Issuu on Google+

Glasi

lo

L i

ja

DijaĹĄki dom Lizike JanÄ?ar Maribor Maj, 2014


Moja leta v liziki

Naj začnem z mislijo Russella: »Čas nima moči, da bi me postaral. Naše življenje se ne ravna po času, temveč po ustvarjalni življenjski sili v nas.« Štiri leta, preživeta v dijaškem domu Lizike Jančar, so v meni pustila poseben pečat. Kljub temu, pa so minila prehitro, saj so bila najpomembnejši del mojega odraščanja. Pridobila sem veliko izkušenj, postala bolj samostojna, stkala številne prijateljskih vezi ter navsezadnje uresničila del življenjskega cilja, končati srednjo šolo. Dijaški dom mi je nudil veliko zanimivih interesnih dejavnosti, vse od športa,raznih delavnic, kulturnih prireditev, pa tudi obiskov SNG Maribor. Vseh dejavnosti se nisem uspela udeležiti, saj mi je Druga gimnazija »natrpala« preveč obveznosti. Sem pa kanček prispevala za razne nastope in vodenje prireditev. Na splošno sem se v domu imela »fajn«, prostega časa nisem imela na pretek, sem pa ga izkoristila za petje in razne druge glasbene dejavnosti. Kdaj pa kdaj je bilo moje petje tudi preglasno in je šlo komu tudi na živce. Naj omenim še hrano v« Liziki«. Bila je odlična, pa tudi kuharj so prijazni. Po napornem dne mi je dala kvalitetna in okusna hrana spet energijo in moč. Kaj najrajši jem, je težko povedati oz. niti ne bi znala izpostaviti. Kar se tukaj kuha, je res super. Navsezadnje, če bi še imela enkrat priložnost izbirati med dijaškimi domovi, bi spet izbrala »Liziko«. Prvi razlog je bližina šole, ki jo obiskujem, drugi prijazne vzgojiteljice, ki so vedno pripravljene pomagati, tretji odlična hrana in seveda tudi fantje, ki popestrijo življenje v domu. »Vedimo se kot človek, kakršen bi radi postali in sčasoma bomo postali natanko takšni.« Pomembno je, da si človek v življenju postavi cilje in jim sledi, kajti takrat lahko doseže tisto, kar si želi. Doris Horvat 2.B ( predsednica Domske skupnosti)

1


Dan novincev

Pa smo preživeli uvod v (še eno) šolsko leto! V čast našim »novim« dijakom smo, tako kot vsako leto, tudi letos pripravili posebno pogostitev in glasbeno-plesno popestritev večera. Program so pripravile dijakinje različnih letnikov, v zanimivem programu so se predstavile tudi novinke. Slišali smo avtorske skladbe, zvoke kitare, klavirja, flavte in bobna, občudovali pa smo tudi balerino in uživali v odlično pripravljeni večerji.

2


Modna revija

Zahvala!

Vsem sodelujočim pri pripravi in izvedbi modne revije se v imenu dijaškega doma iskreno zahvaljujem. Izdelava oblek –TIMOTEJ ROSC IN TADEJA GOVEDIČ Frizure – SELENA TIVADAR, TEJA OZVALDIČ, NASTJA RAJSAR, KLEMEN POLIČ Kozmetika – SARA ŽNIDARIČ, ANDREJA PERNEK, LUCIJA PUČKO, KLAVDIJA HOHNEC Manekenke – JULIJA PŠAK, MARIJA MUNDA, NATALI PEER, ANJA BELE, NIKA REBERNIK, PIA LESAR, NINA HAKL ANNA KLEMENT, LUCIJA PRELOG Glasbena spremljava – SENČAR ALJA IN VANESA TOMAŽIČ Fotografija – INES MURAD, JANA VIZJAK, VALERIJA NOVAK Povezovanje – BARBARA VRŠIČ

Mentorica: BREDA PREŠERN

3


Lutkovna predstava Grdi raÄ?ek

4


Dijaki in dijakinje, ki obiskujejo lutkovni krožek, so spoznavali osnove lutkarstva. Letošnje šolsko leto smo posvetili pozornost H. C. Andersenu, ki je mlade očaral s svojimi zgodbami. Izbrali smo pravljico Grdi raček. Mnogi so našli v zgodbi tudi svojo lastno stisko, saj smo se na srečanjih predvsem pogovarjali o njihovih občutkih in življenskih izkušnjah. Spoznali smo, da se vsakdo izmed nas kdaj počuti odrinjenega in zapostvljaenega, ne da bi bil za karkoli kriv. Prav nemoč otrok in mladostnikov, je predstavljala osnovno nit našega dela. Pogovarjali smo se tudi otrocih, ki živijo na kriznih vojnih žariščih, so socialno izključeni v naši državi, so rojeni v neodgovornih družinah ali so žrtve medvrstniškega nasilja. Izdelali smo račke iz blaga, in jih unikatno pobarvali. Dijaki so se seznanili z besedilom Danila Vranca in izbrali vloge. Izdelali so lutke iz različnih materialov in pri tem povezovali lutke v barvito zgodbo grdega račka. Z animacijo lutk so ob glasbeni spremljavi flavtistke zaigrali igrico našim najmljašim gledalcem. Lutkovna predstava poudarja tenkočutnost mladega človeka pri iskanju odgovorov na osebna vprašanja.

Glavni lik iz predstave Grdi raček. V vseh letih delovanja lutkovnega krožka smo izvedli predstave: Jajce, Jurij Muri v Afriki, Medved in zrcalce, Zaljubljeni žabec, Zaklad, Sanje malega škrata, Runo, Volk in kozica, Vodni mož in lepa Polona, Janko in Metka ter Grdi Raček.

Mentorica lutkovnega krožka Karin Žvan

5


Skupine se predstavijo

Letos so dijaki svoja posebna znanja in sposobnosti pokazali na že tradicionalni prireditvi Skupine se predstavijo. Zaradi zanimivega spleta okoliščin se je le ta odvijala na dan norčavosti. Tako je bila prvemu aprilu primerna tudi scena na odru. Dijaki so pripravili plesne, instrumentalne, vokalne in celo kulinarične točke. Mlada dekleta iz kluba KUŠNI ME so nam z avtorsko koreografijo pokazale, zakaj so imele čast nastopati s 6 PACK ČUKUR-jem ter osvojile drugo mesto na tekmovanju na Dunaju.

