Page 1


BESEDA RAVNATELJICE

Življenje je lepo – če ga znamo živeti. V zadnjih letih mi ljudje pogosto zastavijo vprašanje: “Kako vam uspeva današnjo mladino navdušiti za življenje?” Moram priznati, da me takšna vprašanja spravljajo v zadrego, saj je vprašanje zelo kompleksno in odgovor ni enostaven. Življenje ni stalnica, temveč je proces, v katerem se ljudje stalno spreminjamo in razvijamo. V tem procesu nenehnega napredovanja se v glavnem ukvarjamo s tem, kako se poslovimo od ene izkušnje in kako začnemo z novo. Ko pridemo na svet, prinesemo s sabo nekaj, kar kasneje uporabimo v prvih letih življenja. V tem našem procesu se vrstijo izkušnje različnih obdobij (vrtca, šole, študija, zaposlitve, kariere, družine, upokojitve). Vsaka predhodna izkušnja določa naslednjo, zato je zelo pomembno, kako prehajamo iz ene izkušnje v drugo. Nekje sem prebrala zgodbo modreca, ki je srečal popotnika. Ta ga je spraševal, kakšno je mesto, v katerega prihaja. Modrec pa ga je vprašal: “Kakšno pa je bilo mesto, od koder prihajate?” Popotnik mu je odgovoril: “Pusto, neprijazni ljudje, vse je bilo zamorjeno.” Nato mu je modrec dejal: “No, prav tako je tudi mesto, v katerega prihajate.” Žal naš spomin ne seže v naše prvo leto življenja, ko smo se začeli postavljati na noge in naredili prve korake. Za tovrstne spomine obstaja le naš telesni spomin. Prepričana sem, da je vsak od nas imel priložnost videti otroka, ki je naredil prve korake. Kakšno navdušenje, kakšen uspeh, pa ne le za otroka, ki je shodil. Navdušeni so bili tudi starši, stari starši, sestrice, bratci. Si predstavljate, kakšen podvig naredi otrok, ko naredi prve korake, ko spregovori prve besede, ko nariše prvo risbico ali napiše prvo črko? Se spomnite svojega prvega dne, ki ste ga preživeli v vrtcu ali svojega prvega šolskega dne? Tudi pri teh podvigih smo bili deležni veliko spodbud staršev, učiteljev in še marsikoga. V času šolanja smo doživeli veliko uspehov in vzponov, deležni pa smo bili tudi neuspehov. Ste se kdaj zamislili in si rekli: “Super! Uspel sem na svoji prehojeni poti.” Ste kdaj pomislili na to, koliko napora ste vložili v vse uspehe, ki ste jih doživeli? Ste kdaj v sebi zaznali občutek radosti in zadovoljstva, ko ste dosegli uspeh? Če ga niste, pomeni, da vas tega niso naučili starši in učitelji vašega življenja. In zato vsega tega ne znate prepoznati pri sebi. Naša potrošniška družba žal že vrsto let strmi samo k temu, da bi ljudje dali čim več od sebe, veliko premalo pa je v našem življenju tega, da bi se naučili prisluhniti sebi, da bi znali prepoznati v sebi lastne sposobnosti in skrivne moči. Prepričana sem, da ste na svoji prehojeni poti naleteli tudi na ovire in neuspehe. Ja, tudi neuspeh je pogosti spremljevalec našega življenja, vendar je zelo pomembno, da se zavedamo, da neuspeh ni dokončen, da se v trenutku neuspeha postavimo zase in pokusimo znova in znova. Spomnite se prvih korakov. Vložen trud nas bo zagotovo pripeljal do uspeha! Za dosego le-tega je zelo pomembno, da si znamo postaviti cilje, ki naj bodo visoki, a realni. Pomembno je, da svojo energijo usmerimo v pozitivne stvari, da opustimo slabe navade, da ne počnemo stvari, ki v nas vzbujajo občutke krivde ter da znamo poiskati ljudi, ki nam bodo v pomoč. Da bomo znali življenje živeti in uživati, moramo biti potrpežljivi in vztrajni, verjeti moramo vase, da smo sposobni doseči zastavljene cilje. Zato nikoli NE ODNEHAJTE! VESELITE SE SLEHERNEGA DNE, DOGODKA, USPEHA, pa čeprav bo ta uspeh le vaš in ga drugi morda ne bodo niti zaznali. Ravnateljica: Vasja Smole Dubrovnik, prof. def.

2


DOGODKI V “LIZIKI”

Leteči avtobus v dijaškem domu

V oktobru je pred Liziko gostoval »Leteči avtobus« Zveze prijateljev mladine Maribor. Mobilni mladinski center LETEČI AVTOBUS Zveze prijateljev mladine Maribor je v okviru 8. natečaja iskal najboljši slogan proti nestrpnosti - 100 LJUDI, 100 ČUDI. Letošnja tema je nosila naslov “Japonska”. Mladi so imeli priložnost spoznati delček japonske kulture tudi skozi izdelovanje origamov, pokušino sušijev, japonskega čaja in pisanja v japonskih pismenkah. Obiskali so nas japonski mečevalci, spoznali smo igro Go in še marsikaj. Cilj projekta je bil osveščanje mladih, jih spodbujati k strpnosti do različnih oblik drugačnosti in jih motivirati k lastni kreativnosti – kreiranju sloganov proti nestrpnosti, končni cilj pa je seveda širjenje strpnosti med mladimi in v družbi na sploh. Svetovalna delavka: Vlasta Prajnc

3


Dan novincev Od pričetka novega šolskega leta je minilo že pol šolskega leta. Takrat so naši letošnji novinci pričeli okušati življenje v našem dijaškem domu. V tem času so se spletle številne nove prijateljske vezi, tako z dijaki dijaškega doma, kot tudi s sošolkami in sošolci. V tem času so naši novinci preživeli že veliko lepih trenutkov, kot tudi kakšnega manj veselega. Za prav poseben dan v Dijaškem domu Lizike Jančar pa smo poskrbeli v sredo, 22. oktobra 2014 s prireditvijo, ki smo jo poimenovali “Dan novincev”. Za nekaj več kot 90 novincev je bil pripravljen kulturno-glasbeni program, v katerem sta nastopili dijakinji našega dijaškega doma Karmen Bogša in Nika Rebernik. Kot posebni gostje večera so se predstavili člani mlade glasbene skupine SILENCE in pevka Sara Hercog. Program je povezovala dijakinja Saša Meglič, ki je s profesionalnim pristopom odlično povezovala prireditev. Po slavnostni večerji sta dijake in dijakinje s svojim širokim glasbenim repertoarjem še naprej zabavali glasbena skupina Silence in Sara Hercog. Viktor Brglez in Dejan Kramberger

4


Kostanjev piknik – “Tutorstvo v dijaškem domu” V okviru projekta »Tutorstvo v dijaškem domu« je v sredo, 8. 10. 2014 na domskem igrišču, potekal kostanjev piknik. Druženje ob sladkanju z jabolki in pecivom, čaju in pečenih kostanjih, je polepšal še sonček. Fantje so odigrali mini turnir v nogometu, dekleta pa so se razmigala z igranjem odbojke. Edita Urih

5


Ustvarjalnica - oblikovanje s čebeljim voskom V četrtek zvečer je v učilnici drugega nadstropja omamno zadišalo po medu. Dijaki različnih šol in letnikov so namreč izdelovali sveče in okrasne predmete iz čebeljega voska. Več kot 20 dijakov je sprostilo svojo ustvarjalnost ob prijetnem druženju in klepetu. Nastali so zanimivi unikatni izdelki, ki so dolgo časa krasili vitrine našega dijaškega doma.

Maja: “Na delavnici je vladalo prijetno vzdušje, izdelala sem dve svečki. Vesela sem, da sem se udeležila te ustvarjalnice. Tudi sama bom doma naredila svečke iz čebeljega voska.”

Tjaša: “V učilnici je »ful fajn« dišalo po medu, tako da me je kar potegnilo zraven. Ob oblikovanju sveč sem pozabila na vse. Želim si še več takšnih delavnic.”

6


16. mednarodna likovna kolonija Lijalent 2014 - odprtje razstave

V sredo, 24. 9. 2014 ob 18.00 uri smo se v Razstavišču Lija Dijaškega doma Lizike Jančar ponovno zbrali ljubitelji likovne umetnosti. Zbrane goste je pozdravila ravnateljica, gospa Vasja Smole Dubrovnik, ki je poudarila pomen kulturne vzgoje mladostnikov, ki bivajo v dijaškem domu. Likovna dela in umetnike je predstavil kustos, gospod Mario Berdič in s tem ponudil obiskovalcem strokovni pogled na umetniška dela. V kulturnem programu, ki ga je pripravila vzgojiteljica Marija Dobrič, so sodelovali dijaki doma: Staša Meglič, Larisa Filip, Anja Meško, Denis Kolbl, Marija Munda, Rok Ciglar ter gostja Violeta Ozvatić, profesorica na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Likovno razstavo je odprl gospod Matija Varl, vodja območne izpostave Maribor, Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostje so si ogledali razstavo in poklepetali ob slovenskih dobrotah, ki so jih pripravili v domski kuhinji pod vodstvom šefa kuhinje, g. Roberta Lukasa.

