrto s soplesalko Klaro Poljšak in 6. mesto v solo plesu, na svetovnem prvenstvu pa 4. mesto s formacijo. Zadnje veliko tekmovanje je bilo lansko

Maša v elementu

evropsko prvenstvo lani, kjer so v pionirski veliki formaciji osvojili 2. mesto. Na nedavnih kvalifikacijah za državno prvenstvo pa si je Maša z 2. mestom v solu priplesala uvrstitev na letošnje državno prvenstvo. Za prvih deset let življenja ni slabo, kajne?

Tu d i sstt a r š a d rrž ž aav vna p rrv v a kka a v hip hopu Pri Udovčevih se ni le Maša okitila z nazivi državnih prvakov, tudi Erika in Aleš nista od muh. Lani sta namreč z malo skupino osvojila naslov državnih prvakov seniorjev. Resda so bili edina skupina v konkurenci, a naziv ni prav nič manj sladek. “Šlo je za stavo: če bosta v Radovljici maja 2007 Maša in njena skupina (mala formacija) postali državni prvaki, bomo tudi očetje in mamice začeli plesati hip hop. Besede nismo smeli požreti in potem se nas je zbralo sedem, ki smo pridno trenirali. Da ne boste mislili, da je enostavno; celo telo je v pogonu in po desetih minutah smo bili premočeni do kože. Šele od takrat nama je jasno, zakaj je Maša ‘ena sama mišica’,” sta smeje razlagala Erika in Aleš, Maša pa hitro dodala, da je bila nanje zelo ponosna, čeprav so se kar veliko motili. S plesom pa Maša ni uspela okužiti svoje pet let starejše sestre Urške. Ona se je zapisala najpomembnejši postranski stvari na svetu – nogometu in bi rada postala športna novinarka ali športna pedagoginja. Maša se v prihodnosti vidi v vlogi plesnega učitelja, za odločitev, katera srednja šola bo zanjo prava, pa je še nekaj časa. Sedaj je zadovoljna v mokronoški osnovni šoli, za katero pravi, da imajo posluh za otroke in starše. Besedilo in fotografiji:

Aleš, Maša in Erika Udovč

Mojca Mo jca Žnidaršič


PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

15

Pri družini Katje Ceglar in Aleša Suše

“Za najbližje si je treba vzeti čas” D

ružina je za direktorico krškega kulturnega doma Katjo Ceglar in dolgoletnega saksofonista Big Banda RTV Slovenija Aleša Sušo, ki sta v poklicnem življenju tesno povezana z glasbo in kulturo, oaza miru in sreče. Službo zato po koncu delovnega časa puščata pred vrati svojega prijetnega stanovanja na Vidmu, kamor sta nas povabila, in svoj prosti čas raje posvetita 7–letni Maši in 9–letnemu Tiborju, ki sta tako kot njuna starša zelo ustvarjalna. Ob vedno hitrejšem tempu življenja imajo številni starši težave z usklajevanjem službenih in družinskih obveznosti. V preteklosti sta imela podobne skrbi tudi Aleš in Katja, vendar pa so se, kot pravita sama, z rojstvom njunih otrok spremenile tudi njune prioritete. “Vsak pride v življenju do tega, da mu začne primanjkovati časa. Ko se je to zgodilo tudi meni, sem si začel zmanjševati obveznosti. Večino stvari, s katerimi se ukvarjam ljubiteljsko, poskušam sedaj narediti na vlaku na poti v Ljubljano,” rešitev pojasni saksofonist, ki se vsak dan vozi v službo v prestolnici. Podobnega mnenja je tudi Katja, ki je po izobrazbi sicer umetnostna zgodovinarka, vendar pa se z izzivi, ki sodijo k temu pokli-

cu, ukvarja le še izjemoma. V ospredju je namreč njena vloga direktorice krškega kulturnega hrama, ki je ob njenem prihodu doživel kar nekaj sprememb. V avli kulturnega doma je namreč začel delovati klub, v okviru katerega potekajo številni zanimivi koncerti, nedavno pa je v praksi zaživela tudi prodajna galerija, v kateri so ljubiteljem umetnosti na voljo dela številnih znanih in manj znanih ustvarjalcev.

Ve g e o kko ot način ett a r iijj a n sstt v vo ž i v lljj e n njj a Ob umetnosti in kulturi pa dolgoletna partnerja Aleša in Katjo druži tudi podoben pogled na življenje. Pred šestimi leti sta se tako odločila za vegetarijanstvo, svoje od-

Mašo na klavirju včasih spremlja tudi očka Aleš, družinski glasbeni trio pa dopolnjuje še Tibor na saksofonu.

ločitve pa do danes nista obžalovala. “Za vegetarijanstvo sva se odločila iz različnih razlogov. Najprej so bili etični, sedaj pa je to enostavno postal način življenja,” razloži direktorica krškega kulturnega doma, ki poleg drugačnega načina prehranjevanja za svoje telo skrbi tudi z vsakodnevno meditacijo. K drugačnemu pogledu na življenje pa spada tudi okoljevarstvo, kateremu je že od otroških let zapisan Aleš, ki je tudi član društva Zeleni krog. “Že v osnovni šoli me je zanimalo mesto in okolje, v katerem živim in kaj bo z njim v prihodnosti. Če greš danes na sprehod po Krškem, si lahko razočaran. Krško nam namreč tako kot tudi druga posavska mesta ne nudi neke kakovosti življenja, ker so prioritete drugje, na primer v nakupovalnih centrih,” meni glasbenik, ki v gospodarski krizi vidi priložnost za korenitejšo spremembo način življenja in za prevrednotenje potrošniške družbe. Zakonca Ceglar – Suša tako bolj kot v neprestani gonji za materialnimi dobrinami smisel življenja vidita v drobnih pozornostih in dobrih medčloveških in družinskih odnosih. “Za najbližje si je treba vzeti čas,” preprosto pove Katja, ki se že veseli bližajočega poletja. Takrat se namreč celotna družina že tradicionalno z avtodomom odpravi na morje, kjer si napolnijo baterije in uživajo v skupnih trenutkih. Besedilo in fotografiji:

An ja K erin Anja Kerin

Družinska fotografija bi bila popolna, če na njej ne bi manjkal Tibor, ki ga ob našem obisku ni bilo doma.


16 16

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Božidar Verbe

Božidar ima rad palčke B

ožidar Verbe pravi, da gre rad v hribe, kjer je zrak bolj čist in polnejši. Je dober športnik, redno hodi v savno, njegova hrana je izbrana in prečiščena, take so tudi njegove misli. Skratka, skrbi za svoje telesno in psihično zdravje. Povezanost z naravo je zanj zelo pomembna, zato si je za svoj novi dom izbral podeželje. Hiša, ki jo imata s partnerico v najemu blizu Trebnjega, pa je na prvi pogled “v nasprotju” s tem krepkim moškim srednjih let, saj je okoli nje in v njej polno palčkov. “Podobe teh čudovitih bitij me spremljajo še iz otroštva. S palčki in drugimi simboli si ustvarjam svoj svet, v katerem se dobro počutim, saj me razveseljujejo in varujejo.” Vendar gredo njegove nevidne niti ne le do palčkov in drugih vilinskih bitij, ampak prav do središča ljudi.

V s e b o lljj s m o s e n z i b i l n i Da je prav posebno senzibilen, je spoznal po nesreči, ki mu je odprla nov pogled. Ne da bi posebno iskal, so mu nasproti prihajala spoznanja, ki so ga popeljala na pot zdraviteljstva. Prisluhnil je svojemu notranjemu glasu, ki mu je vse glasneje šepetal, da je moč v njem samem. Seveda je moral čez mnoge preizkušnje, ki jih pravzaprav ni nikoli konec. “Ljudje postajamo vse bolj senzibilni; vse pogosteje zaznamo energijo drugega človeka in to, ali smo z nekom zares usklajeni. Duše, ki si pripadamo, se začutimo, se zaznamo. Je pa hkrati tudi res, da se nas vse bolj dotaknejo tudi negativnosti, da nevede sprejemamo sovražne misli, ki nas peljejo lahko celo v bolezen.”

Pravi, da srečuje veliko uročenih ljudi, ki prihajajo k njemu po pomoč, ne da bi se zavedali, kaj je povzročilo njihove težave. Tako, kot se tudi ljudje, ki pošiljajo negativnosti, ponavadi ne zavedajo, kako negativno njihovo sovraštvo in jeza vplivata na njih same, še bolj pa na ljudi, ki so jim zle misli namenjene. Vse to zveni precej neverjetno, toda zahvale tistih, ki so se pozdravili ali pa rešili velike more, so številne in zelo resnične. Božidar ima veliko takih zahval.

K a kko o celo v i tto o pomagati ov lj u d e m Pravi, da na področju zdraviteljstva dosega lepe uspehe in da ga obiskujejo ljudje različnih profilov in od vsepovsod. Pogosto

se pogovarja z ljudmi, ki delajo v medicini, saj sodobnega zdravnika zanima človek v celoti, ne le parcialno; Božidar pa ima bogate izkušnje glede pogleda v človeka. “Skozi dolgoletno prakso sem prišel do določenih zaključkov, kako celovito pomagati ljudem. Sprva sem se ukvarjal z reikijem, ki mi je bil tako rekoč podarjen, kasneje pa sem ga dopolnjeval tudi z drugimi metodami. Izkušnje so oblikovale moj način dela in nadvse sem hvaležen za to,” pravi. Veliko mu pomeni molitev, ki je hkrati meditacija. V njej najde marsikateri odgovor ali pa potrditev svojega pristopa.

J o kk,, k i z d rra av i Primerov je veliko; nenavaden je primer moškega z nekaj klasičnimi težavami, ki “sodijo” k letom po abrahamu. Toda na terapiji, ki je potekala sicer mirno, prijetno in brez besed, je začel spontano jokati – postopno se je iz hlipanja razvil glasen in neustavljiv jok, kar je trajalo kar nekaj časa. Povedal je, da že več kot 30 let ni jokal in da se končno počuti na nek način osvobojenega in srečnega. “V dušo zaklenjene žalosti in travme nas tiščijo in bolijo, zato je treba odpreti ventile in izpustiti svoja čustva, svoje bolečine, sicer zbolimo. Ko odpremo zamaške, telo zadiha iz svojega žarišča, kjer sta doma zadovoljstvo in zdravje.” Dobre izkušnje ima tudi s človekom, ki se je vdal alkoholu, pa se je že po nekaj srečanjih z Božidarjem začel spreminjati. Dejal je, da v sebi zopet čuti zadovoljstvo in da je potreba po alkoholu izginila …

Ho e r j aav vici ojj a p o žže Dvakrat na leto organizira Božidar Verbe tudi hojo po žerjavici. “Od nekdaj nosi človek v sebi potrebo po očiščevanju in ogenj je pri tem najmočnejši. Daje nam moč in posebno izkušnjo, saj lahko z močjo svojih misli presežemo zakone fizike. Hoja po žerjavici, ki ima okoli 800 stopinj Celzija, je živ dokaz za to.” Prav čistost (misli, telesa, hrane, okolja – vsega skratka) je pri Božidarju izhodišče njegovega dela. Zato je toliko v naravi, zato veliko moli in zato pravi, da iskreno želi dobro delati za ljudi. “Pri mojem poslanstvu je to najpomembnejše.” Besedilo in fotografiji:

Lidija Ježž Lidi ja Je


ZANIMIVOSTI


18 18

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Pri zadolževanju smo previdnejši “Pogoji kreditiranja za fizične osebe ostajajo povsem enaki, kot so bili v veljavi do sedaj. Zato ne držijo trditve, da je kreditiranje precej omejeno, in tudi politika kreditiranja se ni spremenila,” pravi direktorica podružnice NLB Dolenjska in Bela krajina mag. Alenka Janžekovič Kavšek. Z medijskim opozarjanjem na krizo, ki je zajela svet, pa so postali sami kreditojemalci bolj previdni pri zadolževanju. Apetiti so se torej zmanjšali in pristali smo na realnih tleh: če so se v preteklosti ljudje odločali za maksimalne možne zneske posojil – toliko, kot so to dovoljevali mesečni prihodki -, se sedaj zadolžujejo le za nujne oz. potrebne zneske. Dinamika kratkoročnih kreditov je sicer enaka kot v času pred recesijo, zneski zadolževanja pa se zmanjšujejo. Dinamika dolgoročnih kreditov pa je bila skozi zimski čas nekoliko upočasnjena, sicer pa tudi pretekla zimska obdobja kažejo podobno sliko. Dolgoročni krediti so ponavadi vezani na stanovanjsko kreditiranje; stanovanjska gradnja in obnova pa se obudita spomladi in zato je v toplejših mesecih pričakovati tudi povečano število tovrstnih dolgoročnih kreditov. Če se bo seveda spremenila tudi slika na trgu nepremičnin, saj tako kupci kot prodajalci čakajo na jasnejše cene stanovanj. Torej je bilo sovpadanje začetka

recesije in zimskega obdobja, ki je za stanovanjske kredite vedno manj zanimivo, povod za prehiter zaključek o zamrznitvi kreditiranja, meni mag. Alenka Janžekovič Kavšek.

I n čče e izgubim službo – k a kko o s k rre e d i tto om? Glede na vse bolj odgovoren odnos posameznika do zadolževanja se ti pri najemanju kreditov v banki tudi bolj poglobljeno zanimajo za vse možnosti. NLB je bila vedno zelo restriktivna pri oceni kreditne sposobnosti. Razlog za “strogost” je bil na eni strani zagotavljanje vračanja kredita, kar je v interesu stranke in banke, na drugi strani pa tudi ohranjanje ustrezne ravni življenjskega standarda kreditojemalca kljub zadolžitvi. “Zato se v času recesije še nismo srečali z večjimi oz. težjimi primeri, ko morda nekdo ne bi bil sposoben redno poravnavati svojih obveznosti. Se pa ljudje vse bolj zanimajo glede stanja kredita in števila obrokov. Tisti, ki so v strahu glede delovnega mesta, se tudi preventivno pozanimajo, kakšne so poti reševanja v primeru, če izgubijo zaposlitev. Pri tovrstnih težavah je dobro, da se ljudje čim prej oglasijo v svoji banki, da skupaj poiščemo rešitev,” pojasnjuje direktorica. NLB ima med možnostmi tudi podalj-

Alenka Janžekovič Kavšek

šanje roka odplačila kredita, kar posledično pomeni zmanjševanje višine mesečne obveznosti. Toda če se stranka oglasi potem, ko je izpustila že nekaj mesečnih obrokov, je stanje bistveno težje reševati. V NLB vsak tak primer obravnavajo individualno in skupaj poiščejo pravo rešitev.

