Issuu on Google+

Davor Bračko

Bračkovi na potovanju Enoletna družinska pustolovščina okrog sveta


Kadar potujemo, spoznavamo neobičajne ljudi. Zato, da bi bolje razumeli svoje bližnje. Kadar potujemo, opazujemo nenavadne prizore. Zato, da bi lažje sprejeli običajen vsakdan. Kadar potujemo, prestajamo naporne izkušnje. Zato, da bi bolj cenili lagodje varnega doma.


Vsebina Za eno leto po svetu....................................................................................... 9 Malezija.......................................................................................................... 15 Indonezija...................................................................................................... 25 Nepal.............................................................................................................. 37 Indija.............................................................................................................. 53 Ĺ rilanka.......................................................................................................... 85 Singapur........................................................................................................ 93 Avstralija........................................................................................................ 99 Filipini.......................................................................................................... 117 Kitajska........................................................................................................ 127 Tokio............................................................................................................ 155 New York..................................................................................................... 161 Kolumbija.................................................................................................... 171 Ekvador....................................................................................................... 185 Peru.............................................................................................................. 201 Bolivija......................................................................................................... 215 Brazilija........................................................................................................ 225 Zakaj potovati............................................................................................. 229 Doma............................................................................................................ 235


Indonezija Dobrodošli v Indoneziji! Vulkani, potresi, cunamiji, poplave, krokodili, kače, zmaji, morski psi, meduze, komarji, lovci na glave, teroristi in prašičja gripa. V Indoneziji nam očitno ne bo dolgčas. Če se ravnokar ne odvija ena izmed naravnih nesreč, ti izven mest pretijo smrtno nevarne živali, v mestih pa bolezni in pobesneli vozniki. Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo. A ne daleč. Prišli smo do naslednje kontrole, kjer so preverjali vstopne listine. Uslužbencu za okencem sem izročil potne liste. Odprl je enega, ga prelistal, vzdignil glavo in zapovedal: »Letalske vozovnice!« Pokazal sem mu vozovnice leta, ki je bil pravkar za nami. »Pokažite mi letalske vozovnice za let iz Indonezije!« je zahteval. Kakšne letalske vozovnice, nobenih nimamo, sem pomislil, saj nismo vedeli, kako dolgo bomo v Indoneziji, kje in kako jo bomo zapustili, niti kam nas bo vodila pot po Indoneziji. »Eeee, nimamo jih,« sem zmedeno odvrnil. »Potrebujete povratne letalske vozovnice za let domov, če želite vstopiti v Indonezijo,« je pojasnil. »Nimamo jih,« sem še enkrat odvrnil in skušal rešiti situacijo. »Kupili jih bomo takoj, ko bo mogoče.« »Zdaj jih želim videti!« »Prav, jih bom pa zdaj kupil preko interneta, le nekaj časa rabim.« »Internet ne dela!«