Najbolj poskočno točko je odplesala dvakratna državna prvakinja in evropska pokalna zmagovalka v disco freestile-u - Anja, ki ves prosti čas nameni treningom v Plesnem klubu Zeko. Slišali smo dve baladi v spremljavi kitare: Malo miru so zapele Anja, Nika in Vesna, Ljubi me, ljubi pa Karmen. V našem dijaškem domu bivajo tudi dijaki, ki odlično poznajo in interpretirajo narodno zabavno glasbo. Rok, Jasmin in Franci so zaigrali in zapeli dve pesmi presenečenja (do nastopa so se odločali, kateri, saj jih je toliko…). Za vodenje prireditve in tehnično podporo sta poskrbela Anna ter Nino. In kulinarična točka? Najokusnejši del prireditve. Dijaki iz 2. B skupine so pripravili narezek iz domačih dobrot s pomočjo sponzorstva KMETIJE MUNDA – ŠPRAH. Pridni delavci v naši kuhinji pa so poskrbeli še za napitke, pecivo in domači kruh. Tako. Najprej smo s šalami in norčijami nahranili otroka v sebi, nato dušo s kulturo, za konec pa še oči in trebuščke z narezkom in pecivom. vzg. Vesna

6


Domijada 2014

52. Domijada - ROGLA 2014

»Srčnost osrečuje, dobro združuje« geslo, ki je povezovalo, letošnjo 52. Domijado, ki je 24. in 25. aprila 2014 potekala na Rogli. Osrednja nit največjega športnega, kulturnega in družabnega srečanja dijaških domov Slovenije sta bila letos prostovoljstvo in dobrodelnost. Letošnje Domijade se je ob spremstvu vzgojiteljev udeležilo več kot 381 dijakov iz 31-ih dijaških domov Slovenije. Udeleženci so se po četrtkovi slovesni otvoritvi tudi letos pomerili v različnih športnih panogah ter se udeležili delavnic ročnih spretnosti, okrogle mize in si ogledali večerni kulturni program. Iz Dijaškega doma Lizike Jančar se je Domijade udeležilo 5 dijakinj in 4 dijaki, in sicer: Barbara Pejovnik, Nika Rebernik, Anja Meško, Barbara Vršič, Barbara Gyergyek, Timotej Rosc, Jasmin Gavez, Tilen Flegar in Marko Čagran.

7


Dekletom DD Lizike Jančar 2. mesto v namiznem tenisu Finalnih dvobojev v namiznem tenisu za dekleta so se v sestavi Barbara Pejovnik, Nika Rebernik in Anja Meško udeležile tudi naše dijakinje. V polfinalnem obračunu so naše igralke na krilih Barbare Pejovnik z rezultatom 3:1 ugnale vrstnice iz Jegličevega dijaškega doma in se tako uvrstile v finale. V tekmi za 1. mesto pa jih je čakala, lahko bi rekli, profesionalna namizno teniška ekipa DD Novo mesto, proti katerim so kljub dostojnemu boju na koncu klonile in tako osvojile odlično 2. mesto med dijaškimi domovi v Sloveniji. Fantje v teku ponovili uspeh deklet iz namiznega tenisa Drugi dan dogajanja na Rogli je bil v meglenem in rahlo deževnem vremenu izveden spominski tek Franja Klojčnika, ki bi moral biti na sporedu že v četrtek, a je bil zaradi dežja prestavljen. Za ekipno razvrstitev je štel seštevek rezultatov najboljših treh članov ekipe posameznega dijaškega doma. Fantovsko ekipo DD Lizike Jančar v teku na 2000 m so sestavljali Jasmin Gavez, Tilen Flegar in Marko Čagran. Ekipni duh in borben tek naših fantov, ki so zasedli 7., 8., in 9. mesto je na koncu prinesel več kot odlično 2. mesto med dijaškimi domovi. Med dekleti ekipe nismo imeli, a se je med posameznicami v teku na 1000 m izkazala Barbara Vršič, ki je zasedla 4. mesto. V teku med vzgojitelji na 1000 m je lansko letno prvo mesto ubranil vzgojitelj DD Lizike Jančar Dejan Kramberger.

8


Ani Hebar priznanje za 3. mesto v fotografskem natečaju Poleg športnih uspehov smo se veselili tudi priznanja za 3. mesto, ki ga je v fotografskem natečaju, pod mentorstvom vzgojiteljice Brede Prešern, za svojo fotografijo prejela Ana Hebar.

Vzgojiteljica DD Lizike Jančar Rasta Fašmon vodila ustvarjalne delavnice Poleg športnega in kulturnega udejstvovanja so se udeleženci Domijade lahko poizkusili tudi v likovnem ustvarjanju. Zanimive ustvarjalne delavnice z naslovom Panjske končnice je vodila vzgojiteljica našega dijaškega doma prof. lik. ped. Rasta Fašmon. Čestitke našim dijakinjam in dijakom Čeprav namen Domijade niso samo športna tekmovanja, ampak predvsem srečanje in druženje dijakov iz različnih koncev Slovenije, smo z osvojenimi rezultati naših letošnjih predstavnikov na Domijadi zelo zadovoljni. Še bolj pa nas razveseljuje dejstvo, da so se tako naše dijakinje kot dijaki na tem dvodnevnem dogodku vedli zelo kulturno, športno in spoštljivo tako do drugih vrstnikov kot vzgojiteljev. Slednje so opazili tudi strokovni delavci drugih dijaških domov, ki so posebej pohvalil športno obnašanje naših dijakinj in dijakov. V imenu obeh spremljevalcev vsem udeleženim dijakinjam in dijakom čestitke za njihove dosežke, ob koncu šolskega leta pa seveda vsem čim boljši učni uspeh in da bi geslo letošnje Domijade »Srčnost osrečuje, dobro združuje« našlo pot v čim več mladih src. Vzgojitelja: Vesna Špes Ciringer in Dejan Kramberger

9


Dobrodelni koncert

LIZIKA ZA » SAŠOTA«, KI JE S SVOJO HARMONIKO RAZVESELJEVAL VSE OKROG SEBE Zbrali smo 730 EUR! DOBRODELNI KONCERT V VESELEM DECEMBRU SMO ŽELELI NAREDITI NEKAJ DOBREGA, ZATO SMO ZA SAŠA, KI NAM JE BIL VSEM ZELO BLIZU IN JE S SVOJO HARMONIKO RAZVESELJEVAL VSE OKOLI SEBE, ORGANIZIRALI DOBRODELNI KONCERT. Sašo se je namreč hudo poškodoval v prometni nesreči. V SREDO, 11. 12. 2013 smo V JEDILNICI DIJAŠKEGA DOMA PRIPRAVILI DOBRODELNI KONCERT S PLESOM »LIZIKA ZA SAŠOTA«. Na koncertu so sodelovali 3SOMS, MITJA PODLESNIK, PLESNA SKUPINA PLESNE ŠOLE »ZAPLEŠI.SI«, JASMIN S SKUPINO …. Vzdušje je bilo prekrasno, dijaki si želijo še več takšnih večerov s plesom. Zahvaljujemo se vsem dijakom in zaposlenim za prispevke, prav tako pa tudi tistim dijakom, ki so na delavnicah izdelovali mila s tehniko polstenja in novoletne lučke, ki so bile prodane na predbožičnem bazarju. Vsem iskrena hvala. Vlasta Prajnc Viktor Brglez Vsi držimo pesti, da bi Sašo nekoč spet lahko hodil in govoril!