Zav aro anje kredit edito Za v ar o v an je kr edit ov Vsak kredit mora biti zavarovan – pri zavarovalnici, preko kreditno sposobnih porokov, z zastavo nepremičnine, denarnih sredstev ali vrednostnih papirjev. Pri višjih kreditih je za stranko lažje in boljše, da te zavaruje z zastavo nepremičnine. Pri manjših kreditih pa prideta v poštev prvi dve možnosti. “Kreditojemalcem priporočamo tudi življenjsko zavarovanje, ki omogoča, da ob smrti svojci nimajo nobenih obveznosti do banke. Kar nekaj takih primerov smo že imeli in svojci se seveda ob dejstvu, da se je kreditojemalec odločil za tako preudarno zavarovanje, pošteno oddahnejo. Ta oblika je seveda namenjena prav njim, saj bi v nasprotnem primeru banki morali poravnati vse obveznosti.”

P ove č a l o s e j e v a rrč čeva n va njj e

Slika je simbolična.

Kreditna dejavnost poteka nemoteno, le previdnost tistih, ki najemajo kredite, se je precej povečala. Ob bolj preudarnem ravnanju z denarjem pa se je povečal tudi obseg varčevanja. “Možnosti postopnega, mesečnega varčevanja se pričnejo že z 20 evri in ugotavljamo, da je precej zanimanja za to obliko. Za posamezne oblike varčevanja pa se pogosto odločijo tudi tisti, ki so odplačali kredit in del obroka ali pa celoten znesek, brez katerega so se navadili prebiti mesec, spremenijo v varčevanje,” še doda direktorica Podružnice NLB Dolenjska in Bela krajina.


AVTO TIMES PREDSTAVLJA


20 20

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Kakovostna streha – varna zaščita hiše V podjetju Strehca, d.o.o., ki se ukvarja s prenovo in sanacijo streh, so predstavili nekaj novosti. Med najpomembnejšimi so dodelane možnosti za obnovljive vire energije. To subvencionira tudi ministrstvo za

okolje in prostor in tudi zato je med naročniki vse več zanimanja za take rešitve. Gre za sončne kolektorje, ki so tako rekoč nevidni in nemoteči, saj so zliti z linijo strehe. Včasih so bili sončni kolektorji pritr-

jeni z nosilci, zato so »štrleli« nad streho, kar je bilo moteče tako glede funkcionalnosti kot tudi vizualno. »Obstajata dva sodobna sistema montaže solarnih kolektorjev, in sicer: Velux sistem, kjer je kolektor vgrajen v streho kot strešno okno in daje tudi videz strešnega okna, ter sistem Bramac, ki ima dimenzije kolektorjev funkcionalno prilagojene svojim strešnikom. Tako se ti dobesedno «utopijo« v streho in so povsem nemoteči. Pri podjetju Strehca nudijo celotno izvedbo – od svetovanja pa vse do izvedbe solarnih kolektorjev, vključno z dobavo zbiralnika tople vode, imenovanega zalogovnik. Ta hrani toplo vodo, ki je sproti ne uspemo uporabiti. Po montaži celostne rešitve je na koncu potreben le še priključek na centralno ogrevanje in zadeva je končana.

M a tteriali eriali za klepar o kleparss t v vo

Delo na strehi

Pri kleparskih materialih prihajajo vse bolj v ospredje materiali z dolgo življenjsko dobo, ki so tudi ekološko neoporečni. Eden od takih materialov je rheinzink, ki ima veliko odličnih fizikalnih lastnosti, še zlasti pa ima precej daljšo življenjsko dobo od klasičnih kleparskih materialov.


POSEBNA PRILOGA S t rrešnik ešnik za nižji naklon in eha r a v n a sstt rre Pri strešnikih se uveljavljajo novi, sodobni materiali, ki so okolju prijazni in so hkrati zelo vzdržljivi. Pri podjetju Bramac so izdelali nov strešnik, primeren za strehe, ki imajo od 7 stopinj naklona. Pri takšnih strešnikih je še zlasti pomembna strokovna in kakovostna vgradnja; to pa lahko zago-

priloga dolenjskega lista

tovi le strokovno usposobljen krovec z licenco. Ob tako izpolnjenih pogojih bo podjetje Bramac izdalo sistemsko garancijo za celotno streho, in sicer za obdobje petnajstih let. Vse več je objektov z ravnimi strehami, ki zahtevajo posebne rešitve. V Strehci opozarjajo, da je vsaka taka streha izdelek zase in jo je treba tudi posebej obravnavati – glede na potrebe, lego, okolico, podnebne danosti itd. Za ravne strehe se veliko upo-

21

rablja PVC kritine, ki so varjene na topli zrak. Podoben in vse pogosteje uporaben je tudi sintetični material, ki je podoben kavčuku, saj spominja na gumo. Pri ravni strehi je še poseben poudarek na izolaciji ter seveda na lastnostih posameznega materiala, ki mora biti najkakovostnejši. Pri ravni strehi ne bi smele stranke iskati najcenejše, ampak najbolj kakovostne rešitve. Pomanjkljivost cenejših materialov se pokaže


22 22

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

kasneje, saj ti niso dovolj odporni na UV sevanje in se sčasoma pojavijo sicer skoraj nevidne razpoke, ki pa vendarle povzročijo, da začne streha puščati oz. ni več funkcionalna. Streha je pri hiši tolikšnega pomena, da se je je treba lotiti zares preudarno in zelo strokovno. Glede na podnebne spremembe oz. ujme se je treba še toliko bolj odločati za kakovostne materiale in izvedbo, saj si le tako lahko zagotovimo ustrezno zaščito in varnost.

L. J.

Streha od blizu


DRUŽINSKI KOTIČEK


5SJNP EE 1SJKBUFMKFWBDFTUB 5SFCOKF

VRTNARSKI KOTIฤŒEK

*OUFHSJSBOJ TUSFnOJ GPUPOBQFUPTUOJ TJTUFN 5SJNP &DP4PMBS 17 KF TFTUBWMKFO J[ TUBOEBSEOFHB QBOFMB 4/7- UFS UBOLFHB GPUPOBQFUPTUOFHB NPEVMB +F NPEFSOB BSIJUFLUVSOB SFnJUFW LPSJnยบFOKB TPOยบOF FOFSHJKF6QPSBCMKBCSF[QMBยบOJ USBKOPTUOJWJSFOFSHJKF

TPODF

53*.0&$040-"317 &/&3 (*+"/"

0,0-+613*+";&/j&45&54,*j7"3ยš&/j-")&,j53%&/

* 3"7&+&&/&3(*+"13*)0%/045 7FยบJOGPSNBDJKOB &FDPTPMBS!USJNPTJ *XXXUSJNPTJ


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

25

Izkušnje ustvarjajo kakovost Marjan Cugelj iz Družinske vasi zelo dobro pozna program PVC oken in vrat. Bil je kooperant Interalte, ki je zaradi kakovosti uživala v širšem slovenskem prostoru velik ugled na svojem področju. Toda žal je šlo podjetje v stečaj, znanje in dobrodošle izkušnje pa je Marjan Cugelj nato prenesel v svoje lastno podjetje Remc. Veliko strank, ki jih je spoznal še preko dela za Interalto, se je vračalo k njemu. Poznajo ga kot odgovornega človeka, kar je pri obrtniškem delu zelo pomembno. PVC okna in vrata so zaradi odličnih lastnosti, kot so toplotna in zvočna izolacija ter lep videz, hitro dobila svoj prostor in zagovornike. “Poleg že omenjenih lastnosti pa je treba poudariti tudi enostavno vzdrževanje, saj je treba le okovje občasno namazati. Za vse ostalo je dovolj mokra krpa. Zato se tako pri novogradnji kot tudi pri sanaciji oken in vrat na starih objektih ljudje odločajo za vgradnjo PVC oken in vrat. Delo je hitro in čisto opravljeno, za naše izdelke pa dajem tudi desetletno garancijo,” pripoveduje Marjan Cugelj. Seveda pa se PVC okna in vrata med seboj tudi razlikujejo. Pomembnih je več lastnosti - kakovost plastike in stekla, profili, mehanizmi in kakšne zaščite oken lahko zagotovimo. “Plastika, ki jo uporabljamo, je uvožena iz Nemčije, kjer je tudi izdelana. Vse več je namreč evropskih uvoznikov različnih materialov, ki so izdelani na Daljnem vzhodu in pogosto niso dovolj kakovostni. Če niso vsi vgrajeni materiali kakovostni, pa tudi celoten izdelek ne more zadostiti vsem zahtevam oz. pričakovanjem,” opozarja naš sogovornik. Vsi vgrajeni materiali morajo ustrezati pričakovanim standardom, vključno z UV zaščito, ki varuje, da okvirji okna ne spremenijo svoje barve zaradi sončne svetlobe. Od debeline stekla v oknu je v veliki meri odvisna stopnja zvočne in toplotne izolacije. Za PVC okna je ta najmanj 4 mm, lahko pa so tudi močnejša oz. debelejša, za kar se odloča vse več strank. “Za naša okna iz Rehau Bril-

da ugoditi različnim okusom. Veliko njihovih projektov je povezanih tudi z zapiranjem balkonov in spreminjanjem le-teh v lože. Tudi v tem programu se stranke odločajo za čiste in enostavne linije, ki poudarjajo eleganco.

Vhodna v a rrn n o sstt n a v rra a tta a va

Marjan Cugelj

liant-Design, ki jih vgrajujejo tudi v energetsko varčne hiše, je uveljavljen tako imenovan polkrožni dizajn na močnejših profilih, kar omogoča tudi lepšo obliko. Pomembna lastnost pa je tudi, da je omogočeno zračenje pri tako rekoč zaprtem oknu.”

PV C in lesena okna VC Včasih so bila popularna okna s “križi” ali vitraži, zdaj pa je takih naročil vse manj. Stranke se pri novih hišah in pri sanaciji starih odločajo za gladka okna. Pri obnovi starejših hiš stranka ponudi rešitev, ki omogoči na prvi pogled enak videz oken, prinaša pa vse nove kakovosti teh; na zunaj so okna lahko v zvesti imitaciji različnega lesa, na notranji strani pa bela. Enako velja za PVC vhodna vrata, vendar se veliko strank raje odloči kar za belo izvedbo. Sicer pa je na izbiro več barv in tako se

PVC vhodna vrata prinašajo veliko prednosti - sodoben dizajn, enostavno vzdrževanje in čiščenje, kakovostno izolacijo in visoko stopnjo varnosti. To omogoča že osnovni model vhodnih vrat, ki pa so lahko še dodatno varnostno zavarovana. Marjan Cugelj ima tudi mizarsko delavnico in tako lahko naredi tudi vsa notranja vrata, ki pa so še vedno najlepša in najbolj priljubljena, če so lesena. “Pri določenih objektih se stranke odločajo tudi za lesena okna, še zlasti ko gre za kulturno dediščino in spomeniško zavarovanje objekte. Današnje leseno okno je drugačno, kot je bilo nekoč – pravi premazi, tesnila, sodobni mehanizmi in kakovostno steklo naredijo tudi leseno okno najboljše kakovosti, je pa tako okno dražje od PVC okna,” pojasnjuje Marjan Cugelj. V življenju se ne odločamo pogosto za nova okna in vrata, zato mora biti odločitev pretehtana. Vodilo je toplotna in zvočna izolacija, ustrezen oz. pričakovan videz in dolga življenjska doba oken in vrat, ki bodo tudi čez desetletje delovala kot nova.

L. J.


BERITE Z NAMI

Ÿ!3*% $!/36%i)4% 6!e$/-:./6/34-) /BIZBIRIPOHIsTVA!LPLESVAS¿AKA$!2),/

"REZPLA¿NO JEPRIVLA¿NO /BNAKUPUKATEREGAKOLIALPLESOVEGA POHIsTVAVVREDNOSTINADEVROV VAM!LPLESPODARIDARILO!KCIJA VELJAVAPRILUZAPRVIHKUPCEV /BIs¿ITETRGOVINO"!)-3V .OVEMMESTUINSPOZNAJTEPESTRO PONUDBO

2008

POHIsTVENAZNAMKA

3 A L O N P O H I s T V A 5LICA OB 4EwKI VODI  o  .OVO MESTO      o SALONBAIMS SIOLNET

WWWALPLESSI


PREMOŽENJSKO SVETOVANJE


28 28

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

AKCIJA DOLENJSKEGA LISTA IN STUDIA AKTIVITE

Naši bralki na poti do optimalne postave

Sašo Cunk (levo) in Damjano Gorenc (desno) je v imenu Dolenjskega lista pozdravila Marija Krnc Kogovšek.

Oblikovanje telesa je zahtevna naloga. Izžrebanki skupaj z Nado Ovniček iz Studia Aktivita in predstavnico Dolenjskega lista pregledujejo navodila za pravilen potek tretmaja.