25


Bračkovi na potovanju Pot nas je vodila skozi gozdove in vasi, čez travnike, riževa polja, viseče mostove, reke, po dolinah in po gorskih poteh. Srečevali smo precej domačinov, saj je to edina pot med gorskimi vasicami. Prvih nekaj dni motoriziranega prevoza sploh nismo srečali, saj ni cest, le gorske potke, po katerih zraven ljudi stopajo le osli, konji in koze. Ljudje, ki smo jih srečevali, so nas pozdravljali in občudovali deklici, junakinji na pohodu po Himalaji. Bili sta izredno potrpežljivi in vzdržljivi. Sara je hodila kot srnica, brez kakršnihkoli težav, Maša pa je potarnala le, ko je bilo prevroče in je bilo treba strmo navkreber. Nekega dne sva se s Saro zbudila že pred zoro in se povzpela na 3210 metrov visok razgledni hrib. V Alpah so na tej višini gore, a v Himalaji med mogočnimi osemtisočaki so na višinah do štiri tisoč metrov hribi. Stala sva na vrhu tritisočaka in tako rekoč pred nosom imela gore, ki se dvigajo več kot osem tisoč metrov nad morjem. Zrla sva v mogočne Anapurne, Daulagiri, Tukuče, Nilgiri in Mačapučare. Ob tem sva doživljala takšne občutke, da blažen nasmeh še dolgo ni zapustil najinih obrazov. Nekateri pravijo, da je razgled v Alpah podoben razgledu v Himalaji. Razgledi v Julijcih so resda eni izmed najlepših, kar sem jih videl, a s himalajskimi jih preprosto ne gre primerjati. Naredili bi krivico tako Julijskim Alpam kot Himalaji. Razsežnosti v Himalaji so neprimerljive in nepredstavljive. Iz doline Vrat se ti zdi tisoč metrov visoka Triglavska severna stena ogromna in veličastna, kar seveda tudi je, ko pa zagledaš štiri tisoč in več metrov visoke stene v Himalaji, ti zastane dih. Razsežnosti gora so tolikšne, da je težko dojeti, da obstajajo tako velike skalnate gmote, ki segajo do neba. V eni izmed gorskih himalajskih vasic nas je obkrožila gruča otrok in želeli so, da jih fotografiram. Rade volje sem jim ustregel, težko je najti boljši motiv kot nasmejane obraze otrok, odraščajočih daleč od civilizacije. Od srca so se

44


Nepal

smejali, ko sem jim pokazal njihovo fotografijo na zaslonu fotoaparata. Smejali so se z iskrenimi nasmehi. Kot je lahko iskren le nasmeh otroka, ki še ne zna izkoriščati nasmeha za to, da zanj nekaj dobi, temveč da z njim nekaj da. K nam je pristopila ženica, odeta v pisan sari, nekaj metrov dolgo tanko tkanino, v katero se oblačijo ženske na indijski podcelini. Bila je babica in v rokah je držala vnukinjo. Povabila nas je k njeni hiši in me prosila, da tudi njih fotografiram. Pristopili sta še njeni hčeri in skupaj so se postavile v fotografsko pozo. Tri generacije. Nasmehi na njihovih obrazih so bili brezmejni. Tudi njim sem pokazal fotografije in obljubil, da jim natisnjene pošljem. Na list papirja je zapisala naslov in mi ga izročila. Obljubo sem izpolnil in fotografije poslal. Morda se kdaj vrnem in jo vprašam, ali jih je dobila.

45


Bračkovi na potovanju »Seveda je pekoče, saj menda vemo, kaj je pekoče!« je bila že jezna Sabrina. »V jedi sta samo dva čilija, nič več kot to,« se je opravičeval natakar. Ta zgodba se je v Indiji ponavljala skorajda vsak dan. Vedno znova se je Sabrina borila z indijskimi natakarji in vračala preveč začinjeno hrano. Natakarji so jedi odnašali in nazaj prinašali iste jedi, le nekoliko razredčene, še vedno pekoče. Tako so dekleta velikokrat jedla samo juho, kuhan riž, krompir in indijske kruhke. Samo jaz sem užival ob pekočih indijskih karijih, masalah, kormah in podobnih dobrotah. V Varanasiju smo srečali še nekaj, kar smo skorajda pozabili, da obstaja. Turiste! Že odkar smo zapustili prestolnico Nepala, Katmandu, nismo srečali skorajda nobenega tujca. Potikali smo se po odročnih krajih daleč proč od turističnih poti. Pripetilo se nam je, da je na železniški postaji, ko smo med množico ljudi čakali na vlak, k nam pristopil Indijec in prosil, če nas lahko fotografira. On je želel fotografirati nas! To nam je bilo zelo všeč, saj smo tam daleč proč spoznavali kraje, neokužene s turizmom. Potovati po tako odročnih krajih je zahtevnejše, saj ni urejene turistične infrastrukture. Prevozna sredstva so obupna, primernih sob skorajda ni, hrane še manj, angleško govoreči domačini so redki. Zato skušamo na potovanju ubrati srednjo pot. Obiščemo velika mesta ali znane turistične točke, a se tam ne zadržujemo predolgo,