Udeleženci 16. mednarodne likovne kolonija Lijalent 2014 so bili: GLENDA SBURELIN, MATJAŽ DUH, IDA BRIŠNIK REMEC, BRANIMIR RITONJA, MAJA SMOLE ĐORĐEVIĆ, DUŠAN KLUN, ANKA KRAŠNA, MARIJA TOURE, ZLATKO PRAH , TANJA TANEVSKA, DUŠKO ABRAMUSIĆ, MUHAMED BAJRAMOVIĆ, ANNA DARIA MERSKA, JOHANNA LÖFFLER, SIEGLINE KLEINDIENST. Razstavljena likovna dela so vabila na ogled dijake in obiskovalce doma kar štiri mesece. Vzgojiteljica: Karin Žvan

7


Ogled gledališke predstave V Dijaškem domu Lizike Jančar Maribor se dijakinje in dijaki z veseljem udeležujejo kulturnih prireditev. V Slovenskem narodnem gledališču Maribor smo si 2. 10. 2014 ogledali predstavo: Mihaila Afanasjeviča Bulgakova Mrtve duše. Predstava nas je spodbudila k razmišljanju o medsebojnih odnosih in vrednotah vsakega posameznika. Hvaležni smo SNG-u Maribor, ki omogoča oglede predstav mladim, ki si sicer tega ne bi mogli privoščiti. Vzgojiteljica: Karin Žvan

Eksperimentalna delavnica Batika Septembra smo v okviru tedna - DEDIŠČINA GRE V ŠOLE - izpeljali predavanje o uporabi voska v obrti in izvedli eksperimentalno likovno delavnico batika. Pod mentorstvom Raste Fašmon se je šestnajst dijakov izražalo v tehniki batika. Vsi so prvič uporabili tjanting. Nad izdelki so bili dijaki zelo navdušeni ...

8


TUTORSTVO v dijaškem domu “Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe …” Z besedami Dalaj Lame smo pričeli uvodni sestanek za vse udeležence projekta Tutorstvo, ki v Liziki poteka že deveto leto. V torek, 23. 9. 2014, smo se zbrali v mladinski sobi, kjer so se tutorji in novinci seznanili s svojimi nalogami in z družabnimi dogodki, ki so sledili (kostanjev piknik, ogled kino predstave, drsanje, pogostitev s torto). Ponosni smo na naše tutorje, ki s svojo pomočjo novincem prispevajo košček v mozaiku lepšega sveta. Mentorica: Edita Urih

Predavanje o samozaščitnem vedenju za dijake-novince Za novince v “Liziki” smo organizirali predavanje o samozaščitnem vedenju. Policista s Policijske postaje Maribor II in Policijske postaje Rače sta predavala na temo samozaščitnega obnašanja posameznika. Za dekleta in fante, ki so prvič daleč od doma, sta podala napotke o tem, kako se vesti, da bi bilo njihovo bivanje v mestu varno in prijetno. Dijake sta seznanila s statistiko, prekrški, kaznivimi dejanji in praktičnimi nasveti, kako preprečiti oz. se izogniti neprijetnim dogodkom, ki bi ogrožali njih oz. njihovo imetje (mobilne telefone, denar, nakit, …). Dijaki so po predavanjih z obema sproščeno poklepetali. Vlasta Prajnc, svetovalna delavka

9


Festival prostovoljstva 2014 V okviru »Festivala prostovoljstva v Mariboru 2014« smo sodelovali na osrednjem dogodku , ki so ga organizirale članice mreže »Prostovoljstvo v Mariboru«. S prostovoljci in vzgojitelji smo se udeležili aktivnosti, ki so potekale dne, 21. 5. 2014 na Trgu svobode. Izvedli smo interakcijske delavnice na temo razvijanja vrednote zaupanja in sodelovanja. Postavili smo kuliso čebelnjaka, s katerim smo želeli seznaniti javnost z mednarodnim projektom na temo čebelarske kulturne dediščine. Vsa pohvala gre našim dijakom, ki so animirali mimoidoče in jih povabili k izvedbi socialnih iger. Mentorica: Vlasta Prajnc

Glasbena romanca v “Liziki” 30. 3. 2015 smo v sodelovanju s Konservatorijem za glasbo in balet Maribor pripravili koncert klasične glasbe, ki smo mu dali naslov Glasbena romanca. Prireditev sta vodili Lucija in Staša. Dijaki: Zala, Patricija, Larisa, Boris in Žan so s svojimi inštrumenti pričarali pravo romanco. Z veseljem smo poslušali glasbeno gostjo, našo bivšo dijakinjo Tajo Meznarič, ki je prišla iz Linza, kjer študira flavto. Vedno smo veseli uspehov in dosežkov naših dijakov. Letos so se uresničile velike sanje naši Zali. Opravila je sprejemne izpite v Grazu. Za ta njen uspeh ji iskreno čestitamo in želimo veliko uspeha na njeni poti. Flavtiste in hornistko je na klavirju spremljal prof. Ivan Ferčič. Za lep večer se zahvaljujemo njemu, mentorici, prof. Violeti Ozvatič in nastopajočim. Prireditev je bila zelo lepo obiskana, veseli smo bili gostov in naših dijakov, ki so z navdušenjem prisluhnili skladbam. Dijakinjama Zali in Staši, ki zaključujeta srednjo šolo, želimo uspešno nadaljevanje šolanja in hvala za aktivno sodelovanje. Svetovalna delavka: Vlasta Prajnc, univ. dipl. ped.

10


Naši dijaki na radiu - Petkovi akvareli V sredo, 25. 3. 2015 smo se udeležili snemanja javne radijske oddaje Radia Maribor PETKOVI AKVARELI. Dijaški dom Lizike Jančar Maribor je z glasbeno točko predstavljala dijakinja KARMEN BOGŠA. Ob spremljavi kitare je zapela pesem The Common Linnets: Calm after the storm. Sodelovali so dijaki, ki bivajo v dijaških domovih severovzhodne Slovenije. Vsi nastopajoči so s svojimi glasbenimi točkami predstavili pestro glasbeno dogajanje v dijaških domovih, kar je tudi tema letošnje Domijade. Dijaki so predstavili življenje v dijaških domovih in možnosti za ustvarjalno preživljanje prostega časa. Ravnatelji in vzgojitelji so poudarili pomen pedagoškega dela v dijaških domovih in vlogo pri vzgoji mladostnikov. Vzgojiteljica Karin Žvan

Čisto veselje - zbrali 47 kg odpadnega materiala V dijaškem domu Lizike Jančar Maribor smo se pridružili dobrodelni akciji Čisto veselje. Zbrali smo 47 kg odpadnega materiala, ki smo ga predali na zbirno mesto. Vsak je prispeval po svojih močeh in prepričanju, da lahko pomaga. Vzgojiteljica: Karin Žvan

11


TUTORSTVO: Zaključek in pogostitev s torto Projekt “Tutorstvo v dijaškem domu”, ki v Liziki teče že deveto leto, se je zaključil s sladkanjem torte. V letošnjem letu se je k projektu prijavilo 95 dijakov, kar je največ v vseh letih. V tem šolskem letu smo imeli v septembru uvodni sestanek, kjer so se tutorji in novinci seznanili s svojimi nalogami, v oktobru smo se družili na kostanjevem pikniku, v novembru smo šli drsat, v marcu pa smo si ogledali film “6 VELIČASTNIH”. Menda je najdragocenejši čas, čas, ki ga podarimo drugemu. Hvala vsem vzgojiteljem, ki držijo ta projekt živ, saj vzpodbujajo in organizirajo tutorstvo. Hvala vsem tutorjem, ki so skrbeli za svoje novince, jim nudili učno pomoč in jih na prijazen način vpeljevali v domsko življenje. Hvala ravnateljici, ki podpira to dejavnost in pa našemu šefu kuhinje Robertu Lukasu, ki je spekel sladko presenečenje. Vzgojiteljica: Edita Urih

Delavnice “TO SEM JAZ” Delavnice “To sem jaz” so namenjene razvoju tistih spretnosti, ki mladostnikom olajšajo odraščanje, jih podpirajo pri soočanju z izzivi življenja in uporabi ustvarjalnih strategij za reševanje problemov. Delavnice temeljijo na konceptu 10 korakov do boljše samopodobe mladinskega programa promocije zdravja »To sem jaz«, ki so ga razvili na Oddelku za socialno medicino in promocijo zdravja Zavoda za zdravstveno varstvo Celje. Mladostniki lahko na spletni strani (http://www.tosemjaz.net/) dostopajo do anonimnega, hitrega in brezplačnega posvetovanja s strokovnjaki s področja medicine, psihologije in socialnega dela. Na vprašanja mladih odgovarja skupina več kot 60 strokovnjakov prostovoljcev. V sredo, 25. marca 2015, je bila v 6. nadstropju izvedena delavnica »Prepoznavam, izražam in sprejemam svoja čustva«. Dijaki so čustva skušali razdeliti v dve skupini : sestavljena in enostavna. Slednje so skušali tudi zaigrati in kaj kmalu ugotovili, da prepoznavanje in igranje čustev le ni tako enostavno, kot se mogoče sliši. Čustva skušamo vsakodnevno čim bolje skriti, nekako tako, kot bi nosili masko, pod katero bi skrivali svoja čustva, pa naj bodo to ljubezen, zavist, ponos, razočaranje, jeza, pričakovanje, veselje, strah, obup … Posebej smo se posvetili čutenju negativnih čustev in izražanju na takšen način, da ne poškodujemo drugih.

Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

12


ČOPIČ Svoj čopič nosim s seboj vsak dan in kamor koli grem, da z njim lahko zakrijem kdo in kakšen sem. Rad bi se pokazal, vprašal, kakšen se ti zdim, a kaj, če me ne boš sprejel; lahko te še izgubim! Saj bi vse barve, masko spral, pokazal pravi jaz, a le, če mi obljubiš, da boš vzljubil moj obraz. Zato potrpi, prosim, za hip zapri oči, da snamem barve, masko, ki me tako teži. No, pa poglej, pred tabo zdaj stojim ves bos in nag, kaj sem ti še vedno všeč, sem ti še vedno drag? Presrečen sem, kljub temu pa bo čopič še z menoj, da se bom mogel skriti pred drugimi ljudmi. Zato te prosim, ščiti me, imej me rad, kot jaz te imam in prosim te, pomagaj mi, da se bom imel še sam. (Lee Ezell)

Vzgojiteljica: Edita Urih

Ilustracija je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

13


Odprtje likovne razstave MARIJE TOURE V okviru projekta Ure kulture, ki je potekal v našem domu ob slovenskem kulturnem prazniku, se je z likovnimi deli predstavila profesorica Marija Toure, ki poučuje na Srednji šoli za oblikovanje Maribor. Ob tej priložnosti so dijaki pripravili kulturni program, v katerem sta sodelovali dijakinji Larisa Filip in Marija Munda. O likovnih delih umetnice je spregovoril kritik Mario Berdič, vzgojiteljica Rasta Fašmon pa je predstavila pomen razstavišča. Vzgojiteljica: Karin Žvan

Tržnica znanj V petek, 21. 11. 2014 smo zastopali Dijaški dom Lizike Jančar Maribor na poklicni tržnici v Ljutomeru. Med predstavitvijo smo bili zelo timsko naravnani, razdelili smo veliko letakov. Pri bodočih dijakih smo vzbudili radovednost in si pridobili zaupanje. Srečali smo veliko znancev iz naših krajev ter z njimi navezali osebne stike. Spomnili smo se časov, ko smo se sami vpisovali v srednjo šolo in dijaški dom. Podali smo jim veliko zanimivih informacij, da se bodo lažje odločili za vpis. Imeli smo se super, z nami sta bili pedagoginja Vlasta Prajnc in vzgojiteljica Karin Žvan. Lucija Vinko, Rafael Hladnjak in Miha Marinič (1.A in 1.B skupina)

14


DOBRODELNI KONCERT Bodi zvezda svojega življenja JE USPEL! Vsi se želimo svobodno sprehoditi skozi življenje, nekaterim pa se je ta pot s sojem žarometov in glasnim trkom na žalost zabrisala. A njihove sledi so še zmeraj vidne v očeh družine, prijateljev, vzgojiteljev, njihovih najdražjih. Lahko še slišimo oddaljen zvok harmonike, ki se je razlegal po hodnikih dijaškega doma in nas zabaval. Veliko nas je takih, ki se ob tem spomnimo na “Sašota”. “Ker je glasba tista, s katero se nam je predstavil, se bomo tudi danes ob prijetnih zvokih povezali”. S temi besedami se je v sredo, 17. 12. 2014, pričel DOBRODELNI KONCERT S PLESOM. Osrednja glasbena gostja je bila Bilbi, ki nas je očarala s svojim glasom in nastopom. Na koncertu so nastopili še Erik Mihelič in naši dijaki. Najbolj smo se razveselili obiska “Sašota”, našega bivšega dijaka, ki se pogumno spopada s posledicami prometne nesreče. Vzdušje je bilo toplo, prisrčno in čutili smo se tesno povezane. Velika zahvala vsem dijakom in zaposlenim za denarne prispevke. Hvala vsem, ki so kakorkoli prispevali k realizaciji tega dogodka. Vlasta Prajnc, Viktor Brglez

15


Odprtje likovne razstave SLOVENSKI FENOMEN - PANJSKE KONČNICE 10.12. 2014 smo se zbrali v Malem razstavišču avla na odprtju razstave SLOVENSKI FENOMEN PANJSKE KONČNICE. Razstava je obsegala 156 likovnih izdelkov, ki so prispeli na mednarodni natečaj na temo panjskih končnic iz Slovenije in desetih šol iz tujine. Največje zanimanje so obiskovalci pokazali za panjske končnice iz Avstralije, Hrvaške, Indije, Latvije, Poljske in Romunije, saj prikazujejo tuje navade in običaje. V kulturnem programu, ki ga je pripravila vzg. Marija Dobrić, so nastopili dijaki dijaškega doma: Anja Meško, Maša Jambriško, Denis Kolbl, Žan Škrablin, Marija Munda in Rok Ciglar.

O pomenu ustvarjanja in povezovanja je spregovorila mag. Vera Bevc, predstojnica območne enote Maribor Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, o delu strokovne komisije pa vzg. Rasta Fašmon. Razstavo je odprla ravnateljica dijaškega doma, ga. Vasja Smole Dubrovnik. Na koncu smo podelili priznanja in potrdila ter se po prijetnem druženju razšli s prijetnimi občutki. Zapisala: Rasta Fašmon

Evalvacija natečaja za najboljši slogan na temo ČEBELA Komisija v sestavi: Karin Žvan, Vesna Špes Ciringer in Rasta Fašmon je izbrala najbolj zanimive slogane na temo Čebela. Člani so ocenjevali izvirnost, domiselnost, vsebinsko navezanost na kulturno dediščino čebelarstva ter duhovitost. Avtorji nagrajenih sloganov so prejeli sladko nagrado presenečenja. Travnik s čebelnjakom je kot sreča brez dna, kot »šalčka« medu – za vsakega nekaj posebnega. (dijakinja Tjaša Voglar) Brenči kot čebela, da bi ljubezen ujela. (Marija Dobrić) Če čebela ne bi imela če, bi bila bela. (Vesna Špes Ciringer) Hvala vsem, ki so se udeležili natečaja.

Ilustracija je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

16


Etno oblačila in plesi mojega naroda

6. novembra 2014 so dijaki našega doma pripravili kulturni program ob slavnostnem zaprtju izjemno zanimive razstave - Etno oblačila in plesi mojega naroda. V avli doma je privabljalo poglede mimoidočih 36 barvitih slik, ki so jih ustvarili otroci in mladi z različnih koncev sveta. Dela so nastala na pobudo Mihaila Lišanina in so bila sposojena iz arhiva mednarodnih razpisov revije Likovni svet, na katerih je sodelovalo več kot 130.000 mladih iz 105. držav. O pomenu ustvarjanja in povezovanju ljudi različnih ras in ver so spregovorili : avtor številnih mednarodnih projektov Mihail Lišanin, ravnateljica dijaškega doma, ga. Vasja Smole Dubrovnik in pobudnica razstave, ga. Rasta Fašmon. Dijaki dijaškega doma so pripravili pester kulturni program, razstavo pa je zaprl g. Srečko Štajnbaher, vodja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Zapisala: Marija Dobrić

17


Medeno kosilo V letošnjem šolskem letu je v dijaškem domu potekal projekt pod naslovom Čebelarska kulturna dediščina, v okviru katerega se je odvijalo mnogo zanimivih dogodkov. V torek, 18. 11. 2014, smo povabili prijatelje iz Doma Danice Vogrinec, s katerimi se družimo že petnajsto leto, na medeno kosilo. V naši kuhinji so pripravili izredno okusne jedi, vse na bazi medu. Prostovoljci in njihovi starejši prijatelji so klepetali v sproščenem vzdušju. Med seboj smo izmenjali smo tudi tradicionalne slovenske recepte. Mentorica prostovoljnega dela: Vlasta Prajnc

Predbožična delavnica v 2. nadstropju Dijaki so z dišečimi klinčki in trakovi okrasili pomaranče in jih ponesli v svoje domove. Na delavnici je sodelovalo 14 dijakov, ki so ob zvokih božične glasbe začutili praznične dni in uživali v lepem večeru.

18


Svetovni dan Zemlje Ob 22. aprilu, svetovnem dnevu Zemlje, smo se tudi v “Liziki” spomnili na to, da je naš planet živo bitje, zato moramo imeti do njega spoštljiv odnos. Največ kar lahko naredi vsak posameznik, je odgovorno ravnanje z odpadki, varčevanje z vodo in energijo, zmanjševanje toplogrednih plinov in pa seveda čuteč odnos do živali in narave. Zato imejmo radi naš prelepi planet, začutimo povezanost z njim in ga čuvajmo ...