Pozimi so odvečni kilogrami skriti pod obleko in tako skriti očem; toda potuhe je konec spomladi, ko se razkrijejo pod tanjšimi oblačili. Kako zelo nas motijo prevelika teža, blazinice, obloge in trebušček, kaže tudi velik odziv na akcijo Dolenjskega lista in Studia AKTIVITA Novo mesto - za zdravje in lepoto v novi luči. Toda sreča je izbrala le dve kandidatki, ki bosta pod budnim očesom lastnice franšize Nade Ovniček in z njeno strokovno podporo dosegli svoj cilj – to pa je zdrav način življenja in posledično tudi lepo oblikovano telo. Srečnici sta 36letna Damjana Gorenc iz Šentjerneja ter 30-letna Saša Cunk iz Gabrja. Saše Cunk se drži sreča, saj je bila lani deležna celovite preobrazbe v organizaciji revije Lisa, tokrat pa je izžrebana tudi v akciji Dolenjskega lista za oblikovanje telesa. “Bila sem zelo presenečena in nepopisno vesela, ko sem dobila obvestilo, da sem izžrebana.” Pravi, da jo podpira cela družina. “Simbolično je tudi to, da začenjamo s tratmaji na 6. rojstni dan moje hčerke, po programu pa se bo ta zaključil na 10. rojstni dan mojega sina,” pove Saša. Dela v prodajalni zaves v Bršljinu, njeno delo pa poteka v izmenah. Meni, da je pridobila nekaj odvečnih kilogramov zaradi neredne prehrane in zaradi razvad v obliki čokolade in slaščic, ki jih tudi sama peče. Zaveda se, da je fizično premalo aktivna, hkrati pa tudi, da je skrb za družino na prvem mestu. Zaradi vsega tega so se na telesu začele nabirati blazinice, kar jo je začelo zelo motiti. Pri oblikovanju telesa jo spodbujajo tudi mož in otroka, zato so bili vsi zelo veseli, da je žreb izbral prav njihovo mamico. “Komaj čakam, da začnemo! Potrudila se bom, da bom uspešna!” pravi Saša Cunk. Damjana Gorenc ima petnajstletno hčerko, s katero sta tudi prijateljici, sicer pa je zaposlena kot prodajalka v Novem mestu. “Od lanskega februarja pa do danes sem pridobila deset odvečnih kilogramov. Vzrokov je več, v prvi vrsti pa lahko to pripišem stresu,” pravi. Lani je zamenjala službo in utečen način življenja. Hrana ji je predstavljala na eni strani tolažbo, na drugi strani pa veselje – skratka, vedno je bila dobrodošla. Čeprav ne mara sladkarij, so preostale jedi zadoščale za nabiranje kilogramov. Pravi, da je bila telesno dokaj aktivna, saj je pohodnica in planinka, poleti pa rada kolesari; toda vse to poteka le občasno, kar je seveda premalo, da bi “pokurila” vse, kar se nabira s hrano. “Ne gre le za videz, tudi počutje je ob odvečnih kilogramih slabše. Zato sem od sreče glasno zavriskala, ko sem izvedela, da sem izžrebana!” Pripravljena je na to, da se bo morala


Damjana Gorenc

Saša Cunk

tudi sama precej potruditi, da bo morala spremeniti ne le način prehranjevanja, ampak tudi način življenja, in verjame, da ji bo vse to v celoti uspelo. Lastnica Nada Ovniček pravi, da je predpogoj za izvajanje programa ugotovitev zdravstvenega stanja kandidatk, na osnovi tega pa se program individualno nadaljuje s predpisanim jedilnikom (ta ne govori o “dietah”) ter določitvijo individualnega programa izvajanja različnih metod zdravega oblikovanja telesa, vključno z zdravim gibanjem. V akciji, ki bo potekala dva meseca, bo poudarek predvsem na zdravem načinu življenja. Ta pa pelje k želenemu cilju: izgubiti odvečne centimetre ter pridobiti lepo oblikovano telo oz. optimalno postavo. To je realen in dosegljiv cilj. Pri tem pa je prvi pogoj zdravje, sledita pa disciplina in potrpežljivost. Pa srečno, Damjana in Saša!

L. J.

1SJOBLVQVQBLFUB YLBWJUBDJKB UFS LPNQMFUOBMBTFSTLBUFSBQJKB  HSBUJTPCJTLB  JO JOEJWJEVBMOJKFEJMOJL 7".10%"3*.09-"4&3 0#3";"(3"5*4


30 30

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Novosti na področju kmetijske mehanizacije

Varovanje energije in okolja Na področju kmetijske in vrtne mehanizacije je vsako leto veliko izboljšav in novosti. Goce Tasev, namestnik direktorja v podjetju Tabakum, je predstavil nekaj le-teh in poudaril, da se razvoj osredotoča predvsem na ekologijo ter lažje in boljše delo. “Velik napredek je pri vrtnih kosilnicah; novost je kosilnica s štirimi rezili, ki so pritrjena na krožnik, ta se ob stiku z oviro “umakne” in s tem prepreči poškodbo kosilnice. Hkrati pa štiri rezila – do sedaj sta bili le dve - omogočajo enakomernejši rez. Tako čisti rez vrhov trave ne poškoduje (je ne razcefra), zato ta ostaja lepe zelene barve. Razcefrani vrhovi trave se posušijo in porumenijo, s tem pa se izgubi intenzivna zelena barva. Zato je tako pomemben čisti rez,” poudarja Goce Tasev. Ta izpopolnjena kosilnica je namenjena tako vrtnim površinam kot tudi večjim travnikom vse do 1.600 kvadratnih metrov površine. Razlika v ceni med klasično dvorezilno in novo štirirezilno kosilnico pa je manj kot 20 evrov. Tabakum se je pridružil praznovanju stote obletnice poslovnega partnerja Briggs& Stratton. V sklopu tega jubileja imajo letos na voljo omejeno količino kosilnih traktorjev z najmočnejšim motorjem, ki sicer stane tudi čez tri tisoč evrov, v letošnji akciji pa je cena 1980 evrov.

Ve l i k i d o s e žki pri ež nih žagah ott o rrn mo V sklopu promocijske ponudbe imajo v Tabakumu tudi motorne žage Jonsered. Pri teh je dosežen pomemben napredek, saj imajo za kar 60 odstotkov bolj čist izpuh in za 20 odstotkov manjšo porabo goriva; razlika v ceni med “navadno” in tako izboljšano žago pa je manj kot 20 evrov. Tabakum je razširil tudi ponudbo gnojil ter sadik in semen tako za vrtnine kot tudi za cvetje. Imajo pozitivne izkušnje pri prodaji sadik sadnega drevja, trsnih cepljenk in semenskega krompirja, zato so ponudbo še razširili. Sicer pa opažajo povečano zanimanje za vrtnine, saj se marsikdo, ki ima kos zemlje, odloča za vrt. Ob visokih cenah zelenjave in ob osveščenosti glede pomena ekološke pridelave se ljudje vse bolj odločajo, da bodo sami gojili solato, korenje itd. Zanimanje je tudi za zalivalne sisteme. Pri Tabakumu imajo sisteme Gardena, in sicer sisteme z avtomatskimi urami oz. z možnostjo programiranja na določen termin oz. intervale. Tako lahko nastavimo ponavljajoče pršenje trave itd. Cenovno zelo ugodni pa so prenosni zalivalni sistemi.

Ko m p o sstt n i k mp – man njj š i i n h i t rre ej š i

Zunanji pogled kompostnika

Na vrtove sodi tudi kompostnik. V Novi Zelandiji so razvili povsem nov sistem kompostnika, ki je zaprt in omogoča dva- do trikrat hitrejšo predelavo odpadkov z vrtov v kakovostno zemljo. Ta kompostnik je v zaprtem zaboju, odpadke odlagamo v zgornji prekat; ko je ta poln, spustimo vsebino v srednji prekat in zgornjega na novo polnimo. Kompostnik ima tri prekate in v njem je razgradnja odpad-

Goce Tasev

kov močno pospešena. Zaprt kompostni sistem je za polovico manjši od kompostnika, ki smo ga poznali do sedaj. Ima 466 litrov prostornine, visok pa je dober meter. V Tabakumu pa pripravljajo še eno novost; dogovarjajo se z ameriško firmo, ki ponuja izjemne rešitve za kosilnice z laksom. Novosti so podobne kot pri motornih kosilnicah, saj tanjši laks omogoča natančnejši rez, glava pa je skonstruirana tako, da se izogne oviram in s tem tudi poškodbam. Goce Tasev poudarja, da ima Tabakum za vse izdelke, ki jih prodajajo, poleg rezervnih delov tudi svoj pooblaščeni servis.

L. J.


w’„‡êÀꓕ„™Œê:„–Ꝅꖈ•™Œ–ꌑꑄŽ˜“ê )VTRVBSOB47

)VTRVBSOB$"8% 4FO[BDJPOBMFOSF[VMUBUNVMŘFOKBJOVEPCOBQPTUBWJUFWLPTJMOF FOPUFWTFSWJTOJQPMPäBK1BUFOUJSBOPLSNJMKFOKFOB[BEOKJQSFNJ[ SBKEOJNLSPHPNMFDN"8%QPHPOOBWTBLPMFTBQPWFŘB USBLDJKPOBTQPM[LJIUMFIJOQPCPŘKJI#SF[TUPQFOKTLJIJESPTUBUJŘOJ NFOKBMOJL[BVEPCOPWPäOKP

HSFE[BOBNFTUJUFWEPEBUOJIQSJLMKVŘLPW OQSÝLBSKF[BäJWP NFKP[BEPQMBŘJMP &OPTUBWFOUSBOTQPSUJOISBNCB-BIFL[BHPO 4NBSU4UBSU BWUPNBUTLPTUPQTUJLBMP

7FEOPCPMKTFQSPEBKBKP SJEFSKJBMJWSUOJUSBLUPSKJT TUSBOTLJNJ[NFUPN /FLBKQPTFCOPTUJUJQB$5) IJESPTUBUJŘOJNFOKBMOJL ÝUFWFDVSEFMB NPŘOFMVŘJ[BEFMPUVEJQPOPŘJ OBTUBWMKJWTFEFäJOWJÝJOBSF[BMOFHBOPäB SPŘOB[BWPSB[BCMPLBEPOPäOF[BWPSF JUE

w’–ˆ…‘„ê „—•„Ž†Œ„·ê

h˜—’’šˆ•


32 32

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Hiša z okrasnim vrtom

Kako izbrati med tisoče rastlinami? Marsikdo si želi hišo, toda k tej želji doda še - hišo z velikim vrtom! Sanje o lepih vrtovih spodbujajo tudi številne revije, ki predstavljajo vrtove, parke, cvetje, grmovnice in različne okrasne dodatke, ki zelene in cvetoče površine naredijo še bolj pravljične. Veliko informacij je tudi na internetu. Zato ni redko, da se stranke oglasijo na Bajnofu pri Roku Cvelbarju, ki daleč naokoli slovi po svoji holtikulturni dejavnosti, z revijo ali sliko v roki in pravijo: »Tak vrt si želim!« Marsikaj se da urediti, pravi Rok Cvelbar, če le obstajajo pravi pogoji; to pa je primeren prostor, ustrezna klima za določene rastline, primerna sestava zemlje, pravilno gnojenje, pa tudi čas, ki smo ga pripravljeni nameniti negi vrta ali celo parka. V revijah so predstavljeni angleški, nizozemski, italijanski in še kakšni vrtovi in parki, za katere skrbijo profesionalni vrtnarji ali pa so lastniki teh vrtov bogati ljudje, ki so si za svoj življenjski hobi izbrali vrtnarjenje in se temu ves čas posvečajo. »Pri nas pa je ponavadi bistveno manj prostora okoli hiše, saj je povprečno na voljo od 300 do 1000 kvadratnih metrov površine. Zavedati pa se je tudi treba, da imamo ob službi tudi bistveno manj časa za nego vrta,« pravi Rok. To pa so tudi izhodišča za načrtovanje naših domačih vrtov in parkov. Pri urejanju okolice hiše svetuje, da si lastniki najprej uredijo zelenico in šele nato zasnujejo zasaditev dreves, grmovnic in cvetja. Da bi dobili pravo predstavo, kako bo ta zasaditev videti čez pet ali deset let, jim izdela tudi tridimenzionalno sliko. »Pri zasaditvi je treba upoštevati, da bodo z leti rastline precej zrasle in tudi to, da vrt zahteva veliko nege, še zlasti so zahtevne določene rastline. Drevo, ki je hitro rastoče, lahko kmalu zastre pogled, naredi senco itd. Preveč dreves ovira košnjo, trava pa nujno potrebuje redno nego. Na vse to je treba biti pozoren.« Za vrtove in domače parke priporoča počasi rastoča okrasna drevesa, kot so na primer rdečelistni javor, srebrna smreka, borovci, japonska češnja ipd. Pomembno je tudi, da izberemo drevesa, pri katerih listje odpade v kratkem času, tako da nimamo s čiščenjem suhega listja veliko dela. »Samo eden od katalogov, ki ponujajo rastline za zasajanje vrtov in parkov, ponuja kar 32 tisoč različnih rastlin! Izbira je ogromna, seveda pa je potrebnega kar nekaj znanja, da je izbor pravi. Pri načrtovanju urejanja okolice moramo imeti v mislih tudi različne sezone, saj želimo, da je v vsakem letnem času na vrtu nekaj zanimivega, lepega, predvsem pa živega!« pravi. Ob bogati izbiri si lahko stranke zaželijo tudi cvetje v le eni barvi ali pa izjem-

no barvite zasaditve – skratka, mnoge želje se da uresničiti! Le čas si je treba vzeti. Pri nas je sicer uveljavljenih približno sto različnih rastlin, to število pa se postopno še povečuje. Sam priporoča predvsem avtohtone vrste oz. rastline, ki so primerne za naše okolje oz. za naša rastišča. »V zadnji, precej mrzli, zimi je bila marsikatera mediteranska rastlina (rožmarin, lovorikovec, cipresa, sivka …), ki je prejšnje zime lepo prestala, tokrat prizadeta zaradi mraza.« Vse bolj so priljubljene dišavnice, za katere Rok Cvelbar priporoča zasaditve v t.i. otokih ali posebnih dišavnih gredicah, ki zahtevajo zelo tople in sončne lege. Za dobro rast je izjemnega pomena ustrezna zemlja. Rok jo uvaža iz Nemčije, kjer mešajo zemljo prav za naše potrebe. V 40- ali 80litrskih vrečah je pakirana zemlja pod imenom PRO SLO Novasan – Cvelbar special substrat, v kateri je optimalno razmerje šote, kremenove mivke, gnojila, humusa in

mikroelementov ter gline, ki je sposobna zadrževati vlago. Priporoča pa jo tako za urejanje vrtov in parkov kot tudi za balkonske zasaditve, saj so lahko tudi balkoni kot pomanjšani vrtovi - cvetoči, dišeči in sproščujoči.

L. J.


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

33

Kmalu bodo zacveteli vrtovi in balkoni Letošnje povrtnine, balkonske cvetice in rožni vrtovi se spogledujejo z rastlinami, ki so jih gojile naše prababice. Nostalgično se obračamo v preteklost, zato nas bodo to poletje razveseljevale “stare” rože, kot so dalije, begonije, fuksije … Tudi pri barvah se pozna trend spogledovanja z rožnimi vrtovi iz preteklosti – to pomlad, poletje in jesen bomo imeli veliko rdečih, modrih, belih in rumenih cvetov, mnogo manj kot v preteklih sezonah pa bo vijolične barve cvetja. Tako kot za vrt so tudi za balkonsko cvetje v trendu barvite, pisane zasaditve, seveda pa bodo v Vrtnariji Gozdnega gospodarstva Novo mesto prisluhnili tudi vsem tistim, ki se že nekaj sezon odločajo za cvetje v enotni barvi; včasih je to samo bela, samo rdeča ali roza …

O b l i kko o v a n e g rrm mo vnice ov Cvetne in zelene dekoracije pa so pomembne tudi ob vhodih, na terasah, v zimskih vrtovih. Za te namene priporočajo v GG Novo mesto, da posadimo poleg sezonskega cvetja v večje posode tudi manjše in počasi rastoče grmičevje ali cepljene sorte iglavcev ali listavcev. Še zlasti dekorativni so pušpani, različne sorte iglavcev na steblu, japonski javorji pa tudi ciprese. Moda narekuje oblikovanje določenih grmovnic in še zlasti pušpanov v različne oblike – od krogel in stožcev do spiral, toda v GG opozarjajo, da je treba biti pri oblikovanju previden. Pomembno je, da se oblike med seboj dopolnjujejo, ne pa izključujejo; tako kot je treba biti pozoren pri sestavljanju barv cvetja, da dobimo optimalno zasaditev. Kot narekuje starodavna tradicija z Daljnega vzhoda, tudi postavitev rastlin ne sme biti naključna, saj po feng-shuiju ta lahko spodbuja pretok energij ali pa jih zavira. Nekaj tega znanja imajo tudi v GG, zato bodo znali poiskati odgovore tudi na tovrstna vprašanja.

