Issuu on Google+


SPOMINI Z naglico se približuje konec šolskega leta in v tovrstne aktivnosti spada tudi priprava domskega glasila LIJA. Mentorica, ga. Marija Dobrić, me je prosila, da tokrat za domsko glasilo napišem nekaj na temo spomini. Tema se mi zdi zanimiva, hkrati pa se tudi dopolnjuje z mojim življenjskim obdobjem, saj se nameravam konec meseca septembra posloviti od dijaškega doma in s tem zaključiti svojo poklicno pot. Misel, da bom v jeseni prenehala z delom v dijaškem domu, me sleherni dan popelje v različna obdobja moje poklicne kariere in vsakič se pojavijo utrinki bogate spominske zakladnice. Spomnim se sončnega, toplega septembra, ki je že skoraj prehajal v oktober in sem v poštnem nabiralniku našla vabilo za razgovor za službo. Spomini tega dne so še tako živi, da še po štiridesetih letih lahko opišem, kako sem bila oblečena, kakšni občutki so me prevevali, ko sem stopila skozi velika vhodna vrata Strossmayerjevega dijaškega doma, kjer je bivalo 160 dijakinj. V veliko čast mi je bilo, da sem bila izbrana med številnimi iskalci zaposlitve in počutila sem se nekaj posebnega. V sebi sem zaznala odgovornost, saj sem s sklenitvijo delovnega razmerja prevzela skrb za 17 dijakinj, ki so obiskovale Srednjo kmetijsko šolo. Življenje v dijaških domovih je bilo v tistih časih precej drugačno. Sobe so bile velike, v njih je bilo nastanjenih 13 do 17 dijakinj, namenjene so bile le nočnemu počitku. Pohištvo je bilo staro, žimnice dotrajane, postelje pa so bile prekrite z

2


rožnatimi pregrinjali z volančki. Ko je človek stopil v sobo, se mu je v hipu zazdelo, da se je znašel pri Sneguljčici in sedmih palčkih. Saj nam je znano iz pravljice, kako je bilo vse pospravljeno in urejeno. Tudi domski red je bil precej drugačen. Zjutraj je bilo vstajanje od 6. do 7. ure, sobe so morale biti do odhoda v šolo vzorno urejene. Dijakinje so jedle v sosednji stavbi, kjer so prebivali dijaki. Učenje je potekalo od 15. do 18. ure v skupnih učilnicah, kjer je bila obvezno prisotna vzgojiteljica. Zvečer se je dom zaprl ob 20. uri, izhodi po tej uri pa so bili prava redkost. Ob 22. uri smo v domu ugasnili glavno stikalo in zavladala je popolna tišina. Nočno dežurstvo vzgojiteljev je bilo potrebno le zaradi varnosti ali zdravstvenih težav, sicer pa je ponoči vladala popolna tišina. Po uspelem referendumu je stekla združitev takratnega dijaškega doma Srednje zdravstvene šole in Dijaškega doma Strossmajerjeva. Septembra 1977 se je šolsko leto pričelo v sedanjem dijaškem domu, imenovanem Dijaški dom Lizike Jančar. V domu je bilo vse moderno opremljeno, 480 dijakinj je bilo nastanjenih v triposteljnih sobah in življenje v tej veliki stolpnici je bilo primerljivo z življenjem v hotelu. Sobe so bile res majhne, a kakšno razkošje. Svoj prostor si delil le še z dvema in ne s trinajstimi dekleti. V Liziki je bilo življenje res pestro. Imeli smo šestnajst interesnih dejavnosti in vsak večer so dijakinje preživljale prosti čas z udejstvovanjem na teh aktivnostih. Nekatere izmed njih so imele tudi politični značaj kot npr. krožek OZN ali marksistični krožek. Zelo aktivna je bila tudi mladinska organizacija. Posebna popestritev je bil mešani pevski zbor, ki ga je vodil vojaški zborovodja. Dijakinje so se rade udeleževale ritmičnega krožka, ki bi ga danes lahko primerjali s plesnimi delavnicami. Naša posebna doživetja so bili tudi razni projekti; Prijetnejši dom pa projekt Dan

družin, v katerem smo vsi sodelovali in pomagali zbirati sredstva za veliko družino,v kateri so otroci ostali brez mame. Odprli smo tudi razstavni prostor v naši jedilnici, kjer že vrsto let razstavljajo likovni umetniki iz vsega sveta. S tem smo postali tudi kulturno prizorišče, našim dijakom pa smo likovno umetnost približali na prav poseben način. Iz zakladnice spominov vedno znova potegnem kakšen dogodek iz časa, ko sem bila še vzgojiteljica. Ja svoje dijakinje sem imela zelo rada. Rada sem z njimi ustvarjala, jih bodrila pri učenju, se z njimi pogovarjala, se smejala, jih spremljala na domske plese in jih razumela v njihovih težkih trenutkih in situacijah. Mislim, da sem velik del svoje energije vložila tudi v razvijanje njihovih delovnih, kulturnih in higienskih navad. Znala sem jim prisluhniti, jih razumeti in se z njimi pošaliti. Prav to obdobje, ko sem bila vzgojiteljica, je bilo zame najlepše obdobje moje službene kariere. Delo z mladimi me je vedno osrečevalo in mi dajalo občutek polnosti in zadovoljstva. Odnosi in vezi, ki smo jih stkale, so se še dolgo ohranili med nami in še danes, po tolikih letih se zelo razveselim kakšnega obiska, pošte ali telefonskega klica. Tudi pogled iz moje pisarne, kjer sem v zadnjih sedmih letih bila zaposlena kot ravnateljica, me spomni na dijakinje, s katerimi smo sadile lipe. S sajenjem lip smo želele prispevati k ureditvi našega okolja. Krošnje sedanjih dreves kažejo, da je tega že precej let nazaj. Na poti svojega življenja si nabiramo najrazličnejše izkušnje in spomine, ki bogatijo našo notranjost in od nas je odvisno, katere shranimo v našo zakladnico spominov. Težko mi bo zapustiti »mojo Liziko«, pogrešala bom svoje sodelavce in pogrešala bom dijake, ostali pa mi bodo spomini, ki mi bodo v pomoč pri nabiranju vrtnic v jesenskem in zimskem času. Ravnateljica: Vasja Smole Dubrovnik , prof. def.

3


UTRINKI IZ DOMSKEGA ŽIVLJENJA

Dan novincev 2015 V sredo, 4.11. je v Dijaškem domu Lizike Jančar potekala prireditev ob Dnevu novincev. V krajšem kulturnem programu, ki ga je povezovala Lucija Rakuša, je dijakom svoj pevski talent pokazala, prav tako novinka, Nastja Vetrih. Pozdravne besede je novincem in novinkam namenila gospa ravnateljica Vasja Smole Dubrovnik. Dobrodošlico novincem, ki so po dveh mesecih že začutili pravi utrip domskega in srednješolskega življenja v Mariboru,

so izrekli tudi starejši dijaki, ki so bili v podobni vlogi v prejšnjih šolskih letih. Za ozvočenje je poskrbel predsednik domske skupnosti Nino Črnko, ki je novince na kratko pozdravil in jim zaželel uspešno šolsko leto in prijetno bivanje v dijaškem domu. Za okusno in slavnostno večerjo pa so se seveda tudi tokrat potrudili v domski kuhinji. Seveda tudi tokrat ni manjkala torta. Vzg. Breda Prešern in Dejan Kramberger

4 


Prvič imam »cimro«. Vsak je že bil kdaj nervozen, ko je spoznal novo osebo. Meni se je to zgodilo 29. avgusta. V Maribor sem prišla vesela, polna upanja in želja. Ko sem vstopila v dijaški dom, me je sprejela moja vzgojiteljica ter mi povedala, kje se nahaja moja soba in kdo bo moja »cimra«. Opisala jo je dokaj dobro, a moja nervoza je bila vseeno na vrhuncu. V sobi so že bile njene stvari, a nje nikjer. Ker nisem nikogar poznala, sem celo popoldne ostala v sobi in razložila obleke v omaro. Nekaj po pol deveti zvečer je prišla v sobo. Ko sem jo zagledala, sem najprej mislila, da se ne bo hotela pogovarjati z mano, a sem se motila. Takoj se mi je predstavila. In tako se je vse pričelo. V nekaj dneh sva si postali zelo blizu. Danes vem, da ji lahko zaupam. Vem, da me bo spravila v smeh, če bom slabe volje in vem, da sem zelo vesela, da imam njo za »cimro«. Čez poletje jo bom zelo pogrešala, a upam, da se bova tudi med počitnicami kdaj videli.

5


Tutorstvo-Kostanjev piknik Pridih jeseni je tudi v »Liziko« prinesel tradiconalni kostanjev piknik, ki je v okviru projekta »Tutorstvo« potekal na igrišču pred dijaškim domom. Novinci in malo starejši dijaki, ki so bivanje v dijaškem domu spoznali že v prejšnjih letih, so se ob peki kostanjev družili ob sproščenem klepetu, športnih aktivnostih, slikanju na panele in se seveda predali tudi kulinaričnim užitkom, za katere so poskrbeli v naši kuhinji. Da so bili kostanji odlično pečeni, sta poskrbela Vitko Bačun in Zlatko Urih. Veliko pozornosti med dijaki in dijakinjami so požela nogometna srečanja. Prva simbolična tekma med novinci in starejšimi dijaki je pripadla slednjim, tako so tutorji pokazali mlajšim, da se bodo v teh letih bivanja lahko še veliko naučili. Še posebej zanimivo je bilo nogometno srečanje deklet, za kar so posrbele študentke in dijakinje DD Lizike Jančar in njihove prijate-

ljice z nogometnih igrišč, ki sicer branijo barve ŽKMN Slovenske gorice. V ospredju sta bila druženje in sprostitev, in glede na številne nasmejane obraze, lahko rečemo, da je kostanjev piknik dosegel svoj namen in tako polepšal dijakom in dijakinjam pot na zaslužene jesenske počitnice.

