Issuu on Google+

ŠTEVILKA124

aqvgust 2012

Citroën klub Slovenije je bil ustanovljen 15. 2. 1992


Spački iz lesa ali Fimo mase Darja Kocjančič GSM: + 386 31 248 483 e mail: darja.kocjancic@lomas.si

In vendar se vrti! Človek bi pomislil, da je recesija... Da nam gre težko. Ampak kot so že Rimljani pogruntali, v težkih cajtih ljudstvo rabi kruha in iger, pa so vsi srečni. Maj in junij sta nas zasula s tolikimi dogodki, da ne štejem več, na koliko srečanjih sem bil, ampak prej, koliko sem jih zamudil. Spet so bili taki vikendi, ko smo lahko izbirali med tremi mini/piknik/ raid srečanji naenkrat. In si rečeš, letos vsaj svetovca ni, aja, vraga, je pa vse ta drugo: Travnik, Banja Luka, Finska 50-ta obletnica, ICCCR, pa še Spačkove počitnice, hej, kdaj bomo pa počivali? Septembra že ne, saj nas že pričakuje Koper, še preden se bomo dvakrat okoli obrnili, pa bomo že v kostanjevih piknikih ... Ne, letos spačkarji prav res ne moremo reči, da imamo krizo. Pa veste kaj? Čeprav je letos moj spaček celo enkrat zakašljal, se še vedno drži in ne dovoli, da bi ga čas povozil. Vztrajno pije tako malo in gre tako dobro, da kljub 44 letom povsem parira modernim avtom. Sramota zanje, kapo dol pred spački.

Reci, piši: Mucy

V tej številki Spaka vam predstavljam še enega velikana avtomobilske zgodovine, ki lahko stoji vštric z Andrejem Citroënom, Lefebvrom, Bertonijem. Govorim seveda o Robertu Opronu, ki je letos slavil 60 let svojega oblikovanja. Pa malo retrospektive letošnjih pomladnih srečanj, potopisi, pa malo perspektive, kaj nas še čaka... Spomnim se, kako je Džepl enkrat rekel, da so bile sanje prvih urednikov, da bi bil Spak en dan revija v slogu Gente Motori... mislim, da smo z vašo pomočjo to že presegli, ker, hej, kaj naj rečem: koliko vas ima na veceju izvod Gente Motorija? Koliko vas ima pa Spaka? Eni imajo na veceju Playboy, spačkarji Haynesov servisni priročnik... Taki smo. To je naš way-of-life in noben nam nič ne more.

Tako kot nekoč Charles De Gaulle z DS-ko, se tudi novi predsednik Francije vozi z DS-om (5 hibrid). Policaji vozijo pred njim v znaku Double Chevron in zgleda da je Franvozom končno uspelo najti povezavo med starimi DS boginjami in novimi DS igračkami: čeprav je bil prvi predsednik z DS-ko Čarli, zdajšnji je pa Francelj, sta obadva Džeka, ker se vozita z Deesko. Zdaj seveda sledi samo še atentat, da vidimo, kako se novi DS Plastique Fantastique Predsednique obnese pod streli strojnic...

3


Tu se zares začne ...

od TAKEGA...

... do TAKEGA

Dva pogleda, ena misel: 2017?

Svetovec 2017 še enkrat v razmislek 2cv Mucy

Slovenski svetovc leta 2017 (razmišlja: Aleš Krajnčan) že več kot

SPAK je glasilo ljubiteljev in voznikov Citroënovih vozil Slovenije, izdaja ga Citroën klub Slovenije. Na www.citroen-klub.si Spaka berite V BARVAAAAAAAH :) Prispevke honoriramo samo po predhodnem dogovoru. Pišite tako, kot ga pijete: zmerno. Podatki v prispevkih so napisani v dobri veri, da so resnični. Aja, še to: prispevkov NE lektoriramo! Spak ni v prosti prodaji in ga prejemajo člani kluba, občasno prilogo Travel With Spak pa po emajlu vsi, ki želijo. 124. številko so krojili: Mucy, Lovro, Bandit, Gaši in drugi :) Odgovorni: Egist Zagoričnik Mucy. Zmeraj. © Logotip SPAK Mladinska Novinarska Šola 2008, Luka Stare © Logotip Easy Mucy 2010 Zoran Smiljanič © Logotip 20 let CKS 2012 Azmir Čvorak

20 let

041 511 626 2cv.ak350@gmail.com

Sam se zelo dobro spomnim svojega prvega svetovca - kot 16-letnemu mulcu se mi je »utrgalo« od pozitivnega vzdušja, gmote starih Citroënov in dobrega žura, ki sem ga doživel v Mariboru... Doživel sem ga kot gost in ne kot organizator. Od takrat sem bil na vsakem Svetovnem srečanju - a takšne pripadnosti klubu, pozitivne energije, in želje po skupnem cilju na vseh svetovcih do Salbrisa nisem začutil... Seveda je sledilo manjše razočaranje, ko so kandidaturo dobili poljski spačkarji - predvsem zaradi izida glasovanja, saj smo dobili zelo veliko glasov... In če pogledamo iz nekega nevtralnega stališča - je bil čas, da so Poljaki dobili srečanje, saj niso izgubili zagona skozi šest let poskušanj in priprav... In tukaj polemizirati o »kuhnji« ali pa »usmiljenju« nima smisla... Leta 2015 gremo na Poljsko! Vsa volunterska energija, ki je bila porabljena za našo kandidaturo v Salbrisu bi šla v nič, če ne bomo poskušali ponovno. Zdaj so temelji trdni, ni treba graditi iz nule... Člani moramo imeti nek skupen cilj, neko vizijo - le to naš klub moralno drži pokonci. Dobljena kandidatura bo nam seveda povzročila kup preglavic in dela - a saj vemo, kakšni smo Slovenci - komaj takrat, ko nam fajn zagusti vemo držati skupaj... To so dokazali leta 1995 in to bomo dokazali leta 2017!

Po Salbrisu - se bo kdo sploh ojunačil delati svetovca? Mi smo bili edini resen kandidat (Poljake, roko na srce, odštejmo, ker nimajo blage veze v kaj se spuščajo - nafehtali so in zdaj jih bojo dobili po pi*ki). Sam nisem prav preveč ZA, saj smo že v Mariboru pošteno fasali, čeprav je bilo srečanje trikrat manjše od današnjih svetovcev. Vendar smo Slovenci za razliko od večine Evropejcev eni redkih, ki naredimo PRAVI žur, ne le kampiranje - čas je, da tem amaterjem nekdo pokaže, kako se dela. Naša predstavitev v Salbrisu je bila izjemna, ampak ne slepimo se - to je bila PREDSTAVITEV. Ali smo bili pripravljeni na SVETOVCA? Že samo pol tako hudega kot Salbris? Je bilo celo dobro, da smo od spačkarjev dobili košarco - da malo premislimo? Če hočemo delat nekaj takega, moramo sesti za mizo in se združiti najmanj s Francijem Kekom, ter videti ali in kako se v Sloveniji sploh še da narediti spačkarskega svetovca. Tako srečanje bi bilo pomemben moralni pospešek za naš podmladek. Pa tudi da popravimo kikse in krivice iz leta 1995. Ali pa raje bledimo in izgubimo vizijo za naprej, če ne poskusimo. Pri morebitnem drugem poskusu pa moramo vedeti, da si samo z dobro predstavo v Španiji ne bomo prislužili zmage. Morajo nas spoznati. Ne le en sam avto na Hrvaškem srečanju, tu pa tam pri Italijanih, avto-dva na Koroškem, peščica na Finskem ... V pripravah na MB'95 smo hodili na velika srečanja po Evropi. Delali na prepoznavnosti. Če hočemo, da nas imajo za kaj več kot Balkančke, se moramo drugače obnašati. Moramo delovati mednarodno. Kdo smo, kaj pomenimo za citroënarski svet. Ste opazili, da se v Britaniji kar naenkrat oglašujejo kot začetnike ICCCR? Kot da Poreča nikoli ni bilo? Koliko vas bo šlo tja in jih postavilo na laž? Ali pa bomo spet začeli kampanjo tako, da bomo naredili novoletno čestitko in jo ne poslali? ... in če ne veste kdo je Franci Kek, se raje nehajmo igrati s tem, ker je Maribor '95 proti današnjim svetovcem navadno igračkanje v peskovniku.

Prispevke pošiljajte sem / Send your articles here: E.Z. Mucy, Golniška 28, SI-4000 Kranj, Sovenia mucy@tele-cable.net etedoron@gmail.com Naslednja številka bo izšla oktobra. Ne čakat! Kaj nas čaka: Red Tent v Salbrisu, cca. 150 folka naenkrat. Obvladali. Maribor '95, 3000 folka, 20 Red Tentov. Preživeli. Salbris: 15.000 folka, 100 Red Tentov...

5


Baby, Kamm Back!

Robert Opron, specialist za ritke Ro Robert R Opron je C i Citroënov nasled n Flaminia Berdnik ttonija o (Traction A Av v Avant, 2CV, DS, A m 6), ki je zaznaAmi m moval Citroënov d e design v zadnjih lettih ih pred PSA-jem. N j Njegova največja z zn n značilnost pri obliCar leta: Robert Opron kovanju je bila odsekana rit avta v slogu Kammback.

2CV Mucy

Prihod v Citroën O Opronovo prvo srečanje s Fa Falminiom Bertonijem je ba baje zgledalo takole: O Opron mu je pokazal svoje skice pri Simci, Bertoni jih je razmetal po tleh in rek rekel, da so ničvredne. b l slike l k in mu rekel, da je njegovo Opron je pobral obnašanje nesprejemljivo. Bertoni je odgovoril, da mu je ratal zanimiv, vendar je Opron siknil nazaj, da ne deli enakih občutkov z njim in odšel. Čez dva tedna je dobil ponudbo za službo v Citroënu. Opron je ostal v Citroënu vse do leta 1975. Vmes je naredil Ami 8, vrtljive luči za DS, naredil je SM,

Zgodnja leta Na umerniški akademiji je študiral slikanje, arhitekturo in kiparstvo. Po začetkih v tovarni sladkorja in nato v letalski industriji, je Opron začel delati leta 1952 za Simco, vmes delal pohištvo za pohištveno oblikovalsko firmo, kjer so ga imenovali za direktorja za oblikovanje. Nato je za Simco naredil futuristični avto Simca Fulgur.

