INTERVJU: RUSH TO RELAX

RUSH TO RELAX

POVEJ MI NEKAJ O SEBI IN NA KRATKO PREDSTAVI PROJEKT.

Moje ime je Damjan Manevski in prihajam iz Bitole v Makedoniji.V Ljubljani živim že 7 ali 8 let. V projektu Rush to relax poleg mene (kitara in vokali), sodelujejo še Erik Krpan na kitari in bas kitari, Jan Cizej na kitari in bas kitari in še Vasja Onič na bobnih.

KAJ TE JE NAVDUŠILO ZA TAK PROJEKT?

Že dolgo časa sem želel ustanoviti glasbeno skupino. Kar nekaj časa sem se sprehajal po mestu, hodil na koncerte, iskal prave ljudi, pa sem imel vedno smolo, ker sem naletel na neresneže. Zaradi tega sem se odločil, da projekt, ki sem ga že dolgo časa imel v glavi, speljem sam. Našel sem si prostor za vaje, imel sem mešalko in ojačevalec in začel snemati. Sam sem speljal projekt in od takrat naprej je šlo vse samo navzgor. Kmalu so se mi priključili še drugi člani benda. Tudi danes v Svetem Antonu pri Kopru igramo kot četverec.

KAKO TI DOJEMAŠ TA PROJEKT? MI LAHKO POVEŠ MALO VEČ O RUSH TO RELAX?

Lahko rečem, da je to zelo intimen projekt. Ko si sam v svoji sobi in ujet s svojimi mislimi, ki jih je ogromno

in krožijo po glavi, takrat se pojavi nek občutek, ki bi ga želel zapisati, spesniti, podeliti z drugimi. Ta projekt je resnično iskren, ker ko se soočaš sam s seboj, določene misli kar vrejo iz tebe. In jaz sem dal vse to v glasbo in zapisal. To je drugače kot recimo pesmi, ki so nastale v bendu in so produkt večih ljudi. Takrat se dobiš v prostoru za vaje, spiješ kako pivo, se podružiš in ideje nastajajo skupaj.

MALO SEM POSLUŠALA TVOJO GLASBO. SPOMINJA ME NA TISTO TIPIČNO GLASBO NOVEGA VALA V 80 LETIH. ZANIMA ME, KAJ TE JE NAVDUŠILO, DA SI UBRAL TAK STIL GLASBE?

Ko sem bil star 12 ali 13 let, me je privlačila kitara. Prej sem igral violino, nekaj časa sem tudi igral v mandolinskem orkerstru. Nato je prišel rock n roll in punk, pa underground. Začel sem ustvarjati tako glasbo in tudi dandanes me kitara še vedno navdušuje in še vedno ustvarjam tovrstno glasbo. Name imajo vpliv bendi, kot so Korni grupa, Mizar, Leb i Sol, Bernays propaganda in določeni psihadelični bendi iz 70. in 60. let

prejšnjega stoletja. Prav tako tudi naša narodna glasba. Lahko rečem, da je bila meni veliko bolj blizu domača scena, kot neki tuji bendi, kajti z domačimi bendi se lahko pogovarjaš, komuniciraš, piješ po lokalih, veliko bolj tudi dojameš njihovo zgodbo. Kar se tiče tujih bendov, pa stvari glede njih lahko samo prebereš in nisi direktno vmešan v njihovo doživljanje sveta, zato jih ne moreš stoprocentno razumeti.

KO ŽE OMENJAŠ SKUPINE... KDO JE TVOJ GLASBENI VZORNIK? Recimo že prej omenjena Bernays propaganda.. Oni so mi bili res veliki glasbeni vzorniki. Najbolj mi je bilo všeč, ker se niso nikoli držali zase, ampak so se vedno družili z obiskovalci koncerta. Mi smo bili recimo stari 15 do 16 let in smo prišli na koncert in po koncu koncerta so se vedno podružili z nami. Imeli smo pogovore o koncertu, o glasbi itd..

KAKO PA SI TI NARAVNAN GLEDE TEGA? SE RAJE DRUŽIŠ Z NORMALNIMI LJUDMI ALI RAJE Z ZVEZDAMI?

Dosti raje se družim z navadnimi ljudmi. Vidim tudi, da je bolj

pomembno, da navadni ljudje cenijo našo glasbo in jo podpirajo. Da je ljudem tvoja glasba blizu, se meni zdi izjemno pomembno. Taka lastnost (da se glasbeniki družijo z normalnimi ljudmi) je ena od lastnosti, ki jo v slovenski glasbi vidiš zelo redko.

KOLIKO ČASA ŽE DELUJEŠ NA GLASBENI SCENI?

Ko sem bil v srednji šoli v Bitoli (2011), sem imel band, ki se je imenoval Molokai. Igrali smo surf punk,izključno inštrumentalno glasbo. Zasedba je bila kitara, bas, bobni. Naslednji teden praznujemo 10. obletnico našega prvega koncerta. S tem bendom smo ogromno igrali in bili zelo aktivni. Ko smo dopolnili 18 let, smo šli na turnejo po Balkanu, voznik je bil kar moj oče. Potem sem se preselil v Ljubljano in benda nikakor nisem mogel najti, zato sem naredil Rush to relax.