10


11


Vzgoja starsev

Moj pogled na vzgojo mojih staršev Vzgoja otrok se od družine do družine razlikuje in je odvisna od raznih dejavnikov. V tem spisu vam bom predstavila kakšen način vzgoje so uporabili moji starši in kakšen je moj pogled na prejeto vzgojo skozi 3 obdobja (otroštvo, osnovno šolo ter srednjo šolo). Od malega so me vzgajali starši ter stara starša (oče in mati od mojega očeta), lahko pa rečem, da sta k moji vzgoji prispevala tudi starejši brat in sestra. Na samostojnost so me začeli navajat kar hitro, kot se spomnim sem že od malega sama sestavljala sestavljanke, si poiskala Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju. hrano, če sem bila lačna. Samostojna edino nisem bila glede ene stvari, saj sem verjetno do 5 leta spala zraven staršev. Že v otroštvu so mi privzgojili delovne navade, igrače sem pospravila najprej s pomočjo mame, potem pa postopoma sama na njen ukaz, da morem pospraviti. Kot se spomnim so me starši navdušili najbolj z barvanjem pobarvank, barbikami in igranjem z lego kockami. Z njimi se nisem veliko igrala, saj so me naučili samostojne igre. Drugače sem se pa veliko preigrala s sestro ter sosedo. Ne spomnim se da bi me starši kdaj posebej učili, da moram uporabljati vljudnostne izraze (prosim, hvala, …), vendar sem se vseeno naučila, da jih moram uporabljati. Prav tako sem se tudi navadila, da je potrebno deliti z drugimi, čeprav si tega vedno ne želiš (dobiš dva bombona, ki jih imaš zelo rad, in moraš enega odstopit sestri; meni ni bilo lahko), pomagati drugim ter druge spoštovati. Včasih mi niso postavili jasnih mej kaj je prav in kaj narobe, kot vidim sem še danes včasih glede tega v razcepu. Če se kdaj nisem držala dogovora, sem morala poslušati razne pridige, da je treba starše ubogati, da če se nekaj dogovoriš, se moraš tega tudi držati. Kot se spomnim sem bila neproblematičen otrok, torej so mi včasih starši samo povedli kako se moram vesti (npr. pri zdravniku, v trgovini). Pred televizijo nisem preživela veliko časa (omejitev nisem imela), saj nismo imeli veliko programov in sem si ogledala le tiste risanke, ki so me zanimale. Spomnim se pa, da sem vsako nedeljo zjutraj lahko gledala Živ Žav. Starši me niso veliko grajali, saj me ni bilo potrebno, pohvalili smo se večkrat za moje uspehe, nagrajevali me pa niso kaj posebej (npr. v šoli nisem dobivala nagrad za dobre ocene, kot nekateri drugi otroci). Če sem kdaj naredila kaj narobe so me kaznovali tako, da na primer nisem dobila sladkarij ali pa da nisem smela iti na obisk k sosedi. V otroštvu se mi je zdelo pri vzgoji pozitivno to, da nisem vedno dobila stvari, ki sem si jih želela. S tem so me starši navadili, da vedno ne moreš imeti vsega kar si želiš. Če bi mi ponudili vse, bi bila preveč razvajena. Ne spomnim se pa nobene negativne stvari pri tej vzgoji. Naj vam še povem kakšne vzgoje sem bila deležna v osnovni šoli.

12


Starši so me že od prvega razreda naprej navadili, da je šola le moja skrb. Nikoli me niso rabili spominjat za učenje, za delanje domačih nalog. Pri slednjih mi niso skoraj nikoli pomagali, včasih sem edino kakšno pomoč poiskala pri starejši sestri. V šolo sem stalno hodila z avtobusom, do tega pa sem vedno šla sama. V šoli sem sodelovala v pevskem zboru, plesu, nogometu po lastni volji. V popoldanskem času pa nisem hodila na nobeno aktivnost. Najslabša ocena, ki sem jo v osnovni šoli prinesla domov je bila 4 (in še to se je zgodilo zelo redko). Takrat so me starši tolažili, da se moram navaditi tudi na slabše ocene, da ne smem vedno pričakovati le najboljšega. Nikol nisem zamolčala ocen. Pri izbiri šole sem se odločila sama, ker še nisem vedela kaj bi bila po poklicu in ker sem vedela, da sem sposobna narediti gimnazijo, sem se odločila za njo. Pri vzgoji v osnovni šoli se mi je zdelo pozitivno to, da sem se navadila da je šola moja odgovornost. Negativno se mi je pa zdelo to, da kljub moji želji nisem mogla trenirati nogometa, saj mi oče ni dovolil, ker bi bila potem preveč poškodovana. Odrasla sem v najstnico, ki ima včasih malce slabo samopodobo (dvomim o mojih sposobnostih), preveč se obremenjujem s šolo, s tem da ne smem imeti slabih ocen, pa čeprav mi nihče ne zapoveduje, da moram imeti samo 4-ke in5-ke. Drugače pa imam svoj cilj, ki je uspešno končati šolanje, imam delovne navade (pomagam doma na kmetiji, sproti delam za šolo) in se znam prilagajati družbi. Pozitivna stvar pri vzgoji v srednji šoli je ta, da mi starši popolnoma zaupajo. Moj pogled na vzgojo ostalih najstnikov se razlikuje, za večino menim, da so dobro vzgojeni, za nekatere pa, da so jih starši preveč navadili, da lahko imajo vse kar si zaželijo in so zaradi tega preveč razvajeni. Po mojem prepričanju so me starši vzgajali po načinu, ki temelji na zaupanju, poštenju, odgovornosti. Kar so pričakovali od nas otrok so tudi dobili. Menim, da so me lepo vzgojili (prav tako tudi sestro in brata) in se jim zaradi tega iz srca zahvaljujem.

Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

13


Slovenska večerja in razstava zelisč

V okviru projekta Praznični december smo 17. 12. 2013 pripravili za dijake slovensko večerjo. Ti so lahko poskusili domači ajdov in koruzni kruh, pečen v domski kuhinji, maslo, domačo marmelado, ki so jo prav tako skuhale naše kuharice v jesenskih dneh in različne vrste medu Čebelarstva Javernik. Ob tem smo postregli z domačim lipovim čajem gospe Irene Javernik in sadnim čajem po receptu Patra Bernarda. Dijakom smo želeli pričarati trenutke starih časov, ko so ljudje poskrbeli za svoje zdravje tako, da so sami poiskali zdravilna zelišča v naravi. V jedilnici in v vitrinah dijaškega doma je bilo razstavljenih več kot trideset različnih zdravilnih zelišč. Tipično slovensko večerjo smo popestrili z razstavo zanimivih skodelic, številnih zdravilnih zelišč in literaturo o zeliščih.