Avto leta 1975 je bil CX. Opron je slavil še leta 1982 z R-9, leta 1985 je bil na drugem mestu z R-25, Citroën pa šele leta 1990 z XM, ki je bil kopija Opronovega SM... In če pomislim, da je bila ena prvih budalaštin PSA, da tega človeka odpustijo... VOSLI, VOSLI, VOSLI!

CX, in GS. Ko so v strahu pred bankrotom združili Peugeot in Citroën, je Opron prvi odletel. Pristal je v Renaultu, kjer je naredil novo Alpine A310, Fuego in R9, Espace, 18, 25... Po Renaultu je kot svetovalec delal še za Fiat do leta 2000.

Citroën se je evropskemu avtu leta poleg treh zmagovalcev približal še leta 1988 z AX (2. mesto), 1992 z ZX (3. mesto), 1994 Xantia (2. mesto), 2003 C3 (3. mesto), 2005 C4 (2. mesto), 2007 C4 Picasso (3. mesto), Kar niti ni švoh ... Letos je ob 60-letnici svojega oblikovanja dobil častno članstvo v SM klubu.

Kammback Zdrava pamet in logika aerodinamike govorita, da je idealna oblika predmeta kaplja. Nemški oblikovalec Wunibald Kamm (1893 – 1966) je raziskoval vrtinčenje zraka pri visokih hitrostih avtomobilov in pogruntal, da bo, če na določeni točki odseka rep avta, zrak še vedno tekel tako, kot da je oblika kaplje zadaj še vedno popolna. Temu se danes reče Kammov efekt in nam je najbolj znan iz modelov Ami 8, GS, CX, pa vse do danes, recimo C4 coupe. Kamm je naredil prvi tak avto na bazi BMW-ja leta 1938 in je imel koeficient 0,25. BMW 328, ki je zmagal leta 1940 na Mille Miglia, je imel aerodinamični koeficient 0,35.

Citroënov prvi evropski avto leta je bil Opronov GS. Na tretje mesto se je takrat uvrstil SM.

Legendarni CX v marsičem še danes nima izzivalca; mnogi mu pravijo 'zadnja prava žaba' ...

6

7


Čilautanje u Tolminki

Nekaj aerodinamičnih Citroënovih vozil: Citroën ECO 2000 (prototip iz leta 1981, predhodnik AX) je imel koeficient 0,22, AX 0,31, Opronovi 'otroci' SM 0,26, Citroën GS 0,31, CX 0,34-0,36. Za primerjavo, spaček ima koeficient 0,51, medtem ko ima Ami 8 s kammovo ritjo 'le' 0,4 za Berline in 0,43 za Break. Torej ni vse v špičastem nosu. Dyane ima recimo rahlo nakazano kamm rit in koeficient 0,41. Bertonijeva DS z značilno Lefebvrovo ošiljeno ritjo in maksimalno špičastim nosom je imela 'le' 0,36. Kammovi riti C4 coupe in XM si delita 0,28. Avtomobili, za katere si samo mislite, da so zadnji krik aerodinamičnih količnikov:. Lotus Seven 0,65-0,75, Dodge Viper 0,45, Ford Mustang Fastback 0,44, Lamborghini Countach 0,42, Triumph Spitfire 0,42-0,39, Ferrari F50 0,372, Ferrari Testarossa 0,36, Tesla roadster 0,35, Ferrari 360 Modena, Ferrari F40, F430 F1 0,34… Avtomobili, ki SO zadnji krik aerodinamike: Tatra 77A letnik 1935 0,212 (kaplja), Tesla S letnik 2012 0,24, Toyota Prius 0,25, Honda Insight 0,25, Audi A2 0,28; razen Tatre imajo vsi našteti odsekane riti. Seveda so avtomobili, ki imajo koeficient še manjši, vendar gre le za prototipe, na primer omenjeni Citroën ECO 2000 (0,22), Volkswagen XL1 (0,186), Urbee (0,146), Vse do Nune, avtomobila na sončni pogon, s koeficientom 0,07. Nuna nima

Čestitka za junijca

odsekane riti, prej zgleda kot kaplja pri 1000 km/h. Aerodinamika je zelo pomembna stvar. To se najbolje vidi, če imaš priložnost voziti različne avte po enakih cestah. Na primer, na avtocesti proti morju, ko prisopihaš za Razdrtim na vrh senožeškega klanca, vrzi v prosti tek in primerjaj hitrosti. Recimo: 2CV – 90 km/h (močno odvisno od vetra), C3 120+ km/h, CX 130 km/h, Saab 93 (količnik 0,28) čez 150 km/h – sem moral zavirat, ker je že postalo nevarno. Kako uspešna je kammova rit, pove podatek, da je CX 2,5D brez težav kruzal 100 km/h s porabo med 5 in 6 litri na sto, saab 2,2 TD, ki sem ga testiral, s še enkrat več konji, pa prav toliko pri 30 km/h več.

Za večino Slovencev velja, da je preizkus moškosti, če se upaš vreči v ledeno mrzlo Sočo. Za Tmince to ne velja. Zanje je preizkus moškosti Tminka. Sem se tudi sam moral preizkusit, če me je dovolj v hlačah za enega poštenega Tolminca, ma ni zneslo. Stopil sem v vodo in šlo je tako: mrzlo mrzloo mrzlooo av av av av AU AU DOST in sem bil šele do kolen v vodi, a je mojo tolminskost že čist not potegnilo in jo zreduciralo na ničlo. Kaj šele, da bi se cel vrgel v vodo. Ni šans. Še danes bi cvilil v visokem C-ju ...

Pohvale Kamp je bil tokrat zares kamp, celo z elektriko za ta razvajene s kamperji. Otroški program je bil zelo zanimiv (glej zadnjo platnico) in je proizvedel cel kup čudovitih kreacij. Italijanski gostje z gramofonom in žurerskim aranžmajem plat, ki so v tistem čošku za Četkotovim pujsem naredili tanajvečji žur. Zelo pestra

udeležba, veliko starih spačkarskih legend, s katerimi se redko srečamo. Veseli smo bili srbskih in hrvaških prijateljev, vsekakor pa bo treba v prihodnje, če se hočemo uveljaviti na mednarodni sceni, privabiti vsaj še Madžare in Avstrijce.

Vročina kar ne popusti! Mater... Sva se danc z mojo hčero prvič po dvorišču gor pa dol mal z Dolly peljala. Pridno jé da bo lahko kmalu sedela na prvem zicu v naši Dollyki

Za 1.maja v Lanterni je bil še v trebuhu, sedaj je že najin ponos. DAVID SKOBIR 14.6.2012, 3090/47, mama Anita, ata Franjo iz Koroške.

foto & fotr meseca: Anthony

8

2CV Mucy

9


Sobotno jutro - A boš Jupi? - Ne ... hm ... Kaj pa je pri vas Jupi? - To je JUtranje PIvo. - Ah. Pri nas pa zjutraj pijemo kofe z mlekcem. - ??? Kaj pa je to? - Ja, Jegermajster pa ouzo. - $%&#* ... Sej lhk ti pa natočm mrzu kafe pa trpinouc not.

Graja 'Sponzoruša bez sponzora', kakor so to opisali Srbski prijatelji. Baje, da je bila to neka Vanja Kuštrin; s katastrofalnim nastopom. Najprej smo mislili, da so karaoke, nato da je parodija in nalašč fuša, potem pa, ko se je nekdo po nesreči premaknil, in je začela vpiti TO! SUPER STE! WUU HOP! HOP! Holy, sh*t, samo spačkarski potrpežljivosti in toleranci do vsakovrstne drugačno-

sti se ima za zahvalit, da ni s tistim svojim cigumigu laptopom vred končala v Tolminki. S kakšno zelo težko skalo okoli vratu. Požela pa je huronski aplavz, stoječe ovacije in vsesplošno žuriranje tisti trenutek, ko je najavila, da je njen nastop zaključen. Žur se je lahko začel. Škoda le, da nam je uničila pol sobote, program srečanja, obrnila želodce pri večerji, načela bobniče in ubila zadnje upanje, da bi slovenska estrada KDAJ bila za rabo. Ampak graja ne gre na njo, saj se očitno ni zavedala, kako obupna je, torej je sama pri sebi bila prav imenitna. Graja gre na lastnika kampa, ki je sploh dovolil, da se na zasebno prireditev štulijo lokalci s svojimi proslavami - kot da od nas ni dobil dovolj denarja. Morda bi Goričani morali tudi

10

malo bolj rigozorno ukrepati. Vse pohvale pa dolomitskim spačkarjem z gramofonom, ki je uspel preglasiti neubrano dretje, čeprav je na trenutke vse skup bilo enostavno PREVEČ ZVOKA.

Popolno sranje: To, da je nek kreten Thieriju tik pred srečanjem ubil psa, ki smo ga vsi ljubkovalno klicali Lomax. Mislim, da je bil Lucky. Izrekam sožalje in obenem se počutim zelo osramočenega, da pripadam narodu, katerega genetski del so tudi taki poblazneli pavijani. Sramota za nas Slovence. Prav rad bi izvedel ime tega kretena in njegovo dejanje objavil v vseh medijih, kar jih lahko še potegnem iz svojih novinarskih zvez... Teh pa ni malo.