KAJ JE TVOJ NAJVEČJI PROJEKT V ŽIVLJENJU?

Eden izmed mojih največjih dosežkov je projekt Rush to Relax. Tukaj sem se preizkusil tudi v petju, kar je zahtevalo kar nekaj mojega poguma, saj sem na tem področju zelo sramežljiv človek. Kar se tiče mojega življenjskega projekta... Hm... Ne morem se pritoževati nad življenjem, ki ga živim. Imam službo, stanovanje, ne pijem, se ne drogiram, imam super ekipo v

bendu. Ne oziram se nazaj, gledam pa v prihodnost. Recimo, kam bomo šli v prihodnje in kaj bomo z ekipo delali. Komaj čakam, da konec septembra z bendom odpotujemo v Makedonijo, kjer bomo imeli 5 ali 6 špilov. Tega se zelo veselim.

OD KJE IME RUSH TO RELAX?

To je v bistvu 3. album nekega avstralskega banda, ki se imenuje Eddy Current Surpression Ring. Dejansko je tudi zelo zanimiva igra besed. Rush to Relax pomeni “hitiš, da se boš sprostil”. To deloma zaznamuje tudi mene in moj stil življenja Zjutraj hodim v službo, popoldan pa ustvarjam z bandom ali delam na Radiu Študent. Dostikrat je tudi tako, da hitim, da bom naredil vse, potem grem domov, spim tistih 6 ur in pol in grem garat dalje.

MISLIŠ, DA JE ZA IZVAJALCE, KOT STE VI, ZA TAK ŽANR, KOT STE VI, NA SLOVENSKI GLASBENI SCENI DOBRO POSKRBLJENO?

Veliko stvari v Sloveniji je zelo dobrih. Je pa tako, da se mora vsak band in tudi vsak umetnik posebej potruditi sam zase, da se bo pojavil v javnosti. V vsakem kraju najdeš klub z ekipo, ki poskrbi zate, kjer odigraš dober koncert in smo na koncu dneva vsi zadovoljni. Mislim, da si ljudje tukaj sploh ne morejo predstavljati, kako se morajo recimo glasbeniki potruditi v Ameriki, da se uveljavijo, ker je večja

država in ogromno bendov, ki bi želeli priti v glasbeno sceno.

A IMAŠ MORDA KAKŠNO SLABO IZKUŠNJO S KONCERTOV?

Najslabše izkušnje so takrat, ko se ekipa ne potrudi. Govorim o tem, ko se pripraviš na špil,ljudje pa se obnašajo, kot da nobenemu ni mar za to, da si sploh tam. Noben se ne potrudi s promocijo, s pristopom, z nobeno stvarjo. Ena izkušnja je tudi, ko se na koncertu ulije dež in ti pri zaščiti opreme nihče ne pomaga. Pa tudi, ko moraš težiti za izplačilo, za katerega ste se dogovorili. ZANIMA ME ŠE, KAJ PRIPOROČAŠ MLADIM NEUVELJAVLJENIM BENDOM, KI KOMAJ ZAČENJAJO Z GLASBENO POTJO?

Naj se obkrožijo z dobro glasbo, naj bodo z vsemi ljudmi dobri in naj poizkusijo iti skozi s čim manj zamerami. Dobro je, da se sodeluje z ljudmi iz lokalnega okolja, ker si s tem omogočiš odprto pot. Ljudje iz bendov naj tudi pomagajo pri organizaciji koncertov, če je možnost, naj bendom nudijo prenočišče. Bendi naj se izogibajo drog in alkohola, kajti zdi se mi, da je tega čisto preveč v Sloveniji. Nikoli nisem imel proti temu, da se zadeve poizkusijo, ampak

v Sloveniji se precej pretirava s temi razvadami. Začetniki naj se zavedajo, da morajo veliko delati in veliko vaditi, da naj se učijo od boljših v okolici in stvari bodo prišle same od sebe.

ZA KONEC BI TE PROSILA ŠE, ČE LAHKO PODELIŠ Z LJUDMI KAKO INSPIRACIJO ALI MISEL, KI TI JE POMEMBNA.

Želel bi spodbuditi mlade, da se borijo za njihove prostore. Naj poskrbijo, da to ne izgine, ker to je nekaj, kar ugotoviš, da ti manjka šele, ko tega ni več. To je edina misel, ko jo lahko dam. NAJLEPŠA TI HVALA.

Hvala tudi vama. Zelo sem vesel, da smo lahko tu in upam, da bomo naredili res en lep večer vsem, ki bodo prišli na koncert. Hvala ekipi, ki nas je tako lepo sprejela in vsem udeležencem koncerta.

Napisala: Mojca Lubej in Luka Petešić Foto: Rok Črtalič