Za okrasne vrtove imajo v ponudbi tudi veliko dekorativnih dreves in grmovnic, med katerimi še zlasti priporočajo razne iglavce od brinja do borovcev in okrasnih javorjev.

Debele in sladk e b o rro ov n i c e sladke Dekorativne in hkrati koristne pa so tudi jagode in ameriške borovnice. Že več let ponujajo pester izbor klasičnih jagod ter jagod vzpenjalk, med ameriškimi borovnicami pa letos ponujajo novost – borovnice z zelo velikimi in zelo sladkimi plodovi. Na voljo pa je še marsikaj – še zlasti pa se kupci pohvalijo s kiviji, ki v naši klimi dobro uspevajo. Bogata je izbire dišavnic in začimb – tako domačih kot tudi mediteranskih. Primerne so tako za vrtove kot za posaditve v velike posode na balkonih.

K o t n e kko oč naše babice Posebno pestra pa je ponudba povrtnin. Pri tem še zlasti poudarjajo avtohtone rastline, ki so vzgojene na domačih tleh, in to na povsem ekološki način. Pridelava zelenjave na način, ki ne vsebuje kemikalij oz. ki ni gensko spremenjena, je pri kupcih v ospredju. Med domačini sadikami letos prvič ponujajo tudi čebulčke in seveda vse ostale povrtnine - vse do kumaric različnih sort, bučk, lubenic, cvetače, pora, zelene, koromača, korenčka, solat itd. Ni pa na voljo le zelenjava do-

mačih starih sort, ampak so poskrbeli tudi za ponudbo cepljene zelenjave. Tako je mogoče dobiti v GG tudi različne cepljene paradižnike in ostalo zelenjavo s poudarjenimi določenimi lastnostmi. Ob prebujanju pomladi se police v njihovi vrtnariji šibijo od pestre ponudbe – od zelenjave, preko okrasnih dreves ter grmovnic pa vse do pisanega cvetja.


34 34

priloga dolenjskega lista

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

Test: BMW 330 d xDrive

Dinamičen, razkošen in hiter kot “metek” BMW serije 3 je že leta najbolje prodajano vozilo v premium segmentu v Evropi. Zaradi sprememb zunanjega izgleda, dopolnjene notranjosti, nove generacije upravljalnega sistema iDrive, novih možnosti, ki jih ponuja sistem BMW ConnectedDrive, izboljšanega štirikolesnega pogona xDrive, razširjene palete motorjev ter inovacij na področju vozne tehnologije, varnosti in udobnosti je novi BMW serije 3 še bolj privlačen za kupce kot prej. Pri oblikovanju nove trojke so strokovnjaki ponovno strmeli k temu, da bo vozilo dovolj dinamično in elegantno. Prepoznaven sprednji del z dvema paroma okroglih luči je podkrepljen s kromiranim okvirom, “korona” prstane v lučeh pa se sedaj lahko uporablja kot dnevne luči. Sprednji smerniki so rebrasti in izvedeni v LED tehnologiji. Tudi z boka gledano je vozilo močnejše, in sicer predvsem zaradi robnih obrisov, ki so postavljeni višje in oblikovani na originalen način. Zadnji odbijač in zadnje luči so oblikovani v karakteristični BMW L obliki. Dva niza zadnjih LED luči in prav tako smerniki v LED tehnologiji so tako oblikovani, da so opazno novi, a vseeno prepoznavni. Moderna in visoko kakovostna je tudi notranja oprema, ki ima specifično obliko površin. Čeprav bo kdo rekel, da so vsi BMW-ji znotraj enaki, pa temu le ni povsem tako, saj se notranjost trojke lahko pohvali s posebnimi konveksno konkavnim površinami, ki notranjost naredijo športno, elegantno in tehnološko napredno. Pri slednjem imam v mislih predvsem upravljalni sistem iDrive, kjer je eno vrtljivo stikalo namenjeno za aktiviranje in upravljanje s funkcijami sistemov za zabavo, informacije, navigacijo in telekomunikacijo. Pa pustimo sedaj izgled in se posvetimo še enemu biseru, ki ponuja odlično kombinacijo zmogljivosti in zabave med vožnjo, to je motor. V preizkušenem modelu 330d je pod motornim pokrovom spredaj prepeval vrstni šestvaljnik s tremi litri prostornine. Na motorju je bilo opravljenih kar nekaj izboljšav, tako da je sedaj

BMW-jeva trojka je pred kratkim doživela rahle oblikovne spremembe ter prejela prenovljen trilitrski šestvaljni dizelski agregat in štirikolesni pogon xDrive.

učinkovitejši, ob tem pa sta znižana poraba in izpuh škodljivih plinov. Aluminijasti motor je opremljen s common-rail sistemom za vbrizg tretje generacije, čigar piezo brizgalke delujejo pod tlakom 1800 barov in skupaj z variabilnim turbo polnilnikom in hladilnikom zraka omogočajo hitro in natančno polnjenje valjev. Motor tako kljub dizelski duši pri 4000 vrtljajih razvije kar 180 kW oziroma 245 KM, in sicer ob velikanskem navoru, ki znaša 520 Nm in je v celoti na voljo med 1750 in 3000 vrtljaji na minuto. To velikansko moč na vsa kolesa prenaša samodejni šeststopenjski menjalnik, ki zopet ponuja različne načine rokovanja in delovanja, a bo elektronika vedno poskrbela, da boste imeli dovolj visoke motorne vrtljaje in s tem na zalogi dovolj moči. Motor je opremljen s filtrom trdih delcev in oksidacijskim katalizatorjem. Zahvaljujoč inovacijam v 6-valjnem motorju, so njegove emisije močno izpod praga, ki ga določajo ekološke norme Euro5. Z usklajeno razporeditvijo osnega pritiska, visoko natančnostjo upravljanja in sofisticirano tehnologijo podvozja BMW serije 3 ponovno postavlja visoke standarde vozne dinamike v svojem razredu. Že tako dobre vozne lastnosti pa še dopolnjuje sistem elektronskega upravljanja pogona na vsa štiri kolesa xDrive. Njegov namen je, da v trenutku prilagodi pogon glede na način vožnje. Moč se tako odvisno od dogajanja na cesti lahko v celoti prenese na sprednji ali zadnji kolesni par. Tako se voznik izogne značilnemu podkrmarjenju v zavoju, kjer nos avta ne gre po začrtani liniji ali pa prepreči prekrmarjenje vozila. Ob normalni vožnji vozilo praktično ne more zdrsniti ali se kolo zavrteti v prazno. Ob normalni vožnji boste nagrajeni tudi z zmerno porabo, ki se bo v povprečju vrtela med 7 in 8 litrov, ob priganjanju pa jo lahko spravite tudi preko 10 litrov na 100 prevoženih kilometrov, kar pa še vedno ni veliko za tako ogromno konjenico. Nova BMW-jeva trojka je v vsakem pogledu odlična, hitra, varčna, varna in zaželena limuzina. Žal je takšna tudi cena, ki znaša 63 tisoč evrov, a če boste imeli priložnost vozilo preizkusiti, boste videli, da je vredna svojega denarja.

Bor ut Št ajnaher Borut Štajnaher


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

35

Joži Tratnik

Irenina mama Z

možem Ninom sta me počakala ob dogovorjeni uri na trebanjski bencinski črpalki. Mamo Joži in očeta Nina mi je Irena predstavila nedavno na prireditvi Poglej me v dvorani Leona Štuklja v Novem mestu, zato smo se hitro našli. Odpeljali smo se v bližnjo gostilno, kjer smo se zaklepetali. “Rojena sem bila v družini Mislaj v vasi Rogačice pri Studencu v sevniški občini. Oče je bil kmet, mati pa šivilja. Na svet sem prijokala kot tretji otrok. Sestra Lojzka živi v Trbovljah, Fani pa je umrla v petdesetem letu starosti. Doma smo pridelovali skoraj vse, kar potrebuje družina za življenje: krompir, pšenico, ajdo, imeli smo prašiče, konje, krave … Med drugo svetovno vojno smo bili izseljeni v Nemčijo. Najprej so nas odpeljali v Brestanico na grad, od tam pa v taborišče v Schentlienghen, kjer smo bili malo manj kot štiri leta. Spomnim se ležanja na slami, spali smo drug čez drugega. V spominu mi je ostal tudi razpad Nemčije. Takrat smo jemali iz trgovin, kar nam je prišlo pod roke. V Jugoslavijo smo se vrnili s tovornim vlakom. Takrat sem imela šest let in govorila sem samo nemško. Slovensko nisem znala, zato so me vrstniki v vasi debelo gledali. V šolo sem hodila v sosednjo vas Primož. To je bila pravzaprav stara baraka z enim samim prostorom. Vse predmete in vse razrede je poučeval učitelj Peter Jankovič, s katerim se včasih še srečam. Telovadbo smo imeli kar na prašni cesti: korakali smo, sekali grmovje. V takšnih pogojih sem končala šest, sedem razredov. Da bi šla kam naprej v šolo, nisem smela niti pomisliti. Starši so bili mnenja, naj dekle ostane doma in naj dela na kmetiji. Pozneje sem končala šolo za varuhinje, tako da sem se lahko zaposlila v trebanjskem vrtcu, kjer sem dočakala tudi upokojitev. Ni bilo lahko. Po vrnitvi iz Nemčije smo našli skoraj porušeno hišo, ki jo je bilo treba obnoviti. Delala sem od malih nog. Obdelovalna zemlja je bila zaraščena in pri oranju smo morali potiskati brazde, da se niso vrnile v prvotni položaj. Pa smo preživeli. Človek je neverjetno trdoživo bitje. Vaš mož je doma s povsem drugega konca Slovenije. Nino je iz vasi Sovra pri Žireh. Pri njih je bila glasba doma. V Ljubljani je igral v lito-

strojski godbi na pihala. V Litostroju se je izučil za ključavničarja. Imel pa je tudi svoj ansambel, ki se je imenoval Horuk. Fantje so igrali na poroki mojega bratranca v vasi Gunte nad Boštajnom in tam sva se spoznala. Ter zaljubila. Obiski in dopisovanja so trajala štiri leta. Nino je redno godel pri Šternu na Ježici, po igranju pa na vlak, nato še uro peš do nas. Z njim so bili tudi fantje in glasbo je bilo slišati daleč naokoli. Zbrala se je vsa vas. Moja mama je poskrbela, da godci niso bili niti žejni niti lačni. Z Ninom sva se poročila 1960. leta. Leto pozneje se je rodila Irena, drugo hčerko, Suzano, pa sem povila tri leta kasneje. Tudi ona je glasbenica. Igrala in pela je pri Ansamblu Orion in tudi pri Veselih planšarjih. Ko je zanosila, je prenehala, saj ni bila človek, ki bi prenašala cigaretni dim in ponočevanja. Irena pa je bolj živahna. Zaupajte mi kaj več o Ireni. Že kot otrok je rada nastopala. Njen ravnatelj Štefan Kamin je večkrat rekel: “Irena, ti boš pevka ali igralka.” V šoli so jo porabili za vse. Bila je duhovita, zelo zgovorna, simpatična, vedno vesela deklica. Ko smo se peljali k teti v Trbovlje, je na vlaku zabavala cel vagon. Imela je pet let in ko jo je sprevodnik vprašal, koliko je stara, je odgovorila: “Pet let, ko pa se peljem z vlakom, jih imam štiri.” Tako smo ji naročili, da ne bi bilo treba plačati vozovnice, pa nas

je izdala. Irena zelo rada bere. Na Gorenjsko, kjer preživimo pol leta, je nosila kupe knjig. V branje se je tako zatopila, da je pozabila na vse okoli sebe. Neverjetno čustvena je. Starejši in stari ljudje se ji smilijo, še posebno rada pa ima živali. Zbira kužke - igračke vseh vrst in iz zelo različnih materialov. Zanima pa jo tudi politika. Prebira slovenske časopise, tako da je na tekočem z domačimi dogajanji. Zdaj že nekaj let živi v Italiji. O tem, da se bo preselila v Italijo, ni hotela niti slišati. Z možem in njegovo mamo živi blizu jezera v kraju Salionze pri Peschieri. Domov pride zelo rada. Stike s Slovenijo pa vzdržuje tudi tako, da pripravlja ekskurzije za vinogradnike, veterinarje in druge slovenske skupine. Študirala je zgodovino, dobro pozna severno Italijo in je zato tudi izvrstna vodnica. Njen mož Vinicio Dosso obdeluje mamin vinograd in lep vrt okoli hiše. Irena se rada vrača domov. Ponovno želi postati del slovenske glasbene scene, prav zato je pričela sodelovati z Markom Pezdircem, Novomeščanom, skladateljem in lastnikom snemalnega studia, ki ustvarja zanjo nove pesmi. Za festivale, za zgoščenko, ki bi jo rada izdala še letos. Irena ve, kaj dela, dovolj je vztrajna in trmasta, zato ne dvomim, da ji ne bi uspelo. Besedilo in fotografija:

Toni Gašperič


36 36

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Zaščitno cepljenje psov Ž

ivali so kužnim boleznim izpostavljene v stiku z bolnimi živalmi, zdravimi nosilci teh in prek kontaminiranega okolja. Namen zaščitnega cepljenja je preprečiti okužbo ali vsaj omiliti pojavnost in resnost kužnih obolenj pri zanje dovzetnih živalih ter zmanjšati izločanje povzročitelja. Cepljenje je splošno privzeta praksa z namenom obvladovanja kužnih bolezni. Bolezen je mogoče skoraj popolnoma zatreti, če je v dovzetni populaciji zaščitena večina osebkov (90-95 odst.). Na uspešnost programa vakcinacij vplivajo številni dejavniki, kot so sam kužni agens, učinkovitost cepiva, prisotnost in vpliv maternalnih protiteles, trajanje imunosti, sposobnost organizma odgovoriti na cepljenje, predhodna zdravljenja, bolezni … Nobeno od cepiv ne omogoča stoodstotne imunosti! Za zaščito psov so na voljo cepiva, ki omogočajo istočasno zaščito pred 5 različnimi kužnimi boleznimi: pasjo kugo, parvovirozo, infekcijskim hepatitisom, infekcijskim traheobronhitisom in leptospirozo. Cepljenje prvič izvajamo v starosti 6-8 tednov, ga ponovimo čez 4 tedne, ob starosti eno leto in nato obnavljamo zaščito enkrat letno.