6


Tutorji in novinci se sladkajo z odliÄ?no Tatjanino torto. 7


100 ljudi 100 čudi Vsak človek je nekje tujec. V ponedeljek, 19. in 20. 10. 2015 so v Dijaškem domu Lizike Jančar potekale dejavnosti ZPM Maribor, z naslovom 100 ljudi 100 čudi - Vsak človek je nekje tujec. Vzgojiteljica Karin Žvan

Risanje na majice

OKROGLA MIZA - Vsak človek je nekje tujec. 8


Nagrada ob mednarodnem dnevu strpnosti

V ponedeljek, 15. 11. 2015 smo se udeležili zaključne prireditve ob mednarodnem dnevu strpnosti v organizaciji ZPM Maribor. Na 9. NATEČAJU ZA NAJBOLJŠI SLOGAN PROTI NESTRPNOSTI- 100 LJUDI- 100 ČUDI, na temo VSAK ČLOVEK JE NEKJE TUJEC,

je dijak Dijaškega doma Lizike Jančar Luka Gyerkeš osvojil 6. mesto s sloganom: RAJE BI BIL OSOVRAŽEN KOT OSEBA KI SEM, KOT PA LJUBLJEN KOT OSEBA, KI NISEM.

Luka čestitamo!

9


Lijalent 2015 V sredo, 23. 9. 2015 smo se ob 18. uri zbrali v Razstavišču Lija na odprtju likovne razstave LIJALENT 2015. S svojimi likovnimi deli so se predstavili udeleženci 17. Mednarodne likovne kolonije Lijalent 2015, ki so ustvarjali v našem domu v času od 1. – 4. 7. 2015, ko je v Mariboru potekal Festival Lent. Odprtje likovne razstave v Razstavišču Lija smo obogatili s kulturnim programom, v katerem so sodelovale dijakinje: Lucija Rakuša, Monika Rozman in Nastja Vetrih, pod mentorstvom vzgojiteljice Marije Dobrič. Ravnateljica dijaškega doma, gospa Vasja Smole Dubrovnik, je spregovorila o povezovanju vzgoje in umetnosti. Likovni kritik gospod Mario Berdič je podal strokovno oceno likovnih del, ki so tudi predstavljena v katalogu. Razstavo je odprl podžupan Mestne občine Maribor, mag. Zdravko Luketič, ki je poudaril pomen našega dela v širši skupnosti. Zbrani umetniki, zaposleni, dijaki in gostje so si ogledali likovno razstavo ter se

pogostili s kulinaričnimi dobrotami, ki so jih pripravili domski kuharji. Likovna dela udeležencev 17. Mednarodne likovne kolonije Lijalent 2015 so bila na ogled do konca šolskega leta 2015/16. Karin Žvan

10


Jesenska ustvarjalnica Ko se je jesen odela v pisane barve, smo se tudi dijakinje prepustile barvitosti jesenske domišljije. Od doma smo prinesle plodove jeseni, iz katerih smo ustvarjale zanimive »umetnije«. Te smo kasneje postavile na ogled v vitrino naše avle. Ob prijetnem klepetu smo ustvarjale: Lara Terbuc, Janja Prapotnik, Urška Vehar, Katja Šajnovič, Tjaša Jaklin Barak, Lana Trost, Samanta Berke, Katja Vaupotič, Sabina Kuster, Patricija Balažič in Tadeja Kovačič

11


Dobrodelni bazar v avli našega doma

V začetku decembra smo z dijaki organizirali v avli dijaškega doma dobrodelni bazar. Prtičke in čajne lučke so izdelale dijakinje: Sara, Doroteja, Ana Nicol, Gabriela, Saša in Teja. Bazar je bil prava popestritev življenja v domu, tako za dijake kot obiskovalce in zaposlene.

12


Udeležba na mednarodni likovni koloniji V Celju je 3. in 4. decembra 2015 potekala Mednarodna likovna kolonija dijaških domov. Kolonijo je organizirala Srednja šola za gostinstvo in turizem ter Dijaški in študentski dom Celje. Posebnost letošnjega srečanja je bila, da so se kolonije udeležili tudi vrstniki iz sosednje Hrvaške, s čemer je srečanje pridobilo mednarodni pomen. Likovna dela so mladi ustvarjali na temo Svetloba prihodnosti ter tako obeležili letošnje

mednarodno leto posvečeno svetlobi. Naš dom sta zastopali članici likovnega krožka Pacek: Patricija Cehner in Tara Habjanič. Ob koncu likovne kolonije so organizatorji razstavili v prostorih Dijaškega in študentskega doma Celje nastale likovne izdelke ter podelili priznanja. Med nagrajenci je bila tudi TARA HABJANIČ. Naša dijakinja Patricija Cehner je prav tako naslikala sijajno sliko. Obema dijakinjama iskreno čestitamo! Vzg. Rasta

13


Lutke V torek, 12. 1. 2016 ob 16.30 uri so članice lutkovnega krožka zaigrale predstavo Pisani krokarji. Predstavo so si ogledali otroci in njihovi starši ter dijaki našega doma. Otroci so si po ogledu predstave izdelali svojo lutko, se družili z dijakinjami in dijaki ter se posladkali s keksi in lizikami naše slaščičarke. V predstavi so spoznali, da sta najpomembnejša v življenju razumevanje in spoštovanje, in da pravo prijateljstvo premaga vse ovire. Lutkovni krožek v svojem programu spodbuja mlade, da spoznavajo svoje sposobnosti, ustvarjajo in se preizkušajo v lutkovni animaciji. Dogodek na dan premiere pa predstavlja medgeneracijsko druženje, kjer se vsi prepustimo pisanemu umetniškemu navdihu. Druženje in sodelovanje v ustvarjalnih uricah, ki jih preživimo skupaj, utrjujejo medosebne vezi in pomagajo mladim odkrivati pozitivne vrednote.

Vsako dejanje, ki ga naredimo z dobro mislijo, nas pripelje bliže prijateljem. Izvedba predstave: Lucija, Sara, Doroteja, Ana Nicol; glasbena spremljava: Katja, Žiga; izdelava lutk: Doroteja, Ana Nicol, Teja, Saša, Sara, Vesna, Urška, Marija, pomoč: Nina, Tadeja; mentorica lutkovnega krožka : Karin Žvan

14


Obiskali smo Lutkovno gledališče Maribor V času bivanja v dijaškem domu smo večkrat obiskale Lutkovno gledališče Maribor. Z obiska lutkovnih predstav smo se vedno vrnile polne novih spoznanj, veselih in pozitivnih občutkov. Naše mnenje je, da so lutkovne predstave vredne ogleda, saj se lahko vsakič nekaj novega naučimo in na svet začnemo gledati z drugačnimi očmi. V četrtek, 7. aprila smo si ogledale predstavo z naslovom SEN KRESNE NOČI, ki je delo Williama Shakespeara. William Shakespeare je največji angleški dramatik, ki je bil že za časa svojega življenja priznan in cenjen književnik ter gledališki igralec. Angleški književniki so mu v naslednjih stoletjih izkazovali spoštovanje in ga častili kot univerzalnega genija, ki je s svojim delom zasenčil svoje sodobnike. Nekateri so mu celo pripisovali sijaj božanskega. Nobeden od kasnejših posvetnih in svobodomiselnih pisateljev ni vplival v tako velikem deležu na svetovno kulturo kot ravno William Shakespeare. William Shakespeare je napisal trinajst komedij, ki so kljub visoki umetniški kvaliteti ostale v senci njegovih tragedij. Leta 1595 je napisal Sen kresne noči, poročno

komedijo, ki se godi v zavetju atenskega gozda, kraljestva vilinskih bitij. Komedija Sen kresne noči govori o Egeju, ki ni mogel prepričati svoje hčerke Hermije, ki je bila zaljubljena v Lisandra, da bi se omožila z Demetrijem. Zato zadoščanje za užaljen ponos poišče pri atenskem vojvodi Tezeju. Vendar vladar, ki je tik pred poroko, nima posluha za Hermijino ljubezensko trmarjenje. Hermija in Lisander se odločita za beg, prijateljica Helena pa njun načrt izda Demetriju, ki hoče njemu nesojeno nevesto nazaj. Prepir se zaneti tudi v vilinskem kraljestvu. Po spletu Spakovih čarobnih posredovanj, se v atenskem gozdu zgodi prava erotična zmešnjava. V poletni noči se kot v sanjah uresničujejo potlačene erotične fantazije, sproščajo živalski instinkti in pozabljajo pregrehe. Menimo, da je sporočilo te komedije, da se ne smemo igrati s čustvi, saj lahko na koncu to pripelje do velikih konfliktov. Zato je bolje, da preden kaj storimo, še enkrat o tem dobro premislimo. Upamo, da se bomo imele možnost udeležiti še naslednjih lutkovnih predstav. Nina Ožvald, Natalija Pauko, Anja Vidovič

Fotografija je z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

15


Baletni večer v SNG Maribor V sredo, 11. 11. 2015 so dijakinje in študentke skupaj z vzgojiteljicami preživele baletni večer v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Ogledali smo si baletno predstavo Edvarda Cluga, Peer Gynt. Zgodba o posebnežu, ki se poigrava s čustvi ter pozablja na bistvo medčloveških odnosov, nas je prevzela s čarobno glasbo in

čutnimi gibi baletnikov. Vsak od nas je lahko v vsakem trenutku Peer Gynt. Obisk gledališča je za mladostnika pomemben dejavnik pri oblikovanju osebnosti, saj spodbuja kritično razmišljanje, prepoznavanje lastnih čustev in vživljanje v umetniško podobo sveta. Karin Žvan

16


Prostovlojstvo v DD Lizike Jančar

» Ko se v naglici za trenutek ustaviš ob starejšem človeku in si domišljaš da se žrtvuješ, vedi, da si se ustavil ob neizmernem bogastvu prehojene poti in da si ti tisti ki prejemaš.« V torek, 6. 10. 2015 ob 13,30 uri smo se udeležili uvodnega srečanja v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor d.e. POBREŽJE, Čufarjeva cesta 9, Maribor.

Letos obeležujemo že 15. – obletnico sodelovanja s stanovalci tega doma, zato je bila udeležba na uvodnem sestankuje temu primerna, saj se nas je tega sestanka udeležilo 15.Nekaj je bilo dijakov, ki so že prejšnje leto obiskovali starostnike, v večini pa so bili novi. Za vključitev v prostovoljstvo so potrebne primerne osebnostne lastnosti; posluh za delo z ljudmi, pripravljenost poslušati, skrb za druge, pripravljenosti za delo, doslednost in zanesljivost.

