Page 15

znani bloški obrazi

junij 2016

15

Ko sem brskal po učenih knjigah bloške župnije, sem zvedel, da je leta 1869 na Runarskem živelo 80 ljudi, leta 1880 že 91, največ pa leta 1890, ko jih je bilo že 94. Leta 1900 so jih našteli 85, trideset let pozneje 83. V letih 1948, 1953 in 1961 od 63 do 69, najmanj pa leta 1966, ko so jih našteli le še 46. Ob koncu letošnjega maja je bilo na Runarskem stalno prijavljenih že 75 vaščanov. pomožnega delavca v neki tovarni ni bil ravno zadovoljen. Šele po dveh letih dela je dobil primerno delo za svoj poklic, vztrajal tri leta, se odločil za mojstrsko šolo in jo končal z odliko leta 1967. Pred tem je spoznal bodočo ženo Aneloro in se dan pred godom sv. Miklavža, davnega leta 1964, v Ludwigsburgu tudi poročil.

France, ti si mi naredil največ skrbi, je ob slovesu, pred odhodom v Nemčijo, dejala užaloščena mama Marjeta, Martinova po domače, kjer sta skupaj z očetom Primožem pošteno h kruhu spravila vseh osem otrok; štiri dekleta in štiri fante. Ko se je 14. septembra 1965. leta rodil prvi sin Georg, sem jima pisal in ju povabil h krstu. Oba sta prišla in kar dva tedna ostala pri nas, čeprav sta se prvič v življenju odpravila v tujino. Domov sta se vračala z vlakom veselega srca, da je njun sin v tujini uspel.

Življenje ni samo ravna pot, je tudi križišče z mnogimi potmi! In veliko križišč in poti je France v svojem življenju prekoračil. Kar nekaj let je potreboval, da se je tvorno vključil v novo okolje. Naučiti se je moral tudi jezika. Res pa je, pove France, da je imel pri tem tudi veliko sreče, saj je imel vedno dobre in razumevajoče delodajalce, ki so tudi sami znali ceniti njegovo delo in delovne navade. Kaj kmalu se je tudi sam odločil za samostojno obrtno dejavnost. Od svojega mojstra je odkupil delavnico, pozneje tudi hišo in se oktobra 1968. leta vključil med samostojne mizarske obrtnike. Že čez slabih sedem let pa je ustanovil zasebni pogrebni zavod, ki deluje še danes in ga uspešno vodita njegov sin Georg in hčerka Pettina. Najmlajši sin Karl pa je arhitekt in živi s soprogo in tremi otroki v Stuttgartu. France se lahko pohvali z osmimi vnuki. S solzico v očeh, ki mu je spolzela v najinem pogovoru po licu, se je spomnil pokojne žene Anelore, ki se je poslovila s tega sveta septembra leta 2000. Vem, da so solze viharji. Po njih je človek mirnejši! Tudi solza se je na njegovem licu s pomočjo robčka osušila. Zdaj že več kot dobro desetletje France prijateljuje z Margareto. Iz Ramsecka pa se kaj radi, tako kot prej, vedno znova družno vračajo na Runarsko.

Starost je mlin, ki melje človeška življenja

V svojem življenju in poklicu sem imel srečo, da mi je bilo dano spoznavati in pisati o naših mlinih ob rekah. Tudi ob Dravi in Muri kot tudi ob Cerkniščici, Lipsenjščici in Bloščici sem jih našel in ugotovil, da ni bolj zanesljivega mlina na svetu, kot je mlin, ki melje človeška življenja.

Smejte se in svet se bo smejal z vami, jokajte in jokali boste sami ... To moj sogovornik France že dolgo in dobro ve! Uspešno je previharil vse tegobe v svojem življenju. Zdaj z veseljem priskoči na pomoč pri številnih delih, s katerimi sin in hčerka uspešno nadaljujeta začeto očetovo delo, čeprav ve, da jima je včasih tudi v napoto. Nekoristno življenje je zgodnja smrt, je zapisal nemški pesnik Goethe. Se mar zato France vse svoje življenje trudi, da bi bil v prid vsem? In France še kako dobro ve, da te je življenje premalo naučilo, če te ni naučilo prenašati bolečine! Teh bolečin je bilo veliko, celo preveliko za eno človeško življenje.

Kaj so povedali Runarci o sosedu Francetu? Franc Pavčič, zdaj najstarejši krajan Runarskega, 28. januarja letos je praznoval svoj 80. rojstni dan, se še dobro spominja tistih zgodnjih šolskih dni, ko je mladež cele vasi peš hodila v šolo v Novo vas. Vmes so marsikatero »ušpičili«. Žal sta, tako pove najstarejši krajan Rauhov France, skupaj obiskovala le prvi razred. Veš, Martinov je bil zelo »brihten«, pove Rauhov, mene pa je učitelj Čebohin nagnal kar domov. Julija, ko ima on rojstni dan, ga bomo Runarci obiskali v Nemčiji. Tudi jaz bom med njimi, je še ponosno povedal Rauhov France, ko sva si segla z rokama v pozdrav.

Vrsto desetletij je bil France naročen kar na nekaj slovenskih časopisov. Najraje je prebiral Rodno grudo, zdaj pa mu je Bloški korak najboljša in najtrša vez med domovino in Nemčijo, kajti v Francetovih prsih še vedno bije slovensko in bloško srce.

Runarska cerkev Marijinega vnebovzetja, kamor sta Francetova starša h krstu prinesla vseh svojih osem otrok.

Oj mladost ti moja, kam ... Ko sva z Martinovim Francetom kramljala o bistvu mladosti, o najlepšem delu življenja, ki se ga zavemo šele, ko mineva, France v prispodobi pove, da je življenje podobno blisku. Oba hitro mineta. Za gradnjo nove hiše na rodnem Runarskem sta se z nečakinjo Metko in njeno družino odločila pred nekako 17 leti. V treh letih je bila nared. Spodnji prostori hiše so Francetovi, zgornji Metkini in od njene družine. Pokojna Francetova žena je kaj rada občasno prihajala na Runarsko, v Francetov domači rojstni kraj. In tega je bil še sam vesel! Še do pred nekaj leti je na Runarsko vedno pripotoval s svojim avtomobilom in se z njim tudi vračal. V prtljažniku ni nikoli manjkalo na desetine kilogramov medu, ki jih je po večini v Nemčiji razdal in bil med vaščani znan kot dober »tišler« in sosed. Zdaj raje sede na vlak in se varno tri- ali štirikrat na leto pripelje in odpelje na Runarsko in z Runarskega. Ponosen je na svoj kraj, na ceste, urejeno okolje, šolo, turizem … Nadvse pa pogreša umrle svojce, sosede, sošolce … O mlinih, ki meljejo človeška življenja, pa nisva rekla nobene besede več! V hiši Martinovega Franceta na Runarskem sem se pogovarjal in za Bloški korak napisal: Tone Urbas

Profile for Bloški korak

Bloški korak 2016 -3  

glasilo občine Bloke, JUNIJ 2016,letnik 17, številka 3

Bloški korak 2016 -3  

glasilo občine Bloke, JUNIJ 2016,letnik 17, številka 3

Advertisement