P a s j a kku uga Pasjo kugo povzroča virus pasje kuge (morbilivirus). Za okužbo so najobčutljivejši mladiči v starosti 3-6 tednov, zbolijo pa tudi starejši in odrasli psi. Okužijo se lahko ob stiku z bolnimi psi, ob stiku z njihovimi iztrebki, izločki, virus pa se prenaša tudi s predmeti, opremo, prevoznimi sredstvi, obiskovalci … Okužene oz. obolele živali izločajo virus in s tem širijo bolezen še 60 do 90 dni po okužbi. Inkubacija traja 3-7 dni, potem pa se pojavijo povišana telesna temperatura, neješčnost, izcedek iz oči in nosu, driska, bruhanje, kašelj, spremembe na koži, lahko pa pride do pojava živčnih znakov (slinjenje, žvečenje, trzanje, mišični krči, vrtenje v krogu, slepota, pareze, paralize …), ki se stopnjujejo do pogina. V akutnih primerih se bolezen hitro stopnjuje

nice. Bolezen pogosto mine sama od sebe, v primeru komplikacij s pljučnico pa je potrebno zdravljenje z antibiotiki, antitusiki in podporno terapijo.

Lep oza ptt o s p i rro

do pogina, lahko pa poteka tudi kronično več mesecev ali celo let.

P a rrv v o v i rro oza Parvovirusi pri psih povzročajo zelo nalezljivo obolenje prebavil, pri mladičih, mlajših od 8 tednov, pa tudi obolenje srca. Vir okužbe so bolni ter okuženi psi, ki ne kažejo znakov bolezni, njihovi iztrebki, urin, slina in tudi bolhe. Psički, mlajši od 8 tednov, pogosto poginejo brez znakov bolezni, redki, ki preživijo, pa imajo vse življenje posledice miokarditisa (vnetja srčne mišice). Pri pasjih mladičih, starejših od 8 tednov, se pojavijo neješčnost, bruhanje, driska, ki ima lahko primesi krvi, dehidracija in pogin. Delež preživelih psičkov se s starostjo ter ob ustrezni veterinarski oskrbi povečuje.

I n f e kkc c iijj s k i h e p a t i t i s Gre za redko obolenje pri psih in mačkah, povzročajo pa ga adenovirusi. Najbolj so občutljivi mladiči, stari do pol leta. Okužijo se preko ustne in nosne sluznice z virusi, ki jih okužene in bolne živali izločajo v okolje. Tudi po preboleli bolezni so psi lahko klicenosci in s tem vir okužbe za zdrave pse še 7-9 mesecev. Večina živali kaže le blage znake bolezni, v težjih primerih pa se pojavijo neješčnost, bruhanje, povišana telesna temperatura, zlatenica, ascites, driska, motnost roženice, krvavitve po koži in sluznicah. Pride do vnetja in do trajnih poškodb na jetrih. Pogine približno 10 odst. obolelih živali. Najuspešnejša preventiva je cepljenje.

I n f e kkciozni ciozni tr a h e o b rro onhitis tra Bolezen poznamo tudi pod imenom kužni kašelj psov. Je zelo nalezljiva respiratorna bolezen, pri kateri je prizadet predvsem zgornji del dihal. Povzroča jo več virusov (adenovirusi, virus parainfluence …), pa tudi bakterije in mikoplazme. Velike količine virusa se sproščajo v okolju s kihanjem in kašljanjem, tudi z nosnim izcedkom, do okužbe pa pride preko nosne sluznice. Bolezen se kaže kot kašelj in nosni izcedek, v primeru zapletov pa pride tudi do pljuč-

Leptospiroza je okužba z bakterijami iz rodu Leptospira spp. Bolezen je pomembna predvsem zaradi tega, ker se lahko okužijo in zbolijo tudi ljudje. Pomembni prenašalci bolezni so tudi miši, podgane in drugi glodalci. Po vdoru v organizem se leptospire namnožijo v krvi, pri tem pa pride do povišane telesne temperature, neješčnosti in slabotnosti. Kasneje se leptospire naselijo v različnih organih (ledvice, jetra, možgani …) in se izločajo z urinom v okolje. Pokažejo se še drugi znaki bolezni in posledice odpovedovanja ledvic: bruhanje, driska, dehidracija, hujšanje, zadah po urinu, temen, krvav urin, boleč ledveni del, zlatenica, krvavitve po koži in sluznicah. Podobni znaki se pojavijo tudi v primeru okužbe ljudi. Za preprečevanje prenašanja bolezni na ljudi imata pomembno vlogo higiena in deratizacija.

Pree m rru žičnik,, dr.vet.med. V esna Pr u K rržičnik žičnik Simon Zupanc, dr.vet.med


ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

37

Marijan s svojimi popotovanji M

arijan Novina letos praznuje 25 let glasbenega dela. Nastopati je pričel že pri desetih letih kot član Družinskega tria Novina. Leta 1999 je stopil na samostojno glasbeno pot, izdal projekt Ljubil sem in ljubil bom. Ves čas je nastopal na različnih mednarodnih festivalih. Ljubi glasbo in z njo živi kot samostojni kulturni delavec. Pred dnevi je izšla njegova nova plošča Popotovanje in to je dovolj velik razlog, da smo ga povprašali o tem in onem. Na svojo novo ploščo si verjetno zelo ponosen. Nam lahko o njej poveš kaj več? Presrečen sem, da sem končno po devetih letih dočakal uresničitev velike želje. Izšel je moj nov glasbeni projekt. Album Popotovanje je sestavljen iz dveh diskov, objavil sem kar 31 skladb. 17 jih je v slovenščini, 13 v hrvaščini in 1 v makedonščini. Gre za skupek mojega osemletnega dela. Nekaj skladb je novih, nekaj pa jih že poznate z EME, HIT festivala. Poslušalce presenetijo predvsem skladbe z drugega diska, ki sem jih prepeval po mednarodnih festivalih na Hrvaškem, v BiH in v Makedoniji. Sicer pa se vsak sam lahko prepriča o nastalem projektu in z nakupom pomaga tudi bolnim otrokom, saj bom del od prodaje namenil v dobrodelne namene v sklad Humanitarnega društva M&V. Koliko časa je nastajal novi album? Ustvarjal sem ga kar osem let. Skladbe so bile posnete v različnih studiih. Producenti in aranžerji pa so bili različni. Sašo Fajon se je podpisal pod 20 skladb, Jani Lipičnik pod pet, Tomislav Jovanović-Tokac pod štiri skladbe in Borut Antončič pod dve skladbi. S kom si posnel ploščo, kdo je sodeloval pri nastajanju? Pri nastajanju Popotovanja so sodelovali različni studijski glasbeniki, zasedba Dan D, Sašo Đukič, Jani Krmc, Sabina Pirnar, Goran Gorki Bijelič, Marko Grubar, Primož Moškon - Vrač, Bojan Vojnović - Kulturni, Janez Klobučar, Ivan Pipić in še nekateri drugi. Lahko bi rekel, da gre za precej pisano druščino. Kakšna se ti zdi novomeška glasbena scena, iz katere izhajaš?

Zdi se mi, da je dolenjska scena zelo razvejana, v našem koncu deluje veliko zelo talentiranih in sposobnih glasbenikov. Nekateri so prodornejši, drugi bolj tihi. Katere slovenske glasbenike najbolj ceniš? Kaj te najbolj moti na naši sceni? Spoštujem vse, ki se trudijo ustvarjati dobro, kvalitetno glasbo. Vendar se rado zgodi, da so v večini živi nastopi bendov ali posameznikov precej drugačni v primerjavi s studijskimi posnetki. Zato le redko kdo nastopa v živo. Vse več je odpiranja ust in zvijanja na odru. Vendar počasi tudi poslušalci že dojamejo, kdo dela glasbo s srcem in jo na tak način tudi izvaja. Že vrsto let sem najbolj navdušen nad skupino Dan D, zdijo se mi fenomenalni. Kateri so tvoji najvidnejši nastopi, uspehi? Na Eurosongu slovanskih narodov v Belorusiji sem se uvrstil na drugo mesto, lepe uspehe pa sem zabeležil tudi na festivalih v Mostarju, Maglaju, Bihaču, Zenici, Kninu, Korčuli, Skopju, Ohridu. Dvakrat sem bil imenovan za najpopularnejšega slovenskega glasbenika na področju BIH. V Sloveniji pa sem nastopal na EMI in na drugih festivalih. V preteklih letih si nastopal na festivalih po Sloveniji, zdaj pa se jih več ne udeležuješ. Zakaj? Ja, res je. Na EMI sem bil trikrat, predstavil pa sem se tudi na Hit festivalu, na Melodijah morja in sonca, na Slovenski popevki, Orionu in festivalu Črtica. Če želiš sodelovati na festivalih, moraš upoštevati njihove zapovedi. Skladba ne sme izstopati, saj jo v nasprotnem komisija ne bo sprejela. Sploh ni pomembno, kakšna je skladba in kako je zapeta, bolj je pomembno, kdo jo poje, kako izgleda, kdo so avtorji. No, pa saj

že vsak ve, kaj že nekaj časa prevladuje na naši sceni. Kakšne načrte imaš za prihodnost? Album bom predstavljal po vsej Sloveniji in zunaj naših meja. Še naprej bom ustvarjal nove skladbe in sodeloval s svojo spremljevalno skupino. Ostal bom na dobrodelni poti in pomagal bolnim otrokom. Predvsem pa se želim vsako jutro zbuditi nasmejan in zakorakati v svet poln pozitivne energije. Razdajal bom ljubezen in dobroto, živel polno življenje, takšno, kot se zdi meni najlepše. Čas, ki ga preživimo v objemu prijateljev, je tako ali tako zelo kratek. Bo glasba tudi v prihodnje gibalo tvojega življenja? Letos praznujem 25 let glasbenega dela in upam, da me čaka vsaj še toliko časa, kajti glasba me bogati, veseli. Ob njej lahko pozabiš na celotni svet, prepustiš se melodiji, ritmu in … življenje je lepo! Besedilo in fotografija:

RRudi udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Kal pri Semiču in Dragatuš. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Jožefa Balkovca iz kraja Zilje pri Vinici. Novo nagradno vprašanje: Navedite naslov novega albuma Marijana Novine. Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 20. aprila, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.


38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

P

red do zadnjega kotička polno dvorano Kulturnega doma v Metliki je praznovala pred kratkim Metliška folklorna skupina trideset let svojega prvega javnega nastopa. Na slovesnosti so podelili tudi tri častne jubilejne Maroltove značke za več kot petintridesetletno delo pri ohranjanju slovenskega ljudskega izročila. Priznanje zadnjih nekaj let podeljuje Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, prejeli pa so ga Marjetka Sever, Marjan Vidic in Janko Bračika. Srečna sem, da lahko plešem, je na vprašanje, zakaj vztraja pri folklori že štiriinštirideset let, odgovorila Marjetka Sever. Ter nadaljevala: Prvič sem nastopila v 5. razredu osnovne šole, pisalo pa se je leto 1965. Noš nismo imeli. Deklice smo bile oblečene v bele bluze in črna krila, fantje pa v bele srajce in temne hlače. To me je “okužilo”. S plesom in petjem sem nadaljevala tudi v poklicni in pozneje v Srednji tekstilni šoli Beti. Kot učenka in tudi kot učiteljica. Delala sem z mladimi, ki so želeli ohranjati belokranjske plese in pesmi. V delavnici za praktični pouk smo sešili marsikatero nošo. Za Su-

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: iz lanu, iz lanenega platna. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Denisa Kovačiča, Kandijska cesta 23 a, Novo mesto. Novo nagradno vprašanje: Po katerem znanem Metličanu se imenuje zdaj delujoča metliška folklorna skupina? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 20. aprila, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

(Foto: M. Matekovič)

Ponosni in veseli plesalci Ponosni in veseli plesalci: Marjan Vidic, Marjetka Sever, Janko Bračika (z leve).

horčane in še za marsikoga. Vodstvo tovarne je imelo veliko posluha za to. Malce kasneje sem se vključila tudi v metliško odraslo folklorno skupino, s katero smo imeli prav zabavne nastope na Kmečkih ohcetih, katerih del, prevoz nevestine bale, se je odvijal v Metliki. Moja starša sta bila stroga, mama je hotela, da si pripravljam nošo za vsak nastop sama. Nastopali pa smo veliko: na proslavah, odprtjih cestnih odsekov, na štafetah, sprejemali smo turistične skupine iz Slovenije in tujine. Kamor koli smo šli, smo vzeli s seboj pogače in vino. Pred tridesetimi leti, ki smo prvič nastopili v obnovljeni skupini, sem bila noseča. Tako da je bil z menoj na nastopu, sicer še nerojen, tudi sin Damjan, ki je na slovesnosti pred dnevi igral pri tamburaših. Rad je v tej skupini in tudi jaz sem vesela, da ima veselje za druženje, nastopanje in igranje na tamburico. Z Andrejem sva se nameravala poročiti v narodnih nošah, a je bilo takrat slabo vreme in se ni izšlo. Andrej, ki je sicer navdušen čebelar, se rad obleče v narodno nošo, ker želi, da bi se več videlo in slišalo, kaj se dogaja na sončni strani Gorjancev. Jezen je, ko vidi, da se odevajo v gorenjska oblačila celo člani belokranjskih glasbenih skupin. Šivam noše po naročilu in vesela sem, ker je vedno več ljudi, ki si jo omislijo. Marjan Vidic je prvič zaplesal že v osnovni šoli, član metliške folklorne skupine pa je postal 1966. leta. Plesal bom, dokler se bom lahko povzpel na Turn. Že od 1974. leta sva par z ženo Martino. Sem najstarejši član skupine. Težko si predstavljam življenje brez druženja v folklorni skupini, s katero smo potovali v Kanado, na Portugalsko, v Francijo, Nemčijo, Italijo, Bolgarijo, Avstrijo, Švico, da o bivši Jugoslaviji in Sloveniji sploh ne izgubljam besed. Pred leti so imeli za naše udejstvovanje v Metliki več posluha. Za potovanje v Kanado so mi odobrili v Novoteksu, kjer sem bil zaposlen, celo plačan dopust. O tem danes lahko samo sanja-

mo. Vesel sem, da je v skupini veliko mladih, da delo kljub veliko težjim pogojem ne bo zamrlo. S folkloro sem spoznal veliko krajev, srečal nove ljudi, običaje, navade. Žena Martina je enakega mišljenja. Ko je ostala brez dela, je pričela izdelovati pisanice, vezene prtičke in noše. Za skupino iz Essna je sešila devet parov noš. Delala je za Slovence, živeče v Ameriki, za skupino iz Šentjurja pri Celju, za folkloro iz Rogaške Slatine. Pa še bi lahko našteval. V spominu imam nepozabne trenutke, srečanja, doživel sem toliko lepega, da mi ni žal za čas, ki sem ga porabil za številne vaje, potovanja in nastope. Vse to sem počel brezplačno, a sem obogatel. Notranje. Janko Bračika v folklorni skupini, v kateri je že od 1966. leta, ni bil samo plesalec, ampak je dolga leta vodil tudi vaje. Prvič sem nastopil na črnomaljskem jurjevanju v družbi samih starejših. Danes sem v skupini med najstarejšimi. Največ folklornega znanja so mi posredovali Marica Županič, Marica Cvitkovič iz Adlešič ter doktor Ravnikar. Navdušil nas je, da smo povezali vse belokranjske plese in pesmi. Obvladali smo jih v petih letih. Omislili smo si tudi noše, kar ni bilo lahko, sem se jim pa posvetil z dušo in telesom. V sedemdesetih letih smo obnovili tamburaško skupino. Člani so si sami kupili instrumente, vodil pa jih je Silvo Mihelčič. Pri delu so nam pomagale metliške delovne organizacije. Direktorji, za razliko od današnjih, so imeli veliko posluha za naše delo. Ljubiteljska dejavnost živi in dela danes v težkih pogojih, a sem prepričan, da je v mladih, ki se vpisujejo v naše vrste, veliko energije in dobre volje. Nove generacije plesalcev in tamburašev imajo tudi posluh za urejanje arhivskega gradiva. Zaradi naše malomarnosti je marsikaj za vedno izgubljeno, da pa ne bi bilo še več, se bom lotil s sodelavci pisanja zbornika. Metliška folklora si to zasluži, saj je pustila v mestu neizbrisen pečat, njena pot pa se tudi še ni končala.