17


Izdelava božično-novoletnih okraskov v Domu Danice Vogrinec V torek , 1.12.2015 smo se z dijaki prostovoljci udeležili tradicionalne delavnice, »IZDELAVA BOŽICNO NOVOLETNIH OKRASKOV », v Domu Danice Vugrinec enota Pobrežje. Ustvarjanje je potekalo v prisrčnem ozračju. Ob sodelovanju stanovalcev, zaposlenih in prostovoljcev so nastale zanimive novoletne voščilnice in okraski. Dijakinje in njihovi prijatelji iz doma starostnikov so uživali v ustvarjanju in prijetnem druženju. V. Prajnc

18


Praznična peka peciva V ponedeljek, 7. 12. 2015 so se dijakinje, dijaki in zaposleni udeležili tečaja peke peciva pod budnim očesom naše slaščičarke Tatjane. Njihove ustvarjalne roke so pričarale sladke umetnine primerne za predpraznični čas. Veliko truda je v pripravo te delavnice prispevala prav slaščičarka Tatjana, saj je že vnaprej pripravila piškote, ki so jih dijaki s svojo domišljijo praznično okrasili. Tatjani se še enkrat zahvaljujemo in čakamo na novo snidenje v domski slaščičarski delavnici. Vsi sladkosnedi dijaki pa so se z dobrotami pri večerji lahko posladkali… Vzg. Nataša Mlinarič

19


Novoletna večerja V sredo, 9. decembra, smo imeli v Liziki svečano večerjo za dijake, študentke in zaposlene. Ob 19. uri smo se zbrali v jedilnici in si najprej izrekli voščila, domski band pa je odigral eno skladbo. Miza se je šibila od dobrot, ki so jih pripravili v naši kuhinji. Vse je bilo pripravljeno v fingerfood izvedbi. Jedi so bile izvrstne in prekrasne na pogled. Večer je bil namenjen užitju dobre hrane, druženju in pogovoru ob poslušanje glasbe. Ker pa ni manjkala harmonika, so dijaki tudi zaplesali. Kuharji in slaščičarka, potrudili ste se kot vedno in še bolj, zato hvala! V letu 2016 želiva vsem veliko sproščenega in iskrenega druženja. Vlasta Prajnc in Ani Raztresen

20


RUMENE GERBERE LITERARNO DRUŽENJE 12.4. 2016, na sončen aprilski torek, so nas v domski knjižnici začarale besede Staše Meglič. Staša je namreč mlada pesnica in pisateljica, naša bivša dijakinja. Predstavila nam je zanimiv roman v nastajanju - Rumene gerbere in prebrala nekaj svojih imenitnih pesmi. Po kratki predstavitvi njenih literarnih stvaritev, je sledil zanimiv pogovor o njenem ustvarjanju. Prijetno druženje je popestrila še dijakinja Monika Rozman z igranjem na flavto. Lepi trenutki bogatijo naše življenje in tudi današnji literarni večer je bil eden takih. Marija Dobrić

21


ZAVETIŠČE ZA ŽIVALI Veliko ljudi se odloči za domačo žival, čeprav se ne zavedajo odgovornosti, ki jo bodo s tem prevzeli. Za živali je potrebno skrbeti, se z njimi ukvarjati, hoditi na sprehode… Večina ljudi se živali naveliča, ko niso več mladički. Zavržene živali so velik problem po celem svetu. V zavetišča vsako leto sprejmejo na milijone mačk in psov, katerih so se lastniki naveličali. Na milijone prijaznih in ljubečih živali je vsako leto evtanaziranih. Rejci psov imajo večkrat na leto legla mladičev, za katere ljudje drago plačujejo, namesto da bi šli v zavetišče

Fotografija je z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

in rešili enega izmed zavrženih psičkov. Vsako leto veterinarji organizirajo mesečno akcijo, kjer nudijo popust na sterilizacije psičk in mačk. Eva Barbara Vajda

22


Delavnice božično-novoletna delavnica

Prijetno ustavarjanje v predbožičnem času je navdalo diijake s prazničnim razpoloženjem, ustvarjali so zanimive božične in novoletne aranžmaje z naravnimi materiali, svoje izdelke pa postavili na ogled v vitrine dijaškega doma.

23


Srčki za valentinovo Valentinovo ali praznik svetega Valentina se praznuje 14. februarja in je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo ljubezen - največkrat s pošiljanjem voščilnic in izmenjavo daril. V sredo, 3. 2. 2016 smo tudi v dijaškem domu izdelovali srčke, ki povezujejo ljudi. Nekaj srčkov je krasilo naš dijaški dom, nekaj pa so jih dijaki in dijakinje izdelali za tiste, ki so jim želeli sporočiti nekaj lepega.

Ciril Zlobec: »Ljubezen je dostopna vsakomur, če se zna boriti zanjo« Ljubezen – vse je: strast, zanos, omama. Ob njej se ne sprašujem: Kdo? Kaj? Kje sem? Ljubezen – najina Visoka pesem. (Ljubezen – najina Visoka pesem, Tiho romanje k zadnji pesmi, MK 2010).

24


Velikonočni delavnici

Zanimive pisanice v vitrinah avle, ki so jih izdelali naši dijaki.

Izvirno barvanje velikonočne embalaže likovnega krožka za sceno. 25


Pust ĹĄirokih ust, vesel, nasmejan in razigran tudi v Liziki

Pustni torek je dan, ko se naĹĄemimo in posladkamo s krofi.

26


Pomaldni ples

Dijakinje in dijaki so se veselili in zaplesali na pomladnem plesu.

27


Skupine se predstavijo Že večletna tradicija v Liziki je, da se vsaka vzgojna skupina predstavi na prireditvi Skupine se predstavijo z eno točko. 1.A skupino je predstavljala Nuša Vugrinec, ki nam je zaigrala na klavir. Dijaški band, ki ga sestavljajo: Luka iz 1.B, Urban iz 2.B in Jan iz 5.B, smo spoznali že na drugih domskih prireditvah in tudi takrat so ponosno izvajali svoje pesmi. Anna je za 2.A in 2. B skupino napisala in režirala skeč o estradnikih, ki nas je nasmejal do solz. Glasba nas res povezuje in zato se je iz 4.B skupine predstavil Rok z zvoki harmonike, Kaja iz 5.B in Lea iz 4.A pa sta nam polepšali večer z zvoki njunih flavt. Kot gostje so se nam pridružile dijakinje SŠOM, ki so se

predstavile z modno revijo večernih toalet in frizur. Folkloristi iz Podgorcev pa so dodobra razgreli občinstvo. Tako smo dijaki spet preživeli lep večer v Liziki in dokazali, da nas bogatijo tudi različni interesi in aktivnosti , ki jih počnemo v prostem času. Lucija Rakuša, 1.A

28


Odprtje fotografske razstave Tadeja Turka v avli našega dijaškega doma Fotograf Tadej Turk je o sebi zapisal: »Na fotografijo gledam kot na film, ki ga ustvarja naš um. Zelo rad si predstavljam, da si ob ogledovanju mojih fotografij vsak posameznik lahko odvrti poljubno sceno v svojih mislih. Torej je fotografija nekakšno gorivo naše domišljije, ki jo ima čisto vsak človek na svetu.«

29


Slovo maturantov 2016 V ponedeljek, 16.5.2016 smo se uradno poslovili še od ene generacije zadnjih letnikov. V kratkem kulturnem programu so se predstavila dekleta iz plesne šole Kušni me (dobitnice tretjega mesta na mednarodnem tekmovanju v Sarajevu) in Deziderij – Deži Cener s harmoniko. Ravnateljica je ob tej priložnosti podelila nagrade in priznanja, vsi pa smo se pogostili ob odlično pripravljeni hrani, ki so jo na toplem samopostrežnem bifeju postregli naši kuharji. Slaščičarka se je ponovno potrudila in pripravila čudovito slastno torto. Za rože in aranžmaje je poskrbela Štefi, za ozvočenje pa hišnik in Nino. Nataša, Vesna

30


ODPRTJE LIKOVNE RAZSTAVE SLAĐANE MATIĆ TRSTENJAK v kotičku za sprostitev V sredo, 12. 5. 2016 smo se zbrali v Kotičku za sprostitev in se prepustili pisanemu svetu slikarke Slađane Matić Trstenjak. Dijakinje in študentke so pripravile kulturni program. Slikarka nas je popeljala po razstavi in podala nekaj misli o umetnosti. Preživeli smo bogat umetniški popoldan in se posladkali s čokoladnimi dobrotami. Karin Žvan

31


DOMIJADA 2016 21. in 22. aprila 2016 se je na Rogli odvijala že 54. Domijada. Letošnje športno, kulturno in družabno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva je spremljal slogan »Spoštujmo vse.« Tako so tekmovanja, kulturne prireditve, okrogla miza, likovne in ustvarjalne delavnice ter druge družabne prireditve bile tesno povezane s tematiko »spoštovanja.« Domijade 2016, ki so jo organizirali dijaški domovi iz Ljubljane, se je ob spremstvu dveh vzgojiteljev udeležilo tudi 13 dijakov in dijakinj DD Lizike Jančar. Na veliko veselje naših dijakov in dijakinj je našim košarkarjem znova uspelo osvojiti 3. mesto v košarki, s čimer so si naši fantje priborili bronaste medalje. 3. mesto v teku med vzgojitelji je osvojil tudi vzgojitelj Dejan Kramberger. V košarkarski ekipi so za DD Lizike Jančar nastopili Uroš Vezonik (kapetan), Filip Dora, Jure Zidar, Tilen Flegar, Jan Kovač, Rok Ciglar in Žiga Horvat. Peterica (Žiga, Tilen, Rok, Jan in Jure) izmed njih se je naslednji dan udeležila tudi teka za dijake na 2000 m. Aktivna so bila tudi dekleta (Tjaša Jaklin Barač, Sara Vizjak in Nuša Žist), ki so se poleg prejetih priznanj in pohval za literarne prispevke, udeležile tudi ustvarjalnih delavnic. Okrogle mize sta se udeležili