74


Indija opravimo le najnujnejše in si napolnimo baterije. Nato se odpravimo proč od znanega, k neznanemu, tja, kamor turisti ne zahajajo. V kraje, kjer domačini ne vidijo zaslužka v vsakem tujcu. Nekam, kjer lahko opazujemo življenje ljudi, ki še niso tako podvrženi obilju, ki ga prinaša sodoben način življenja. Tako smo brez kančka slabe vesti preskočili edinstveni, najbolj opevani in sploh naj Tadž Mahal. Dovolj časa smo že popotniki, da vemo, da so najlepša doživetja tista, ki niso na To morate videti! lestvicah. Raje obiskujemo od boga pozabljene kraje, takšne, kjer domačini strmijo v nas, ne mi v njih. V enem izmed krajev, kamor turisti ne zahajajo, smo imeli priložnost spoznati prave indijske poročne običaje. V hotelu, kjer smo bivali, se je odvijala bogata indijska poroka. Povabili so nas v poročno dvorano in z veseljem smo se pridružili svatom. Kot drugi smo tudi mi posedli na blazine na tleh in opazovali dogajanje okrog sebe. Igral je ansambel, sredi dvorane so plesali. Na odru je sedela nevesta in na roke so ji risali s heno – rastlinskim barvilom, kar po tradiciji simbolizira ljubezen in plodnost. Postregli so nam celo s slavnostno indijsko hrano, ki je bila seveda tradicionalno indijsko pekoča, tako da sem lahko prigriznil spet samo jaz. Svati so nam razložili, da poroko sestavlja več ceremonij in da vse skupaj traja štiri dni. Tako je bila dan zatem poročna povorka, ki je vodila skozi mestno središče. Nabrala se je dolga kolona svatov, glasbenikov, plesalcev in mimoidočih radovednežev. Ušesa parajoča indijska glasba je odmevala daleč naokrog. Povorko so spremljali nosači, ki so na glavah nosili ogromne lestence. Med seboj so bili povezani z žico, priklopljeni pa so bili na dizelski generator, ki ga je vlekel kolesar. Ko smo zapuščali hotel, se je za poročni par odvijal tretji dan poročnega slavja. Pred hotelom je na pravljično okrašeni kočiji, v katero je bilo vpreženo šest belih konj, sedel ženin, obdan s svati. Pomahali smo jim v slovo in se odpravili novim čudesom Indije naproti. Po mesecu dni nam še zmeraj ni bilo jasno, ali nam je Indija všeč ali ne. Le kaj dela Indijo tako težko dojemljivo in drugačno od preostalega sveta, ki ga poznamo? Neprijetne vonjave po urinu in iztrebkih vseh vrst, ki so prisotne bolj kot kjerkoli drugje? Gost smog in prah v mestih? Indijci, s katerimi je tako težko karkoli doreči? Hrup, gneča in revščina, ki je vsepovsod prisotna? Morda pomanjkanje lepega? Pravi odgovor je težko najti. Resda smo bili v Himalaji, jahali slone med nosorogi, videli nekaj veličastnih stavb. To pa je bilo tudi vse, kar se tiče lepih doživetij. V glavnem smo se v prvem mesecu Indije soočali z nelepim in to dan za dnem. Večji del