11


Srečanje na Travniku

Foto&text: Bandit

biti precej zanimivo… Torej, zadeva je na pravi poti in vse čestitke organizatorjem. Tisti, ki smo bili, smo neizmerno uživali, ostalim pa je lahko le žal, tako da za naslednje leto dobro premislite… Mi ga že komaj čakamo! Prisotni avtomobili: 4x Dyane 3x Spaček 2x Pujs 1x Ami 2x Xara 1x C2 Ekipa: 26 ljudi ter 1 pes iz 5 sekcij

celo vojsko. vojsko Ampak! Smo se letos bolje organiziraorganizira li kot lani. No, ne vem ali smo se bolje organizirali, ali smo več jedli? Mislim, da bo držalo tisto slednje. V nedeljo ni, za razliko od prejšnjih let, ostala omembe vredna količina hrane. Ostal je le kak plato piva, ki pa ne bo dolgo tam . Z letošnjim letom je srečanje prestopilo prag piknika, saj so se prvič tradicionalno odvijale tudi igre za odrasle. Ne vem, ali se med igre šteje le streljanje z zračno puško, ali tudi gradnja kopališča, kakorkoli, Idrijca je imela prijetnih 17°C in kaj je lepšega kot se malo ofrišat?!? Večina se jih je kopala, za otroke nismo več vedeli ali jim je že zrasla plavalna kožica med prsti, nekateri pa smo le malo namočili noge. Za naslednje leto je v planu tudi krajši raid po okoliških lokalnih cestah, kar zna

Senca pod drevesi, mrzla reka, hladno pivo, super družba... Sanjski kraj za preživetje brezskrbnega vikenda, ko temperatura presega 35°C. Poleg tega pa lahko šotor postaviš med košata drevesa in spanec mirno potegneš do 9:30 ure, brez da se skuhaš v šotoru. To je srečanje na Travniku! Pa ne v Bosni… Mislim, da ga ni spačkarja, ki ne bi vsaj slišal za ta piknik. Srečanje, ki se je pred nekaj leti zgodilo iz čistega dolgčasa in želji po druženju s spačkarskimi kolegi, je postalo že tradicionalno. Vsako leto je večje, predvsem pa medsekcijsko. Ne bom se čudil, če bom naslednje leto v Spaku zasledil uraden datum srečanja. Ker je na pikniku pravilo, da seboj prinesi samo kar misliš pojest in popiti, se rado zgodi, da se jedače in pijače kar naenkrat nabere za

12

Še nekaj predlogov za izlet v Posočje Lovro Novinšek Tudi konec letošnjega junija sem se z žabo, sedaj že tradicionalno, odpeljal na izlet v Posočje. Konec junija je po mojem tudi najbolj primeren termin, ker ni gužve, ni prevroče, pa še vode je dovolj, da se vidijo vsi slapovi v vsej svoji lepoti. Letos sem imel v planu ogled hriba Mengore, Tolminskih in Koseških korit ter slapu Virje. Prve tri destinacije vam vsaka posebej vzamejo približno po 2 uri, slap Virje pa kako urico. Mengore je zgodovinsko zanimiv hrib, na vrhu katerega stoji simpatična cerkvica, ima pa tudi lep razgled proti zahodu. Hrib je zanimiv za lep senčni sprehod, sploh pa za ljubitelje zgodovine na temo prve svetovne vojne. Prepreden je namreč z veliko ostankov strelskih jarkov, kavern, topniških položajev itd. Izhodišče najdete tako, da v Kraju Most na Soči zavijete v smeri Nove Gorice in po kakih 2 km boste na vrhu klanca desno opazili tablo, ki vas usmeri na parkirišče. Večja tabla pred parkiriščem vas usmeri na levo krajšo in desno daljšo pot. Jaz sem izbral levo, ki je prav mamljivo zavijala v senčni gozd. Kmalu so se pojavili ostanki vojaških položajev, predvsem štabnih in

topniških, tudi prostor za vodohram so imeli. Če vas zanima bolj podrobno raziskovanje, vam priporočam, da vzamete s seboj baterijsko svetilko. Pot je zelo dobro speljana, tako da obhodite večji del položajev, nekateri so vklesani v zelo strmo skalo. Na bolj izpostavljenih mestih je pot zavarovana z ograjo. Pot vas bo vodila tudi skozi vojaški rov. Na srečo je kratek in ga lahko prehodite tudi brez pomoči svetilke. Ker je vse precej zaraščeno, dostikrat vse na prvi pogled deluje, kot običajen gozd. Ko pa se ustaviš in začneš opazovati, pa se ti

13


saj lahko s hudičevega mostu že na začetku poti vidite, kaj si boste ogledali. Poleg tega boste pot zaključili po lepi senčni stezici, namesto po asfaltu, pa še malo daljši vzpon na sončni strani vam bo prihranjen. Tam je tudi Dantejeva jama, vendar se do nje splača iti le, če greste na voden ogled, saj je drugače zaklenjena. Po ljudskem izročilu naj bi tam nekoč Dante dobil navdih za pekel v Božanski komediji. Malo naprej od hudičevega mostu se od ceste odcepi steza proti koritom, ki se po nekaj metrih spet razcepi. Levo se zavije proti koritom Zadlaščice, kjer se po prijetni potki sprehodite do Medvedove glave. To je skala, ki se je nekoč zagozdila med steni soteske in tvori nekakšen naravni most. Iz soteske Zadlaščice se nato vrnete na razcep in se spustite do sotočja Zadlaščice in Tolminke, ki se

kar naenkrat začnejo razkrivati sledi vojaških položajev. Tu leži kos lepega portala, tam so skale zložene v mitralješko gnezdo itd. Res zanimivo za videti. Tolminska korita se vam res splača videti, res so paša za oči. Ob nakupu vstopnic boste dobili tudi zemljevid, kaj se splača videti. Poleg tega pot spet večinoma poteka v senci. Nasploh se mi zdi, da večina poti po Posočju poteka po senčki, tako da si lahko izlete privoščite tudi v bolj vročem vremenu - pravzaprav je takrat še najbolje, vas vsaj zeblo ne

ridu zavijete proti Soči, zapeljete čez Napoleonov most in takoj nato zavijete levo navzgor proti vasi Drežnica. Izhodišče ture je v vasi Koseč, malo nad Drežnico. Več o koritih in tudi ostalih zanimivih krajih v P Posočju izveste na: www.dolina-soce.com . Jaz potem nisem več utegnil obiskati teh korit v Koseču sem namreč srečal oz. spoznal tudi zagrizzenega citroenarja Simona, ki me je povabil, da ssem lahko parkiral na njegovi parceli. Padla je debbata o žabi, nato o dveh spačkih, ki jih ravno obnavvljata z bratom, nato pa me je Simon gostoljubno ppovabil še k sebi domov. Tam mi je razkazal res h hudo zbirko ostalin iz 1. svetovne vojne. Med ogledom zbirke mi je seveda ponudil tudi vvino in njegovo žganje. Simon namreč ljubiteljsko kkuha različne vrste – res najboljšega žganja, kar ssem jih kdaj poskusil. Uporablja tudi različne kkombinacije starih in novejših receptov oz. sort ssadja. Že vohati to žganje je pravi užitek. Iz kozarč-

bo, vroče pa vam večinoma tudi ne bo. Prijazna bo, blagajničarka na vhodu do korit mi je svetovala, naj se na obhod odpravim po obratni smeri od označene, torej najprej po asfaltni cestici čez hudičev most in šele nato do korit. Kot zanimivost: omenjeni hudičev most je star že dobrih 100 let. Nasvet blag ajničarke se splača upoštevati, h j 60 m podd hudičevim h dič i mostom, t kt nahaja katerega se delno tudi vidi. Sotočje je s 180 m nadmorske višine tudi najnižja in skoraj najjužnejša točka Triglavskega narodnega parka. Nato se po lepo speljani stezici ob vodi napotite še do termalnega izvira Tolminke. Seveda se voda iz termalnega izvira meša s hladno vodo iz drugih bližnjih izvirov, tako da ne pričakujte kake tople vode. Je pa voda tako zelo bistra, da se že od daleč vidi prav vsak kamenček v njej. Nato se vrnete do sotočja in se po lepi senčni stezici vzpnete nazaj do izhodišča. Koseška korita so dokaj neznana, tudi smerokazov ob glavni cesti ni. Korita se nahajajo pri vasi Koseč malo naprej od Drežnice. Pot ob koritih je prav tako krožna. Do tam pridete tako, da v Koba-

14

15


4. ŽENSKI PIKNIK SKC - DAMSKI Piknik

ka hruškovega žganja je na primer vela prava eksplozija arome različnih hrušk. Po mojem sem vsaj pet minut z guštom ovohaval tisto žganje, preden sem ga spil. Pa okus... ojoj, to morate obvezno probati. Kadar boste šli v Posočje, se vam res splača zaviti v Koseč h Simonu Rutarju in kupiti njegovo žganje – prav hvaležni mi boste za to informacijo, ko ga boste pili. Simona dobite na telefonsko cifro: 041-341-107 oz. na naslovu Koseč 3a. Simon je res zelo prijazen in gostoljuben mož, saj si je vzel celo čas za to, da mi je pokazal še simpatičen kotiček z lepimi slapovi. Tam se lahko tudi kopate, voda ima namreč ravno pravo temperaturo. Do omenjenih slapov pridete tako, da malo pred Kosečem zavijete levo po klančku navgor, parkirate pri mali hidroelektrarni (vendar ne preblizu le-te, da ne bo avto v napoto) in se peš odpravite še kakih 100 metrov po klancu naprej.

16.6.-17.6.2012

Po mojem se že za Koseška korita splača narediti samostojen izlet. Najprej se odpravite na pohod ob Koseških koritih, nato pa se greste še osvežit na prej omenjeni kotiček s slapom, kjer se lepo odpočijete v senčki, po možnosti ob steklenici res odličnega žganja, ki ste ga spotoma kupili pri Simonu. Aja, če greste v Posočje za več dni, lahko tudi prespite v hiši Simonovega tasta za res zelo ugodno ceno, po mojem ceneje, kot kjer koli drugod. Do slapu Virje se pripeljete tako, da v centru Bovca zavijete levo v klanec navzgor, mimo cerkve, v smeri vasice Plužna. Cesta se najprej vzpenja, nato pa se spusti proti Plužni. Vožnja traja par minut, zato se ne ustrašit ozke ceste in kar pogumno naprej. V Plužni boste spet zavili desno v klanec navzgor. Na vrhu klanca se začne še ožja betonska cestica, ki se spusti do table za slap Virje. Tam je tudi nekaj prostora za parkiranje. Od tam vas še čaka 5 minut hoje po potki navzdol. Slap je res lep, tudi v okolici vlada čudovit mir. Predlagam, da greste tja zgodaj zvečer, ko zaradi pojemajoče svetlobe pride do izraza čudovita zelena barva rastlinja, ki obrašča skalo, čez katero v dveh pramenih teče slap, in čudovita zelena barva vode. Če se od parkirišča peš po betonski cesti spustite še do mostu in zavijete po poti levo v hrib, boste prišli še do idiličnega vodnega zajetja ob mali hidroelektrarni, ki je prav tako vredno ogleda. Z obiskom slapu Virje sem zaključil izlet in se čez Vršič odpeljal nazaj proti Vrhniki. Vsekakor vam še enkrat priporočam obisk Posočja, mogoče se kdaj celo srečamo tam.