Obisk brezdomcev Preveč samoumevna se nam zdi beseda dom, ker jo premalo cenimo. Z dijaki smo zbrali denar, kuharji so spekli kruh, nekateri dijaki so prinesli še razne domače dobrote, in tako smo se odpravili do doma za brezdomce. Toplo so nas sprejeli in nam povedali svoje življenjske zgodbe. Razkazali so nam svoj dom in nam povedali pravila, ki jih morajo upoštevati, da sploh lahko živijo tam. Z njihovih lic je bilo razvidno, da so nam bili hvaležni za naše dobrote in obisk. Še posebej so se razveselili zvokov Rokove harmonike. Srečni smo bili, da so nas tako toplo sprejeli medse. Po obisku smo bili vsi malce tiho in zamišljeni, saj se je vsak po svoje zavedal, kako neprecenljiva sta dom in družina. Lucija Rakuša, 1. A

Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

19


Obiskali smo zavetišče za živali v Mariboru

14. 10. 2014 smo z vzgojiteljicama Karin Žvan in Natašo Mlinarič obiskale zavetišče za živali. Videle smo veliko zapuščenih živali, ki čakajo na nove lastnike in nov dom. Pogovarjale smo se z veterinarko zavetišča, ki nam je povedala veliko novega o zavetišču in zapuščenih živalih. S seboj smo za pse in muce prinesle odeje in hrano, ki smo jih zbirali v dijaškem domu. Teh so bili v zavetišču zelo veseli. Povedali so nam, da skrbijo tudi za prostoživeče mačke, katere sterilizirajo, jih zdravijo in jih kasneje spustijo v njihovo okolje, ker so navajene živeti brez lastnikov in jih je zelo težko socializirati. Vendar tudi te muce mora nekdo nahraniti. Zelo žalostno je bilo videti vse te živali, ki jih lastniki zavržejo, ko se jih naveličajo in nočejo več skrbeti zanje. Nekatere pridejo tja že kot mladiči, nekatere pa tam celo dočakajo smrt. Na žalost je v zavetiščih vsako leto več zapuščenih živali. Prav bi bilo, da ljudje, preden se odločijo, da bodo imeli doma žival, razmislijo, ali so pripravljeni zanjo skrbeti tudi takrat, ko žival ne bo več le ljubek mladiček in ali bodo imeli dovolj prostora ter hrane zanjo tudi takrat, ko bo žival odrasla. V zavetišču imajo veliko čudovitih muc in psov, ki iščejo topel in ljubeč dom. Zelo so veseli, če se kdo odloči, da katero od teh živali posvoji. Hvaležni so tudi kakršnih koli donacij in hrane za živali.

Tudi te revčke mora kdo nahraniti. Melita Š. in Barbara V.

Sliki sta z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

20


Okrogla miza v okviru Mednarodnega dneva spomina na žrtve prometnih nesreč Z dijaki smo se udeležili okrogle mize, ki je bila organizirana v okviru Dneva spomina na žrtve prometnih nesreč. Potekala je pod okriljem Sveta za preventivo Mestne občine Maribor v četrtek, 13. novembra 2014, na Srednji prometni šoli. Letošnje aktivnosti so potekale pod sloganom “Hitrost ubija! Predvidi svojo hitrost”. Ozaveščanje mladih je izjemnega pomena, saj je število mladih udeležencev prometnih nesreč zaskrbljujoče in vsaka žrtev je nepotrebna. Kako dobrodošle so takšne preventivne aktivnosti, pa priča tudi zapis v nadaljevanju, ki ga je napisala naša dijakinja, ki je bila med udeleženci okrogle mize. Svetovalna delavka: Vlasta Prajnc Preko Dijaškega doma Lizike Jančar smo se nekateri dijaki udeležili okrogle mize, ki je potekala o prometu. Na začetku nas je lepo pozdravila ga. Jožica Trlep in nam povedala, kaj želijo doseči s to okroglo mizo. Naslednjo besedo je imel policist, ki je pripravil predstavitev o nesrečah v minulih letih. Pogledali smo si tudi šokantne posnetke o varni vožnji. Posnetki so bili zares žalostni, a tudi grozni, vendar kljub temu zelo realni. V nadaljevanju so se nam predstavili trije gospodje, ki so bili udeleženci ali povzročitelji prometnih nesreč. Zgodbe, ki smo jih slišali, so bile krute, vendar tudi to predstavlja velik del življenja. Vsi trije imajo še zmeraj posledice prometne nesreče, ki se jim je pripetila. Nikoli več ne bodo mogli spremeniti odločitve, ko so sedli za volan pijani, z mobitelom v roki ali pa le kot nedolžni vozniki, ki jim je tuja napaka spremenila življenje. Sledila je debata o mladih voznikih, ki ne upoštevajo pravil varne vožnje. Ob zaključku smo predlagali, da bi bilo dobro takšne resnične zgodbe predstaviti večji skupini dijakov ali učencev. Prišli smo pa tudi do ugotovitve, da je na žalost zmeraj tako, da mladi prepogosto potrebujejo neko hudo izkušnjo, da spremenijo svoje ravnanje. Vsi bi morali upoštevati, da ko sedeš za volan pijan, z mobitelom v roki ali nezbran, se ta zgodba redko konča srečno. Lucija Rakuša, 1. A

Sliki sta z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

21


Volk in sedem kozličkov v “Liziki” Letos smo pri lutkovnem krožku pripravili predstavo Volk in sedem kozličkov, ki je pri otrocih priljubljena, zato smo se odločili zanjo. Najprej smo izdelali naprstne lutke in lutke na palčki. Nastale so iz flisa, plastičnih oči, barv, balonov, lepila in raznih dodatkov. Najprej smo izdelali glave iz balonov, ki smo jih kaširali z lepljenjem koščkov časopisnega papirja. Ko so se ti posušili, smo jih pobarvali in dekorirali z očmi in dodatki, da so nastale glave lutk. Obleke in roke smo naredili iz flisa ter jih pritrdili na glavo. Nekaterim lutkam smo dodali še palčko in lutke so bile pripravljene za predstavo. Zgodbo smo priredili po Danilu Vrancu in zaigrali s pomočjo besedila. Oživili so liki: mame koze, kozličkov, volka in ptice. 2. decembra 2014 smo imeli premiero lutkovne predstave v našem domu. Na predstavo smo povabili otroke z njihovimi starši. Po predstavi smo skupaj z otroki izdelovali lutke, risal in barvali. Nekateri so se sami preizkusili v igranju in veselo poprijeli za lutke. V lutkovno vzdušje se je vživela tudi slaščičarka in nam pripravila majhne posladke. V sklopu krožka smo si v Lutkovnem gledališču Maribor ogledali predstave: Časoskop; O vili, ki je videla v temi ter Mali modri in mali rumeni. Pri lutkovnem krožku smo sodelovali dijaki iz 1. A , 1. B, 2. A, 4 .A in 6. A skupine: Lucija, Vesna, Karmen, Lučka, Rafael, Jaka, Valerija, Živa, Marija, David, Melita, Veronika, Urška, Sara, Špela, Nadja in Miha. Na harmoniko je zaigral Jaka. Lučka Pevec, 1. A skupina

Vintage sejem V ponedeljek, 22. 12. 2014 smo v avli dijaškega doma organizirali vintage sejem. Dijaki in delavci so prinesli stvari, ki jih več ne potrebujejo in so bili marsikomu všeč. Na razstavnem prostoru so se znašli oblačila, nakit, skodelice, igrače, igrice, prtički, ... Z nakupom rabljenih stvari smo zavrteli kolo potrošništva in s prostovolnjimi prispevki polepšali dan tistim, ki so tiho upali, da bodo našli tudi kaj zase. Vzgojiteljici: Breda Prešern in Karin Žvan

22


Novoletna večerja

V ponedeljek, 22. decembra 2014, smo imeli v okviru prireditev prazničnega decembra svečano večerjo. Ob 18. 30 uri smo se zbrali v jedilnici, kjer se je miza šibila od dobrot, ki so jih pripravili v naši kuhinji. Jedi so bile izvrstne in prekrasne na pogled. Večer je bil namenjen užitju dobre hrane, druženju in mirnemu pogovoru ob poslušanje glasbe. Dijaki, študentke in zaposleni smo se prepustili kulinaričnemu razvajanju. Kuharji in slaščičarka, potrudili ste se kot vedno in še bolj, zato hvala!

Vlasta Prajnc in Ani Raztresena

23


Izberi, preberi, odnesi domov - SEJEM RABLJENIH KNJIG V LIZIKI Ob slovenskem kulturnem prazniku smo organizirali v Liziki sejem rabljenih knjig, ki je vzbudil v mimoidočih veliko zanimanja. Dijaki in zunanji obiskovalci so razstavljene knjige pogledali, nato pa jih odnesli s sabo. Istočasno s sejmom knjig je potekala je potekala tudi delavnica izdelave knjižnih kazal iz filca, ki so razveselila ljubitelje knjig.

Drsanje v okviru projekta “Tutorstvo v dijaškem domu” V sredo, 26. 11. 2014, smo se v okviru projekta Tutorstvo udeležili brezplačnega drsanja v Ledni dvorani Maribor. Bilo je zabavno… Edita Urih

24


DOMIJADA - ROGLA 2015 DD LIZIKE JANČAR Z ZMAGO, TRETJIM MESTOM IN LEPIMI SPOMINI S 53. DOMIJADE

23. in 24. aprila je na Rogli potekala že 53. Domijada, na kateri so se ponovno srečali dijaki, dijakinje, vzgojitelji in ravnatelji dijaških domov iz celotne Slovenije. Kot pove že samo geslo letošnje Domijade, “Živim v dijaškem domu”, je bila osrednja nit letošnjega dvodnevnega srečanja dijaških domov predstavitev življenja in aktivnosti v dijaških domovih. DD Lizike Jančar je na Rogli ob spremstvu vzgojiteljev Vesne Špes Ciringer in Dejana Krambergerja zastopalo 17 dijakinj in dijakov, od tega 11 fantov in 6 deklet. Vzgojiteljica Rasta Fašmon pa je vodila likovno delavnico, na kateri so dijaki in dijakinje risali na domske rjuhe.