Zdravilna zelišča: Irena Javernik Med: Srečko in Irena Javernik Domači kruh: Robert Lukas Domača marmelada: kuharji domske kuhinje Postrežba večerje: Marija Purgaj, Marija Bombek, Boštjan Praper Oblikovanje namiznih jedilnikov: Danica Vogrinec Razstava v vitrini: Dejan Kramberger Razstava zelišč: Vesna Špes Ciringer, Nataša Mlinarič Predstavitev dijakom: Karin Žvan Vsi skupaj smo se potrudili, da je današnja večerja uspela. Projektni tim: Vesna Špes Ciringer, Dejan Kramberger, Nataša Mlinarič, Marija Dobrič, Vlasta Prajnc, Karin Žvan

14


Ustvarjalne delavnice

Sem dijakinja 1.A vzgojne skupine Dijaškega doma Lizike Jančar. Ker obiskujem Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, zelo rada ustvarjam. V dijaškem domu sem se že večkrat pridružila raznim ustvarjalnim delavnicam. Izdelovali smo npr. lutke za lutkovno predstavo, skodelice, prtičke, adventne venčke in še veliko drugih stvari. Slikali smo tudi panjske končnice. Ob ustvarjanju mi v dijaškem domu ni nikoli dolgčas. K delavnicam sem večkrat povabila tudi svojega brata Roka, tako da sva lahko skupaj ustvarjala… Menim, da kreativnost človeka osrečuje in sprošča.

Moja in bratova skodelica.

Valentina Ciglar

15


Dan za spremembe Ne prepuščaj se toku, spreminjaj tudi ti! Tudi v “Liziki” smo se priključili vsesloveniski akciji Dan za spremembe. Z njo smo hoteli mlade spolniti na pomembno vrednoto-SOLIDARNOST Kvačkali smo rumene ribice in jih izdelovali tudi iz papirja.

Adventni venčki Tako kot že vrsto let smo tudi letos pričarali predbožično vzdušje z adventnimi venčki in novoletnimi aranžmaji. Pri delu smo uporabljali samo naravne materiale. Venčke smo razstavili v vitrinah naše avle.

16


Praznična peka peciva Prednovoletno vzdušje v dijaškem domu smo popestrili tudi s tečajem peke peciva. Pod budnim očesom naše slaščičarke Tatjane Košič, vzg. Nataše Mlinarič in Vesne Špes - Ciringer so dijaki ustvarjali sladke mojstrovine, vsi ostali sladkosnedi dijaki pa so jih poskusili in si zanje prepisali tudi kakšen recept.

17


Predavanje “Hudič babi brusi jezik” 23. 1. 2014 je vzgojiteljica Rasta Fašmon , prof. lik. ped., spec., pripravila za dijake v Mladinski sobi predavanje na temo panjskih končnic. Predavanje je podnaslovila Hudič babi brusi jezik. V 18. in 19. stoletju je bilo čebelarstvo ena najbolj donosnih gospodarskih panog v Sloveniji. Poslikani panji so se pojavili sredi 18. stoletja. V obdobju 150 let je nastalo več kot 50.000 panjskih končnic z več kot 600 različnimi motivi. Najstarejša danes znana končnica ima letnico 1758 in kaže podobo Marije z detetom. Poslikane panjske končnice so bogata kulturna dediščina, saj so edinstvene na svetu.

Slikarski dan V sredo, 5.2. 2014 se nas je v likovni učilnici zbralo enaindvajset dijakov, ki smo prebili nekaj ur skupaj ob ustvarjanju panjskih končnic. Na lesene deščice je večina dijakov slikala z akrilnimi barvami. Srednješolci smo slikali na temo SATIRA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA. Posebej veseli smo bili gostov-treh dijakov iz Dijaškega doma Maribor, ki so ustvarjali skupaj z nami. Mentorica Rasta Fašmon nam je obljubila, da bodo končnice visele na stenah dijaškega doma še veliko let. Zapisala udeleženka delavnice.

18


V sredo, 5.3. 2014 je Rasta Fašmon, mentorica in organizatorka slikarskega dneva podelila priznanja in nagrade vsem, ki so sodelovali pri slikanju panjskih končnic. Nagrade so prejeli:

-Klemen Šarlah -Gašper Kovačič -Tadeja Govedič -Timotej Rosc -Danaja Gnilšek -Anja Munda in Monika Kuharič

19


Izdelava sladkih panjskih končnic Od ponedeljka, 27.1. 2014 do četrtka, 30.1. 2014 smo v domu izdelovali sladke panjske končnice. Slaščičarka Tatjana Košič je prva pričela z delom. Zamesila je medeno testo, oblikovala modele, pripravila jedilne barve in nam pripravila recepte. Ustvarjalne delavnice smo se najprej udeležili zaposleni: ravnateljica, tajnica, pedagoginja, snažilke, osebje kuhinje, receptor in vzgojitelji. Čeprav je danes včasih težko gledati na življenje in dogajanje v svetu s hudomušnimi očmi, smo dali vse od sebe, da bi končnice ustrezale ‘’izzivu’’ Satira vsakdanjega življenja. Dijaki, ki so se udeležili ustvarjalne likovne delavnice naslednji dan, so se ponorčevali predvsem iz facebooka (hecbook, facecook), družbeno kritični pogled pa so podali tudi na nekatere druge teme. 16 dijakov: Kevin, Klemen, Jernej, Laura, Katarina, Andreja, Teja, Meri, Tanja, Valerija, Lučka, Valentina, Nuša in Eva so izdelovali končnice v slaščičarski delavnici, ki je sicer dijakom nedostopna. Prepletli smo ljudsko umetnost s sodobnimi likovnimi pristopi in združil tradicijo, inovativnost in ustvarjalnost. Tako zaposlene kot dijake je delo obogatilo, predvsem zaradi skupnega druženja, saj smo se pogovarjali, izmenjali mnenja in si med delom pomagali. V vitrinah je na ogled 28 izdelkov...

20


Mednarodna likovna kolonija Lijalent

Morda se bo komu porodilo vprašanje, kaj imata skupnega Mednarodna likovna kolonija in Dijaški dom Lizike Jančar. Odgovor je v povezovanju, odprtosti duha in ljubezni do umetnosti. Mednarodne likovne kolonije se že petnajst let vrstijo v okviru Festivala Lent, saj je to čas, ko v Maribor prihajajo umetniki z različnih koncev sveta, z namenom, da se predstavijo in nas tako obogatijo s svojimi umetniškimi dosežki. Dijaški dom Lizike Jančar, kot vzgojno – izobraževalna institucija, je že petnajstič zapored odprl svoja vrata likovnim umetnikom iz različnih držav. Doživetja umetnikov pod našo streho in utrip Maribora so zliti na slikarskih platnih, ki krasijo naše prostore in s tem na subtilen način vzbujajo v mimoidočih, med katerimi je veliko mladih, občutek za umetnost.