Lucija Rakuša in Eugenia Samocrainii. Likovnih delavnic pa se je udeležila dijakinja Eva Ivanuša. Prav tako so bila na Rogli na ogled postavljena fotografska dela dijakov in dijakinj dijaških domov iz vse Slovenije. Med njimi sta bili razstavljeni tudi fotografiji dveh naših dijakinj, in sicer fotgrafiji, ki sta jih posneli Lucija Meglič in Evita Beigot. Poleg športnega uspeha naših fantov nam je še v poseben ponos, da se je naša celotna skupinica tudi letos vedla vzorno in v duhu slogana letošnje 54. Domijade, »Spoštujmo vse«. Ob vsem tem pa je najpomembneje, da so dijaki in dijakinje skupaj preživeli dva čudovita in nekolika drugačna dneva, ki jim bosta zagotovo še dolgo ostala v spominu. Dijake in dijakinje DD Lizike Jančar sva spremljala vzgojiteljica Vesna Špes Ciringer in vzgojitelj Dejan Kramberger. Ob tem je potrebno poudariti, da Domijada ni zgolj srečevanje, druženje, ustvarjanje in tekmovanje v različnih športih med dijaki, temveč tudi pomemben dogodek za vse prisotne vzgojitelje, ki z izmenjavo posameznih izkušenj, obogatijo svoje znanje pri delu v dijaškem domu. Zapisal: Dejan Kramberger

32 


KOŠARKA DIJAKI – 3. MESTO

EKIPA (od leve proti desni): mentor Dejan Kramberger; Jure Zidar, Filip Dora, Jan Kovač, Žiga Horvat, Uroš Vezonik, Tilen Flegar, Rok Ciglar

33


Veselo druĹženje na Domijadi 2016

Pokal za 3. mesto v koĹĄarki na Domijadi 34


Go Lizika! 21. aprila 2016 smo dijaki in dva vzgojitelja Dijaškega doma Lizike Jančar odpravili na vsakoletni dogodek, Domijado. Potekala je na Rogli, kamor smo šli že zjutraj, da bi se športno-kulturne prireditve udeležili čim prej. Vzdušje je bilo prečudovito, čeprav se v začetku nismo najbolje poznali. Ker smo spali v bungalovih, smo se med sabo veliko družili in zabavali. Prvi dan smo se vselili, udeležili kosila in uvodne prireditve, nato pa šli na razne aktivnosti. Fantje so ostali pri bungalovih, dekleta pa smo se udeležile različnih delavnic. Dve sta šli na okroglo mizo, tri smo se pridružile ustvarjalnim delavnicam, ena pa je sodelovala na likovni delavnici. Vodilna misel 54. Domijade je bila spoštovanje. Dekleta bi morala na ustvarjalni delavnici izdelovati rožice iz časopisa in starih knjig ali origame, a se nam te ideje niso zdele zanimive. Raje smo se lotile izdelave navijaškega transparenta za naše fante, da bi jih s tem malo spodbudile in jim pokazale, da nam je mar za njihove dosežke. Zlepile smo štiri A4 liste in se lotile dela. Na transparent smo napisale napis »GO LIZIKA« in ga prelepili z majhnimi barvnimi koščki revije. Fantom smo to pripravile kot presenečenje,

ki so ga sprejeli zelo toplo, z veseljem in radostjo v očeh. Prvo tekmo so imeli ob pol sedmih zvečer. Od začetka do konca tekme smo jih spodbujale, spravljale v smeh z našimi opazkami in se zabavale. Na žalost je bila druga ekipa uspešnejša, zato so izgubili. Fantje so imeli kmalu za tem še tekmo za tretje mesto. Navdušenje med navijačicami se je ohranilo, vzpodbujale smo jih do konca. Tekmo so zmagali. Čeprav bi dekleta lahko šle že prej na večerjo, smo jih počakale in jim s tem pokazale, da smo na njih ponosne, in da vsi pripadamo naši Liziki. Naslednji dan je bilo tekmovanje v teku, katerega se dekleta žal nismo udeležile, smo pa spet z navdušenjem spodbujale naše fante, pa čeprav niso bili med prvimi. Bolj kot zmaga sta pomembni sodelovanje, spoštovanje in podpora. S tem se je naš čas na Domijadi iztekel. Ob dveh smo se odpravili proti Mariboru in se kljub neprespani noči dobro počutili. Rada bi se zahvalila organizatorjem Domijade, saj nas je le ta povezala in nam dala priložnost, da se med seboj spoznamo in zabavamo. Tjaša Jaklin Barač, 2B

35


GO LIZIKA NAVIJAČICE (od leve proti desni): Lucija Rakuša, Sara Vizjak, Tjaša Jaklin Barač, Nuša Žist, Eva Ivanuša, Eugenia Samocraini

36


Okrogla miza na Domijadi Letos sem dobila priložnost sodelovati na 54. Domijadi, ki se je odvijala na Rogli. Za nas mlade so pripravili različne športne aktivnosti, likovne ustvarjalnice in okroglo mizo. Tema pogovora za okroglo mizo je bila spoštovanje, saj je geslo letošnje Domijade »Spoštujmo vse«. Pridružili so se nam štirje gostje: g. dr. Roman Globokar, g. Ibrahim Nouhoum – soustanovitelj mednarodnega afriškega foruma, ga. Vlasta Nussdorfer – varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije in ga. Jana Lampe iz slovenskega Karitasa, ki so nam poskusili približati svoj pogled na spoštovanje.

Najbolj sta se me dotaknili mnenji Ibrahima Nouhouma in Vlaste Nussdorfer, saj sta oba menila, da se spoštovanje začne v družini in da ima vzgoja staršev velik vpliv na to, kako si ustvarjamo spoštovanje med ljudmi. Sama sem mnenja, da je v današnjem svetu spoštovanje – ali pomanjkanje tega - velik problem. Na spoštovanju slonijo vsi medsebojni odnosi, ki brez njega ne morejo biti trdni. V vsakdanjem življenju opažamo, da so najstniki na to skorajda pozabili. Tudi v medgeneracijskih odnosih je spoštovanja vse manj, ne le s strani mlajših, pogosto tudi starejši nimajo pravega mnenja o mlajših ljudeh. Eug.

37


54. DOMIJADA – SPOŠTUJMO VSE Za poslane prispevke na literarni natečaj so bile pohvaljene dijakinje: Nuša Žist, Tjaša Jaklin Barač in Sara Vizjak. »Prispevki si zaslužijo priznanje in objavo v pisnih medijih, kakor je denimo objava v glasilu utripi.« (Primož Vresnik) Na fotografskem natečaju sta sodelovali Evita Beigot in Lucija Meglič. Čestitamo!

38


RAZMIŠLJANJA NAŠIH DIJAKOV... Dober dan spoštovanje, nasvidenje nepotrpežljivost Ta naslov sem si izbrala, ker se mi zdi, da se z njim lahko nekako najbolj povežem. Vsi se zelo dobro zavedamo situacije okoli nas. Preseljevanje, migracije in seveda, begunci. Zdi se mi, da je ta beseda zelo izrabljena v trenutnem času, da se pojavlja in ponavlja vsepovsod, ter da se ljudje z njo že tudi žalijo. Nekako imam občutek, da začnemo pozabljati, da so oni tudi le ljudje, ne glede na drugačno vero, barvo kože in tradicijo so pod kožo krvavi, tako kakor mi. Pozabljamo, da tudi mi ne bi radi živeli v državi, kjer ni prihodnosti. Ne glede na to, če prihajajo z vojnega območja, ali pa so ekonomski migranti, si zaslužijo spoštovanje. Včasih tudi oni potrebujejo le nekoga, ki bi jim prisluhnil. Sama sem jih srečala nekega dne na ulici. Nisem rekla niti besede. Zakaj? Ker si zaslužijo spoštovanje. Zakaj bi bili nesramni do nekoga, ki si le želi boljše življenje, tako kot vsi ostali? Lahko bi jim kaj rekla, ne bi me razumeli. A bi zagotovo bolelo, ker ljudje nismo neumni. Raje sem se jim nasmehnila in stopila bolj desno, da so lahko šli mimo. Videlo se je, da jih je to presenetilo. Ja, res je, da se dogajajo tudi slabe stvari, na primer posilstva. Ampak, ko se zamislimo, so tudi Evropejci posiljevali domorodce na raznih kontinentih. A kdo bi to verjel? O vsem se govori le enostransko. Proti njim. Da oni posiljujejo in delajo zlo. A nihče se ne zamisli, da bi lahko bilo tudi obratno, le da njim ne bi ljudje verjeli.

Zelo me moti, ko slišim nekoga reči, da bi sedaj potrebovali nekoga, podobnega Adolfu Hitlerju. Torej, bi sedaj potrebovali tretjo svetovno vojno, milijone umrlih, nered na ulicah, mesta, kjer ljudi mučijo in ubijajo? Solze? Ogroženost? Ljudje potrebujejo strah? Dijaki bi morali trepetaje hoditi po ulicah, čakajoč, da nam bodo nad glavo letala vojna letala? Potrebovali bi občutek groze, da pridemo domov in doma ni staršev? Ali obratno? Ne. Ljudje potrebujemo mir. Ne potrebujemo prej naštetega. Ne potrebujemo tretje svetovne vojne. Ne potrebujemo milijonov mrtvih in koncentracijskih taborišč. Ljudje potrebujemo mir. Dotaknila bi se rada tudi teme homoseksualnosti. Sama sem odraščala v dokaj verni družini, hodila ob nedeljah z babico v cerkev in opravila nekatere zakramente. Vseeno so me starši vzgojili na tak način, da se mi zdi spolna usmerjenost nekaj čisto preprostega. Vsaki osebi je nekaj všeč in o tem nima nihče pravice soditi. Vsak ima pravico do srečnega življenja, do poroke z ljubljeno osebo. Vsak ima pravico do družine. V spolnosti ni »normalne« usmerjenosti. To je spoštovanje vseh. Spoštuješ nekaj, kar je drugačno od tebe, a to še ne pomeni, da ni normalno. Kako so zaničevali črnce? Zakaj? Ker imajo v sebi več melanina? Zdi se mi neumno, banalno, da nekdo gleda na barvo kože. Zdi se mi samoumevno, da ljudje v enaindvajsetem stoletju vedo, da smo pod kožo vsi enaki. Da imamo vsi srce, pljuča, jetra, črevesje, ledvi-