Luciji Rakuša priznanje za 3. mesto na literarnem natečaju

Poleg kulturnih dogodkov, ustvarjalnih in likovnih delavnic, literarnega in foto natečaja ter okrogle mize, so se v finalnih obračunih med seboj pomerili dijaški domovi, ki so se v posameznih športnih disciplinah preko regijskih in medregijskih tekmovanj uvrstili na zaključne turnirje. Naša dijakinja, Lucija Rakuša je bila za svoj prispevek na literarnem natečaju, na temo “Življenje v dijaškem domu”, nagrajena s priznanjem za osvojeno 3. mesto.

Dekleta zmagala v namiznem tenisu, fantje 3. v košarki

Na veliko veselje našega dijaškega doma smo se športnih uspehov veselili tudi mi. Tako so dekleta DD Lizike Jančar, po lanskoletnem 2. mestu v namiznem tenisu, letos na krilih Barbare Pejovnik, Nike Rebernik in Anje Meško, stopile še stopničko višje in osvojile 1. mesto med vsemi dijaškimi domovi. Da na Rogli računajo na zmago, so dekleta pokazala že na regijskem tekmovanju v Mariboru in na medregijskem v Murski Soboti.

Prvič v zgodovini našega dijaškega doma se je na finalno tekmovanje na Rogli uvrstila tudi košarkarska ekipa, ki je letos prvič tekmovala v tej šprtni disciplini. Naši fantje (Uroš Vezonik, Filip Dora, Tomaž Mraz, Žan Šprah, Tilen Flegar, Jan Kovač, Rok Ciglar in Nino Črnko) so si pot do zaključnega turnirja tlakovali z zmagama na regijskem tekmovanju v Mariboru in medregijskem, ki je v organizaciji našega dijaškega doma, potekalo v Voličini. Že v prvem nastopu na tem tekmovanju so si fantje DD Lizike Jančar, v izjemno napeti tekmi proti DD Janeza Boska Želimlje, priigrali odlično 3. mesto. Poleg dobre igre gre pohvaliti predvsem njihovo borbeno igro in pripadnost dijaškemu domu.

25


Drugi dan Domijade so se dijaki in dijakinje DD Lizike Jančar udeležili tudi spominskega teka. Dekleta (Barbara Vršič, Anja Bele in Anja Meško) na 1000 m, fantje (Jan Kovač, Rok Ciglar, Tilen Flegar, Žan Šprah, Uroš Vezonik, Nino Črnko) pa teka na 2000 m. Prav tako se je na razdaljo 1000 m podala tudi vzgojiteljica Vesna Špes Ciringer, ki je med vzgojiteljicami osvojila odlično 3. mesto.

Ponosni na vzorno vedenje naših dijakov

53. Domijado na Rogli smo tako zaključili zelo uspešno, še bolj kot športni rezultati, pa nas lahko veseli dejstvo, da so se naši dijaki in dijakinje na Rogli vedli tako, kot se spodobi za odgovorne dijake in bili s svojim vedenjem vzor drugim vrstnikom. Na slednje smo kot vzgojitelji še posebej ponosni.

Pohvala organizatorjem

Naj ob koncu tega sestavka dodam še naslednje vrstice. Organizatorji letošnje Domijade, mariborski dijaški domovi, in sicer ob DD Lizike Jančar še DD Drava, DD Maribor, DD Srednje prometne šole Maribor, DD Ruše, DD TŠC Maribor in DD Antona Martina Slomška so letošnjo dvodnevno srečanje dijaških domov iz vse Slovenije pripravili kvalitetno in organizacijsko na zelo visokem nivoju. Na ta način so (smo) dokazali, da se le s sodelovanjem in delovanjem v slogi rodijo najlepše in najuspešnejše zgodbe. Vzgojitelj: Dejan Kramberger

26


Razmišljanje dijakinje o udeležbi na 53. Domijadi

23-24.4.2015 smo se udeležile državnega tekmovanja na Rogli. Bilo nas je 17. Na Roglo smo prišli ob 11:30, kjer smo imeli kosilo, nato pa so nam pripravili zelo lep sprejem. Ob 15.00 bi naj imale tekmo v namiznen tenisu, ampak so dijakinje iz Bežigrada odpovedale in zato smo se neposredno uvrstile v finale. Finale je potekal ob 18.00, kjer smo bile rahlo na trnih, kajti tekmovalke niso bile tako slabe kot se nam je zdelo v začetku. Toda s skupnimi močmi nam je uspelo, saj smo postale državne prvakinje dijaških domov v namiznem tenisu. Po naši tekmi so imeli fantje tekmo v košarki in si prislužili bronasti pokal. Za večerjo smo imeli na razpolago čas od 19. do 21. ure. Ob 21. uri pa se je pričela prireditev s plesom, ki je trajala do 2. ure zjutraj ... Naslednje jutro smo vstali ob 7.30 in šli na zajtrk. Okoli 10. ure je bil še tek, kjer pa se žal nismo uvrstile med prve tri. Ampak važno je sodelovati in ne zmagati. Ob 12. uri smo šli na kosilo, nato pa je bila uro kasneje zaključna prireditev, ki je trajala do 14. ure. Po končani prireditvi smo se vsi zadovoljni in polni vtisov odpravili domov. Napisala: Nika Rebernik (prva z leve strani na sliki)

27


RAZMIŠLJANJA DIJAKOV

Prvi dnevi v “Liziki” Zelo dolga vožnja je bila od mojega domačega kraja do Maribora, kjer sem se morala vseliti v dijaški dom. Nostalgija in strah sta se vsako sekundo, ko sem bila bližje dijaškemu domu, le še povečevala. Avto se je počasi začel ustavljati in le še nekaj korakov me je ločevalo od stavbe, v kateri bom kmalu preživela več časa kot doma. Mama mi je podala kovček in me pospremila v dijaški dom. Na vratih je visel bel list z imeni in na njem je bilo tudi moje ime, nadstropje in številka sobe. Vzgojiteljica me je z nasmehom sprejela in popeljala v sobo, pa vendar mi domače ognjišče nikakor ni šlo iz glave. Navkljub velikemu strahi, ki sem ga imela, sem hitro našla prijatelje in vzljubila novi dom, kjer se počutim že čisto domače. Lucija Rakuša, 1. A Ilustracija je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

V začetku bivanja v dijaškem domu sem dobila veliko novih vtisov. Po začetnih težavah zaradi novega okolja se je stanje sčasoma le izboljšalo. V domu so nas zelo prijazno sprejeli in nam poskušali omogočiti čim bolj prijetno bivanje. Vzgojitelji in vzgojiteljice so nam bili vedno pripravljeni pomagati, tako pri učenju kot pri bolj osebnih težavah. Všeč mi je, da imamo na razpolago veliko različnih aktivnosti, kot npr. izdelovanje sveč, kostanjeh piknik, literarni večer, igre na igrišču, ... Spoznala sem starejše dijakinje, ki mi svetujejo in pomagajo. S sostanovalkama se dobro razumem in zelo smo si blizu. Nasplošno mi je v dijaškem domu všeč, saj se vedno kaj dogaja. Dijakinja iz 205

28


MMM ... zadišalo je iz krušne peči Kruh iz krušne peči (po pripovedovanju babice). Sestavine: - 6kg gladke moke - 0,5kg ržene moke - 2 kvasa (84g) - 4 velike žlice soli - voda po potrebi Postopek: Ker je peka v krušni peči nekoliko bolj ustvarjalna kot peka v navadni električni pečici, katero samo nastavimo na ustrezno temperaturo, bom opisala celoten vrstni red mesenja kruha ter kurjenja - segrevanja peči. V korito damo presejano moko, dodamo kvas in malo vode, da kvas vzhaja. S podolgovato kuhalnico za mešenje mešamo, tako da se voda čim bolj enakomerno razporedi po suhih delih (samo po kvasu) ter pokrijemo in pustimo čez noč.

Korito

Naslednji dan zjutraj dodamo sol in vodo po potrebi ter umesimo testo. Masa naj ne bo pretrda (dodamo vodo) ali premehka (dodamo moko). Točno količino vode je potrebno dodati po občutku, saj je testo odvisno od vrste in vlažnosti moke. Zopet pustimo približno 1 uro, da testo vzhaja. Približno po eni uri vzhajanja, zakurimo peč in takoj, ko v njej primerno zagori, potisnemo ogenj na zadnjo stran peči, spredaj pa dodamo snop šibja.

Šibje

29


Grebljica

Skurimo 4 snope šibja v presledkih (ko eden zgori, dodamo naslednjega), vsake toliko časa z grebljico razgrnemo ogenj, da nastane oglje. Postopek kurjenja traja približno 2 uri. Medtem zgnetemo 4 kepe kruha, ki ga položimo v lesene krničke, obložene s pomokanim prtom, da se kepa kruha ne prilepi na prt. Vse še enkrat pustimo, da vzhaja, dokler ni peč dovolj segreta.