Toni Gašperič


V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

39

Korčulska popara Marjance Trščinar Antić M

arjanca Trščinar Antić je Novomeščanka, z dušo in srcem zavezana turizmu in zaljubljena v morje, Dalmacijo in otoke oziroma bolj natančno – v en otok, v Korčulo, kjer je preživela celih osemnajst let, si z možem Stanojem ustvarila družino ter, dokler se vsi skupaj niso preselili na Dolenjsko, imela turistično agencijo in vrt z motovilcem, ki ga prej Korčulani niso poznali. Slovenci dalmatinsko kuhinjo poznamo bolj iz restavracij ob morju in dnevov dalmatinske kuhinje, s katerimi želijo jedce privabiti za svojo mizo v slovenskih gostilnah, v enem in drugem primeru pa se vsi trudijo približati okusu gostov. Kakšna je prava kuhinja neke dežele, pa lahko človek izve le, če tam živi. Marjanca je imela dovolj časa, da je ugotovila, kakšna je res dalmatinska oziroma korčulska kuhinja in se tudi naučila kuhati po njihovo. “Dalmatinska kuhinja je enostavna – ribo pečejo na žaru in ji, ko je pečena, dodajo le malo grobozrnate soli in nekaj kapljic oljčnega olja. Če v Dalmaciji dobite ribo, potreseno s česnom in peteršiljem, je z njo najbrž nekaj narobe in želijo s tem nekaj prikriti. Še večkrat ribo jedo kuhano. Tudi zelenjave je veliko v dalmatinski kuhinji. Na Korčuli ima skoraj vsak vrt in na njem zelenjava raste skoraj vse leto – blitva, špinača, bob, čičerika, leča, dalmatinsko zelje in še kaj. Le motovilca niso poznali, zdaj pa ga, vsaj moji prijatelji. Na Korčuli rastejo tudi

številne začimbe, spomladi nabirajo divje šparglje, ki jih pripravljajo v juhi ali še raje z jajci,” o prehranskih navadah Korčulanov pripoveduje Marjanca. Za Živo se je Marjanca odločila pripraviti korčulsko poparo, ki je kot večino dalmatinskih jedi ni težko pripraviti, le kakšnega predsodka se mora podgorski človek znebiti, na primer predsodka do kuhana ribe. Marjanca v domači hiši v Stopičah res nima velike kuhinje, a za dalmatinske domače jedi, ki jih prav rada pripravi, je sploh ne potrebuje. In kako skuhamo Marjančino korčulsko poparo? Takole - na dno posode zložimo na kolute narezan krompir in čebulo, nanje pa položimo ribo. Večje ribe narežemo na kose, manjše pa damo v posodo cele. Dodamo cele olupljene paradižnike, česen, peteršilj in začimbe ter zalijemo z oljčnim oljem in vodo, toliko da je skoraj vse prelito. Ko zavre, dodamo še vino in po želji krušne drobtine. Vre naj toliko časa, da je kuhan krompir, to je približno 20 minut. Ko

Marjančina ribja pašteta po stopiško

“Slovenci imamo nerazumljive predsodke, da kuhana riba ni dobra. Najprej se ljudje branijo sploh poskusiti, ko pa jo poskusijo, ne morejo nehati,” pravi Marjanca Trščinar Antić. Njen sin Boris je - tako kot njegova sestra Tina - otroštvo preživel na Korčuli, kjer je za domačine kuhana riba vsakdanja jed.

je popara kuhana, jo odstavimo in nekaj minut pustimo, da se umiri. Medtem ko jedci čakamo, da bo popara gotova, nas Marjanca zaposli z ribjo pašteto, obloženo s tolminskim sirom, olivami in paradižnikom. Na Marjančino mojstrovino sta poleg zapisnikarja čakala njen sin Boris in sestra Vesna, malo kasneje pa se nam je pridružil še njen šef v Kompasu Matjaž Pavlin. Ko razkrije skrivnostni recept za izvrstno pašteto, ugotovimo, da gre v bistvu bolj za stopiško kot pa korčulsko specialiteto, ki jo sestavljajo konzerva ali dve tunine, dve trdo kuhani jajci, pet do šest kislih kumaric, pet oliv, nekaj kaper, majoneza, malo gorčice, vejica peteršilja, sol ter, če želimo nekoliko bolj pikantno, kakšen slanik in malo popra. Skrivnost izvrstnega okusa pa naj bi tičala v tem, da Marjanca vse skupaj nariba in pretlači, ne pa strpa v mikser. Besedilo in fotografije:

Vidmar Igor V idmar

K o rrč č u l s kka a p o p a rra a za štiri osebe:

Ko ribo, krompir in vse ostalo zložimo v posodo, zalijemo z vodo in oljčnim oljem. Vino dodamo, ko popara zavre.

• velika škarpena ali morska žaba (grdobina), zraven pa kakšna salpa, ranj, cipelj … • 1/2 kg na kolute narezanega krompirja • 20 dag na kolute narezane čebule • pet ali šest olupljenih manjših paradižnikov ali konzerva pelatov • nekaj strokov česna • nekaj vejic peteršilja • sol, poper, lovorov list, limona • 1 dcl oljčnega olja in 2–3 dcl belega vina • po želji žlica ali dve drobtin za zgostitev • voda


40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Je moj otrok morda dislektik?

Srečanje z Mihom, ki ni znal brati in ni maral šole Poučevanje, ki zapusti vtis, ni poučevanje iz glave v glavo, ampak iz srca v srce. Howard G. Hendricks Z Mihom sva se prvič srečala pred tremi leti v moji pisarni. Obiskal me je skupaj z mamico, ko je obiskoval četrti razred osnovne šole. Oba sta bila zelo zaskrbljena in v hudi stiski. Miha zato, ker ni verjel vase in v svoje sposobnosti, saj se je počutil kot neuspešen učenec na celi črti, mamica pa ni vedela, kako naj mu še pomaga. Miha je iz šole prinašal slabe ocene, zlasti pri pisnem preverjanju znanja. Do branja je kazal velik odpor (zlasti glasnega), pisanju domačih nalog se je izmikal na vse načine in prav nobene volje do opravljanja šolskih obveznosti ni imel. Še več, šola mu je začela predstavljati največjo grozo in velik odpor.

Njegova mamica, ki ga je najbolje poznala, je skupaj z njim doživljala veliko stisko. Gospa je bila pred pomembno odločitvijo – ali ostati/ postati nadvse “pridna” mama in delati stvari namesto njega (branje, prepisovanje, domače naloge …) ali pa mu pomagati izboljšati samopodobo, mu vrniti zaupanje vase in mu tako vzbuditi voljo do dela. Po premisleku in temeljitem družinskem pogovoru doma sta se odločila, da skupaj poiščeta pomoč. Ko sem Miha pred tremi leti vprašala, kje tiči razlog, da me je obiskal, mi je kot iz topa odgovoril, da ne zna brati in da ne mara šole. Pa da piše zelo “grdo”. Njegovi pisni izdelki so bili namreč povsem “rdeči”. Z Miho sem opravila pedagoško diagnostiko, med katero sodi tudi test za ugotavljanje motenj branja in pisanja, in tako hitro ugotovila, da ima kar hude dislektične težave. Težave so se kazale predvsem na področju vidnega zaznavanja oz. spretnosti prepoznavanja črk, povezovanja črk, vid-

Pravni nasvet

Konkurenčna prepoved in konkurenčna klavzula V Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) sta urejena dva pravna instituta prepovedi konkurenčne dejavnosti delavcev, in sicer: zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti med trajanjem delovnega razmerja (konkurenčna prepoved) ter pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula). V zvezi s “konkurenčno prepovedjo” je v zakonu določeno, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. V primeru, da delavec krši tako prepoved, lahko delodajalec od njega zahteva povrnitev nastale škode, kršitev pa je lahko tudi razlog za redno oz. izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper delavca. V zvezi s “konkurenčno klavzulo” pa je v ZDR določeno, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v po¬godbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, in sicer za največ dve leti. Takšna konkurenčna klavzula mora biti izražena v pisni obliki, sicer se šteje, da ni dogovor-

jena. Konkurenčna klavzula velja le, če delavcu preneha pogodba o zaposlitvi na podlagi sporazuma, redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca. V drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi (npr. zaradi redne odpovedi delavcu iz poslovnega razloga) konkurenčna klavzula ne velja. V ZDR je še določeno, da se morata delavec in delodajalec dogovoriti tudi o denarnem nadomestilu delavcu za spoštovanje konkurenčne klavzule. Mesečno mora takšno nadomestilo znašati najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tudi ta dogovor mora biti zapisan v pogodbi o zaposlitvi, sicer konkurenčna klavzula ne velja. Denarno nadomestilo se izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, dokler velja konkurenčna klavzula, vendar le, če delavec zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne more pridobivati zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači. V primeru, da delavec krši konkurenčno klavzulo, lahko delodajalec od delavca zahteva opustitev konkurenčnih dejanj ali pa izjavi, da odstopa od konkurenčne klavzule in preneha plačevati nadomestilo, pri čemer lahko od delavca zahteva vračilo že plačanega nadomestila. V obeh primerih pa lahko delodajalec od delavca zahteva tudi povrnitev povzročene škode.

Mar amcar Markko Št Štamcar amcar,, odvetnik

no-gibalnem usklajevanju (prepis) in slušnogibalnem usklajevanju (nareku). Spretnost branja in pisanja je bila pri njem zaradi omenjenih primanjkljajev resnično slabo razvita. Vsi opaženi simptomi so pri fantu potrjevali motnjo branja in pisanja (disleksijo).

Za šolo mu je ova l o č a s a njj kko zman Začela sem graditi predvsem na odkrivanju njegovih močnih področij. Takrat ni bil vključen v nobeno interesno dejavnost, saj mu je že redno delo za šolo, do katerega je sicer čutil močan odpor, jemalo preveč časa. Ker Miha izhaja iz umetniške oz. glasbeno nadarjene družine, sem povprašala po tovrstni nadarjenosti pri njem. Mamica je takoj dejala, da Miha nadvse občuduje starejšega brata (in očeta) pri igranju instrumenta, toda za svoj instrument nima časa, ker se predolgo ukvarjajo s šolo. Skupaj smo se dogovorili, da bo kljub bralno napisovalnim težavam poskušal tudi sam obiskovati glasbeno šolo in se učiti igranja instrumenta, nad katerim je bil zelo navdušen. Tako se je začela njegova glasbena pot. Bila mu je v pravi užitek in ne v dodatno breme, kakor se je sprva bala njegova mamica. Učitelj ga je razumel. Danes Miha obiskuje glasbeno šolo, igra v orkestru, nastopa v tujini in ima velike načrte za ustvarjanje nadaljnje glasbene poti. Z branjem ima še vedno težave – njegov čas branja je upočasnjen, razumevanje prebranega pa zelo dobro. Zelo spretno je razvil kompenzatorne funkcije, ki so mu pomagale pri korekciji in obvladovanju težav. Izboljšal si je pozornost, podaljšal koncentracijo, nadvse dobro pa si je razvil spomin. Kot sam pravi, zelo dobro razume prebrano že po prvem branju. Toda preden prebere besedo, jo vsaj dvakrat “zajame” s pogledom in velikokrat tudi še črkuje, če je le-ta daljša in manj znana. Včasih se tudi po dva- do trikrat tiho popravi med branjem, vendar nit razumevanja stalno vzdržuje. Danes se samo še nasmeji nad nekdanjo lastno ugotovitvijo, da on ne zna brati in da tega tudi nikdar ne bo znal. Pri pisanju si pomaga z računalnikom, ki mu je v veliko podporo, saj pri tipkanju naredi veliko manj napak kot pri pisanju “z roko”. Miha je sprejel svojo težavo pri branju in pisanju (kajti branje in pisanje sta zelo povezani funkciji), hkrati pa je osebnostno zrasel ob glasbenih dosežkih in uspehih, ki jih dosega pri večini predmetih, zlasti pri ustnem sporočanju (dramatizaciji) in ustnem preverjanju znanja. Učitelji ga v veliki večini razumejo in mu šolske obveznosti v skladu z njegovimi težavami tudi prilagajajo (ne po težavnosti in vsebini, pač pa v načinu izvajanja pouka in načinu preverjanja znanja). Miha si prizadeva, da bi na koncu šolskega leta dosegel prav dober učni uspeh, če pa mu slučajno ne uspe, zagotovo ne bo več pomislil na to, da je slab učenec, saj se zaveda, da ima težave le na bralno napisovalnem področju. Velik vzornik mu je Gojmir Lešnjak Gojc, ki je v času šolanja tudi imel zelo podobne težave. Ker Miha poznam, verjamem v njegov napredek in uspešno prihodnost.

Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedag.


VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

41

Trobentice

Ko odcvetijo, jih posadimo na vrt Trobentice so priljubljene spomladi cvetoče rastline. Ker so to sorodnice naših vrtnih trobentic, ki rastejo na vlažnih travnikih, je tudi podobnost velika. Razlika je le v velikosti cvetov in barvi. Včasih so vrtnarji prve trobentice ponudili trgu šele za 8. marec. Danes pa se trobentice začno pojavljati v vrtnarijah, cvetličarnah in vrtnih centrih že kmalu po novem letu. Njihovo bogato cvetenje pa je obstojno samo, če jih imamo na svetlem in hladnem mestu. V centralno ogrevanih prostorih bodo trobentice zelo hitro odcvetele. Pa ne samo odcvetele, saj bodo tudi propadle. Če trobentico postavimo na hladno mesto, pa bo cvetela zelo dolgo. Zalivamo jo z mehko vodo, ogreto na sobno temperaturo. Redno pa jo tudi zalivamo s tekočim gnojilom za cvetoče rastline. Po končanem cvetenju rastline ni potrebno zavreči, ker jo lahko obdržimo za naslednje leto. Posadimo jo iz lončka ven na vrt, nekam v pol senco. V vročih poletnih dneh jo je treba redno zalivati. V jeseni pa jo lahko vzamemo iz zemlje in zopet posadimo v lonček. V tem primeru jo prezimimo zopet na svetlem in hladnem mestu. Lahko pa jo pustimo tudi zunaj na prostem, kjer bo prezimila in spomladi meseca aprila tudi zacvetela. Vendar pa se lahko zgodi, da katera od novejših sort ne prezimi. Ob pravilni oskrbi so trobentice lahko zelo zdrave, brez bolezni in brez posebnih škodljivcev. Če je v prostoru preveč toplo, pa jih lahko napadejo pršice, ki jih ob močnem napadu popolnoma uničijo. Zunaj pa so jim najbolj nevarni polži. Besedilo in fotografije:

S l aavv kko o Zgonec

Uleks Edward Bach je ta cvetni pripravek razvil v sklopu sedmih rastlin, ki pomagajo pri težjih in dolgotrajnejših čustvenih stanjih. Od teh pa je cvetno zdravilo, narejeno iz uleksvih cvetov, namenjeno zdravljenju po dolgotrajnih naporih, kot tudi po boleznih, ko je oseba tudi čustveno na tleh in je obupala. “Padel sem na izpitu, sploh ne vem, kaj naj naredim.” “Ta shujševalna kura je neuspešna, saj ta teden nisem nič shujšala.” Oseba v tem čustvenem stanju je že na prvi pogled brez energije, lahko ima tudi temne podočnjake. Počuti se nemočno v boju za boljše življenje, morda ima kako dolgotrajno bolezen, ob kateri je izgubila upanje. To čustveno stanje je težavnejše kot sviščevo (svišč je primeren ob izgubi veselja in motivacije po enem neuspelem poskusu). Oseba je že v mislih naravnana na neuspeh pri poskusih reševanja težav. Vendar pa se na prigovarjanje drugih ljudi loti novega poskusa, za katerega pa že vnaprej ve, da bo neuspešen, rezultat tega pa je ponoven polom in še bolj brezizhodna situacija. Uleks (lat. Ulex europaeus L.) je trdoživa rastlina iz družine metuljnic, ki sicer v naših krajih samoniklo ne raste. Ta trnati grmič je precej podoben naši brnistri, s katero pa sta tudi v bližnjem sorodstvu, poleg tega imata obe rumenkaste cvetove. Rumena pa je poznana kot barva sonca, upanja in življenjske moči ter kot taka predstavlja naše tretje energijsko središče, imenovano sončni pletež. Ta bachova cvetna esenca nam pomaga okrepiti našo vzdržljivost in naše zaupanje v rešitev težav v hudih življenjskih preizkušnjah, dolgotrajnih boleznih, ki je človeka do te mere strlo, da je izgubil upanje v to, da bi se še boril v naprej, saj je

Uleks

Ulex maritimus

tak človek obupal. Cvetno zdravilo pomaga osebam, da hitreje v sebi vzbudijo žar notranjega ognja in da se kot pravljični ptič feniks iz lastnega pepela kot zmagovalci dvignejo iz vsakodnevnih življenjskih bitk.

Jan KKozamer ozamer nik ozamernik nik,, BFRP


42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Janez Keber: Leksikon imen

V pisanem in zanimivem svetu osebnih imen S

o knjige, ki jih vzamemo v roke, preberemo in potem nikoli več ne odpremo, na mnoge celo pozabimo, da smo jih kdaj brali, medtem ko se nekaterih spominjamo vse življenje, četudi smo jih prebrali le enkrat. So pa tudi knjige, ki jih pogosteje jemljemo v roke, naj gre za priljubljeno pesniško zbirko, antologijo, zbirko kratke proze, roman ali za knjige, kot so priročniki vseh vrst, enciklopedije, slovarji in leksikoni, ki nam pomagajo zakrpati luknjo v znanju, obuditi pozabljen podatek ali rešiti kakšno vprašanje. Slednje sicer niso knjige, ki bi jih priporočali v branje, a tudi med njimi najdemo izjeme. Taka izjema je Leksikon imen Janeza Kebra, katerega četrta dopolnjena izdaja je te dni izšla pri založbi Celjska Mohorjeva družba in ki jo kljub njeni zvrstnosti mirno lahko priporočimo v branje.

Prvi Kebrov Leksikon imen je izšel že pred dvajsetimi leti, nato so se zaradi zanimanja zanj vrstile nove dopolnjene izdaje, leta 1996 druga in leta 2001 tretja. Ker so bile vse izdaje razmeroma hitro razprodane in jih že dolgo ni bilo več mogoče dobiti na knjižnem trgu, v javnih knjižnicah pa je Leksikon imen med najbolj izposojenimi knjigami, je založba spodbudila avtorja, da je pripravil novo, četrto dopolnjeno izdajo. Tudi avtor sam je ugotavljal, da zanimanje javnosti za imena in priimke, njihov izvor, pomen, ustroj in oblikovno razgibanost ter zanimive podrobnosti, povezane z njimi, ves čas narašča, hkrati ko se mu je s stalnim raziskovanjem imen in priimkov nabralo

tudi novo gradivo, vredno, da ga vključi v novo izdajo leksikona. Najnovejši Leksikon imen je od vseh doslej izdanih najzajetnejši. Na več kot 930 straneh obravnava vsa imena, ki se pojavljajo na Slovenskem, oziroma natančneje razčlenjuje tista, iz katerih izhajajo posamezne različice in oblike. Osrednjemu leksikonskemu delu z abecedno razvrščenimi geselskimi članki je dodan obsežen uvodni del, v katerem avtor piše o nastanku imen, o dejavnikih, ki vplivajo na dajanje imen danes, o vrsti imen, o imenoslovnih raziskavah, o vzdevkih, hišnih imenih, psevdonimih in ilegalnih imenih, dodan je obširen seznam literature in virov, prav tako pa sta

Za lepši jezik

Mala ali velika začetnica? Pozorni opazovalci in bralci v tiskanih medijih opažajo različna načina zapisovanja organizacij, organov zavodov, ustanov … Jih torej pišemo z veliko ali malo začetnico? Kadar imamo v mislih naslov oziroma ime organizacije, ustanove, zavoda, delovnega telesa ipd., jih zapisujemo z veliko začetnico. Kadar pa mislimo le na vrsto, jih pišemo z malo začetnico. Z veliko jih torej pišemo tedaj, ko jih poimenujemo z uradnim imenom (ali z okrajšanim uradnim imenom). Pri tem se seveda pojavlja vprašanje, kaj je imel pisec v mislih, zato ločnica med vrstno (občnoimensko) in lastnoimensko rabo v teh primerih ni povsem jasna. Če imamo torej v mislih le vrsto organa, pišemo z malo začetnico. Na seji je nadzorni svet razpravljal tudi o novem programu. Če imamo v mislih uradni naziv organa, pa ga pišemo z veliko začetnico. V Občinski upravi Občine Velenje so izvedli zanimivo anketo. Besede, kot so vlada, ustavno sodišče, ustava ipd., pišemo z veliko začetnico le, če gre za

poimenovanje posameznega, točno določenega organa, zavoda, akta … Kadar torej le-tem dodamo npr. besedno zvezo Republike Slovenije, jih pišemo z veliko začetnico, saj je s tem mišljen točno določen politični organ točno določene države (Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, Ustava R Slovenije). Kadar pa gre za splošno oz. vrstno poimenovanje, se veliki začetnici izogibamo. O tem je razpravljala tudi Vlada Republike Slovenije. Včeraj je bila seja vlade. Na ministrstvu za gospodarstvo so pripravili več varčevalnih ukrepov. O dejanju bo odločalo tudi upravno sodišče. V prvem primeru gre za uradni naziv, v ostalih pa za vrsto političnega organa (torej npr. vlada, ne pa kateri od odborov, skupin …). V časopisju je seveda priporočljivejše pisati z malo začetnico, saj ponavadi mislimo na vrsto, ne pa na uradno ime ustanove, organa …

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape

v uvodnem delu natisnjena prispevek o uvrščanju nesvetniških imen v koledar ter razprava o leksiki in frazeologiji iz osebnih imen. Četudi gre za strokovna besedila, je v njih toliko zanimivih podatkov in ugotovitev, da je branje vse prej kot dolgočasno. Enako seveda velja za geselske članke o posameznih imenih, ki so tako zanimivo branje, da vabijo k prebiranju tudi tistih imen, ki vas sicer ne bi zanimala, ker pač ne gre za vaše osebno ime, imena sorodnikov, znancev ali prijateljev. Zlasti kar se tiče izrazov in besednih zvez, ki izhajajo iz osebnih imen, se slovenščina kaže kot zelo bogat jezik, naši ljudje pa kot zelo domiselni. Za primer navedimo, da Neža ni le osebno žensko ime, ampak na Dolenjskem pravijo neža večji leseni ali lončeni posodi za vino, na Gorenjskem uporabljajo izraz neža za mehkužnega človeka, nežka smo v nekdanji Jugoslaviji rekli najmanjšemu kovancu za pet par, botaniki poznajo rastlino bodeča neža, zoologi pa z izrazom nežica označujejo sladkovodno ribico z brčicami. Avtor je v najnovejši izdaji število gesel razširil v dodatku, kjer je prvič ali deloma na novo razložil več sto imen in njihovih različic, ki so se pri nas pojavila v novejšem času. Gre za nekatera redka imena, pomanjševalne in ljubkovalne oblike imen ter za imena tujcev in priseljencev, predvsem iz muslimanskega kulturnega kroga. Tako osrednji leksikalni del kot dodatek imata indeks imen in priimkov, ki služi za lažje iskanje primernega geselskega članka. Novost je tudi abecedni seznam vseh v uradni statistiki o prebivalstvu zabeleženih imen državljank in državljanov Republike Slovenije s frekvencami, ki kažejo, kako pogosto je bilo posamezno ime konec leta 2007. Frekvence za pogostejša imena skozi daljše časovno obdobje so sicer navedena v geselskih člankih. Vabljeni v pisani in zanimivi svet, ki ga na Slovenskem poseljuje več kot 40.000 osebnih imen.

Markkel eljj Milan Mar


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

43

Seks v tretjem življenjskem obdobju P

reden se podrobno in resno lotimo tega vprašanja, naj omenim, kar mi je nedavno navrgla soproga. Kadar namreč pogovor nanese na to temo, običajno zagovarjam stališče, da imamo tako mladeniče pri šestdesetih kot starce pri dvajsetih. No, moja žene me je opomnila, da bi raje izbrala tri dvajsetletne starčke kot enega šestdesetletnega mladeniča. Zdaj pa resno. Kako je s seksom v tretjem življenjskem obdobju? Na žalost ga ni toliko, kolikor bi ga moralo biti. Zakaj? V naši kulturi je, žal, precej razširjeno mnenje, da človek po šestdesetem letu nima več kaj iskati v seksu. Da spolna aktivnost ni več ne potrebna ne možna, in to ne za ženske ne za moške. Da se te reči za starejše osebe ne spodobijo, da niso etične in normalne za tako starost. Še več, prekinitev spolne aktivnosti naj bi bila v interesu dolgega življenja in dobrega zdravja. To je povsem napačno mišljenje, prava zabloda in neumnost, saj je resnica prav nasprotna. Resnično, zakaj bi bili prikrajšani za lepe in prijetne trenutke? Ameriški svet za spolno vzgojo in njihov Nacionalni inštitut za raziskovanje staranja že od nekdaj menita, da večina ljudi uživa v seksu celo življenje. Izjema so seveda tisti, ki menijo, da tega ne smejo, ne zmorejo ali da tega nimajo s kom početi. Sodobni seksologi in gerontologi (strokovnjaki za vedo o staranju) s svojimi raziskavami dokazujejo, da je spolnost v tretjem življenjskem obdobju naravna, normalna in možna. Ob tem zdravniki in socialni delavci navajajo, da jim starejši pogosto sramežljivo priznavajo, da čutijo seksualne potrebe, ki pa jih smatrajo za nenormalne. Neka skupina urologov iz Kalifornije je s svojimi raziskavami potrdila, da je med poročenimi moškimi, starejšimi od 70 let, vsak tretji zmožen popolnega spolnega življenja. V skupini žensk med 55. in 65. letom jih je več kot 30 odst. izjavilo, da so v tem obdobju bolj zainteresirane za spolnost kot prej. Sloviti ameriški raziskovalci Kinsley, Masters in Johnson so v svojih raziskavah pokazali, da so tisti moški in ženske, ki so v dobri zdravstveni kondiciji, fiziološko povsem sposobni ohraniti povsem zadovoljivo spolno življenje vse do 80. leta, pa tudi kasneje. Trdijo tudi, da bi starejši pari lahko in celo morali nadaljevati s spolnimi odnosi do, kot pravijo, “nedoločene meje”. Pa vendar, katere težave lahko pričakujemo, ko gre za spolnost starejših? Kot smo povedali, sposobnost za spolno aktivnost traja dolgo, pa vendar se s starostjo običajno pojavijo nekatere funkcionalne spremembe, na katere je dobro biti pripravljen. Tako lahko na primer starejši, moški in ženske, počasneje reagirajo na seksualno stimulacijo kot nekoč. A treba je vedeti, da to niti najmanj ne zmanjšuje zadovoljstva pri odnosu. Tudi če popolni spolni akt ni možen, še vedno ostanejo številne druge možnosti seksualnega zadovoljstva, kot so dotiki, ljubkovanje, nežnost itd. O impotenci govorimo, ko vsaj četrtina poskusov doseganja erekcije ne uspe. Čeprav se je do nedavnega smatralo, da impotenco povzročajo zgolj čustveni in psihični vzroki, danes vedno pogosteje odkrivamo primere, ko je vzrok fizične narave. Naj bo to oslabljena cirkulacija, okvara živčevja zaradi npr. sladkorne bolezni ali kakega drugega razloga, alkoholizem (alkohol povečuje spolno željo, a zmanjšuje njeno moč), nekatera zdravila itd. Seveda je lahko impotenca povezana tudi s čustvovanjem, potrtostjo, skrbmi, življenjskimi tegobami. Nek 60-letni moški je postal impotenten kmalu po smrti žene. Pet let kasneje je spoznal prijazno žensko, ki je pokazala razumevanje do njegovih težav, zaradi česar se je ponovno počuti varnega. Štiri mesece kasneje se mu je potenca vrnila.