75


Bračkovi na potovanju

Široka in 22 kilometrov dolga bela peščena plaža se vije ob zalivu, obdanem s turkiznim morjem. Obsijana s toplim soncem in mamljivim morjem se plaža skorajda ne bi mogla zdeti popolnejša. Ima le eno pomanjkljivost − majhne sluzaste meduze, ki slišijo na japonsko zveneče ime Irukandji. Meduza velikosti kovanca je izjemno strupena in smrtno nevarna za človeka. Prekrasna plaža je tako gostila le sprehajalce, v morju ni bilo nikogar. Prelepa, a odročna in divja pokrajina Avstralije je bolj ali manj pusta, večina ljudi živi v mestih. V divjini so si dom ustvarili krokodili, kače, pajki, meduze, hobotnice, morski psi in druge nevarne živali. Za sladkovodne krokodile smo slišali, da niso nevarni, so pa zato toliko bolj nevarni morski krokodili, ki naj bi iz morja po rekah priplavali tudi do dvesto kilometrov v notranjost. Kopalcem v morju grenijo življenje tudi morski psi, ki naseljujejo morja okrog Avstralije. In morska osa, ožigalkar, ena izmed najbolj strupenih živali na svetu. Odgovorna je za več smrtnih primerov kot kače, krokodili in morski psi skupaj! Od morja je torej treba proč. A to ne pomeni, da drugje ni neljubkih in nevarnih živalic. Avstralija je dom osmim od desetih najbolj strupenih kač na svetu. Tudi zbirka avstralskih pajkov se bohoti z najnevarnejšimi primerki na svetu. Seveda moraš imeti za to, da srečaš katero od teh živali, veliko smolo ali pa izzivati nesrečo. Če pa že po naključju naletiš na katero od teh strašnih bitij, ki te zlahka pokončajo, je najbolje pobegniti. Niti približno ne smeš pomisliti na to, da bi žival, ki te napade, ubil. Veliko jih je namreč zaščitenih in ti, če katero poškoduješ, grozi resna kazen. Je torej rešitev pobeg s plaž in divjine v mesta? Kje pa! Prometne nesreče v mestih zakrivijo več smrtnih žrtev kot vse nevarne živali skupaj. Seveda vse to ne pomeni, da je Avstralija bolj nevarna kot druge države, ima pač svoje posebnosti. Prav zaradi njih je tako privlačna.

104


Avstralija V odročnem Broomu na zahodni avstralski obali nismo izven turistične sezone dobili nobenega ugodnega vozila, zato smo poleteli nekaj tisoč kilometrov južneje, v Perth. Upali smo, da bomo v tem velemestu imeli več možnosti za najem vozila. Želeli smo raziskati zahodno obalo in rdeče središče Avstralije, za kar je Perth dobro izhodišče. Mesto je zelo moderno urejeno in prav simpatično na pogled. Ni pa nas posebej pritegnilo. Ostali smo le toliko časa, kot smo ga potrebovali za najem avtomobila. V tem času smo uspeli urediti še nekaj nadvse pomembnega. V Perthu je kitajska ambasada in v nedorečeni prihodnosti smo nameravali obiskati tudi Kitajsko. Vizume za obisk dežel, za katere potrebujemo Slovenci vstopni vizum, si je priporočljivo urejati doma. To seveda na daljšem potovanju ni mogoče, zato smo vizume urejali spotoma. Seveda pride kdaj tudi do kakšne slabe izkušnje, kot je bila na indijski ambasadi v Džakarti v Indoneziji, kjer smo si poskusili urediti vizume za Indijo, pa so nas dobesedno napodili. Tako smo se mi, Slovenci, v Avstraliji odpravili po vizume za Kitajsko, da vidimo, če mednarodno sodelovanje kaj velja. Ne le, da smo vizume dobili, zanje nam ni bilo treba niti plačati! Slovenija je zahvaljujoč političnemu sistemu iz preteklosti na seznamu držav, katerih državljanom za vstopni vizum v komunistično Kitajsko ni treba plačati. A to velja le v Avstraliji, v Sloveniji Slovenci za kitajski vizum plačamo. Po nekajdnevnem čakanju na prestavitev vozila v Perthu sem dojel, da brezplačnega prevoza tokrat ne bo. Preostalo nam ni drugega kot najem. A ker najem avtodoma stane ogromno denarja, sem znova začel razmišljati o najemu cenejšega osebnega avtomobila in šotora. Ko pa sem dekletom povedal, da si avtodoma ne moremo privoščiti, sta bili Maša in Sara tako žalostni, da sem si premislil. Kako jima naj odrečem avtodom, s katerim sta želeli potovati, še preden smo se odpravili od doma? Maša je namreč že doma sanjarila o avtodomu in recitirala pesmico: Ko bom velik, reče Tom, si bom kupil avtodom. Dan in noč bom potoval, vse dežele obiskal. Z mano šel bo bratec Vid, gledal bo na zemljevid. Dolga pot okrog sveta bo bolj varna, če sva dva.