39 


ce, kri, možgane, kosti, tkivo itd. Zakaj ljudi torej moti barva kože, če smo po »sestavi« enaki? To je spoštovanje vseh. Ko ti je vseeno, kako je oseba spolno usmerjena, kakšna je barva njene kože, ali je pred dvema letoma pobegnil iz svoje države, ker se tam ni počutil dobro ali je pa nekdo, čigar življenje je bilo preprosto. Spoštovanje vseh pomeni, da lahko vse to daš na stran in se posvetiš osebi sami. Da imaš do vsake osebe spoštovanje. Res je, da se ljudje obnašajo različno do nekaterih ljudi. A če osebe ne poznaš, pa tudi če jo, je nimaš pravice soditi, saj nikoli ne veš, po kakšni poti hodijo in s čim se spopadajo. Zato jaz rečem, dober dan spoštovanje, nasvidenje nepotrpežljivost. Jaklin Barič, Tjaša 2. B

Fotografiji sta z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

Spoštujmo se! Spoštovanje izvira iz nas samih, zato se mora najprej vsak človek sam spoštovati. Da spoštuje sam sebe, mora sprejeti sebe in svoje življenje kot velik dar. Človek ima svoje dobre in slabe lastnosti. S tem, da ga sprejmemo takšnega kot je, izražamo spoštovanje do njegovih pogledov na svet. Spoštovati se moramo tudi zato, ker že ko pomislimo, da nas nekdo spoštuje, se počutimo bolje in imamo veselje do tistega kar počnemo. S tem, da ga ne spoštujemo, se človek lahko začne zaničevati. Ko sem se preselila v Slovenijo, sem bila stara deset let. Prihajam iz druge države. Sošolci so se mi posmehovali, kazali so name s prstom in mi govorili, da se nikoli ne bodo družili z mano, saj pripadam drugi veri. Izločevali so me iz svoje skupine. Takrat jezika nisem obvlada, zato se tudi nisem mogla braniti. Zavedala sem se, da nisem

40


bila spoštovana, zato sem staršem povedala, da ne želim več obiskati tiste osnovne šole. Vendar oni niso takoj nehali, ampak so me spodbujali in me naučili, kako si z veliko truda, vztrajnostjo, veselja in učenjem da pridobiti spoštovanje. Ko sem po nekaj mesecih obvladala jezik in jim z marljivim delom dokazala, da s takšnim vedenjem do drugačnih ne bodo nič dosegli, so se mi začeli približevati, vendar pa jim tokrat jaz nisem dovolila, da se mi približajo. Ne glede na to, od kod prihajamo in kakšni smo, si moramo med seboj pomagati, poslušati drug drugega, si svetovati in ceniti, saj takšen odnos pričakujemo tudi od drugih. Vsak človek je vreden spoštovanja, saj je to pomembna vrlina, s pomočjo katere se svet vrti na bolje. Spoštovanje se mi zdi pomembno, ker z njim ustvarjamo boljši svet. Eug. ,2A

Spoštujmo vse! Fotografiji sta z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

Spoštovanje… Da, to besedo slišimo pogosto. Toda ali jo resnično razumemo? Ali vemo, kakšen je njen pomen? Beseda spoštovanje se uporablja na mnogih področjih, hkrati pa za nas nima nobene teže. Ne več. Nekoč je bila to beseda, ki nam je vzbujala strah, dandanes pa je to samo beseda in se njenega pravega pomena sploh ne spominjamo več. Toda kaj, če je potrebno spoštovati vse? Kaj če ne smemo gledati samo nase? Vedno več je beguncev, migrantov, mešanja različnih ras. S tem se samo razvija verska in rasna nestrpnost, o spoštovanju pa ni ne duha ne sluha. Dobri smo samo za to, ko nas nekdo potrebuje, ko rabi naše usluge. Kaj pa se zgodi, ko nas ne potrebuje več? Kaj je takrat z nami, z našo dušo, z našim srcem? Takrat smo popolnoma na tleh, naše srce, duh in duša so zlomljeni. Vse to samo zaradi tega, ker nas nekdo ni

41


spoštoval in nas uporabil, pozneje pa zavrgel kot umazano spodnje perilo. Vse to samo zaradi ene besede, imenovane spoštovanje. In potem se vprašajmo: v čem je politik, ki cele dneve sedi na svojem stolčku in služi denar s svojo podobo, drugačen od prostitutke na ulici, ki služi denar z razdajanjem svojega telesa? Oba sta človeka, oba služita denar zase in za svojo družino. Kar je pa najpomembnejše: oba si zaslužita naše spoštovanje. Kdo smo mi, da bi sodili? Ali sploh imamo pravico dajati nalepke nekemu človeku, čeprav ne poznamo njegove zgodbe? Ali še bolje: kako lahko homoseksualnost obsojamo kot nekaj nečloveškega, ko pa nas vse vere učijo ljubezni do bližnjega in spoštovanja? Vsi smo ljudje in vsi si zaslužimo enako mero spoštovanja. Že od mladih nog so nas učili, da je potrebno spoštovati vse, še posebej starejše. Če pogledam okoli sebe: na avtobusu, na cesti, v šolah, v trgovinah… Ljudje hodijo en mimo drugega, kot da sploh ne obstajajo. Najstniki s slušalkami v ušesih ne pozdravljajo več, kaj šele, da bi na polnem avtobusu odstopili sedež starejšim, ki ne zmorejo stati celo pot domov. Pravzaprav je pričakovati tako dejanje z njihove strani popolnoma nesmiselno. Če se mladi ne vedo obnašati do svojih staršev, kako se naj do učiteljev in do starejših mimoidočih? Manj kot 30 let nazaj je bilo popolnoma drugače. Mladostniki in otroci staršem niso upali ugovarjati, do učiteljev so se vedli skrajno spoštljivo. Danes od takih razmer ni ostalo popolnoma nič. Starši so zadnja skrb mladih, za njih mislijo, da nimajo pojma o življenju, in da jih ne razumejo. Ne vidijo pa, da so oni tisti, ki povzročajo prepire s starši s svojim jezikanjem in mišljenjem, da so oni pametnejši. In potem tak odnos nadaljujejo v osnovni šoli, nato pa še v srednji. Učitelj za njih sploh ni več oseba, ki bi jo gledali z očmi polnimi zanimanja, temveč samo nekdo, ki jim 8 ur na dan hoče soliti pamet. Med poukom jezikajo, se smejijo,

ne upoštevajo pravil. Učitelji in starši mladih danes več ne smejo pretepati, ker s tem kršijo njihove pravice. Najmanj, kar bi jim mladi lahko vrnili v zahvalo, je globoka mera spoštovanja. In zakaj? Ker si to zaslužijo. V prvi vrsti pa je potrebno spoštovati sebe. Če ne spoštujemo sebe, kako bi lahko potem spoštovali koga drugega? In v današnjem svetu, ko smo obkroženi s podobami znanih ljudi, ki predstavljajo neki ideal lepote, spoštovanje do samega sebe izgine v hipu. Nismo si všeč in zmeraj poskušamo doseči te ideale. Punce z dietami, ličili in najnovejšimi modnimi smernicami, fantje z obiski fitnesov in uživanjem steroidov. Vse samo zato, da bi se počutili sprejete v družbi a se ne zavedamo, da s takim početjem ne razveseljujemo sebe in tako izgubimo občutek, da smo tudi mi nekaj vredni; sami sebi ne pomenimo več nič. Pri samospoštovanju pa ne gre samo za to. Ljudem se zdimo bolj privlačni, če smo samozavestni, odločni ter ljubeznivi in spoštljivi do sebe. Ljudje se bodo do nas obnašali tako, kot se mi obnašamo sami do sebe in do drugih. Če torej nočemo biti samo številka v družbi, je sedaj skrajni čas, da nekaj spremenimo. Začnimo o sebi misliti pozitivno ter se sprejemati take, kakršni smo. Ni pomembno, katere vere je kdo, kakšna je njegova spolna usmerjenost, kakšne barve je njegova koža ali celo katere telesne hibe ima. Do vsakega posameznika se moramo obnašati kulturno ter ga sprejemati takega, kot je. Ni potrebno biti prijatelj vseh. Popolnoma normalno je, da se z nekaterimi ljudmi pač ne razumemo. Toda to še nam ne daje pravice, da z njimi ravnamo nečloveško. Vsi vemo, da je občutek zavračanja še posebej boleč. Da pa bi bilo na tem svetu manj prizadetosti in žalosti ter bi se povrnila ljubezen in veselje, moramo nekaj spremeniti. Začnimo se spoštovati. Sara Vizjak, 5.A