Kaj lahko torej svetujemo starejšim parom? Najprej je tu zdrav način življenja, se pravi skrb za pravilno prehrano in normalo telesno težo. V ta sklop sodijo vsakodnevni zajtrki, telovadba dva- do trikrat tedensko, 7 do 8 ur spanca dnevno, življenje brez tobaka in alkohol v zmernih ali sploh nikakršnih količinah. Nadalje, neporočenim priporočamo, da se poročijo. Poročeni ljudje živijo dlje. In zadnje, ko je govora o spolni aktivnosti, je treba vedeti, da popolna odpoved le-tej lahko privede do fizične in psihične ohromelosti, brezvoljnosti, potrtosti in popolne osamljenosti, prav taka stanja pa lahko povzročijo razna obolenja in skrajšajo življenje. Skupno življenje, pripadnost in vzajemna ljubezen ohranjajo tudi fizično željo. Moj nasvet se torej glasi: če v pokoj odhajate vi, ni prav nobenega razloga, da upokojite tudi svoje spolno življenje – vso pravico imate do njega.

Ivo Iv o Belan, dr. med.


44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Svežina in barve pomladi M

odne smernice ali zapovedi v času prebujanja pomladi pričakujejo od nas vseh tudi prebujanje in kombiniranje naše garderobe. Pomladne oprave naj bi izražale prijetna čustva in ravnovesje v našem vsakdanjiku, uglašenost in prefinjenost ter na drugi strani ležeren, lahkoten izgled, ki bo poudarjal posameznico ali posameznika. Barve letošnje pomladi so v vseh odtenkih rumene pa vse do barv prebujajoče narave in cvetlic. Naj gre za majice, obleke, torbice ali kakršne koli modne dodatke vedno lahko rumeno kombinirate s pre-

ostalimi svetlimi barvami, kot so bela, barva pudra, šampanjca pa vse do vseh odtenkov zeleno-modrih kombinacij. Če se sivina umika soncu, je to resnično čas tudi za prevetritev garderobe iz preteklega leta. Šopki že videnih stilov iz preteklosti bodo pisani, kot je pisan čas, v katerem jih bomo nosili. Poleg rumene bomo seveda zmešali veliko barv pistacije, petroleja, smrečno zelene, vse do kombinacij rdečo-oranžne. Cvetlice in metuljčki naj svojo pot poiščejo na vseh vaših kreacijah. Veliko je letos kombinacij, kjer se poigravajo modni ustvarjalci tudi z geometrijo, veliko je likov, ki še posebej poudarjajo postavo. Tako bomo tudi pri krojih oblačil opazili še naprej veliko tričetrtinskih in dolgih rokavov, obleke in bluze, ki bodo letos še posebej cenjene, bodo iz zlate dobe 50. in 60. let, a s še vedno močnim vplivom 70. in 80. let. Ženske bluze bodo tako z volančki in detajli, veliko bo klasičnih orientalskih kašmirskih vzorcev, veliko bo sestavljank iz divjih hipijevskih let ali damsko elegantnih čipk. Dolžina oblek in kril bo iz modne dolžine do meč, skrajšana na dolžino do kolen ali tik nad njimi. Kroji bodo poudarjali in sledili liniji telesa, pasovi so še vedno zelo poudarjeni. Pri hlačah ni strogih pravil, so pa nekateri kroji z razkošnim orientalskim in safari videzom, s peščenimi barvami, barvami šampanjca, smetane ali nasploh vsemi zemeljskimi barvami. Tudi z dolžino hlač 7/8 ne bomo zgrešili modnih zapovedi. Obutev je pestra za vse drzne modne navdušenke. Poleg zelo udobne obutve, izdelane iz kakovostnih in naravnih materialov, boste lahko izbirale med enostavnimi modeli sivkastih barv, z belimi poudarki ali v kontrastu s temnejšimi zemeljskimi barvami. Nepogrešljivi del letošnje pomladanske garderobe so sandali in čevlji brez pete, modeli s peep odprtinami na prstih, dekorativnim zapenjanjem, gubanjem in ošiljenimi konicami. Urbani romantični slog zahteva svetle tone, seksi sandale in čevlje z visoko peto bodo krasile gubice v predelu narta, veliko bo pentljic in trakov. Snovalci trendov za pomlad-poletje so poudarili pri lakastih modelih, da naj bodo čevlji ali sandali udobni, elegantni, takšni, ki se bodo zaradi varčevanja na vseh področjih našega življenja lepo podali tako h krilu kot tudi večerni toaleti, hlačam in kostimu. Pričarajte si pomladanske trenutke in ker sem prepričana, da imate radi sebe in

z veseljem oblečete kakšno novo kombinacijo oblačil in modnih dodatkov, poskušajte vsaj malo slediti stiliranju lastne garderobe tudi s svojim pomladnim navdihom, ki bo sledil tudi vašim zmožnostim. Mag.

Dr agica Mar nad Dragica Martt a SStt er ernad


priloga dolenjskega lista

Moja moda, osebnost in slog N

Vpliv značaja – nekateri si vedno želijo biti opaženi, radi vzbujajo pozornost in so zelo komunikativni – ekstravertirani – usmerjeni v zunanji svet. Vedno si privoščijo več drznosti, vpadljivih pričesk, oblačil živahnih barv in vzorcev. Tisti, ki so bolj vase usmerjeni – introvertirani, potrebujejo več miru, zato si ne želijo razkazovanja, privoščijo si raje oblačila klasičnih krojev in manj opaznih, nevtralnih barv. No, mnogi med nami smo nekje vmes. Vpliv okolja in načina življenja – športni moški se težko sprijazni z elegantno svileno kravato ali metuljčkom, športna ženska pa z neudobnimi visokimi petami. Zaradi dinamičnosti in živahnosti se v takšnih opravah počutimo utesnjeno in nesproščeno. Od naših vsakdanjih aktivnosti in gibanja v okolju, kjer se pričakuje urejenost in zanesljivost, je odvisno, ali bomo nosili elegantne obleke, kostime. Tudi z našim zorenjem se spreminja način življenja. Svojo pozornost pričnemo posvečati drugim stvarem kot nekoč, mnogokrat spreminjamo svoje okolje, na primer zaradi šolanja, zaposlitve, različnih interesov v prostem času, in temu primerno se spreminja tudi naš način oblačenja. Vsak si nekako želi svoje individualnosti, osebnega izraza in prav je, da to spoštujemo. Značajske poteze in način življenja lahko razdelimo na pet osnovnih tipov: naravni, klasični, romantični, fantovski in dramatični. Naravni tip je običajno praktičen, prednjačita dobro počutje in udobje. Modne muhe ga ne zanimajo preveč, všeč so mu enostavne pričeske, naravni videz obraza in praktična oblačila neobčutljivih barv. Klasični tip poudarja osebnost, eleganco in kakovost. Njegov slog je okusen,

(Foto: I. Novak)

emalokrat se vprašamo, kaj pojem “moda” sploh pomeni. Gre za modne smernice, poplavo novih idej, barv, materialov, krojev, vzorcev. Vsakemu od nas mora biti všečna, zanimiva, privlačna in drugačna od preteklosti. Novi izzivi skušajo zamenjati, dopolniti, popestriti staro, preizkušeno, iztrošeno. In kaj od vsega je čisto naše, tisto osebno? Nekateri se nikoli ne strinjajo ali ravnajo s trenutno modo. Preprosto: imajo svoj osebni izraz in so še kako presenetljivi, opazni, estetsko usklajeni sami s seboj. Pri izbiri lastnega sloga pa je prav, da uporabimo lastno domišljijo, estetiko in predvsem oblačila, v katerih se bomo dobro počutili, ki bodo pristajala našemu značaju, načinu življenja in okolju, v katerem živimo.

Pri izbiri lastnega sloga uporabite svojo domišljijo.

nevpadljiv, zelo individualen ter ni podvržen hitrim modnim spremembam. Romantični tip poudarja ženskost. Izbira mehke, nakodrane pričeske in nežna frfotajoča oblačila svežih barv in cvetličnih vzorcev. Fantovski tip je pravo nasprotje romantičnemu. Svojo ženskost skriva v t.i. uniseks oblačilih, dobro se počuti v hlačah, ki ji dopolnjuje z ostalimi tipično moškimi oblačili (srajce, suknjiči, kravate). Dramatični tip želi izstopati, življenje ima za gledališče, kjer igra izbrano vlogo. S svojim ekstravagantnim, vpadljivim videzom na različne načine vzbuja pozornost, improvizira, igra, je drzen. Naš osebni izgled je še kako pomemben v stikih z ljudmi, saj s svojim videzom govorimo o sebi. In prav je, da se pokažemo in naredimo vtis, da smo to, kar smo. Zavedajmo se, da smo vsak zase čudovito, neponovljivo, enkratno bitje in bodimo nase ponosni. Ne pustimo si, da nam vzamejo domišljijo, bodimo kritični, samokritični, ko je to potrebno, in si izoblikujmo svoj lastni osebni slog. In ob tem ne pozabimo na besede Malega princa iz simpatične pravljice Antoina de Saint-Exuperyja: “… bistvo je očem nevidno … lepoto vidimo s srcem …” Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

45

OVEN – V april boste stopili z mešanimi občutki. Tisti, ki niste zadovoljni s svojim življenjem, boste iskali ustrezne rešitve. Jezilo vas bo, da mnoge stvari ostajajo nedorečene. Na eni strani boste skrivali svojo čustva, na drugi strani pa boste ljubosumno reagirali na čustveno odprtost drugih. BIK – Večno prilaganje drugim in odlaganje uresničevanja vaših želja na “primeren čas” je pripeljalo do stanja, v katerem ste sedaj. V iskanju rešitve se ne poslužujte skrajnosti, kritiziranja in obtoževanja, temveč poiščite mirno pot. Priznajte tudi svoje napake! DVOJČKA – V aprilu bo delovna klima zelo stimulativna. Pri soočanju z novimi poslovnimi izzivi in v iskanju ustreznih poslovnih rešitev imate šefovo podporo. Dvojčki, ki iščete novo službo, se natančno pozanimajte o novi delovni sredini. V ljubezni pogosto ne boste vedeli, kaj si želite. RAK – Določene nerazrešene situacije in odnosi na delovnem mestu vas bodo začeli obremenjevati. Za vaše počutje bo zelo pomembno, da si postavite strogo mejo med poslovnim in zasebnim in službenih težav ne nosite domov. V življenje samskih rakov se bo vrnila stara ljubezen. LEV – Aprila boste zelo čustveni. Z okolico se boste pogosto zapletali v spore zaradi malenkosti. Na delovnem mestu vam bo manjkalo potrepljanja. Nekoliko bolj poslovno uspešni bodo le levi, ki delajo v trgovski ali marketinški branži. Več pozornosti posvetite zdravju. DEVICA – April bo pravi mesec za uspešno poslovno načrtovanje. Da boste iz vsega potegnili najboljše zase, bo potrebno potegniti črto nad dosedanjimi uspehi. Ne pozabite, da se največ lahko naučite prav na lastnih napakah. Mesec je tudi idealen za potovanja. TEHTNICA – V aprilu boste bolj posesivni in ljubosumni. S partnerjem in domačimi se boste pogosto prepirali zaradi malenkosti ali denarja. Vendar domača situacija ne bo tako napeta, predvsem po zaslugi partnerja. Le-ta bo hitro doumel, da je vaša nervoza posledica stresne poslovne situacije. ŠKORPIJON – April bo naklonjen vsem škorpijonom, ki si želijo novih poslovnih izzivov ali razmišljajo o novi službi. Prijatelji bodo zelo cenili vaš nasvet. Čeprav vam bo godilo, da se obračajo na vas, pa vas bodo njihova vprašanja tudi obremenjevala. STRELEC – Stvari na delovnem mestu se bodo začele postavljati na svoje mesto. Nadrejeni in sodelavci bodo končno doumeli, kaj jim skušate dopovedati že ves čas. To vam bo v veliko zadovoljstvo, saj boste končno dobili potrditev svojih idej in zamisli. KOZOROG – V svoji koži se boste odlično počutili. Vaše pozitivne vibracije bodo začutili tudi drugi. Pogosto boste v središču pozornosti, pa čeprav si tega ne boste želeli. Strastne trenutke s partnerjem vam utegneta pokvariti le vaša občutljivost in ljubosumnost. VODNAR – Prva polovica aprila bo minila mirno. Po 20. pa lahko pričakujte več nervoze in napetosti. Na delovnem mestu boste morali pošteno zavihati rokave, da boste kos vsem zahtevam poslovnih partnerjev. Partner trenutno doživlja krizo in potrebuje vašo podporo. RIBI – Rahla napetost bo prisotna na vseh ravneh vašega življenja. Pozornost usmerite na odnose, ki vas preveč obremenjujejo. Premislite tudi, kje se še splača vztrajati in kje je bolje, da odnos končate. Po 23. izkoristite ugodne poslovne priložnosti.


46 46

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

3 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

3. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je Zlatarna Aura iz Novega mesta s poslovalnicami na Glavnem trgu 19, v BTC centru, v TC Hedera v Bršljinu in na Zadružni v Črnomlju, ki podarja praktične nagrade v vrednosti 40, 30 in 20 evrov. Pravočasno smo prejeli 231 rešitev druge Živine nagradne križanke. Šivanje zaves, Predovič Darja, s.p., Bereča vas 15a, Suhor pri Metliki podarja praktične nagrade v vrednosti 40, 30 in 20 evrov naslednjim izžrebanim reševalcem: Ljubi Šenica iz Žužemberka, Ivani Zupančič iz Dolenjskih Toplic in Janezu Tomcu iz Črmošnjic. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 20. aprila, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “3. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 2. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: ŠKROPIVO, TEORETIK, ELDORADO, FV, PLAV, KIMONO, ANUS, FON, D, STRIGA, RAL, ULOV, IMPRESIONIST, RT, MORSKA KLIMA, HČI, ONE, VROCLAV, REK, VOL, AD, INA, UNA, ILINDEN, NK, APO, NITROLAK, ADRESA, ATI, RADŽA, DANTE. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ......................................................................................... Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................


KRIŽANKA


Živa, marec 2009  

Živa, mesečna priloga Dolenjskega lista 4–5 Ko pride čas, je treba sprejeti konec 6 Našel boš, kjer je voda najgloblja 7 Ne počuti se več ma...

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you