105


Bračkovi na potovanju Znova sem sedel za volanom terenca. In za razliko od prvega in drugega vozila, ki sem ju vozil po Avstraliji, mi je bilo tokrat dovoljeno zapeljati na makadam. Drugih cest tam, kamor smo bili namenjeni, sploh ni. Asfaltna cesta se je končala že drugi dan vožnje in znašli smo se na prašni poti skozi puščavo. Razgledi so nas tudi tokrat očarali. Prostranost v tej odročni pokrajini je omejena le z neskončno črto, kjer se spajata nebo in zemlja, z obzorjem. Začuda pusta in peščena, občasno z nizkim grmičevjem porasla pokrajina sploh ni enolična. Barve okolice so se med vožnjo spreminjale kot v otroški slikanici. Nekaj časa smo se vozili po belem pesku, ki ga je nadomestil rumen, nato rjav in celo povsem rdeč pesek. Tudi barve grmičevja so se spreminjale kot za šalo. Le nebo je ohranjalo bistrino in modrino. Med vožnjo v klimatiziranem terencu smo neznansko uživali. Ko pa se je bilo treba ustaviti in stopiti iz avta, nas je najprej udarila neznosna vročina in najbolj nadležne živali, kar smo jih kdaj srečali, muhe. Muhe, muhe, muhe in muhe. Čim smo stopili iz avta, so nas začeli oblegati roji muh. Zaletavale so se nam v obraz, v nos, v oči, v usta. Bilo jih je nešteto. Na srečo so nas na to nadlogo opozorili v zadnjem mestecu pred puščavo, kjer smo kupili mreže, podobne tistim, ki jih pri nas uporabljajo čebelarji. Te smo si vsakokrat, še preden smo zapustili avto, nataknili na glavo. Ko sta se Sara in Sabrina lotili priprave kosila v puščavi zunaj avta, je bil to pravi šov. Muhe so ju prekrile. Sara kljub mreži ni zdržala in je pobegnila v avto. Sabrina se je sama borila z muhami, kar je bilo od daleč videti kot bitka z nevidnim sovražnikom. Kaj drugega kot sendvičev pod takimi pogoji ni bilo mogoče pripraviti. Po pripravi hrane je Sabrina pritekla v avto, iz katerega smo nato napodili vse muhe, vklopili klimo, zaprli okna in šele nato malicali. V kampih je bilo s pripravo hrane lažje, saj so kuhinje zaščitene z mrežami proti mrčesu.