Pozdravljeni ekipa! Za člane 10% popusta www.voza.si www.voza.si/sl/2cv Boštjan Miklavčič VOZA d.o.o. KOPER Poljane 10 6276 POBEGI SLOVENIJA phone: ++386 5 6621406 telefax: ++386 5 6621408 mobile: ++386 51 306699 e-mail: bostjan@voza.si 16

Destinacija: Bizeljsko Lokacija: Bizeljska hiška z vinodgradom v okolici – prelepa in zelo uporabna za različne namene

ččiš. iš. No in odločitev je padla že ob pripravah na dogodek, zato je ves čar ob tem v pravi logistiki in srečnih uporabnicah različnih novih pripomočkov, šminka in ostalega dragocenega ali pa zaželenega.

Izpod peresa: ALENKE iz Ljubljane - alias Žakline (gostja in posvojenka Goričank)

Med pripravami na srečanje je stekel tudi dogovor o poteku vožnje, saj veste, katera bo vozila prva, druga, in katera zadnja. In glej ga zlomka - zmagala sem – baje zaradi dovolj dolgih nog, če pa mene vprašate pa zaradi veeeelikega poguma in neustrašnega duha. Zato na začetku samo še preverim ali bolje preverim - kje je sklopka, bremza,…….. u a to je pa ročna – in razmišljam kdaj jo rabim…odklop….res.

=> psevdonim dobila po prestani vožnji v Citroenovi lepotici, kovinsko modre barve (Perotova Žaba) in podobnosti s Kennedy-evimi;

Težko pričakovan potep ob koncu tedna se je zares pričel na Tržnici pri Bizi-ju, ki se ženski družbi nikoli ne odreče in se ji tudi ne more, saj mu zasedejo vsaj polovico lokala, če ne še več. Sledi obvezno razdeljevanje uporabnih rekvizitov, ki jih nikoli ne potrebuješ, če se za njih načrtno ne odlo-

Po jutranji kavici in klepetu se prične zares. Tri gracije: Breda, Mateja in moja malenkost se odpelljemo iz parkinga novim doživetjem naproti. Avto jje lep, najlepši in sploh prekrasen v sončnem jutru, pprave barve in ženske oblike. Skoraj tako kot njeggove sopotnice, ki vlečejo poglede kar same od sebe iin nič ni potrebno narediti za to, da je tako. Nekaj ččasa peljem kot v krču, ker pazim na vse tisto, kar n ni potrebno in niti ne opazim vsega kar opazita m moji sopotnici. Hitro se prilagodim in uživam v vvožnji ter preverjam pri obeh, če me občutki ne vvarajo. Sedim v avtu, ki me spominja na moje ootroštvo in ne morem verjeti, da ga celo šofiram… uuh.

17


Joške naprej…. Še nekaj časa bomo ble fine dokler ne spijemo liter al dva. Potem vsa ta finost hitro nas mine, če komu smo grozne, naj bo doma. Joške naprej…… Joške naprej pa se nasmej mal se ozri če normalna si.«

Peljemo se po avtocesti in po »natančnih« Marinkinih navodilih. Končno, seveda po daljši poti in ker smo tako hotele, pripeljemo na cilj. Po pričakovanju nas pričaka manjša skupinica veselih in razposajenih dam, v vlogi organizatork in nam postreže s samimi dobrotami. Med njimi je sigurno kraljeval »štajerski kaviar«. Če ne veste kakšen je, vprašajte naše dame. Ob prihodu sledi obvezen del: prijava, degustiranje in čez določen čas urejanje z uporabnimi rekviziti, ki jih lahko koristno uporabite tudi kasneje in ob različnih priložnostih, kot npr. za na morje, za maškare, za jubilejna praznovanja 50-60-70-80100-120 itn letnic, ki se jih hočeš nočeš ženske v najlepših letih vedno z veseljem udeležijo. Kmalu se skupinica poveča tudi z damami s Kopra, ki so pripravile tudi kratek in originalen program. Med drugim so nas presenetile z luštno pesmico: na katero melodijo so jo zapele boste zagotovo ugotovili sami)……

ka, ki vsem velikim in malim mojstricam pove marsikaj zanimivega. Na koncu nas še malo potestira, da je stvar bolj resna. Za zaslužena prva mesta so sledile tudi nagrade, ki so bile podeljene, ko je že sijala luna.

smo jih zabeležile s fotoaparati (z večimi). Kazale jih bomo svojim naslednikom in našim »fenom« pa še komu, ki si bo to zaslužil. Ob pisanju članka mi misli uhajajo na naslednje srečanje in na novo lokacijo. In, če se ne motim je to Prlekija, ki slovi po marsičem daleč naokoli. In me že komaj čakamo.

Dan se je prevesil v razposajeno druženje, ki je skupaj s posebno postrežbo in z zelo okusno večerjo poskrbel za dober zaključek dneva pozno v noč in v zgodnje jutro.

Srečno na cesti in izven nje – vsem!

Nov dan nas je pričakal še lepši kot prejšnji, svež in prijeten. Imele smo čas, da se odpočijemo od preživetega, za pogovor, za slovo in še kaj, predno se počasi ne odpravimo proti domu. Na srečanju in na poti domov je nastalo veliko lepih trenutkov, ki

Žakline P.S. Posebna zahvala sledi Bredi za zaupanje, obema (Bredi in Mateji) za strpnost in meni za hrabrost. HVALA!

Električna diana se dobro drži Pismo Ulricha Schmida iz Nove Zelandije

BUMPER 30TH BIRTHDAY ISSUE

Po uvodnem pozdravu na začetku sledi obvezno fotografiranje z vsem kar pade na pamet in je luštno. Nato je sledilo zelo okusno in domače kosilo ter kratek program zunanjega sodelavca z jogo smeha. Revež programa ni niti dobro začel, kaj šele končal. Razposajene, zadovoljne in pričakovanja polne dame seveda ne potrebujejo posebnega programa za smeh, uživanje ipd.

»Dame iz Kopra smo se pripeljale, vozile do tu smo se kar nekaj ur. Smo se nasmejale, kozle kazale, glavno pa je, da prišle smo na žur.

Predvsem pa smo nestrpno pričakovale in se vse veselile osrednjega dela srečanja, ki so nam ga pripravljale dame iz štajerskega konca in se mu reče »motoroznanstvo« ali nekaj podobnega. Na sredini travnika je stal spak, ki je štel že nekaj dostojnih let. Če vprašate mene, je tudi doživel marsikaj in je sedaj komaj čakal na nežne ženske ročice, ki bodo šarile po njegovem drobovju. Besedo in pravo malo tekmovanje prevzame v svoje roke Marin-

Joške naprej, petke poglej mal se ozri če ti kdo sledi. Vse za zabavo bomo trpele, Žulje pa mraz in puljenje dlak. Čeprav nismo slavne, smo pa zabavne, Kdor z nami si upa je pravi junak.

18

Upam, da se imate pri vas fino in uživate v življenju 'tam zgor'. Dijana je ravno prevozila 16.000 km na elektriko, ni slabo za star avto na štrom! Dijani sem moral popraviti menjalnik - sem naročil novega iz Belgije, pa ni bil za nikamor. Zdaj sem že skoraj specialist za menjalnike! Hvala za tisti intervju o moji diani. Navdihnil je mnoge ljudi pri nas in so začeli gledati drugače na to, kako se prevažajo naokoli. Pravkar sem iz Kanade dobil veternico, zdaj jo bom sestavil in vgradil na steber. Prilagam naslovko časopisa, kjer je bila v obliki članka ponatisnjena knjižica o električni diani, ki

smo jo naredili pred letoma. Opomba uredništva: omenjeni časopis na voljo kot pdf. etedoron@ gmail.com Malo je hecno, ker je urednik pobrkal imena z emaili, ampak ni panike.

ReNew

e ReN

Ed er crib details subs 7 for

Technology for a sustainable future

ply page s ap See ndition Co

Portable home for under $50,000!

Meet Solar Dyane —the DIY electric car Household geothermal heating guide Bonus fold-out timeline Recycled portable home. Pg 34

Issue 112 Jul-Sept 2010 AU$7.95 (inc gst) NZ$8.15

DIY solar pet kennel

Affordable 9-star home

Stvari se premikajo Evropska okoljevarstvena agencija (EEA) poroča o 3,3% zmanjšanju izpustov zpusto CO2 pri no novih ih aavtih tih v Evropi (12,8 mio. prodanih). Zmanjšanje gre na račun večjega števila dizlov, ki so svoj delež na trgu povečali skoraj za 10%. Svoje je pripevala tudi boljša tehnologija in zahteve kupcev po ekološkosti. Električnih avtov je bilo lani prodanih samo 8.700, sliši se malo, vendar je to desetkrat več, kot v letu 2010. Če bo ta trend rastel, bodo električni avti kmalu zavzemali zelo pomemben kos tržišča.