42


Tudi ženske smo vredne spoštovanja »Končno smo dosegli enakopravnost spolov!« smo si rekli, ko smo ženske dobile volilno pravico, ter nekaj drugih stavkov o naših pravicah, napisanih na papirju. Na pogodbi. Pravice, ki bi že zdavnaj morale veljati, pa še do danes v resnici ne. Enakopravnost na papirju smo dobile, ko pa pogledamo iz življenjskega in moralnega vidika, pa smo daleč pred ciljem. Že v mladosti so bile ženske zelo potuhnjeno postavljene v svet podrejenega položaja. »Ne joči se kot punčka«, »Mečeš kot punca«, so bili stavki, ki smo jih vsi kot otroci vsaj enkrat slišali. Zato niso krivi starši, kriv je način vzgoje, ki smo ga pridobili že stoletja nazaj. Mislim, da imajo starši težko vlogo, ko morajo ugotoviti, kako svojo malo punčko spraviti v enakopravni položaj, da ne bo sprejemala napačnih odločitev le zato, ker je punca. To se pozna že takoj, ko začnemo kupovati oblačila za novorojenčka. Roza barva je že od nekdaj barva le za punce in če ima fantek na sebi roza majčko, ga že vsi gledajo postrani. Barbike, plišasti medvedki, luštkane oblekice in krilca…takoj pomislimo na malo deklico, kajne? Zakaj je to tako? Odgovor je v vzgoji, v tradiciji. Mišljenje, da mora moška delati, ženska pa delati in skrbeti za gospodinjstvo in otroke, še ni popolnoma zbrisano. Poznam veliko poročenih parov, ki se največ prepirajo takrat, ko ženska ne skuha kosila ali pomije posode, čeprav je delala isto število ur kot mož. Največja napaka v naši ideologiji je cela vrsta nekih poklicev, ki jih ženska naj ne bi opravljala. Elektrotehnik, računalničar, politik, gradbenik,… je le par poklicev, kjer najdemo le peščico ženskih delavk. Verjamem, da če bi bil način vzgoje drugačen in bi otroku predstavili vse poklice, ne le tistega, ki pripada njegovemu spolu, bi bilo veliko več poklicev mešanega spola. Poleg vzgoje in trdne tradicije, imajo (pre)

velik vpliv mediji. Ko hodiš po mestni ulici, ni problema najti vsaj eno reklamo, kjer je slikana ženska v spodnjem perilu ali vsaj na drugačen način postavljena v podrejen položaj. Ne govorim, da je problem v goloti. Problem v tem, kako smo seksualizirali žensko telo. Spremenili smo na primer pogled na ženske dojke, ki so očitno namenjene le zadovoljevanju moških potreb, ne pa dojenju dojenčkov. Glede te teme je prišlo velikokrat do sporov, saj so hoteli prepovedati dojenje otroka v javnosti. To je že postala tabu tema in poznam marsikatero žensko, ki se raje skrije pred očmi javnosti in tako na samem opravi osnovno življenjsko potrebo svojega otroka. Iz normalnega ženskega telesa smo ustvarili normo, da mora biti ženska vedno urejena, pobrita, suha, nositi modrček in make up, drugače velja za nezanimivo in zanemarjeno. Britje. O tem bi lahko razpravljala tisoč let. Ko vprašaš moškega, kaj misli o ženskah, ki si ne brijejo nog in pazduhe, te kar malo stisne pri srcu, ko vidiš tisti pogled popolnega gnusa in neodobravanja. Če pa je ženska, reče začudeno, da vendar vemo, da mora biti vsaka prava ženska urejena. Kdo nam je pa to vbil v glavo? S tem delom nisem hotela užaliti moškega spola ali ga na kakršenkoli način ponižati. Želim si le enakopravnost med spoloma, da bi tudi moški lahko nosili ličila in roza majčke, da bi lahko imeli več ženskih gradbenikov, da ne bi žensk gledali le kot na predmet in stroj za rojevanje otrok. Tudi me imamo glas. Tudi me imamo želje in ambicije. Toda manjka nam tisto odobravanje družbe, ki ga krvavo potrebujemo za pogum pri uresničevanju ciljev. Tako kot sem povedala v naslovu; tudi ženske so iz mesa in krvi, ne le iz dojk in pobritih nog. Ana Štok, 1. A

43


SOBA DUHOV V DIJAŠKEM DOMU Spet ponedeljek, groza! Začetek še enega izmed mnogih napornih tednov, ki ga bom morala preživeti. Kar zmrazi me, ko pomislim na to. Večino dneva se že vlečem kot megla in ne vem, kaj bi počela sama s seboj, zvezki na pisalni mizi pa ne izgledajo nič kaj vabljivo. Na vsake toliko preverim stanje na Facebooku, pogledam v ogledalo in se nasmehnem zdolgočaseni dvojnici in seveda pokukam tudi skozi okno na dvorišče, kjer naši fantje z užitkom igrajo nogomet in pridno trenirajo za veliki derbi dijaških domov v Mariboru. Njihovo veselje je kar grešno vabljivo, najraje bi stekla ven v sončen dan in počela prav nič, samo uživala bi in uživala. »Hello from the other side, I must have called a thousand times … », se je zaslišalo glasno petje bo vsej moji sobi. Zvonjenje mojega telefona me je hipoma prebudilo iz sanjarjenja in skoraj bi me zadela kap! Bila je Nika, vedno točna kot švicarska ura, ki me je poklicala in me s tem opozorila, da je čas za večerjo. Ko se je bitje mojega srca končno umirilo, sem začela iskati mojo jopico in copate. A naj me vrag, mojih stvari nisem našla nikjer. Obrnila sem vse kar je bilo mogoče, odprla vse predale in omaro, a moje jopice in copat nisem našla. Jezna in razburjena sem že skoraj sklenila, da bom odšla na večerjo kar bosa, ko sem zaslišala glasen pok iz kopalnice. Stekla sem tja in na tleh našla črepinje ogledala. Vsa tri kopalniška ogledala so bila razbita, na drugi strani kopalnice, čisto ob steni, pa so na tleh lično zloženi čakali moji copati, malo nad njimi, pa je na kavlju visela moja najljubša jopica. Kako so moje stvari lahko prišle tja? Prav nič mi ni bilo jasno, a zagotovo sem stvari želela nazaj in tudi moj trebušček je že boleče izražal željo po večerji. Previdno sem stopila v kopalnico in molila k vsem svetnikom, da me delci razbitega ogledala ne bi porezali. Bila sem še

samo korak stran od mojih stvari, ko sem v nogi začutila pekočo bolečino. Steklo me je zarezalo globoko v stopalo in na tleh so se že pojavile prve kaplje krvi. Zakričala sem ob bolečine, hitro pograbila moje stvari in v štirih skokih preskočila vso kopalnico. Obsedela sem ob steni hodnika, prekinjajoč kot stari gusar na morju in obžalovala svoj podvig. V kopalnico je pritekla vzgojiteljica Vesna in z zgroženim obrazom pogledala moje stopalo. »Sveta nebesa Emeli, saj krvaviš! Kaj se je zgodilo? » je zakričala, ko se je sklonila k meni. Med obvezovanjem in oskrbo moje rane, sem ji razložila, kaj se je zgodilo in upala, da ne bo poklicala mojih staršev ter zagnala cirkusa. Sumničavo me je premerila s pogledom ter razmišljala, ali naj mi verjame. Na srečo mi je le naročila, naj jutri, po kosilu, pridem previt rano. Malce šepajoče sem se odpravila v jedilnico, čeprav me je zaradi tega pripetljaja zapustil skoraj ves apetit. Nika je bila videti zelo razburjeno, ampak saj ji nisem mogla zameriti, zagotovo me je čakala že celo večnost. A ko sem se ji približala, sem na njenem obrazu zagledala le sočutje in skrb za mojo poškodbo. Zamahnila sem z roko in ji povedala, naj je ne skrbi, ampak ona še vseeno ni bila prepričana, ali naj mi verjame. Ko sva prišli do servirnega pulta in je vsaka od naju dobila skodelico jote, sem spoznala, da ta dan postaja vedno slabši in slabši. Seveda je za češnjo na vrhu smetane poskrbela nabito polna jedilnica, ki je kar pokala po šivih. Tako nama z Niko ni preostalo drugega, kot da sedeva na edini prosti mesti, ki sta ostali, za mizo Nore Amande. Nora Amanda je bila najbolj strašljiva in čudaška oseba, kar sem jih kdaj koli srečala! Vedno je bila oblečena v črno, ne glede na letni čas je vedno nosila bulerje, okoli vratu je imela usnjeno ovratnico in vedno je govorila o sebi kot o tretji osebi. Z Niko sva plaho sedli za mizo ter mencali z rokami. Drobila sem kruh, ki je po mojem mnenju

44


bil edini »užitni« del večerje ter ga po malih kosih dajala v usta. Nora Amanda pa se za naju sploh ni zmenila. Sedela je tam na drugi strani mize, brez vsakega zanimanja za naju in uživala v svojem kosu pice. Mučno in napeto tišino je presekal njej skoraj neslišen stavek: »A se česa bojiš?« Po telesu me je spreletel srh in skoraj bi rekla, da se bojim nje, a sem zavrgla to misel in kar se da odločno in drzno odgovorila: »Ne!« Amanda me je premerila s pogledom in ocenjevala, kot da vidi skozme, se nasmehnila in dejala: »No, takšne imamo radi!« Vstala je, pomežiknila Žanu na drugi strani jedilnice in nama pomignila, naj greva z njo. Z Niko sva prebledeli in obsedeli kot kipa in nisva vedeli, kaj naj storiva. Nestrpno naju je pogledala in jezno bevsknila: »Pridita, kaj čakata trapi? Amanda in njeni prijatelji nimajo cel dan časa, da bi čakali takšne kot sta vidve.« Hitro kot še nikoli, sva vstali, pospravili pladnja in se napotili za Noro Amando. Hodila je hitro, z velikimi koraki in v hipu smo prišli do njene sobe številka 666. Krasno, sem pomislila. Najbolj čudaško dekle, kar jih poznam je imelo sobo s hudičevim številom, kakšno naključje. Ko smo vsi vstopili v sobo, je zagrnila zavese in zaklenila vrata. Bilo me je pošteno strah, tresla sem se kot šiba na vodi in v svoji hladni, potni dlani sem začutila Nikino dlan. Tudi njo je bilo na smrt strah. V sobi nas je bilo vse skupaj šest: Nika, Nora Amanda, dva fanta, ki ju nisem pozna, jaz in Žan, moja nikoli uslišana ljubezen. Vedno drzen, tako pregrešno lep in s tistimi čudovitimi čokoladno rjavimi očmi! A kaj, ko pa sta bila najina svetova tako zelo različna, ampak ne tako zelo različna, da bi lahko razumela, kako se lahko druži z Noro Amando. Sobo je napolnila svetloba sveče in osvetlila obraze polne pričakovanja. Žan me je prijel za roko in potegnil proti sebi. Ocenjeval me je s pogledom, a rekel ni ničesar, le z roko mi je nakazal naj sedem v krog poleg ostalih. Amanda je medtem Niko posedla med meni do sedaj še nepoznana fanta, sama pa je zasedla mesto na Žanovi levi. V notranjosti me je grizlo vznemirjenje, strah pred neznanim in polno