110


Avstralija

Do prvega večjega kraja smo prispeli šele po treh dneh avanturistične vožnje čez samotno avstralsko puščavo. Znašli smo se v rdečem središču Avstralije, ki mu kraljuje ena največjih naravnih znamenitosti celine, Uluru. Po verovanju Aboridžinov je Uluru dom njihovih prednikov, zelo svet kraj. Belci so ga preimenovali v Ayers Rock. Po verovanju belcev gre za velik rdeč kamen sredi Avstralije, znan po tem, da je pač velik rdeč kamen sredi Avstralije. Ko smo se približali veličastni rdeči peščeni skali, smo se ustavili pred velikimi opozorilnimi tablami, na katerih piše: Mi, Anangu, tradicionalni lastniki narodnega parka Uluru – Kata Tjuta, naprošamo vse obiskovalce, da se ne vzpenjajo na Uluru. Za nas ima Uluru velik duhovni pomen. Cenimo, če se obiskovalci odpovedo vzponu in raje raziščejo območje okrog Uluru. Menda smo bili tisto dopoldne edini od nekaj sto obiskovalcev, ki se na Uluru niso povzpeli. Prošnjo Aboridžinov smo spoštovali, smo pa zato spregledali marsikatero drugo prepoved, ki jih toliko kot v Avstraliji nismo videli nikjer. Pred športnim igriščem: Opozorilo! Pri udeležbi v športnih aktivnostih na tem igrišču obstaja nevarnost poškodb. Nekje ob cesti: Telefon za pomoč v sili − 174 kilometrov. Na plaži: Nevarnost krokodilov, morskih psov in strupenih meduz! Nekje zunaj mesta: Nevarnost strupenih kač med oktobrom in marcem! Opozorilo ob cesti skozi divjino: Na tem območju so nastavljene strupene vabe za divje pse! Znak v manjšem mestu: Psi, mačke in strelno orožje prepovedano!

111


Bračkovi na potovanju Po osemdnevni avanturi čez nekatere izmed najbolj nedostopnih krajev na svetu smo se znova znašli v vrvežu večmilijonskega mesta, katerega večina prebivalcev še nikoli ni obiskala zakotnih krajev, iz katerih smo se mi pravkar vrnili. Oddaljenost, slaba prometna infrastruktura in pomanjkanje turističnih zmogljivosti so menda še edino, kar upočasnjuje turistični razcvet mističnih tibetanskih krajev. Tam napredek izriva tradicionalni način življenja veliko počasneje kot v mestih. V tako odročnih krajih obrazi ljudi, ki tam živijo, izražajo nekaj, kar je v mestih sila težko videti. Počasnejši in preprostejši ritem življenja jim dopušča uživati v tistem, za kar v hitrem, urbanem ritmu življenja ni več prostora oziroma časa. Želim si, da tako imenovani sodobni način življenja nikoli ne bi dosegel takšnih idiličnih in mističnih krajev. Potovati po idiličnih in težko dostopnih krajih proč od množic turistov in ob tem imeti na voljo dobro hrano, udobno posteljo in varen prevoz, seveda ne gre skupaj. Zato potujemo tako, da smo enkrat popotniki, izgubljeni v divjini, drugič turisti v butičnem hotelu. Najbolj nam ustreza, da se nekaj časa potepamo po neuhojenih poteh in krajih zunaj dometa turistov, ko pa začnemo pogrešati znano hrano, čisto sobo in drugo udobje, se za nekaj dni podamo v turistični ali večji kraj, kjer se razvajamo. In šele takrat, ko smo na toplem in varnem, se v nas prebudijo občutki in vtisi, ki smo jih doživljali tam nekje daleč, ko nas je zeblo, ko smo bili lačni, ko nam je bilo neprijetno ali neudobno in ko nas je bilo strah. Kaj pa deklici? Ali je res treba izpostavljati lakoti, mrazu, višinski bolezni in strahu tudi otroke? Da! Naj otrok spozna svet, kakšen je v resnici! Naj občuti lakoto, da bo znal ceniti hrano, ki jo postavimo predenj. Naj čuti mraz, da bo cenil oblačila, v katera ga oblečemo, in zavetje, ki mu ga nudi dom in družina. Naj se nauči, da se mora s strahom soočiti, da ga lahko premaga. Naj spozna, da udobje ni nekaj samoumevnega. Naj doživi kaj slabega, da bo vedel, kdaj mu gre dobro. A kot povsod je najtežje najti pravo mero, da ni neprijetnosti preveč. Ne bi rad, da bi se deklici na potovanju slabo počutili. Da bi čutili pomanjkanje, da ne bi imeli časa za igro, zabavo in za stvari, ki ju veselijo. Ko potujemo, je dovolj časa za vse. Včasih se resda znajdemo v takšnih razmerah, da ni časa za nič drugega kot za potovanje samo, a vse to nadoknadimo, ko se namestimo v udobni sobi ali prijetnem kraju. Takrat si vzamemo čas za gledanje risank, igranje, lenarjenje in nabiranje moči za nove izzive. Ker pa se otroci razvajanja privadijo še hitreje kot odrasli, prosti čas oplemenitimo z učenjem po učnem načrtu.

