Kulturni duhec in Domišljija najdeta dom Damjana Kenda Hussu Ilustriral Adriano Janežič
Damjana Kenda Hussu
Kulturni duhec in Domišljija najdeta dom Ilustriral Adriano Janežič Oblikoval Brane Žalar Izdal Cankarjev dom, Kulturni in kongresni center Prešernova cesta 10, Ljubljana T 01 2417 100 E info@cd-cc.si S www.cd-cc.si Zanj Mitja Rotovnik, generalni direktor Ljubljana, september 2014 Tisk Collegium Graphicum, d.o.o., Ljubljana Naklada 1000 izvodov
V Cankarjevem domu si prizadevamo približati umetnost in kulturo najmlajšim v želji, da bi odrasli v razmišljujoče, ustvarjalne, širokosrčne in duhovno bogate ljudi. Zato ta zgodba. Zahvaljujemo se tiskarni Collegium Graphicum za razumevanje naših prizadevanj in podporo izidu pričujoče knjige. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93.34 KENDA Hussu, Damjana Kulturni duhec in Domišljija najdeta dom / Damjana Kenda Hussu ; Ilustriral Adriano Janežič. - Ljubljana : Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, 2014 ISBN 978-961-6157-50-6 275165696
Kulturni duhec in Domišljija najdeta dom Damjana Kenda Hussu Ilustriral Adriano Janežič
Kulturni duhec je prebival na podstrešju lutkovnega gledališča v majhnem kraju. Nikoli in niti malo ni nikogar strašil. Že po naravi je bil prijazen in uglajen, za strašenje pa niti ni imel časa. S prijateljico Domišljijo sta imela namreč veliko pametnejšega dela. Denimo: pomešala sta se med občinstvo in gledala lutkovne predstave ter potem do potankosti premlevala, kar sta videla. Kadar je bilo gledališče prazno, pa sta prirejala predstave. Izposodila sta si lutke ter ustvarjala prizore in igre. Veliko sta tudi brala, prepevala, risala in kiparila iz plastelina.
Nekega dne je bila Domišljija zelo tiha in zamišljena. Kulturni duhec se je že zbal, da je morda zbolela, a nenadoma je poskočila, zaploskala z rokama in oči so se ji zaiskrile. Kulturni duhec je vedel, da ima spet novo zamisel. In res. »Kulturni duhec, ob tebi sem tako zrasla, da je tole lutkovno gledališče zame postalo pretesno. Ves čas hodim sključena,« je spregovorila počasi, nato pa ni več zdržala in je prekipevajoča od navdušenja začela drdrati. »Tudi tebe sem zadnjič videla, kako si z glavo treščil v strešni tram. Še zdaj imaš buško na čelu. Če zanjo ne veš, si pa zagotovo opazil tanke prifrknjene brčice, ki so ti zrasle pod nosom. Nisi več malček, dragi moj! Čas je, da si poiščeva nov, večji dom.« »To si premlevala ves dan? Da bi se preselila?« se je začudil Kulturni duhec in si nevede vihal brčice, ponosen, da jih je Domišljija opazila. »Kam pa naj greva?« »Predlagam, da se preseliva v Ljubljano. Slišala sem, da so tam zgradili Cankarjev dom, v katerem se kar naprej vse mogoče dogaja,« je kot iz topa ustrelila Domišljija, saj je že vse dobro pretuhtala. »To je ogromna kulturna hiša in v njej nama ne bo nikoli zmanjkalo prostora. Pa tudi nove umetnosti bova spoznala: gledališče z živimi ljudmi, ples, balet, koncerte vseh vrst, opere, filme in razstave in ...« »Ooo! Sliši se imenitno,« se je navdušil Kulturni duhec, takoj nato pa ga je zaskrbelo. »Kako pa prideva tja? Peš je zagotovo predaleč.« »Ah, pešačila pa res ne bova! Lahko se odpeljeva z avtom, lahko poletiva z balonom ...«
»Za nos me vlečeš, kajne?« ji je smeje se požugal Kulturni duhec. »Saj nimava balona ali avtomobila pa tudi vozniškega izpita ne.« »Joooj, a si pozabil, da je z Domišljijo vse mogoče! Zakaj me pa imaš, če si ne moreš izmisliti enega navadnega avtomobila ali pa preprosto kar poleteti. Tja lahko tudi skočiva. Takoj in pri tej priči. Zapri oči, upogni kolena ... Hooop!« Ko je Kulturni duhec spet odprl oči, sta z Domišljijo že mehko doskočila na tlak pred veliko, z belim marmorjem obloženo hišo. »Veličastno!« je občudujoče ugotovil Kulturni duhec, ko je od presenečenja lahko spet zajel sapo. »Da se ne bova navsezadnje še izgubila v tej palači,« je kljub svoji drznosti in pogumu malce oklevala Domišljija, preden sta vstopila skozi široka steklena vrata. »Dober dan. Vama lahko kako pomagam?« je vprašal receptor izza pulta. »Eee ... « je zamomljal Kulturni duhec in se hitro vsaj toliko zbral, da je prijazno odzdravil. Potem ni vedel, kaj naj še reče. K sreči je bila Domišljija bolj prisebna. »Se lahko malo razgledava?« je vprašala in z očmi bliskala na vse strani. »Sta dogovorjena za ogled Cankarjevega doma?« je vprašal receptor.