19

ew

! In th lar WIN wards Soprize


Bogastvo! Just a few words about the club meeting in Prlekija, Slovenia. As luck would have it, this meeting coincided with visiting my daughter. An old friend invited us along and as I had been to a few of these meetings and wanted to do some camping, it seemed the stars had aligned. What can I say about this event? What a place for kids both young and old. To relax as a parent and watch them be kids, running here and there, playing games, examining the world around them. And what a beautiful world it was; set in a green field beside an old farm-house and barn so full of character. Nothing to worry about because all the details were taken care of wonderfully by a loose team of friends. Food, drink, shelter aplenty! Oh, that's right, the big kids. We also got to run around, play with our toys, drink sugary drinks and stay up late dancing and listening to music! Talk philosophy and chew the fat. Bogastvo! Can I please say

Scott Kemp

thank you to everyone who made this possible. All the people who shared, and »share« is an important word. I really can't think of something that could bring people together like that. Many nationalities and people from such different backgrounds love this French car, in all its variations. I have a feeling that a sociologist could go on forever, true socialism, looking out for everyone, even for the tired Austrian who had fallen asleep in his seat. Perhaps this was the true kingdom of Southern Slavs. It was a lot of fun and thanks to everyone who made that weekend a truly memorable one. Lots of love, Scott Kemp (Pravi Prlek iz Avstralije)

20

Zahvaljujemo se generalnemu sponzorju 11. Hidroraida: Flamin Holding - Avto City d.o.o., na koncu ptujske desno Zahvaljujemo se tudi vsem sponzorjem srečanja: - Radenska d.d. - Jeruzalem Ormož - Mitra Ljutomer - Mesoizdelki Žerak iz Podlehnika - Aniso Maribor

21


Statistika in priznanja Sr Srečanja se je udeležilo 109 vozil: 105 citro roënov in 4 necitroëni. Zbralo se je 228 ljudi: 17 171 iz Slovenije in 57 iz tujine.Največ je bilo vo vozil BX (14), sledijo 2CV (13), C5 (10), Xa Xantia (8),Dyane (8), itd. Iz kluba je bila od sek sekcij najbolje zastopana sekcija Brežice (8 vo vozil, 11 ljudi), sledita sekcija Vrhnika (7, 16) in sekcija Maribor (6, 10). Samega raida v so soboto se je udeležilo natančno 80 vozil. “M “Mister Hidraulicus 2012” je Aleš Ažman iz sek sekcije Radovljica. Po Pokal za najlepši avto je prejel Vojc Rutar (se (sekcija Gorica) za njegov XM exclusive, l. 19 1998. N Najdaljša pot do srečanja: Christian Roulin iz Š Švice je s svojim GSA Break Special naredil n natančno 1114 km do kraja srečanja (vozil se je vso n cca 14 ur). noč,

22


Račke po nemško* Prelom junija v julij je letos postregel s srečanjem, ki se je odvijalo nekaj deset kilometrov od slovenske meje. 2CV klub K‘antn iz avstrijske Koroške je namreč organiziral že tradicionalno srečanje v okolici Baškega jezera (Faaker See). Udeležencev iz Slovenije letos ni manjkalo, nekateri med njimi so bili celo tekmovalno razpoloženi. Pravijo, da je dobro, če se človek vsake toliko ozre okoli sebe in dejansko vidi, kaj se okoli njega dogaja. Kako živa je avstrijska scena srečanj 2CV, lahko vsako leto preverimo na srečanju ob jezeru Faaker See (v neposredni bližini mesta Villach). Omenjeno srečanje velja za enega z najpestrejšim programom, saj se organizator Sigi Wacker s svojo ekipo vedno znova potrudi za res pestre igre ob raidu okoli jezera. Tudi letos ni bilo nič drugače. Srečanja se je udeležilo okoli 120 Citroenovih vozil in nekajkrat toliko ljubiteljev starodobnikov. Slovenci smo se domačinom priključili v soboto, 30. junija, ko je na sporedu krožna vožnja okoli Baškega jezera z zanimivimi postanki. Barve Slovenije in foruma Citroenar.eu sta tokrat zastopali dve ekipi. S številko 102 na odbijaču svetlomodrega spačka sta točke nabirala voznik Miran Varga in vsestranski prijatelj Alois Mlinar (Avstrijcem bomo pač odpustili manjše nepoznavanje naših imen), medtem ko sta se v rumeni atrakciji, trikolesniku Lo-max z 2CV srčkom, za točke potegovala Vinko Hebec - Lomi in njegova življenjska sopotnica Tina. Kot zanimivost velja omeniti, da se je ekipa s številko 102 v boj podala s povsem novim spačkom (na poti na raid je obrnil števec na 00000 km). Prav zanimive igre so tiste, ki vsako leto pritegnejo veliko število udeležencev, da se udeležijo raida okoli jezera. Da je prekaljeni maček Sigi letos pripravil še posebej zahteven program, je pričala že prva igra, v kateri so morali igralci v dveh minutah z majhnim kavljem obkrožiti razvejano žičnato shemo (velikosti 3 x 2 m). Dotiki ali pretečen čas so seveda šteli kot odbitki točk. Slovenski ekipi sta nalogo, ki je dodobra razvejala karavano spačkov, dian, žab in drugih Citroenovih vozil, odpravili z odliko, brez kazenskih odbitkov. Po krajši vo vožnji z odpr prto streho, ki je Aleš

24

Miran Varga

kar ni mogel prehvaliti, do manjše cerkvice nas je na zelenici pričakala nova naloga. Igra je bila na pogled otročje lahka, a je praksa kaj hitro pokazala, da temu ni tako. Metanje žogic iz lončka v lonček in nato še v obroč je terjalo nekaj napak in izgube točk. Kot da so se Slovencem v ključnih trenutkih zatresle roke. Vsaka podobnost s košarkarsko reprezentanco omenjene države je zgolj naključna. Ali pa tudi ne. Sledila je vožnja do prizorišča VW srečanja, kjer je na veliki zelenici kraljeval kamnit kip prevoznega sredstva po imenu Golf. Nanj se kaj dosti nismo ozirali, saj je lisjak Wacker na bližnjem pomolu pripravil eno fizično bolj zahtevnih iger. Kot bi bil pod vplivom bližnjega tekmovanja Iron Man, saj smo morali udeleženci najprej v otroškem čolničku v omejenem času odveslati do sosednjega pomola, tam pobrati tri naključno izbrane račke in se vrniti nazaj na start, ker nas je pričakal prav poseben kviz – o avstrijskih registrskih označbah tablic. Alois je sprva vse spremljal v smehu, a pekoče sonce in zaporedni neuspehi tekmovalcev so mu na čelo (in druge dele telesa) privabili veliko potu. A ker sta slovenska tekmovalca že slišala za Petra Kauzerja in ga kdaj videla tudi na delu, sta nalogo opravila z odliko, »selektor« pa je nato spesnil nekaj prav posrečenih rim. Takole se berejo: »Tretja igra zahtevna zelo, ampak za nas nič ni težko. Najprej s čolnom po race, potem pa uganit avstrijske registrske oznake ... Ni zime, ni vode, glej glej slovenske junake! Kot, da Avstrijci smo po rodu, domačim najbrž ni bilo po godu. Dvorjan pobral je pike vse, Vinko zaostal le za eno ali dve ... « Komaj je evforija dobro polegla, že je sledila vožnja v središče ob jezeru, kjer nas je pričakala igra velikega mikada. Aleš, pardon Alois, motiviran s podobo velikih slanih bobi palčk, seveda ničesar ni prepustil naključju, pa tudi Vinko ni želel zaostajati. Prizorišče smo zopet zapustili s polno bero točk. Veliko parkirišče v bližini mesta Faak Am See je * Nemci in Avstrijci spačku pravijo »Ente«, kar v prevodu pomeni raca.

po poskrbelo za veliki fin nale. Ob prihodu na nas je pričakal zani nimiv polkrožni po poligon, sestavljen iz stožcev. Le kaj im ima Sigi tokrat za br bregom, so se sp spraševali vsi udelež leženci, videti je bil na namreč otročje lah k Oh, Oh kako k k se človek čl k lahko l hk zmoti. Vsak voznik je hek. dobil na nos trdno zatemnjena smučarska očala, bolje rečeno – dobil je temo na oči. Tako je moral povsem zaupati napotkom sovoznika, ki ga je usmerjal. Cilj pa je bil prevoziti poligon in ohraniti jajce celo. Kakšno jajce vendar, povprašate?! Ha, organizatorji so vsakemu avtomobilu na odbijač namestili majhen krožnik z jajcem, ki je moralo ostati celo, če nismo želeli kazenskih točk. Fraza »zašvical fułł« pravzaprav le približno opiše takratne občutke. A veliki finale je bil šele pred vrati – naloga pa prezahtevna za praktično vse ekipe. Umetno slepi voznik naj bi ob pomoči sovoznika s prednjo desno gumo zapeljal na prerezano teniško žogico in na njej ustavil. »Malo morgen.« Nak, ni šlo. Tekmovanja je bilo konec, udeleženci pa smo imeli na voljo še nekaj uric do večerne zabave in razglasitve rezultatov. Precej udeležencev je oba večera preživelo v bližnjem kampu (beri: čez cesto) Camping Arneitz, ki vsaj po naših izkušnjah sodi v sam vrh kampov ob Baškem jezeru in tudi na splošno. Urejena mesta za vozila in sanitarije ter sprejemnica si zaslužijo le eno oceno – odlično, spačkarskemu žepu prijazne pa so bile tudi cene. Prijetne sence pod visokimi drevesi so poskrbele za hladne glave udeležencev in pločevine, komur pa poletna sapica ni bila po volji, se je lahko hitro ohladil v samem jezeru. Tudi jezero si zasluži same pohvale za izredno urejeno okolico in čisto vodo ter nenadležno živalsko spremstvo (opaziti je predvsem race in ribe). Obe ekipi foruma Citroenar.eu sta se kmalu po koncu tekmovanja odločili za sladkovodno ohladitev, ki je še kako prijala. Lakotnika Aleš in Vinko sta se sicer precej hitro pobrala iz vode s tehtnim izgovorom, češ , da je počasi že čas za pošten obed. Na vrsti naj bi bili pravi makaroni. A saj vemo, kaj se zgodi takrat, ko je v kuhinji preveč kuharjev. Moža s kuharskim