148


Kitajska

Vsekakor upam, da bosta Maša in Sara s potovanj odnesli nekaj dobrega, pozitivnega, da se bosta zato lažje prebijali skozi življenje. Prav je, da sta tako zelo različni. To, kar je pomembno eni, drugi ni in obratno. Če se bosta na potovanjih naučili sprejemati druga drugo, kakršni sta, jima bo življenje lepše. Lahko želimo starši kaj boljšega za svoje otroke, kot da bi imeli lepo življenje?

149


BraÄ?kovi na potovanju

160


New York Start spreading the news, I‘m leaving today. I want to be a part of it − New York, New York. Tako je zapel Frank Sinatra, trideset let preden smo mi prispeli v to opevano velemesto. Niti v sanjah nismo pomislili, da bomo na tem potovanju zašli v Ameriko. Kako čudovito je potovati brez načrtov, spontano. ZDA slovijo kot država z izjemno ostrimi pogoji, ki jim je treba ugoditi za vstop na njeno ozemlje. Zato smo se želeli pravočasno zavarovati pred morebitnimi nevšečnostmi. Kupili smo enosmerne letalske vozovnice za let Tokio-Peking-New York. Nato pa še za let naprej iz ZDA, in sicer New York-Bogota, Kolumbija. Opremljeni z vsemi mogočimi letalskimi vozovnicami smo se tako v Tokiu želeli vkrcati na letalo. A še preden smo oddali prtljago, so od nas zahtevali letalske vozovnice za let naprej iz ZDA, kamor smo se šele odpravljali. Tokrat sem bil pripravljen in uslužbencu sem pokazal vozovnice za let New York-Bogota. A, ko smo že hoteli naprej, nas je uslužbenec ustavil in resno vprašal: »Kaj pa letalske vozovnice za let naprej iz Kolumbije?« Te birokracije sem imel dovolj. Letališkemu uslužbencu sem jezno zabrusil: »To pa vas nič ne briga!« Zmedeno me je pogledal, se v japonščini posvetoval s kolegom in nas spustil na letalo. Dvajset ur kasneje smo pristali v New Yorku. Po pristanku na ogromnem letališču JFK smo se postavili v eno od vrst in čakali na pregled potnih listin, ko smo videli, da vsi izpolnjujejo neke obrazce. Skoraj vsi okrog nas so bili Kitajci in mislili smo, da mi teh obrazcev ne potrebujemo, saj Slovencem tudi vizum za vstop v ZDA ni potreben. Vseeno sem šel vprašat velikega temnopoltega možakarja, ki je stal sredi prostora in razporejal ljudi, če moramo tudi mi izpolniti te obrazce.