Krnica

V peči se mora do tega trenutka nabrati dovolj žerjavice (nič več plamenov - do sedaj je gorelo dobri dve uri). Le-to enakomerno razgrebemo po celotni površini peči. Vrata v peč zapremo. V peči je žerjavica skoraj dogorela, zato jo pogrebemo na stran in pometemo dno krušne peči. Če imamo občutek, da je peč prevroča, damo žerjavico na stran in počakamo da se peč ohladi. Če se nam zdi, da je peč dovolj vroča, žerjavico pogrebemo na stran in damo kruh v peč. Peč zapremo in počakamo 5 do 10 minut, da dobi zgornja plast kruha svojo barvo. Po 5-10 minutah peč odpremo in pustimo 75 minut, da se kruh peče. Po 75 minutah odstranimo žerjavico, vzamemo kruh iz peči in pometemo spodnjo stran kruha z majhnim omelom. Kruh odnesemo v kuhinjo ter ga obrišemo z vlažno krpo. Obrisanega zavijemo v prt in pustimo, da se ohladi. Babica peče kruh v krušni peči že 59 let.

Pripravila: Lucija Vinko

30


Modne smernice pomlad/poletje 2015 Ste se odločili da spremenite svoj stil oblačenja, da prevetrite svojo garderobno omaro in jih vdahnete nekaj modne svežine? Potem morate vsekakor spremljati vzhajajoče zvezde na parketu mode.

Moška moda pomlad/poletje 2015

Moške navdušuje množica enostavnih kombinacij, ki kot skupek delujejo zelo ležerno. Tisti, ki želite pokazati več stila, boste to storili z umirjenimi barvnimi kombinacijami. Vsekakor so izjemno modne superge, a če boste želeli poudariti svoj boemski stil, potem naj bodo le te bele barve. Še vedno ali še bolj, so moderne nekoliko prekratke hlače, s katerimi morate obvezno nositi prave čevlje, čeprav se zdi, da tu pravil ni, a pozornost ni odveč. Izjemno moderni bodo tudi modni moški nahrbtniki, ki lahko pri marsikaterem moškem postanejo pravi modni izziv.

Moške modne frizure leta 2015

Ker frizura naredi človeka, prav tako kot sama obleka, so letos pravila za tvojo frizuro izjemno sproščena. Osnova so nekoliko daljši lasje na glavi, ki prehajajo v relativno močan prehod, postrižen po vojaško. Z različnimi preparati pa boste dosegli ravno strukturo las, kjer je osnovni trend naravni - mat lasje.

Ženske modne frizure leta 2015

Pri ženskah bo prevladovala nova različica elegantnega paž-a, bolj znanega pod imenom “bob”.

Prva ljubezen žensk - modni ženski čevlji 2015

Ja, ker je potrebno imeti v omari vsaj 50 parov, bomo gledali jeseni 2015, kaj nosijo na nogah najbolj modno zavedne in urbane predstavnice ženskega spola. Vračajo se namreč škornji v stilu “Pretty woman”, ki segajo visoko nad koleno in jim pristaja precej kratko krilo.

Leto 2015 - leto modnega kaosa

Zdi se, da je modno leto 2015 brez resnih pravil in smernic. Največji poudarek bo na osebnem stilu in predvsem načinu, kako boste ta oblačila nosili. In zdi se, da se bodo le-tu ustvarjali resnični modni presežki. Pripravila: Anja Bele, 319

31


PRIJATELJSTVO

Veliko spominov sem si že ustvarila v dijaškem domu in vsi so zelo lepi, ker imam tukaj prijatelje, ki so del njih. Tukaj smo kot druga družina, skupaj gremo v šolo in skupaj iz nje, kosimo skupaj, večerjamo ter si delimo dogodivščine. Zato se zmeraj po dijaškem razlegajo zvoki smeha in glasbe, ker vidiš, slišiš in čutiš prijateljske vezi. Dober občutek je, ko se na hodniku med sabo pozdravimo, si voščimo dobro jutro in to tudi zares mislimo. Navkljub temu, da na začetku nisem v dijaškem domu poznala skoraj nikogar, sem zdaj spoznala toliko enkratnih ljudi, ki jih že lahko imenujem za prijatelje. Lahko se zanesem na vsakega izmed njih, se z njimi smejim in ustvarjam večne spomine, ki se jih bom rada spominjala. Ravno zaradi tega, ker sem spoznala tako enkratne ljudi, ne obžalujem, da sem v dijaškem domu. Lucija Rakuša, 1. A

Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

32


VEZI

Z letošnjim šolskim letom se je zgodilo veliko sprememb; prehod v srednjo šolo in prihod v dijaški dom sta bili veliki prelomnici mojega življenja. Bilo me je strah, nikogar nisem poznala in nisem vedela, kaj naj pričakujem in kako naj se vključim v družbo. Ko me je mama pred 1. septembrom peljala v dijaški dom, se mi je pot zdela tako neskončno dolga, ker sem vedela, da je napočil čas za nov korak, nov nepopisan list papirja, ki je čakal, da nalivno pero popleše na njem in ga zapolni. Zavedala sem se, da bom izgubila stike s starimi prijatelji in da bom s svojo družino preživljala manj časa. Ves strah, nemir in žalost so bili navsezadnje čisto odveč, hitro sem se navezala na prijatelje, ker skupaj preživimo veliko časa in si lahko zaupamo; z družino pa se slišim vsak dan in jo tudi bolj cenim in sem ji hvaležna. Razmišljam, koliko generacij je že bilo pred mano tu, koliko prijateljskih vezi so stkali med seboj, koliko toplih pozdravov in veselih obrazov so namenili drug drugemu. Zdaj pa sem tudi jaz tista, ki piše to zgodovino našega doma, tudi jaz sem del teh nasmehov, pozdravov, ljubezni, ki se razlega po hodnikih in se vsakemu izmed nas nežno riše v srce. Pod isto streho za istimi zidovi nas biva veliko, veliko različnih ljudi, ki na svet gledamo z drugačnimi očmi, razmišljamo po svoje, delamo po svoje in si gradimo življenje drugače. Med nami pa je Foto: Nara Dominko David neka skrivnostna vez, med nekaterimi tanjša in krhka, pri drugih pa trdna in močna, pa vendar je vedno tam, vez, ki nas vse skupaj prepleta in povezuje. Kamorkoli pogledam, jo vidim; vez med kuharji in hrano, ki je postrežena z nasmehom in žarom v očeh. Vez med nami in vzgojitelji, ki nas pričakajo z nasmehom na obrazu in vzpodbudnimi besedami ter nam priskočijo na pomoč, če opazijo, da smo se malce izgubili in zabredli s prave poti. Vez med delavci dijaškega doma in nami je topla in nasmejana, ker si zmeraj voščimo iskren pozdrav in se trudimo, da bi se tu počutili čim bolje. Vezi med nami, ki med tednom živimo tukaj, pa so drugačne, raznolike kakor barve, ki se prelivajo na paleti ter se pri vsakem razlikujejo in spreminjajo. Včasih so norčave, otročje, smešne, ki podoživljajo norosti, ki jih ušpičimo. So vezi, ki so močne in trdne, ki so se od prvega dneva do današnjega s smehom, ljubeznijo prelevile v prijateljske vezi, ki se utrjujejo iz dneva v teden, iz meseca v leto. Verjamem, da se bodo vse vezi, ki so se do danes ustvarile med nami, še neštetokrat podvojile in ostale tako trdne in močne še veliko časa. Lucija Rakuša, 1. A