znanjem sta najprej složno ugotovila, da med opremo treh vozil ni primernega lonca za kuho. Nič ne de, obisk bližnje trgovine in pest evrov so poskrbeli, da se je pred nami znašel pravi velikan z oznako »rostfrei«. In ko se je tako Aleš že veselo gladil po svojem trebuhu, je nastopila naslednja težava. Aktivacija plinske bombe ni uspela in po delu kampa je dišalo po svežem plinu. Nič hujšega, smo pripravljeni, imamo rezervo. A glej ga zlomka, ta ima danes mlade. Tudi druga bomba je doživela usodo prve. Najmlajši član ekipe je bil zato poslan v trgovino, da reši težavo. Kljub njegovim prizadevanjem je bil rezultat še vedno daleč od želenega. V majhni trgovinici pri kampu namreč ne prodajajo (beri: ne smejo prodajati) vnetljivih snovi … Poznopopoldanska požrtija se je nato sprevrgla v ho-ruk rešitve – vsak naj po svojih močeh prispeva, kar pač ima primernega za obedovanje. Na mizici se je takoj znašlo par konzerv, kruh, sadje, čokolada, čips … Rešeni smo. Še posebej, ker je ob mizici pridno čakala polna hladilna torba piva. Živa in »playback« glasba s prizorišča večerne zabave je klicala k premiku. Posedli smo se za klopi in počakali na uradno razglasitev rezultatov, vedeli smo namreč, da nam je šlo tekmovanje letos precej dobro od rok. Pred vrhuncem večera se je odvil skoraj uro dolg srečelov z več sto nagradami. A ko je sledila uradna razglasitev rezultatov, začenši s tretjim mestom, ki sta ga osvojila Vinko in Tina, je dvorana eksplodirala v aplavz. In ko smo na koncu izvedeli, da sta bila z le točko zaostanka Miran in Alois četrta, je bilo veselje nepopisno. Sledilo je nočno kopanje in pravi mednarodni klepet z drugimi udeleženci – v vseh jezikih … Avstrijske udeležence srečanja ob Baškem jezeru moramo letos resnično pohvaliti za prijaznost do Slovencev. Tako so nam že od prve igre naprej pomagali s kakšno slovensko besedo – bodisi z navodili ali bodritvijo, česar v preteklosti zlepa nismo doživeli. Prepričan sem, da bodo člani 2CV K‘antn obiskali tudi kakšno 2CV srečanje v Sloveniji in jih bomo prav tako toplo sprejeli.

25


Zapišite si, od 7. do 9. Septembra sem v Kopru!!!

Kaj se dogaja v Kopru od 7-9. Septembra? Jesensko srečanje Citroen kluba Slovenije, v organizaciji Koprčanov!

Bohinj 20.-26.8. 2012 Letos prvič. Če bo vse po sreči, pa tudi prihodnja leta. Kaj vas čaka: poleg kartice Gost Bohinja, ki nudi kup ugodnosti z zastonj parkirnino vred, boste v brošuri srečanja (slika desno) dobili še spisek vseh dogodkov in tudi dodatnih ponudnikov. Zaenkrat nas z ugodnostmi čaka Ranč Mrcina (jahanje), muzejski vlak, Alpinsport (čolni, padala), PAC Sports (čolni, padala, adrenalinski park). Ni bilo treba veliko pregovarjanj - vsi, s katerimi smo govorili, so navdušenimi nad idejo, da odprejo vrata spačkom in spačkarjem. Torej, ne razmišljajte, kaj bi počeli zadnji teden v avgustu. Glede predprijav: neobvezno - edina razlika je, da dobite majico srečanja. Na samem srečanju jih ne bo - majice torej samo v prednaročilu ali po srečanju. Kaj je v programu? Poleg rednih prireditev, koncertov, razstav, vsakodnevnih otroških delavnic itn. bo v četrtek ali petek šel v Sočo raid, pravzaprav shopping po kmetijah za vinom in sadjem za bovlo in sir za žurko zvečer. Franci Hlebec je omenil, da bi en dan vodil skupino na Vogel ... Vse, kar bomo počeli, se bomo dogovarjali sproti vsak večer, in objavili na spačkarski info de-

ski ob vhodu v kamp. Obeta se kak rafting, celo za padala so interesenti, adrenalinski park... V petek zvečer smo vabljeni na ranč Mrcina v Studor na srečanje s Tomotom Križnarjem in ogled njegovega filma ... Cena kampa za spačkarje: 9€ s takso vred na osebo na dan. Popust 10% na kartico CCI, popust 10% za 7 ali več nočitev. Kdo se lahko prijavi? Serija A, H in sorodstvo (HY, TA, ID/DS), Hiper veterani (Obrovnikov bus ipd.) in tisti z veljavno izkaznico CKS, ampak semo če ste vsaj s citroënom. Kdaj se lahko prijavite? Uradno srečanje poteka od 20.8. (ker ima Hrošč klub Slovenije v neposredni bližini srečanje do 19.8.), vendar tudi če pridete vikend prej, se bo upoštevalo ugodnosti že od 17.8. Za podrobnosti si oglejte debato o Spačkovih počitnicah na citroenar.eu.

Spotoma bomo obe- Za tiste, ki niste bili na našem zaležili naših -uradnih- dnjem srečanju; ko prideš v Koper (AC) izhod Šmarje (Pula), nato sa30 LET mo naravnost do Šmarij. Na edinem sekcije Koper. križišču na vrhu hriba, levo za Šmarje, samo naravnost skozi vas. Hrana, pijača, vreme, dobra druž- Na Y razcepu levo v hrib za Pomjan ba, veselje, šotor, muzika (pa ne in tam nekje na ravnici na levi strani Vanja Kuštrin!), in kaj mi vemo kaj boste vidli en kup starih avtov in to še vse BO! bo to. Vi samo prinesite dobro voljo v ne- Za tiste, ki pridete po stari cesti, na izmernih količinah, no pa tudi šotor prvem krožišču levo -center- in na in spalko lahko prinesete zraven. križišču ponovno levo za Šmarje, ostalo isto. Plac bo isti, kot na zadnjem našem srečanju - pri konjih na Poljanah, Se vidimo 7. septembra, nad Koprom. vaši Koprčani.


Guštiranje v Banji Luki Na lanskem jesenskem srečanju, takoj ko sem po prihodu parkiral žabo, je pristopil možakar iz Banja Luke, po imenu Miroslav Lahovski. Bil je prav takšen pacient kot jaz, torej ljubitelj žab. Zanimivo je bilo to, da je, podobno kot Jeti svojega prasca, tudi Miroslav čisto sam obnovil svojo žabo in to dobesedno iz kupa zarjavelega dreka nazaj v odličen primerek. Seveda je zato debata hitro stekla, na koncu pa me je povabil na srečanje v Banja Luko. Seveda sem z veseljem obljubil da pridem in tako sem se zadnji letošnji julijski vikend odpravil tja dol. Povabil sem še Jetija in ko sva modrovala, kako bi šla dol, sva se odločila, da greva za spremembo samo z žabo, prasec pa ostane doma. Ker sva bila le dva, sva lahko na zadnjo klop naložila še blazine iz prasca, da bova v šotoru bolj udobno spala, zraven sva stlačila še torbico s šotorom. Ostala prtljaga je šla v prtljažnik, kjer sva imela tudi pravo vinsko klet z impresivno količino litrov vina, kateremu se je pridružil še plato Uniona. Z Vojkotom smo bili dogovorjeni da startamo skupaj, v zadnjem trenutku se nam je pridružil še Gaši, ki je poskrbel za dobro voljo, da smo se kar precej nasmejali. Seveda je poleg nas na srečanje šla še cela horda ostalih slovenskih spačkarjev.

Lovro Novinšek

Iz Vrhnike smo se odpeljali v petek, ob približno 3. uri popoldne, prvi postanek smo imeli na počivališču v bližini Brežic. Tam je Jeti vse bolj z mešanimi občutki pogledoval proti žabi, saj se praktično sploh ni spomnil več, kdaj je nazadnje šel na pot brez prasca in vsega njegovega udobja... Ampak saj imava šotor in blazine iz prasca, saj bo... pa še kline sem tokrat vzel s sabo... Vojko se mu je privoščljivo režal, med tem ko smo čakali Gašija, ki se je šel malo ohladit in odtočit na WC. Bilo je namreč tako vroče, da je Gašijeva majica izgledala, kot da bi sodeloval na eni tistih prireditev, kjer se punce v majčkah polivajo z vodo, da se jim skozi vidi prsne bradavičke. Malo naprej od Zagreba smo se srečali še s citro-kameradom, katerega sem prav tako spoznal na brežiškem srečanju, da nam je predal ratkapo za GSX-a, ki ga obnavljajo v Travniku. Na meji med hrvaško in BIH so imeli beli štrajk, zato smo tam v koloni obviseli za kaki dobri dve uri. Družba je bila fina, zajebancije veliko, malo tudi fizkulture, ko smo porivali naprej avte v koloni, da ni bilo treba brez veze vžigati motorjev, malo pa tudi iz obzirnosti do Vojkota in Gašija, da ne bi vdihnila prevelike doze žabinih opojnih hlapov in

28

morda celo postala odvisna od njih. Daljša vožnja je očitno prečistila žabin prebavni trakt, saj se je vmes iz izpušne cevi kar lepo pokadilo, direktno Vojkotu in Gašiju pod nos. Gaši je celo predlagal, da naj na prijavnico pod tip vozila vpišem kar: «Wartburg, DDR.» Kasneje je dimljenje na srečo ponehalo, motor pa je postal kar naenkrat bolj živahen, kar oživel je. Ko smo končno prišli do samega mejnega prehoda, je bila že trda tema, vendar smo vsaj lahko krenili naprej in po kaki uri vožnje nas je ob cesti pričakal organizator srečanja, Miroslav Lahovski. Dedec je dobro uro stal ob cesti in čakal na nas, nato pa nam je postregel še z res odlično pašto z golažem, katerega meso je bilo tako dobro in mehko, da se je kar topilo v ustih. Bil sem tako lačen, da sem kar pogoltal vse skupaj. Očitno smo delovali tako sestradano, da je Miroslav kuharju naročil še ekstra repete porcijo za nas, kateri se je pridružil tudi velik krožnik solate. Ni kaj, Miroslav se je izkazal za res pravega dedca, vsaka mu čast! Res je bil pravi Gostitelj z veliko začetnico. Nato smo skupaj popili pivo, se vsedli v avte in odbrzeli še kakih 15 km naprej do kampa, kjer smo se, okrog 1 ure zjutraj, nastanili. Tukaj pa so se začele uresničevati Jetijeve zle slutnje, da nikakor ne bi smel iti na pot brez prasca. Že ko sva raztegnila šotor po tleh, je začel nemirno postopati okoli in ga ocenjevati z očmi, ko sva ga postavila pokonci, pa je na njegov obraz legla temna senca skrbi, kako bo prebil naslednji dve noči v kampu. Jeti se je nato ulegel v šotor, da ga je preiskusil. Kakorkoli se je obrnil, vedno so mu noge štrlele ven. Med tem se je