161


Bračkovi na potovanju da v Peruju obstaja takšna revščina. In Peru ni najrevnejša država v Južni Ameriki, tja smo se šele odpravljali. Avtobus nas je pripeljal do druge nam znane znamenitosti, ki nas je privabila v Latinsko Ameriko, do jezera Titicaca. Pred mnogimi leti sta Sabrino in mene s tem čudežem narave seznanila prijatelja, ki sta nama kazala fotografije z njunega potovanja po Peruju. Takrat najine potovalne izkušnje še niso segale dlje od Jadranskega morja. Fotografije jezera Titicaca, ki sem jih prvič videl pred tolikimi leti, so se mi vtisnile v spomin. Tokrat sem v ta čudež narave zrl v živo. Imel sem občutek, da je prizor, ki sem ga pravkar doživljal, izbrisal spomin na fotografije in ga zapolnil z živo sliko jezera, v katerega sem zrl. Stal sem zagledan v brezhibno spokojno gladino modrega jezera, ki se popolnoma ujema z modrino neba. Le po piramidasti obliki vrhov gora daleč na obzorju sem lahko ločil med nebom in vodo. Počutil sem se, kot da sem tam nekje vmes. Naslednje jutro smo se z ladjico zapeljali do plavajočih otočkov, ki jih poseljuje ljudstvo Uros, katerega korenine segajo v predinkovsko obdobje. Nasprotno pa korenine trstike, iz katerih so otočki spleteni, ne segajo daleč. Nekaj deset majhnih spletenih otočkov kot v pravljici lebdi na morski gladini mirnega jezera. Pritrjeni so le z vrvjo, privezano na kol, zabit v dno jezera. Izkrcali smo se na enem izmed manjših otočkov, ki meri kakšnih dvesto kvadratnih metrov. Stopili smo na slamnata tla, ki so se ob vsakem koraku globoko ugreznila in vse skupaj se je rahlo pozibavalo, kot da bi hodili po oblaku. Sprva se mi je zdelo, da bomo kar padli skozi debelo plast pletene trave v vodo, a sem se počasi privadil. Družina, ki živi na otočku, nas je lepo sprejela. Pokazali so nam, kako kuhajo, gradijo otočke in trgujejo, skratka, kako živijo. Resda se življenje na nekaterih od teh otočkov ohranja le še s pomočjo oziroma zaradi turizma, a nam se je vse skupaj zdelo imenitno. Vkrcali smo se na čoln, spleten iz trave, ki so ga krmarile žene treh generacij: hči, mati in babica, četrta, vnukinja,

212


Peru

pa je ostala na otočku. Izkrcali smo se na drugem otočku, polegli po mehkih tleh, uživali v lepotah, ki so nas obdajale z vseh strani, in se počutili kot v raju. Peru nas je po eni strani navdušil z izjemno lepoto, po drugi strani pa smo bili zgroženi nad revščino in ravnanjem države z revnim prebivalstvom, ki ga je več kot polovica. V turističnih krajih smo bili večkrat priča prizoru, ko se je kak revež skušal približati turistu, a ga je s piščaljo in pendrekom oboroženi varuh reda pregnal, da ne bi ta revež vznemiril ali celo ogrozil kakšnega turista. Tako očitnega zatiranja revnih še nismo videli. A na potovanjih skozi revne predele sveta dobiš debelo kožo in si slehernega prizora revščine preprosto ne ženeš več k srcu, saj bi se ti zlomilo. Pred prihodom v Peru smo slišali za Inke, Machu Picchu in jezero Titicaca, tukaj pa se je naše poznavanje te južnoameriške dežele končalo. V času, ki smo ji ga namenili, smo videli znamenitosti, ki se jim nismo mogli načuditi, in lepote, ki se jih nismo mogli nagledati. Nenačrtovanje se nam je tudi tokrat obrestovalo. Peru nas je presenetil in očaral v tolikšni meri, da je postal druga država na tem potovanju, za katero smo sklenili, da jo v nedorečeni prihodnosti ponovno obiščemo. A ta prihodnost je še daleč, predaleč, da bi o njej razmišljali. Raje smo misli usmerili na deželo, ki je bila tik pred nami, Bolivijo.

213


Petletna Maša, desetletna Sara in njuna starša Sabrina in Davor so zapustili varno zavetje doma, službe in šole ter se za leto dni podali v odkrivanje neznanega sveta. Dva velika nahrbtnika so napolnili z vsem, kar potrebuje štiričlanska družina v enem letu, in odleteli v Azijo. Potovali so prepuščeni usodi, ki jih je 374 dni vodila po šestnajstih državah okrog sveta. Pustolovščina brez potovalnega načrta, brez obveznosti, brez sponzorjev, le družina na poti spoznavanja sveta in sebe.

ISBN 978-961-230-415-7

9 789612 304157


Bračkovi na potovanju - knjiga