21


“To sem jaz!” Delavnice za dijake

Delavnice “To sem jaz” so namenjene razvoju tistih spretnosti, ki mladostnikom olajšajo odraščanje, jih podpirajo pri soočanju z izzivi življenja in uporabi ustvarjalnih strategij za reševanje problemov. Izvajalci delavnic so pedagoški delavci. Delavnice temeljijo na konceptu 10 korakov do boljše samopodobe, avtorice psihologinje Alenke Tacol. V Liziki smo v letošnjem letu izvedli delavnice: 1. Zastavljam si cilje na učnem področu ter realizacija, tehnike učenja - 17. 9. 2013 2. Izbiram pozitivne misli - 15. 1. 2014 3. Prepoznavam, izražam in sprejemam svoja čustva - 20. 3. 2014 4. Sprejemam svoje telo – 5. 4. 2014 Edita Urih Dijakinja Patricija Cehner je povzela svoje občutke na delavnici o čustvih: Vzgojiteljica Edita Urih je pripravila in vodila delavnico o čustvih, katere sem se tudi sama udeležila. Čustva smo skušali razdeliti v dve skupini - sestavljena in enostavna - osnovna čustva. Slednje smo skušali tudi zaigrati in kaj kmalu ugotovili, da igranje čustev le ni tako enostavno, kot se mogoče sliši. Le te skušamo vsakodnevno čim bolje skriti, nekako tako kot bi nosili masko, pod katero bi skrivali svoja čustva, pa naj bodo to ljubezen, zavist, ponos, razočaranje, jeza, pričakovanje, veselje, strah, obup… Čustva , ki pa se nabirajo in nabirajo, vse do trenutka, ko jih je preveč in lahko “počimo”, do trenutka, ko jih ne moremo več držati zase in jih končno pokažemo.

Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

22


Likovni natečaj Rogla 2014

Občutki videnja prostovoljstva in dobrodelnosti

NIKA JEROMEL, roj. 24. 2. 1998, Srednja šola za oblikovanje Maribor, 1. letnik smer grafično oblikovanje, članica likovnega krožka Pacek – Dijaški dom Lizike Jančar, soba 119 Mentorica: Rasta Fašmon, tehnika : pastel , naslov likovnega dela: Podaj roko

PATRICIJA CEHNER, roj. 9.2. 1998, Druga gimnazija Maribor. 1. Letnik, članica likovnega krožka Pacek –Dijaški dom Lizike Jančar, prostovoljka gluhemu fantu, soba 602, mentorica: Rasta Fašmon tehnika : akril na papir, naslov likovnega dela: Nasprotje: Moji občutki videnja prostovoljstva in dobrodelnosti

EMINA SOFTIĆ, roj. 14. 12. 1994, SZKŠ 4. letnik , članica likovnega krožka Pacek –Dijaški dom Lizike Jančar, soba 317 Mentorica: Rasta Fašmon, tehnika : akril na papir Naslov likovnega dela: DIPTIH (dve sliki , ki sta lahko vsaka zase ali delujeta tudi skupaj), DEKLE, KI PROSI IN DEKLE, KI DARUJE

23


Literarna dela dijakov

Zakaj pišem? Je vredno početi nekaj, za kar drugi mislijo, da ti ne prinaša ničesar? Čeprav se ti ob tem čutiš boljšega, napolnjenega z občutji in izkušnjami? Je vredno razvijati nekaj, kar je že vnaprej zaradi naše družbe obsojeno na propad? Mislim, da bi vsakdo moral imeti tisto nekaj, kar ga vzpodbuja, da se bori naprej. Jaz sem to našla. Imenuje se pisanje. Moje ime je Staša Meglič in sem dijakinja 3. letnika Srednje zdravstvene in kozmetične šole Maribor. Vsi me poznajo kot tiho in nekoliko sramežljivo osebo, ki se marljivo uči, da bi dosegla najboljše rezultate v šoli. Malokomu pa je znana moja druga plat, ki pa me še najbolj določa, da sem tudi pisateljica. Marsikdo me vpraša, kako to, da sem začela pisati? Pa tudi sama nimam najboljšega odgovora na to. Moja domišljija je v osmem razredu osnovne šole že prerasla svoj prostor v mojih mislih in se je tako morala izliti na papir. Takrat sem zgodbo, o kateri sem ponoči sanjala, že v glavi oblikovala in ubesedila. Bila sem presenečena nad svojimi živimi opisi in izbiro besed, ki so se mi ob tem porajale. Zgodbo sem sredi noči nemudoma morala preliti na papir, da mi do jutra ne bi ušla. Iz tiste ene strani je potem nastala knjiga, ki že z naslovom Pridih prekletstva pooseblja svojo srhljivo vsebino. Zdaj pri založbi čaka na vrsto, da izide. Od pisanja pa se ne morem posloviti niti za trenutek in tako tudi te dni, ko imam čas, pišem novo knjigo z naslovom Dežurni, v kateri je že viden napredek. Brez vsakodnevnega pisanja se pisatelj ne more razvijati. Prav tako pa na moje pisanje vpliva tudi to, da sem v svojem življenju prebrala že ogromno knjig najrazličnejših literarnih zvrsti. To mi daje jezikovno širino in mi budi še večjo domišljijo. Najraje namreč prebiram dela Dan-a Browna in knjige podobnega žanra. Ob pisanju izgubim občutek za kraj in čas. Potopim se v drug svet, ki sem ga zgradila sama in ima zaradi tega čaroben pridih. Mojim junakom sem vdihnila življenje in zdaj živijo v meni. Najbolj me prevzamejo nerealni dogodki - fikcija, v kateri imata tako avtor kot tudi bralec popolno svobodo. Kot avtorica se rada igram z usodami junakov, ki jih velikokrat postavljam v težke, če že ne skoraj nemogoče življenjske situacije in jim zrežiram konec, ki se največkrat konča tragično. Sama sem nemalokrat nezadovoljna s svojim delom in zares potrebujem spodbudo zunanjega opazovalca, ki je vešč na tem področju. Tako mi pri prepoznavanju pomanjkljivosti in nepravilnosti v mojih delih pomaga moja profesorica slovenščine. Brez nje bi moje upanje v uspeh knjige splahnelo, še preden bi bila ta izdana. Moje pisanje bo z vsakim delom boljše in boljše. Imam občutek, da bom želela vedno več od sebe in zaradi svoje trme bom to tudi dosegla. Upam, da bo lahko Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju. čim več bralcev uživalo v mojih delih in ko jih bo zgodba povlekla med strani mojih knjig, bodo željno požirali besedo za besedo do zadnje pike, kjer bodo globoko vdihnili, kot da bi hoteli vso zgodbo posrkati vase. Staša Meglič