29

sseveda med smehom vnela razprava, kjer se nismo m mogli zediniti, ali je šotor premajhen ali pa Jeti pprevelik. Seveda sem se ponudil, da prespim v žabi on pa bbi ležal diagonalno v šotoru, vendar bi tudi to bore m malo zaleglo. Ponudil sem mu tudi, da častim pren nočišče, vendar bi to pomenilo ločitev od dobre ddružbe. Na srečo je bila noč topla in - presenetljivo - brez komarjev, zato se je dalo dokaj normalno pprespati v odprtem šotoru in vse je lahko ostalo pri h hecu. Ker so skoraj že vsi udeleženci srečanja zaspali, jje naša štiri-članska ekipa pač sama še malo pposedela na klopci ter se šalila na račun mojega ššotora, ki je prav ubogo izgledal med vsemi tistimi šštiri-posteljnimi plahtami. Debata je še kar trajala, dokler nas ni okoli 4. ure zjutraj le premagal spanec. Zgodaj zjutraj nas je Miroslav priklical iz šotorov, postavili smo se v kolono in odpeljali na paradiranje po Banji Luki. Spotoma smo pobrali še citroenarje, ki so prespali drugod in tisti čas izkoristili tudi za fotkanje prisotnih vozil. Za razliko od hrvaškega dela poti, kjer smo se večinoma vozili po dolgočasni panonski pokrajini, se tu vozite po zelo slikoviti cesti v soteski reke Vrbas. Cesta je narejena za uživaško vožnjo in je ponekod dobesedno vsekana v skalo, tako da je nad vami tudi skalnat strop. Žal je posledično tudi manj pregledna, kar smo ugotovili med petkovo večerno vožnjo, ko smo za nepreglednim ovinkom naleteli na dva stoječa šleperja, ki sta poskušala počasi priti drug mimo drugega. Smo se vsaj pre-


žžišča in križišča, ko sva kar počez odvijugala med vvozečimi vozili, ne meneč se za to, kdo ima predn nost. Pazila sve le še tam, kjer so bili pešci, drugače ppa udri čez rumeno ali pa rdečo, če se je tik pred n nama prižgala. Tako sva lahko vsaj za silo ulovila oostanke kolone pred nama. Popolnoma drugačna zgodba pa je bila, ko smo sse vračali. Očitno je bilo tudi policajem in redarjjem dovolj, pa so s svojimi vozili blokirali kar celo uulico, da smo se lahko v miru skupaj odpeljali. Tokkrat je šlo lažje, kolona se je dokaj v celoti vračala sskozi mesto in tisto bezljanje po ulicah na srečo ni bbilo več potrebno. pričali, da imajo citroeni res dobre bremze, ko smo kot zmešani zavirali, da smo se še pravočasno ustavili. Na srečo je imel dobre zavore tudi šleper, ki je vozil tik za mojo žabo, saj sem se skoraj usral, ko je tista gmota začela zavirati za nama. Prvi pravi postanek je bil pri lokalnem citro-servisu C-auto v Banja Luki, kjer so nas, po Miroslavovi zaslugi, bogato počastili s sirnicami, bureki, pitami in mini sendviči, ter seveda s kavo in pivom. Saj pri nas burek ni slab, ampak proti tistim tam doli, tele naše burekarne «nimajo za burek». Meni so tri sirnice dobesedno v rit padle. Požrl bi še več, pa nisem mogel, itak pa nas je čakalo še kosilo. Po obilnem zajtrku in opravljenih formalnostih (prijava, prevzem majic z logotipom srečanja ter startnih številk) smo se v lepo urejeni koloni – in to celo ob spremstvu policije in redarjev, odpeljali proti centru Banja Luke. Ugotovili pa smo, da imajo tamkajšnji domačini kar precej sproščen odnos do prometnih predpisov, saj se je že po nekaj sto metrih kolona čisto razbila. Namreč, onega ubogega policaja na motorju in redarjev, folk ni šmerglal ni pet posto in vmes so se veselo začeli vrivati avtomobili, kamioni, avtobusi, pešci, ni da ni. Pred najino žabo se je dogajalo vse mogoče. Rdeča luč za pešce, ma ženska je šla flegma čez, tik pred avto. Jao. Na naslednjem križišču sem opazil avto, za katerega sem točno prevideval, da bo kljub rdeči luči zapeljal v križišče tik pred naju. Seveda sem imel prav, s tem, da je za njim, prav tako čez rdečo, zapeljal tudi avtobus poln potnikov. A, jebi ga sad, seveda sem se moral prilagoditi načinu njihove vožnje in že so žabine gume škripale čez kro-

30

V centru Banja Luke smo se razvrstili in parkiralli na ploščadi pred večjim nakupovalnim centrom, obkroženim z res lepo urejenimi lokali. Namen parkiranja je bila postavitev avtov na ogled mimoidočim in sledilo je fotkanje ter ogledovanje avtov, seveda s številnimi vprašanji in obujanji spominov nekdanjih lastnikov takih vozil. Bilo je tudi nekaj novinarjev, ki so se z vprašanji lotili Miroslava, seveda pa tudi nas udeležencev. Prav zabavno je bilo videti, kako se je mlada novinarka najprej lotila najstarejšega člana CKS, Franca Kotnika, saj je njegov salonski primerek Diane kar bodel v oči. Ostali mlajši dedci pa surle dol, he he… Ker je bila moja žaba najstarejši avtomobil na srečanju, poleg tega pa mi je pripadla čast, da je žaba nosila startno številko 1, sem seveda tudi jaz moral dvakrat povedati nekaj besed v mikrofon. Najbolj zabavno je bilo, ko sta mladi novinarki imeli težave z mojim imenom in priimkom, katere-

kkočin, preventivno dolil nekaj olja v motor, parkirral žabo in zabušavanje se je nadaljevalo. Na koncu sse naši ekipi, z izjemo Vojkota, niti ni več dalo iti n na večerjo, saj je bilo do tja nekaj km vožnje. Zato ssmo raje v miru malo podebatirali ob mizi in si ssproti lepo lagano rezali salame, sir, čebulo in kruh. P Poleg tega nam je brežiška legenda, g.Bogovič, zzvečer pripeljal še cel zavitek hrane iz večerje, da ssmo bili nažrti ko klopi. Tudi večer je minil v znamenju debat. Ene par, z vvseh koncev bivše Juge, se nas je nabralo na nekih kklopcah, kjer sem tudi poklepetal še z eno legenddarno slovensko-bosansko navezo - Guletom. Ker jje bil za nami kar naporen dan (in pred njim tudi n naporna prejšnja noč) nas je malo pred 1 uro zjuttraj začelo zmanjkovati in odpravili smo se spat. Že od daleč sem lahko videl, da je Jeti že šel spat, saj so njegove noge spet konkretno štrlele iz šotora. Zamašil sem si ušesa s čepi, saj se občasno zgodi, da Jeti kar lepo zažaga in zaspal... Očitno pa je mešanica burekov, zelenjave, mesa, sirov in salam povzročila dokaj eksplozivno kombinacijo, ki je malo kasneje zelo vznemirila moja prebavila. Seveda je sledilo intenzivno odzračevanje mojega prebavnega trakta, ki je povzročilo, da sem komaj dihal, Jeti pa je planil iz šotora in zunaj hlastal za svežim zrakom. Revež sploh ni vedel, kaj naj naredi, za vstati je bilo prezgodaj, v šotoru pa teški otrovi. Na koncu se je, tarnajoč nad svojo usodo, le ulegel nazaj in nekako sva zaspala. Seveda je prej omenjena mešanica plinov botrovala tudi dejstvu, da sva precej bolj zgodaj vstala in čim prej zapustila šotor.

ga sem moral vsaj trikrat ponoviti, na koncu pa sem jima oboje napisal kar na listek in s tem požel nekaj zavistnih pogledov v stilu – «glej, k si že njeno telefonsko cifro piše». No saj, obe novinarki sta bili res simpatični in luštni... Končno se je vse skupaj malo umirilo in celo Miroslav je imel nekaj minut časa, da sva lahko končno v miru skupaj spila eno pivo, če se lahko temu tako reče, saj je revežu stalno zvonil telefon v zvezi z organizacijo srečanja. Sledilo je samopostrežno kosilo z res zelo raznoliko ponudbo. Ker sem bil še vedno dokaj sit, pa še zelo vroče je bilo, sem raje posegel po zelenjavi in sirih, torej da pojem kaj lahkega. Mesa sem vzel bolj malo, le toliko, da sem ga poiskusil in bilo je odlično. Žal se je kasneje, na Jetijevo smolo izkazalo, da kljub vsemu nisem izbral najbolj posrečene kombinacije hrane. Med kosilom smo se dobro zabavali, najbolj pa na račun Jetijevega bivanja v mojem šotoru. Med drugim je padel predlog, naj se z Jetijem za tisti dan odpoveva hrani, da se nama bo sploh uspelo zbasati v šotor. Po debati smo se spet zbrali pri avtomobilih in se odpravili naprej.