vprašanj, ki je čakalo na odgovore. Sedela sem tiho in spremljala poglede zbranih. Amanda je izpod postelje potegnila veliko škatlo. Iz nje je vzela srebrno čutarico, naredila požirek in jo ponudila naslednjemu v krogu. Čutarica je krožila in ko je ta prišla do Nike, sem na njenem obrazu zagledala strah. Nika je previdno naredila majhen požirek in na grobo pogoltnila. Njej obraz je ostal nespremenjen, zato sem v sebi začutila rahlo olajšanje pred vsebino te čutarice. Medtem, ko sem s pogledom zavzeto sledila čutarici, nisem opazila, da je Nora Amanda na sredino postavila ploščo. Ampak to ni bila navadna plošča, pred seboj sem imela čisto pravo »Ouija board« za klicanje duhov. Tako sem se zagledala v ploščo, da sem pozabila na krožečo čutarico, ki je zdaj že čakala name. Naredila sem požirek hladne tekočine, ki ni imela specifičnega vonja, niti okusa, a vedela sem, da zagotovo ni voda. Podala sem jo naprej in ob ponovnem dotiku z Žanovo roko sem začutila mravljince po celem telesu. Amanda je vsakega člana v krogu grozeče pogledala in nam s tem dala vedeti, da naj se zgodi karkoli, moramo ostati tiho kot grob. Vsi prisotni smo morali položiti kazalec na ploščico in začeli smo krožiti. En krog za vsakega izmed nas, nato pa je Amanda spregovorila: »Dobri duh pridi k nam. Dobri duh pridi k nam. Dobri duh pridi k nam.« Sobo je zajel hladen piš, čutila sem hladen pot, ki me je oblival po hrbtu in lahko bi prisegla, da slišim tiho ječanje. Tedaj je Amanda nadaljevala: »Če si tu, nam daj kakšen znak.« Ni bilo potrebno dolgo čakati in plošček se je začel premikati po plošči. Najprej sem mislila, da gre za potegavščino, a prestrašeni obrazi so mi dali jasno vedeti, da tega ni načrtoval nihče od njih. Amanda je nadaljevala: »Hvala, da si nas uslišal. Jaz sem Amanda in to so Žan, Emeli, Blaž, Nika in Miha. Radi bi ti zastavili nekaj vprašanj. Kako pa je tebi ime?« Plošček je sprva drsel počasi, nato pa vedno hitreje in bolj odločno. Najprej je plošček pokazal na črko T, nato se je pomaknil do E, nato proti D, malce na stran in spet na D in na koncu še na Y. T-E-D-D-Y, sem črke

45


povezovala v glavi, ime mu je Teddy. Amandin obraz je kar žarel od navdušenja, ko je postavila novo vprašanje: »Koliko pa si star Teddy?« Plošček se je zavrtel po plošči in ustavil se je na številki 2,malce zaokrožil ter se spet ustavil na 2. Star je 22 let sem pomislila, samo 5 let je starejši od mene. Tedaj je začela ploščica divje krožiti po celotni plošči in celo na Amandinem obrazu si lahko videl obraz groze. Plošček se je nato začel ponovno premikati po plošči in v glavi sem povezovala napisane črke v besede. Pokazal je na T-H-E-G-A-M-E-I-S-O-V-E-R, črke sem povezala in prebledela od strahu. Terry nam je napisal »The game is over« ali igre je konec. S polic so se vsuli predmeti, ogledalo je glasno počilo, kljuka se je odlomila in vrata so začela divje loputati. Nika je začela kričati, ko jo je nevidna sila dvignila visoko nad tla in jo z vso silo zagnala ob steno. Mlahavo je obležala ob steni in nisem vedela ali je kri njena ali pa od Blaža, ki so ga porezale črepinje ogledala in je ležal poleg Nike. Amanda je divje kričala in padala pod bolečino topih udarcev neznanega izvora. Miha je odprl okno in želel splezati ven, a ga je nevidna sila potisnila z okenske police in samo upala sem lahko, da je pristal na travi. Z Žanom sva stekla proti vratom in se borila z nevidno silo, ki naju ni želela

izpustiti iz sobe. Za malenkost sva odprla vrata in smuknila sem skozi. Žan mi je želel slediti, a ga je nevidna sila potegnila nazaj v sobo in slišala sem samo še krike. Zatisnila sem si ušesa, zaprla oči in glasno molila in prosila, naj se ta pekel konča. Zaslišala sem glasen pok in mučni kriki so prenehali. Vse je potihnilo in nastala je smrtna tišina. Odšla sem proti vratom sobe, pripravljena na karkoli in upala, da so bile vse samo grde sanje. Odprla sem vrata in soba je bila kot nova, vse je bilo na svojem mestu in vsi so sedeli na postelji ter prijateljsko kramljali. Gledala sem kot tele v nova vrata, moja druščina pa je samo opazovala moj začudeni obraz. »Ali je vse v redu z vami? Ali je zdaj vsega konec?« sem še vedno vsa tresoča vprašala. Pogledali so me, kot da bi izrazila nekaj najbolj neumnega in nesmiselnega. Pričeli so se smejati in me spraševati, ali sem slučajno jedla kakšne nore gobe. Odšli so iz sobe, kot da se ni zgodilo čisto nič. Gledala sem za njimi in zgrožena ugotovila strašljivo podobnost: vsa druščina in jaz smo imeli zdaj poškodovano enako nogo, le da je bila njihova preveza črna ter popisana. S cmokom v grlu sem s preveze razbrala: »The game is over.« Nuša Žist, 5. A

Fotografija je z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

46


Kako iz limon narediti življenjsko limonado? Kot najstniki smo padli v težek položaj odkrivanja samega sebe in odkrivanja smisla za našo prihodnost. Postavljeni smo pred težko nalogo, ki od nas zahteva, da le v nekaj letih odkrijemo svojo bodočo službo, kaj nas zanima v osebnem in poslovnem smislu, … Kar pa zna biti prav zapleteno. To nalogo je bolj preprosto rešiti, če smo že v prvih letih življenja odkrili svoje cilje, pri čemer mislim predvsem na športnike, glasbenike, nadarjene otroke za literaturo, umetnost, … ki vedo, da to hočejo početi do konca svojega življenja. Če pa v najstniških letih še tega nimamo in nimamo pojma, kaj bomo počeli v življenju, tako kot jaz, pa lahko kar hitro skrenemo s poti. Da droge, alkohol, kraja in druge ilegalne stvari niso smisel vsega, pa kot najstniki kar težko dojamemo in razumemo. In kaj se nam zdi edina logična rešitev? Da se predamo ležernosti in ne izkoristimo našega skritega potenciala? Verjamem, da ima vsak v sebi nek smisel ali skriti talent, ki ga mora sam odkriti. Vsak je za nekaj nadarjen. Rada bi poudarila to, da nekateri morda tega potenciala ne odkrijejo do svojih poznih let. Velik dejavnik tveganja v najstniških letih in letih odkrivanja svojih talentov so številni slabi dogodki, ki se nam pripetijo. Tem dogodkom bi lahko kar rekla limone… in od nas je odvisno, če si bomo iz teh limon

naredili kislo ali sladko limonado. Drugače povedano: iz teh izkušenj lahko izluščimo najslabše ali pa najboljše iz nas. Nekdo, ki je bil žrtev posilstva, ima lahko travme celo življenje in se skriva pred svetom. Lahko pa iz tega naredi nekaj pozitivnega in prične pomagati ostalim s podobno izkušnjo. Teh primerov je ogromno. Dejavnik, ki nam preprečuje, da bi nam uspelo narediti to, kar si najbolj želimo, so podzavestna prepričanja. »Nisem dovolj dobra, vsem drugim gre bolje kot meni, to meni nikoli ne bo uspelo,« so stavki, ki se nam prikradejo v misli in nam preprečijo, da bi naredili nekaj popolnoma norega, kar nam sploh ni podobno in bi nekaj prvič poskusili. Strah pred porazom in negotovost nas lahko tako rekoč paralizirata. Najtežje za nas je to, da se tega zavedamo in se potem lotimo reševanja teh problemov. Prvi korak je, da se nehamo preprečevati, da je problem nekje tam zunaj in da ne moremo ničesar narediti. Tako bomo mentalno spet shodili in naredili prvih par korakov, vse do uničenja vseh teh skritih in brezveznih negotovosti, ki nas vlečejo samo navzdol. Življenje je lahko polno negotovosti in strahov, pomembno je le, kako mi reagiramo na njih. Zato pa: »Če nam življenje ponuja limone, si iz njih naredimo limonado.« Ana Štok, 1.A skupina

Fotografija je z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

47


NERED V SOBAH Moram reči,da nisem presenečena, da sem nalogo za ta spis dobila jaz. Verjetno je to zato, ker imava s cimro sobo večinoma v razsulu, jo v četrtek pospraviva samo toliko, da lahko vanjo stopiš in ker imajo fantje čistejšo in bolj pospravljeno sobo kakor medve. A naj vam povem, to ni povsem najina krivda. Ponoči, se v sobi 309 dogajajo čudne stvari. Šepetanje. Odprem oči in vidim par nog na mojem čelu. Majhnih nog. Obutih v majhne čeveljčke in oblečenih v majhne hlače. Iz mojih ust poskuša uiti krik, a iz mojega grla ne pride niti pisk. V paniki pogledam proti cimri, ki spi kot Trnuljčica. Zmoti me majhna stvar, ki ji hodi po nogi. Spet poskušam zacviliti, a tudi tokrat, brez uspeha. Bolj opazujem, bolj se soba spreminja. Stene postajajo rožnate, omare bele, mize ni, temveč jo nadomesti bela preproga in postelje se ujemajo z barvo sten. Pod stropom so vidni oblački in na tla padajo bleščice. Vse je podobno raju majhne punčke, le samorogi manjkajo. Zmedeno opazujem

dogajanje, premakniti se pa ne morem. Ne opazim vidnega razloga, enostavno se ne morem premakniti. Kaj se dogaja? A sem slučajno v kakšnem transu? Ko ponovno odprem oči, je v sobi vse obrnjeno na glavo. Pohištvo je spet takšno, kakršno je bilo, a je ena razlika. Nič ni na svojem mestu. Nič. Nobena obleka v omari, noben zvezek. S cimro se spogledava in se začneva spraševati, kateri se je ponoči bledlo. Ko prideva do spoznanja, da nobena ni naredila takšnega nereda, ji povem, kaj se mi je ponoči zgodilo. A šment, mi ne verjame. Sicer pa, kdo bi mi pa? Mogoče triletna punčka, ki sanja, da bi se to zgodilo njej. Naslednjo noč se je zgodilo enako. Le da njej. In to se ponavlja vsako noč. Zjutraj se zbudiva, in spet je soba v razsulu. To je najina zgodba. Zgodba o tem, kako nastane v najini sobi nered. Torej, pravzaprav krivda ni najina. Včasih nama ponagaja le domišljija. Tjaša Jaklin Barač, 2B