33


Življenje v dijaškem domu Tri stopnice, prva vrata, druga vrata, na stenah slike in grafike, ki so takoj pritegnile mojo pozornost. Bil je petek, 15. februar, pozno popoldne in ta dan sem prvič, z mamico ob strani, zakorakala v dijaški dom. Za drugimi vrati na levi je stala majhna prijazna gospa, z rdečimi lasmi in velikim nasmeškom, ki naju je prijazno sprejela. Sedem mesecev kasneje, sem po istih stopnicah, skozi ista vrata zakorakala z mlajšim bratcem na eni in še leto mlajšo sestro na drugi strani. Močno sta me držala vsak za eno roko, za nami pa so počasi, z vso mojo prtljago, stopali še starši. Usmerili so nas do dvigala in počasi smo se peljali proti šestemu nadstropju. Rdeče številke so se počasi, a vztrajno višale. Ena, dva, tri, vladala je tišina, ki jo je tu in tam prekinil kakšen spodbuden nasmeh. Pet, šest, ustavili smo se in počasi, z malo strahu in vznemirjenosti zakorakali iz dvigala. Vzgojiteljica nas je odpeljala v mojo novo sobo in nam dala vse potrebne informacije, nato pa so najprej ona in ne dolgo za tem še moja družina, vsi zapustili sobo. Ostala sem sama v čisto novem okolju, kjer nisem poznala nikogar. Na police sem si razporedila zvezke, v omaro zložila oblačila, pospravila kozmetiko in se udomačila v novi sobi. Naslednji dan sem se odpravila v šolo, kjer je bil šok novega okolja še nekoliko močnejši. Okoli ene ure pa sem se počasi vračala v dijaški dom in na poti razmišljala: ‘’ Bom spoznala koga? Bom morala sama na zajtrk? Kaj bom delala zvečer?’’ Prečkala sem prehod, korakala po pločniku mimo blokov, avtov, ob ograji, po takrat še neznani poti, ki je zdaj že moj vsakdan. Kmalu sem bila v svoji sobi in se udobno namestila. Še isti dan sem dobila odgovore na vsa moja vprašanja. Na hodniku sem spoznala Evo in Tejo. Prijazni punci iz sobe, nasproti moje. Teja nekoliko živa, a zelo zabavna, in njena leto starejša sestra Eva, ki je bila nekoliko bolj mirna in tiha, a zelo prijazna. V naslednjih dneh sem spoznala še Evo in Lucijo, dvojčici, ki sta name naredili precejšen vtis, Rebeko, Tjašo, Urško, Janijo, Dolores, Anno, Katarino, Laro. Ustvarile smo si krog prijateljstva, varen in domač, v katerem smo se počutile odlično. Hodile smo skupaj na kosila, se spoznavale in kovale prijateljstva. Tudi letos se ni dosti spremenilo. Spremenilo se je le to, da nisem sama v sobi. Sobo si delim z Evo, eno od dvojčic, s katero se odlično razumeva in mislim, da ne bi mogla najti boljše ‘’cimre’’. Je prijazna, zabavna, pametna in me vedno posluša, ne glede na to, kako nezabavna in nezanimiva zna včasih biti moja zgodba. Njena sestra pa je žal odšla v drug dijaški dom, bliže njeni šoli. Še vedno sta le sobo naprej sestri Eva in Teja. Ob večerih se pogosto znajdemo v eni izmed sob in se pogovarjamo ter zelo pogosto jočemo. A, hvala bogu, največkrat zaradi smeha. Te prijateljice, ki sem jih spoznala le pred slabima dvema letoma, so skoraj vsak dan razlog mojega nasmeha in dobre volje. Sploh Teja pogosto prispeva dobre in predvsem resnične pripovedi, kot je ta, ki jo je nek večer delila z nami in vzgojiteljico: ‘’ Moški so kot keramične ploščice, če jih pravilno položiš, lahko dolgo hodiš po njih. ‘’ Naši večeri niso nikoli dolgočasni, le tu in tam jih včasih prekine učenje. Dijaški dom nas je po čistem naključju združil in med nami nehote ustvaril doživljenjske prijatelje. Z osebami, ki jih pred slabima dvema letoma še nisem poznala, preživim skoraj vsak dan in vsak dan se naučim in spoznam nekaj novega o njih in oni o meni. Ne glede na preživeti čas skupaj, nas še vedno od časa do časa presenetijo naše nepredvidljive lastnosti. Osebe, ki jih spoznavam, pa postajajo del mene. Seveda pa naše večere poleg učenja prekine tudi kakšna drama. Sicer zelo poredko, saj se ne spomnim več kot le nekaj prepirov. Prepire, ki so nam zagrenili le kakšen večer ali dva, pa smo vztrajno reševale sproti in brez hujših posledic, razen še tršega prijateljstva. Kar je del življenja, nas utrjuje in še bolj povezuje. Vse to, pa je seveda spremenilo tudi mene. V dijaškem domu sem se prilagodila na novo situacijo in se pri tem marsičesa naučila. Strah, ki me je spremljal prvih nekaj dni, da se ne bom znašla v novem okolju, da ne bom imela prijateljev, s katerimi bi se lahko smejala, se je kaj kmalu spremenil v strah pred izgubo teh novih znancev. Okolje, ki mi je bilo takrat še tako neznano in strašno, je postalo moj vsakdan in mi zdaj predstavlja vir zadovoljstva in radosti. Prvi koraki so bili najtežji, a smo jih skupaj prehodili in obrnili nov list v knjigi življenja. List, za katerega upam, da bo popisan s čim več lepimi in smešnimi pripetljaji, ki se bodo v naslednjih letih nabirali tako hitro in vztrajno, kot so se nabirali do zdaj. Patricija Cehner, 6. B

34


Ko te “strese” ob koncu šolskega leta

Ne dolgo nazaj je bil še september in mi smo že 11. zakorakali v novo šolsko leto. Vznemirjenje in veselje ob pogledu na stare sošolce, prvi koraki po šoli, nič se ni korenito spremenilo, razen številke, ki je od leta 2004 hitro skočila na 2014. No sedaj pa je že maj. Maj je za večino dijakov najtežji del šolskega leta. Vsi testi in spraševanja se naberejo na kupu in mi jih skušamo opraviti po najboljših močeh. Skozi mesec maj le redko korakamo brez stresa, ki je naš spremljevalec na vsakem koraku. Ne glede na našo zaskrbljenost ali pa ne, nas stresni občutek ob zaključevanju ocen le redkokdaj zapusti. Pogosto razmišljam, ali je sploh možno ne biti pod stresom v tem zaključnem obdobju, ki je za nas dijake veliko pomembnejši kot se to sprva zdi. Od kod sploh izhaja ta naš stres, ki nas še posebej bremeni v mesecu maju? Med razmišljanjem pridem do logičnega zaključka. Za osnovnošolce so zaključne ocene vstopnica v srednjo šolo, za dijake srednjih šol pa vstopnica na želeni študij, ne smemo pa pozabiti tudi na maturo. Dodaten stres povzročajo še štipendije, pritisk s strani staršev in učiteljev oziroma želja vsakega posameznika po uspehu. Sama se skušam s stresom spopasti tako, da se držim spodbudnih citatov svojih vzornikov. Prav tako si poskušam učenje organizirati tako, da vseeno najdem čas tudi za tiste stvari, ki me veselijo, hobije in podobno. Mislim, da se je za dosego cilja treba učiti in delati. A verjamem, da smo veliko bolj uspešni če to poživimo s premori in naredimo še nekaj sami zase, nekaj, kar nam privabi nasmeh na usta in nas spravi v boljšo voljo. Tako jaz pridobim zagon za nadaljnje učenje in se vsaj za nekaj časa znebim tistega občutka stresa, ki mi pravi, kaj vse še morem storiti, da bo vse ‘’ lepo in prav’’. Formule za odpravo stresa ni, mislim pa, da lahko vsak posameznik za to nekaj stori in se s tem spopade s svojo lastno formulo, ki mu pomaga pri premagovanju te ovire. Ostali pa sta še dve vprašanji, ki mi ne dasta miru. In sicer, ali ta stres sploh mine, glede na to, da je iskanje službe in sama služba po navadi še bolj stresna kot samo šolanje? In kako bi lahko ta stres zmanjšali in naredili dijakom bolj prijazen mesec maj, ki je najlepši mesec v letu? Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

Patricija Cehner, 6. B

35


Moje bivanje v dijaškem domu v času srednje šole

Sem Barbara in končujem 3. letnika Srednje šole za oblikovanje Maribor, smer frizer. Že kot majhna deklica sem sanjala o tem, da bom frizerka, zato sem se po končani osnovni šoli odločila za frizersko šolo. Ker v Prekmurju te šole ni, sem se vpisala v Maribor. Vsakodnevna vožnja z avtobusom bi me zelo utrudila, zato sem se odločila za bivanje v Dijaškem domu Lizika Jančar. Na začetku bivanja v dijaškem domu sem seveda imela domotožje in tudi strah me je bilo, saj še nisem nikogar poznala. Ampak ko smo se začele družiti, me je domotožje minilo. Skupaj smo preživljale prosti čas v dijaškem domu in hodile po nakupih v Evropark ter v mesto. Igrale smo tudi košarko, odbojko in badminton ter se pogovarjale o fantih. V dijaškem domu sem se udeležila kar nekaj dogodkov, hodila sem tudi k lutkovnemu, likovnemu in literarnemu krožku ter bila tudi prostovoljka. Delo prostovoljke me je zelo osrečevalo, saj sem hodila v Dom upokojencev Danice Vogrinec k starejši gospe Pavli, ki je kljub svoji starosti in bolezni zelo pozitivna oseba z veliko energije. Gospa Pavla se je zanimala za računalništvo, zato sem jo naučila nekaj osnovnih stvari, ki so pomembne pri uporabi računalnika. Hodili sva na sprehode, največkrat pa sva se pogovarjali o njeni mladosti in težavah v življenju. H gospe sem hodila v 1. in 2. letniku srednje šole. Ker imam v 3. letniku samo 2 dni pouk, se mi časovno ne bi izšlo, če bi še naprej obiskovala gospo, zato sem se ob koncu 2. letnika od nje poslovila. Ampak še vedno sva ohranili stike in se vsake toliko časa slišiva po telefonu. V drugem letniku sem bila na Domijadi na Rogli, kjer je bilo srečanje dijaških domov iz cele Slovenije. Tam smo se imeli zelo lepo, saj se je dogajalo veliko zanimivih stvari. Pred odhodom smo imeli tudi večerno zabavo s plesom in glasbo, kjer smo se zelo zabavali. V dijaškem domu sem hodila tudi k inštrukcijam matematike in nemščine, saj sta mi ta predmeta delala kar nekaj preglavic. Inštrukcije so mi zelo pomagale, zato sem zelo hvaležna za pomoč vzgojiteljem, ki so mi pomagali. V 1. in 2. letniku sem imela ob petkih prakso v Mariboru v frizerskem salonu Mojca, ki mi ga je pomagala najti moja vzgojiteljica. Na prakso sem hodila zelo rada, saj sem se dosti naučila in pridobila dragocene izkušenje. Ker imam v 3. letniku samo 2 dni pouk, ostale 3 dni pa prakso v salonu, sem našla prakso doma v Prekmurju, saj se mi to finančno bolj splača. Moram priznati, da kot dijakinja nisem bila vedno najbolj pridna in vzorna, saj sem tudi jaz dobila nekaj opominov. Ampak vsi ljudje delamo napake, ker ni nihče popoln. Najbolj pa sem seveda hvaležna moji vzgojiteljici, ki mi je skozi vsa tri leta srednje šole pomagala pri iskanju modelov za prakso in mi dajala dobre nasvete, ki mi bodo prišli še kako prav v življenju. Barbara Gyergyek, 1. A