»Pravzaprav neee ... Ampak se bova že znašla,« je Domišljija Kulturnega duhca pograbila za roko in ga potegnila za seboj proti vratom, na katerih je pisalo Galerija CD. »Samo trenutek, prosim!« ju je izza hrbta ustavil receptorjev glas. »Imata vstopnici za razstavo?«
»Vstopnici?!?!« sta se v en glas začudila Kulturni duhec in Domišljija. »Vstopnice prodajajo v Informacijskem središču v podhodu. Pojdita skozi ta vrata, po stopnicah v Prvo preddverje in naravnost do ...« Receptor je na lepem obmolknil in si ju začel ogledovati od glave do nog, od nog do glave. »Čakajta, čakajta! ... Uglajen nastop, prijaznost, bistre, radovedne oči ... In barvitost, poskočnost, neugnanost ... Oprostita, sta vidva morda Kulturni duhec in Domišljija?« Kulturni duhec je prikimal osuplo, Domišljija pa očarano in ob misli, da je slavna, skorajda prevzetno. »Kako pa to veste?« sta oba hkrati vprašala. »Pričakovali smo vaju. Mlado občinstvo, ki prihaja v Cankarjev dom na predstave, je nestrpno od želje, da vaju spozna. Takoj bom poklical hostesno službo, da vama razkaže novo domovanje.« Preden si je Kulturni duhec poravnal kravato in si je Domišljija pričarala na glavo eleganten klobuk, primeren za slovesno priložnost, je k recepciji prihitela prikupna hostesa. »Dober dan, Kulturni duhec!« je veselo pozdravila. »Veš, koliko otrok bi te rado srečalo? Dobrodošel! Kar za menoj!« »Gre lahko z nama tudi moja prijateljica?« je vprašal Kulturni duhec. »Seveda, kam pa pridemo brez Domišljije!«
Toda Domišljije že ni bilo nikjer več. Komaj pa sta Kulturni duhec in hostesa prehodila Veliko sprejemno dvorano po vsej dolžini, jima je na svojih krilih že vihravo priletela nasproti, da se je skoraj zaletela vanju. »Poglejta me!!! Tukaj lahko leeetiiim, skačem in prevračam kozolce, ne da bi me kaj oviralo ali omejevalo.« »Potem si nama izbrala res najboljši novi dom, kar jih je. Pa še tako lepo so naju sprejeli,« se je Kulturni duhec zadovoljno in razigrano zavrtel na peti. »Česa imenitnejšega si ne bi mogel zamisliti niti v najbolj bujni domišljiji.« »Ha, pa sploh še nisi videl vsega! Še pol trohice ne! Naj ti povem: v največji, Gallusovi dvorani stojijo velikanske orgle, na vrhu je Klub CD z najlepšim razgledom na mesto ...« je Domišljija hitela opisovati vse v eni sapi. »Linhartova dvorana je druga največja, Štihova je okrogla, v Kosovelovi dvorani pa je bila ravno filmska predstava za otroke ... Oh, in tale Velika sprejemna dvorana vsa v marmorju je prekrasna, kajne?! Tamle zgoraj nad njo je prijeten Klub Lili Novy. Pa še cel kup manjših dvoran je ... In Mala galerija in ...« »Domišljija! Bi se malce umirila!?« jo je ustavil Kulturni duhec. »Saj te sploh ne dohajam!« »No, pridi, da ti vse razkažem!« je smeje se Domišljija prijela Kulturnega duhca pod roko. »Obljubim, da ne bom divjala in mi boš lahko sledil. Lepo počasi tukaj po stopnicah navzdol najprej v Prvo preddverje, nato pa še v Drugo ... In, psst! V nekaterih dvoranah so prireditve. Ne smeva motiti obiskovalcev.«