24


Prostovoljstvo: Prosta volja... Vsak je kdaj na svetu sam. Vsak včasih potrebuje ljubezen, pogovor in objem. In prav vseeno je, če si osebi v stiski neznanec, prijatelj ali sovražnik. Nekdo te potrebuje. Potrebuje tvojo pomoč. Zdi se mi, da se ljudje dandanes ne zavedamo več, kako pomembno si je medsebojno pomagati. Večino ljudi usmerja prepričanje, da jim dobro nikoli ne bo povrnjeno. A, vendar. Obstaja peščica. Peščica ljudi, ki verjame, da lahko s pomočjo koristijo drugim, sebi ter družbi. Ljudje gledamo le na svoje koristi, trudimo se zadovoljiti naše potrebe, zgražamo se nad dogajanjem v svetu, pa vendar samo modro molčimo. Poznam ljudi, ki so polni praznih obljub in želja. Hrepenijo po tem, da bi šli v Afriko ter pomagali učiti majhne otroke, da bi šli na cesto in peljali brezdomce na zajtrk. Zakaj ljudje ne izpolnimo danih obljub? Strah nas je. Strah nas je sprememb, strah nas je kulturnega šoka, ki bi ga utegnili doživeti ob srečanju z drugim svetom. In vedno najdemo izgovor. Izgovor, ki ni nikakor povezan z našo prosto voljo. Prostovoljstvo. Namenjeno je tistim, ki si upajo! Ki si želijo spremeniti svet, si pomagati. Vprašanje je, ali si dovolj pogumen in požrtvovalen, da pomagaš sočloveku v težkem položaju, mu s tem morebiti izboljšaš zdravje, šolski uspeh...? Ljudje menijo, da ne morejo pomagati drugim, ker imajo nizko plačo, živijo v stanovanju, mesečno komaj shajajo. Menijo, da je prostovoljstvo za bogate. Menijo, da šteje le denar. Ne drži! Človeku veliko več pomenijo toplina, zaupanje, iskrenost, pogovor... Majhne stvari. Majhne stvari, zaradi katerih je naše življenje lepše. Podariti sebe, deliti svojo iskrenost, biti pripravljen poslušati - je najlepše darilo, ki ga lahko nekomu daš. Prostovoljstvo je stvar tvoje volje. Tvoja izbira. In v tem primeru zagotovo velja ena stvar... S tem ko pomagaš človeku, boš pomagal sebi. Dobil boš zaupnika, prijatelja ali pa sogovornika. Počutil se boš dobro, ker je občutek, da si naredil nekaj dobrega, najlepši in osvobajajoči občutek. Pomagajmo si. Pomagajmo si, ker bomo le tako premostili ovire v družbi, le tako bomo drug drugemu dajali moč za vnaprej . Izbira je tvoja, ne dovoli, da postane obveza. Anja Meško

Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

25


Srčnost zdrožuje, dobro osrečuje Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

Življenje nas vodi neznano kam. Začrta nam poti, ki jih spotoma odkrivamo. Sprejemamo razne odločitve, ki nam obarvajo te poti, ki nam prinašajo srečo, žalost, ljubezen, jezo, sovraštvo. Peljejo nas naproti tistemu, kar nas dvigne visoko s tal ali pa nas pusti prosto pasti. Ravno tu je čar prostovoljstva, saj ti ponudi roko takrat, ko jo potrebuješ. Sama nisem imela otroštva kot vsi drugi. Nisem imela očeta, ki bi stal za mano, me podpiral, usmerjal, ali mi nudil ljubezen, ki sem jo neskončno potrebovala. Pa to ni tisto, kar me je delalo drugačno, zaradi njega sem videla že marsikaj, kar drugi gledajo le v filmu ali berejo v knjigah. Jaz sem to doživela na lastni koži. A ob meni je vedno stala mami, bila je moja hrbtenica, vse dokler si nisem ustvarila svoje. Bila je moj nasmeh, dokler nisem našla svojega, bila je moja sreča, dokler nisem našla svoje. Pokazala mi je, kaj pomeni biti pogumen, odločen, kaj pomenita srčnost in dobrodelnost. Zaradi nje sem to, kar sem. Svet gluhih je popolnoma drugačen od našega, je svet, ki ga slišeči človek nikakor ne more začutiti in spoznati. Kako je nikoli slišati glasu svoje matere ali očeta, sina ali hčerke? Kako gledati na svet? Znakovni jezik se mi je vedno zdel zanimiv in enakopraven vsem drugim tujim jezikom, na primer angleščini. V Društvu gluhih in naglušnih Podravje Maribor se sedaj že kar nekaj časa učim znakovnega jezika in kot prostovoljka pomagam pri učenju gluhemu dečku. Ta deček je zame nekaj posebnega, saj me njegova dobra volja in nasmeh, ki vedno krasi njegov obraz, vedno znova in znova napolnita s pozitivno energijo. Star je enajst let in kar je pri njem nekako najbolj navdušujoče je, da kljub popolni gluhoti odlično igra na bobne. Spoznavanje sveta gluhih in predvsem tega dečka, je močno spremenilo moj pogled na svet. Mislim, da je veliko ljudi, ki so tako ali drugače izrinjeni iz družbe zaradi svoje drugačnosti. Pa naj bo to gluhota, invalidnost ali pa le stil oblačenja. Prostovoljstvo je v meni zbudilo nekaj novega, nekaj nepoznanega. Pomagalo mi je pri spoznavanju drugih in s tem tudi spoznavanju same sebe. Patricija Cehner

26


Literarni večer v domski knjižnici

V torek zvečer smo se dijakinje udeležile literarnega večera v domski knjižnici. Najprej sem bila dokaj skeptična glede tega večera, saj sem hotela čas preživeti malce drugače, vendar se je izkazalo, da je bil večer zelo zabaven in prijeten. Namen literarnega večera je bila predstavitev domskega glasila Lija. Večer sta popestrili dijakinji z avtorskimi pesmimi ob spremljavi kitar ter bralke, ki so nam prebrale zanimiva besedila in pesmi iz prejšnjih glasil. Odločila sem se, da bom tudi sama napisala kaj za glasilo in pomagala pri njegovem nastanku… Anna Klement

27


Drugi literarni večer v knjižnici, obogaten s portreti dijakinj - mladih pesnic in pisateljic. Portrete dijakinj so narisale: Lucija Megli;, Nika Jeromelj, Emina Softić