36


LITERARNI KOTIČEK

Literarni večer z Mirjam Fašmon Obdani z besedami zaprtimi v knjige naše domske knjižnice, se nam je v ponedeljek, 9.2.2015 odprla knjiga Mirjam Fašmon. Na literarnem večeru, ki je bil del projekta Ure kulture in je potekal v Dijaškem domu Lizike Jančar Maribor ob slovenskem kulturnem prazniku, je bilo slišati njene pesmi, ki so ji v odprtem zvezku, popisanem z njeno pisavo, ležale na dlaneh. V peščici izmed dvesto napisanih pesmi, ki so ji napolnile dva zvezka, nam je dala vpogled v svoje doživljanje tega sveta, se spustila v temnejše kotičke in se rahlo dotaknila tudi najmočnejših čustev. Tišino med besedami, nam je zapolnila glasba naših domskih glasbenikov (Borisa, Žana in Marije). Besede, ki jih Mirjam Fašmon veže v pesmi, so nam še dolgo ostale v prijetnem spominu. Staša Meglič, 1. A

37


Dijaški svet V solze zakopan, z mislimi obdan in s soncem obsijan, naš dijaški je vsakdan. Sprva težko se ti zdi, saj domačih obrazov tu sploh ni. Z učenjem in ustvarjanjem čas se prepodi in v petek po domu že diši. Nato pa nedelja pride spet in tako začaran naš je svet. Vsak med nami spet hiti, da vlaka ne zamudi. In preden prešteješ do deset, spet prideš v ta dijaški svet. Po kratkem času spet se posveti ti, da z novimi prijatelji teden hitro odleti. Potem postane kakor droga, ko vsak teden spet in spet, greš v ta dijaški svet. (Karmen Bogša, 1. B)

38


Teden Nedelja zvečer, mrzla postelja, a toplo srce. Domač občutek in takoj zaspim. Ponedeljek že spet. Šola, testi, spraševanje, še tisto, kar rada imam, druženje s prijatelji in spet se smejim. Štirikrat zaspim, štirikrat se zbudim in že petek je tu. V šolo in na vlak, domov, kjer čakajo me brat, sestra, mami in še kdo. Dedek srce mi nasmeji, babica dušo otopli, trenutki nepozabni, spomini večni, čas brezčasen naredijo. Nasmeh, ki me ne zapusti do nedelje, ko od doma je treba. Majhne oči, ki mi zrejo v srce in pravijo. »Ne odit!« Roke, ki me ne spustijo, vse dokler vlaka ni. Še en spodbuden nasmeh, prepričujoče misli in roka v pozdrav. (Patricija Cehner, 6. B)

39


Nasmeh Velik nasmeh, pod njim pa strto srce. Besede brezpomenske, skrite povedi, zgodbe, ki so lastne samo meni in film, ki brezčasno odvija se. Čas, ki beži. Danes sem tu, jutri tam, tedni, ki letijo, čas, ki ga več ni. Velik srčen nasmeh, ki skriva vztrajno me. (Patricija Cehner, 6. B)

Slika je z interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

40


Naša ulica Eni sem, eni tja. Drugi gor, tretji dol. Korak se ne ustavi. Vsepovsod sami neznani obrazi. Tudi jaz drvim, priznam. Ne zazrem se z mostu, niti v vodo. Korak je hiter in neutrudljiv, samo, da se pride tja, kjer se vonj kave zliva z wi-fi omrežjem in kjer se ti cigaretni dim ovije okrog pljuč. Kjer so besede zastonj. Zastonj ali za ceno vseeno nihče ne spregovori, ker je pač bolj pomemben wi-fi. Facebook, twiti, snapi vse povezano v smeh. Smeh, ki ni iskren kot ob pošteni besedi. Stojim na robu ulice. Opazujem. Gledam, kako povešene glave bulijo v ekrane mobilnih telefonov. Vprašam se, kako danes izgleda ljubezen na prvi pogled? Ali sploj lahko obstaja? Če bom še kar naprej tukaj stala in me bodo imeli za čudno, zato stopim v korak z njimi. Fant in dekle se lahko mirno zaletita, ker oba buljita v to čudo tehnike, ki je prevladalo ljudi in jih naredilo odvisne. Temu bi lahko rekli ljubezen na prvi tresk. Ali pač? Bolj ko gledam bolj dojemam, da je to resničnost. Takrat dojamem. Malo pogeldov, iskrenih nasmehov in toplih pozdravov, spremenili smo se v nekaj poneumljenega. Žalostno je, da se sočloveku ne znamo več nasmehniti, ga vljudno pozdraviti in spregovoriti kakšne besede. Ne zazremo se v stene stavb in ne opazujemo njihove lepote. Tako nekoč ni bilo, ampak tako bo, le da z leti po naših ulicah ne boš več srečal nikogar. In takšne so danes naše ulice. (Karmen Bogša, 1. B)

Foto: Nara Dominko David

41


Izgubljeni cilji in sanje Vedno znova ista pesem, vedno znova isti zaključek. Zgleda, da temu ni konca. Sama sem vedno verjela, da na koncu bova skupaj sanje ujela. Mogoče sem si preveč želela, slepo verjela vsaki besedi, ki laž je bila. Včasih se vprašam, a je res vredno nadaljevati? Nadaljevati to, kar sem pričela. Ne gre, ne zmorem. Težko je vztrajati, ko veš, kako je na stvari, ko se ti sesujejo vsi plani. Vedno znova ista pesem, vedno znova isti zaključek, kot zlajnan refren mojega življenja, ki ne pride do konca. (Ljubica Kandrič, 6. A)

Verjemi vase, ne pozabi nase. Veliko si vreden, četudi misliš, da nimaš moči, vedno vstani in se bori za svoje stvari. Velikokrat si nekaj želimo, pa tega ne dobimo, ampak verjemi, da do vsakega cilja vodijo poti. Včasih nas dobro doleti, včasih pa hudo pesti. (Ljubica Kandrič, 6. A)

42


Kalejdoskop Hiteč čez most gledam, a ne vidim. Pod mano na gladini kalejdoskop barv: rumena, rdeča, bela. Tudi v temini. Tam, kjer nebo poljublja Dravo, je mesto preslikano na glavo. Preteč čez zid, v sivini tega mesta bohoti se grafit. Tam, kjer Dravo sreča cesta, na pročelju pisanega lenta. V spomin, opomin. Na znanje mladim kapljice pršijo ulično poezijo. (Staša Meglič, 1. A)

Kakofonija Urni koraki, zvočni signal. Za trenutek vse utihne. Tla se tresejo, nekdo kihne. Šepet narašča, v daljavi se že vlak oglaša. Tirnice ječijo svojo melodijo. Potem zareže v zrak brzeč jutranji vlak. Val se prelije na drugo stran. Spet koraki, šepet, pogovor. Zvoneči telefoni v rokah. Poslušaj to kakofonijo, tudi to mesto ima svojo melodijo. (Staša Meglič, 1. A)

43


Nova doba Veter zaganjajoč v krila. Pod mano razraščajoča se pristava, v mislih pa vprašanje poletava: mi bo kdaj sreča mila? Ta veter brez okusa odnaša ljube mi besede, pušča misli polne bede v spomin revnega poskusa. Krila, vzdigujoča se nad vrhove. V meni prebujajoča se podoba. Končala boja se bo doba in reka misli prelila neme bo bregove. (Staša Meglič, 1. A)

Mrtvi svet Črna se utaplja v beli. Belo morje zaliva obrežje in pušča gole čeri, edine glasnike našega časa. Krik, glas, šepet … Prihaja tišina. Sivina se zrcali v oknu. Utrujenost reže v čelo, širi v prste tih nemir, jemlje vdih, navdih … Prihaja belina. Zlato se ne lesketa na soncu. Zakopani so zlati stolpi, črna gruda duši njihovo bogastvo. (Staša Meglič, 1. A)

44


ART kotiček

Ilustracije KLEMNA ŠARLAHA:

45


46


47


Ilustracije JULIJE MEÅ KO:

48


49


Fotografije NARE DOMINKO DAVID:

50


51


52


Glasilo oblikoval: Tilen FLEGAR Lektorirala in pregledala: Marija DOBRIĆ Prispevki: dijaki in dijakinje ter vzgojitelji Dijaškega doma Lizike Jančar Maribor Fotografija za naslovnico: Nara DOMINKO DAVID

Šolsko leto: 2014/2015 Datum izdaje glasila: 27. 5. 2015 Dijaški dom Lizike Jančar Maribor Titiva 24a, 2000 Maribor

Vsem, ki so prispevali k nastanku glasila, se iskreno zahvaljujemo.


Glasilo Lija 2015  
Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you