»Zdi se mi, da me ne potrebujeta več in se bosta z Domišljijo odlično sama znašla,« se je nasmehnila hostesa in jima pomahala. »Pohiti!« je še slišala reči Domišljijo, ki je kljub obljubi, da ne bo dirjala, priganjala Kulturnega duhca. »Ogromno si morava ogledati. Pomisli, skoraj dve tretjini prostorov je pod zemljo. Tako kot ledene gore pod morjem. Ko se bova razgledala, pa si morava najti svoj kotiček.« »Samo kotiček? V tako veliki hiši?« jo je postrani pogledal Kulturni duhec. »Mislil sem, da imaš več domišljije! Se ti ne zdi, da bi se lahko naselila kar med mlado občinstvo?!« »Bravo! Zelo pametno in edino pravilno,« je Domišljija pohvalno potrepljala Kulturnega duhca po rami. »Zdaj se pa zmigaj, počasne!« Vse od tistega dne Kulturni duhec in Domišljija prebivata v Cankarjevem domu ter se družita z otroki prav na vseh predstavah in zabavah. Polni vtisov ob umetniških doživetjih nato otroci burijo lastno domišljijo, mimogrede pa se nalezejo tudi kulturnega duha in srčne kulture. To nikakor nista bolezni, ampak prej zdravili, ki ostrita smisel za lepo in prav, širita obzorja razmišljanja in razumevanja ter razsvetljujeta različne zorne kote, tudi tiste najtemnejše. Otroci, ki se tega naučijo, odrastejo v razgledane, uglajene in spoštovane ljudi, ki se jim reče svetovljani. Svetovljan pa nikoli in nikjer na svetu ni v zadregi.
Cankarjev dom je eden večjih kulturnih centrov v Evropi Meri 36.000 m2, kar je več kot 36 nogometnih igrišč skupaj. Velik del prostorov je pod zemljo. Od najnižje kleti do strehe nad Klubom CD v 6. nadstropju je razdalja za ljubljanski Nebotičnik. Stavbo Cankarjevega doma je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar in je uvrščena v kulturno dediščino Slovenije. Začetek delovanja Cankarjevega doma sega v leto 1980, ko so bile v Linhartovi dvorani že prve prireditve, v drugih prireditvenih prostorih pa še gradbišče. Največja, Gallusova dvorana je bila odprta septembra 1982, ko je občinstvo prvič slišalo tudi največje orgle v Sloveniji. Po naročilu so jih izdelali v berlinski delavnici Karla Schukeja. V dvoranah in preddverjih Cankarjevega doma se zvrsti več kot tisoč prireditev na leto ali skoraj tri na dan. Program obsega koncerte vseh zvrsti glasbe, gledališke, plesne in filmske predstave, literarne večere, razstave, različna predavanja ter kongrese in dogodke. Prireditev v Cankarjevem domu se na leto udeleži več kot štiristo tisoč obiskovalcev. Predstave za otroke in mladino letno obišče trideset tisoč otrok in mladih v okviru skupin iz vrtcev ter osnovnih in srednjih šol.
Cankarjev dom je školjka z biseri Akustiko Gallusove dvorane pohvalijo najvidnejši svetovni glasbeniki. Mogočne orgle, ki imajo osem tisoč piščali in 73 registrov, s svojim zvokom prevzemajo tako gostujoče umetnike kot občinstvo. Velika sprejemna dvorana je ena najlepših v Sloveniji. Klub CD je dvorana z najlepšim razgledom na vse strani Ljubljane.
Cankarjev dom je čarodej odrske iluzije Ledena ploskev, prava ploha, zvezdno nebo, peklenski ogenj, pepel, dim, megla, močvirje, morje soli, dvižni mostovi, palače, ples luči, živi konji, avtomobili, letenje, vrtenje, spuščanje, dvigovanje, ugrezanje … odri dvoran in tehnično osebje še vedno niso pokazali vsega, kar zmorejo.
Spoznajte Cankarjev dom pobliže Vhod iz podhoda Maksija je med sezono od septembra do julija praviloma odprt vsak dan od 10. ure dopoldne do konca večernih prireditev. Vstopite kadar koli. Lahko se sprehodite in razgledate po preddverjih, v miru udobno posedite, si odpočijete, obiščete katero od razstav brez vstopnine ... Če bi radi izvedeli več o arhitekturi, dogajanju v dvoranah ter različne zanimivosti z odrov in iz zakulisja, potem se dogovorite za voden ogled – pokličite 01 2417 137.
Kulturni duhec Ne straši okoli v obleki iz rjuh, spozna se na kar koli, za vse ima posluh. Z Domišljijo koncertira, poje, pleše in igra, piše, slika in režira, v vsej kulturi je doma.