28


RAZMIŠLJANJE So dnevi, ko se človek zbudi, ozre okrog sebe in vpraša, kaj se dogaja, kaj je imel in kje vse je to danes. So časi, ko imamo nekoga imamo radi, ampak ne moremo biti skupaj. Obstajajo ljudje, ki se vedno pritožujejo. Obstajajo tisti, ki trpijo in sprejemajo življenje tako, kot je. Spet pa so tisti, ki tvegajo. Delajo po svoje in zmagajo,.Včasih pa ne, včasih izgubijo, vendar vedo, da so poskusili. koli nas je toliko pogumnih ljudi. Ljudje, ki se borijo s svojimi problemi. Nekateri ne bodo videli, kako daleč so šli ,postali drugačni ,postali drugim tujci..Ni važno, kako se konča,ker na koncu vsi zaspimo sami s svojimi mislimi… V mislih pa le s svojimi težavami. Okoli nas je toliko pogumnih ljudi. Ljudje, ki se borijo s svojimi problemi. Nekateri ne bodo videli, kako daleč so šli ,postali drugačni ,postali drugim tujci..Ni važno, kako se konča,ker na koncu vsi zaspimo sami s svojimi mislimi… V mislih pa le s svojimi težavami. Včasih mislimo ,kako preprosto je življenje.. Redko, da sem se obrnila in pogledala, kaj je bilo do sedaj. Delno zato, ker me to ne vleče.,delno zato, ker je to preteklost, ne moremo iti nazaj, deloma pa zato, ker se bojim, kaj bom spet videla. In potem nekako spet sedim sama. Vem, kdo me ima rad. Vem, koga imam rada. Vem, koga si želim. Vem, kaj si želim. Vem, da stvari pridejo, ko najmanj pričakujemo.Vem, da je življenje tako. Polno nekaj vzponov in padcev. Polno lepih stvari, ki bi se zgodile, če ne bi obstajale nekatere slabe stvari. Točno vem, kaj potrebujem. Ne za vedno, ampak trenutno. Življenje ni dolgo, vendar ima veliko trenutkov. Veliko trenutkov, ki jih trenutno živimo.. Kaj bo, tega ne moremo vedeti ... Zerina

Že dolgo v pravljice ne verjamem, Še posebej ne v najino. Jaz nisem tvoja princesa,vem… Nikoli nisem bila… Jaz sem samo slepi potnik, ki se včasih skrije, da ga nihče ne najde. Na žalost sem pozabila, da je ta slepi potnik kot berač, ki zbira drobtinice. Prosi za tako malo… Nimam več moči za lažne nasmeške na obrazu, ki so prekriti z bolečino…, to ni več nasmeh, ampak krč… In če sem na kolenih, vem ,da ne bom vstala, pa ne zato, ker ne morem, ampak ker se boš ti pretvarjal , da ne vidiš…. Zerina

29


NOČNA MORA Bojim se samote,bojim se teme, kadar misel nate me ne greje. Sedim v kotu in trpim, tako zelo kot nihče ne bo. Nihče ne ve ,kaj prestaja moje srce. Nihče, niti ti. Strah me je vsake sence, ki gre mimo mene, strah me je vsega, le tvoje ljubezni ne. Prosim vrni se in potegni me iz moje najhujše nočne more.

VSEENO MI JE Vseeno mi je, kam se svet vrti. Iz zahoda proti vzhodu ali obratno. Vseeno mi je, če je zunaj dan ali noč. Vseeno mi je, če me ljudje ne razumejo. Če ne mislijo, da bi lahko spremenila svet. Toda na svetu je ena stvar, za katero mi ni vseeno. To si TI!

Barbara Gyergyek 1.A

30


Haiku delavnica v knjižnici Mala razpoka nepredstavljivi vulkan metamorfoza Zrcalna želja ozka neznana cesta igra odseva Kamnita roka narcisa iz jajca dre motiv, figura Patricija Cehner 602 Haiku je ena najbolj jedernatih pesniških oblik na svetu. Vsebuje le tri verze. Prvi in tretji obsegata po pet zlogov, drugi po sedem. Odpira nam oči za poezijo sveta. Poezija je vsepovsod okoli nas, le videti jo je treba.

HAIKU I

Poezija je moj pogled na lep – grd svet moja ljubezen. Sonce, rože, smeh, petje ptice na nebu, risba pravljice.

HAIKU II

Morje šumeče vonj toplega poletja vetrič prijeten.

SOBA

KONS

Mraz. Belina. Tehnologija-napredek. Generacije kavč krompirjev. Revščina in brezposelnost. Znanje v šolah se niža. Športni uspehi. Nemiri na ulicah.

Zakaj se soba ne pospravi sama? Ne bi bilo treba, da bi zapravljala glas mama. Oče bil bi vesel, da v hiši končno je mir. Še maček debel bi si našel svoj prostor in mir. Anna Klement 2.A

31


Prazen je svet v mojih očeh. Žalosten pogled in moj neiskren nasmeh. Bolečina v glasu mojih besed, ni več ljubezni, ni več strasti, nimam več volje do nobenih drugih stvari.

Vse se tako lepo zdi, ko v mojih očeh pravljica zaživi, v pravljici ne vidimo negativnih stvari, ne zaznamo resničnosti, zahrbtnih ljudi, brezveznih stvari, ne iskrenih pogledov in laži.

V svetu sanj odpotujemo daleč stran, pozabimo na vse ostale stvari in nepomembne ljudi, katerim mar ni za te in za tvoje stvari. A ob vsakem tvojem pogledu nekaj se v meni spremeni. V moji glavi obstajaš samo TI! In v sobi polni ljudi bom vedno iskala tvoje oči.

Ljubica Kandrič 6.A.

32


Športne aktvnosti

INTERESNA DEJAVNOST NOGOMET – FUTSAL Interesna dejavnost nogomet FUTSAL (dvoranski nogomet) se je v dijaškem domu Lizike Jančar izvajal od meseca oktobra do aprila ob četrtkih od 17.00 – 18.30. Vadba, ki je bila namenjena tako dijakom kot dijakinjam, je potekala v bližnji telovadnici OŠ Franceta Prešerna. Poleg treningov nogometa smo se z ekipo fantov odpravili na prijateljsko tekmo v Voličino proti KMN Slovenske gorice. Prijateljske tekme pa so odigrale tudi dijakinje v športni dvorani SZKŠ Maribor, kamor je prišla v goste ženska futsal ekipa Slovenske gorice. Kljub vsemu, da rezultat na prijateljskih tekmah ni bil na prvem mestu, smo bili priča zelo zanimivim in napetim nogometnim tekmam. Meseca marca smo se z obema ekipama udeležili tudi regijskega meddomskega nogometnega turnirja. Za dijake je turnir potekal v športni dvorani Tezno. Žal je bila glavnina naših igralcev v tem času na obvezni šolski praksi, tako da je praktično » prva postava« manjkala, a so igralci, ki so stopili na igrišče, kljub vsemu dostojno in borbeno predstavljali naš dijaški dom. Turnir za dekleta je v naši organizaciji potekal v športni dvorani SZKŠ Maribor. Po zmagi nad DD Antona Martina Slomška in remiju proti DD Drava so naša dekleta zasedla odlično 2. mesto. Ker v letošnjem letu na Domijadi na Rogli ni bilo razpisane, sicer tradicioanlne tekme v nogometu med dijakinjami vzhodanega dela Slovenije proti zahodnemu , smo skupaj z DD Drava naredili neke vrste reprezentanco vzhoda in odigrali prijateljsko srečanje proti ženski futsal ekipi Slovenske gorice. Z rezultatom (0:1) so sicer zmagale igralke Slovenskih goric, ki so v minulem letu osvojile 3. mesto v državnem prvenstvu v futsalu, a je bila tekma zelo izenačena in borbena vse do konca, v kar so se lahko prepričali tudi fantje na tribunah. Mentor: vzg. Dejan Kramberger

Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

33


NAMIZNI TENIS

V februarju smo se dijakinje našega doma pomerile v namiznem tenisu. Naprej smo se uvrstile tri dijakinje (Barbara Pejovnik, Anja Meško in jaz). Zastopale smo » Liziko« in odšle smo na tekmovanje v Dijaški dom Drava, kjer smo se tekmovale z ekipami iz drugih dijaškh domov. Med seboj smo dobro sodelovale in si pomagale, dale smo vse od sebe. Čeprav so bile sotekmovalke zelo » težke« nasprotnice, ker so skoraj vse trenirale namizni tenis, se nismo vdale, ampak smo igrale po navodilih naše mentorice, vzgojiteljice Ane Rraztresen in se tako uvrstile na Domijado. Nika Rebernik 116

34


REKREACIJA V DIJAŠKEM DOMU

Sem Tilen Flegar, dijak 2. letnika Srednje šole za oblikovanje, smer medijski tehnik. Prihajam z Goričkega, vasi Ropoča in že drugo leto bivam v Dijaškem domu Lizike Jančar. Ni mi žal, da sem se odločil za bivanje v dijaškem domu, saj mi ostane tako več časa za druge dejavnosti. V prostem času se veliko ukvarjam s športom. Pozimi se veliko zadržujem v fitnesu, ko je topleje pa se rekreiram predvsem zunaj v naravi. Ker treniram nogomet in čez teden zaradi oddaljenosti od doma ne morem obiskovati treningov, za svojo kondicijo in fizično pripravo poskrbim kar sam. Pozimi sem veliko v fitnesu, kjer predvsem na kolesu skrbim za vzdržljivost, z raznimi vajami za moč in utežmi pa ohranjam svojo telesno pripravo oz. fizično moč. Poleti (med nogometno sezono) pa, če le vreme dopušča, veliko tečem po mestu, prav tako pa ne zanemarim vaj za moč. Za rekreacijo v dijaškem domu poskrbim vsak dan, minimalno pa 3-krat na teden, ko sem v Mariboru. Za redno rekreacijo skrbim že skoraj 2 leti. Opažam, da se od takrat, ko sem se začel redno ukvarjati s športom, veliko bolje počutim, sem veliko bolj odporen pred boleznimi, imam veliko več energije, prav tako pa sem veliko pridobil na samozavest. Vse to je pripomoglo tudi k temu, da imam zdaj v srednji šoli boljše ocene, kot sem jim imel v osnovni šoli, saj se za ocenjevanja lažje pripravim, zberem, predvsem pa sem vedno lahko stoodstotno skoncentriran na določeno stvar. V osnovni šoli, predvsem do devetega razreda, sem imel vseskozi težave s prekomerno telesno težo, zaradi nezdravega načina življenja in pomanjkanja rekreacije. Zdaj teh težav že dolgo nimam več in tudi moje počutje je veliko boljše kot takrat. Tudi na nogometnih tekmah, ki jih imam običajno ob sobotah, nimam več nobenih težav s kondicijo ali močjo, kot sem to imel nekoč. Zdaj lahko prav na vsaki tekmi iz sebe iztisnem maksimum, kar je zagotovo posledica rednega ukvarjanja s športom. Tudi v naprej se bom redno ukvarjal s športom in te pomembne vrednote ne bom nikoli zanemaril. Šport namreč vpliva na človeka zelo pozitivno, ne samo v tem smislu, da se bolje počutimo in da smo v boljši kondiciji, pač pa veliko pripomore k temu, da se človek sprosti po napornem dnevu, da se umakne od vseh nepotrebnih, nezdravih razvad v življenju in na nek način »napolni baterije«. Tilen Flegar 2.B

35


JOGA

V današnjem svetu je stres nekaj vsakdanjega, zato je dobro vedeti, kaj nam lahko pomaga pri preusmerjanju pozitivne energije. Pomembno je, da se osredotočimo na dihanje, zato bom v nadaljevanju opisala nekatere dihalne vaje, ki pomagajo pri koncentraciji. Nadi šodana pranajama – izmenični dih: V dobesednem prevodu pomeni čiščenje energijskih kanalov in se lahko izvaja kadarkoli za doseganje uravnovešenosti. 1. Nekajkrat počasi vdihnite in izdihnite skozi obe nosnici 2. Glavo držite ves čas naravnost in se z eno roko približajte nosu (desničarji z desno, levičarji z levo) 3. Zaprite desno stran in dihajte skozi levo , nato zaprite levo stran in dihajte skozi desno. Vdihnite skozi desno, zaprite desno in izdihnite skozi levo. 4. Ponovite ta cikel z enako dolgimi vdihi in izdihi, vajo zaključite z izdihom skozi levo nosnico. Surja bedhana – sončni dih Pri sončnem dihu vdihujemo skozi desno nosnico in izdihujemo skozi levo. Vdihi in izdihi so enako dolgi. Ta vaja spodbuja aktivnost, daje energijo, te ogreje in jo lahko izvajamo, kadar občutimo utrujenost ali notranji hlad. Čandra bedhana – lunin dih Pri luninem dihu vdihnemo skozi levo nosnico in izdihujemo skozi desno. Ta vaja pomirja in ohlaja in jo lahko izvajamo kadar občutimo živčnost , nemir in notranjo vročino. POSKUSITE, NE BO VAM ŽAL!

Dolores Krajnc 2.A.

Slika je iz interneta. Avtorske pravice pripadajo avtorju.

36


Umetnine dijakov

Klemen Ĺ arlah 6.B

Klemen Ĺ arlah 6.B

37


Klemen Šarlah 6.B

Klemen Šarlah 6.B

Klemen Šarlah 6.B

Klemen Šarlah 6.B

38


Klemen Šarlah 6.B

Klemen Šarlah 6.B

Klemen Šarlah 6.B

39


Klemen Ĺ arlah 6.B

Klemen Ĺ arlah 6.B

40


∞ 2.A

Katja Nemec 2. A

41


Katja Nemec 2. A

Katja Nemec 2. A

42


Katja Nemec 2. A

Katja Nemec 2. A

43


Katja Nemec 2. A

Katja Nemec 2. A

44


Oblikoval: Klemen Šarlah Lektorirala in pregledala Marija Dobrić Prispevki: Dijakinje-dijaki Dijaškega doma Lizike Jančar

Šolsko leto: 2013/2014 Datum izdaje: 27. 5. 2014 Dijaški dom Lizike Jančar, Maribor Titova 24a, 2000 Maribor

Vsem dijakom se zahvaljujemo za zanimive prispevke.


Glasilo Lija 2014