48


KAKOR KNJIGA Krhka kakor listi prastarih knjig, en napačen korak in vse se zdrobi v prah. Čustva vrejo v njej, ker v sebi jih zadržuje. Jok privre na plano, prosim ne poškodujte me! Sodijo jo kakor platnice knjig, ne razumejo, da notranjost v resnici šteje. Znanje do neskončnosti in še nazaj. Inteligenca, ki ji ni para me ne bo zapustila. Njena življenjska zgodba obsega več kot le 100 strani, ona pa želi, da se vse na glas izgovori. Smeh, bolečina, jeza in vse povprek. Ne bom se več skrivala za obrazi drugih ljudi. Zdaj kakor knjiga odprla se je, ne bo več čakala, da jo vzamejo s police. Želim živeti in želim, da me ljudje spoznajo. Upam le, da me želi spoznati tudi svet. Katja Ravnjak 2.A Fotografija je z intrneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

49


MELITA ŠALAMUN: NEIZMERNO PRIJATELJSTVO SLIKANICA O PRIJATELJSTVU Sem dijakinja Srednje šole za oblikovanje Maribor in obiskujem četrti letnik modula grafični oblikovalec. Za zaključno nalogo sem izdelala slikanico, saj že od nekdaj rada rišem, prav tako pa rada berem knjige in gledam njihove ilustracije. Moja slikanica se navezuje na temo prijateljstva. V današnjem času se ljudje premalo zavedamo, da so prijatelji pravzaprav zelo pomemben del našega življenja, čeprav niso vedno z nami. Bralce vodita skozi slikanico glavna junaka: miška Maša in medved Bruno. Prikazujeta, kako se prijatelji med seboj obnašajo, se družijo in zabavajo. Čeprav sta si zelo različna, sta si tudi zelo podobna; takšni smo tudi ljudje. Različni in edinstveni.

50


ZANIMIVOSTI... PRIČESKE SKOZI ČAS EGIPČANSKA KULTURA: Strogo zapovedano je bilo, da oba spola nosita lasulje. GRŠKA KULTURA: Moški so imeli na kratko postrižene lase, ženske pa dolge, ki so bili počesani nazaj.

RIMSKA KULTURA: Moški so imeli enako kot v grški kulturi na kratko postrižene lase. Ženske so imele lase visoko dvignjene in spete.

fotografije snete z intrneta

51 


PRIČESKE V SREDNJEM VEKU Oba spola sta imela lase počesane nazaj na prečo. Moški so imeli dolge lase rahlo skodrane, ženske pa dolge lase spete v kito ali čop in pokrite s kapo.

PRIČESKE V BAROKU Moški so začeli uporabljati lasulje z dolgimi skodranimi lasmi, pričeske žensk pa se niso veliko spremenile. Imele so dolge spete lase, pokrite s kapo in dodatki.

PRIČESKE V 20. STOLETJU Na začetku 20. stoletja so imele ženske kratke lase počesane na prečo. Proti koncu stoletja pa spet daljše, na prečo počesane lase. Značilni so bili valovi. Pričeske moških so bile skozi celo stoletje enake kratki lasje. Katja Šajnovič, 1. A

fotografije snete z intrneta

52


Recepti vzgojiteljice Raste Gurmanska velikonočnomarčevska gobova juha •30 - 40 dag gob Marčevk (Marčna polževka Hygrophorus marzuolus) •3 dag kokosove masti (različica: olje, ki ga imate radi) •80 gramov krompirja topinambur (različica: druga vrsta krompirja) tekočina, v kateri se je kuhala šunka (različica: poljubna zelenjavna juha) •sesekljana čebula •ena sesekljana sveža paprika (različica: zelenjavo lahko izpustiš ali uporabiš posušeno) •pest narezanega čemaža (različica: strt česen) •poper, lovorjev list, timijan, sol, peteršilj (različica: majaron, čili in druge začimbe) •kis, kisla smetana

Na maščobi spražimo čebulo in ko postekleni, dodamo gobe marčevke, papriko, čemaž, lovor, timijan, poper, sol ter topinambur. (Krompir olupimo, narežemo na majhne kocke ali ga naribamo v juho.) Vse sestavine zalijemo z vodo, v kateri smo kuhali šunko. Preden ponudimo, dodamo peteršilj in okisamo. Po želji oplemenitimo s kislo smetano. P.S. NAMIG Za zgostitev juhe predlagam, da nekaj krompirja pretlačimo. Odlično se v juho podajo ajdovi žganci. Dober tek vam želi Rastica.

53


SLADICA » UHLJEVI CUKRČKI« Gobe kot sladica? Zakaj pa ne? Sestavine za posladkorjene gobe: • beljak • vaniljev sladkor Gobe bezgove uhljevke (Auricularia auricula judae) očistimo, operemo in nekaj ur namakamo v vodi. (Po želji lahko gobe namakamo v soku jabolk, jagod, ananasa, pomaranč…) Na gobe s čopičem nanesemo beljak. Po beljaku posujemo vaniljev sladkor. Posladkorjene gobe sušimo v sušilniku tri ure in jih ponudimo z ocvrtimi bezgovimi kobuli ali samostojno. Sestavine za ocvrte bezgove kobule: • 1/4 l mleka • 20 dag moke • ščepec soli • žlica bezgovega sirupa ali drugo sladilo • 3 jajca • 10 bezgovih cvetov • maščoba

Mleko, moko, rumenjake, sladkor in sol razžvrkljamo in zatem narahlo vmešamo v maso še sneg, ki smo ga pripravili iz beljakov. Kobule črnega bezga pomočimo v testo in jih na vroči maščobi rumeno ocvremo. Lahko jih potresemo s sladkorjem. Sladico okrasimo z posladkorjenimi gobami. P.S. Bezgova uhljevka je lesna goba, ki raste na črnem bezgu. Ljubitelji omenjenih gob so Kitajci, ki so posušene Bezgove uhljevke žvečili že pred 2000 leti zaradi zdravilnih lastnosti. Gojene uhljevke so ena od sestavin v juhah kitajskih restavracij.

54


APRILSKI AFRODIZIJAK V ZELENIH PALAČINKAH Aprila, ko rastejo smrčki (Morchélla esculénta, užitni smrček, mavrah), ki so ene najžlahtnejših in tudi najbolj cenjenih plemenitih gob, je na obrobju gozda marsikje veliko kopriv. Zakaj pa ne bi pripravili zelene palačinke s svetlim nadevom nežnega, krhkega mesa mavrahov? Jed za pripravo ne vzame veliko časa in prepričana sem, da bo navdušila z omamnim okusom. Sestavine za nadev: sedem mavrahov 4 žlice kisle smetane 1 žlica olivnega olja ali druge maščobe sol poper Sestavine za palačinke: sedem žlic svežih, zmletih kopriv 0,5 l kisle vode ali mleka 25 dag moke 2 jajci sol maščoba za pečenje

PRIPRAVA Nadev: Na maščobi prepražimo čebulo in gobe, ki smo jih narezali (zelo na tanko). Po dveh minutah dodamo sol, poper in kislo smetano. Ko so palačinke pečene, jih namažemo z gobjim nadevom. Predlagam, da ne pretiravate z drugimi začimbami, da ne izpodrinejo okusa smrčkov. Okus je rahlo pikanten. Prebrala sem, da so smrčki afrodizijak. Ugibamo lahko, če zaradi okusa ali oblike. Vsem skupaj in vsakemu posebej DOBER TEK ob specialiteti!

55


Rastin čemažev namaz z mandlji Čemažev namaz je uporaben za: kruh, testenine, rižote, kot dodatek solatam, juham, omakam… Čemaževe liste narežemo, dodamo sol, zmlete mandlje in prelijemo z olivnim oljem. Zapremo v steklene kozarce in hranimo v hladnem prostoru. Namesto olivnega olja uporabim včasih orehovo. Namesto mandljev uporabljam tudi zmlete lešnike, bučna semena ali orehe. Namaz včasih obogatim s s kislo smetano, skuto, parmezanom, tuno, trdo kuhanim jajcem …

Zakaj uporabljam mandlje? Rimljani so poklanjali mandlje ženskam kot afrodiziak, v Indiji mandlje cenijo, ker so hrana za možgane, so naravni vir proteinov in vlaknin, vsebujejo vitamin E in kalcij. Mandlji so domače zdravilo proti zgagi, odpravljajo težave z želodčno kislino…. Zadah po divjem česnu je manjši. Dober tek!

56


ART KOTIČEK

NIKA POLIČ, 4.A

MAŠA KRIVOGRAD,4.B

57 


SABINA KUSTER, 2.A MAÅ A KRIVOGRAD,4.B

58


MAŠA KRIVOGRAD, 4.B TARA HABJANIČ, 6.B

59


PETRA KNEZ, 5.B SABINA KUSTER 2.A

60


PETRA KNEZ, 5.B

SABINA KUSTER 2.A

61


NIKA POLIČ, 4.A

NIKA POLIČ, 4.A

62


Tjaša Maučec,2.a Evita Beigot, 1.A

Tjaša Maučec,2.a

63


Lucija Meglič,1.A Tjaša Maučec,2.a

64


Tjaša Maučec,2.a

Tjaša Maučec,2.a

Tjaša Maučec,2.a

65


Glasilo oblikovala: Dunja Bricman Lektorirala in pregledala: Marija Dobrić Prispevki: dijaki, dijakinje ter vzgojitelji Dijaškega dome Lizike Jančar Maribor Naslovnica: Sebastjan Meško 2015/16 Junij 2016 Dijaški dom Lizike Jančar Maribor Titova 24a, 2000 Maribor

66


Glasilo Lija 2016