Ker je bilo še precej časa do predvidenega odhoda, nas je zjutraj Miroslav povabil na krajši sprehod, še prej pa sva z Jetijem zbrala ves pogum, se

Po programu je sledil rafting, toda naša ekipa si je raje izbrala program ležanja v senci s pijačo v roki. Ker je kazalo, da bo pijače preveč, sva se z Jetijem čim prej lotila še vzdrževalnih del na moji žabi. Očitno je daljša vožnja res preguncala žabo, saj se je v zavornem sistemu pojavilo nekaj zraka. Po odzračenju je bilo potrebno vse skupaj še preiskusiti in tako sva malce zbujala pozornost s škripanjem gum, ko sva z žabo speljevala in zavirala po cesti v kampu. Nato sem preveril še stanje vseh te-

31


Iz tujega tiska

zbral Mucy

So različni ljubitelji citroënov. Eni jih imamo, eni samo gledajo, eni pa jih rišejo.

spet približala šotoru, ga razdrla ter vse skupaj spakirala v žabo. Nato smo se odpravili na sprehod, kjer smo si ogledali tudi nogometni stadion z umetno travo, ki ga praktično nobeden ne uporablja in malo pomodrovali o naših vladah in gradbenih baronih. Na koncu sem pofotkal še pogled na kamp in naprej proti soteski Vrbasa. Za zaključek je sledila še paradna vožnja v koloni do odlične burekdžinice «La pizzeta», kjer smo za zaključek zamudniki večerje dobili priznanja, med drugim tudi naš avstrijsko-albanski francoz: Gaši. Avstrijci so ga namreč pred časom preimenovali v Alois, mi pa v albanca (Gashi). Če pa njegovo spremenjeno ime in nadimek preberete še z drugačnim naglasom, pa oboje zveni prav po francosko. Med prejemanjem priznanj je prišlo še do male diverzije, ko nam je Vojko sunil cel krožnik burekov in pit z mize. Cela travma… Na srečo smo dobili drugega in nadaljevali z guštiranjem. Med tem, ko se je večina udeležencev odpravila še naprej na zaključno kavo in sladoled, se nas je nekaj že počasi odpravilo domov. Z Jetijem sva startala zadnja, vendar nisva sledila koloni, temveč

Tole je dobra varianta, A3 format, prosojen material in ko zadaj prižgeš luč, zgleda, kot da bi se v noči mimo tebe peljal en od citroënov. Poglejte si stran Dan Fletcherja. Dela tudi na majice, skodelice in podobno. Štand bo imel tudi na ICCCR-ju, če greste tja. dan@77design.co.uk http://www.id19design.co.uk smerokazom, ki so naju hitro pripeljali do avtoceste proti domu. Malo pred bosansko-hrvaškim mejnim prehodom sva nabavila še 3 ogromne lubenice, nato pa zgrešila glavno cesto. Na srečo. Stranska cesta naju je namreč pripeljala točno pred mejni prehod, kjer sva se izognila koloni in nato v kakih 20 minutah prišla na hrvaško stran. Tudi na mejnem prehodu med Hrvaško in Slovenijo ni bilo nobene gužve in ob pol štirih popoldne sva bila že doma. Malo kasneje je poklical še Vojko in povedal, da so tudi oni srečno prišli in že uživali v neki oštariji. Vsekakor, bilo je res odlično izpeljano srečanje, cel kup zajebancije in smeha, res smo se dobro imeli. Zato še enkrat hvala Miroslavu Lahovskemu za res super organizirano srečanje, vam soudeležencem pa za dobro družbo!

32

Na razstavo Andreja Citroëna v Apremont, Francija! André de Saint Sauveur, vnuk Andréja Citroëna, je organiziral razstavo o svojem dedu z naslovom “L’esprit d’invention”, izumiteljski duh (kolkr jez znam frncosk ajga). Razstavljena so vozila in nikoli prej videni dokumenti iz družinskega arhiva. Apremont je sicer kakih 8 km od dirkališča Magny-Cours. V pismu citroënarjem je Andrejev vnuk povedal, da je družina ganjena nad ljubiteljstvom do vozil njegovega deda in tudi nad srečanji, ki jih prirejamo. V enem najlepših parkov Francije bo razstava odprta vse do 30. septembra.

Heuliez prazni skladišče 7. oktobra bo Heuliez naredil dražbo svojih prototipov. Heuliez nosi 750 patentov, med drugim tudi izum trde cabrio-coupe CC strehe, ki jo vidite recimo na Peugeotih. Za Citroën so delali Break verzije CX, BX, XM in Xantie. Viso Chrono, Milles pistes in kabrio, BX 4TC. Avti na tokratni dražbi bodo imeli cene 6-50.000 €, naprodaj pa bodo prototipi: M35 Ami 8 z wanklom, ZX kabriolet, AX Evasion, BX Break povišan, BX Dyana (!), XM Palace, BX 4TC, SM Espace, XM Limousine, Xantia Break 4x4 Buffalo, Scarabee d'Or, VLH M7 4x4.

33


NAJBOLJ POÄŒITNIĹ KI MURSKA SOBOTA BORUT HORVAT PreĹžihova ul. 12 9000 Murska Sobota Fon: 031 691 344

CELJE MATJAĹ˝ PIRNAT Ane ZihErl 12, 1000 Ljubljana Fon: 031 311 327 Emajl: martin.pirnat@siol.net

Klubska izkaznica CKS ni kar tako!

LJUBLJANA JANEZ KOBAL MatjaĹževa 15, 1000 Ljubljana Emajl: kobalovi@siol.net

KOPER VOJKO JAZBEC Ĺ torje 44, 6210 SeĹžana Fon: 031/599 730 Emajl: jazbecv@gmail.com

PRLEKIJA DEJAN OROVIČ Bukovci 117/c, 2281 Markovci Fon: 040/338 810 Emajl: dejan.orovic@teleing.com www.citroen-pla.net

Robert PrevorÄ?iÄ? Ul. Luke KruniÄ?a 33 2204 MiklavĹž na Dravskem polju Fon: 040 771 144 info@aniso-si.com www.citroen-klub.si/ sekcije/maribor/index.html

RADOVLJICA

VRHNIKA

LEON OBLAK Levc HraĹĄe 20, 1216 Smlednik Fon: 041/254 255 Emajl: leon.oblak@amis.net www.citroen-klub.si/sek-ra.html

ROK PETKOVĹ EK Pavkar Jezero 103a, 1352 Preserje Fon: 051/368 900 Emajl: rok.petkovsek@gmail.com www.citroĂŤn-klub.si/sek-vr.html

NOVA GORICA

ROBERT ZUPANČIČ Ljubljanska c. 56 8000 Novo mesto O41 392 390 robert.lagoon@siol.net

MATIJA FLORJANÄŒIÄŒ CvetliÄ?na ul. 44 5250 Ĺ empeter pri Novi Gorici Fon: 051/310 516 Emajl: matijaflorjancic@gmail.com www.citroen-klub.si/ sekcije/gorica/sek-go.html

FRANCI HLEBEC Fric Pot k studencu 9, 1360 Vrhnika Fon: 031/385 854, 01/755 36 77 Emajl: franci.hlebec@gmail.com www.citroen-klub.si Tajnica kluba: MATEJA KOBAL MatjaĹževa 15, 1000 Ljubljana Fon: 051/630 357 Emajl: kobalovi@siol.net

Ĺ e zadnja opomba uredniĹĄtva:

spaÄ?karska fotka meseca in Ä?estitke; dokler nekdo ne prijavi bolj hude fotke od tele, TA OSTAJA!!!

CITROĂ‹N KLUB SLOVENIJE SPAK GolniĹĄka 28, 4000 Kranj Fon: 031/496 292 Emajl: etedoron@gmail.com Rezervni: mucy@tele-cable.net www.easymucy.com

CITROĂ‹N KLUB SLOVENIJE JE TUDI ÄŒLAN SVAMZ

IGLU Ĺ PORT www.iglusport.si

APARTHOTEL VILA TOPLICE CITROĂ‹N MERLAK 01 755 1007



3ROHWMH

PREKOM 15% popust www.prekom.si

BREŽICE

BlagajniÄ?arka kluba: KATJA SKOK Ĺ torje 27, 6210 SeĹžana Fon: 031/798 981 INTERNET: ROK SCHPN MALOVRH Emajl: skok.katja@gmail.com www.citroen-klub.si

Nekaj odliÄ?nih idej, kje lahko s Ä?lansko izkaznico uveljavite 10% popust:

www.vilatoplice.si

MARIBOR

LOMH

DQRYHF

IJDVMH]

Vsakdan nas skuĹĄa VWODÄ°LWLYRNYLUMH L]QDVQDUHGLWLQHNDM NDUQLVPRSRYVHPPL %RGLWHVL]YHVWLLQ SRND{LWHVYRMQRWUDQML L]UD]VYRMSUDYLMD] YVDMQDSRÄ°LWQLFDK 1H]DPXGLWH {LYOMHQMD

ÄąDVMH]DQRYHFLOMH

SONCHEKFRP|.OLFQLFHQWHU_RELVFLVRQFKHN

VOZA

www.voza.si

Ugodnosti za Ä?lane Pozdravljeni, smo podjetje, ki obnavlja in proizvaja razliÄ?ne avtodele za podvozje (konÄ?niki, roke, vilice, zglobi itd.), Prekom d.o.o. iz Horjula. Morda nas bolje poznate kot Vargalant, d.o.o. Horjul, vendar je sedaj ves avtomobilski program Ĺže dve leti na podjetju Prekom d.o.o.. ÄŒlanom CitroĂŤn kluba Slovenije ponujamo 15% popust za vse nove in obnovljene avtodele iz naĹĄega programa. Poleg tega pa klubu pri vsakem nakupu vaĹĄega Ä?lana podarimo ĹĄe 15% od neto zneska od nakupa.

www.citroen-klub.si SploĹĄen rabat za vse Ä?lane je 20% tako na blago kot na storitve in pnevmatika 135/80R15 Nankang letna Redna cena 79,90 za Ä?lane 57,00 eur FELNAR PTUJ DRAGO LJUBEC S.P. SP.HAJDINA 7 2288 HAJDINA - PTUJ 00386 40 848 014

Sornike za A-serijo, po originalnih specifikacijah, ima Stelio

VeÄ? o nas si lahko preberete na spletni strani

www.prekom.si info@prekom.si

Vido sporoÄ?a: TOTAL 5000 in 7000 se dobi v Kranju v trgovini Euroton, to je na Primskovem za centrom Dolnov. VpraĹĄte sekcijo Radolca.


GO 29 71 KP 9 21 RA 12 38 LJ 5 10 MB 7 13 CE 2 4 PRL 5 16 VRH 9 19 BR 5 7 SRBIJA 1 2 SAMOBOR 1 3 NI ČLAN 8 20 ITALIJA 10 23 Skupaj 103 247

2CV 44 AMI 8 2 DYANE 16 HY 5 MEHARI 2 SAXO 1 XSARA 4 2CV FURGON 3 AX 1 BERLINGO 2 C4 1 C3 4 JUMPER 1 BX 1 2CV AKA 1 C25 2 DYANE DAK 3 VISA 1 OSTALO 4 C5 3 AVTODOM 1 DS3 1 103


Spak No. 124